Spletni dnevnik

M. Šolar, TNP: Manj udobja v kočah in korak več do stene
25. junij 2009 @ 15:54 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Martin, v Triglavskem narodnem parku imaš eno ključnih vlog. Po eni strani želimo nedotaknjeno naravo, po drugi strani hočemo v tej isti naravi kolesariti, plezati, smučati, soteskati. Kaj sedaj? Lahko ob številnih dejavnostih in množici navdušencev sploh še kaj ostane nedotaknjeno?
Lahko. Ker gre za zavarovano območje se bomo ljubitelji gorništva, kolesarjenja, plezanja in smučanja podredili naravovarstvenim ciljem. Varstvo narave je zrel odnos ljudi do nekih višjih ciljev. Ohranjena narava je tak cilj in če se bomo znali v najbolj ohranjenih predelih omejiti, bomo prav tako notranje zadovoljni, kot če bi tam vsevprek počeli, kar bi nam pač padlo na pamet.

    Varstvo narave je zrel odnos do višjih ciljev. Rododendron s Triglavom v ozadju, dva simbola našega edinega nacionalnega parka.

Kot temeljni namen v TNP navajate varstvo narave, ohranitev rastlinskih in živalskih vrst ter ohranitev kulturne krajine. Kot primerne oblike rekreacije v parku pa tiste, ki so podrejene temeljnim namenom narodnega parka. Spadajo plezanje, alpinizem, gorništvo in turno smučanje med primerne oblike?
Naštete oblike rekreacije načelno sodijo med tiste najbolj primerne oblike za narodne alpske parke. Ne pomeni pa to »bianco« menice za počenjanje česarkoli, kjerkoli, kadarkoli.

Pa imajo privrženci teh bolj aktivnih oz. atraktivnih športov kaj privilegijev v primerjavi z običajnimi turisti?
Globoko vprašanje – kaj je običajen turist? Je to nekdo, ki pride za en teden v Bohinj, se nastani v hotelu ali kampu in hodi v hribe in pleza? Sicer pa mislim, da vem kaj si mislil. Ampak odgovor je NE – alpinizem in plezanje nista privilegirana v odnosu na običajne turiste, ki se ravno tako na primer pripeljejo v Vrata in si ogledajo slap Peričnik, gredo do klina pod steno in popijejo pivo v Aljaževem domu.

Martin Šolar: "Sem človek parka. Morda imam idealističen pogled, toda vizija mora biti".

Kaj pa plezališča? V visoki steni klini niso problem, saj razen alpinistov nihče niti ne ve zanje. Opremiti nizko steno s klini in verigami na stojiščih pa je nekaj drugega.
Opremljanje smeri v smislu klasičnega alpinizma je dopustno. Sicer pa velja NE za nova plezališča v osrednjem območju, možno je opremljati in vzdrževati obstoječa plezališča. Nova plezališča so v robnem območju dovoljena, vendar spet ne »bianco« kjerkoli. Pred ureditvijo se preverijo naravovarstvena izhodišča.

Kje se lahko ustavi? Ponavadi so ptiči tisti, ki jih plezalci najbolj ogrožajo.
Evo en teoretičen odgovor – to je del mojega članka, prispevka za temo varstva narave v programu izpopolnjevanja planinskih vodnikov: Vsaka človekova dejavnost, tudi plezanje, lahko podira ravnotežje v okolju, še posebej v občutljivih ekosistemih in ob čedalje večji množičnosti. Ravno to pa je razlog, zaradi katerega moramo predvsem športno plezanje v naravnih plezališčih obravnavati tudi z vidika negativnih vplivov na naravno okolje. Zaradi relativno majhnega števila plezalcev in zelo skromne pokrovnosti alpskih sten z vegetacijo so vplivi alpinizma na naravno okolje neznatni. Tudi vznemirjanje skalnih gnezdilk (krokarji, orel) s strani alpinistov je redko in ne predstavlja problema. Pri opremljanju smeri je sicer možno tudi poškodovanje fosilov ali drobnih geomorfoloških posebnosti, vendar tudi v takih zelo redkih primerih to praviloma ne predstavlja večjega naravovarstvenega problema. Redki posredni vplivi alpinizma se kažejo zaradi šotorjenja, kurjenja in odpadkov pod steno ali v njej.
Večji in drugačni pa so okoljski vplivi športnega plezanja. Množičnost, ki visoke alpske stene ponavadi obide, najbolj prizadene plezališča, ki so praviloma v osamljenih stenah zunaj gorskega sveta. Plezališča so vse bolj priljubljena zbirališča plezalcev skozi celo leto, množični obisk pa seveda po svoje neprijetno vpliva na okolje. Ekološki pomen sten zunaj visokih gora je drugačen od pomena velikih sten. Prve predstavljajo posebno življenjsko okolje sredi ekološko drugačnega sveta. Mnoge vrste so v takih stenah našle edino zatočišče. Pred motnjo se te vrste nimajo kam umakniti. Vznemirjena ptica ne more odleteti v sosednjo, mirno steno, kot lahko v gorah, ker ponavadi daleč naokoli ni nobenega ekološko primernega okolja. Rastiščne in življenjske razmere v stenah kjer so plezališča, so posebne, zato so posebne in redke tudi vrste, ki so ob množičnem obisku ogrožene. Najbolj so ogrožene rastline skalnih razpok in ptice gnezdilke. Tudi športno plezanje prinaša posredne negativne vplive zaradi odpadkov, kurjenja in šotorjenja.

No, vsaj z barvo skale imamo srečo, magnezija se ne pozna na belem apnencu. Na rdečkasti ali črni kamnini pa bi beli madeži že bodli v oči. Sicer pa so tudi planinske poti kar široke in dobro označene.
Barva res ni problem. Res je, da so veliko večji problem kakšni neokusni in preveliki napisi in smerokazi na planinskih poteh. Komisija za pota pri PZS ima dobra pravila, zdaj je bil sprejet tudi zakon o planinskih poteh, ki je glede oznak jasen!  Problem se pokaže tam, kjer kak preveč navdušen markacist ali pa oskrbnik koče ali planine na svojo pest označuje na neprimeren načiin.

   Je treba tako na veliko? Rezultat dela navdušenega "markacista".

Po poti prej ali slej pridemo do planinske koče. Ne glede na to kakšno stališče ima kdo - povsem nevtralen pogled od daleč pokaže, da gre za najbolj očitne nenaravne oblike v parku. Oblika pa je še najmanjši problem.
Tudi tukaj nekaj teorije. Omenila sva, da so planinske postojanke sestavni del planinske dejavnosti. Največji posredni vplivi na naravo v gorskem svetu in s tem povezani problemi so posledica delovanja planinskih koč. Okoljevarstvena problematika postojank se kaže predvsem v načinu oskrbovanja, energetski preskrbi, odpadnih vodah in odpadkih. V načinu oskrbovanja prihaja do največjih težav pri visokogorskih postojankah. Helikopterski preleti za oskrbovanje so predvsem zaradi hrupa najbolj moteč dejavnik za živalski svet. Tudi oskrbovanje niže ležečih koč z avtomobili ali traktorji ni okolju prijazno. Izsiljene dovozne poti največkrat predstavljajo moteče in grobe posege v prostor. Energetska preskrba je prav tako najbolj problematična pri kočah v visokogorju. Koče pridobivajo energijo s pomočjo težko sprejemljivih agregatov. Njihovo delovanje je vzrok za zvočno in zračno onesnaženje, možna so izlitja goriv in olj v tla, okoljsko sporen pa je tudi zračni prevoz goriva. Na srečo je problemov z agregati vse manj, saj je v zadnjih letih opaziti vse močnejši trend pridobivanja električne energije s pomočjo sončnih celic. Vse večje udobje in vse boljša ponudba v planinskih postojankah je vzrok za vedno večjo količino odpadnih voda. Uporaba stranišč na izplakovanje, sodobna tehnika in kemija v kuhinjah ter pranje posteljnine so glavni povzročitelj onesnaževanja. Odpadne vode odtekajo po vidnih in nevidnih poteh v dolino. Na ta način je pitna voda onesnažena že v povirnem območju. Ponudba v kočah in vse večje število obiskovalcev so tudi razlog za velike količine odpadkov, ki se kopičijo prav pri postojankah. Vse več upravljavcev koč odvaža odpadke v dolino, vendar je transport drag, več je uporabe motečih helikopterjev, nastaja pa tudi problem odvoza odpadkov prav do komunalnih deponij.

Ne bi sledili zgledom severnih dežel, ko je koča na nek način samooskrbovana: pohodnik pride, pripravi svoj obrok, prespi, počisti za sabo.
Ja, ta model bi bil lahko zanimiv. Nedavno nazaj sem bil na Finskem in  na trekingu po parku sem videl, kako imajo to tam urejeno. Vendar je v Alpah tradicionalno drugače. Sem seveda zato, da bi bile koče manj komfortne s skromnejšo ponudbo, hkrati pa bi morale izpolnjevati vse sodobne okoljske standarde.

Spanje v koči je torej dovoljeno, v šotoru pa ne, čeprav drugo vendarle izgleda nekoliko bližje naravi.
Kar se tiče prepovedi je tako, da ne gre vedno za to, kaj je bolj škodljivo in kaj ne. Mreža koč pri nas je dovolj gosta, tako da šotorenje ni potrebno. Pa še to – v koči kljub vsemu imamo nekako urejeno glede odpadkov, stranišč in podobno. Žal so izkušnje s šotorjenjem pri nas prej slabe, kot ne. Za tistimi, ki šotorijo v veliko primerih ostaja »svinjak«. Očitno še nismo tako zreli in okoljsko zavedni, kot severnjaki. Če dopustiš šotorenje, ga dopustiš vsem.  Največji problemi pri nas v parku so bili zaradi divjih šotorjenj Čehov, Madžarov, Poljakov. Na Češkem še s poti ne smeš stopiti, pri nas se pa obnašajo ravno obratno.

Kje zajeziti reko pločevine?

Kje je meja med kampiranjem (ki je prepovedano) in bivakiranjem (ki še ni)?
Zakon pravi, da ni dovoljeno šotoriti izven za to določenih mest. Določena mesta so uradni kampi in še nekaj lokacij namenjenih za planinske in tudi alpinistične tabore. Sicer pa – jasno se vidi kaj je bivak in kaj je nedovoljeno šotorenje. Težko me boš prepričal, da pretegovanje v šotoru sredi sončnega dne pol ure od koče pomeni bivak… Tudi naši nadzorniki imajo jasna navodila – če dobijo šotor zgodaj zjutraj visoko po vznožjem stene in vidijo, da se tisti, ki šotorijo odpravljajo dalje in pospravljajo za sabo – jih samo opozorimo. Če pa je šotor na parkirišču ali par sto metrov od planinske koče, pa seveda ukrepamo.

Če bi vendarle hotel doživeti naravo in se podati na brezpotje s šotorčkom - je velika verjetnost, da me preženejo »rangerji« ali se splača poskusiti? Koliko bi me »stala« noč pod šotorskim platnom?
Nadzornik te seveda lahko oglobi, te pristojnosti imamo. Globa je okrog 40 EUR.

Pod milim nebom (brez šotora) bi bilo »zastonj«?
Vprašanje je provokativno. Sem že pojasnil, kako se razume bivak in kakšna navodila imajo nadzorniki glede tega. Res je pa, da ni zakonskega določila, ki bi prepovedovalo spanje pod milim nebom. Zato tega tudi ne kaznujemo.

   Juriš na Vršič. Kje je prava mera?

Kako je s cestami v alpskih dolinah? Te naj bi se zaprle, v Vrata naj bi vozil avtobus. Je ta sploh potreben, ni v tem primeru kolo boljša možnost? Gorski kolesarji so sicer precej moteč faktor naravovarstvenikov.
Tudi v tem primeru bi se lahko razgovoril. Kolo je na vsak način ena najbolj prijaznih in primernih oblik obiskovanja parka, še posebej za alpske doline in visokogorske ceste. In s kolesom v Vrata ali na Vršič ni prav nobenega problema. Za nas so gorski kolesarji moteči le, če se vozijo izven poti, po planinskih stezah ali pa v kakšnih mirnih conah – sicer pa sploh ne. V TNP podpiramo postopne omejitve prometa, zapore, javni transport. Ali veš, da se nad kakšnim takim ukrepom najbolj pritožujejo kakšni zagnani »climberji«?!

Vem, a tudi pogledi plezalcev se spreminjajo. Sicer pa tudi planince vedno bolj mika plezarija, ferate postajajo hit. Tu precej zaostajamo za našimi sosedi, tako Avstrijci kot Italijani.
Res je, ampak stališče je, nobenih novih poti, tudi ferat ne. Saj nekaj jih pa je. Ampak zakaj bi se morali v vsem primerjati s tujino, morda imamo tudi mi kakšno svojo kvaliteto doživljanja naših gora.


   Vrh! Koliko je ta hip ljudi na sosednji Škrlatici, Rjavini, Vrbanovi Špici?

Naši sosedje imajo tako rekoč na vsakem vrhu križ. Se tu primerjamo ali dodajamo svojo kvaliteto?
To je del tradicije in kulturnega izročila. Pri nas nikoli ni bilo toliko znamenj na vrhovih, kot jih je v tujini. V parku se načelno strinjamo s postavitvijo tam, kjer je križ nekoč že bil. Sicer pa naj ostane tako kot je.

Na spletni strani parka lahko preberemo, da je javni zavod TNP mesto, kjer se srečujejo, obrusijo in združijo naravovarstveni, gospodarski, rekreativni, socialni in kulturni interesi. Sliši se lepo, pa vendarle, v praksi se je treba odločiti za eno ali drugo, vsemu se ne more ugoditi, neke prioritete morajo biti. Ima prednost človek ali narava?
V narodnem parku, ki je sicer tudi po mednarodnih definicijah namenjen varovanju narave in rekreaciji, je nedvomna prioriteta varstvo narave. Gre namreč za območje zavarovane narave, ki je ustanovljeno zaradi varovanja vrednot narave. Vse dejavnosti, ne le rekreacija, so podrejene primarnim ciljem varstva in ohranjanja narave.

Torej, če povzamem in poenostavim: šotor, plezanje, gorsko kolesarjenje na eni strani in planinske koče z vsem kar paše zraven na drugi strani. Cik cak pot je dovoljena, bližnjica (čeprav krajša in potemtakem manj moteča) pa ne. Klini v steni motijo, križ na vrhu ne. So relacije ustrezne? Je res vse podrejeno naravi ali gre morda bolj po načelu kdor prej pride oz. kdo se bolj sliši?
Tole so pavšalne ocene in črno belo gledanje. V strogem naravovarstvenem smislu bi bilo mogoče najbolje, da ni nikjer nič in da tudi v ta prostor nihče ne gre. Toda povedal sem, parki so namenjeni za obiskovanje, planinsko gorniška tradicija je stara več kot 100 let. In če  zložiš vse odgovore boš videl, da ni tako, kot je zastavljeno vprašanje.

Verjetno pa - bolj, ko je nek park nedotaknjen, lažje ga je voditi. Več ko je realiziranih posegov, več je interesnih skupin, ki hočejo zase to, kar že imajo drugi.
Točno tako!
    Najbolj agresiven obiskovalec parka?

V 25 vaseh v parku živi nekaj več kot 2000 prebivalcev. Pogosto slišimo, da je njihovo življenje težko, pa ne zaradi narave. So omejitve, ki jih postavljate res neživljenske?
Vedno se sliši le glas tistega, ki se pritožuje. Večine tistih, ki se strinjajo in ki ne doživljajo frustracij zaradi parka, se ne sliši. Cela vrsta anket in celo referendum pred leti v Bohinju so dokazali nasprotno – park ni ovira življenju in gospodarjenju v parku. Seveda pa nekaj omejitev je in kakšnemu kaj že ni bilo dovoljeno ali pa je bil zaradi nedovoljenih posegov prijavljen inšpekciji.

Čigav je pravzaprav park, kako daleč proti vrhovom seže privatna lastnina? Da bomo vedeli od koga so oprimki v Šitah, Špiku, Sfingi, ...
TNP je v veliki meri v zasebni lasti, tudi občinska lastnina ali agrarne skupnosti se štejejo za zasebno. Denacionalizacija se ni koncana. Privatna lastništva segajo do najvisjih vrhov, res pa je, da je visokogorski svet v najvecj primerih last razlicnih agrarnih skupnosti.

Kako se financira TNP?
Državni proračun pomeni približno 70 %. Pomemben vir je lastna gospodarska dejavnost, kot prodaja tiskovin in spominkov, vstopnine v info centre, vodenje, prenočevanje v kočah.

Denar iz turizma kaj vpliva na politiko parka ali varstvu narave enostavno ni kompromisov?
V parkih si ne želimo povečanega števila obiskovalcev, pač pa si želimo kvalitetnega, naravi prijaznega in okoljsko vzdržnega turizma.

V kakšni meri je vodstvo TNP samostojno pri odločitvah in v kakšni meri zgolj izvaja odločitve Ministrstva za okolje?
TNP ima svoj zakon in svoje standarde upravljanja, hkrati pa moramo pri odločanju upoštevati predpise in usmeritve na mednarodni ravni (konvencije, direktive EU…) in tudi nacionalno zakonsko ureditev. Pri odločanju smo dokaj avtonomni. Seveda v skladu s predpisi, ki pa so tudi od ministrstva. Končnih soglasij pa ne izdajamo, to je pristojnost ministrstva.

Kamniške Alpe in Karavanke niso posebej zaščitene, vendar nimam občutka, da bi bile zato kaj manj ohranjene kot Julijci, ki so v celoti v TNP.
Ugotovila sva že, da je lažje varovati, če je manj interesov. In visokogorski svet ima sicer izjemno vrednoto, pa vendarle manj interesov, zato je dokaj dobro ohranjen ne le v Julijcih, pač pa tudi v Karavankah in Kamniško Savinjskih Alpah. Drugače pa je pod vrhovi in grebeni, tu ti z gotovostjo trdim, da je stanje v Karavankah ali v Kamniških bistveno slabše. Kar poglej kako mrharijo gozdarji, za vsakim voglom taka ali drugačna brunarica, ne pazi se dovolj na vodne vire in podobno…

   Zimska idila. Kakšne sledi bodo ostale za turnim smučarjem?

Martin, v TNP si že dolgo, pravzaprav si navzven prvo ime parka. Si eden izmed kandidatov za novega direktorja. Ponujaš kaj posebnega, drugačnega?
V parku sem polnih 18 let, v času dolgoletnega direktorja TNP Janeza Bizjaka sem bil pomočnik direktorja, danes pa sem vodja službe za načrtovanje, upravljanje in razvoj parka. Res je, kandidiram za direktorja TNP. Kaj ponujam? Sem človek parka v vseh pogledih. TNP je najprej zavarovano območje narave, zato je tudi primarna dejavnost varstvo narave. Sledi sodelovanje s prebivalci in tu vidim predvsem velike možnosti za izboljšanje in sicer na področju naravi prijaznega turizma.

A veš, da sem certifikate vložil v TNP? Mi lahko poveš, je bila to dobra naložba ali sem jih vrgel stran? Pa ne mislim na dividende ali neposredno na tržno vrednost, ampak na TNP kot blagovno znamko prihodnosti. Samo enega imamo, novih pa ne delajo več, kot radi rečemo ...
Certifikate si vložil v Sklad za razvoj TNP, ki z našim zavodom za varstvo TNP nima nič skupnega, razen da je povzročil zmešnjavo. V tem skladu, ki je sedaj delniška družba so na primer žičnice Vogel, pa Šport hotel na Pokljuki in še nekaj turističnih objektov. Teoretično certifikata nisi vrgel proč, koliko je pa vreden, pa ne vem. Sicer pa, TNP bo v prihodnosti kvaliteno ohranjen naravni prostor, z razvitim in naravi prijaznim turizmom, v dolinah pa ljudje, ki se zavedajo vrednot tega prostora in ga upravljajo na trajnosten način. Idealisticen pogled? Morda, ampak sem preprican, da taka vizija mora biti!

Fotografije: Martin Šolar

Komentarji: 0   slike: 0


Craft in Saxo Bank v rumenem
22. junij 2009 @ 07:17 | Teme Kolesarjenje.

Kolesarska sezona je na višku, ceste so polne rekreativcev, dirke profijev se vrstijo ena za drugo. To nedeljo sta se končali dve etapni dirki, po Švici in po Sloveniji. Odločitve so, tako kot je običajno na Giru, Touru ali Vuelti, padle v gorah.

   Tadej Valjavec je švicarskem touru 5 etap nosil rumeno majico vodilnega 

Tour de Swiss je bil dolgo v znamenju našega Tadeja Valjavca, ki je nosil rumeno majico vodilnega kar 5 etap. Odlično je vozil gorske etape po katerih je švicarski tour tudi znan. V zadnjem kronometru pa so mu povsem pošle moči in zmago je slavil olimpijski zmagovalec Švicar Fabian Cancellara iz ekipe Saxo Bank.

     Olimpijski zmagovalec Fabian Cancellara je dobil letošnjo Dirko po Švici

Tudi Dirka po Sloveniji je bila v znamenju ekipe Saxo Bank. Ni je sicer dobil prvi favorit Nemec Jens Voigt, pač pa kolega iz ekipe Danec Jakob Fugslang.

    Zmagovalec Dirke po Sloveniji

Odločili sta prva (Koper–Črni Kal–Nova Gorica–Vršič–Kranjska gora–Korensko sedlo–Beljak) in zadnja etapa (iz Prekmurja na Krvavec). Traso zadnjih dveh etap dirke po Sloveniji smo navedli namenoma, tekmovalci so odšli, klanci pa so ostali in čakajo …
 
   Tako izgledajo letošnje dirke, Saxo Bank Team je vedno v ospredju, njihov prvi mož pa je Andy Schleck

Kolesarske drese in oblačila Craft si lahko ogledate tukaj: Saxo Bank, Craft Elite, Craft Performance, Craft Active


Komentarji: 0   slike: 0


Ueli Steck: Kje je meja, ko se je treba ustaviti?
19. junij 2009 @ 09:48

Švicar Ueli Steck je ta hip verjetno prvo ime svetovnega alpinizma. O Zlatem cepinu in solo hitrostnih rekordih je bilo že veliko napisanega, nas pa zanima mnenje poznavalcev. Tomo Česen je pred leti opravil nekaj podobnih vzponov: "Skrivnost je v načrtnem in vsakodnevnem treningu. Večina alpinistov po svetu se nikoli ne sooči z njim, zato težko razume takšne vzpone". 
   To je Ueli Steck! V polni formi na vrhu Tengkampoche (višinomer kaže 6493m), čeprav je pod njim 2000 metrov stene in 4 dni težkega plezanja.

Kronist slovenskega alpinističnega dogajanja Tomaž Jakofčič ima prav gotovo tudi celovito sliko dogajanja po svetu: "Ueli Steck je trenutno eden od najbolj udarnih alpinistov. Odlikuje ga njegova vsestranskost, ki sega od težkih prostih smeri v Eigerju in ostalih švicarskih stenah, preko odmevnih hitrih solo vzponov v treh zadnjih problemih Alp, do prvega vzpona preko osrednje stene Tengkangpoche. To steno so pred tem oblegali številni odlični alpinisti, brez uspeha!"
Res je, dobrih smeri je veliko. Na primer 8a v severni steni Eigerja iz avgusta 2008. Smer Pacencia je dolga, 900 m ali 23 raztežajev, skica za morebitne ponavljalce pa je tudi na voljo. Ali pa »Khumbu Express« iz leta 2005, za katerega je bil pred tremi leti tudi prvič nominiran za Zlati cepin. Takrat je nad znanim himalajskim ledenikom Khumbu v zaporednih solo vzponih opravil s tremi zahtevnimi stenami (severna stena Cholatse 6640 m, vzhodna stena Tawoche 6505 m in SZ stena Ama Dablam, umik na 5900m). 

 Ueli Steck tokrat drugače, izraz na obrazu pove veliko... (Cholatse 6640m)

Januarja letos je Ueli Steck v Matterhornu zaključil (za zdaj, nov rekord lahko sledi prav kmalu) svojo zimsko solo hitrostno trilogijo v zadnjih treh problemih Alp. Poglejmo na semafor:
13.2. 2008 Eiger, Klasična: 2 uri 47minut
28.12.2008 Grand Jorasses, Macintyre: 2 uri 21 minut
13. 1.2009 Matterhorn, Schmidova: 1 ura 56 minut

   V strminah Matterhorna

Kaj pravzaprav pomenijo te minute? Še posebej v primerjavi s časi Francoza Profita, ki je zadnje tri probleme Alp »prešprintal« sredi osemdesetih in vse skupaj spremenil v spektakel s TV prenosi v živo in helikopterskim transportom od stene do stene. Tomo Česen je vse tri stene prav tako zmogel sam: "Brez dvoma, gre za vrhunsko pripravljenega alpinista. Pa švicarski alpinist seveda še zdaleč ni edini, ki s vsakodnevnim načrtnim treningom dokazuje, kaj je možno. Žal ga osebno ne poznam, da bi njegovim dosežkom lahko dodal še morebitno "dodano vrednost". Sama osebnost človeka, po moje, da še nekaj več. Vendar moram povedati, da je izpostavljanje hitrostnih rekordov v alpinizmu lahko zelo nevarno. Prepričan sem, da kakršnakoli dirka po stenah ne prinese nič dobrega. Verjamem, da jih velika večina alpinistov ne dojema tako, mediji jih pa v kakšnih primerih celo namenoma potencirajo. Za solista je logično, da porabi manj časa kot naveza, varovanja je zelo malo ali skoraj nič, ukvarjanje z varovališčem odpade.

   Eiger tudi pozimi zahteva plezanje z golimi rokami

Ko Ueli Steck govori o svojih solo vzponih ni bistvo v opremi, razmerah ali sekundah. Sporočilo je v zadnjih dveh stavkih spodnjega razmišljanja. Do kam, kje je meja, ko se je treba ustaviti? »Pri vseh treh vzponih sem imel vrv s seboj le za vsak slučaj. V Eigerju sem že plezal druge smeri, v ostalih dveh stenah sem bil prvič. Da sem lahko hiter tudi v smeri, ki je ne poznam, je zame zelo pomembno spoznanje. Jasno je, da hitrostni vzponi niso nič novega in da pravzaprav nič ne spremenijo. Kljub temu so to zame globoki občutki, ki mi jih nihče ne more vzeti. Dejstvo, da steno zmoreš brez pomoči soplezalca in z minimalno opreme mi odpira pot naprej Vem, da je vse to povezano z velikim tveganjem. Ne gre le za pripravljenost in formo, pač pa tudi za taktiko in tehniko. V ledu se občasno lahko zanesem le na svoje dereze. Vse gre lahko gladko, enkrat pa noga zdrsne. Mislim, da se ob potrebni koncentraciji to ne more zgoditi, toda večkrat ko greš ... Morda je čas, da najdem drugačne izzive in poiščem nove poti«.

   Macintyrejev colouir v Grand Jorrases je bil svojčas najtežji "mix" na svetu

Steckov vzpon v navezi s Simonom Anthamattnom v Tengkamoche je šest članska komisija Zlatega cepina, pod vodstvom predsednika Angleža Douga Scotta in člana žirije Avstrijca Petra Habelerja (če omenimo le dve, nam najbolj znani imeni) izbrala za najbolj zahteven vzpon v letu 2008. To je že sedemnajsti "Piolet d' Or", ki so ga letos podelili v osrčju Alp v Chamonixu. Po premoru leta 2008, predhodnih kritikah in burnih razpravah o smiselnosti nagrade ter korektnosti izbora je organizacijski komite pod vodstvom Christiana Trommsdorfa, predsednika ugledne »Groupe de Haute Montagne«, na novo postavil celoten sistem podelitve. Prvič so izbirali v treh kategorijah, kandidatov je bilo 57, v finalu pa šest nominirancev.
Nagrado »Spirit of Exploration« je dobila japonska mešana naveza za prvi vzpon v JV steni sedemtisočaka Kamet. Plezalka v navezi je tako prva ženska, ki je dobila Zlati cepin.
Nagrada »Commitment« je prav tako šla na daljni vzhod. Tričlanska japonska naveza je prvenstveni vzpon v šesttisočaku Kalanka opravila resnično kot »commitment«, obveznost. Po tri dnevnem bivakiranju na dveh tretjinah stene zaradi snežnega viharja se niso odločili za umik ampak so smer »Bushido« potegnili do vrha.
Nagrada »Technical difficulty«, torej tista za premagane tehnične težave (kar je vendarle bistvo modernega alpinizma, pred vztrajnostjo, premaganim tveganjem in neko pustolovščino) pa je šla v švicarske roke. Ueli Steck in Simon Anthamatten sta v Nepalu, v S steni Tengkampoche (6500 m) aprila 2008 preplezala »Schachmatt« (M7,WI5, 6/A0, 2000m).

   To je stena, ki jo je bilo potrebno preplezati za najbolj prestižno nagrado leta. Tengkampoche (6500m) s smerjo vzpona in vrisanimi tremi bivaki.
 
Tomo Česen: »Po sliki in skici sodeč, pa seveda tudi ob poznavanju referenc obeh akterjev, smo lahko prepričani - gre za vrhunsko dejanje. Toda vsi, ki se ukvarjamo z alpinizmom dobro vemo, da je različne stvari težko metati v isti koš. Ne bi rad naredil komu krivice in dejal, da je to res najtežji vzpon leta 2008«. Tomač Jakofčič dodaja: "Vzpon je sicer služil "le" kot aklimatizacijskii vzpon pred zahtevno južno steno Anapurne a mu to sigurno ne zmanjšuje vrednosti". In kakšen je »Šah-mat«, vzpon leta 2008, od blizu? Poglejmo poročilo iz prvega, neuspešnega poizkusa, ki ga je Ueli Steck napisal v Namche Bazarju tri dni po vrnitvi. Nizanje vtisov je tako pristno, da jih je najbolje kar povzeti.
Četrtek, 10.april 2008
Po aklimatizaciji in treh dneh počitka danes vstopava v steno. Ob treh zjutraj je čas za zajtrk. Čeprav zgodaj, je kuhar Kaji dobro razpoložen, kot vedno. Vstop v steno ni daleč od baze in ob štirih začneva. Ni težko in naveževa se šele med prvim počitkom. Vreme je lepo, veter ne premočan. Napoved za naslednje dni: v petek bolj vetrovno, sicer suho, v soboto se bo veter okrepil in vlažnost povečala, nedelja bo suha. Sobotno poslabšanje naju ne skrbi.
Opreme vzameva minimalno, hrane imava za štiri dni, dve spalki v enem nahrbtniku. Šotora ne vzameva, po ogledu stene bova vesela, če sploh najdeva toliko police, da se zlekneva. Večinoma plezava istočasno, navezana, vedno sva vpeta vsaj dvakrat. Preizkušena metoda, ki omogoča visoko hitrost in tisto minimalno varovanje.

   Skala v Tengkampoche

Ob osmih doseževa steber, 6 krat 60 metrov dolga, zelo raznovrstna plezarija čaka na naju. Začnem prve štiri dolžine, plezanje je zelo težko, zahteva vse od mene. S seboj imam majhen varovalni set: 14 normalnih klinov, 3 kamalote, 6 jebic, 8 sistemov in nekaj runnersov. Vsak od teh 60 metrskih raztežajev je pustolovščina v težki skali in mešanih odstavkih, vse z minimumom varovanja. Simonova obremenitev, v nasprotju z mano, je drugačna. Varovati in čakati mora v mrazu, vsaj 45 minut, nato ga čaka žimarjenje s 25 kg težkim nahrbtnikom. In to maksimalno hitro, čas namreč beži. Po 220 metrih skalne plezarije, ob petih popoldan, se zamenjava. Sedaj sem jaz na vrsti za varovanje. S stojišča izgleda dokaj lahko, toda pogled naprej zapira previs. Ne dogaja se veliko, vsake toliko podam malo vrvi. Varujem že celo uro, zmrzujem, začenja se mračiti. Simon je odličen plezalec, kar ne zmore on, ne vem, če bi lahko jaz. Zgoraj mora biti dokaj zajebano. Ni veliko soplezalcev, ki bi jih sedajle želel imeti na vrvi, Simona pač, zaupam mu 100%. Žal še ne morem za njim, moje stojišče pa je zelo neprimerno za bivak, ki se obeta. Končno! Vrv se izteče in prav kmalu pritovorim opremo do Simona. Potegneva še 60 metrov in razveseli naju 70cm široka in 4 metre dolga polica. Še dve uri nazaj nama je kazalo na noč v vertikali, sedaj pa se nama obeta celo nekaj spanca. Kmalu pa slaba novica – prostor je zelo izpostavljen in veter nama onemogoča kuhanje. Nekako stopiva nekaj snega in v vodo streseva Katadynov obrok. Po petih minutah imam dovolj čakanja in hitro pojem pasto, še preden je kuhana "al dente" in še preden se shladi. Veter ne pojenja, toda najina Phantoma (spalki, op.p.) naju lepo varujeta pred mrazom in vetrom.

   Led v Tengkampoche

Petek, 11.april 2008
5.00. Kot robota vstaneva, staliva sneg in pojeva ubog zajtrk. Pospraviva opremo v velik nahrbtnik. Imam srečo, da ne bo moj problem, saj sem na vrsti za plezanje. Čaka me zahtevna plezarija, strmina je velika in težave me povsem posrkajo vase. Ob 13.00 preseževa 6000 metrov, vreme se slabša, 1600 metrov stene je pod nama. Toda veter je vedno močnejši, začne snežiti. Nov sneg se začne plaziti. Povsem sva izpostavljena in odvisna od milosti narave. Odločitev je hitra in edina, začneva s spusti po vrvi. Ura je tri popoldan, sva sredi snežnega viharja, plazovi letijo čez naju. Samo navzdol! Poslabšanje je prehitelo vremensko napoved. Po najinih izkušnjah to ni edino, kar gre lahko narobe. Sledijo nori spust, včasih počakava, da se sunki vetra vsaj malo umirijo, ko so na višku, se ne moreva niti premakniti. Ob osmih zvečer doseževa vznožje stene in zagledava svetilki. Kuhar Kaji in »kitchen boy« naju čakata. Nocoj bova spala v baznem taboru ..

   Sneg v Tengkampoche, vršni greben.

V steno sta se vrnila 21. aprila in v alpskem stilu, brez fiksnih vrvi in svedrovcev po treh dneh ob 7.15 zvečer dosegla rob stene na višini 6350 metrov. Na ostrem grebenu sta tretjič bivakirala in zjutraj 24.aprila stala vrh. V bazni tabor sta se po celodnevnem spuščanju po vrveh vrnila šele zvečer tega dne. 

Opomba: Ueli Steck pri svojih vzponih uporablja šotor, spalno vrečo nahrbtnik in oblačila Montain Hardwear.  

Komentarji: 0   slike: 0


K. Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Če želiš voziti avto ...
14. junij 2009 @ 09:29 | Teme Alpinizem, Gorništvo, ProMo Intervju.

Gorski vodnik, sanjski poklic vsakega alpinista. Ali bo bolj držalo tisto drugo - vodniška je težka?
Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji. V bistvu je res sanjski poklic, po drugi strani pa delo kot vsako drugo. Potrebno ga je opravljati z veseljem. Tisti trenutek, ko ne bom več užival v gorah, bom delal kaj drugega.

   Klemen Gričar na vrhu Aiguille du Tour (3542 m) v Zahodnih Alpah

Katere ture vodiš najraje, katere so najbolj priljubljene?
Rad vodim v Martuljkovi skupini, ker je pred mojim domačim pragom, tudi v Alpah ali drugod po svetu je vodenje izziv. Pri nas so najbolj priljubljene ture plezalni vzponi: Slovenska, Nemška v Triglavu, Amfiteater in Široka peč, Riglica-Rušica, Severni raz Male Mojstrovke, Zeleniške špice, Južni raz Brane. Tudi športno plezalni dnevi za šolske izlete, pa zavarovane plezalne poti Jeseniška, Hanzova na Prisank, čez Plemenice na Triglav, Jalovec…

Opraviš več vodenj doma ali v tujini?
Okoli 85% vodenj opravim v tujini, doma okoli 15%.


   Himalaya (2008). Turistična destinacija prihodnosti? 

Sprejmeš vsakega klienta, kako poteka preizkus pred turo?
Vsakega klienta oziroma gosta lahko gorski vodnik pripravi za določeni cilj. Včasih poteka priprava tudi več let. Z dobrimi gosti lahko opravimo kvalitetne vzpone.

Več let priprave za en vzpon? Zanimivo, potem se gre lahko že v Čopa?
Tudi. Čopov steber danes lahko uvrstimo med vodniške klasike.

Se lahko na turi zaplete, ti je šlo kdaj za nohte?
Velikokrat, vendar v takih situacijah je potrebno obdržati hladno glavo in ukrepati po najboljši moči. V bistvu nisem imel res hude nesreče, pri vodenju so večkrat resne situacije vendar to je del našega poklica in na to smo pripravljeni. Če veliko vodiš, se zgodi, da nekdo nerodno stopi, zvije gleženj in že je zaplet tu.

    Varovanje čez ledeniško razpoko

Si eden najbolj angažiranih vodnikov pri nas in novi predsednik ZGVS. Kdaj si nastopil mandat in kaj bo tvoj doprinos tej organizaciji, tudi v primerjavi s predhodniki (Prezelj, Robas, ..?)
Počasi, šele sprejel sem mandat! V kratkem času ni mogoče narediti velikih stvari. Potrebno je potrpljenje, sestanki, dogovori, skratka politika v kateri gorski vodniki nismo najboljši. Preveč cenimo odkrito besedo. V samem upravnem odboru sodelujem že od Romanovega predsednikovanja, zatem sem sodeloval z Markom, ki mi kot bivši predsednik ZGVS veliko pomaga tudi danes. Doprinos organizaciji se bo pokazal čez leta. Veliko stavimo na mlade, nove vodnike in v Sloveniji prav gotovo imamo potencial. Eden glavnih ciljev je prepoznavnost GV. Ne bomo dovolili, da se poklic  razvrednoti z nizkimi cenami in slabšo kvaliteto.
 
Koliko gorskih vodnikov je trenutno v Sloveniji?
Trenutno nas je 67 gorskih vodnikov, 53 z mednarodno licenco IFMGA, 1 z licenco ZGVS, 7 pripravnikov in 6 neaktivnih (prostovoljni člani).

Šolanje je kar zahtevno, dolgotrajno in tudi drago. Kako poteka?
Šolanje poteka v skladu s mednarodnimi standardi. Traja tri leta in v tem času mora kandidat opraviti vse tečaje in izpite. Ker v Sloveniji nimamo ledenikov, šolanje poteka tudi v Alpah: Švici, Franciji, Italiji, Avstriji. Vedno gremo kam drugam, da se stvari ne ponavljajo. Po minimalno triletnem obdobju kandidat za gorskega vodnika postane pripravnik in ima dovoljenje za opravljanje poklica oziroma vodenj. Nima pa še mednarodne licence in zato ne more voditi v tujini. Tudi ne more voditi vsega, ponekod imajo združenja omejitve, recimo v Franciji pripravnik ne more samostojno voditi na Mt. Blanc, vedno mora biti prisoten IFMGA gorski vodnik. To je v bistvu v redu, ker ima pripravnik izkušenega vodnika ob sebi, ki mu lahko pomaga, svetuje… Po najmanj letu pripravništva mora opraviti še zahteven strokovni izpit iz vseh področij vodenja: skala, mešan teren, ledeniki, turna smuka. Nato pridobi mednarodno licenco IFMGA, s katero je enakovreden vodnikom po svetu (vseh držav, ki so v združenju International Federation of Mountain Guides Associations) Čeprav kandidat zaključi šolanje, s tem še ni rečeno da bo dober vodnik, z leti in »kilometrino« pridejo izkušnje, ki pa so enako pomembne kot samo šolanje.


   V varnih rokah gorskega vodnika

Glede na to je logično, da GV zahtevate poseben, tako rekoč ekskluziven položaj pri vodenju v naših gorah. Voditi pa želijo tudi drugi: planinski vodniki, turistične agencije, …
Tako je tudi v drugih Alpskih državah oziroma državah EU in Švici. Kdor želi voditi naj opravi šolanje za gorskega vodnika, saj je preprosto, mar ne? Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit. Gorski vodnik mora delati praktično vse,  ob vodenju mora obvladati internet, izposojo opreme, rezervacijo koče, prevoz… Recimo, Haute Route (Chamonix – Zermatt) je lep primer, ko vodnik dela od jutra do večera.

Nihče ne oporeka, ko gre za plezalne smeri in brezpotje. Dilema je pri manj zahtevnih turah. Kolikor mi je znano, je po zakonu o GV  vodenje v gorah za plačilo dovoljeno tako rekoč le gorskim vodnikom. Neuradno naj bi po novem GV sami omilili kriterij na vodenje z vrvjo in potrebno dodatno opremo. Ture brez vrvi in druge opreme (cepin, dereze, smuči, ..) lahko potemtakem vodijo tudi planinski vodniki?
PZS in PV niti niso zainteresirani za taka vodenja. Sedanji sistem PV daje zelo omejeno in pomanjkljivo izobrazbo, znanje tujega jezika je tudi pogosto problem. Tuje zavarovalnice ne krijejo zavarovanja, če ne vodi GV. Mi smo v okviru ZGVS pripravljeni reorganizirati celoten sistem in izobraziti PV do ustreznih licenc. Tako bi uradno lahko vodili ture, za katere ni potrebna vrv in druga oprema. Sicer pa - če se PV čuti sposobnega, naj se prijavi na tečaj GV.


    Vodenje "na kratki vrvi"

Kdo pravzaprav določa, kaj je prav in kaj narobe? Od kod doktrina vodenja, kakšen način varovanja je pravilen, katera varovalna oprema je prava? Na primer, vi prakticirate vodenje na t.i. kratki vrvi, PV pa tako, da vodnik varuje.
PV nimajo vodenja na kratki vrvi. Šolanja in posledično znanja PV in GV ne moremo primerjati, kot ne moreš primerjati osnovno šolo s fakulteto. Žal se tega ne zavedajo vsi. Lahko povem primer iz prakse, ko je PV kritiziral moje vodenje vpričo njegovih strank in mojega klienta.

V praksi se velikokrat izkaže, da je vodnike za lažje ture težko dobiti. Kot da GV ne bi bili zainteresirani za vodenje, recimo, po Pokljuki, dolini Triglavskih jezer in podobno. Sami nočete, drugih pa ne pustite zraven …
Kje pa, to ni res. Tudi sam vodim Slemenovo špico, Martuljške slapove, Soško pot, Triglavska jezera… Samo vodnika je potrebno prej rezervirati, sam imam poletje že zapolnjeno. Tudi v Chamonixu in Zermattu ne dobiš vodnika v avgustu, v glavni sezoni. Tu je glavna srž problema, sodelovanje.

Vodenje in zagotavljanje varnosti sta le del storitve. Upoštevanje potreb in pripravljenosti klienta, vremenskih razmer, dialog in podobne »dodatne« storitve so klientu morda pomembnejši del ponudbe. Se PV tu bolj potrudijo?
Planinski vodniki vodijo za planinska društva. Torej vodijo člane katere večinoma poznajo, gorski vodniki dobimo recimo gosta v Zermattu in ga moramo v tednu dni spoznati in pripraviti za vzpon na Matterhorn. Pri delu s klienti je tu še obvezen vsaj en tuj jezik, specifični izrazi, izkušnje. Nekdo, ki ima redno zaposlitev ne more letno voditi toliko tur, kot profesionalni gorski vodnik, prav tu je naša prednost v kvalitetni storitvi. Agencije za katere delamo dobijo povratno informacijo od klientov in Slovenski gorski vodniki imamo zelo dober »feedback«. Bi nas drugače tuje agencije še najemale? Je pač tako, da smo drugje bolj spoštovani kot doma.

   Tudi ferate so priljubljene.Takšne police v pri nas žal nimamo ... 

S strani agencij se sliši, da se bolj kot za pridobivanje strank angažirate proti navidezni konkurenci - torej proti agencijam.
Konkurenca so nam lahko samo gorski vodniki, moji kolegi v Sloveniji oziroma vodniki iz drugih držav združenja IFMGA. Normalno je, da ščitimo naš poklic, kdo ga bo, če ne mi? Proti »vodnikom«, ki nimajo licence in agencijam, ki jih najemajo smo in bomo ukrepali.

Sodelovanje ni možno? Agencije prodajajo, vodniki vodijo?
Saj sodelujemo, vedno več delamo tudi za slovenske agencije. Nekatere agencije ne najemajo gorskih vodnikov, oziroma ponujajo mizerno plačilo in razumljivo je, da za majhen denar ne morejo dobiti gorskega vodnika. Potem najamejo za resne ture alpiniste, planinske vodnike, reševalce, pač vsakogar, ki se malo spozna na hribe, kar je v nasprotju z zakonom o gorskih vodnikih in še storitev ne more biti kvalitetna. Te agencije na dolgi rok ne bodo mogle tako delati. Če v Franciji dobijo vodnika brez licence pokličejo policijo, pride helikopter Peloton de Gendarmerie de Haute Montagne (PGHM) in vse odpelje v dolino. Za kliente je tura končana, »vodnik« pa dobi kazen.

V vsakem poslu je danes konkurenca huda. Koliko jo je med gorskimi vodniki? Se kaže v kvaliteti, marketinškem pristopu ali morda tudi v zniževanju cen? Te naj bi bile določene znotraj ceha.
Tudi nekateri gorski vodniki vodijo pod priporočeni cenami, ki so objavljene na naši internetni strani. To je slabo za vse nas, poglejte kaj se je zgodilo z višinskimi deli. Nižanje cen ne bo prineslo več dela, kvečjemu več bomo delali za manj denarja. Recimo če nekdo pelje Mt. Blanc za 400 eur se mora gor povzpeti trikrat, če vodi po naši ceno 600 eur samo dvakrat.

Preživeti je treba… Kolikor vem, sta v Sloveniji le še dva GV, ki živita izključno od vodenja. Našel bi se še kdo, ki si ob vodenju pomaga s podobnimi dodatnimi storitvami. In tu je še nekaj GV, ki so kot vrhunski alpinisti pomagajo z »zaposlitvijo« v državnih službah. Prav okoli njih se je zadnje čase nekaj polemiziralo.
Zgolj od vodenja nas živi bolj malo, manj kot deset. Nekaj jih v glavni sezoni kar precej vodi, izven sezone pa opravljajo višinska ali druga dela. Gorski vodniki, ki imamo s.p., d.o.o. ali prijavljeno obslužbeno dejavnost so zdrava konkurenca, tudi če imajo drugo službo. Nelojalna konkurenca so tisti, ki tega nimajo.


   Aigulle du Chardonnet. Kdo si ne bi zaželel ture v takem ambientu? 

S kakšnim sloganom bi novi predsednik nagovoril Slovence,  potencialne kliente?
Varneje v gore s gorskim vodnikom! To je naš slogan. Kdor je enkrat bil z nami na turi bo znal povedati, kako kakovostna je naša storitev.

Če bi na stara leta želel na "tope rope" čez Ribo v Marmoladi, bi našel vodnika?
Seveda, zakaj ne. Še nekaj popusta bi dobil.


Komentarji: 0   slike: 0


12.stopnja in najtežje smeri na svetu
07. junij 2009 @ 09:48 | Teme Plezanje.

So se trendi zopet obrnili in bariere padle? Kako drugače razložiti pravi boom novih smeri najvišje kategorije?
Dobro desetletje, tam od sredine devetdesetih naprej, so se plezalci osredotočali na "on sight" vzpone in na tekmovanja, težavnostno plezanje pa je stagniralo. Kot pravi Klemen Bečan so razlogi preprosti: »Naredim dva, tri poizkuse, za več pa že zmanjka motivacije. Je preveč smeri, da bi se obešal samo v eni. Najraje plezam na pogled«. Toda ali je plezanje na pogled v slepi ulici? Andreas Bindhammer, eden najbolj vidnih nemških plezalcev zadnjega obdobja: »Na Youtube & Co ni težko dobiti popolne analize katerekoli smeri. Ob tem spoznanju igra ni več tako zanimiva«. Adam Ondra, češki čudežni deček, ki postavlja nove dimenzije s hitrostjo svojih vzponov tudi v 9a : »Dozorelo je spoznanje, da preplezati 8b+ na pogled ni posebej težka stvar«. No, kakor za koga. Res pa je, da spoznanje veliko pomeni. Ko padejo meje v glavah, padejo tudi v resnici.

     Plezališča v Španiji, še posebno tista v Kataloniji, so trenutno srediišče dogajanja. Dani Andrada je tu doma. Dobesedno..

Tako je bilo tudi v zgodovini ocenjevanja smeri. Po UIAA lestvici je bila VI stopnja dolgo zgornja meja in logično je, da se je v tej stopnji nabralo tudi veliko težjega. Vse dokler se ni sprostila sedmica. Nato je šlo dokaj gladko do desetke (X). »Čista deset« zveni lepše kot 8b, mar ne? Toda komaj se je dobro rodila, že je desetka izginila, v celoti se je namreč uveljavila francoska lestvica. Toda pozor! Krog verodostojnih plezalcev, poznavalcev in kronistov okoli revije Klettern v svojem izbor najtežjih smeri – zanimivo - zopet omenja stopnjo 12! Kot da v plezariji meje človeške zmogljivosti lažje padajo in se lepše beležijo v dobri stari UIAA lestvici .....

Posebno poglavje so vrhunski tekmovalci, kot sta recimo Španca Paxi Usobiaga in Ramon Puigblanque. V svojih redkih obiskih plezališč vedno poskrbita za »dogodek«. Teza, da bi prav imena z vrha tekmovalnih lestvic hitro dvignila težavnostno lestvico, če bi se tekmovalci odločili plezati v skali, pa vendarle zdrži le delno. Patxi Usobiaga, ki je konec leta 2007 dobesedno šokiral s 14 dnevno serijo neverjetnih vzponov (8c+ na pogled, dvakrat 9a+, dvakrat 9a) pravi: »Nič ne bi šlo hitreje. Če bi več plezal v skali, ne bi toliko treniral na plastiki in napredka ne bi bilo.« Torej se stvari nekako uravnovesijo.... Kot pribito pa drži, da so prav številne umetne stene temelj današnjega napredka. S široko mrežo priljubljenih »bolderc« je omogočen začetek množici mladih. Zaradi »bolderce« v soseki je možno vsakodnevno visenje v previsu in napredek hitro sledi. S tega zornega kota je pomembno le spoznati, da je plezarija vendarle več kot nekaj metrov plastike. Sicer se kariera marsikaterega talenta hitro konča pri petnajstih.

Chris Sharma v Jumbo Love 9b, 80m. So vsi oprimki takšni?

Če je bila še pred petimi leti 9a nekaj izjemnega, se je danes število 9a in 9a+ povzpelo na dvajset. S septembrom 2009 pa smo očitno dobili prvo 12! Chris Sharma je svojo Jumbo Love v Clark Mountain v Kaliforniji ocenil z 9b (11+/12-). To je točno sedem let po Realization, svoji prvi 9a+. Dolgo ali kratka doba za eno stopnjo? Toda druga 9b je sledila že v sedmih mesecih – Golpe de estado, Siurana. Zanimiva in nazorna je izjava Alexandra Huberja, glavnega akterja spektakularnih prostih ponovitev v steni vseh sten – El Capitanu, ki je svoj "master piece" Open Air 9a+ zmogel davnega 1996: »Ne gre za to, da preplezaš 50 novih 9a. Gre za to, da preplezaš eno pravo. Kar se tega tiče ima Sharma zlate roke « In res, Jumbo Love je čista »kingline«, kraljevska linija z 80 m dolžine v 45 % previsu in ubijalskim zadnjim gibom. Čisto nekaj drugega, kot par metrov povezave v malih prašnih votlinah. »Razvoj gre v dveh smereh: v težavnost in estetiko.« je na filmskem festivalu v Trentu dejal Chris Sharma. »Moj cilj je povezati oboje. Ko sem polno motiviran je plezanje zame čista meditacija. Kot pri jogi«.

 
   Dani Andrada v svojem mega projektu v Margalefu. Vstop je 8c+, nato se pa začne ...

Središče plezalnega sveta je danes nedvomno Španija in še posebej Katalonija. Področja kot Siurana, Margalef, Oliana in Santa Linya so stene, kjer se zbirajo težkokaterniki iz vsega sveta. »Če bi si najboljši tekmovalci vzeli čas in prišli sem, bi lahko videli neverjetne stvari« je prepričan Dani Andrada, »šef vrtanja« in katalonski matador, ki je tu doma. Tudi Chris Sharma se je preselil sem. Iz sončne in tople Kalifornije v sončno in toplo Španijo, le kaj bi drugega. »Tu sem v raju« je izjavil za Rock&Ice. Nihšče od njiju v takem okolju ne more sedeti pri miru, dneve počitka tako namenjata vrtanju novih smeri.

Kakšne so pravzaprav najtežje smeri na svetu? Zadnja leta so bile to dolgi previsi z številnimi zaporednimi težkimi gibi, kombinacija maksimalne moči in vzdržljivosti. Na nek način simulacije tekmovalnih smeri. Razvoj se je upočasnil tako pri super težkih detajlih (in se nadaljeval pri boulderingu) kot tudi v tehnično zahtevnih smereh. Spremembe pa so očitne. Letošnja smer Chrisa Sharme Demencia senil 9a+ v Margalefu je 15 metrski previs z zaporednimi ekstremnimi gibi na luknjicah za en in dva prsta. Čisto v slogu Wolfganga Gullicha, ki je kar po vrsti dvigoval težanostno stopnjo na 8b, 8b+, 8c in 8c+ - Končno, bi lahko rekli, saj so nekateri kar pogrešali skoncentrirane težave v par metrih, dinamične gibe na prvem členku enega prsta s komaj kaj teže na nogah. Končno, bi lahko rekli tudi ob novo nastalih smereh povsem nasprotnega značaja – z obilo zahtevnega gibanja in veliko teže na nogah. Tako je, recimo, Sharmo vse pogosteje moč videti v nekoliko trših plezalkah (Pontas Lace), ki so rešitev za tovrstne tehnične probleme.

 
   Chris Sharma v Demencia senil 9a+. Je vsa teža na levi roki?

Kakšna je torej lestvica najtežjih smeri na svetu? V njej so upoštevane preverjene smeri in potrjene ocene. Kjer gre le za en vzpon se upošteva verodostojnost plezalca. Nekaj znanih smeri ni na spisku. Prva je Akira 9b iz leta 1995 (!), ki jo je Fred Rouhling plezal z vrvjo, čeprav je vpel le v zadnjih lažjih metrih.. Ker gre za povprečno »highball« višino, zato se smer danes šteje za boulder. Druga je spektakularna El Pontas na Mallorci. Čeprav gre za povsem običajno visoko smer (20m), jo je Sharma preplezal brez vrvi in zato spada v kategorijo DWS (deep water soloing). No, omeniti je treba še Chilam Balam iz leta 2003. Toda nad to smerjo je takšna senca dvoma o samem vzponu, da se zaenkrat ne registrira kot preplezana.

Najtežje smeri na svetu (junij 2009):
Za lažje razumevanje pa še primerjava težavnostnih lestvic:

*** Delno povzeto po članku Der 12 Grad v reviji Klettern, z nekaj dodanimi komentarji.

Opomba:
Chris Sharma nosi plezalke Evolv in oblačila Prana.
Dani Andrada nosi plezalke Boreal in oblačila Prana.

Komentar: napisal: alpikor, dne: June 9, 2009
Na tej sončni strani Alp sem dolgo pogrešal en resen, ažuren Blog, kjer se od časa do časa objavljajo tipkane besede vredne branja... Ja, ProMo Intervju objavlja z tako hudim tempom, da je treba biti na preži že kar dnevno! Po vrhunskem intervjuju "Preplezati smer ne sme biti gavni cilj", ko so za bralce "slekli" Klemna Bečana, so ta teden pod splošno vsebino ProMontana Blog obdelali trend novonastajajočih težkokategornih smeri pod naslovom "12.stopnja in najtežje smeri na svetu".

Komentarji: 2   slike: 0


Jaka in MHW na Mt.Everestu
01. junij 2009 @ 05:56

Naš znani alpinist Tomaž Jakofčič se je povzpel na streho sveta in tja kot gorski vodnik popeljal tri kliente znane angleške agencije Jagged Globe. Chris, Kevin in Amanda so tako doživeli svoje sanjske počitnice, ki jih prav gotovo ne bodo nikoli pozabili. Vse je potekalo po načrtu, vreme je bilo čudovito in na vrhu so bili sami in prvi tistega dne. Tomažev vzpon bo šel prav gotovo v zgodovino slovenskega gorskega vodništva.


   Jaka na vrhu Mt.Everesta, še v mraku ob štirih zjutraj .. – oblečen v Mountain Hardwear Absolute Zero

Jaka, kaj sedaj? Je za GV še kaj več, kot voditi na streho sveta?
Ja, voditi na Everest dvakrat... Voditi na streho sveta je zame najpomembnejša vodniška izkušnja do sedaj. V očeh marsikaterega klienta je to ultimativni cilj. Zame kot gorskega vodnika in hkrati še vedno ambicioznega alpinista pa se ponuja še nešteto atraktivnih vodniških ciljev kot so npr. vodenje visokih severnih sten v Alpah (Eiger, Jorasses itd...) ali težkih skalnih smeri. Kljub vsemu pa še vedno zelo uživam tudi pri vodenju po normalkah Mont Blanca, Materhorna ali npr. Slovenski smeri v Triglavu.


   Južno sedlo – značilni oranžno sivi šotori (Mountain Hardwear Trango) dominirajo  v ekstremnih "naseljih" našega planeta,tudi    tik pod Mt.Everestom

Je bilo kaj mraz, kakšno najnižjo tempraturo ste izmerili, kako se je obnesla Mountain Hardwear-ova oprema (spalka, kombenizion)?
Bil je mraz a ne prehudo, vsaj občutil ga nisem. Kombinezon je bil skoraj pretopel, pod njim sem imel samo dva sloja (tanko in debelo) perila. Spalna vreča je bila skoraj idealna kombinacija teže in toplote. Morda bi naslednjič izbral kako spalko brez Conduita, saj bi s tem še pridobil v smislu teže. Glede na spanje v šotorih Conduit ni bil nujno potreben. Se mi pa zdi ta spalna vreča idealna za plezanje v alpskem slogu v najvisjih gorah.


Spalka Mountain Hardwear Wraith – 23 cm »debela« spalka, dober kilogram najkvalitetnejšega puha in Conduit membrana z varjenimi šiv. Temperaturno območje »comfort« -28 st.C! Prava izbira tudi za Everest.

Komentarji: 0   slike: 0