Spletni dnevnik

Roraima - Big Wall v džungli
10. marec 2010 @ 19:47 | Teme Alpinizem, Popotništvo.

Monte Roraima (2810 m) je pravo čudo narave, z ogromnega trikotnega platoja padajo navpične stene v težko prehodno džunglo Gvajane, Venezuele in Brazilije.
Takšne mizaste gore z ravnim vrhom oz. platojem na vrhu so znana kot tepui. Sir Arthur Conan Doyle je Roraimo v enih prvih zapisov leta 1800 označil kot Izgubljeni svet, The Lost World. Gvajanski del stene so prvi preplezali Angleži leta 1973, za njimi sta znana le še dva vzpona Američanov (2003 in 2006)

Za trojico brazilskih plezalcev je prvi izziv predstavljal dostop, čeprav helikopterski. Pilot pri poskusu leta 2008 je obupal 2 km pred steno, januarja letos pa so našli pogumnejšega "voznika", ki jih je ponesel do vznožja slapov, ki padajo čez steno. Eliseu Frechou, Marcio Bruno in Fernando Leal so zaradi balvanov ob vznožju morali zmetati opremo in poskakati iz helikopterja.

Skala v prvem delu smeri je gnila in poraščena, zgoraj kompaktna, a ostra. Peti dan jih je presenetila huda nevihta in jih prisilila v bivakiranje. Dež je izbezal na plano različne vrste žuželk, pajkov in škorpijonov in tako so skupaj čakali na izboljšanje...

Smer so imenovali Guerra de Luz e Trevas (Vojna luči in senc), ocenili pa VI 5.11a A3, 12 raztežajev, 650m. V steni so bili kar 15 dni!?

alpinist.com, ESPN Brazil, rockclimbing.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Ben Nevis - zasnežena 8a+
07. marec 2010 @ 17:39 | Teme Alpinizem.

Sezone v ledu očitno še ni konec. Dave MacLeod je v škotskem Ben Nevisu preplezal Anubis, kar je verjetno najtežja zimska smer, ki je bila kdajkoli preplezana v Veliki Britaniji. Lepo je, da se je primat "najtežjega" povrnil v Ben Nevis, legendarno domovino lednega plezanja. Upoštevajoč tradicijo plezanja na Otoku ima to vsekakor dodatno težo. Vedeti je treba, se je da v časih, ko so se pri nas zimski vzponi plezali mestoma brez rokavic, s stremeni, ko se je z metlico čistilo sneg z oprimkov..., v Benu plezalo že na današnji ("moderen") način - s cepini in derezami. Anubis je v kopnem ocenjena z E8 6c (8a+), dolga 220 metrov in velja za najtežjo v Ben Nevisu tudi po tej plati, poleti. Poteka čez osrednji previs v The Comb. Po tradiciji, brez padca ni šlo ...

MacLeod: "Vse skupaj se je začelo kot ideja, kot vprašanje ali možno nadaljevati s tradicionalnim viktorijanskim (?) pristopom do alpinizma: smer najprej preplezati poleti in jo nato ponoviti pozimi."
davemacleod.blogspot.com (S.R.)


Komentarji: 0   slike: 0


Zlati cepin 2009
03. marec 2010 @ 22:54 | Teme Alpinizem.


Kazahstanca Denis Urubko in Boris Dedečko za JV steno Čo Oju (8201 m), Nepal (M6 6b A2/3, 2600 m)
Angleža Nick Bullock in Andy Houseman za S steno Čang Himal (6750 m), Nepal (M6, 1800 m)
Rusa Mihail Mihailov and Aleksander Ručkin za smer Carte Blanche, Peak 6134 m, Kitajska 

(6c 75 st., 1100 m)
Američana Jed Brown in Kyle Dempster ter Škot Bruce Normand za S steno Xuelian Feng (6422 m), smer The Great White Jade Heist (M6 WI5 5.7 R, 2650 m)
Rusa Vitalij Gorelik in Gleb Sokolov za vzpon v Pik Pobedi (7439m), Kirgizstan (ED, 2400m)
Reinhold Messner bo nagrajen v kategoriji Lifetime Achievement, kategorija A Spirit of Mountaineering pa naj bi prepoznala tiste, ki so pomagali drugim.
pioletsdor.org (S.R.)


Komentarji: 0   slike: 0


Anoreksija v plezalni skupnosti?
27. februar 2010 @ 19:46 | Teme Plezanje.

Kaj imajo skupnega smučarski skakalci in plezalci? Oboji imajo nizek Index telesne mase (ITM) in so po splošno priznanih kriterijih večkrat na robu podhranjenosti. Je prav, da obe krovni organizaciji zahtevata, da se ... zredijo?

Po zimskih OI bodo za smučarske skakalce zvišali indeks telesne mase iz sedanjih 18,5 na 19, kar po domače pomeni, da se bodo morali tekmovalci zrediti. Že doslej je veljajo pravilo, da so morali tekmovalci, lažji od zahtevanega kriterija skakati s krajšimi smučmi (en kilogram je pomenil dva centimetra krajše smuči). Razlog za povečanje teže skakalcev je, da je veliko tekmovalcev prav na trenutno dovoljeni meji. Najmanjšo težo tekmovalca glede na višino so uvedli potem, ko so svet obšle fotografije Nemca Svena Hannawalda, ki je pri 183 centimetrih tehtal le 54 kilogramov. Zanimivo, med skakalci je bil velik upor ...

Body Mass Index (BMI) ali Index telesne mase (ITM) je kazalec prehranjenosti za moške in ženske v starosti od 20 do 65 let. Ne velja za otroke, mladostnike in starejše, ker je delež mišičevja pri njih drugačen. Čim višji je ITM, večje je tveganje obolevanja za srčnimi boleznimi, sladkorno boleznijo ali rakom. Po drugi strani pa velja, da je človek kronično podhranjen, če je indeks telesne teže nižji kot 18,5. Po tem kriteriju sta tako na robu podhranjenosti 180 cm visok moški s 60 kg in 165 cm visoka ženska s 55 kg. Takšna razmerja med težo in višino so pogosta tako pri skokih kot pri plezanju. Kilogramov je v zraku ali steni hitro preveč in ko so izčrpane druge možnosti, ostane le še hujšanje. Dejstvo je, da imaš več možnosti v obeh omenjenih športih, če si lahek. V želji po napredku tako mladi (res samo oni?) plezalci in plezalke hitro prestopijo mejo "normalnosti".
Bi bilo prav, da bi o uvedbi omejitev pri tekmovalnem plezanju razmišljali tudi pri IFSC, se sprašujejo na portalu www.8a.nu. Problematika naj bi bila vsaj tako očitna kot pri skokih. Urednik priljubljenega portala ugotavlja, da so predvsem najboljše plezalke (tudi fantje niso izjema) izredno suhe, nekatere celo anorektične: "To je eden večjih problemov v plezalni skupnosti in mi ne želimo promovirati takšnega življenskega sloga". Lahko se zgodi, da bodo naredili omejitve v svojih lestvicah, kjer se plezalci iz vsega sveta lahko (samo)rangiranjo glede na opravljene vzpone. Tako bi avtomatično izločili vse plezalce z ITM pod 17. V tem kontekstu se kot svetla izjema navaja Chris Sharma (na sliki pri boulderingu), ki dokazuje, da je moč čez 9b spraviti tudi "normalnih" 71 -75 kg oz. biti najboljši z ITM 21.6. Za primerjavo, Adam Ondra ima pri 180 cm le 58 kg, kar (pri 17 letih, to je treba upoštevati) pomeni ITM 17,9 ...

Če te zanima svoj ITM, si ga lahko izračunaš TUKAJ. Seveda je treba upoštevati, da izračun na osnovi razmerja med težo in višino ne loči med mišicami in maščobo. Zato je podatek lahko tudi zavajajoč, dva imata lahko enako višino in težo, videz in zdravstveni karton pa sta lahko zelo različna. Pri vrhunskih športnikih so primerjave veliko bolj realne, saj gre za trenirana telesa. (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


ProMo intervju: K.Premrl
21. februar 2010 @ 19:23 | Teme Alpinizem, Plezanje.

To zimo se je "na ledu" kar veliko dogajalo. V Avstriji je bil preplezan Centrecourt (WI7+), v Kanadi Spray On (WI10), v Angliji Never Say Never (8, E7). Kako bi primerjal te smeri?
Kljub temu, da gre v vseh primerih za ledno plezanje, je te vzpone težko primerjati. Jasno je, da je Spray On fizično najtežja in povsem športnega značaja. Centercourt (WI7+) je bolj ali manj klasično ledno plezanje. Za Never Say Never pa takole iz nekaj fotk težko rečem kaj bolj konkretnega, lahko le malo špekuliram.

K. Premrl (Mountain Hardwear) v Centercourt

Špekuliraj …
Dave Birkett, avtor smeri, je v skali čista legenda. Ima največ smeri E8 ali več. Torej je fizično in psihično vrhunsko pripravljen. V ledu sicer nima toliko izkušenj, vendar ne gre dvomiti v zahtevnost vzpona. V Scafellu sem poleti plezal ravno z njim in pokazal mi je nekaj linij, ki veljajo za zimske projekte. Videti je bilo precej pokonci. Osebno bi bil z Never Say Never v žepu še najbolj zadovoljen, ampak pri tako težkih stvareh odločajo razmere. Dave je na razmere čakal slabih 30 let, te pa se lahko spremenijo v enem dnevu.

Kaj pa Centercourt? Smer, ki sta jo avtorja označila za najtežji avstrijski ledni slap in enega najtežjih nasploh, sta z Aljažem Anderletom ponovila hitro in brez pompa.
Albert Leichtfried je smer zelo dobro promoviral in vzpon je bil v gorniških medijih dobro pokrit. Posledično je bil tudi najin vzpon dobro opažen, o njem je poročalo kar nekaj spletnih mest z gorniško tematiko, tako da ravno brez pompa ni šlo. Centercourt je lepa linija, varovanje je slabo, s konkretnimi težavami postreže v drugem raztežaju. Albert je Centercourt primerjal s Second Choice WI 7+ na Norveškem in Senda Real WI 7+ v Chilu. Po ocenah so to najtežje ledne smeri. Z Aljažem sva pred leti opravila prvo ponovitev Second Choice, še bolj na hitro in s še manj pompa. Primerjava je vsekakor primerna, ne verjamem pa, da so to najtežje ledne smeri. V alpinizmu imajo osebni občutki veliko vlogo, iste probleme različni plezalci dojemamo različno, zato ocene dostikrat ne odražajo realnega stanja.

»Videl sem prihodnost lednega plezanja« je po vzponu v Spray On preroško izjavil Will Gad. Je dobro "videl"?
Zadeva je sicer nadvse zanimiva in sigurno bo preplezanih še nekaj podobnih smeri, upam da kakšno novo preplezam tudi sam. Da bi bila to prihodnost, to pa ne verjamem. Pred leti smo plezali na ledenikih, predvsem na Pitztalu, kjer je bilo grozno previsno, tam so bile verjetno preplezane fizično najtežje smeri v ledu, čeprav bolj za trening. Nisem čisto na tekočem, ampak se mi zdi, da je zadeva počasi zamrla, še posebej po nesreči Haralda Bergerja, ki se je zgodila v podobnih razmerah. Gad je pred leti plezal tudi v rudnikih na Švedskem in tudi v tem je videl prihodnost. »I have seen the future of Ice climbing and it is dark« ima najbrž dva pomena. Tisto, kar se nanaša na globalno segrevanje in s tem nič kaj svetlo prihodnost lednega plezanja, je nemara bolj verjetno.

No, vseeno je Gad eden vodilnih lednih plezalcev. Kdo je pravzaprav najboljši v slapovih (Water Ice), v kombiniranem plezanju (Mix) in v alpskem ledu (Alpine Ice)?
Pri WI je v vrhu sigurno Will Gadd, ki je že dolgo na sceni in je v lednem in kombiniranem plezanju premikal in še premika meje. Ne morem mimo Guya Lacella, ki nas je letos na žalost zapustil, je pa med poznavalci nesporno veljal za legendo lednega plezanja. Pri kombiniranem plezanju je to mogoče Markus Bendler, ki serijsko zmaguje IWC in je fizično korak pred drugimi. Kar se tiče AI je še težje reči, takole na prvo žogo bi lahko izpostavil Uelija Stecka. AI označuje tako široko področje, da ga najbrž ni junaka, ki bi verodostojno okronal enega samega plezalca.

Kako je pri nas? Takoj po Centercourtu sta z Aljažem obiskala Logarsko dolino in ponovila Ledenko, eno bolj izpostavljenih naših smeri.
Ledenka je bila precej logična izbira. Smer vsekakor ima svoj sloves in je želja mnogih alpinistov. Na tem mestu ne bi bil rad preveč pameten, dejstvo je, da se ne naredi prav pogosto, sploh ne tako dobro. Malo pred nama so jo že preplezali in v ključnem raztežaju pustili opremo, pa tudi drugih informacij ni bilo težko dobiti. V Ledenko sva vsekakor vstopila s potrebnim spoštovanjem, a smer se je v danih razmerah izkazala za lažjo kot sva pričakovala. Na vrhu sva bila v treh urah in pol, pa sploh nisva hitela.

Slovenski led torej ponuja tudi kaj težjega?
O ja, seveda. Težave Ledenke so skoncentrirane v kopni skali in ledu, zato so težave opisane z ocenami WI in M, v bistvu pa je Ledenka alpska smer. Zato jo je težko primerjati z lednimi smermi. Gledano zgolj tehnično je ocena Ledenke WI 5+, M7 in to niso kakšne posebne težave. Pri nas najtežji slapovi segajo v območje sedme stopnje, najtežje kombinirane smeri pa do M11. Torej, gledano zgolj tehnično, je to čisto drug svet.

Ko govorimo o plezanju, ki se ocenjuje z WI ali M sta potemtakem v svetovnem vrhu in korak pred ostalimi našimi.
V ledu sva najbrž res v vrhu, navsezadnje o tem govorijo najini vzponi, predvsem pa način, kako sva jih preplezala. Predvsem stil se mi zdi v lednem plezanju, pa tudi na splošno v alpinizmu, zelo pomemben. V kombiniranem plezanju sva stik s špico izgubila. V ledu največ štejejo izkušnje in teh imava zares veliko, saj sva lednemu plezanju v vseh oblikah posvetila veliko časa. V kombiniranem plezanju pa se ne da počivati na sadovih stare slave, brez rednega in namenskega treninga težko ostaneš v samem vrhu.

Kaj je najtežje, kar si plezal?
Lahko se mučim in razmišljam, pa ne morem izbrati ene smeri. Tu gre bolj za občutja, za osebno doživetje, seveda tudi za fizične težave in ne nazadnje tudi za varnost ali bolje rečeno nevarnost. Vse skupaj na koncu privede do različno močnih občutkov.

Koliko so ocene v ledu sploh realne glede na spreminjajoče se razmere? Kaj pomenijo luknjice v ledu, koliko olajšajo zadevo ponavljalcem?
Ocene pri plezanju po ledu, snegu in v kombiniranem svetu, že zaradi različnih razmer seveda ne morejo biti vedno realne. V vsakem primeru nam podajo osnovno informacijo o težavah, ki jih lahko pričakujemo. Luknjice v ledu, še bolj pa čiščenje slapu, ki ga opravijo plezalci pred nami vzpon seveda olajšajo. Pri zelo tankem ledu in snežnem ledu pa prav to isto čiščenje lahko razmere poslabša.

Se v mixu »prakticirajo« umetne luknjice? S konico cepina ni težko kaj narediti v skalo …
Ne, s cepini se v skalo luknjice ne da narediti, se pa večkrat kaj odlomi in je potrebno najti drug »oprimek« ali drugačno kombinacijo. Kakšna luknjica se lahko tudi poveča in posledično nudi bolj zanesljivo oporo, ampak to razen v ekstremnih smereh niso tako pomembne stvari. Da bi kakšno umetno luknjico kar naredil, to je pa podobno kot z umetnimi oprimki v skalnem plezanju, odnos to tega se je sčasoma zelo spremenil in tega nihče več ne mara. Kakorkoli že, določeno smer pač preplezaš ali pa ne, tu ni kakšne posebne filozofije. Je pa v alpinizmu fino, ker so za veliko neuspehov krive razmere…

V Angliji si se preizkusil tudi v trad plezanju, kjer se za varovanje izkorišča le naravne možnosti oz. se uporabljajo tista varovala, ki ne puščajo sledi v skali.
Tradicionalno plezanje me je potegnilo, v Angliji sem bil v zadnjih treh letih že petkrat…

Pri nas takih smeri ni. Zaradi naravnih možnosti ali zaradi plezalcev, ki jih to ne zanima?
Prav imaš, takih smeri pri nas ni. Tiste v hribih v bolj vprašljivi skali so ena čisto druga zgodba. Zakaj je temu tako ne vem, eden od razlogov bi lahko bil v naši miselnosti, da so plezališča namenjena zgolj športnim plezalcem in treningu bolj zagnanih alpinistov. Prostor za resno plezanje naj bi bil le v gorah. Drug razlog je najbrž v dojemanju narave oziroma dvojnih merilih. Če na nove svedrovce v gorah dokaj hitro reagiramo, se ob navrtani liniji v nekem plezališču, ki bi bila čisto varno preplezljiva zgolj s tradicionalnim varovanjem, ne zgane nihče. Plezalcev, ki jih tovrstno plezanje zanima, je kar nekaj in mnogi med njimi so se izkazali z odličnimi vzponi v Angliji in drugod po svetu. Naravne možnosti pri nas so, na žalost jih je večina že navrtanih.

Ostane torej plezanje mimo svedrovcev?
Plezanje mimo svedrovcev nima smisla in ne prihodnosti.

In če bi svedrovce odstranili?
Kaj pa vem, najbrž bi s tem povzročili tudi veliko zmedo. Pri nas ni tovrstne tradicije, večina plezališč je zgledno urejenih in namenjenih športnemu plezanju. Bi bilo pa danes in v prihodnosti pametno razmišljati, da vseh smeri pač ni potrebno navrtati. Zaradi narave in zanamcev.

Fotografije: arhiv Premrl (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Solo prvenstvena v Aconcagui
09. februar 2010 @ 12:14 | Teme Alpinizem.

Novo smer v 3000 metrov visoki in objektivno zelo nevarni južni steni Aconcague desno od Slovenske iz leta 1982 je v solo vzponu preplezal Američan Chad Kellog. Kellog je pripotoval v Argentino s soplezalcem, ki pa je pri aklimatizaciji po normalni smeri zbolel za višinsko boleznijo. Kellog je tako sam vstopil v 3000 metrov visoko južno steno. Izbral je plazovom izpostavljeno linijo med Slovensko smerjo iz leta 1982 in Francosko iz leta 1954. Precej snežena zima je steno odela v led in prekrila razpoke, kar je bilo dobro izhodišče za solo vzpon.
Kellog je upal, da bo smer preplezal v enem "dolgem" dnevu. V steno je vstopil ob štirih zjutraj, brez spalke in šotora. S seboj je vzel 30 m pomožno vrv, set varoval, gorilnik ... Do stika z Messnerjevo (1974) na višini 6000 m, nad pregrado serakov, je priplezal po dvanajstih urah in pol, pri čemer so se plazovi prožili ves dan. Ob enajstih zvečer je spoznal, da ne bo šlo v enem dnevu in si je na ledeniku uredil bivak. Pri -12 stopinjah je počival sedem ur, s prvimi sončnimi žarki pa nadaljeval. Za nekaj časa je naletel na boljše snežne razmere, ki pa so se kmalu zopet poslabšale, za nameček mu zmankalo še plina in ostal je brez tekočine. V močnem vetru je ob desetih zvečer po 42 urah v steni dosegel vršni greben, začel s sestopom in ob pol dveh zjutraj prispel do koče Nido de Cóndores na višini 5300 metrov, kjer so ga pričakali rangerji, s katerimi je vzpostavil radijsko zvezo že med vzponom.

Medicine Buddha (VI, WI4, M4, 1980 m do stika z Messnerjevo), čas vzpona: 22. - 24. december 2009

American Alpine Journal, climbing.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Never Say Never
09. februar 2010 @ 12:04 | Teme Alpinizem.


Po super prvenstvenih vzponih v Avstriji (Centrecourte) in Kanadi (Spray On) o dobrem zimskem vzponu poročajo tudi iz Anglije. Dave Birkett, eden izmed najbolj aktivnih in talentiranih britanskih all round plezalcev, je v domačem Lake District preplezal smer, ki jo štejejo za eno najpomembnejših zimskih smeri zadnjega četrt stoletja. Never Ever Say Never (VIII 8, E7 5c) poteka po vzhodnem stebru vrha Scafell, ki ima eno najbolj značilnih in simboličnih angleških sten. Smer poteka po tanki ozki liniji ledu, ki se naredi enkrat v blue moon in lepo poveže tri obstoječe letne smeri: Gold Rush (E1), Yellow Slab (HVS) in Overhanging Grooves (E3).

Birkett je preplezal smer v dveh delih. Pvi dan prva dva raztežaja, naslednji dan, ko se je na drugo stojišče z vrha spustil po vrvi, pa še preostale tri do vrha.

Scafell, vzhodni steber. Plezalca sta v "krogcu", linijo smeri pa si ni težko predstavljati.



ukclimbing.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


128 minut za Ginata v Les Droites
03. februar 2010 @ 21:47 | Teme Alpinizem.

Ueli Steck (Mountain Hardwear) je po dvomesečni prekinitvi po vzponu na Makalu zopet začel s plezanjem. Kot je povedal mu ozebline na stopalih še delajo nekaj težav, zato pa je polno motiviran za nove podvige. Za začetek novega ciklusa si je izbral znano severno steno Les Droites. "Že dolgo mi je jasno, da so dirkanje po stenah in podiranje hitrostnih rekordov zgodovina. Želim plezati zanesljivo, hitrost je v drugem planu. Les Droites je primer stene, kjer je plezanje varno. Tudi za solista".
Ueli Steck je Les Droites preplezal v oblačilih Mountain Hardwear: Berylium Jacket in Cholatse Pant (na sliki).

Ueli Steck je tako 19.1.10 vstopil v Ginatovo smer (ED V M4+ 85 stopinj, 1000m), značilno ledno klasiko v severni stene 4001 m visokih Les Droites v francoskih Alpah. Dosedanji rekord (2.30) je imel legendarni Christophe Profit, Stecku se je čas ustavil pri 2.08. Fotograf Jonathan Griffith: "Ueli je smer plezal za užitek, ne za rekord. Pred tem ni treniral 2 meseca. V steni ni bilo nobenih sledi, veliko pršiča je oviralo plezanje, očitno je bil to prvi vzpon to zimo. Zaradi tankega ledu je bil zaključni mix 1000 metrov visoko resna zadeva".
alpinist.com, uelisteck.ch (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


King Sharma v sončni Španiji
02. februar 2010 @ 22:06 | Teme Plezanje.

Sharmina meteorska kariera se je začela pri njegovih 14 letih z zmago na Bouldering Nationals in leto kasneje z najtežjo smerjo v Ameriki tistega časa (5.14c). V naslednjem desetletju je Chris plezanje dvignil na novo raven. Preplezal je številne 5.15, boulderje V15, na pogled 5.14b in deep water solo na najvišji stopnji. Po mnenju mnogih je njegov Jumbo Love najtežja smer v Ameriki in mogoče tudi na svetu. To leto ima na svojem "pladnju" veliko, novo hišo v Španiji, ustvarjanje 5.15 smeri in skoraj vsakodnevno plezanje s svojo punco Dailo Ojedo. Območje okoli njunega doma velja za svetovno enega najbolj vročih z  neskončnimi možnostmi v previsnih apnenčastih jamah.
Video: The Legacy Continuous
Prana blog
m.r.

Komentarji: 0   slike: 0


Nova dimenzija plezanja v ledu
02. februar 2010 @ 08:48 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Will Gadd in Tim Emmet sta v Kanadi dvignila mejo plezanja v ledu na WI10. V poprhanem previsu, 45 stopinj onkraj vertikale, sta povsem ledno potegnila novo smer. "To je najhujši led, ki sem ga kadarkoli videl ali plezal. Kjerkoli na svetu. Povsem sem impresioniran. Videl sem prihodnost lednega plezanja! In ta je ... sprayed on (poškropljena, poprhana)." To so besede, ki jih je pod vtisom velikega vzpona izrekel Kanadčan Will Gadd, nesporno eden najboljših lednih plezalcev na svetu.

Prava velikost slapu se pokaže, ko poiščemo plezalca na sliki spodal levo ...

Will Gadd in Tim Emmett (Mountain Hardwear) sta v Britanski Kolumbiji preplezala 30 metrsko smer v 45 stopinjskem previsu. Smer Spray On poteka v steni čez katero pade orjaški 140 metrski slap Helmcken Falls, ki ne zamrzne niti pri -30 stopinj C, saj je vode veliko preveč. Plezalca sta za slapom v vsteni vulkanske kamenine potegnila, kot sama pravita - skreirala, unikatno smer po ledenih bunkicah in gobicah. Smer sta najprej preplezala tehnično in namestila svedrovce, ki sedaj služijo za varovanje. V celotni dolžini ni niti enega dry tooling giba, gre za povsem običajno ledno plezanje. Le da da gre za previs 45 stopinj onkraj vertikale. Oba sta opravila vzpon z rdečo piko.

"Bilo je veliko težje od vsega, kar sem plezal v ledu. Težave so primerljive z M10 v mix smereh. WI10 je najnižja možna ocena, ki jo lahko dam" je dejal Will Gad. "Toda cepina tu ne moreš le zatikati, razlika je očitna, zadeva je veliko težja kot mix M10!"

Plezalec v Spray On (WI10). Dimenzije na sliki presenetijo, v desnem zgornjem kotu se vidi vrv ...

Kaj lahko dodamo? Ko smo Centrecourte, najtežjo smer v Avstriji označili za eno najtežjih na svetu, sta jo naša matadorja Anderle in Premrl tako rekoč spotoma ponovila. No, Gadd in Emmet sta vendarle čista "špica", tudi Britanska Kolumbija je nekoliko dlje, toda ...  
planetfear Gravsports.blogspot.com (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0