Spletni dnevnik

Krušljivo! Bam Bam (E8)
30. september 2009 @ 17:02 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Zadnji hit na Otoku je smer Bam Bam. Stevie Haston: »Bam Bam (E8 7c) je ena najboljših smeri na svetu!« Smer je resnično odštekana. Impresivna linija poči in lukenj in varljivi kremenovi kristali. Angleški humor pred in po plezanju.

Pisali smo o različni naj smereh, o najbolj krušljivih pa še ne prav veliko. Tokrat nekaj za ljubitelje tovrstnih izzivov oz. za plezalce z dobrimi živci. Ocena E8, ki vrednoti kompleksnost vzpona, vključno s slabim varovanjem, sicer ni najvišja. Krušljivost, zanimanje plezalcev in odmevnost med plezalnimi mediji pa smeri dajo precej dodane vrednosti.

 

"Bo to zadnja slika živega Jacka?" se je šalila druščina, medtem ko se je Jack Geldard živčno prestopal pred vstopom v Bam Bam.

Po uspešnem vzponu je Jack z veseljem razložil, koga je bilo zares strah: »Ian (prijatelj, ki je varoval) je medtem, ko sem plezal, pokadil vse cigarete, kar jih je imel. Ne vem, koliko je sploh lahko držal vrv«.

 

Bam Bam v Craig Dorys (North Walles) je hit meseca septembra na Otoku. Psihično zahtevna in zelo krušljiva TRAD smer z oceno E8 7c, poteka čez markantno votlino. V 45 metrih se prevesi za 8 metrov, vseskozi v zelo slabi skali. Impresivna linija poči in lukenj in varljivi kremenovi kristali.North Wales več let ni doživel vzpona v rangu E8, sedaj pa v treh tednih zabeležil tri vzpone v BamBam: prvenstvenega in dvapogled

Prvega, prvenstvenega je opravil Stevie Huston. Legenda dry toolinga (prva M10 in M11), himalajec in boarder. Poročali smo o njegovem uspehu v 9a. Stevie je septembra po dolgem času obiskal steno svoje mladosti na rtu Lleyn Penninsula. Problem v stebru Stigmata je bil še vedno nerešen, on pa v življenski skalni formi. Spustil se je čez steno in očistil tisto, kar se je komaj držalo. Nato je takoj vstopil v smer in jo preplezal v prvem poskusu.

 

Novica o podvigu in rešitvi problema se je hitro razširila. Le en teden kasneje je v smer vstopil Jack Geldard (DMM, Evolv) in uspel na pogled. Kot tretji je v Bam Bam, prav tako na pogled uspel James McHaffie.

 

 

James McHaffie tik nad edinim počitkom v smeri. "What a route!"

 

 www.dmmclimbing.com/news.asp

Komentarji: 0   slike: 0


Dreamcatcher (9a) ponovljen
27. september 2009 @ 14:43 | Teme Plezanje.

Znana in veličastna smer Chrisa Sharme končno ponovljena. Po štirih letih jo je prvi ponovil Sean McColl. Za kakšno smer gre, je razvidno iz video posnetka prvega vzpona.

Kanadčan Sean McColl je prvi ponovil eno najtežjih smeri v Kanadi, Dreamcatcher (9a, 5.14d), ki jo je leta 2005 preplezal Chris Sharma. Smer v ogromnem balvanu v Squamishu, British Columbia, se je do sedaj upirala poskusom številnih odličnih plezalcev kot sta Sonnie Trotter in Paul Robinson. Preplezati je treba strmo ploščo, sledi skok v desno na nagnjene sloperje v zelo previsni steni, po katerih se nadaljuje v desno. Sledi linija zelo tankih poči oz. zarez in nekaj dinamičnih gibov, s ključnim zadnjim. 

McColl je na smeri začel delati eno leto po Chrisovem vzponu, vrnil pa se je to jesen. V celoti je potreboval približno 8 dni dela za vzpon. 

Komentarji: 0   slike: 0


Makalu (8463m)
27. september 2009 @ 14:33 | Teme Alpinizem.

V četrtek 24 septembra 2009 je Ueli Steck dosegel vrh 8463 metrov visokega Makaluja po normalni smeri. Makalu je peta najvišja gora na svetu. Leži vzhodno od Mount Everesta na meji med Nepalom in Kitajsko.

Skupaj z Robert Böschom sta 24 septembra ob tretji uri zjutraj krenila iz tabora 3 na

7350 metrih. Bilo je veliko snega. Robert Bösch je obrnil na višini 7900 metrov.

Ueli Steck je dosegel vrh približno ob treh

popoldne, sestopil pa je še istega dne do tabora 3. 25 septembra 2009 so se vrnili v bazni tabor na Makaluju.

 

blog.mountainhardwear

Komentarji: 0   slike: 0


55.000$ za nakup plezališča
26. september 2009 @ 06:16 | Teme Plezanje.

Zanimiva rešitev problema v obojestransko korist: po 20 letnem sporu z lastnikom in prepovedi plezanja je Steele v Alabami sedaj v lasti in upravljanju plezalcev.

 

Ste lastnik zemljišča, bog pa vas je osrečil s tem, da je na njem postavil nekaj skalovja. Bi bili veseli plezalcev, ki so nenadoma odkrili izjemen potencial vaših sten? Jim boste ponudili pijačo ali jih boste ciljali s kamenjem?Ja, vse to smo že videli, tudi v Sloveniji. Kraški rob, Kotečnik, Bohinjska Bela, ... Problem je precej pereč, ena izmed možnih rešitev pa prihaja, od kod drugje, kot iz Amerike.

V Alabami je združenje plezalcev Southeastern Climbers Coalition (SCC) od lastnikov za 55.000$ kupilo dobrih 100.000 kv. metrov (25 acr) zemljišča z verigo sten in balvanov. Področje Steele je bilo po sporu z lastnikom več kot 20 let zaprto, sedaj pa je pristalo v rokah in v menagementu samih plezalcev. Plezališče z urejenimi dovozi, s pripadajočim parkiriščem in potmi je tako predano v uporabo in užitek bodočim generacijam. Steele v Alabami nudi športno in tradicionalno plezanje pa tudi bouldering, kamenina je peščenjak. Od velemesta Atlanta je oddaljeno 2 uri vožnje in ima vse pogoje, da postane priljubljeno in obiskano plezališče.

 

Pri projektu je sodeloval tudi Access Fund LCC, fundacija, ki je bila ustanovljena prav za to, da se z lastniki zemljišč, na katerih stojijo stene in plezališča, pogaja in omogoči sobivanje enih in drugih ter seveda plezanje.Cilj obeh organizacij je nadaljevati v tej smeri. Financiranje je različno, delno tudi od prodaje plezalne opreme.

 

http://www.accessfund.org/site/c.tmL5KhNWLrH/b.4861253/k.BDBB/Home.htm

accessfund.org
Komentarji: 0   slike: 0


Navodila, kako na WC v naravi
25. september 2009 @ 04:57

Vse je relativno. Kar je za sprehajalca neuporabna skala, ki v sili nudi zaščito pred pogledi, je za plezalca lahko najboljši boulder. Kar je za plezalce grmovje pod steno, je za nabiralca špargljev ali gobarja sveta zemlja.

Tema je malo kočljiva - je res potrebno govoriti oz. pisati o tem? Sploh pa, ali ni „opraviti to“ v naravi, najbolj naravna stvar na svetu? No, problem ponavadi nastane, ko je nečesa preveč. In v nekaterih plezališčih je plezalcev že preveč. Tak primer je Zillertall na Tirolskem v Avstriji, ki je je po publiciteti, ki sta jo zagotovila nov vodnček in organizacija Petzl Rock Trip 2008 še posebej na udaru. Zato naj bi bil izzid priročnika v nemščini zelo dobrodošel. Bi ga rabili tudi v slovenščini?

Poglejmo nekaj navodil iz omenjenega priročnika s podnaslovom Osnovna znanja, kako živeti zunaj:

Predvsem se potrudi in naredi nekaj korakov več, da boš dovolj oddaljen od stene, šotora, itd.

Pri mali potrebi upoštevaj naslednje „prepovedi“:

NE po skalah in kamenju, urin in vonj po njem tu ostane dlje kot v zemlji
NE po rastlinah, večina zelišč ne prenaša dobro kislih tekočin
NE pod velikimi drevesi in pod skalnimi previsi, kjer dež ne more sprati
NE v izvire, jezera in druge vode

Pri veliki potrebi velja eno in pomembno pravilo:
OBVEZNO skoplji jamico, kajti deževnica ne razkraja ampak iztrebke le spira. Encimi, ki so "specializirani" za to nalogo, živijo v globini 15 - 20 cm, zato ne koplji pregloboko!  Ker seveda ni za pričakovati, da boš s seboj nosil lopato, se posluži preproste rešitve – uporabi palčke. Celoten postopek oz. navodila v sliki si lahko ogledaš v desnem stolpcu ...

 

"How to shit in the Woods" avtor Kathleen Meyer, založba Conrad Stein Verlag

www.klettern.de
Komentarji: 0   slike: 0


Prosta ponovitev Japonske v Eigerju
22. september 2009 @ 03:55 | Teme Plezanje.

Nemec Robert Jasper in Švicar Roger Schali sta prosto ponovitev japonske ''Super Diretissime'' opravila med 28. in 31. avgustom. Tri tedne po uspešnem vzponu so na voljo podrobnosti o vzponu.

Gre za najbolj zahtevno smer v slavni 1800 metrov visoki severni steni Eigerja. Smer je bila preplezana točno pred 40 leti. Od 15.7. do 15.8. 1969 je po enomesečnem obleganju v pravem ekspedicijskem slogu uspela japonska odprava. Poskušali so slediti vpadnici oz. ravni liniji padajočih kapljic, kot se je v času direttissim rado navajalo. Napredovali so s pomočjo lojtrc, zavrtali so 250 svedrovcev, zabili mnogo klinov.

''Eiger in Japonska smer sta me »držala« šest let. Vedno znova naju je s prijateljem Schäli-jem zaustavil dobro poznan del stene ''Rote Fluh'', 200 m visoka in v glavnem previsna stopnja. Točno za štirideseto obletnico smeri nama je končno uspelo'' je komentiral Robert Jasper, Mountain Hardwear.

Prav »Rote Fluh'' je najbolj strm in najtežji del Eigerjeve severne stene. Herman Buhl ga je primerjal s severno steno Zahodne Cine, kar je dolgo pomenilo – prosto nepreplezljivo. V vsem ''Rote Fluh'' je mnogo krempeljcev, ki so ostali še od japonske ekipe. Večina skale je kompaktne, zaradi snežišča zgoraj pa obstaja nevarnost skalnega plazu. Toda Rote Fluh ni vse, zgoraj čaka še izredno krušljiva vršna stena s težavami do 7b. »Robert se je boril kot samuraj« se tega dela spominja Roger. Po treh bivakih v steni sta v zadnjih pramenih svetlobe četrti dan dosegla vrh. Prav tretji bivak v vršni steni je bil dramatičen, padajoče kamenje je udarilo tik ob šotoru ...

Povzetek za ponavljalce:

Japonska smer, VI A2, 1800 m, 1.PP ponovitev Robert Jasper in Roger Shaeli, ocena 8a (10-, 5.13b), M5

Izjemno resna alpska tura z dvema ključnima odstavkoma:

Rote Fluh – odlična skala, približno polovica oprimkov je mokrih, številni stari kljini. Ključno mesto 8a, ponavljajoče se težave 7a do 7c, posamezni zahtevni boulderjii na majhnih poličkah in stranskih oprimkih. Pričakovana temperatura malo nad 0 st.C-

Vršna stena – zelo krušljivo, malo slabih zarjavelih klinov, od drugega ledišča naprej zelo izpostavljena padajočem kamenju, sem in tja je stena podobna melišču

Oprema pri 1.PP:
1 set camov in zatičev
6 skalnih klinov (vključno z Messerhaken)
2-3 ledna vijaka
cepini, dereze
60 m dvojna vrv

bivak oprema

www.blog.mountainhardwear.com

Opomba: Robert Jasper pri svojih vzponih uporablja oblačila in opremo Mountain Hardwear ter obutev Lowa.

Komentarji: 0   slike: 0


Cobra Crack (8c)
21. september 2009 @ 14:53 | Teme Plezanje.

Ne gre toliko za poči, kot za pristop k plezanju: poišči smer v njenem prvotnem, naravnem stanju, jo preplezaj in jo pusti takšno, kot si jo dobil.

Poči, te naravne in izrazite tvorbe v stenah in balvanih so v plezalnem smislu svoj vrhunec doživele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. John Bachar je soliral tiste do 5.12, Ray Jardin je preplezal Phoenix (5.13a) v Yosemitih in iskal "prijatelje" (izumljal friende), ko ga je v njih najbolj navijalo. Najtežje poči so bile v domeni Tonya Yanira: Grand Illusion (5.13c) v Lake Tahoe in Sphynx Crack (5.13b) v Coloradu, dve fantastični razpoki v ogromnih skalnih blokih sta pravi čudesi narave že same po sebi, tudi za neplezalce. Prav Sphynx Crack je Hirayama že pred leti preplezal na pogled in to je še vedno eden največjih tovrstnih podvigov nasploh.

No, potem je prišlo obdobje svedrovcev in poči naenkrat niso bile več konkurenčne. Kako boš šel do konca, če moraš sproti nameščati varovanje, pred tem pa si se "pomehkužil" v gosto navrtanih projektih?

Zadnje čase pa zopet piha star veter. Tudi v Evropi. Pisali smo že o najtežji evropski poči Greenspit (8b+) in najtežji visokogorski poči Voie Petit (8b). Sedaj lahko poročamo o še nekoliko težji zadevi. Yuji Hirayama je v Kanadi v Squamishu ponovil Cobro (8c). Potreboval je pet dni, opravil pa je šesti vzpon. Poč, ki ji pravijo tudi Canadien Fingermonster, je lani prvi preplezal eden najboljših "euro" specialistov Belgijec Nico Favrese.

To je pravi konec smeri. Občutek, da si res preplezal "čez". Yuji Hirayama na vrhu Cobre.

 

Yuji Hirayama je star 40 let in je svoji domovini prava zvezda. O njegovih vzponih redno poročajo na nacionalni TV. Je verjetno najbolje plačan plezalec na svetu, gre pa za sponzorski denar.

Opomba: Yuji Hirayama pleza s plezalkami Boreal.

Komentarji: 0   slike: 0


Dr. Iztok Tomazin
20. september 2009 @ 15:03 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje, ProMo Intervju.

Iztok, si zdravnik in direktor Zdravstvenega doma, ob tem pa še gorski reševalec letalec, zdravnik SHNP (Služba helikopterske nujne pomoči) in predstavnik Slovenije v Medicinski komisiji IKAR. Precej odgovornih in zahtevnih funkcij, je še kaj časa za alpinizem?
Največ časa in energije sem že vse od začetka študija, v zadnjem obdobju pa še toliko bolj, posvetil medicini. Biti zdravnik mi je več kot samo poklic, to dojemam kot poslanstvo in način življenja, čeprav se morda sliši kot oguljena fraza. Na drugem mestu je seveda alpinizem v vseh mogočih oblikah, od samotnih potepanj po brezpotjih do osemtisočakov, od prostega plezanja do zaledenelih slapov, alpinističnega smučanja itd.

Zdravniška oskrba nosačev na ledeniku Baltoro v pakistanskem Karakorumu

Vse našteto so idealne predispozicije za vrhunskega gorskega reševalca letalca, kar dejansko tudi si. Sodeluješ potemtakem le pri helikopterskih intervencijah in kdo od zdravnikov je potem vključen pri klasičnih reševanjih?                                                                                            Vsi aktivni zdravniki GRZS, tudi zdravniki letalci, sodelujemo tudi na klasičnih akcijah. Prisotnost zdravnika na klasični akciji je enako pomembna kot pri helikopterski, včasih še bolj, saj je pacient pri klasičnem transportu še bolj izpostavljen neugodnim dejavnikom, pa tudi dlje traja. Seveda je idealno, če je zdravnik zelo izkušen v urgentni medicini in hkrati odličen ali celo vrhunski alpinist.

 

Letošnja sezona v gorah se počasi končuje. Je kakorkoli odstopala od predhodnih? Na koliko reševanjih si sodeloval?
Po številu nesreč, tudi smrtnih, bo to očitno ena od najbolj negativnih sezon doslej. Slovenski gorski reševalci smo že pri okoli 300 reševanjih v letošnjem letu, sam sem letos zaradi številnih, predvsem službenih obveznosti, doslej sodeloval le na 16 reševanjih, pretežno s helikopterjem.

 

Skupno pa to pomeni?
Na pamet točno ne vem, vsekakor v več kot 400 v domačih in nekaj deset v tujih gorah.

 

Na kakšnem nivoju je pravzaprav naša gorska reševalna zveza, tudi v primerjavi z drugimi državimi? Če vprašam poenostavljeno, višje kotirajo naši zdravniki ali naši gorski reševalci? Kot eden vodilnih imen v sistemu reševanja in dolgoletni zdravnik bi lahko podal realno oceno.
Naše gorsko reševanje je na visokem nivoju, v mnogih pogledih države z najbolj razvito tovrstno dejavnostjo (Švica, Avstrija, Italija, Francija…) dosegamo, v nekaterih morda celo prekašamo, v nekaterih pa malo zaostajamo. Predvsem smo šibki v nekaterih aspektih organizacije helikopterskega reševanja, saj od klica na pomoč do prihoda ekipe na mesto nesreče v povprečju mine preveč časa, tudi sestava ekipe ni vedno optimalna, včasih je preveč lokalizmov ipd. Če bi uspeli organizirati ozko profesionalno jedro helikopterskega reševanja, ki bo takoj dosegljivo vse dni v letu ali celo združiti letalski del GRS s HNMP v eno službo, in se hkrati otresti motečih vplivov policijske in zlasti vojaške birokracije, bi bili lahko v vseh pogledih med najboljšimi službami gorskega reševanja na svetu. Pa da ne bom napačno razumljen: nisem proti sodelovanju policijskimi in vojaškimi piloti in tehniki, ki so večinoma zelo dobri, nekateri celo odlični, enako velja tudi za gorske policiste, tudi helikopterje imata policija in vojska zelo primerne, marsikje nam jih zavidajo. Zelo omejujoč pa je zbirokratiziran, mnogo prepočasen sistem aktivacije zlasti vojaških helikopterjev, poleg tega Slovenija kot verjetno edina od razvitih držav sploh nima helikopterja, ki bi bil namenjen izključno za potrebe nujne medicinske pomoči in gorskega reševanja. Pa da ne bo govora samo o letalskem reševanju – temelj gorsko reševalne dejavnosti bi tudi vnaprej morala ostati široka amaterska baza društev in postaj zlasti v krajih blizu gora, tako kot doslej. Torej konstruktivno sožitje in sodelovanje med ozkim, vrhunsko usposobljenim profesionalnim jedrom in široko amatersko bazo, ki se dopolnjujeta in dobro sodelujeta podobno kot imamo, seveda v precej večjem obsegu, pri gasilcih. Tako ne bi nihče nič izgubil, kar se nekateri v GRZS bojijo, pač pa bi samo pridobili, predvsem seveda ponesrečenci in bolniki. Izboljšati bi bilo potrebno tudi mesto in vlogo GRZS v državi in družbi, tukaj nas čaka še veliko dela (zakon o gorskem reševanju ki je npr. na Hrvaškem bistveno pospešil razvoj gorskega reševanja itd.).
Kar pa se tiče kotiranja zdravnikov in reševalcev: tukaj ne bi delal nobenih razlik, med enimi in drugimi so nekateri odlični po strokovni, drugi po gorniški plati, nekateri v obojem, nekateri pa tudi niso. Izrazito slabih ni, saj je kar nekaj filtrov. Ena od težav je, da primanjkuje zdravnikov alpinistov ali vsaj dobrih gornikov.

Gorsko reševanje s helikopterjem v Karavankah.

Je tvoja naloga zgolj zdravniška pomoč ali sodeluješ tudi pri ostalih manevrih?
Primarna naloga zdravnika pri gorskem reševanju je oskrba ponesrečenca, reševalca pa tehnični in drugi manevri reševanja ipd. Seveda pa gre za timsko delo in si med sabo pomagamo na vseh področjih. Glede na moje izkušnje, alpinistične in druge sposobnosti pa seveda v praksi po potrebi opravljam vse, tudi najzahtevnejše reševalne manevre. Z reševalcem se ponavadi dogovoriva, kaj bo kdo delal. Če je na primer reševalec manj izkušen ali pa če gre za zelo hude poškodbe, grem prvi na vitlo in do ponesrečenca, tudi v steno, če je treba, sicer je to delo reševalca, zdravnik mu sledi, če je potrebno. Poudariti je treba, da imajo zdravniki enak program tehničnega usposabljanja kot reševalci letalci, seveda pa je nesmiselno, da gre v steno na vitlo prvi zdravnik, ki ni alpinist, ki nima ustreznih izkušenj. Skratka, vsak naj bi delal tisto, kar najbolj obvlada in hkrati pomaga drugim na drugih področjih.

 

Kako pravzaprav poteka reševanje, od prvega klica do odhoda ekipe? Je sistem dodelan?
Prav tu bi se dalo še kaj poenostaviti in izboljšati, prevečkrat se izgublja dragoceni čas. Tu se vidi razlika med amaterizmom in profesionalizmom. Poškodovanec ali očividec kliče 112, operativec v centru za obveščanje (112) klic na pomoč posreduje lokalnim reševalcem, ki se odločijo o načinu reševanja. Ne moremo pričakovati, da bo vsak od nekaj sto slovenskih amaterskih gorskih reševalcev, ki je v času neke nesreče lahko dežuren v domačem društvu in sprejme tak klic, tudi optimalno ukrepal. V času dežurstva ekipe za helikoptersko reševanje med glavno poletno planinsko sezono bi morali nujni klici preko Centra brez posrednikov takoj priti do dežurne ekipe na Brniku, kjer naj bi zdravnik ocenil resnost stanja in se skupaj z reševalcem in posadko helikopterja odločil o optimalnem ukrepanju. Vzporedno pa je seveda potrebno obveščanje in aktiviranje lokalne ekipe, ki se vključuje v reševanje, če se helikopterski ekipi kaj zalomi ali če ima več intervencij hkrati. Tukaj smo seveda v zdravstvu, v službi nujne medicinske pomoči, bolje organizirani in hitrejši, ker smo pač samostojna, profesionalna služba z jasnimi standardi - ko preko Centra (112) ali direktno od očividcev dobimo obvestilo o potrebi po nujni intervenciji, vsa ekipa (zdravnik, tehnik ali sestra in voznik reševalec) steče do rešilca in z opozorilnimi znaki v najkrajšem možnem času z vso potrebno opremo doseže mesto nesreče. Če je potrebna pomoč sosednjih enot ali HNMP pa imamo tudi jasne protokole hitrega ukrepanja. Skratka profesionalen sistem odzivanja. Seveda to velja za terene, ki so dostopni službi NMP.

 

Dobro urejena zavarovalna politika je verjetno osnova za celo zadevo. V katerih primerih bi reševani načelno morali sami nositi stroške le-tega?
Zaenkrat se stroški gorskega reševanja krijejo solidarno, iz državnega proračuna, helikopterski prevozi v primeru poškodb in bolezni konkretno iz zdravstvene blagajne (ZZZS). To ima dobre in slabe plati, po eni strani je pomoč za reševance zagotovljena brez njihovih stroškov, po drugi strani se dogajajo tudi malomarnosti ali celo zlorabe, za katere pa ni pošteno, da jih pokriva proračun, torej vsi državljani. Postopek za izterjavo stroškov pri gorskem reševanju v Sloveniji je zaenkrat redkost, večinoma v primerih očitne malomarnosti ali zlorabe.

 

So bili primeri v praksi, ko je reševani morali povrniti stroške reševanja? Se je končalo z zahtevkom ali je prišlo do plačila?
Skoraj vsako leto je bilo nekaj takih primerov, v zadnjih letih je bilo medijsko najbolj izpostavljeno reševanje v Špiku, ko sta ob poslabšanju vremena plezalca obtičala v steni in ju je rešila dežurna helikopterska ekipa. Izidov zahtevkov ne spremljam, to je stvar organizacije in države, reševalci se ne sprašujemo ali gremo reševat pijanca, ki se je potolkel po lastni krivdi ali pa nekoga, ki je povsem nepričakovano zbolel. Ko je potrebna pomoč, ni selekcije, o vzrokih se sprašujemo po opravljenem delu.

 

Verjetno je težko govoriti o tem, morda tudi neetično, pa vendarle - najtežji primer reševanja?
Veliko je bilo zelo zahtevnih reševanj, tako tehnično, telesno in duševno. Najtežje je pri težko poškodovanih ali hudo bolnih, umirajočih ali mrtvih, še posebej, če gre za znance, soplezalce in prijatelje ali otroke. To je duševno najbolj obremenjujoče že med samo intervencijo, ima pa seveda posledice tudi kasneje.

 

Kaj čuti človek, ko prileti več sto metrov po zraku, kakšen je "stik" s steno? Vem, precej teoretično vprašanje, mogoče bi znal vsaj približno odgovoriti. Konec koncev si tudi sam »rad« preizkušal meje možnega ...
Osebne izkušnje več sto metrskega padca, ki se konča na trdih tleh nimam, sicer midva ne bi imela tega intervjuja. Najdalj sem doslej padel 60 metrov globoko med smučanjem v severni steni Begunjščice in se grdo polomil. Dokler se že polomljen nisem nekako obdržal v snežni strmini še visoko v steni, nisem vedel ali se bom ubil ali preživel.. Večkrat sem strmoglavil z zmajem in padalom, nekajkrat celo brez rezervnega padala, a sem se pred usodnim trkom v tla vedno nekako izvlekel, pričakovanje usodnega trka pa je bilo skrajno neprijetno. Seveda pa vsi poznamo poročila o lepih, celo ekstatičnih doživetjih med padanjem v verjetno smrt. Verjamem, da je nekaj na tem, najbrž pa ni pravilo.

 

Glavni razlogi nesreč tako poleti kot pozimi so zdrsi in padci. Vendar se pozimi največ govori o plazovih.
Plazovi so v naših gorah za enkrat med redkejšimi vzroki nesreč, precej drugače je v Alpah.

 

Imamo pa prav tu veliko preventive: lavinske žolne, zračne blazine, … Kam gre razvoj, kaj ti priporočaš?
Osebno najbolj priporočam, taka so tudi uradna priporočila IKAR, uporabo plazovne zračne blazine (airbag) kot pripomočka, ki precej zmanjša možnost, da nas sneg v plazu zasuje in hkrati plazovno žolno, ki v primeru, da nas plaz vseeno zasuje, omogoča ustrezno opremljenim sopotnikom ali reševalcem, da nas hitro najdejo. Z uporabo obeh pripomočkov je stopnja preživetja v plazu največja, od posamičnih pripomočkov pa je stopnja preživetja največja pri airbagu, nekoliko nižja pa pri žolni. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi.

 

Kakšna je smrt pod plazom?
Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje – počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.

Plaz v južni steni Lotseja (1981) tik preden nas je oplazil. Če ne bi bili pripeti na fiksno vrv, bi nas razmetalo po ledeniku in pomedlo v razpoke.

Kaj lahko stori smučar, ki ga odnese plaz? Kakšne 2, 3 sekunde morda lahko kaj ukrene…
Dokler še lahko stoji na nogah oziroma lahko smuča, naj poskuša čim hitreje odsmučati iz območja plazu. Ko ga plaz zajame, je potrebno odpeti ali sneti vso opremo (smuči, palice, nahrbtnik, razen če nimamo takega z airbagom). To seveda ni enostavno. Če ima airbag, naj ga takoj sproži. Ko nas nosi plaz, naj bi se s plavalnimi gibi skušali obdržati na površju in hkrati ščitili glavo in vratno hrbtenico, kar je v divjajoči snežni gmoti dostikrat težko ali nemogoče. Zelo pomembno pa je, da si preden se plaz zaustavi in nas dokončno zasuje, naredimo pred obrazom čim večji prostor za dihanje, od tega je lahko odvisno naše preživetje.

 

Kot zdravnik drugače gledaš na »ekstremne« športe kot bi sicer? Tvegajo zdravniki več ali manj?
Kot dolgoletni vrhunski alpinist in alpinistični smučar gledam na ekstremne športe z določeno naklonjenostjo, vendar imam občutek, da se je večina aktivnosti izrodila v smeri nastopaštva, medijske in seveda sponzorske pozornosti za vsako ceno, tveganja, ki je samo sebi namen, dosežkov zaradi dosežkov. Kot zdravnik in gorski reševalec pa na ekstremne športe seveda gledam tudi iz tega zornega kota, ker dobro vem, kakšne so posledice po dolgoletnem ukvarjanju z vrhunskim ali »ekstremnim« športom in kakšne so posledice po napakah ali nesrečah. Sam v zadnjem tvegam precej manj, kot sem včasih, razlogov za to je veliko, od staranja do množice razmesarjenih trupel, ki sem jih moral pobirati po gorah, seveda pa imam sedaj tudi nekoliko drugačne življenjske prioritete in ambicije. Še najbolj tvegana od vseh mojih sedanjih aktivnosti se mi zdi gorsko reševanje, predvsem zato, ker imamo zaradi velike želje pomagati pogosto zelo visok prag za tveganje, še bolj pa zato, ker reševanje pomeni sodelovanje več ljudi, od katerih lahko vsak stori napako, pa tudi precej tehnike, ki tudi lahko odpove, obojega pa ne morem imeti v celoti pod kontrolo.

 

V vrhunskem športu je doping nekaj, kar visi v zraku. Najboljši atleti, kolesarji, plavalci …, se marsikomu zdijo komaj še verodostojni. Kako je s tem v alpinizmu, nekje nad 8000 metrov, ko gre za preživetje ali zgolj uspešen vzpon? Kolikor vem, so tudi slovenski alpinisti že imeli s seboj v nahrbtniku substance, za vsak slučaj.
Ponosen sem na to, da nikoli v življenju nisem uporabil dopinga, še posebej ob spoznanju, kako velik odstotek alpinistov, pa ne samo vrhunskih, posega po dopingu v različnih oblikah. Ko sem pred nekaj leti začel brati tovrstna poročila in članke, sem bil šokiran. Čeprav sem kot zdravnik in vrhunski alpinist precej vedel o teh stvareh, mi niti na misel ni prišlo, da bi jih uporabljal, naivno sem tudi mislil, da je to v alpinizmu kot visoko etični dejavnosti večinoma tabu, da se uporablja redko ali izjemoma, na primer kadar gre za preživetje, ne pa za rezultate. Edinkrat, ko sem imel za vsak slučaj, če bi šlo za biti ali ne biti, v nahrbtniku par tabletk, ki so sodile med blaga poživila, je bilo na zimskem Daulagiriju, vendar čeprav je šlo za noro zgodbo, ki nas je postavila na mejo preživetja, jih nisem uporabil. Iz številnih, predvsem etičnih razlogov, ne odobravam uporabe poživil ne v alpinizmu ne kjerkoli drugje, saj gre poenostavljeno rečeno za nepošteno, zdravju škodljivo zlorabo substanc za krepitev ega, ki je itak med največjimi sovražniki človekovega razvoja, predvsem mentalnega in duhovnega.

Na vrhu Gašerbruma 1 (8068m) tik pred prvenstvenim smučanjem po S steni z Markom Čarom. Brez dopinga, seveda. Marko je sicer na vrh prinesel eno pločevinko Red Bulla, ki je bil njegov sponzor, vendar je tekočina seveda zmrznila in je bila neuporabna. Foto: Marko Čar.

 

Za kakšna poročila je šlo, nad čem si bil šokiran?
Na primer, nad statistiko, kakšen odstotek »navadnih« gornikov, ne vrhunskih alpinistov, uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.

 

Par tabletk v nahrbtniku … je stvar tako preprosta?
Seveda ne. Poživil je mnogo vrst, z zelo različnimi mehanizmi delovanja in učinki, od takih, ki ti dajo možnost da postrgaš še kakšno rezervo v organizmu, ki je zavestno nisi mogel, do takih z drugačnimi načini delovanja. Nekaj povsem drugega, ne po etični pač pa po praktični plati, je uporabljati poživila v »kontroliranem« okolju npr. atletskega stadiona, na toplem in varnem, kot npr. v gorah, v hudem mrazu, ob dehidraciji in drugih okoliščinah…Odločno odsvetujem, tako iz etičnih kot iz zdravstvenih razlogov.

 

Kaj potem priporočaš, ko so izčrpane vse druge možnosti? Avtogeni trening, "dialog" s steno, posebno prehrano, vegetarijanstvo mogoče?                      Stvari so zelo individualne, od prehrane, hidracije, treninga, do bolj duhovnih in »duhovnih« pristopov. Jaz sem vegetarijanec zaradi etičnih razlogov, ne pa zaradi tega, ker bi mislil,da je vegetarijanska prehrana bistveno boljša za alpinizem od mešane. Seveda pa je bolj zdrava in omogoča tudi ukvarjanje z alpinizmom, tudi z vrhunskim. Intrapsihične in duhovne rezerve v človeku pa so skoraj neomejene, le zelo težko je priti do njih.

Fotografije: arhiv Tomazin
Komentarji: 0   slike: 0


52 letni Haston do 9a
20. september 2009 @ 14:56 | Teme Plezanje.

Kot poroča dmmclimbing je Stevie Haston, eden od nespornih pionirjev dry toolinga in mix plezanja, opravil prvi prosti vzpon Descente Lolitta v Grotte de Sabart v Ariege, Francija. 30 metrska smer je podaljšek zelo previsne 8c+, ki jo je Haston preplezal prejšnje leto. Nova smer je zdaj ocenjena z 9a. Po vzponu je Haston komentiral : "Talent me ni potegnil čez to smer, trdo delo me je. In decembra 2008 sem si zaslužil redpoint".

Haston je očitno v odlični formi - pred nekaj tedni je prvi preplezal Bam Bam, psihološko E8 v Craig Dorys v Walesu. S tem je še enkrat dokazal, da je eden največjih britanskih večnamenskih plezalcev. Nič ne pomeni, da je Haston star 52 let in, kot Manolo, ne kaže nobenih znakov upočasnitve. Nasprotno, Anglež se je že osredotočil na nov projekt, verjetno 9a+...

"Smer bi moraI preplezati že lani, pa ni šlo. Po dieti s 700 kalorijami na dan sem prišel na 66 kg in to je bilo dovolj za uspeh. Res, da to ni najbolj zdravo, za plezanje na tej stopnji pa nujno."

Komentarji: 0   slike: 0


Ueli Steck poskusil...
15. september 2009 @ 16:40 | Teme Alpinizem.

Prvi poskus v zahodni steni Makaluja zaradi obilice novega snega neuspešen, poglejmo poročilo Uelija Stecka o tem, kaj se je dogajalo:

V soboto zjutraj ob 00.30 sem zapustil bazni tabor in se odpravil v zahodni steber Makaluja. Povzpel sem se do mojega šotorčka na višini 6700 metrov. Pot do tja pelje čez vrhova Jumeaux, prv jei na 6220 metrih in drugi na 6462 metrih. Dolga pot, z 20 kilogramov težkim nahrbtnikom mi je vzelal 9 ur. Utrujen sem pozno prispel na jutranji prigrizek. Šotor je še vedno gledal iz snega, dvomil sem namreč v to, da ga bom po velikem plazu, ki je šel prejšnji teden, še našel. Razveselilo me je dejstvo, da je vse nepoškodovano. Po dolgem dnevu čakanja je sledila kratka noč. V nedeljo ob treh zjutraj sem se zbudil in si pripravil zajtrk. Kavo in muesli. Ob štirih zjutraj pa sem nadaljeval z vzponom. Načrt je bil povzpeti se na 7600 metrov in tam odložiti kuhalnik ter plin, vendar je bilo že na 6900 metrih preveč novozapadlega snega. Cel sneg "brez dna", tudi po strmi skali. Vanj sem se pogrezal vedno bolj izčrpan. Situacija me je spravila ob živce. Zaradi takih razmer se postaraš hitreje kot bi si želel. Zato sem na 7200 metrih dokončno obupal. Brezupno je bilo tako poskušati. Moral sem se vrniti nazaj na 6700 metrov. V prvem hipu sem bil uničen, sesut. Popolnoma izčrpan. Za 500 višinskih sem potreboval štiri in pol ure. Kmalu bi vse skupaj pospravil in se vrnil v bazni tabor. Takoj naslednji dan sem si želel leteti nazaj domov. Po dolgem nihanju sem se odločil, da se tako hitro pač ne vdam! V tem trenutku je sneg preveč svež za plezanje tako težke smeri, tudi v lažji ne bi šlo. Sedanje razmere ne vlivajo upanja za kakršenkoli poskus. Lahko pa se spremenijo. Po poti nazaj v bazni tabor sem bil na vezi z Robijem in Andy-jem. Bili so na normalni poti in se prav tako utapljali v globokem snegu! Danes, v ponedeljek zjutraj, sem se ob 8ih zbudil. Spal sem 12 ur. Imel sem težke noge. Motivacija je bila na nuli. sedaj pa svet izgleda mnogo bolje. Ta teden prav veliko ne morem storiti. Narava bo povedala kaj sledi. Sneg se mora najprej posesti.
Za zdaj sem prisiljen sedeti in početi - nič...

Komentarji: 0   slike: 0


Novi CAM iz kovačije DMM!
11. september 2009 @ 07:13

DMM je predstavil svoje nove Dragon metulje. Urednik revije Climb Magazine Kevin Avery je bil po rokovanju z njimi navdušen:

''Prvi vtis je fantastičen. Izgledajo odlično. Večji zatiči so lahki, delujejo prefinjeno, končna obdelava pa je zelo kvalitetna. Točno to, kar pričakujemo od DMM-a.''   

 

Za razliko od predhodnikov se Dragon ponaša z enojnim steblom in dvema osema. Simon Marsh v DMM-u komentira:''V pisarnah do sedaj še nisem bil priča takemu navdušenju pri razvoju novega produkta. Vsi se zbirajo pri ''Cam'' ekipi, da bi videli kako se ga sestavlja.''

 

Šest velikosti bo pokrivalo razpon od 20 mm do 114 mm, zasnovani pa bodo na kotu 13,75°. Za preprečevanje korozije so glave ''anodizirane''. Uporabljen je Duplex sistem, 5mm kabel na steblu in 3,2mm na zanki, tako da ima cam enako prožnost skozi 360°,  kar je prednost tako v navpični kot v vodoravni namestitvi. Izbrane, zelo odporne in prožne zanke Zytel, so dokazano zanesljive v vseh vremenskih pogojih. Oprijem je reliefno oblikovan, tako da bo zanesljiv tudi potnih prstih. Kot pri dosedanjih DMM camih (4CU in 3CU) boste tudi tu našli Dyneema zanko, z možnostjo podaljšanja. S tem pa boste privarčevali nekaj gramov. Dragon naj bi bil 10-15% lažji od konkurentov. Kratek video ogled  na Climber magazine.

Komentarji: 0   slike: 0


Dean Poter: rekordni BASE jump z Eigerja
11. september 2009 @ 07:00 | Teme Plezanje.

Dean Poter in družba so 7. septembra posneli rekorden skok z Eigerja. Pilot helikopterja, ki mu je BASE blizu že deset let, je dejal da takšnega skoka še ni videl in Deanu nadel ime The Eagle.
"Sposobnosti tega pilota so neverjetne", pravi Dean. "Letel je 30 metrov stran od mene, po telesu sem lahko čutil zvok propelerja. Par dni nazaj je prijatelj nameraval z ''wingsuitom'' letet skozi luknjo, ki jo je za dober meter zgrešil in se smrtno ponesrečil. Samo letos sem izgubil šest prijateljev. To mi daje vedeti da nisem večen. Še vedno se bližam končni težavnosti zato za varnost, naredim vse kar je v moji moči …"

Več na prana.com

Komentarji: 0   slike: 0


Ueli Steck poroča z baznega tabora pod Makalujem
09. september 2009 @ 22:55 | Teme Alpinizem.

Po udobno preživeti noči 4. septembra pod Jameauxem na 6000 metrih, sem dosegel 6700 m na West Pillarju. Imel sem priložnost, da od blizu preučim steber. Smer izgleda zelo težka; strmo ledno in skalno plezanje na 7500 metrih. Tako me je spreletelo brezmejno zadovoljstvo. Vreme je bilo dobro, snežne razmere pa senzacionalne. Kasneje je bilo napovedano slabo vreme, tako sem se isti dan v petek spustil v bazni tabor. Bila je dobra pot za aklimatizacijo in ogled oz. študijo smeri.

Danes je nedelja. Vsi sedimo v baznem taboru, ker je celo noč snežilo. Vremenska napoved je slaba, zato imamo občutek, da smo obsojeni na čakanje. To pomeni: čakaj in glej, beri knjige in ne izgubi motivacije. Skozi meglo pa jasno slišimo bobnenje, ki je znak večjih plazov.

 

Razmere se bodo izboljšale, nekoč! Do takrat pa pa bomo marali počakati.

Na svidenje kmalu!

Komentarji: 0   slike: 0


Ekspedicija Makalu (8463m)-Prihod v bazni tabor
03. september 2009 @ 09:20 | Teme Alpinizem.

-Prihod v bazni tabor

Piše Patricia Bamert, pisarna Ueli Steck:

1. September, 2009 - Prihod v bazni tabor (5250m)

Deževno in vlažno pešačenje proti baznem taboru.

 

 

 

 

Končno smo dosegli vznožje gore. Zadnjih deset dni po zaslugi monsuna, ki tu divja, ni bilo najbolj prijetnih in udobnih. Ta nas k sreči ni preveč motil.

Nastanili smo se na 5250 metrih, del naše opreme pa je še vedno na 4745 metrih. Zadnji del nas pelje čez ledenik Barun. Za ta vzpon imamo sedem šerp s katerimi nas čaka deset kosov tovora od teh pa vsak znaša 25kg. Za Roberta, Andyja in mene se začenja faza aklimatizacije. Röbi in Andy bosta poskusila s smerjo v katero so se prvič povzpeli leta 1955. Moj načrt pa je solo vzpon, v alpskem slogu na zahodni steber. Precej bo odvisno od pogojev in vremena. Motivacija je velika, kljub temu da ne bi bili prvi, če bi nam spodletelo.

Veselimo se dni, ki nas čakajo v gori. Najprej se bomo spodobno namestili v baznem taboru, uživali v počitku ter kulinaričnih sposobnostih našega kuharja Kaji-ja.

Robert Bösch in Andy Wälchli se sproščata. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kot je bilo predvideno se obeta precej nestabilno vreme, zato smo namenoma odšli prej. Pogoji naj bi se izboljšali nekje do srede septembra. Do takrat se bomo morali z vlago, ki jo prinaša monsun, pač sprijazniti. Naša telesa pa se bodo lahko navadila na višino. Takoj ko se vreme stabilizira, se premaknemo višje. Od srede oktobra so sunki vetra na 8000 metrih premočni, tako da na vrhu ne bi imeli možnosti. Nekje med septembrom in oktobrom pa računamo na vrh.

...upamo na najboljše!

Komentarji: 0   slike: 0