Spletni dnevnik

Ueli Steck pod Makalujem
30. avgust 2009 @ 17:41 | Teme Alpinizem.

Projekt zahodna stena Makaluja se je začel 20.avgusta s poletom v Nepal in z deset dnevnim pristopnim maršom, trajal pa naj bi

do konca oktobra. Ueli Steck ima s sabo fotografa in še enega gorskega vodnika. Priprave so potekale na zanimiv način, kot kombinacija težkega plezanja v skali in »teka« na osemtisočak. Steck je prosto je preplezal Golden

Gate v El Capitanu in za aklimatizacijo opravil hiter vzpon na Gasherbrum II. Na svojem prvem osemtisočaku je stal 9.julija. Na vrhu je počakal 5 minut in sestopil v vsega dveh urah in pol. Pol metra svežega snega, mraz in močan veter so mu predstavljali edini problem. »No, sem lahko vsaj preizkusil opremo« je dejal po povratku. Oprema za Makalu je skrbno izbrana in preizkušena,

lahko jo »preizkusite« tudi vi: Kaj bo grelo Uelija Stecka v Makaluju?

 

Zahodna stena Makaluja z Mera Peaka

 

 

 

Makalu je s 8463 metri peta najvišja gora na svetu. Prvič je bil osvojen leta 1955, ko se je nanj povzpela kompletna francoska odprava z Lionelom Terrayem in Jeanom Couzyjem na čelu. Smer vodi na glavni vrh čez Makalu La in je danes znana kot Francoska smer. Leta 1971 so Francozi zopet udarili in v zahodnem stebru preplezali za tiste čase neverjetne težave: VI/A2 na 7500 metrih! Na vrh sta se povzpela Yannick Seigneur und Bernard Mellet. To je nedvomno eden mejnih kamnov himalajizma in alpinizma nasploh.Tudi Slovenci smo v Makaluju pustili pomemben pečat z vzponom preko južne stene leta 1975. Marjan Manfreda je prvi ćlovek, ki se je na vrh povzpel brez kisika, za nameček pa preplezal tudi ključno mesto smeri.

 

Zahodni stena Makaluja je ob direktni smeri v južni steni Annapurne največji alpinistični problem v Himalaji. Če kdo, je Ueli Steck človek, ki ga lahko reši. Mu bo uspelo?

 

 

 

 

Ueli Steck pod Gasherbrumom II

Komentarji: 0   slike: 0


Mountain Hardwear Academy
29. avgust 2009 @ 10:31 | Teme Plezanje, Popotništvo.

5.Odprava                                 

Gorska akdemija se nadaljuje. Tokrat v Tagiji...

                                      

Z rdeče v globoko vijolično prelivajoča se pokrajina, ogromen apnenčast kamnolom in strme smeri… celodnevna vožnja v Marakeš, 3 ure hoje in mnogo Berberskih mostov. Prispemo v Tagijo, za 5. avanturo Gorske akademije.

V desetih dneh so imeli kandidati širok izbor smeri: včasih težje gibe skozi kompakten in strm del stene po pokah, strehah, na klasično varovanje s frendi in zatiči ponekod tudi svedri.

 

 

Plezanje tu je precej zahtevno. Celo najlažje smeri zahtevajo 6. stopnjo in ''mentalno silo''! Baraka, klasična 680 metrska smer v Z steni Oujdad-a. Casacade(Slap) slaven po svoji odlični liniji. Le Rêve d'Aïcha, Canyon Apache… Vse to so bile osupljive smeri, precej strme. Naše mladeniče je bilo malo strah da vrha mogoče ne bodo osvojili, pa so vsi preizkusili svoje zmogljivosti in na koncu tedna so bili izčrpani ampak ponosni na dosežke.

 

 

Kot nam je Corne povedal: ''Do 6. raztežaja Canyon Apache-ja, je šlo vse precej gladko, lepi gibi na izvrstni

skali. Na tem delu pa so gibi postali kočljivi in zahtevali moč in tehnično iznajdljivost obenem. Da sem ostal miren in osredotočen sem v mislih bil velike bitke, med visenjem na prstih 200 metrov nad deročo reko v dolini. Ko sem končno dosegel štant sem bil dokončno izčrpan in resnično zadoščen.''

 

 

 

Edina slabost: zelo ostra skala v Tagiji ni pustila možnosti da bi na prstih ostalo kaj od kože… Kot je Avstrijec Benjamin razložil med spiranjem krvi z rok: ''Skale tu so tako ostre, da so bile moje roke, po nekaj dneh, kot bi jih potegnil iz mikserja.''

 

 

 

 

 

 

Plezanje pa ni bil edini cilj odprave, v desetih dneh naj bi se plezalci združili v drugačni kulturi, načinu življenja-v drugem svetu.''Po celem tednu plezanja se počutim utrujeno in izčrpano, obraz imam od sonca opečen, lasje pa so postali dreadlocksi, pod nohti imam zemljo, opraskano kožo, bolečine v sklepih, umazane obleke, iz nosu mi lije, plezalke uničene zaradi ostre skale... pa boste v mojih očeh vseeno našli tisti sijaj ko me vprašate o Tagiji. Nasmeh bo zrasel na obrazu, ko se je bom spominjala-tiste majhne vasice na koncu sveta. Domačinov ne bom pozabila. So nekaj posebnega-še posebej otroci. Prav tako so nogometne tekme v popoldnevu, čuden trg v Zaouiat-u, meni nerazumljiva Berberščina postali nepozabni. Med oddihom v Tagiji smo spet našli svoje korenine izpred 100 in več let. Domov smo prišli polni lepih vtisov in drugih-uporabnih navad, dobre volje, prijateljski. Pa bi človek rekel, da je šlo samo za odmor. V naši družbi moraš bit v ponedeljek polno pripravljen na ljudi-ni druge. Po tem sem bolj sproščena in si svet počasi vzamem če mi je prenaporen.'' Je povedala Patrizia (Nemčija)

Ferran (Španija) povzema: To je možnost da malo spremenimo svoja življenja in postanemo dovzetnejši.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Greenspit 8b+, najtežja EU poč
26. avgust 2009 @ 16:16 | Teme Plezanje.

Če je Voie Petit v Grand Capucin najtežja visokogorska smer v Evropi, o čemer smo pisali v eni prejšnjih objav, je Greenspit najtežja evropska poč. Obe sta pred kratkim doživeli svoj tretji prosti vzpon.

Val di Melo in Valle dell Orco sta granitni plezališči v severni Italijo, tik ob meji s Švico. Veljata za evropske Yosemite, saj ponujata celo vrsto poči v odličnem granitu. Prva med njimi je prav gotovo Greenspit, 12 metrska horizontalna poč, ki se jo že uvršča v kategorijo »offwidh«. To so neugodne široke poči, ki se jih pleza z gvozdenjem rok, pesti in prstov. S svedrovci je bila opremljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

 

Tretji vzpon v Greenspit, 8b+ 

 

 

Leta 2003 je Švicar Didier Berthod odstranil 5 svedrovcev, namestil friende, jo preplezal in ocenil 8b+. Oktobra 2005 se je vrnil in jo preplezal še s sprotnim nameščanjem varovanja. S tem je smer bila preplezana tako, kot je treba. Ime odraža zeleno naravo pristopa k plezanju. Lani je Belgijec Nicolas Favrese opravil drugi vzpon (potreboval je vsega dva dni), tretjo ponovitev pa je to poletje opravil Anglež Tom Randall. Greenspit velja za drugo najtežjo trad smer v celinskem delu Evrope. Plezanje s tradicionalnim varovanjem, to je s sprotnim nameščanjem friendov in zatičev, vedno bolj pridobiva na veljavi in je neke vrste odgovor na poplavo svedrovcev in visenja na vrvi.

Nicolas Favrese. "To je resnično fantastična in zelo unikatna smer za Evropo. Ne morem verjeti, da sem prvi, ki jo je ponovil. It's so classic!"

Komentarji: 0   slike: 0


Grand Capucin 8b
23. avgust 2009 @ 14:28 | Teme Plezanje.

DMM na svoji spletni strani poroča, da sta njihova plezalca Ben Bransby and James McHaffie ponovila Voie Petit v Grand Capucinu. Gre za najtežjo visoko ležečo smer v Evropi, ki jo prvi preplezal Arnaud Petit in prosto ponovil Alexander Huber.

8b na najvišji ravni: oražen granit, bel sneg, modro nebo... 

 

 

 

3838 metrov visoki Grand Capucin ni med najvišjimi vrhovi v masivu Mont Blanca, s svojo 450 metrov visoko jugovzhodno steno pa je velik izziv za alpiniste. Prvi vzpon je pred več kot 50 leti opravil veliki Walter Bonatti. Leta 1997 sta Francoza Arnaud Petit in Stefanie Bodet potegnila novo linijo. Varovala sta se na tradicionalen »čisti« način, le najtežji raztežaj sta opremila s klini in svedrovci. 40 metrov visoko pravokotno zajedo z veliko 4 metrsko streho na koncu je Peit sicer prosto preplezal po delih, ni pa povezal gibov. Šele poleti 2005 je to uspelo Alexandru Huberju. Voie Petit je ocenil z 8b, 450 metrov, 16 raztežajev. »Ko imaš streho in ves ključni raztežaj pod sabo še ni konec. Čaka te še en raztežaj najboljšega granita s težavami 8a. To je najtežja smer na tej višini v Evropi.«

A. Huber med 1.PP Voie Petit

 

 

 

 

Smer je kasneje prosto ponovila češka naveza, Angleža pa sta tako opravila šele tretjo prosto ponovitev.

Komentarji: 0   slike: 0


M. Čufar: V steni vedno spim na zunanji strani postelje
16. avgust 2009 @ 16:25 | Teme Plezanje, ProMo Intervju.

Martina, ti si plezalka. Bi rekel, da je to najboljši opis zate. Plezaš veliko, že dolgo časa, povsod po svetu, v vseh kamninah. Predvsem pa plezaš zelo dobro. Vendar ne bova govorila o "naslednjem" oprimku in "naslednjem" gibu. Življenje je vendarle več kot to. Ali ni?
V določenih trenutkih, v smeri, ki jo hočeš preplezati, se zdi da je res vse kar šteje naslednji grif. Sicer pa je plezanje mnogo več. Je način življenja in hkrati šola zanj. Je nekaj, kar je oblikovalo mojo osebnost in pogled na svet. Plezanje je preizkušnje, so avanture, je širjenje obzorij, je spoznavanje dežel, ljudi, predvsem pa deljenje doživetij z velikim številom plezalnih navdušencev z vsega sveta. Če srečam plezalce, se vedno počutim domače, kljub jezikovnim oviram, se s kretnjami rok najde skupni jezik.

So trenutki, ko šteje le nasljedni grif. Bouldering v Zionu.

Kaj praviš na »naključnega« opazovalca, ki pade v plezalno debato in mu ni nič jasno: toliko besed in kretenj o nekem metru skale v neki steni bog ve kje? Je ozek in omejen on ali kdo drug?
Ja, sem si tudi sama že večkrat postavila to vprašanje. Ampak o tem se je tako dobro pogovarjati! O podrobnostih, poslušati občutke drugih na določenih gibih, spraševati za rešitve problemov. Teh debat se nikoli ne naveličam. Kdor nas posluša in gleda si gotovo misli, da nismo čisto normalni. A mislim, da ima vsak človek v življenju vsaj eno področje, kjer pade v podobno podrobne debate, npr. nekateri o avtomobilih, drugi o delnicah, tretji o jadrnicah…

Torej, si plezalka. Potovanja, čudovite stene, življenje v naravi, spoznavanje ljudi, občutek vrhunske forme in uspeha. Kakšna je cena takšnega življenskega sloga?
Naj te dopolnim - po novem sem tudi padalka. V tem letu, ko se ukvarjam s padalstvom, sem ugotovila, da je plezanje res zastonj, čeprav nikoli ne računam, koliko me stane moj plezalni življenjski slog. Najdražji je prevoz, letalske karte ali cestnine in bencin. Spanje, sploh če poznaš veliko plezalcev po svetu, sploh ni drago. Opremo večinoma dobim od sponzorjev, le preden sem šla prvič v Ameriko je bil malo večji zalogaj kupiti dva seta frendov in nekaj big wall opreme in toplih oblačil.

"Handcrack", Martinina najljubša širina poči.

Nisem mislil te vrste »ceno«. 
Moram razmisliti, je nekaj … Posledica tega, da je plezanje že dvajset let številka 1 v mojem življenju, je verjetno to, da nimam fanta. Resda večinoma plezam s fanti, a razen dveh me je z njimi vedno povezovala le strast do plezanja. Zdaj pa sem v letih, ko imajo moji vrstniki že po enega ali dva otroka in priznam, da jim zavidam. A verjamem, da bo tudi zame prišel čas.

 

Pri tistih dveh, kjer ni bila le strast do plezanja ... se je končalo zaradi različnih pogledov na količino in pomen plezanja v življenju?
Predvsem zaradi razdalje, do Francije in Amerike.

Bi znala živeti z nekom, ki ni plezalec?
»Nikoli ne reci nikoli«. Ne bom rekla ne, ker vem, da se življenje lahko zelo hitro obrne. Če že ne bi bil plezalec, bi moral biti vsaj športnik, avanturist. Nekdo, ki bi razumel kako močna je lahko strast do nekega športa, do plezanja. Sicer pa kdaj prav prija biti v družbi nekoga, ki nima pojma o plezanju in so teme pogovorov druge kot gibi in ocene.

Separate Reallity 5.12a, sprejemni izpit v Yosemite Vally. Proti koncu strehe poč postane zelo neugodna.

Je plezalec obsojen na življenje v šotorih, v avtomobilih?
Meni plezalski way of life res ustreza. Ne sicer ekstremni, da bi ves čas spala nekje pod stenami v prahu ali vsa zvita v premajhnem avtu, kdaj pa kdaj pa je tudi to del avanture. Če je lepo vreme in ni preveč mraz, mi je kamp veliko bolj udoben od hotela. Ko postavim šotor, kjerkoli že sem, se takoj počutim kot doma. Pozimi je drugače. Raje plačam malo več in spim na suhem in toplem, sploh ker so noči dolge.

Kakšna so tvoja vračanja domov? Po mesecu ali dveh plezanja v nekem drugem svetu gledaš zviška na "povprečneže" z ustaljenim vsakdanom ali se počutiš nekako otožno, ker ne veš kaj pravzaprav sedaj?
Najprej sem res malo zgubljena, z glavo še v preteklosti, v stenah, ki sem jih preplezala. Ponavadi tudi nimam novih ciljev, zato nekaj dni traja, da padem v domačo rutino, ki mi pa hitro postane dolgočasna in začenjajo se rojevati novi projekti. Kako gledam na druge? Nikakor ne zviška. Občudujem jih, da zmorejo živeti v tako ustaljenem ritmu. Predvsem tiste, ki imajo redno službo in poleg tega še vrhunsko plezajo. Hkrati se zavedam, kako veliko srečo imam, da sem zaposlena v Slovenski Vojski, kar mi omogoča, da lahko živim »po stenah sveta«.

Lahko brez stalnih potovanj, nekakšnega nomadstva, plezalec sploh izkoristi svoje potenciale, lahko napreduje?
Jaz mislim, da. Saj na začetku kariere nisem toliko potovala. Tudi naše tekmovalke trenirajo večinoma v domačih logih, na umetnih stenah in napredek v zadnjih letih je več kot očiten. Problem je, ko enkrat greš v tujino in vidiš, kakšen ogromen potencial za plezanje tam obstaja! In ko jih enkrat začneš odkrivati, se ti jih pokaže še več. In potem enostavno ne moreš zdržati doma. Osebno najbolj napredujem in najbolje plezam, ko sem nekje v popolnoma novem okolju, ko sem navdušena nad stenami, ko mi duša kar gori v pričakovanju naslednjega plezalnega dne. Tega doma, kjer vse poznam na pamet, ne občutim. In tako ne morem izkoristiti vsega potenciala. Vse je v glavi, v motivaciji.

Pogled s ceste v steno.

 

Si odgovorila, čeprav se vprašanje ni nanašalo na tekmovalno plezanje, kjer gre vendarle za običajen šport in ne za način življenja. Ti se v zadnjem obdobju vedno bolj posvečaš tudi jogi. Kakšen poseben razlog ali povod?
Z jogo se pravzaprav ukvarjam že zelo dolgo, a ne tako resno kot v zadnjih letih. Že leta 92 sem si kupila knjigo o hatha jogi in sama delala različne položaje, asane. A to je bilo bolj kot stretching. V tem res uživam in ga ne delam z namenom da bi bila boljša v plezanju. Bolj resno sem v kontakt z jogo prišla leta 2005 v Franciji, ker sem dva tedna stanovala pri jogiju. Na tekmah za svetovni pokal nam je serviral Yogi čaj in me povabil, da lahko kadarkoli pridem v Grenobel trenirat, ker živi čisto blizu plezalnega centra. On je vsako jutro ob petih začel z jogo, ki je bila popolnoma drugačna od Hatha joge. Zanimalo me je kaj počne in sem se mu pridružila. Bila mi je izziv, ker me je vsak dan vse bolelo. In začutila sem, da bi bilo to zame. Kundalini joga je bolj celostna, vaje so bolj dinamične, več je tudi meditacij, petja mantr, ki mi sprva niso bile všeč, a ko se jim prepustiš, zaznaš pozitiven učinek. Zdaj si ne predstavljam dneva brez jutranje joge! Postala mi je stil življenja. Letos sem naredila intenzivni tečaj za učitelja kundalini joge. Bilo je naporno, še posebej zadnji teden v Franciji, a spoznala sem, da telo zmore veliko več, kot mislimo. Upam, da bom to znala prenesti tudi v plezanje. Da se mi ne bo zdelo, da kakega giba ne zmorem, ker sem premajhna ali prešvoh.

Torej postaja zate joga že enakovredna plezanju?
Življenja ne moremo tako enostavno popredalčkati. Če malo zafilozofiram; pomen besede joga v sanskrtu pomeni združitev. Mislim, da z izkušnjami iz plezanja dopolnjujem tiste iz joge in obratno. Predvsem me je joga naučila prisluhniti sebi, živeti s tokom in slediti intuiciji. Kar je za plezanje in za življenje nasploh zelo pomembno.

Joga v »fizičnem« smislu (gibljivost, dihanje, koncentracija) ti očitno ne bo dovolj, podajaš se v iskanje globljih odgovorov?
Začelo se je na fizičnem nivoju, zdaj pa spoznavam druge nivoje. A tu sem še začetnik. Sem namreč tip človeka, ki se mora stalno gibati, če ne imam občutek, da je dan izgubljen. Če se ne prešvicam, nisem naredila nič. Zdaj sem našla smisel tudi v sedenju, v meditacijah in dihalnih vajah. V bistvu me je življenje kar malo na silo ustavilo. Ko sem se pritoževala, ker smo dobili domače naloge s polurnimi ali daljšimi meditacijami, sem si poškodovala koleno. Ko sem bila spet mobilna in sem hotela vse nadoknaditi, sem si zlomila gleženj. Z gipsom na nogi sem imela čas za razmislek.

Ali je učitelj joge poklic, ki ga želiš opravljati?
Vodja izobraževanje mi je rekel, da bi bila zelo dobra učiteljica joge in bom zagotovo poskusila. Idelano bi bilo, da bi to povezala s kakšnimi plezalnimi potovanji in »yogi spirit« širila med plezalci. Si ne predstavljam, da bi imela nek ustaljen urnik vadbe v kakšni telovadnici.

Zaposlena si v Slovenski vojski, boš poskusila s kakšno demonstracijo joge med vojaki?
Tega si pa ne predstavljam najbolj, delati jogo v uniformi.

Misliš, da plezalne veščine slovenski vojak bolj potrebuje?
Tisti iz gorske šole vsekakor. Športnike v vojski potrebujejo bolj za promocijske namene, čeprav je Silvo Karo že nekajkrat organiziral plezalni športni dan za uslužbence. Plezali so v Črnem Kalu, enkrat celo v veliki osapski steni, a tam jih je bilo strah. Umetna stena je zdaj tudi v vojašnici Franc Rozman Stane v Ljubljani, tako da se vojaki s tem športom seznanijo.

Sicer si končala Fakulteto za šport, v diplomski nalogi si obdelala poškodbe pri športnem plezanju. Nimaš ambicije, da bi to znanje posredovala naprej? Je kaj povpraševanje?
Moja diplomska naloga je kar uporabna, del nje je postal obvezno gradivo za trenerje športnega plezanja, tako da sem znanje dobro posredovala naprej. Dobivam tudi mnogo vprašanj od plezalcev, ki se poškodujejo. »Martina, mene pa boli prst, kaj misliš da je, ali lahko plezam…«. Pomagam po najboljših močeh, a pač nisem zdravnik, zato vsakega, kjer se sliši da gre za resno poškodbo napotim h zdravniku. Sama nisem imela veliko poškodb, me je pa to področje zanimalo in sem ga kar dobro naštudirala. Predvsem razne preventivne vaje.

Kako potemtakem gledaš na trening? Zdi se mi, da si prva med tistimi, ki zagovarjajo le plezanje in nisi navdušena nad ločenim treningom moči.
Točno, mislim,da je plezanje najboljši trening za plezanje. Seveda na čim več različnih stenah, umetnih in naravnih, v previsih, v platkah, v kapnikih, na balvanih, po poličkah in po »musavcih«. Dobrodošli so tudi nadomestki v obliki plezalnih desk, campus boarda. Trening v fitnesu je izguba časa in energije. Mišice pri plezanje nikoli ne delujejo tako omejeno kot na fitnes napravah. Tudi gimnastiki, ki morajo tako kot plezalci obvladati svoje telo, trenirajo za moč le z lastno težo. Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan ne gresta nikoli v fitnes. Torej, vaje za moč in uravnovešenje mišic da, a vse le z lastno težo in s prostimi ročkami ter elastikami, s katerimi aktiviramo več mišic.

Začela si kot tekmovalka, nadaljevala kot športna plezalka, bila si svetovna prvakinja. Danes te privlačijo velike stene in še posebej El Capitan. Proste ponovitve velikih tehničnih smeri so kombinacija športnih izzivov in pustolovščine. Težavnostna lestvica ti ni več motiv. Meni je pri smeri vedno pomembna linija, videz, razgibanost, barve. Tudi ime mi je pomembno, zato sem kar razočarana, če splezam kakšno lepo smer in je brez imena. Ocena je seveda tisti faktor, ki ti približno pove, koliko se boš moral za smer potruditi. A že zdavnaj sem ugotovila, da so ocene le ocene in ne povedo koliko truda in treninga si moral vložiti v smer. V počeh so ocene še bolj relativne. Nekdo z velikimi dlanmi, se bo čez poko v širini pesti sprehodil, punce ali kdo z manjšimi dlanmi, se bo pa boril z kajlanjem obeh rok naenkrat in se namučil kot v kakšni 8a. Vsaj meni se je to dogajalo.

Povej kaj o El Capu.
Joj, o El Capitanu bi lahko napisala celo knjigo, to je res stena vseh sten! Stena ima eno posebno energijo. Ko sem prvič stala pod njo so šli kar mravljinci po meni. Neverjetna masa kompaktnega granita, tisoč metrov vertikale in pod vrhom še pas previsov. Če jo pogledaš od daleč ima na sredini srce. Verjamem, da ni le naključna oblika.

Kaj pa je?
Je kot živo bitje. V El Ninu sem bila v težkih raztežajih tolikokrat na meji padca, v bistvu sem se videla že v zraku, a sem se čudežno obdržala na oprimkih. Kot bi se stena odločila, da me bo obdržala na sebi. Seveda so trenutki, ko sem jo preklinjala, ko se je vrv kje zataknila, ko je bilo mraz, a to sem vzela kot lekcije potrpežljivosti. Če hočeš osvojiti srce nekoga, se moraš za to zelo potruditi.

El Capovo srce. Da ga osvojiš, se je potrebno zelo potruditi.

Kakšne so v El Capu poči in kakšne so plate?
Poči so vseh možnih širin, za konice prstov ali še to ne (Great Roof v Nosu), do neskončnih širokih poči off widthov (Monster off width). Kamini so mi najbolj strašni, ker večinoma ne moreš namestiti varovanja in jih praktično soliraš. Nekajkrat me je bilo pošteno strah, saj sem imela občutek, da se bom, če padem, zakajlala nekje v globinah in me ne bodo dobili ven. Plate sem sprava malo podcenjevala, ker sem mislila, da jih v primerjavi s počmi veliko bolje obvladam. A so mi takoj dale vedeti, da se z njimi v El Capi ni za hecat. V Free Blaster-ju sem se v 6c suvereno »stresla«, ker sem šla malo prehitro. A vsega se navadiš in v El Ninu sem že lezla do 8a+ v ploščah in do 7c+ v ozkih počeh.

Izgubljena v granitu.

 

Smeri so visoke od 600 do 1000 metrov, število raztežajev je med 30 in 60?
To je El Capitan! Sprva se ti sploh ne zdi tako velik, sploh ker so že smreke ob vznožju veliko večje, kot smo jih navajeni v Evropi. A ko začneš plezati, kar ni konca. Ko misliš, da si že nekje visoko, prideš čez previs in je nad tabo še vedno nekaj sto metrov granita. 60 raztežajev mislim, da nima nobena smer, a jih je že nekaj čez 30 čez glavo, sploh če moraš za sabo vlačiti vso opremo.

To pomeni koliko dni plezanja?
Če si Hirayama ali Huber pomeni to dobri 2 uri in pol! Za normalne ljudi pa več dni. Če želiš smer splezati prosto gre seveda počasi, jaz sem v steni preživela enkrat šest in dvakrat po pet dni. Tehnično gre hitreje, seveda odvisno od težavnosti. Povprečno naveze za Nos, ki je najbolj popularen, rabijo tri dni. Tudi jaz sem ga tik pred odhodom šla »potehničarit«, brez prasic sva bila s soplezalcem Joshuom Cookom čez v 18 urah. Omenila bi še »vesoljske« dosežke domačinov. Tommy Caldwell preplezal prosto Nos in potem še Freeriderja v enem dnevu! Skupaj kar 69 raztežajev. Ali nedavni podvig Lea Houldinga in Seana Learyja. V 20 urah sta prosto preplezala Freeriderja v El Capitanu in Regular Route v Half Domu, že samo dostop za normalnega človeka pa traja 3h! Vse skupaj sta povezala z BASE skokom z vrha.

El Nino, 21 raztežaj.

Koliko ljudi je istočasno v steni in koliko v posamezni smeri?
Čez Nos se v glavni sezoni valijo cele procesije. A se jih veliko obrne že na prvi tretjini, ker spoznajo, da niso dobro pripravljeni. Tudi Freerider je popularna smer, ko sem bila tam leta 2007 je bilo v smeri po šest ali sedem navez. Nekateri so študirali od zgoraj, drugi od spodaj, tako da je bila cela smer v fiksnih vrveh. Nič kaj etično. Jaz sem plezala bolj osamljene smeri. Najprej Goldengate, potem pa dvakrat El Nino. Samo enkrat smo imeli malo gužve na policah, ko je naveza štirih plezala North American Wall, ki se križa z El Ninom. A je bilo fajn imeti malo družbe, sploh tisti dan, ko je snežilo in smo cel dan čepeli na porta ledgih.

Sliši se razburlivo in romantično, viseti cel teden v steni, se zbujati v viseči postelji sredi vertikale. Kako pa izgleda to v praksi? Posteljo, hrano, vodo .. , vse se tovori s seboj in prasica ni imena dobila kar tako.
Kot si rekel, romantično in super je, ko ležiš na porta ledgu in gledaš zvezde nad sabo in lučke drugih navez v steni. Ko po celem dnevu naporov nekaj toplega poješ in popiješ. V bistvu je to edini pravi počitek v steni, pa še tam moraš ves čas paziti, da ti kaj iz rok ne pade. Leta 2007 se mi je priprava prasic, nošenje stvari pod steno in potem vlečenje po steni navzgor še zdelo romantično. Po nekaj raztežajih je postalo nujno zlo. To delo ti res vzame največ energije, še posebej, če tehnike ne obvladaš najbolje. Jaz sem imela o srečo, da sem šla prvič v steno z izkušenim lokalnim plezalcem Seanom Learyjem, ki mi je pokazal, kako se stvari streže. A še vedno je težko. Če je le kje kak rob, se zanj gotovo zatakne. Po zadnjem vzponu čez El Nino eno leto niti pomisliti nisem mogla na prasice in na to, da bi šla spet tja. Zdaj sem že malo pozabila in v glavi imam le »romantiko«, tako da me spet vleče nazaj.

Promet v steni.

Hiteti verjetno nima smisla, to je domena enodnevnih vzponov. Bolje si je vzeti čas in uživati, se prebuditi s sončnimi žarki, si privoščiti obilen zajtrk, ...??
Če bi hotel hiteti, bi bilo potrebno opremo in vodo zmanjšati na minimum, ali pa kot počnejo nekatere naveze, z vrha stene na policah pustiti določene zaloge. Jaz se nisem kaj obirala, pa sem za steno rabila pet oziroma šest dni. Raztežaji v Goldengate in El Ninu so namreč tako težki, da ne dopuščajo hitenja. Kakšnega je treba tudi malo naštudirati. Vmes je bil vedno planiran kak dan počitka, ki pa ga na koncu nikoli ni bilo. Čas v steni teče hitro, čeprav se je akcija vedno začela s svitom in končala v temi. Kar nekaj časa traja, da zjutraj poješ. Jaz sem se vedno prav basala z musliji, ker čez dan ni časa za kaj konkretnega. Potem je treba »spalnico, kuhinjo in stranišče« pospraviti nazaj v prasice, in se opremiti s friendi za prvi jutranji raztežaj, ki je vedno izziv, saj me je vsak dan kaj novega bolelo.

Ti spiš dobro v steni?
Jaz res uživam na porta ledgu in vedno super spim! Vedno na zunanji strani, da gledam v globino.

 

 

Soba z razgledom. Vedno na zunanji strani postelje.

Oprosti, kako pa izgleda opravljanje človeških potreb? V Yosemitih sem bil leta 1986 in če se prav spomnim so takrat »stvari« preprosto letele čez steno. Danes to ne bi bilo več sprejemljivo ...
Tega je bilo tudi mene pred prvim vzponom najbolj strah. Sploh ker sem soplezalca poznala šele dober teden. Na tleh je to neprijetna tema pogovora, v s steni pa postane vsakdanja. Zdaj je vse skupaj bolj urejeno kot v 80-ih letih. V trgovini kupiš vrečke z neke vrste peskom, ki vse skupaj malo razdišavi, zraven so še vlažilni robčki in papir, tako da po opravljeni potrebi vse skupaj zapreš z »zip lockom« in daš v posebno tubo, ki jo potem vlečeš za seboj gor po steni. Lulat greš pa še vedno v zrak oziroma po steni navzdol. Je kar zabavno, ko piha veter.

Ti nisi začela z najlažjimi smermi v steni (West Face 5.11d/7a ali Freerider 2.12b/7b), ampak si takoj poskusila Golden Gate 5.13b/8a in nadaljevala z El Ninom 5.13c/8a+. O tem smo že pisali. Ni ti veliko zmanjkalo, boš še poskusila?
Poskusila sem Goldengate, ki se na polovici stene odcepi od Salatheja. To je bil moja prva smer v Yosemitih in sem pravzaprav le spremljala Seana Leary-ja, ki je iskal partnerja pri svojem prostem vzponu. A potem seveda nisem tehničarila, ker ne znam in ker mi je prosto plezanje v krvi. Na dveh mestih ni šlo, a si tudi nisem vzela veliko časa, ker bi s tem zapravljala Seanov čas. Mani je bilo bistvo dobiti izkušnje in priti na vrh. Druga zgodba je El Nino, ki sem ga poskušala že dvakrat. Tam je bil moj cilj, da bi ga prosto preplezala. A mi je na treh mestih zmanjkalo, kljub študiranju. Zadnjič, ko sem imela nogo v gipsu in sem še enkrat prebrala knjigo Lynn Hill, sem se zamislila. Ona je dva metra stene študirala štiri dni! Jaz sem po pol ure »ugotovila«, da giba ne morem in sem šla naprej. A zdaj razmišljam, da bi mi z drugačno taktiko, mogoče z dostopom z vrha, uspelo najti rešitev. A za to rabim nekoga, ki bi bil prav tako motiviran za smer. Ne maram, da me nekdo le varuje. Super je, če oba v navezi študirata smer.

Soplezalec je poglavje zase, potreben je nekakšen »sparing partner«, dva dobra plezalca se nekako izključujeta. Najtežje raztežaje je po etiki treba voditi?
Ko sem plezala El Gigante in me je soplezalec le varoval, je bila energija prav čudna. Bolje je, če oba plezava. Na primer, ko sem bila v Hotelu Supramonte z Markom Lukičem, je vsak našel kakšno lažjo rešitev problema, tako da sva smer s skupnimi močmi dešifrirala. Najti soplezalca za El Capitan ni tako lahko, saj so potrebne določene izkušnje. A jaz sem imela vedno srečo. V Ameriko sem šla vedno brez soplezalca. Prvič je Sean našel mene, drugič sem jaz našla Josha v Campu IV.

Oglasi v Campu 4 so običajna praksa, Tommy Caldwell je tako našel soprogo ...
Bi bilo fajn, da bi vsak lahko na tak način našel svojega življenjskega sopotnika.
Jaz nikoli nisem pisala oglasov, je pa res, da je deska vedno polna. Nekdo prodaja opremo, drugi išče soplezalca, tretji prevoz do prvega večjega ali cenejšega supermarketa. Oba, tako Seana kot Josha sem srečala že v Utah-u, skupaj smo plezali poči. Res sem imela srečo, da sem se z obema zelo dobro razumela, saj je pozitivna energija v napornih dneh v steni še kako pomembna!

Če se vrnem k etiki, kaj je sedaj pravilno? Študij smeri z vrha je »mimo«. Preplezati raztežaj najprej tehnično in ga nato naštudirati pa je ok?
Kot sem že rekla, vsak svojo tehniko in etiko. Še vedno se smeri študira z vrha. Jaz sem se temu sicer izogibala, a po dveh neuspešnih vzponih v El Ninu, zgleda, da je to pameten način, da kolikor toliko spočita poskusim gibe, ki jih takrat nisem mogla in vidim, ali so izvedljivi ali ne. Seveda največ šteje vzpon od spodaj, po možnosti na pogled, s sprotnim nameščanjem varoval.

Če se že postavljajo visoki kriteriji, je potem dopustno predhodno namestiti friende in jebice? Prosta ponovitev s tem vendarle precej izgubi.
Preplezati raztežaj s prej nameščeno opremo je kot dan in noč v primerjavi s sprotnim nameščanjem. Teža frendov za pasom, taktika postavljanja varoval, opazovanje smeri nad sabo, katere velikosti frendov boš rabil, kako pogosto jih nameščati…to da smeri pravi čar. Zame raztežaj na tak način ni preplezan. In v Ameriki na splošno velja, da moraš varovala sam nameščati.

Nekoč so billi klini. Posledice v poči so dobro vidne. Serenity Crack 5.10c.

»Gear only« torej, takšno varovanje pa drži ali pa tudi ne. Je prosto plezanje v El Capu nevarno?
Po moje je bolj varno kot v naših gorah, ki so večinoma zelo krušljive. Granit omogoča zanesljivo varovanje, seveda če to znaš. Kot sem že rekla, nevarni kamini in off width-i. Če nimaš ogromnih friendov varovanja ni.

Do kam se bo šlo v El Capu? Vse smeri prosto? 9a s slabim varovanjem?
Mislim, da je prihodnost najprej v vzponih na pogled v že obstoječih smereh. Gotovo bodo pa lokalni plezalci in tisti, ki v »Dolini« živijo, poskušali prosto v vse več smereh. 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dve izmed velikih smeri (Nos in El Nino), ki sta že prosto ponovljeni. Veliko jih še čaka ...

In tvoji naslednji izzivi v El Capu ali kje drugje?
El Nino sem že omenila, a ne bom šla na silo. Čez eno ali dve leti. Počakala bom na pravi trenutek, na pravo formo, motivacijo in soplezalca. Je vedno v mojih mislih. Do takrat pa daljše smeri po v Dolomitih, kjer sem plezala šele enkrat. Tudi V Chamonixu sem letos 12 dni čakala na vreme. Še dobro da obstajajo previsna plezališča, kjer se da plezati v vsakem vremenu.

Opomba: Martina Čufar nosi oblačila Prana.

Komentarji: 0   slike: 0


Dovžanova soteska, 30 let prvih slovenskih sedmic
08. avgust 2009 @ 10:06 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Leva, Desna, Ta vohka, Ta težka in še Ta dolga za povrh. Kaj je to? Ja, tako nepomembne so bile svoj čas te uboge smerce, da jim tržiški alpinisti še "pravih" imen niso namenili. Kdo bi se pred skoraj pol stoletja(!) v plezalnem vrtcu ukvarjal z imeni...

Zgornji del stene s sosednjega stolpa.









"Za strmo, skoraj 100 metrov visoko steno v Dovžanovi soteski mi je spomladi 1963 povedal prijatelj, soplezalec iz AO-ja Janez Hladnik. Njemu pa je povedal nekdo drug" razlaga Luka Rožič, tržiški alpinist in avtor večine klasičnih smeri v steni. "Kasneje se je izkazalo, da je stena na najvišjem delu visoka 78 metrov. Vrv smo  spustili z vrha in spodaj je visela 4 metre od stene oziroma od navpičnice".

"V juliju 1963 sva tako z Janezom prvič stala pod steno. Za tiste čase in nivo naših sposobnosti ter opremo je bila bistveno pretežka. Ogledovala sva si razčlembe in se odločila, da prvo poizkusiva v zajedi današnje Ta vohke. S staro ameriško najlonko in nekaj klini sva zaplezala v spodnji del smeri in se prebila do značilnega kota in še malo višje". V avgustu se je Janez Hladnik smrtno ponesrečil v Grossglocknerju in stena je nekaj časa ostala pozabljena. Leta 1965 so splezali še malo višje v Ta vohki in vstopili v Ta težko. "Zaustavil nas je previs sredi prvega raztežaja. Plezali smo v gojzarjih, pumparicah, navezani okoli pasu samo z vrvjo, brez čelad in podobne opreme. Če ni šlo, si zabil klin, obesil streme in se potegnil više".
Nato je Luka odšel v vojsko (Ej, plezalci, si lahko predstavljate, kako bi to izgledalo danes?!) in minilo je leto in pol do naslednjih poizkusov. Sredi poletja 1967 sta z Dušanom Srečnikom Zobačem preplezala Ta vohko do vrha in sestopila na drugi strani nazaj pod steno. To je bila prva smer v steni. Čez nekaj dni sta do vrha potegnila tudi Ta težko. "Pri dostopu sem stopil na osje gnezdo, popikan pa je bil Zobač, ki je hodil za mano. Varoval me je spodaj in ko je za mano prišel čez previs, je videl samo še na eno oko". 




Vrv okrog pasu in gremo!


Problem stene pa za Tržičane še ni bil rešen. Luka si je kar nekaj časa ogledoval razčlembe, ki se vlečejo od vpadnice poševno navzgor čez vso steno. "Najtežji je bil videti spodnji del, dostop do zajede. V jeseni leti 1967 sem se je resno lotil in v drugem poskusu splezal do vrha. Z mano je bil Janez Jerman Fajfon". Tako je nastala Ta dolga. Matjaž Anderle Ful in Marjan Srečnik (Ta velk Zobač) sta v tistem obdobja preplezala Levo. Do leta 1979 je nastalo še nekaj smeri, variant in prehodov med smermi. Naj omenim Unijo, ki so jo splezali Dušan Markič, Želo Perko, Janči Perko in Vili Vogelnik. Do takrat so v steni plezali le domači plezalci, člani AO Tržič. "Le sem in tja je kdo pripeljal kakšnega znanca od drugod. Že pod steno so bili vsi navdušeni. Plezali smo vedno v navezi od spodaj do vrha stene in na način, ki je bil v navadi v gorah. Če si bil bolj v formi, si več plezal v skali in ne toliko po klinih". Luka je z Marjanom Grosom Torto in bratom Jožom preplezal še Čez lusko, Direktno in Smer krokarjev. "Poleg tega sem v sosednjih stolpih splezal še šest smeri, ki pa so zaradi težjega dostopa bolj zapostavljene, čeprav imajo veliko krasnih detajlov". 




Če je bila forma dobra je šlo več po skali, če ne, pa več po klinih. Nikoli pa s "štrikom" od zgoraj.

Alpinisti so tako zaključili svoje delo. teren je bil pripravljen za proste plezalce. Prve trenutke slave je stena doživela konec sedemdesetih, ko sta jo obiskala ameriška prosta plezalca. V Ameriki se je namreč takrat že plezalo prosto. No, tudi v Evropi, le da se kar dolgo ni ločilo med povsem prostim in delno prostim plezanjem. Če ni šlo, si se pač prijel za klin in nadaljeval, mesto pa je dobilo oceno A0. Danes je seveda jasno: klini ne pridejo v poštev, raje počitek in še en poizkus, ali pa umik. Prav ta obisk na nek način lahko pomeni začetek športnega plezanja v Sloveniji. Iztok Tomazin se takole spominja tistih časov: »To je bilo leta 1979 v okviru drugega dela izmenjave med AAC (American Alpine Club) in PZS. V prvem delu izmenjave leto poprej sva ZDA, kot predstavnika Jugoslavije, obiskala z Borutom Bergantom. Tako sva naslednje leto kot predstavnika gostiteljev za ameriška gosta »skrbela« midva z Matjažem Ivnikom. Borut je bil namreč precej zadržan, zato sem vključil tudi druge soplezalce, zlasti Matjaža«.

1.PP Ta težke, 1979


Ajax Greene in Earl Wiggins sta tako točno pred 30 leti obiskala za njiju prav gotovo nekoliko eksotično državo, ki je bila alpinistično zelo razvita, v plezalnem smislu pa še povsem na začetku. »Plezali smo v Paklenici, ob avgustovski vročini in obilici kač pa sta od tam kmalu pobegnila. Preplezala sta le Mosoraško, medtem ko sva midva z Ivnikom opravila 1.PP (prvo prosto ponovitev) Velebitaške 6a+. Opravili smo tudi nekaj 1.PP v Julijcih in Kamniških. V Dovžanovi soteski smo preplezali Levo 6b, Ta težko 6b in Unijo 6c+. Wiggins je ob tem opravil tudi prvo solo PP Ta težke«. Ta težka solo prosto? No, to pa je bilo za tiste čase res nekaj! Treba je dodati, da se Unija skoraj ne pleza več, saj gre za drugi raztežaj z daljšo prečnico pod streho, kar je danes povsem nepraktično...

Na vprašanje, če sta z Matjažem lahko sledila Američanoma, Iztok odgovarja: »Kolikor se spominjam, smo si bili kar precej enakovredni, le precej bolj »sproščena« sta bila pri padanju. V Levi sta mirno padala na najslabši klin v celi smeri«. Takrat seveda svedrovcev še ni bilo, upam si celo trditi, da je bila smer nekoliko težja, tudi ocena je bila za + višja. Na ključnem mestu so se namreč oprimki sčasoma kar malo povečali. Omeniti moramo še eno zanimivost. Takrat edini slovenski tednik Tovariš je dogodek predstavil na naslovnici, namesto plezalk pa smo lahko videli galoške:»Z Matjažem sva deloma res plezala v galoškah, ki so bile takrat daleč najcenejša »plezalna« obutev, deloma pa tudi že v Ebjkah. Galoške so neke vrste gumijasti nizki telovadni copati, pritrjeni s trakovi. Prve so k nam prinesli ruski alpinisti, potem pa smo ugotovili, da podobne, le nekoliko slabše prodajajo tudi v naših trgovinah".

Dovžanova soteska od zgoraj. Marsikaj se skriva v tej dolini ..






Sam sem sotesko prvič obiskal okoli leta 1985 in v tem in naslednjem letu med drugimi preplezal tri lepe po tri raztežaje dolge smeri do vrha stene: Smer krokarjev (7a, 6a, 6c+), Direktna (7c, 6a, 7a)  in Bogovi so padli na glavo (7c, 6a, 6c+). Pri prvih dveh gre za 1.PP že obstoječih tehnični smeri, Bogovi pa so bili poglavje zase. Bili so prva smer v gladkih ploščah v desnem delu stene in še sedaj ne morem verjeti, da sem v tej steni osem smeri lepo po vrsti  navrtal na roke! Tako veliko je bilo navdušenje, ko sem (ali smo) odkrili možnosti, ki jih ponuja športno pleznje. Te sive plošče so bile v naslednjih par letih pravi hit, danes pa precej samevajo. Za pojasnilo je najbolje kar poskusiti prvo od njih, Mozartove kroglice 7a+.  Precej bolj je priljubljen levi, rumeni del stene, kjer je plezarija res odlična, strma, razčlembe prave in lepo razporejene. Ambient je svojstven, pogled od zgoraj na zelene krošnje pa spremlja neprestan šum Tržiške Bistrice globoko na dnu soteske. Še lepši je pogled čisto z vrha stene, kjer se je obvezno  treba vleči na trebuh tik ob skrinjici in glavo pomoliti čez rob stene, seveda previdno!. Legendarno je varovališče na macesnu tik na robu stene. Ja, marsikaj zamudi, kdor pleza le prve raztežaje ...

Če bi za konec moral izbrati naj smer v Dovžanki, ne bi bil v zadregi. Ni dvoma, Ta težka je smer z veliko začetnico. Upam si trditi, da gre za najboljšo 6b v Sloveniji!

Komentarji: 2   slike: 0


Nova smer v severni steni Matterhorna
08. avgust 2009 @ 03:35 | Teme Alpinizem.

Švicar Jean Troillet ima za seboj 10 osemtisočakov (vse brez kisika) in spust s snowboardom z vrha Everesta, verjetno pa je najbolj znan po 39 urnem vzponu z Erhadom Loretanom v severni steni Everesta leta 1986. Konec letošnjega julija je Troillet s Francozoma Martial Dumasom in Jean-Yves Fredriksenom v Matterhornu preplezal novo smer, ki gre levo od Bonattija in desno od Schmidtove. 61 letnik je smer že plezal pred 3 leti s Sébastien Gayom, ampak sta zaradi slabih pogojev morala predčasno končati. Na žalost je nekaj tednov kasneje Sébastien Gay umrl v tragični nesreči. Zdaj pa se je še "neupokojeni" Troillet vrnil v steno, da bi končal projekt in posvetil smer svojemu plezalnemu partnerju.

Prvi del nove 600 metrske smeri je direktna linija med smerjo bratov Schmidt iz leta 1935 in Bonattijevim zimskim solom iz leta 1965. Po prvih 400 metrih težavne, skoraj previsne vertikale, se nova smer pridruži Schmidtovi in se nato nadaljuje ob Bonattijevi preden zavije levo proti grebenu.."

 

 

 

Jean Troillet, Martial Dumas in Jean-Yves Fredriksen v Spominski smeri Sébastien Gay (600m, Abo) v severni steni Matterhorna.

 

 

Smer ima oceno ABO in Troillet jo je opisal: "Smer se začne strmo, prvih 400m je skoraj previsnih. Dobro v tem je, da si zaščiten pred padajočimi skalami. Imeli smo viseči bivak. Ocena? Abo. Kar pomeni abominable (gnusno)

Komentarji: 0   slike: 0


F. Ekar: Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre?
02. avgust 2009 @ 02:14 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Zakaj naj bi se človek sploh včlanil v PZS? Gre za načela in pripadnost ali za čisto praktične prednosti?
Načel je vedno manj, pripadnost pa je vse bolj preračunljiva. Osnovna motivika za vpis v PZS je zavarovanje. Zavarovalne pravice in dodatne možnosti so tako pestre, da zagotovo vsak najde tisto zavarovalno uslugo, ki jo potrebuje. Naslednje motivike so planinske informatike in možnosti zelo razvejanega in kvalitetnega strokovnega usposabljanja. PZS ima skoraj 40 strani od države potrjenih programov, imamo preko 3000 kategoriziranih s strani države registriranih vodnikov, poskrbljeno je za vrhunske statuse s kategorizacijo, tu so še mednarodna strokovna sodelovanja in izmenjave. Tu je planinska literatura, Založba in Planinski Vestnik sta določena vrednota.Popusti pri nočitvah v postojankah s statusom Planinske postojanke v Sloveniji in v državah članic CAA (teh koč je preko 1.300) so vse bolj mikavni. Bogate so mladinske aktivnosti, šole, tabori. in želja po planinskem druženju. Iz meseca v mesec se veča seznam podjetij in s tem trgovin, kjer lahko člani koristijo komercialne ugodnosti svojega članstva. Osnovni cilj včlanjevanja v Planinsko društvo pa je, da se vsak ustrezno usposobi za varno hojo in gibanje po planinskih poteh in brezpotjih v vseh letnih časih. Nekateri to koristijo, drugi pač ne. Tisti, ki se ne vključijo v planinsko organizacijo, gredo žal večinoma tja gor nepripravljeni.

Kvalitetne planinske karte so prepoznaven proizvod PZS.

Kaj danes simbolizira slovensko planinstvo? Pumparice, rdeče dokolenke, veseli vriski in proslave z govori verjetno ne, čeprav morda marsikdo od »zunaj« vidi planinstvo na ta način.
Slovenski planinski simboli so zanesljivo znak PZS, zastava, prapor, modra barva, posebej dragocen je tudi Aljažev stolp. Planinsko kulturni simboli pa odražajo v prijaznosti, pomoči, informiranji, opozorilih, pozdravljanju.

Razpoznavnost planinke in planinca se odraža tudi v upoštevanju planinskega kodeksa in kulturnega vedenja na sploh. Velikokrat se reče, da so planinci resnično dobri ljudje. Srečanja, prijateljevanja, zbor – to so še vedno vrednote in razpoznavnost alpskega planinstva, alpinizma. Tudi planinska pesem utrjuje in zbližuje človeka. Simbol slovenskega planinstva je zanesljivo in mora biti s statutom določena himna Oj Triglav moj dom. To je nekako kooperacija Zemljiča, Aljaža in Bavarcev. Osebno intimno pa mi je najbližja Kje so tiste stezice, ki so včasih bile. Naučili so me jo v prvem razredu in v vsej sentimentalni popolnosti jo dojemam šele danes.

Na tradicijo ne smemo pozabiti, vendar moramo vedeti in dojeti, kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele.

Znak PZS kot osrednji simbol: obris Jalovca, leto nastanka predhodnika SPD, značilne barve

No, to me pa res zanima …
Na štajerskem so bile npr. zelene barve za alpinistične pripravnike, Francozi so imeli »rojalistično« pariško modre barve, Italijani so radi posegali po rumenih barvah, rdeče so bile udomačene pri Avstrijcih in pri nas. Politično jih ne bi izpostavljal, zanesljivo pa »rdeče« barve nogavic niso pomenile, da bi bile komunistične. To so bili statusne razpoznavnosti. In če smo se včasih razpoznavali po tipičnih oblačilih, se danes po tozadevnih blagovnih znamkah. Zgodovinski klobuk model »Luis Trenkerja« je še vedno odlično uporaben.

Kugyjev klobuk ne bi bil uporaben?
Menim, da je nekako enako uporaben, kot blagovna znamka pa ni našel mesta. Je pa ob praznovanju 150 letnice rojstva dr. Juliusa Kugyja PZS močno utrdila Kugyjevo slovensko poreklo, da je bila mati Kugyja Slovenka,da so bili tudi Kugyji po poreklu Slovenci iz Lipja. Založba PZS je izjemno razumljivo in pregledno objavila t.i. rodovni list Kugyja in meni kot predsedniku PZS je tudi uspelo, da bo po 50 letih na rojstni hiši Kugyja v Gorici na spominski plošči tudi dopisana Planinska zveza Slovenije. Prispelo je tudi že pisno pozitivno sporočilo.

Na grobu dr. Juliusa Kugyja v Trstu, Ekar Franc in tržaški župan Roberto Dipiazza 

Pomemben del slovenskega planinstva se dogaja v TNP, tu je tudi največ planinskih koč. Martin Šolar iz vodstva parka je prav za koče dejal, da predstavljajo najbolj negativen vpliv na okolje od vseh dejavnikov, ki jih zasledimo v parku. Kako vidite ta problem, so kakšne aktivnosti v to smer?
Stališče PZS je jasno - na območju TNP je poti in kot planinskih postojank zadosti. Planinske postojanke resnično potrebujejo popolne ekološke zaščite in sanacije, to so primarne obveze in dolžnosti. Enako je na planinskih poteh, tudi teh je zadosti, vendar pa je potreba in želja, da bi bile bolj urejene. V letošnjem septembru bo MG izdalo razpis za posodabljanje planinskih postojank v vrednosti blizu 2 mio EUR. To bo priložnost, da se kritične točke dokončno uredijo. Pri tem pa ne smemo mimo ostalih neplaninskih objektov v parku , ki so tudi določeni onesnaževalci. Funkcija TNP bo morala postati strokovno partnersko aktivnejša.

Dom  v Tamarju in Jalovec. Bo 2 mio EUR dovolj že (če bo) ekološko ureditev planinskih postojank v TNP?

Lani se je zapletlo na relaciji do GRZS (Gorske reševalne zveze) zaradi dokumentacijo bivše Gorske reševalne službe.
SPD je v letu 1912 ustanovil tudi reševalno dejavnost za lastno članstvo, pa tudi za ostale obiskovalce gora. Z ustanovitvijo PZS leta 1948, kot naslednice SPD, je dejavnost prešla nanjo. Torej je gorsko reševalna dejavnost zaradi obiskovalcev gora (članstva PZS) in ne obratno. Vsak se je včlanil v PD ali GRS prostovoljno, vsak ima pravico oditi prostovoljno kadarkoli, vendar ne z lastnino PZS, ki je zapisana v statutih in knjigovodsko vodena. To je povsem enako, kot v podjetju. Miselnosti, da je še vse naše, da imamo neke nadpravice, tega žal ni, to so spomini. Arhivi in dokumentacija je nesporna last PZS. Tudi avtorstvo, katero je bilo plačano ali z odlikovanji »poplačano«. Današnji čas dvojnih meril ne pozna več, tržiti lastnino tretje osebe brez soglasja lastnika ni dovoljeno.

Tega, da je "vse naše", ni več. "Kar je knjigovodsko vodeno v knjigah, je last podjetja". Če so arhivi in dokumentacija GRS osnovna sredstva PZS, tam tudi ostanejo.

Bo ZGRS po izstopu iz PZS bolj učinkovita kot prej GRS, so na voljo že kakšni podatki?
V letu 2008 je bilo 665 zahtevkov za izplačilo zavarovalnine iz naslova planinske zavarovalne police zaradi poškodbe ali nesreče člana PD od 57.000 članstva. Od tega je bilo smrtno ponesrečenih 5 članov PD. V letošnjem letu do 19. julija pa je bilo poslanih zahtevkov 28 in od tega so bili trije mrtvi. Statistično je bilo nesreč z nesmrtnim primerom veliko manj, s smrtnim pa precej več. Ta števila povedo, da so nesreče »organiziranih« planincev v upadanju, o smrtnih primerih pa bomo morali kaj doreči. PZS kritične primere še posebej proučuje in predlaga nadaljnja preventivna ukrepanja. Nesreče bomo zanesljivo zmanjšali le z dobrim usposabljanjem, informiranjem planinskega članstva in ostalih obiskovalcev gora.

V lepem vremenu ni dileme ..., v megli pa tudi ne.

Sedanja statistika gorskega reševanja vse bolj kaže, da je že več kot 90 % reševalnih akcij izvedenih s strani profesionalnih »helio« nujnih medicinskih posegov. Ekonomsko gledano je odločitev jasna, vendar za obvladovanja in reševanja v slabem vremenu, ko so helikopterji »paralizirani«, pride v poštev samo klasično reševanje. In odpovedati se klasičnemu reševanju in društvenim ekipam, moštvom GRS bi bilo ne humano ter groba napaka.

Zakaj se Slovenci za primer nesreče v gorah vedno več zavarujejo v Avstriji?
Pri planinskem zavarovalništvu je napredek izjemen. Včlanjevanje v tuje planinske organizacije je skromno, čeprav povsem odprta opcija, večinoma gre za dvojno zavarovanje (tudi domače). Prisotno je tudi zmotno mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji pomeni avtomatično tudi zavarovanje. Tam že dolgo izpostavljajo pred kritjem stroškov tudi vzroke za nesrečo! Kar precej tujih »planincev« je že včlanjenih v naša PD: Italijani, Madžari, Hrvatje pa tudi Avstrijci.
Glede gorskega reševanja v Sloveniji imamo pač srečo, da ima vsak obiskovalec gora brezplačno pravico do reševanja in zdravljenja, razen izjem, če se ugotovi, da to ni bilo upravičeno. Torej, to se izvaja v breme davkoplačevalcev. V alpski Evropi je to nekoliko drugače, tam se je potrebno za planinsko alpinistične aktivnosti posebej zavarovati. PZS je naredila na tem področju velik napredek, da so vsi člani s plačano članarino v tekočem letu zavarovani (nezgodno in za odgovornost) za stroške reševanja. Še posebno A člani, ki so zavarovani za stroške reševanja po celem svetu do vrednosti 15.000 EUR. Tudi šolski otroci so že zavarovani za nezgodo in odgovornost. V PZS je včlanjenih 14 GRS društev in »ta pravi« gorski reševalci so tudi člani PD. Cilj nas vseh je, da je reševanje v vseh situacijah učinkovito in hitro, kajti to najbolj učinkovito ohranja življenje. Gorsko reševalna zveza pa si seveda od leta 2007 piše novo lastno zgodovino.

V zadnjih letih se zveza počasi krči, nekateri so odšli na svoje. Se je to res moralo zgoditi, ker enostavno ni bilo skupnih temeljev in interesov ali bi se ob drugačnem sodelovanju lahko drugače obrnilo?
O skrčenju PZS ne bi smeli govoriti, tako registrirano kot zavarovano članstvo je v porastu. Fiktivnih članov ni več, vsak je z imenom in priimkom v registru. Kot sem omenil, je tudi članstvo GRS skoraj nespremenjeno, gorski reševalci so še naprej v nekdanjih matičnih PD, enako tudi gorski vodniki. Alpinisti so dobro finančno podpirani in tudi v pridobivanju kategorizacijskih razredov so uspešni.
Za leto 2008 jih ima 15 mednarodni razred. Športni plezalci ohranjajo svoj vrhunski svetovni status. Za leto 2008 jih ima 16 mednarodni razred. Tudi turnosmučarska tekmovalna dejavnost je vedno bolj uspešna.
(O vsem tem so podatki v objavi Kategorizirani športniki.)

Spremembe se torej ne poznajo na "budgetu"?
Prihodkov je za 1,8 mio EUR, kar predstavlja 12. mesto med zvezami. Ob tem gospodarska situacija ni prizanesljiva in postaja nenaklonjena za donatorstva ali sponzorstva. Posebno pozornost namenjamo uveljavljanju prostovoljnega dela. Načeloma stojimo solidno in smo mednarodno primerljivi. 2 mio prebivalcev in majhna površina države terja veliko iznajdljivosti in naporov, da se planinstvo, alpinizem, športno plezanje in drugi gorski športi obdržijo. Je pa Slovenija fenomen, s tako majhnostjo posegamo v same svetovne rekorde.

PZS kot dobičkonosno podjetje?
Založba se trudi in pozitivno posluje, prav tako Izobraževalni center Bavšica. Knjižnica je zaenkrat popolnoma pasivna. 

Summit DAV znotraj nemške planinske zveze, je danes močna turistična agencija. V pogovoru z Janezom Pretnarjem smo slišali, da je bila tudi PZS blizu takemu projektu.
Ja, DAV ima skoraj 900.000 članstva in Nemčija ima z več kot 80 mio prebivalstva izjemno močno populacijo za trekinge, velikopotezne planinske ture. Za organizacijo planinsko turistične agencije so na PZS dane vse možnosti. Problem je le kader, ki bi potovalne projekte profesionalno, organizacijsko in pripadno PZS izvajal. Žal smo v Sloveniji kadrovsko deficitarni, ko nekdo postane dober poslovnež in organizacijsko usposobljen si uredi svojo firmo, svojo agencijo. Posebnih zagonskih sredstev PZS za ustanovitveni kapital in pokrivanje izgub žal nima na voljo. Lanski prihodek te komisije je bil zanemarljivih 2.000 EUR. Bilo pa je veliko slovenskega planinskega članstva na trekingih in ostalih planinskih turah v svetu in doma.

Ekar Franc in Jozef Kllener, bivši predsednik DAV in sedanji predsednik CAA (Združenja alpskega loka), združenja za ohranitev Alp: "Pobudo za statut je dala prav PZS".

Kadra manjka, PZS pa ima vendarle precej velik aparat (več kot 10 zaposlenih) in precej birokracije.
Se strinjam, administrativna birokracija se je preveč razbohotila in ne da pričakovanih učinkov. Vendar je tudi predpisana administrativna birokracija vse obsežnejša, za to se porabi preveč delovnega časa. Tega nekateri še danes ne razumejo, poenostavljanja ali izmikanja davkom pa ni in ne more biti več. Na PZS je zaposlenih 9 delavcev, ki pokrivajo področja 16 komisij, vso organizacijsko, administrativno, finančno, računovodsko delo. Tudi register in postopki zavarovalništva se izvajajo za 59.000 članov, 255 društev in 12 meddruštvenih odborov. Osnovna želja je, da bi se zaposleni usposobili tudi s planinskimi znanji in da bi resnično postali strokovna planinska služba.

»Že večkrat sem zapisal, da v rumene medije ne bom odgovarjal, ker niso resni in so na nivoju šanka« je ena izmed tvojih izjav. Velja to tudi za gore-ljudje.net?
Berem vse planinske informatike, tudi kritike in razprave, tudi tuje. Vendar nepodpisanim pisanjem in šifriranim avtorjem skrivačem ne namenjam ne branja ne časa. Trdim, da moramo biti planinci in planinke pokončne osebnosti, razpoznavni in hrabri, da sprejemamo dobro namerne poštene kritike. Ali pa pohvale.

Si zadovoljen s spletiščem PZS in zadnjo prenovo? Že od druge verzijo ga vodi SloWay, za objave pa je posebej zadolžena uslužbenka. Je skrivnost, kolikšna sredstva so bila potrebna oz. se namenjajo za to?
Ne, nisem zadovoljen. Že v osnovi ne moremo biti popolnoma zadovoljni, kajti , če si, je to konec poti. Manjkajo hitre in učinkovite vesti iz planinskega sveta, celoviti dogodki iz članstva PZS, uradna obvestila, napotki, ostale informacije. Manjkajo tudi prihodki iz oglaševanja, donacije. Tudi aktivnosti na raznih forumih bi morali, po vsakem »impulzu«, finančno obremeniti. Lanska prenovitev spletne strani je stala 10.000 EUR, mesečno vzdrževanje je 250 EUR.

V tisku so možnosti vse bolj omejene. Včasih (ko je INDOK službo vodil Franci Savenc, recimo) je imela PZS več kot deset rednih tedenskih rubrik po slovenskih časopisih. O taki rubriki, kot so bile AN v Delu danes slovenski alpinisti in plezalci lahko le sanjajo. Tu je bila še planinska rubrika v Večeru ...
Se prizadevamo za obnovitev v Večeru in v Delu, kjer smo se za obnovo trudili, vendar nismo uspeli. Še preveč so »živi« konflikti, med uredniki in dopisniki, ki so to povzročili ali pa so bili to le dobrodošli vzroki.

Franci, imaš za konec še kakšno dobro zgodbico iz hribov?
Nekako se je zgodil čudež, da sem bil izbran v prvo slovensko odpravo v Pamir. Z Antejem Mahkoto sva bila v navezi in si po tihem zadala cilj prečenje celotnega masiva Lenin. To je preko vrha Razdelnaje in dalje do sedla Kirilenko. Do vrha sva odlično prisopihala, po kratkem spustu pa se na prvem platoju odločiva za topel napitek. Pripraviva kuhalnik in posod za stalitev snega, Ante gre nekaj metrov izven »sledi« po čistejši sneg. Vreme je bilo čudovito, pravljično. Kmalu opazim, da Anteja ni nikjer več videti. Grem za sledmi derez in pridem do prelepo simetrično oblikovane okrogle luknje. Vse je bilo jasno, možakar je šel nekoliko po preveč svež in čist sneg. Trenutek je bil tesnoben , kaj se je zgodilo, v kakšnen stanju je Ante..., to so bila razmišljanja. Naj izvlečem vrv, pripravim spodobno sidrišče in se nato »leže« plazim proti mestu vdora? Na robu se pričnem s klicanjem, sprva nič in nič, nato pa vendarle pride trpek glas Anteja. Ugotoviva, da ni prehudo, da ni poškodb. Sedaj pa kje dobiti energijo za poteg človeka iz navpične »sifonaste« globine? Vrv se je raztegnila dobrih 30 metrov, komaj jo je še kaj ostalo za sidrišče. Ante se je uspel navezati, za dviganje ob pomoči Anteja z derezami in »bajlo« je bilo vse pripravljeno.

Na vrhu Pik Lenina. Vzpona je konec, ko zaplapola zastava.
(Foto Ante Mahkota)

Sreča v nesreči nikdar ne počiva in tako se je zgodilo, da so se prav ta čas z vrha spuščali domačini Rusi. Dviganje ni bilo tako enostavno in je kar nekaj časa trajalo. Ko se pojavi iz ledenika Antejeva glava smo vsi obnemeli in se oddahnili, morda celo bolj Ante. Vse skozi je bil prisoten strah, da se notranjost ledenika ne bi zrušila, da pod nami ne bi še kaj novega popustilo. Kljub temu sva zmogla še isti dan priti do vrha sedla Kirelenko, kjer sva morala ponovno bivakirati.

Čaj v koči na Kališču za novoletno dobro jutro - ostaja v programu?
Nikdar se ne sme reči ne. Prvi koraki na novega leta dan so pomembni. Priti na goro, na vrh, do prijateljev … To je doživetje posebne novoletne gorske sreče. Če bo vse še normalno, duša in telo, se mora »novoletni planinski čaj 2010« zgoditi! Če se ne motim bo to že desetič.

Srečo Rehberger

Komentarji: 0   slike: 0