Spletni dnevnik

Monkey Face
28. julij 2009 @ 10:08

ZDA, domovina prostega plezanja so začele izgubljati primat v začetku 80ih let.

John Bachar, Ron Kauk in še nekateri vodilni plezalci so vztrajno zavračali uporabo svedrovcev. Seveda je to upočasnilo plezanje težkih smeri in dvigovanje težavnostne lestvice navzgor. Vodilno vlogo so prevzeli Francozi, ki so začeli zahajati tudi v ZDA, kjer so vedno poskrbeli za odmevne vzpone. V enem od teh obiskov je Jean Baptiste Tribout v Smith Rock preplezal 45 metrov visoko vertikalno steno. Ta "plata" zahteva veliko tehničnega znanja in gibanja. Možnosti varovanja s frendi, jebicami in klini ni. Bolj kot vse to je pomembno ime smeri in njeno sporočilo - To Bolt Or Not To Be 5.14a/8b+. Ali prosto po Shakespearu

- To Be Or Not To Be, biti ali ne biti, to je zdaj

vprašanje... (za tiste, ki ste to v šoli "prespali").

Če se vrnemo k sporočilu: če ne boste vrtali, vas ne bo! To je veljalo kar nekaj časa, zanimivo pa je, da so tudi

v Smith Rocku po več kot 20 let začeli plezati mimo navrtanih svedrovcev.

Monkey Face v Smith Rock, Oregon.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sonnie Trotter je naredil prvi "gear-only" vzpon čez Alan Wattsovo mojstrovino iz leta 1985. V East Face of Monkey Face 5.13d/8b v Smith Rock, Oregon je plezal mimo vseh svedrovcev. Spustil je 5 originalnih svedrov in fiksen klin, varoval pa se je z jebicami in frendi. Do nedavnega nihče drug ni preplezal te 45 metrske smeri v tem slogu. Verjetno zaradi najmanj 15 metrskega padca na zgornjem detajlu.

Sonnie Trotter v East Face of Monkey Face. Fotografiral Ben Moon.

 

Konec aprila je 22 letni Kanadčan Will Stanhope, prijatelj Trotterja, "zagrabil vabo". Po dveh tednih poskušanja jo je preplezal tako kot Trotter - gear only. Talentirani all-arounder Stanhope dosti pleza tudi v velikih stenah. V Squamishu pa poleti dela kot gorski vodnik.

 

 

 

 

 

 

 

"Monkey Face se začne s težko, nekoliko bolečo razpoko 5.12. Naprej je 5.13 z dobrim počitkom. Detajl je čisto na koncu, okoli 7 metrov nad zadnjim vpetim frendom (rumeni No.2 Metolius Master Cam). Vlečenje vrvi je pomemben faktor. Spodaj je nekaj slabih jebic. Nikoli ne veš ali bo vulkanski tuf (peščenjak) držal padce ali ne - čeprav sem že letel 15 metrov na Master Cam."
Komentarji: 0   slike: 0


F. Ekar: O Turnu vrh Triglava
26. julij 2009 @ 13:29 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Franci, ne bom začel z Aljaževim stolpom. Direktna zimska v zahodni steni Kočne, redko plezana smer v neobljudenem ostenju je bila ena mojih prvih smeri in se je rad spomnim. Kaj bi povedal o prvenstvenem vzponu?
Ta vzpon po centralnem ostenju je trajal skoraj pet zim, ko je bil 21. februarja 1967 dokončno preplezan. Idejo za zimski prvenstveni vzpon ja dal Vinko Pretnar, ki smo mu pravili Fifi in je leta 1961 prvi od članov AO Kranja preplezal Čopov steber. V tej steni v masivu Kočne je bilo kar nekaj zimske krutosti, težke vremenske razmere, plazovi, padajoče kamenje. Nekajkrat sva se morala po bivakih iz sredine stene vračati in po čudežu tudi preživela. 21. februar 1967 pa je bil najin dan, popolna jasnina, nizke temperature z odličnimi plezalnimi razmerami trdega, lednega snega. In tako sva z Branetom Jakličem uspela in zmagala...



Franci Ekar in Aljažev stolp.  


Je težko biti predsednik PZS?
No, v prvem desetletju novega tri tisočletja je to zanesljivo poseben izziv. Biti deveti predsednik PZS pomeni, da moraš upoštevati in ceniti preteklost, biti moraš pravičen, neodvisen in samostojen. Kot neplačan predsednik moraš biti na voljo 24 ur na dan. Tudi določeno »imunost« rabiš in to brez antibiotikov. Z mirnostjo moraš prenašati tudi množice nečednosti, grajanja, neosnovane kritike. Predsednik mora biti še posebej materialno neodvisen in ne sme iskati v tej funkciji denarnih nagrad, pogodbenega dela, avtorskih honorarjev. Brez kulture je tudi težko in brez »abonmaja« v kulturnem hramu tudi ne gre. Nekaj izkušenj je ostalo od dobrih trideset let profesionalnega vodstvenega dela. Iz vedno pozitivnega poslovanja in direktovanja sem vendarle veliko dojel in dobil. Brez produktivne in zaslužne planinske preteklosti je težko delovati v tako širokih in zahtevnih planinskih okoljih. Izjemnega pomena so sodelavci in profesionalni team. Če ni prisotne planinske predanosti in gorske srčnosti je kaj kmalu hudo...

Slišati je kar težko. Toda zdi se, da so predhodniki (Brvar, Banovec) bolj umirjeno vodili to organizacijo. So bili drugačni časi ali je razlog v predsedniku?
Vsako časovno obdobje ima svoje zakonitosti in zahteva svoje načine dela. Današnji čas kapitala in kapitalne demokratičnosti pa zahteva človeka na površju, brez političnih imenovanj in narekovanj. Moraš se soočiti tudi s slabimi stvarmi, provokacijami in nečednostmi. Ni več tako kot včasih, ko je bila planinska romantika in šepet viharnikov posebna vrednota. Sedaj je tudi čas pravnega in ekonomskega menagmenta, ko se s tem da tudi trgovati. Sem pa prepričan, da se je vseh osem predsednikov z menoj vred enako trudilo za ohranitev, razvoj in afirmacijo slovenskega planinstva...


110 obletnica Aljaževega stolpa (22.8.1895 - 22.8.2005). Janez Janša in Franci Ekar: "S šampanjcem s(m)o ga zalili obakrat".

Bo v tem primeru veljal eden izmed pregovor »za dobrim konjem se vedno praši« ali »kdor dela, tudi greši«?
Bistvo »grešenja« je v tem ali to počneš zavestno ali iz neznanja. Išče pa se ustvarjalno razvojno naravnano in inovativno delovno »prašenje«. Če se premalo praši je tako, kot pred štiridesetimi leti pri prvem pristanku na Luni. Nergači in kritiki še danes »ugotavljajo«, da če je bil pristanek resničen, bi se moralo bolj kaditi in prašiti, pristajalno mesto pa bi moralo biti globlje izprašeno. Jasno je, da se danes ni moč izogniti anonimnosti in skrito prikritemu delovanju. Vedno si tarča ocenjevanj brez preverjanja dejstev in resnic. Takih metod se vse bolj poslužuje demokratična politika za doseganja svojih ciljev. Moram povedati, da se za planinska funkcionarska »prašenja« nisem nikdar sam predlagal, to so bile pobude iz preprostega planinskega slovenskega prostora.

Kakorkoli, precej je stvari, ki so razburkale javnost, selitev Aljaževega stolpa pa je višek tvojih neprimernih potez (da ne rečem kaj drugega). PZS naj bi si neopravičeno lastila vso "preteklost" planinske organizacije, vodstvo naj bi skrbelo predvsem za svojo promocijo.
Zgodba o »Turnu vrh Triglava« je jasna. Jakob Aljaž je že v letu 1895 zapisal, da je turn in grunt podaril Slovensko planinskemu društvu (SPD), ki ga je za to in tudi za ostala dejanja odlikovalo z častnim članstvom SPD. Takratni nadškof in sedanji kardinal Franc Rode je potrdil, da je ta lastnina vrh Triglava nesporna in da je last PZS, kot naslednice SPD. Ker pa gre za kulturni spomenik državnega pomena in simbol slovenstva je verjetno smiselno, da postane lastnik država in da ona določi upravljalca.


Maša in planinski nagovor na Kredarici. Jakob Aljaž je podaril, PZS podedovala, nadškof "požegnal".

Kako se je s stolpom upravljalo do sedaj?
Stolp je skozi čas doživel vsa mogoča prebarvanja, saniranja. V letu 1896 se zamenja letnico na pločevinasti zastavici, leta 1907 ga Alojz Knafelc prebarva na belo in streho na črno. Tudi zvezda je bila kruto odstranjena in je dve leti ležala pri Staničevi koči. Neznani graditelji so dodali "škarpo" in tako dalje. Jaz sem v svojih pismih in pobudah po zakonski zaščiti ostal osamljen in deloma celo nasedel tozadevnim pobudnikom in diskutantom.

Kako je zorela ideja o selitvi, je šlo za uradne sklepe?
Sklepov ni, so le pobude. Stare so že trideset let, prvotno naj bi se stolp prenesel v muzej, takrat v Triglavsko zbirko. V lanskem letu se je pobuda obnovila, kajti kolikor je Aljaževega stolpa še v originalnosti, je zadnji čas, da se ga odda v »svečano« hrambo v Slovenski planinski muzej, kot osrednji eksponat. S to namero se je strinjal tudi Zavod za kulturno dediščino Slovenije in enako gorenjska izpostava, katera je v letu 1999 pripravila in izdala odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa vrh Triglava za kulturni spomenik državnega pomena.

Stanje stolpa torej ni najboljše, z leti pa je izgubil precej svoje originalnosti. Temelji ta ocena na kakšnem strokovnem pregledu?
Ogled je predviden, zaradi vremenskih razmer pa bo šele v poletnih mesecih. Šele na podlagi strokovne ocene in izdelanega načrta bo možna resna strokovna debata. Dejstvo je, da je stolp vse bolj ogrožen in izgublja varovane spomeniške lastnosti. Prenos originala v SPM (Slovenski planinski muzej) in izdelava replike je smiselna in upravičena odločitev, potrjena na rednih srečanjih meddruštvenih odborov planinskih društev, kjer ni bilo niti enega pomisleka. Tudi na Dnevu slovenskih planincev na Krimu 06.06.2009 ni bilo nobenih nasprotnih mnenj. Seveda pa so kritiki nasprotij vedno budni. Tako je bilo v Ljubljani z Robbovim spomenikom, ki je tudi terjal restavriranje in zaščito. Tudi knežji kamen na Koroškem so prenesli v prostore deželne vlade v Celovcu.

Srečanje na vrhu: ameriški veleposlanik v Sloveniji Robertson.

Saj za to gre, konsenz je znotraj ene linije PZS. Veliko ljudi se s tem ne strinja, čeprav tudi zagovornikov selitve ni malo, seveda ob postavitvi replike. Nisem pa še zasledil, da bi se kdo zavzel za »čiste« vrhove. Od kod želja v človeku, da mora ob vsej pozidani nižini tudi na vsakem vrhu nekaj stati?
Stališče PZS je jasno zapisano: na vrhovih slovenskih gora naj ne bilo nobenih obeležij, znamenj in podobno, bila naj bi le skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Izjema je dovoljena na tistih vrhovih, kjer so taka in zelo podobna obeležja že bila. Sedaj se je tudi že veliko spremenilo, ker lastnina tudi nad gozdno mejo dobiva svojo pravno razpolagalno pravico. To velja tudi za severno steno Triglava, kjer vse bolj prihaja do izraza last in pravica lastnika pašne skupnosti..

Mogoče bi morali manj govoriti o železu in več o knjigah. Če je res, kar se sliši, smo spet pri eni neposrečeni odločitvi. Na Dvoržakovi je Centralna planinska knjižnica sedaj bralcem na voljo resda le enkrat tedensko, s selitvijo v Muzej pa bodo knjige in revije še bolj nedosegljive. Tudi če je predvideno, čitalnica in izposoja tam ne moreta zaživeti.
O tem so razmišljanja, vsaj moja ideja je, da knjižnica mora ostati v Ljubljani. Bolj me skrbi, kako ilegalno odtujene edicije vrniti nazaj na PZS. V okviru vsakega muzeja pa se predvideva tudi knjižnica, po strokovnih merilih bi bilo potrebno odbrati tisto, kar ima značaj zgodovinske vrednosti in določiti, kako se bo to uporabljalo in kako zavarovalo.

Edini posnetek Slovenca z Edmundom Hillaryjem, prvim človekom na Mt.Everestu. "Stisk rok je trajal kar nekaj časa", napovedan obisk Slovenije pa je žal prehitala smrt. Fotografijo je posnel sin Peter Hillary, levo Junka Tabej.

Letos ste napovedali tožbo založbi, ki je izdala Zgodovino slovenskega planinstva, ker si je avtor Tone Strojin prilastil stvari, ki si jih ne bi smel.
Izdaja Zgodovine slovenskega planinstva je nekoliko čudno, planinstvu nepoznano in neprijazno početje. Kriteriji pri naštevanjih raznih dogodkov in dosežkov niso ne objektivni, ne strokovni. Področja niso obravnava po objektivnostih in pomembnostih, slovensko zamejsko planinstvo je, na primer, zelo bogaboječe zapisano. Kje je planinska mladina, kje so pota, planinske postojanke? Avtor je zelo subjektiven, naklonjen njemu ljubim osebam in dogodkom. Ustanovniki SPD niso omenjeni. Izraz planinstvo se zamenjuje z gorništvom. Ne Nejc Zaplotnik, niti Jakob Aljaž ne bosta in ne moreta biti gornika, to je omaloževanje.
Brez dovoljenja lastnika je bila objavljena leta 2004 najdena listina, ki je sedaj v »trezorju« PZS. Govori o nakupu 16 m² zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar (kupna pogodba, 15. april 1895, prodajalka Občina Mojstrana, kupec Jakob Aljaž, Dovje 15). Založnik in avtor sta jo izdala s pripisom in opozorilom, da ja kakršnakoli uporaba za tretje namene prepovedana. Torej bo moral osnovni lastnik PZS prositi za dovoljenje izdajatelja in avtorja, ki sta se tega prilastila?! Ta izdelek , ki se je nadel ime »Zgodovina Slovenskega planinstva« opozarja, da Slovenija resnično potrebuje celovito kronologijo od odgovorne in usposobljene stroke. Taka pisanja ne morejo biti hobi posameznikov, brez kakršnih koli odgovornosti.

Kaj naj bi bil torej Nejc Zaplotnik, planinec? Gornik verjetno res ne, a kolikor jaz lahko sodim (z njim sem namreč plezal le Dularjevo zajedo v Jalovcu), bi se on deklariral za alpinista.
Se popolnoma strinjam, da mu je bila beseda alpinist in plezalec najbolj všeč. Je pa tudi poučeval telovadbo v OŠ, kjer mu je bilo planinstvo in planinsko pohodništvo na prvem mestu. Ura telovadbe se je največkrat uredila z pohodom na Jošta ali Šmarjetno goro.

Prva YU odprava Kibo - Mawenzi, 1972. Vodja odprave Franci Ekar, prvi z leve Nejc Zaplotnik.


Če sedaj pogledaš nazaj, je bila res potrebna tista prepoved besede gorništvo in njenih izpeljank? Kot sem lahko zasledil sem in tja tudi ti sedaj uporabljaš »oboje« – planine in gore.
Izraz »prepoved« je bil zlonamerno tako interpretiran. Ne ustave, ne zakoni ne morejo preprečevati svobode izražanja, pa naj bo to v lepi kulturni besedi, kletvicah, vulgarizmih ali provokacijah. Predsedstvo PZS je ob uporabi tega izraza le opozorilo, da se v društveno zakonsko registrirani organizaciji »mora« spoštovati in uporabljati tisti besednjak in izrazoslovje, ki je zapisano v Pravilih ali Statutu PZS. Torej planinstvo, ki ga moramo varovati in ohranjati, za kar so se v letu 1893 plemeniti in pokončni domoljubni Slovenci domenili. Izraz planinstvo je postal simbol razpoznavnosti slovenstva. To je praktično »blagovna znamka« s skoraj neprimerljivo slovensko stoletno tradicijo in vrednoto.

Mlajšim generacijam, ki danes kar množično zahajajo v hribe se dilema gornik/planinec zdi smešna. Bi lahko njim razložil, kje je srž problema? Koliko je tu zgodovine, koliko politike, kaj prihaja z leve in kaj z desne?
Že nekajkrat sem poudaril, da imajo pravico in dolžnost do uporabe izraza gorništvo člani Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma. Združenje si je nadelo in registriralo to ime in če so kjer koli prisotni člani tega gorniškega kluba, jih spoštljivostjo pozdravim v njihovi izrazni in razpoznavni besedi. Če bi jih pozdravil z izrazom planinci, bi jih seveda žalil. Pa tudi enako spoštljivo je, da je gorniški klub Skala izbral za idola dr. Henrika Tumo, člana SPD in izjemnega pisca v Planinskem vestniku, ki mu je vestnik namenjal veliko prostora. Tudi sam Tuma, ki ga je legaliziral šele dr. Julius Kugy, pravi: »Saj sem hodil sam, nepoznan, dokler me ni našel Kugy«.

Dr. Henrik Tuma, pogumna izbira Gorniškega kluba Skala.

Je pa seveda vprašanje in tudi korajža, da je Gorniški klub Skala izbral za idola zavednega Slovenca, tako visoko kotiranega člana SPD, ateista, socialista in komunista. Ob tem se slovensko planinstvo namreč ne more strinjati z gorniškimi zapisovanji in trditvami, da je bilo SPD »zgolj hotelsko in gostilničarsko društvo«, ki nima razumevanja za kulturno znanstveno poslanstvo. SPD je bil zaslužen za planinska knjižna dela, zbornike, ki so danes po kakovosti in vsebini neprecenljivih vrednosti. Enako velja za kartografije, fotografije, slikarska dela, pesnitve. Ob tem se seveda ne bomo strinjali, da se bodo planinska izrazoslovja, skozi stoletja zapisovana, nasilno zamenjavala in prepleskala z izrazom gorništvo. Taka nekulturna nasilja z brisanjem imena planinstvo so bila izjemno aktivna v prvih povojnih časih druge svetovne vojne, ko so na velikih spomenikih kot npr. Pod Steno v Vratih zapisali na plošči pod »vponko in klinom« le: »V spomin gornikom, ki so dali življenje«. Kaj pa ostale planinske, gorske, alpske duše? Moram citirati zapis v knjigi dr. Henrik Tuma (dr. Tone Strojin) iz leta 2008 na 32. strani, da bo zadeva korektna in jasna: »Skala je med med obema vojnama gradila ideološko podlago slovenskega gorništva ...«. Torej je gorništvo programirana ideologija.

Stolp nekoč 



S strani Skalašev proti SPD?
Tako je, že takrat. Slovensko planinstvo, ki je vzniknilo iz slovenskega narodovega boja in domoljubja naj bi se na ta način moralo umakniti, ponikniti in planinske vrednote in imena prepustiti gorniški ideologiji? Kaj je gorništvo in kaj gorniki pa slovenski pravopis knjižnega jezika lepo in razumljivo pojasni. Ni nobene tozadevne prepovedi, je le ogledalo dotičnega, ki ne spoštuje pripadnosti lastne uradne planinske organizacije. Tudi Skalaši so bili večinoma zelo dosledni člani SPD, saj drugače ne bi poceni spali v objektih SPD, bili so zanesljivo bolj desni kot levi, sredinski pa zanesljivo. Za levo opcijo se odločijo s Tumovo usmeritvijo. Mislim, da sem bistvo ideologije in politike pojasnil.

                  Stolp pozimi


Ja, precej pretekle ideologije, pri aktualni politiki pa nisi bil posebej jasen. Namenoma?
Današnji čas je čas spoštovanja različnosti, tudi današnji predsednik PZS išče stičišča sodelovanj med prijatelji gora ne glede na politične usmeritve, barve ali članstva. Sem že javno povedal, da politične »navlake« in nestrpnosti ne sodijo v gore. Podpis sporazuma o sodelovanju PZS z gorniškim klubom Skala je dokaz odprtosti, spoštovanja gorniškega kluba in izraz pokončnosti PZS.

V ponedeljek, 3. avgusta 2009, sledi:
Vedeti moramo kaj so pomenile rdeče nogavice, kaj pa modre ali bele.

ProMo intervju: Drugi del pogovora s Francijem Ekarjem, predsednikom PZS. Članstvo je v porastu, pripadnost pa je danes vedno bolj preračunljiva. Zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja, kategorizacija in popusti so glavni razlogi za članstvo. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letošnji razpis MG priložnost, da se okoljske kritične točke v TNP uredijo. Zmotno je mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji avtomatično pomeni zavarovanje. Kako je šel Ante Mahkota

Komentarji: 0   slike: 0


El Cap Free
19. julij 2009 @ 16:42 | Teme Plezanje.

Ni je, ki bi ji bila enaka: lepa, težka, visoka. El Cap v dolini Yosemite, stena vseh sten. Dolgo je bila domena čistega tehničnega plezanja. In yosemitska tehnika je bil pravzaprav edina prava tehnika. Znameniti Camp 4 v gozdičku pod veliko steno danes diha nekoliko drugače, debate o hudičevih krempeljcih in bakrenih glavicah so zamenjali pogovori o prosto preplezljivih detajlih in ključnih gibih. V dolini Yosemite so ene sanje dosanjane, zaživele so druge ...

V steni je danes 17 prosto preplezanih smeri. Če ne upoštevamo obeh krajnih je najlažja Freerider z oceno 5.12b ali 7b. Tri najtežje nosijo oceno 5.14a ali 8b+: The Nose, Dihedral Wall in Magic Mushroom.

El Capitan, stena vseh sten.

Poglejmo po vrsti kako se je razvijalo prosto plezanje v El Capu:

1965 East Butress 5.10a
Leeper in Sacherer na skrajnem desnem robu stene preplezata Vzhodni steber 6ab.

1979 West Face 5.11c
Jardine in Price opravita vzpon v levem delu stene. West Face 5.11c bi lahko predstavljal prvi pravi prosti vzpon v El Capu, saj gre za 600 metrov plezanja in 6 raztežajev 5.11. Istega leta sledi prvi poskus v Nosu. John Bachar in Ron Kauk na način »prosto, kar je mogoče« zmoreta 850 metrov od dobrega kilometra vertikale. Ostalo je 150 tehničnih metrov: Great Roof, Glowering spot, Changing Corner... Pomembno je nekaj drugega: ta vzpon je odprl nov pogled na tehnične smeri v El Capu. Proste ponovitve so le še vprašanje časa.

 

 

 

 

 

Ray Jardine - avtor prvega prostega vzpona v El Capu, izumitelj in izobčenec.

1980 The Nose, poskus z umetnimi oprimki
Ray Jardin poskuša Nos, v gladki prečnici ne vidi pravih možnosti in naredi nekaj umetnih oprimkov. Prvič v zgodovini El Capa se je zgodilo, da je človek izklesal oprimek! Reakcija Johna Bacharja je bila čustvena in ostra, za sabo je potegnila druge plezalce. Ray Yardine, fizik, avtor znamenitega Phoenixa 5.13a in izumitelj frienda oz. metulja, je bil izobčen, kmalu nato preneha s plezanjem! Za njim je ostala Yardinova prečnica v Nosu, ki je danes edina možnost za prosti vzpon. Za njim je ostal tudi »prijatelj v sili«, friend ali metulj, ki ga je izumil prav Yardine leta 1978, kot edino možnost za varovanje v počeh. Ime je nazorno in tako rekoč samoumevno, čeprav friendu danes pogosteje rečemo cam.

1988 Salathe 5.13b, vzpon z »napako«
Piana in Skinner se lotita smeri Salathe, za Nosom druge največje yosemitske klasike. Ignorirata uveljavljena etična merila v dolini in preko Headwall, zgornjega, najtežjega dela napneta statične vrvi. V steni poskušata 42 dni, za končni vzpon jih potrebujeta še osem. Vzpon od spodaj sta opravila tako, da je prvi v navezi plezal prosto, drugi pa žimaril. Ta vzpon kot regularen priznavajo le še v Ameriki.

1993 The Nose 5.14ab
Ob zaključku svoje izjemne tekmovalne kariere se želi Lynn Hill preizkusiti še v »big wall«. Tudi ona se ključnega mesta v Nosu, Great Roof, najprej loti na top rope. Zahvaljujoč svojim tankim prstom ga kmalu naštudira. Prav to mesto je za vse moške še danes praktično neprepezljivo! V Changing Corner poskuša več dni in se v prečki varuje s fixom. Končni vzpon opravi v celoti v vodstu, leto kasneje ga ponovi še v enem dnevu. »It goes, boys« kratko komentira ob povratku.

Nos 5.14ab, Lynn Hill v zadnjem raztežaju, fotografira jo nihče drug kot John Bachar.

1995 Salathe 5.13b
V dolino prvič pride Alexander Huber in opravi prvi pravi prosti vzpon čez Salathe. Sicer je tudi on Headwall naštudiral na top rope, toda smer je preplezal v celoti in kot prvi v navezi. Leto kasneje enako naredi še brat Thomas. Smer je z nekaterimi obvozi ocenjena z 8a, povsem originalna verzija je 8a+, Headwall v enem raztežaju (o tem kasneje) je 8b.

1997 Salathe, najboljši poskus na pogled
El Cap je še vedno brez on sight vzpona.Yuiji Hirayama v polni formi za malo »zgreši« v Salatheju. Če bi poskusil Freeriderja, ki takrat še ni obstojal, bi prav gotovo uspel. Le nekaj kasneje sta brata Huber namreč našla dva lažja prehoda...

1998 Freerider 5.12b in El Nino 5.14a
Brata Huber se potem, ko najdeta nekaj lažjih obvozov v Salathe in jih povežeta v novo smer Freerider 5.12b, lotita znane klasike Northamerican Wall. Tudi tu je bilo za uspeh potrebnih nekaj obvozov od prvotne tehnične smeri. El Nino ima že težave 5.13c! Spodaj tehnično plezanje po ploščah in zgoraj atletsko plezanje po previsnih počeh je od njiju zahtevalo nekaj tednov poskusov. Le teden po prvem vzponu »uletita« 18 letna Angleža Leo Houlding in Patch Hammond in v svojem prvem stiku z big wall zmoreta vse, razen dveh dolžin.

Kdo je umetnik, ki je oblikoval to skalovje?

2000 Golden Gate 5.13b in Lurking Fear 5.13c
Junija 2000 Tommy Caldwell na oglasno tablo v Campu 4 preprosto obesi listek, da išče soplezalca za prosto ponovitev strašljive tehnike Lurking Fear. Javila se je Beth Rodden, sicer odlična tekmovalka, ki je pogrešala malo pustolovščine. Čez en teden se vrneta, oba z uspešnim prostim vzponom 5.13c. Tommy je bil nad soplezalko tako navdušen, da jo je kmalu nato tudi poročil... Oktobra Huberja preplezata kombinacijo Golden Gate 5.13b.

2001 El Corazon 5.13b
Tommy Caldwell prepleza Muir Wall 5.13c, A.Huber pa El Corazon 5.13b. Ta smer je bila tudi del filma The Center of The Universe. Plezalca sta med plezanjem izvajala 5 metrski skok in morala za uspešen pristanek z obema rokama ujeti oprimek. No, skakal je tudi Leo Houlding, ki je vstopil v tehniko New Dawn in v petem raztežaju izvedel 3 metrski skok v desno... Tudi to je El Cap!

 

Juyi Hirayama v 28 raztežaju El Nina 5.13c. Od tridesetih le v dveh ni uspel na pogled!

2002 Salathe Headwall 5.13b/8b v enem raztežaju
Yuji Hirayama prepleza Salathe Headwall v enem samem 70 metrskem raztežaju. Običajno sta vmes dva varovališča. S tem se je ocena najtežjega raztežaja v El Capu povzpela do 5.13d (8b). Yuji na vsak način poskuša steno preplezati tudi na pogled, blizu je, toda El Nino zmore z dvema, Golden Gate pa s tremi padci.

2003 Zodiak 5.13b
Caldwell prepleza West Butress 5.13c, Huberja pa še eno znamenito tehniko - Zodiak 5.13b.

2004 Dihedral Wall 5.14a
Po večmesečnem delu v Dihedral Wall Caldwel prepleza prvo 5.14 (8b+) v steni. V sosednji smeri ga s fotoparatom spremlja znani fotograf Hainz Zak, ki smer imenuje za kraljico med vsemi prostimi ponovitvami v El Capu. Kar devet raztežajev je 8a ali več.

 

Tommy Caldwell v Dihedrall Wall. Raztežaj na podprijemih (5.14) je verjetni najtežji v El Capu. 

2005 The Nose 5.14ab, drugič
Prvo ponovitev dočaka The Nose! Tommy Caldwell in Beth Robben uspeta 12 let po Lynn Hill. Tommy opravi prvi moški vzpon (sliši se nekolko smešno, mar ne?), Beth pa potrdi primat nežnega spola v najbolj znameniti in najtežji big wall na svetu.

2007 Lost in Translation 5.12b/c
Ninov in Favresse v desnem delu preplezata Lost in Translation 5.12bc, ki ob Freeriderju prav lahko postane druga popularna in oblegana klasika v El Capu.

2008 Magic Mushroom 5.14a
Caldwell je neutruden in postaja prvo ime stene. Lani mu uspe zadnji veliki met – prosto čez Mugic Mushrom. Devet raztežajev 5.12, deset raztežajev 5.13 in en raztežaj 5.14! Tommy jo označi za eno najlepših in najbolj napetih na svetu, medtem pa že dela na projektu svojega življenja – prosto čez Mescalito ...

 

 

Martina Čufar v El Nino 5.13c. Najprej plezanje, nato vlečenje vreč. Plezalci že vedo, zakaj jim rečejo prasice. 

Od Slovencev je v El Capu s prostim plezanjem najdlje prišla Martina Čufar. Leta 2007 je 5 dni prebila v Golden Gate 5.13b/8a in razen dveh raztežajev je šlo vse prosto. Naslednji cilj je bil El Nino 5.13c/8a+. »To je logična izbira za evropskega plezalca, saj je v smeri več tehničnega plezanja po ploščah in manj širokih poči«. Te so namreč za večino še vedno nemogoče. V 30 raztežajih so ji ostali nepreplezani le trije dolgi gibi in ena mokra zajeda. Vse je plezala kot prva v navezi, s fotoaparatom jo je spremljal Gerhard Shaar. »Kljub temu nisem razočarana. Dala sem vse od sebe, v steni preživela skupno 12 dni in se veliko naučila. Smer je fantastična in predstavlja veliko pustolovščino«. Najtežja mesta so v prvih petih raztežajih. Vsaj kar se plezanja tiče. »Vlečenje prtljage čez steno zaradi številnik prečk predstavlja drugo ključno mesto. Brez izurjenosti enostavno ne gre. Toda ko te v »postelji« sredi vertikale vsako jutro prebudijo topli sončni žarki so muke prejšnega dne pozabljene«.
Komentarji: 0   slike: 0


Solo na Baffinovih otokih
16. julij 2009 @ 07:24

Dave Turner je med 65 dnevno ekspedicijo to pomlad soliral veliko novo smer na Baffinovih otokih. V ekstremnih razmerah polarnega kroga je sam z minimalno opreme preplezal 1800 metrov severnega grebena in stene Broad Peaka.

Turnerjev bazni tabor. V ozadju severna stena (baffinskega) Broad Peaka.

 

 

Vodili so ga Inuiti, avtohtoni prebivalci, potovali so z motornimi sanmi do Sam Ford Fjorda, nato pa so postavili bazni tabor pod Polar Sun Spire. Njegov načrt je bil smučati in raziskovati v aprilu in nato poskusiti eno ali več novih smeri, ko se maja vreme ogreje. Večino časa je bil na otoku sam, čeprav so ga občasno obiskali lovci, base jumperji in kite skierji. Turner je utrpel ozebline na prstih na nogi med plezanjem in smučanjem. To je vplivalo na njegove velike plezalne načrte. V začetku maja je poskušal še nepreplezano 1300 metrsko severno steno Beluga Spire, ki se dviga direktno nad Ledenim morjem. V steno je vstopil brez svedrov, portaledga in statične vrvi. Po treh dneh je preplezal 650 metrov smeri, večinoma po snegu, ledu in skali ter po strmem sistemu poči. Ko je hotel zamenjati čevlje, da bi začel s skalnim plezanjem je opazil svoje ozeble prste. Po padcu in dokaj hudih odrgninah se je umaknil. Teden kasneje je znova poskusil, s še manj opreme. Preplezal je 500 metrov v dveh dneh, poškodovani prsti so še vedno ovirali njegovo prosto plezanje, kar je onemogočilo vzpon na alpski način.

Ledeni Dave.

 

 

 

 

Po vrnitvi v bazni tabor je Turner dva tedna smučal in raziskoval, medtem so si njegovi ozebli prsti opomogli. Teden pred koncem odprave in s prsti, ki so se v plezalkah počutili bolje, se je odločil, da bo še enkrat poskusil še nepreplezano severno steno Broad Peaka,1450 metrov elegantno vijugajočega grebena, strmega snežnega pobočja in skalno glavno steno.

Zaradi novozapadlega snega in otoplitve so nastali nevarni plazoviti pogoji. Plezati je začel ob osmih zvečer. V ostrem skalnem grebenu je preplezal nekaj mešanih raztežajev, sledilo je snežno pobočje pod glavno steno. Plezanje do te točke je približno 5.8, M5, 60°. Headwall je ponudil sedem ratežajev A3, z obveznim prostim plezanjem 5.10+ (6b+), kar ga je pripeljalo do zmerno ledenega grebena, ki vodi do vrha.

 

Severna stena Beluga Spire- 1400 m.

Sestopil je po grebenu, ki ga je prej preplezal in kjer so ga čakale smuči. V bazni tabor se je vrnil po 39 urah brez počitka. Uporabil ni nobenih svedrov in v steni je pustil le dva klina v prečnici. “Nobena druga oprema in nobene smeti niso ostale v steni,” je dejal. Njegova neimenovana nova smer, je druga v steni in ima oceno VI, 5.10, A3, 60°.

Turner je odpravo financiral z nagrado American Alpine Cluba (Lymann Spitzer Cutting Edge Award 2009). Pred tem je dobil še priznanje "Naj" mladi plezalec (Robert Hicks Bates Award) za prvi vzpon (tudi solo) v Cerro Escudo, Patagonija.

Komentarji: 0   slike: 0


Janez Pretnar, specialist za Latinsko Ameriko
11. julij 2009 @ 09:46 | Teme Planinstvo, Popotništvo, ProMo Intervju.

"Potrebuješ vodnika za treking v Peruju in Boliviji? Najboljšega? S Pretnarjem pojdi". Janez, kaj praviš na tak popotniški dialog?
No, ne vem, če sploh so takšni dialogi med popotniki, res pa je, da v Latinsko Ameriko hodim že več kot trideset let. Začelo se je z Mehiko, potem je sledil Ekvador z Galapaškim otočjem in načrtno ostale andske države. Nekatere poti so ustaljene, vendar še vedno najdem kakšen ovinek, ki je nov in zanimiv tudi za mene, Južna Amerika je ogromna in tudi belih lis je še veliko. Seveda pa ne vodim le tam, ampak z veseljem peljem skupino tudi v Kenijo in Tanzanijo s Kilimandžarom, Novo Zelandijo, Maroko in bližnje, evropske države.

 

Na poti čez Salaro, Bolivija.

Vedno pa gre za prave trekinge z nahrbtnikom in šotorom po neobljudeni pokrajini...
Moram takoj popraviti, sam ne vodim trekingov v pravem smislu, ampak so to planinsko-turistična popotovanja. Naj na kratko razložim v čem je razlika, saj se beseda treking pogosto zlorablja in tudi organizatorji potovanj nimajo razčiščeno, kaj je eno in kaj drugo. Izraz trek v holandskem dialektu afrikaans, ki ga govore Buri, holandski naseljenci v Južni Afriki pomeni dolgo potovanje. Trekking lahko traja tudi več tednov in načeloma naj bi udeleženci vse nosili s seboj ter spoznavali dežele, kjer ponavadi ni koč in zavetišč. To pomeni, da je treking n. pr. v Peruju okrog gorovja Cordillera Huayhuash in inkovska pot do Macchu Piccha ali v Tibetu okrog svete gore Kailash. Naša popotovanja pa so kombinacija turističnega potovanja z bivanjem v preprostih hotelih in lodgih in le izjemoma v šotorih ter vzponi na posamezne vrhove. Poskrbljeno pa je tudi za spoznavanje naravnih in kulturnih znamenitosti ter sobivanje z domačini.

Na začetku si bil bolj planinsko usmerjen…
V začetku sem bil planinec, mladinski in planinski vodnik, vzporedno pa tudi učitelj smučanja. V matičnem planinskem društvu Radovljica sem dal »skozi« vse mogoče funkcije od načelnika MO, gospodarja društva do predsednika. Član UO društva sem še danes, podobno pa je bilo z delom v Planinski zvezi Slovenije. Odgovoren sem bil za orientacijo pri Mladinski komisiji, bil sem član Uredniškega odbora Planinskega Vestnika in imel srečo spoznati in delati z dr. Mihom Potočnikom, Evgenom Lovšinom, Jankom Ravnikom. Potem je prišlo prelomno leto 1974 z odpravo na Mc. Kinley, ki mi je pustila spomine z ozeblinami in leto kasneje prvi treking nasploh, ko smo šli nasproti takratni uspešni odpravi na Makalu. Torej delam pri tej organizaciji že več kot štirideset let in ni mi žal tega časa. Nadgradnja vsega pa je bila še pridobitev licence turističnega vodnika, ki je pripomogla, da sem od leta 2002 profesionalni turistični vodnik.

Pumasillo, Peru.

Seveda poznaš Summit DAV nemške planinske organizacije. Kje je PZS zgrešila odcep oz. kdaj je zamudila vlak, da bi sama postavila takšno outdoor agencijo?
Komisija za mednarodno sodelovanje pri PZS je bila zametek organizacije, ki se je poleg stikov s sosednjimi planinskimi organizacijami, ukvarjala z izleti, potovanji in smučarskimi izleti. Dolgo jo je vodil Mirko Fetih, popularni Mka. Kot načelnik sem ga nasledil in nadaljeval s spoznavanjem vedno novih ciljev. To je bilo obdobje, ko so tudi planinci začeli obiskovati Himalajo in Ande, področja, ki so bila prej rezervirana za alpiniste
Primerjava z večjimi organizatorji ni možna, čeprav so cilji in izvedba podobni. Večji trg in s tem potencialni kandidati omogočajo večjo prodornost. Planinska zveza Slovenije je imela vizijo ustanovitve podobne agencije, na UO je že bila potrjena organizacijska shema d.o.o., pripravljeni akti, imenovan sem bil za vodjo te agencije, vendar ne kot profesionalec. Toda še preden je prišlo do realizacije, je nekatere mladce zanimalo, kako se bo delil dobiček. In tako se je tudi končalo … Ideja je še vedno, da se projekt v razširjenem smislu izvede, pa ne samo zaradi planinsko-turističnega delovanja, ampak tudi zaradi drugih komercialnih dejavnosti planinske organizacije.

Kdaj lahko pričakujemo konkreten korak, naj bi prišel iz Komisije za popotništvo?
Ideja za agencijo je aktualna, vendar je konkurenca na sorazmerno majhnem trgu že velika. Premalo se posvečamo tudi incoming turizmu in popotništvu, čeprav se tudi na tem področju kažejo spremembe in nove ideje. Komisija za mednarodno sodelovanje je z neodvisnostjo dobila širše naloge, zato je bil v njenem okviru ustanovljen Odbor za popotništvo, ki pa je preoblikoval v Komisijo za gorsko popotništvo, ki kot taka deluje še danes. Komisija pripravlja program, ki ga skuša po najboljših močeh skuša realizirati. V programu so tako izleti v okviru Poti prijateljstva, turni smuki in popotovanja. Posebnost je tudi Klub 4000, ki omogoča planincem organizirane pristope na lažje štiritisočake. Člani komisije samostojno pripravijo programe in akcijo tudi izvedejo, zaradi raznolikosti delovanja so v komisiji tako turistični, planinski in gorski vodniki. Zaradi težavne logistike pri daljših potovanjih sodelujemo tudi s potovalnimi agencijami. Druga dejavnost je dajanje različnih informacij posameznikom, skupinam in društvom pri načrtovanju izletov in potovanj.
Na splošno so skupine manjše, kot so bile včasih, kot pa sem omenil, je program pester, objavljen je na spletnih straneh, udeleženci dosedanjih akcij pa so o programu obveščeni tudi osebno, zavedam pa se, da naše propagiranje šepa.

 Vrač v Chichi-ju, Guatemala.

Tvoja pot vodnika je torej tesno povezana s PZS. Imeti za seboj tako bazo je želja vsakega vodnika, tudi v tvojem primeru je bila prav gotovo odločilna.
Moram takoj povedati, da baza ni tako široka. Slovenci smo popotniški narod, zagotovo nas je procentualno več kot Nemcev, ki veljajo za svetovne popotnike. Če primerjamo še naš bruto produkt po glavi, jih še bolj prekašamo. Vendar so Slovenci tudi veliki individualisti, z razvojem prometa, turizma, dostopnosti do informacij, je odločitev za samostojno potovanje toliko večja. Pri nas obstojajo določeni krogi popotnikov, ki so navajeni drug na drugega. Prostora za velike tour operatorje pri nas ni, vse se dogaja in izvaja butično, kar je po svoje bolje.

Od kot ljubezen do Latinske Amerike?
Že od nekdaj sem se zanimal za eksotične dežele, doma smo imeli Brochausov leksikon iz leta 1895, kjer so bili še zemljevidi z neraziskanimi področji. Odločilna je bila skupina prijateljev, ki je tudi želela potovati, izkušnje z organiziranjem podobnih zadev sem imel in tako se je začelo. Najbolj so me navdušili ljudje, ki so bolj neposredni, kontrasti zasneženih gora in pragozda ter starodavne kulture. Ne morem trditi, da mi je Peru najbolj pri srcu, saj so tu še Bolivija, Čile, Argentina s svojimi puščavskimi prostranstvi in neskončnimi visokimi planotami. Na 4000 metrih so velika mesta, jezera, polja krompirja in žitaric.

Kondor v Colci, Peru.

Po vseh teh obiskih se verjetno tam počutiš kot doma. Kdaj se je pravzaprav začelo?
V nekaterih krajih se res že počutim kot doma, res pa je tudi, da sem raje v manjših krajih, kjer je varneje in ljudje bolj neposredni. Poslovno sodelujem z veliko ljudmi, hoteli in agencijami in mnogokrat je dovolj smo telefonski dogovor za rezervacije in tudi kasneje plačila na licu mesta. Beseda še nekaj velja in moram reči, da nimam veliko slabih izkušenj. Začelo pa se je leta 1978 z Mehiko in 1980 z Ekvadorjem in Perujem.

V tem dolgem obdobju se je prav gotovo marsikaj zgodilo.
Lepih dogodkov je bilo kar nekaj, eden takih je bil v Čilu, v mestu Arici, kjer so nas že sprejeli kot slovenske državljane in so se potrudili, da so našli slovensko zastavo. Vedno so tudi prijetna srečanja s Slovenci v Argentini, v Buenos Airesu, Mendozi, Bariločah. Slovence sem s skupinami obiskoval še za časa Juge, tesno smo sodelovali, prinašali knjige. Tudi sam sem se seznanjal z njihovim življenjem, literaturo in jo tudi prinašal domov, ko to še ni bilo najbolj zaželjeno. Tam sem spoznal planince in alpiniste, Dinka Bertonclja, Borisa Kambiča, Vojka Arka.

Kakšna slaba izkušnja?
Eno ne bom nikoli pozabil. Kar nekaj časa je že od tega, ko si je na vrhu tehnično nezahtevnega šesttisočaka Chachanija v Peruju eden od udeležencev zlomil nogo in smo ga sami rešili in prepeljali v bolnišnico. K sreči je bila skupina številčnejša, z nami je bil zdravnik, imeli smo potrebno opremo in tudi vreme je bilo naklonjeno. Toda to še ni vse, v Arequipi, mestu v vznožju Chachanija, so bili na vojaškem delu letališča takoj pripravljeni za reševanje s helikopterjem. S pilotom, mladim majorjem, sva tudi poletela, vendar je bil ponesrečenec z našimi člani skupine na višini 5400 metrov in helikopter ni mogel lebdeti, tako, da je bilo reševanje do konca akcije klasično, vendar uspešno. Takrat so se izkazali vsi člani skupine. S helikopterjem pa se je pilot uspel dvigniti na 6400 metrov in je bilo božansko nad vsemi vulkani, jaz pa brez fotoaparata.
Iz Peruja sem enkrat tudi dobesedno bežal pred kolero v Ekvador, k sreči sem vedel, kdaj so zaprli mejo, bil sem sam, brez skupine, s katero sem se srečal kasneje v Quitu, Ekvador.

Otok ribičev Salar De Unyuni, Bolivija.

Kdo so tvoje stranke, zakaj se odločijo za pot v JA?
Ni kakšnega posebnega pravila, pretežno sicer starejši, tudi na meji upokojitve, v skupinah pa so tudi študentje, prevladujejo ženske. V skupinah so bili uspešni tudi pri vzponih sedemdesetletniki, torej ni pravila. Res pa je, da taka potovanja niso poceni, nekateri si to lahko privoščijo pogosteje, drugi varčujejo in jim je to sanjsko ali življenjsko potovanje.
Razni televizijski programi prinašajo veliko potopisnih reportaž, Južna Amerika je kar hvaležna tema, žal pa so potopisi precej stereotipni in se veliko ponavljajo. Treba pa je priznati, da pripomorejo k odločitvi za odhod. Mnogi se odločijo tudi zaradi pripovedovanja drugih, ki jih navdušijo za pot.

V kakšni meri si morajo turisti na turah pomagati sami? Imajo »all inclusive« ali jim pustiš, da spoznajo tudi nelagodno plat popotovanja?
Mentaliteta udeležencev se spreminja, internet in drugi viri informacij so prinesli svoje, skratka ljudje vedo veliko več in se na potovanje tudi pripravijo. Ne samo kondicijsko, ampak se oborožijo z zgodovinskimi in geografskimi podatki in dober vodnik mora biti pripravljen tudi na najbolj nenavadna vprašanja. Popotovanja so včasih res fizično naporna in je kondicija pomembna, še največji problem predstavlja menjava različnih klimatskih razmer in menjava višin. Kar se tiče aklimatizacije, to ne predstavlja takega problema, saj skušam postopoma zviševati kraje prenočevanja, najtežje je ob prihodu z letalom v Cusco, ki je na 3200 metrih, vendar imam svoj način premagovanja teh tegob. Pomembno je, da lahko popotniki tudi kreirajo posamezne etape potovanja, ki ga po potrebi tudi spreminjamo po dnevih.

Gejzir na Tatiu, Čile.

Se Latinska Amerika spreminja? Vodiš v dokaj neobljudene kraje, kakšne spremembe je moč opaziti?
Latinska Amerika je k sreči v obdobju brez revolucij in državnih prevratov, gverila je le v Kolumbiji in občasno v Srednji Ameriki, nacionalne ekonomije so v porastu, Čile spada med pacifiške tigre, napredek je viden skoraj povsod. Infrastruktura se izboljšuje, ceste, zlasti v osi Pacifik-Atlantik se gradijo na večih krajih. Glavni iniciator teh gradenj je Brazilija, ki postaja svetovna gospodarska velesila in ima velik vpliv na lokalno gospodarstvo. Povsod se čuti poskus izrivanja ZDA in skupno nastopanje držav. Človek je vesel, ko vasi visoko v Andih dobivajo ceste, vodovode, kanalizacijo, vendar je pri tem velika ovira birokracija in korupcija. Sicer pa - kje ni? Zaradi teh sprememb danes popotnik in skupine hitreje in varneje potujejo, prometne zveze so redne, skratka ni primerjave s stanjem pred desetletji in prav je tako. Nekateri želijo videti »prave« Indijance, tega je malo, v rezervate je težko priti zaradi odmaknjenosti, treba je imeti dovoljenja.

Globalno segrevanje, taljenje ledu, ...poslušamo vsakdan. Opaziš kaj od tega na svojih poteh?
Ja, globalno segrevanje je prisotno tudi na drugi strani oceana, klima se po pripovedovanju domačinov spreminja. Ni več klasične deževne in suhe dobe, dež pade v kratkih obdobjih v velikih količinah, večja je erozija in poplave, vpliv pojava »ninjo« je katastrofalnejši. Ledeniki se umikajo, tako, da se moreš več zanesti na zemljevide, namesto ledenikov te pričakajo mukotrpne morene. Sam zasledujem nekaj ledenikov v Boliviji in Peruju. Na Chacaltayi je bila nekdaj smučarska vlečnica, danes je le še zaplata ledu oziroma snega, podobno je na drugi strani, pod lepim šesttisočakom Huayna Potosi, da ne govorimo o Kilimandžaru. Na vseh teh vrhovih načrtno fotografiram z istih točk in ljudje ne morejo verjeti, kaj se je v zadnjih desetletjih zgodilo z ledeniki.

Se tržiš sam ali prepuščaš prodajo agencijam?
Ker delam v glavnem kot turistični vodnik, sem »free lancer«, torej me najemajo turistične agencije, za akcije Komisije za gorsko popotništvo pa se odločamo za skupni nastop. S tem je za udeležence večja varnost in sigurna izvedba potovanja. Največje razočaranje za potnika je odpoved potovanja. Res je težko, ko si že natempiran fizično, psihično in denarno, potem pa hladen tuš z odpovedjo.

Toplice na visoki planoti.

Ne bi rad pogreval in ne iščem novih polemik, ampak tvoje stališče na relaciji planinski-gorski vodniki vendarle moram predstaviti.
To je kompleksno vprašanje, ki terja najprej uvod. Zasledujem polemike o vodenju, kdo je več vreden. Zakon o gorskem vodništvu je razdelil vodnike na dva bregova, GV so si po mojem mnenju vzeli preveč kompetenc, ob sprejemanju zakona so nekateri zaspali. S strani gorskih vodnikov je čutiti podcenjevanje, vsaj tako je čutiti iz intervjuja s predsednikom ZGVS. Enostavno problemu ni mogoče priti do dna, jasno je, da gre pri gorskemu vodništvu za dodatne zahteve, zlasti kar se tiče tehnike vodenja, gibanja, varovanja. Vendar pa so nekatere stvari iz predmetnika identične. Recimo orientacija, oba vodnika jo morata obvladati, kljub današnji uporabi GPS in dobrih zemljevidov. Enaka ali podobna je psihologija vodenja, prve pomoči, mislim, da tudi ni dileme kadrovanja, ki je pri GV alpinist, gorski reševalec. Da ne govorim o tistem, da mora gorski vodnik delati vse, od samega vodenja do obvladovanja interneta, pa tujega jezika. Kot da to ne dela in ne zna tudi planinski vodnik.
Zakon o gorskem vodništvu prepoveduje komercialno vodenje drugim kategorijam, za mene je bilo to vedno sporno in nelogično. Samo primer: v okviru vodniškega odseka pri našem društvu bi v soboto peljal razpisan izlet na Roblek, v nedeljo pa mi ni dovoljeno po isti poti peljati goste iz Šobca. Kje tu logika, zlasti, če imam na primer urejen status samostojnega podjetnika. Prav tako ne držijo trditve, da je tudi v drugih državah podobno. Že res, da preganjajo v Zahodnih Alpah samozvane vodnike, toda obenem se pozablja, da imajo v istih državah razvejan sistem drugih vodnikov na ravni naših planinskih vodnikov. Ali take vodnike preganjajo na markiranih daljinskih poteh v Avstriji ali na Osrednjem francoskem višavju? Seveda ne.
Ne bom se spuščal v doktrino uporabe in načina vodenja, zagotovo gorski vodniki najbolje poznajo te veščine, res pa je tudi, da je izobraževanje planinskih vodnikov verificirano od državnih institucij in ga zaenkrat PZS s svojimi institucijami v redu opravlja.

Kako poteka šolanje, se dobi pravo znanje?
Izobraževanje planinskih in prej mladinskih vodnikov je preživelo nekaj sprememb, čas prinese svoje in znanje, razvoj opreme ter miselnost spreminja tudi izobraževanje. Vendar sem prepričan, da je rdeča nit šolanja vodnikov vedno bila skrb za varnost, stalno izobraževanje in prilagajanje novostim. Tako je bilo pred štiridesetimi leti v Šlajmarci v Vratih, ko so bile včasih tri izmene kandidatov za mladinske vodnike, do zadnjega A tečaja, ki se je pravkar končal na Gorenjskem.
Znanja ni nikoli dovolj in stalno ga je treba obnavljati, sam bi še kaj dodal, toda že sedaj je predmetnik natrpan, tako da je malo časa za debato in družabnost. Osnove so podane, kdor pa hoče nekaj več, se mora dodatno potruditi, sicer pa je tako povsod v življenju. Pri vodenju društvenih in drugih izletih se planinski in gorski vodnik srečujeta tudi s turizmom, zgodovino, raznimi zanimivostmi. Vse prevečkrat mine vožnja do izhodišča brez razlage, brez komentarja, zakaj ga ne bi vodnik izkoristil z razlago nekaterih dejstev in zanimivosti ob poti in tako pridemo do novega poglavja vzgojne nadgradnje. Da ne omenjamo čuvanje narave, nove trende v ekologiji.

Pravzaprav je turizem rešitev za vse, tako za gorske kot planinske
vodnike, pri čemer slednji nagovarjajo precej širšo množico.
Cilji in nameni so isti, so pa različni načini vodenja in težavnosti. Planinskih vodnikov z urejenim statusom pri svojem delu ne bi smeli omejevati. Zadeva je tako daleč, da je način pridobitve naziva zasebni športni delavec možen in pozdravljam njegovo uvedbo. Kdor se bo čutil sposobnega in vidi izziv, naj se odloči. Prepričan sem, da je med planinskimi vodniki dovolj zanimanja in da bodo zapolnili potrebe turističnih agencij. Vrednotenje obeh je odvisno od osebnosti vodnika, izkušenosti, reputacije. Okvirne tarife so eno, ponudba in povpraševanje bosta naredili svoje, prav pa je, da so te okvirne tarife javno objavljene.

Poklic torej ima prihodnost in bo kos sodobnim trendom in izzivom?
Da ne bo izzvenelo preveč enostransko, toda ta poklic ima prihodnost, vendar se bosta poklic in vsebina spreminjala glede na potrebe in trende, ki se bodo pojavili v svetovnem turizmu. Ta panoga bo navkljub sedanji gospodarski krizi našla sebe, vendar z drugimi zgodbami, ki jih bo treba znati prodajati. Samo turistično ali gorsko vodenje bo premalo, treba bo znanje združiti, nekaj odvzeti, toda kaj odvzeti, mislim, da je to domača naloga za bodoče vodnike, pa kakorkoli se bodo že imenovali.
Ni treba iti daleč, že prej omenjeni Summit načrtno vzgaja svoje planinsko-turistične vodnike, ki z lokalnimi vodniki predstavljajo popolno ponudbo, da ne omenjam vzgojo kulturnih in popotniških vodnikov. Cela paleta vodnikov se obeta tudi pri nas, tržne niše čakajo. Podobno je z nemškim Hauserjem, ki ima v svojem okrilju 200 vodnikov različnih profilov od treking do gorskih vodnikov za najvišje izzive. In ASI-Alpinschule Innsbruck, ki stalno in občasno zaposluje 160 gorskih, planinskih in popotniških vodnikov, škoda, da nimam podatkov, koliko od teh je po posameznih zvrsteh.

Piramida v Ticalu, Guatemala.

 

Nasvet starega mačka mladim vodnikom?
Deliti nasvete je težavna in odgovorna naloga. Predvsem je treba biti potrpežljiv, stalno se je treba izobraževati in obnavljati znanje.

Tvoja naslednja tura?
Avgusta sledi utečeno potovanje Peru, Bolivija in Čile, v začetku septembra grem v Albanijo, konec septembra v Mehiko, potem pa dve Srednji Ameriki. V glavnem gre za turistična potovanja. Upam, da bo zdravje zdržalo.
Komentarji: 0   slike: 0


John Bachar - legende ni več
08. julij 2009 @ 15:18

John Bachar je padel med soliranjem v Dike Wall, Mammoth Lakes v Kaliforniji to nedeljo, 5. julija. Pod steno so ga našli mrtvega. Star je bil 51 let.

Dike Wall je čudovita stena iz prastarega granita in leži okoli 2700 metrov nad Mamutovimi jezeri, kjer je John živel s svojim sinom. Plezal je sam, ob vznožju 25 metrske stene pa so ga našli mrtvega.

John Bachar, ameriška in svetovna plezalna legenda, se je rodil leta 1957. Odraščal je v Los Angelesu. Obiskoval je UCLA, kjer je bil njegov oče učitelj matematike, vendar jo je kasneje opustil zaradi plezanja. Živel je v Mammoth Lakes, v osrčju Sierre Nevade in bil vodja oblikovanja v Acopa International, podjetja, ki izdeluje plezalne čevlje. Leta 2006 je bil vpleten v resnejšo prometno nesrečo, ko se je vračal iz outdoor sejma v Salt Lake City in utrpel več zlomov vretenca.

John Bachar. One Man, One Myth, One Legend







Dolgo preden je bil bouldering popularen je John preplezal highball  (brez crashpadov) boulderja Planet X (V8) in So High (V9), v katerem je ključni detajl 8 metrov nad tlemi. Veliko boulderjev v Yosemitih nosi Johnov podpis, tudi kultni Midnight Lightning, highball V8, ki sta ga skupaj z Ronom Kaukom preplezala leta 1978. 

Bachar v kultnem boulderju Midnight Lightning, Yosemite.








Ime si je ustvaril v Yosemitih s solo vzponi čez New Dimensions (6c) in Nabisco Wall (trije raztežaji), Waverly Wafer (6b), Butterballs (7a), Butterfingers (6c) in kot višek še onsight solo The Moratorium (6c+). Leta 1981 je obesil sporočilo "$10,000 reward for anyone who can follow me for one full day" . Nihče ni sprejel izziva. Bil je velik nasprotnik in oster kritik vrtanja smeri od zgoraj navzdol.

John je legenda svetovnega plezanja iz več razlogov. Njegov prvi odmevnejši vzpon se je zgodil leta 1981, ko je preplezal Bachar-Yerian, 150 metrsko steno Medlicot Dome v Tuolumne Meadows. Smer je navrtal od spodaj navzgor z vsega 13 svedrovci.

Leta 1986 sta s Kanadčanom Petrom Croftom povezala Nos v El Capu in Regular Route v Half Dome v 14 urah. Preplezala sta eno miljo vertikale. Razvil je tudi svoj način plezalnega treninga. Znana je "Bachar Ladder", mornarska lestev, ki ponazarja previs na kateri je redno treniral. V svojih najboljših letih je naredil zgibo na eni roki z 6 kg dodatne teže. Za trening ravnotežja je prakticiral danes zelo popularni slackline. Po njem je bil posnet tudi dokumentarni film One Man, One Myth, One Legend.

Bachar's Revenge(5b).

"Vedno se trudim, da ne poškodujem skale, leplenje in klesanje oprimkov se mi zdi noro, že samo s svedrovci spreminjaš skalo za vedno. Skala ni samo tvoja. Če smeri ne morem preplezati z dolečenim stilom, jo raje prepustim drugim. Nekatere stvari, ki jih ljudje plezajo zdaj, si ne morem niti predstavljati. Kjer smo nekoč ugibali, če je sploh možno splezati gre danes Sharmina smer, ki sploh ni nič posebnega. Ena najboljših stvari, ki sem jih naredil je nova smer onsight solo. Naslednji korak je verjetno plezati gol, brez čevljev in magnezija ..."

Opomba: John Bachar je najtežje vzpone opravil v plezalkah Boreal Fire.

Komentarji: 0   slike: 0


John Gill - utemeljitelj modernega boulderinga in Mt.Everest
03. julij 2009 @ 10:46

Kdo je John Gill in odkod beseda bouldering? Zgodba o pionirjih in začetkih te priljubljene oblike plezanja je zanimiva, zato je na hitro preletimo. Matematik in univerzitetni profesor John Gill je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel s plezanjem po skalnih blokih okoli mesteca Boulder v Coloradu. Izraz bouldering izvira prav od tu. 

  John Gill demonstrira zgibo/blokado na eni roki. Piše se leto 1960. 

Bouldering ali balvansko plezanje se je kontinuirano začelo pojavljati v začetku dvajsetega stoletja v Fontainebleu pri Parizu. Tam je v prijetnih listnatih gozdovih raztresenih več kot 10 000 balvanov. John Gill tako seveda ni bil prvi, ki je plezal po balvanih, bil pa je prvi, ki je postavil temelje današnjemu boulderingu. Uvedel je nove elemente, ki jih do takrat v plezanju niso poznali: dinamične gibe, načrten trening, uporabo magnezije in ocenjevanje problemov s svojo težavnostno lestvico.
John Gill je v plezalnih krogih postal znan leta 1961, ko je v Black Hills v Južni Dakoti brez vrvi preplezal dobrih 10 metrov visok stolp Thimble. Danes velja ta vzpon za prvo preplezano 5.12 po ameriški lestvici (7ab po francoski ali 8+/9- po UIIA) in se praviloma pleza z vrvjo od zgoraj. Na prvo ponovitev je bilo treba čakati 27 let! Climbing Magazine je ta vzpon uvrstil med TOP 8 dvajsetega stoletja. Thimble velja kot "very highball" problem, kar pomeni, da gre za plezanje precej nad tlemi s potencialnim trdim pristankom. Če so tla mehka in peščena naziv ne velja. "This is not f... highball" je  v takih primerih rad pripomnil John Bachar, druga velika legenda boulderinga in plezanja nasploh. Crashpadov (blazin) takrat seveda še niso poznali.

  Thimble. Prva 5.12 (7ab, 8+/9-) na svetu. Very hard and very highball.

V časih, ko je nekaj veljal le vzpon na vrh gore in še posebej višina le-te, so se nekateri torej ukvarjali s par metrov visokimi skalami! Že to je samo po sebi pomenilo odklon in zaprta vrata v elitne alpinistične kroge.  Provokativne izjave v stilu "na ta balvan je težje priti kot na Mt.Everest" pa so seveda razburkale tradicionalne alpinistične kroge. Everest je bil takrat svetinja in življenjski cilj vsakega alpinista. Izjava danes nima posebne teže, saj je logična in samoumevna. Še več, Everest doživlja popolno degradacijo v smislu zahtevnosti in vrhunskega dosežka, bouldering pa je v velikem razmahu. Časi in vrednote se spreminjajo. Je John to slutil že takrat? Nikakor, veliko popularnost boulderinga je na stara leta celo označil za malo morečo in poceni zadevo: "Upam, da se ne bo obrnilo kot pri skejtanju".

  Ko bouldering še ni bil "poceni" . Brez blazin in iztegnjenih rok prijateljev ...

Zgodba o Johnu Gillu pa se s tem ne konča. Bil je prvi glasnik ideje, da je plezati pomembneje kot osvojiti vrh. Zanimivo, podoben pristop je v našem intervjuju navedel Klemen Bečan: »Preplezati smer ne sme biti glavni cilj«... Torej: plezati, ne preplezati! Kot rečeno, John Gill je v plezarijo prinesel magnezijo in dinamične gibe. Prvi pomemben dynamic boulder in prvi z oceno V9 je bil preplezan 1959 v Red Cross Rock V metih oz. skokih na oprimek je bil J.Gill seveda pogosto brez ene same točke s steno, medtem ko so alpinistične šole učile »znameniti« princip treh točk. Vsak podoben primer je bil tako označen kot "kriva vera". (Saj res, kako je s tem danes?) Jasno, gre za različne stvar, ampak ravno v tem je »point«. Dopustiti različne stvari.
Pa vendarle, nekaj so zgodbice, ki krožijo okoli, nekaj drugega pa kako boulderaška scena v resnici diha. Kako bomo govorili o tem mi, ki v življenju enega balvana nismo preplezali? Veliko pa jih je preplezal Grega Šeliga Šeli in če kdo, ima on kaj povedati na to temo:
"Trening bolderaša je zelo drugačen od športnega plezalca. Še največja selekcija je "material". Če bo zdržal obremenitve, potem lahko začneš balvanirati. Ta stvar ne bo nilkoli tako razširjena kot frikanje, ravno zaradi tega. Veliko si jih na začetku potrga kolenske vezi, gležnje in popokajo kite na prstih. OK. Govorim o pravem boulderingu, ne o nekem svalkanju po nekih hribovskih kamnih. Fora je, da je treba iti na granit in peščenjak.To slednje, da se je JG bal da bo šel boldering po sledeh šminke, skejtanja, pa res mislim da je malo za lase privlečeno. Mislim da se JG ni bal ničesar takega in da je pač užival v tem kar je delal. Skejtanje je zelo resna stvar, sem jo sam prakticiral kar nekaj let in še vedno stopim na sk8. Lahko trdim, da je precej bolj zahteven šport od plezanja in da to ni nikakršna šminka. Šminkerji so pač povsod, tako v frikanju, bolderingu, smučanju, alpinizmu... Ni športa, kjer jih ne bi bilo". No, točno to zadnje je ob svoji "bojazni" povedal tudi JG, vendar nas je Šeli "prehitel" s svojim nazornim in sočnim komentarjem.

J.Gill demonstrira dinamično plezanje v Pennyrile Forest, Kentacky v poznih 60 ih.

John je bil prvi, ki se je načrtno lotil treninga moči, iskal povezave z gimnastiko in dejansko tudi bil zelo močan. Vse njegove ideje so aktualne še danes, le glede treninga se moderen (trenuten?) pristop razlikuje. »Najboljši trening je plezanje samo« bi sedajle zatrdilo 99% plezalcev in plezalk. John je, nasprotno, menil, da za določen gib enostavno moraš povečati moč, sicer ga preprosto ne zmoreš. In njegov najboljši "učenec" pri tem je bil veliki Wolfgang Gullicha, ki je prav s treningom v fitnesu večkrat premaknil mejo mogočega.
Šeli o treningu razmišlja takole: "Morda Klemen Bečan res samo pleza, vsi ostali pa trenirajo kot zmešani. Pa saj to si vsak želi, samo plezati. Tudi Klemen in Sharma in vsi, ki so v medijih, so ogromno trenirali kot mladci. Tukaj gre bolj zato, da si danes zelo malo ljudi lahko privošči ves čas plezati. Dejstvo pa je, da je to še vedno najboljša metoda. Torej biti ves čas v gibanju tako na naravnih balvanih kot smereh in tudi občasno na umetni steni. Za sabo to potegne veliko časa in denarja. Vmes ne služiš, to pomeni da moraš biti "pro". Teh pa je danes manj kot 15 let nazaj. Hkrati ta neverjetna moč JG ni tako izrazita, kot se jo interpretira. Njegovi balvani so danes skoraj ogrevalni. Dejstvo je, da nekaj mladih posameznikov trenutno postavlja takšne neverjetne meje, da bo to bliže javnosti šele čez 10 let. To kar lezejo Woods, Landman, Robinson in Hukataival so tako težke stvari, da recimo Chris Sharma ne bi naredil niti enega giba".

Egg V4 (Jajce) je klasičen Gillov problem v Shawagunks (New York), ki se ga lahko lotiš med sprehodom po parku. 

Za oceno problemov je J. Gill postavil novo lestvico. Ocene niso bile fiksne ampak so se spreminjale glede na število vzponov. Lestvica se je začela pri B1, kar je predstavljalo težave 5.12/5.13 (nekje pri 7c ali IX) in so pomenile  
"hardest moves required on a rock climb". B2 so bile težave 5.15 ?? ali "as hard as it gets". B3 je pomenil uspešen vzpon v tisti B2, ki do takrat še ni bila ponovljena. Vsak naslednji vzpon je B3 avtomatično znižal na B1 ali B2. B-lestvica se ni ohranila, v Amerika se danes ocene začenjajo z V, v Evropi pa z F. 

   67 letni John Gill v balvanih Puppy Dome v Toulumne Meadows nad dolino Yosemite, 2004.

The Groove V10, Pueblo Colorado leta 1969(?) je bil najtežji in zadnji med Johnovimi boulderji. Profesor je plezalne probleme reševal do konca svojega življenja leta 2009. "Za matematika je rešitev problema največji motiv" je rad dejal. "Za plezalca balvanov tudi".

"Master of The Rock" - knjigo štejejo v Ameriki med klasična plezalna dela.

Komentarji: 0   slike: 0


Schleierwasserfall in 8b+ solo
01. julij 2009 @ 07:13

Schleierwasserfall. Za marsikoga težko preberljivo, a vsekakor zelo zanimiva pohodniška točka in plezališče v Wilder Kaiser-ju na Tirolskem. Zaščitni znak je mogočen slap pod katerim se pohodniki lahko tudi sprehodijo. Najbolj znano ime tega kraja je Alexander Huber.

Slap Schleierwasserfall

 

Na mrzlo, suho jutro 20 aprila je Huber prosto, brez varovanja preplezal 22 metrsko smer The Kommunist 8b+ v svojem najljubšem plezališču Schleierwasserfall v Avstriji. Upal je da, bo čisto sam pri vzponu, a po ogrevanju je prišel pohodnik. Huber mu je dal svojo kamero, ne da bi mu povedal kaj bo posnel. Plezati je začel okoli devetih. Prvič je namočil roke v magnezij po sedmih metrih, nato vstopil v pet metrski detajl deset metrov nad tlemi."Dolgi, težki gibi zahtevajo zbrano plezanje in mi ne dajo možnosti, da pomislim kaj delam" je dejal Huber. Po kratkem počitku nad ključnim
detajlom je sledilo lažje plezanje s težavami 7c. Huber je svoj solo imenoval "iskanje svojih meja" in pravi, da jih je našel v Kommunistu. "Po solo vzponu čez The Oppurtunist-a (8b, ki jo je Huber soliral leta 2003, prav tako v Schleierwasserfallu, op.p.) vem, da še nisem prišel niti blizu svojim mejam. Po drugi strani pa se zavedam, da je čas omejen. Z vsakim letom je težje držati visok nivo v športnem plezanju. V bistvu moj nivo ni veliko višji kot je ocena Kommunista in tudi po intenzivnem treniranju in študiranju te smeri je ne morem vedno preplezati. Ampak po veliko solo vzponih vem, kako moj um in telo delujeta pri soliranju".
 Vprašanje časa je bilo, a v tem primeru je trajalo zelo dolgo. Natančno 17 let. Poglavje je zaključil 16 letni Adam Ondra, ki je izvedel prvo ponovitev smeri Om v Schleierwasserfall. Zgodbo je leta 1992 začel pisati takrat 24 letni Alexander Huber, ki si je s to umetnino utrl pot v iskanju svojih meja. Iskanje se je začelo s smerjo Om 9a, nadaljevalo z Weisse Rose 9a leta 1994 in se zaključilo dve leti pozneje z Open Air 9a+.

Alexander Huber solo v Der Opportunist 8b



Mogoče zaradi lokacije, težkega vstopa ali pa preprosto zato, ker so bile prekleto težke... dejstvo je, da so smeri ostale neponovljene dokler si ni čudežni Ondra zadal osebno nalogo: ponoviti še neponovljeno. Rezultat tega je Weisse Rose septembra 2008, Open Air dva meseca pozneje, ki je ena najtežjih smeri, ki jih je Ondra sploh preplezal in zdaj še Om. Po tem popolnem triu bi bilo zanimivo slišati avtorja, ki je leta nazaj vložil veliko časa in truda v svoj osebni projekt. Kot ponavadi ima Nemec, ki je spremljal Ondro na zadnjih uspehih, jasne misli.  "Prejšnji vikend sva skupaj plezala. Kaj naj rečem, dolgo časa je trajalo! Toda zdaj res lahko rečemo, da plezalca kot sta Adam Ondra in Chris Sharma predstavljata generacijo plezalcev, ki so dosegli novo stopnjo težavnosti. Čeprav Adam ni preplezal nič težjega kot sem jaz v začetku in sredi devetdesetih, je te smeri ponovil suvereno, kar dokazuje da, pleza na drugem nivoju kot najboljši v mojem času. Open Air v petih dneh, Weisse Rose v sedmih dneh, Om v dveh... in mimogrede 8b in 8a na pogled in Shogun 8c v tretjem poskusu... in vrsto 8c na pogled... Sharma je prvi, ki je dosegel 9b in kot zgleda bo Ondra zvišal težavnost še dalje. Poleg tega je Adam res prijetna oseba in imeli smo dva res lepa dneva! Ondra je potrdil oceno za Om 9a. Ponavljam: smer je prvi preplezal Alexander leta 1992, leto preden se je Ondra rodil.


Dve generaciji, en pogled: Alexander Huber & Adam Ondra





Pomembno je razumeti, da se časi spreminjajo oz. so se spremenili: Ondra in Sharma (ter drugi) spreminjajo meje mogočega. To dokazujejo težavne smeri Sharme (9b) in hitrost, s katero Ondra ponovi kakršne koli probleme, ki se smatrajo za mejo mogočega. In prav to dvigovanje meja v steni in bolderjih postaja igra, ki zares šteje. Nekakšen povratek k originalnem duhu športnega plezanja. Kdo se bo dvignil do izziva? Kdo bo imel pogum, da bo posvetil čas za še težje in še bolj utrujajoče projekte?

Komentarji: 0   slike: 0