ProMontana - prva outdoor trgovina v Sloveniji
Spletna trgovina

Izbira:



Mountain Hardwear Expedition Center

Spletni dnevnik


Smučanje z Manasluja (8156m)


Gorski vodniki združujejo prijetno s koristnim. Tomaž Jakofčič je na Mt. Everestu prvič stal kot vodnik komercialne odprave, na enak način je Guy Willet kot prvi neprekinjeno smučal z Manasluja. O dogodku smo že pisali, sedaj še nekaj podrobnosti in fotografij.

Guy Willet, britanski gorski in smučarski vodnik z licenco IFMGA, je stacioniran v Cxamonixu in skupaj z alpinistom Kenton Cool-om (oba Mountain Hardwear Team) vodi agencijo Dream Guides. Cilj zadnje odprave je bil med drugim peljati klientko na Manaslu in se z vrha spustiti na smučeh. Emma Jack, klientka, je bila prav gotovo zadovoljna s potekom odprave, osvojila je vrh in razen 350 višinskih metrov (med 6250 and 5900 m) Manaslu tudi presmučala.

Osmo najvišjo gor na svetu sta osvojila 28 septembra 2009, s spustom sta začela ob devetih dopoldan, v bazo na višini 4850 metrov sta prismučala ob štirih popoldan. Spust je potekal po SV steni v območju normalne smeri, do višine 7450 m s pomočjo kisika. Gre za drugi spust s te gore, leta 1981 so prvi smučali Avstrijci, vendar kompletnost spusta ni bila potrjena. Tako je Guy vendarle opravil prvi nepretrgan spust z Manasluja, čeprav ... na višini 6200 m je za 5 metrov snel smuči zaradi ledeniške razpoke. Kaj to pomeni pri 3000 m spusta, zanemarljivo malo ali vse? No, pomembneje je marsikaj drugega, predvsem stil, bi rekel. Kako se smuča in koliko se vijuga ...

Guy Willet je na Manasluju uporabljal naslednje kose oblačil Mountain Hardwear: Absolute Zero Suit, Medusa Mitt, Power Stretch Gloves, Power Stretch Tight, Power Stretch Zip T, Monkey Man Zip T.
www.blog.mountainhardwear.com

Komentarji: 0   slike: 0


Nova smer v Nemjungu (7140 m)


Šest dni plezanja, 2300 višinskih metrov, 45 raztežajev in težave ED+, to so bistveni podatki nove Francoske smeri v južni steni. Gre za eno najmočnejših himalajskih navez in zelo verjetno šele za drugi vzpon na ta nepalski vrh.

Francoza Yannick Graziani and Christian Trommsdorff sta med 11. in 16. oktobrom preplezala južno steno 7140 m visoke gore Nemjung v Nepalu. Vzpon sta končala na robu stene, do vrha je še približno 200 m lahkega grebena. Alpinista sta sicer nameravala plezati v Manasluju, toda zaradi veliko novega snega in slabega vremena to ni bilo mogoče. Že tako sta imela težave z aklimatizacijo, pred vstopom v steno sta imela za sabo le tri noči nad 5000 metrov.
Francoza sta v 2300 metrov visoki steni bivakirala štirikrat med vzponom in še enkrat pri sestopu. Preplezala sta 45 raztežajev, pretežno v ledu, sneu in mešanem terenu. Rob stene sta dosegla 15. oktobra malo po drugi uri popoldan. Trommsdorff se ni počutil najbolje, saj ga je prešnji dan v glavo zadel kos ledu. To in vsaj še en bivak sta bila razlog, da sta se odrekla vrhu. Nemjung je bil do sedaj preplezan verjetno le enkrat. Leta 1983 je bila uspešna japonska ekipa. Oba Francoza sta sta preizkušena naveza, dolgo plezata skupaj in veljata za eno najmočnejših himalajskih navez zadnjega obdobja. Za sabo imata veliko zahtevnih vzponov, izstopata pa Chomo Lonza v Tibetu in Pumari v Pakistanu.
climbing.com, AAJ

Komentarji: 0   slike: 0


SZ steber Sigunianga (6250 m)


Štirje ruski alpinisti so preplezali novo smer 6250 m visokem Siguniangu v kitajskem Sečuanu. Siguniang je nekakšna ikona in najvišji vrh nacionalnega parka z istim imenom. Gora je v alpinističnem svetu postala znana leta 2002, ko sta Mike Fowler and Paul Ramsden preplezala ozek in strm severni ozebnik. Vzpon Inside Line (WI 6) je bil nagrejen z Zlatim cepinom 2003.
Rusi so nameravali preplezati granitni SZ steber levo od tega ozebnika, vendar so se pod vrhom umaknili v desno v Angleško smer in nato po njej nadaljevali do vrha. Podrobnosti še niso znane, saj se odprava še vrača domov.

Severna stena Sigunianga (6250 m) z markantnim ozebnikom (Fowler-Ramsden) in SZ stebrom, kjer so plezali Rusi.

thebmc.uk.com

Komentarji: 0   slike: 0


Banff Mountain Photography


Tradicionalni filmski festival v Banffu v Kanadi bo potekal med 31. oktobrom in 8. novembrom. Kot najbolj atraktivni gostje se napovedujejo Chris Sharma, Ueli Steck in Royala Robbinsa.

Prve nagrade so podelili že pred uradnim začetkom. V kategoriji Banff Mountain Photography za najboljšo fotografijo iz gora, je sodelovalo 600 fotografov z skupno 4000 fotografijami. Zmagala Nathalie Daoust s svojo fotografijo "Frozen in Time.", ki jo je komentirala takole: "Poskušala sem ohraniti ne le spomin na kraj, ampak tudi moje stanje duha, medtem ko razmišljam o kulisi. Kot nekoga, ki se je odločil, da začasno prekine čas in ostane ujet v surrealističnem svetu."

Frozen in Time, najboljša fotografija Banffa 2009


www.banffcentre.ca



Komentarji: 0   slike: 0


Najtežja tehnika na svetu


Najtežje tehnične smeri se trenutno plezajo v Fisher Towers na jugozahodu Utaha. Za en raztežaj tudi po 17 ur. Varovališča na hudičevih krempeljcih. Ocena se je v smeri Look Out dvignila na A6+.

 

Tehnično plezanje, kaj je že to? Se še kdo ukvarja s tem? Kaj pravzaprav pomenijo ocene, ki se začnejo z A? No, zlato obdobje tehnike je resda že davno za nami, v El Capitanu se govori le še o prostih ponovitvah, v visokih stenah pride v poštev le, če ne gre drugače... Toda v avtentičnem okolju divjega zahoda v Utahu v ZDA gre tehnično plezanje svojo pot naprej. V Fisher Towers se plezajo težave A5 in A6, morda celo več.

 

Španska naveza David Palmada and Ester Ollé je tako avgusta preplezala novo smer v SZ steni Titana (Fisher Tower). Smer sta imenovala Look Out! Danger, dolga je 11 raztežajev, za enega predlagata oceno A6+, trije raztežaji so A5, trije A4+. Svedrovca nista zavrtala nobenega. 315 m visoko smer sta plezala sta skupno 13 dni, prve tri dolžine sta se vračala nazaj, 7 dni sta bila steni. Za posamezen raztežaj sta rabila tudi po 17 ur! Resnost vzpona še najbolj pokaže slika, kjer je stojišče skoraj povsem na krempeljcih. Smer je težja od legendarne Intifade v sosednjem stolpu.

 

Od 14 do 17. oktobra pa je ameriška naveza Jeremy Aslaksen and Paul Gagner preplezala še eno težko prvenstveno v stolpu King Fisher. Ime Weird Science, ocena V 5.7 A4 R, 5 raztežjev. Ključ je v prvem raztežaju: nekaj metrov za ogrevanje, nato dva svedrovca in nato 24 beaksov (kljunov) do konca raztežaja ...

 

Varovališče na hudičevih krempeljcih

www.climbing.com, www.thebmc.com


Komentarji: 0   slike: 0


Gore, ubijalke možganskih celic


Naslov je dramatičen, toda takšne so lahko tudi posledice. Je vzpon na osemtisočak brez kisika več vreden ali gre zgolj za nepotrebno tveganje? Znane so negativne posledice bivanja v redkem zraku že po "nedolžnih" vzponih na Mt. Blanc. Pravi odgovor je aklimatizacija.

"Moraš biti malo nor, če plezaš na gore", laičen zaključek, ob katerem se zviška nasmehnejo vsi alpinisti. Pa vendarle bi ugotovitev utegnila biti kar na mestu, vsaj če plezaš previsoko, če to počneš brez dodatnega kisika in predvsem - brez aklimatizacije.

 

Po navedbah ameriške revije Outside Magazine, ki se sklicuje na raziskave skupine nevroradiologov na kliniki v Zaragozi, redek zrak bolj poškoduje možganske celice, kot je veljalo do sedaj. In to na nižjih višinah, kot smo mislili. Znano je tveganje nad 8000 m, toda na Mt. Blancu? Ne gre za posledice očitnih težav na gori, ampak za primere, ko sta vzpon in spust potekala brez zapletov, težave pa so se pojavile kasneje. Zaskrbljujoče je, da se to lahko zgodi na višinah okoli 5000 metrov in celo nižje


Preučevanje skupine 35 alpinistov in planincev, ki imajo za sabo vrhove kot Aconcagua, Everest, Kilimanjaro in Mont Blanc je dalo bolj jasno sliko, kaj se dogaja z možgani na višinah. MRI slike na katerih so posnetki možganov amaterskih in profesionalnih alpinistov po vrnitvi iz visokih gora, kažejo določene atrofije, ki običajno pomenijo trajne poškodbe. No, sporočilo raziskave nikakor ni - NE vzpenjati se na visoke vrhove, pač pa – vzemi si čas za aklimatizacjo. Le ta v veliki meri zmanjša možnost poškodb.

Poglejmo še dva primera iz raziskave španskih zdravnikov in njihov komentar, kot ga navaja Outside Magazine: 
Osem plezalcev po povratku z vrha Aconcague, večina pred tem še ni bila na podobni višini. Nihče se ni vrnil brez posledic. »Fantje so utrpeli resne poškodbe. Mlad robusten fant, vidimo ga na sliki na snežni strmini. Ko se je vrnil, si ni mogel zapomniti svoje telefonske številke. Ko ga je žena poslala po kruh v trgovino, se je vrnil brez njega, ne vedoč po kaj je šel v trgovino".
Sedem planincev, ki se je vrnilo z vrha Mt.Blanca ni imelo nobenih simptomov višinske bolezni. "Nekaj dni kasneje so se pojavile prve abnormalnosti, ki niso običajne za ljudi v tridesetih letih, simptomi so med drugim spominjali na Alzheimerjevo bolezen".

 

Dr. Iztok Tomazin, je bil na petih osemtisočakih (Daulagiri pozimi, Čo Oju, Šiša Pangma, Gašerbrum 1, Gašerbrum 2), umetnega kisika pa ni nikoli uporabljal: "Kronična višinska bolezen ob dolgotrajnem bivanju na srednjih velikih višinah je znana stvar. Jasno da višje ko gremo, tudi če samo za kratek čas, večje je tveganje tudi za akutne dogodke (akutna višinska bolezen, višinski pljučni in višinski možganski edem). Prav tako so možne dolgotrajne ali trajne posledice na različnih organskih sistemih, tudi po kratkotrajnem ali še bolj po ponavljajočem se kratkotrajnem zadrževanju na velikih višinah- nad 7500/8000 m. Tu je še precej neraziskanega."


Komentarji: 0   slike: 0


1000 m navpičnega ledu


Temperature padajo, zima se počasi bliža. Za ogrevanje pred prihajajočo sezono lednega plezanja poglejmo, kako je Rober Jasper (Mountain Hardwear, Lowa) s soplezalcema konec letošnje zime plezal v norveških fjordih. Novica o dveh super vzponih je šla kar preveč neopazno mimo nas.

V fjordih pri kraju Gudvangen (Aurland) na Norveškem padajo orjaške vodne mase čez navpične stene v velikosti El Capa. Zaradi velikih količin vode in toplega zalivskega toka redko zamrznejo v celoti. Letošnjo zimo pa je Norveško zajelo daljše obdobje temeratur do -30 st.C. In najboljši plezalci so to enostavno »morali » izkoristiti.

Robert Jasper je v dveh obiskih, najprej z Markusom Stofferjem in nato z Rogerjem Shalijem (kasnejšim partnerjem v Eigerju) preplezal dve fantastični dolgi smeri, ki dajeta težkemu lednemu plezanju nove dimenzije. " Nedvomno gre za dva najdaljša slapova take težavnosti na svetu, absolutno ekstremno. V smislu športnega izziva, modernega lednega in kombiniranega plezanja, je bil to zame velik korak naprej, velika pustolovščina. Res je sanjsko plezati kaj takega, tako popolno linijo ledu v svojem življenju verjetno ne bom več našel".

 

Into the Wild
Ocena: WI 6X, E5
Višina: 900 metrov, 1300 plezalnih metrov
Sestop: spust ob vrvi, sidrišča, ledne »ure«
Prvi vzpon: on sight, Jasper in Stoffer, 3.2.2009
Komentar: eden najdaljših lednih slapov na svetu

 

Fosslimonster
Ocena: M8+, WI6+, E5
Višina: 800 metrov, 1000 plezalnih metrov
Čas plezanja: 12 ur in pol
Oprema: 60 m vrv, friendi 0,5 – 2,5 in 3, zatiči
Spust: ob vrvi, pripravlena sidrišča in ledne »ure«
Prvi vzpon: rot punkt, po predhodnem poskusu, Jasper in Shali, 19.2.2009
Komentar: eden najbolj napetih in najdaljših zaledenelih slapov na svetu


robert-jasper.de

Komentarji: 0   slike: 0


Težje kot Action Directe


Sveža jesen je omogočila nekaj pomembnih vzponov v Frakenjuri, Nemčija. Sarah Seeger je preplezala Steinbock, previsnih 22 gibov (8c). Smer je prvi preplezal Markus Bock avgusta 2008. Po Roninu (8c) na začetku leta, je Steinbock najtežja smer Seegerjeve in prav tako najtežji ženski vzpon v Frankenjuri. 


Marcus Bock (Evolv) v The Man That Follws Hell (9a+).


Dan po njenem uspehu je Markus Bock doživel "enega najsrečnejših trenutkov" v plezalni karieri, ko je preplezal The Man That Follows Hell (9a+). Bockov vzpon, star projekt, je navrtal Milan Sykora (mož, ki si je zamislil linijo Action Directe), Bock je za nemški Klettern dejal: "16 gibov, 

natanko toliko kot Action Directe (9a), s primerljivim plezanjem in previsom. A posamični gibi so precej težji. "Bock je crux (ključni gib) naredil v sedmem poskusu, četrtega oktobra. The Man That Follows Hell, je sedaj ob Coroni, najtežja smer v Frankenjuri.

 

Planetmountain.com


Komentarji: 0   slike: 0


Tehnika varovanja


Precej poškodb pri plezanju je posledica statičnega varovanja: pretrdih zaustavljanj in udarcev v steno. Tehnika varovanja, starost vrvi in razlika v telesni teži so ključni dejavniki, ki odločajo o tem ali bo padec trd ali mehak. Najslabša kombinacija je: težak plezalec, lahka plezalka. Pa ne, ko je ona spodaj!

Gneča v priljubljenem plezališču na lepo nedeljo... Marsikaj je moč videti, recimo temu različni pristopi k varovanju. Če lahko malo karikiramo, bi dve skrajni obliki izgledali takole:
-stara šola: »ata« stoji tik ob steni, gleda navzgor in pozorno spremlja plezajočega, zanke nima nobene, vrv drži na kratko, ob padcu jo po možnosti še pobere in stopi korak nazaj, da bo padec ja čim krajši (v resnici so taki kratki padci najtrši, najbolj statični in najbolj nevarni).
-sodoben pristop: mladenič sedi na klopci, vrv ima v dolgi zanki, med debato si prižiga cigareto (no, tole je morda res odveč), težave v katerih se je znašel plezajoči ga niti najmanj ne zanimajo, na eventuelno pripombo ima odgovor »Kaj je, saj varujem« ... (in še prav ima, varuje dinamično, ne statično).

Posledica neprimernega varovanja s "prekratko" vrvjo je lahko trd statičen padec, ki precej poveča možnost udarca v steno in s tem možnost poškodbe. Statično varovanje je vsekakor nevarno. Vendar po drugi strani, najbolj statičen je padec na tla! In to se lahko zgodi, če varujemo preveč »dinamično«: daleč od stene in še v stran za povrh. Poleg tega, če stena ni previsna, je meter daljši padec lahko problem sam po sebi, verjetnost pristanka na kakšni polici ali celo na tleh, je večja.

Kakorkoli, upoštevati je treba obe plati, z nekaj nasvetov in z malo vaje se lahko vsakdo skupaj s soplezalcem nauči mehkega varovanja in se otrese strahu pred neugodnim padcem. Sedaj pa si poglejmo pet najpomembnejših faktorjev varovanja za mehke padce:
1.Tehnika varovanja: to je najpomembnejši faktor. Če stojimo nekoliko dlje od stene, smo na dobri poti, da mehko ujamemo padajočega. Tudi premik proti steni lahko nekoliko podaljša in ublaži padec. Če lahek plezalec varuje težkega se to zgodi avtomatično. Obratno je bolj nevarno. Če se težji varojoči pomakne še nekoliko nazaj ali se ob tem še vsede, je padec lažjega plezalca lahko neprijetno trd. Težji varujoči bi se ob padcu moral pomakniti naprej, pokrčiti kolena in se pripraviti na skok.
2. Stanje vrvi: s staranjem se počasi zmanjšuje elastičnost vrvi. Proizvajalci pri 80 kg plezalcu v vodstvu jamčijo 6-10% raztezanje, nihče pa ne omenja, da to velja le za relativno novo vrv. Obrabljena stara vrv ima le še 2% raztezka, kar praktično pomeni statično vrv! Po padcu vrv potrebuje nekaj počitka, da se vrne v prvotno stanje. Če padaš veliko in obenem še veliko visiš, se rezanju vrvi ne moreš izogniti. Konec vrvi hitreje izgublja elastičnost in z rezanjem koncev se izboljša elastičnost celotne vrvi. Bolj ko varujemo dinamično, kasneje se vrv izrabi. Vprašanje pa je kompleksno: ali en dolg padec, ali več krajših, ali študij smeri ... kdaj je vrv izrabljena, je težko reči.
3. Trenje vrvi: če je veliko trenja vrvi, še posebej v dolgi smeri, je težko zagotoviti mehak padec. V dolgih smereh je trenje vrvi razlog za trd padec, še posebej, če sistemi niso v liniji. Z dodatno zanko se trenje vrvi zmanjša in padec omehšča.
4. Vrsta varovala: vrsta varovala igra bolj obrobno vlogo. Večkrat se sicer sliši, da so padci na samozatezna varovala (GriGri, Eddy, ZypoMat) trdi, toda razlika glede na ploščice je bolj stvar tehnike varovanja. Vrsta varovala je pomembna v primeru, ko lje varujoči bistveno lažji od vodečega. Nevarno je na prvem klinu, saj se lahko srečata v zraku, v tem primeru je GriGri ali Eddy nujen. No, možna rešitev je tudi, da se varujoči vpne v klin ali drevo na tleh, če ga seveda najde.
5. Teža plezalcev: razliko v teži med plezajočim in varujočim je vsekakor treba upoštevati, razloge in dejstva smo omenili v prejšnih točkah. Lažji plezalec bo vsekakor deležen tršega in bolj statičnega padca. Težji varujoči mora stopiti ob padcu naprej, lažji varujoči naj bo pozoren predvsem na prvem klinu.

Iztočnica: 8a.nu

Komentarji: 0   slike: 0


Boj za užitek


Klemen Bečan (Evolv, Edelrid, Prana) je točno 19 let po prvem vzponu (oktober 1990 - oktober 2009) ponovil Boj za užitek v Bohinjski Beli. "Marsikatera današnja 8c je lažja, vendar ocene ne bi spreminjal. Naj ostane 8b+". Pred tem tudi Lojtrca domačih, sedaj pa Mallorca in morda ... El Pontas?

 

Stena tik za vasjo v Bohinjski Beli je znana kot Stara BB in je za razliko od Nove BB manj obiskana. Stiskanje majhnih stranskih oprimkov danes ni ravno priljubljena rekreacija, tehnično plezanje s poudarkom na gibanju in delu nog pa postaja domena specialistov. Kakorkoli, v Ta stari BB je vseeno nekaj dobrih smeri in najboljša med njimi je prav gotovo Boj za užitek. Navpična bela plošča se zgoraj rahlo prevesi in prav zadnja dva giba sta najtežja. Klemen Bečan je v smeri sicer že poskusil, 13.10 pa mu je v hladnem večeru, že v mraku, po dveh poskusih uspelo. "V prvem mi ni bilo veliko jasno, v drugem pa se mi je proti pričakovanju gib za gibom lepo izšlo do vrha" je povedal takoj po vzponu. Na vprašanje, če je uporabil trše plezalke pa je dodal: "Ne, v Pontasu lahko preplezam vse". In prav El Pontas na Mallorci je naslednji Klemenov cilj. Prav zanimivo bo videti, kaj lahko Slovenec naredi v eni izmed svetovnih smeri ...

Pred tem je Bečan uspel tudi v sosednji, leto starejši Lojtrci domačih (8a+). Smer je na precej frekventnem mestu tik ob poti, je kratka in po svoje markantna - gladka bela plošča, lepo okrašena z grafiti. Človek bi pričakoval večji obisk, vendar je Lojtrca ob svoji dvajsetletnici doživela šele peti vzpon. "Mi je kar dala misliti" je dejal Bečan in tudi tu potrdil oceno.


Komentarji: 0   slike: 0


Plezanje, bouldering, buildering


Plezanje se razvija in išče svoje možnosti. Ob boulderingu (plezanju po balvanih) poznamo še buildering (plezanje po stavbah). Kako bolje izkoristiti urbano arhitekturo, kot uporabiti jo za športni poligon? V še vedno zeleni, nenaseljeni in nepozidani Sloveniji pojav morda nima takega pomena, v velemestih pa je tako rekoč samoumeven in logičen.

Red Bull Urban Boulder - ideja je zanimiva, projekt je uspel. Vprašanje je le, če so urejena švicarska mesta s svojimi parki in arhitekturo prava iztočnica. Bi bil v kakšnem razsutem underground okolju projekt bolj avtentičen? Buildering lahko širil po tej poti, čeprav obsega kakšnega skejtanja (s celotno subkulturo zraven) ne more doseči. Kot dopolnilo ali nadgradnja freerunninga pa bi bil lahko huda kombinacija!

Poživitev mestnega dogajanja, tudi za opazovalce: ob opazovanju reke, čakanju na avtobus.


Pet ekip je dva dni v različnih švicarskih mestih poplezavalo po stavbah, konstrukcijah, mostovih. Vsako ekipo je sestavljal fotograf, profesionalni plezalec (med njimi tudi znana Kilian Fischhuber in Bernd Zangerl) in lokalni plezalec. Za pomoč so dobili mestni zemljevid, potovalni vodniček in karto za vlak. Najboljše fotografije so bile nagrajene po kategorijah (najboljši športni, mestni, nočni, ... posnetek) z Red Bull Award. Posnetki kažejo zanimivo zlitje arhitekture in človeka, ob njih pa se spontano porodi kakšna misel ...

 

Kaj ti ostane, če so prvi hribi daleč stran? Če živiš v labirintu stavb, tudi tistih napol podrtih, zapuščenih, nedograjenih, povezanimi s temačnimi poodhodi, med delujočimi in nedelujočimi industrijskimi objekti ...? Odgovor: človek v vsakem okolju lahko najde zabavo, igro, smisel. Tisti znani stavek, da se na gore pleza zato, ker pač so, ima nedvomno več variacij. Tudi po stavbah se pleza, ker ... so. 

Iztočnica in slike: klettern.de, outdoochannel.de


Komentarji: 0   slike: 0


El Cap že preplezan na pogled?


Odgovor bi moral biti jasen, a ni. Švicar Lachat je Free Riderja preplezal "na pogled", s tem, da je prvih deset raztežajev zmogel teden prej. Zgoraj pa je po padcu v Huberjevi varianti 24 raztežaja nadaljeval po Teflon Cornerju, prvotni varianti tega raztežaja.

Švicarski plezalec Cédric Lachat je na pogled preplezal Free Rider-ja, varianto Salathé Wall (5.12d) v El Capitanu. Je bil to prvi onsight celega El Capa? Odgovor je odvisen od vaših standardov: Lachat je onsight preplezal prvih 10 raztežajev — Free Blast — približno 10 dni prej in jih je nato spustil (nobeden težji od 5.11) med končnim vzponom. Prav tako je nekajkrat padel v varianti 24 raztežaja, in nato onsight preplezal prvotno linijo tega raztežaja (5.12d.).

 

Cédric Lachat in Chloé Graftiaux na vrhu El Capa. Cedric-lachat.com.

 

25 letni Lachat je v Yosemite potoval z Belgijko Chloé Graftiaux. Oba sta tekmovalca - Lachat je zmagal World Cup tekmovanjih in je po 8a.nu rangiran kot trinajsti na svetovni lestvici v boulderingu in težavnostnem plezanju; Graftiaux je peta na svetu v boulderingu. Toda nihče od njiju še ni plezal big wall. Začela sta v Salathé, nadaljevala v Golden Gate, nato sta preplezala Nose, vse da se privadita El Capu. Po izletu v Bishop na bouldering, sta se vrnila v Valley in se preizkusila v Free Rider-ju. Ker sta že preplezala Free Blast (prvih 10 raztežajev stene, 5.11 začetek v Salathé Wall), sta se odločila, da do začetka enajstega raztežaja požimarita po vrveh in istočasno do Heart Ledge spravita opremo.
Od Heart Ledge do vrha je Lachat vodil vse težke raztežaje. Edini del, ki ga je ustavil na njegovi poti je bila Huberjeva varianta 24 raztežaja (5.12d), kjer se je odločilni oprimek odlomil prejšnje leto. Ostal je "bouldery dyno", dinamični boulder.
“Zdaj je zelo težko, a možno,” je dejal Lachat. “Gib sem dolgo vadil, a mi je uspel enkrat v desetih poskusih. Potem sem se spustil in preplezal varianto v levo (Teflon Corner, prav tako 5.12d), da sem končal vse raztežaje onsight."
Lachat je povedal, da ni imel težav v 5.12 raztežajih. “Vendar sem se moral resnično boriti v offwidths (do 5.11). Prvič sem plezal široke poke, tako, da je bila velika bitka.”
To je drugič v tem letu, da je švicarski plezalec prišel zelo blizu nespornemu vzponu na pogled v El Capu. Maja je Ueli Steck onsight preplezal ves Golden Gate (5.13b) razen mokre poči 5.11. Kar nekaj drugih plezalcev je dokončalo onsight z enim padcem v Free Rider. climbing magazine

Komentarji: 0   slike: 0


Slovenija je zakon!


Klemen Bečan (Evolv, Edelrid, Prana) je v elitni konkurenci boulderinga zasedel končno 9. mesto, v skupnem seštevku pa je dve tekmi pred koncem sezone na 4. mestu. Selektor Aleš Jensterle: "Bečan se lahko kosa z najboljšimi, le Ondra in Usobiaga sta korak pred ostalimi. Odločala bo zadnja tekma v Kranju".


K. Bečan: stopničke v skupnem seštevku so dosegljive.


V težavnosti, kjer sta do konca sezone še dve tekmi (v Brnu in Kranju), je Bečan trenutno na 10. mestu. Po zadnjem nastopu  v Puursu v Belgiji in odličnem 5.mestu je Klemen povedal: "V Belgiji mi je končno uspelo odplezati, tako kot znam. V kvalifikacijah sem sicer delal še manjše napake, ki pa sem jih do finala uspešno odpravil. Finale sem odplezal odlično in brez napak. Počutil sem se odlično in sproščeno, tudi na koncu, ko me je zaradi prevelike utrujenosti odneslo iz stene. Vesel sem, da sem končno zadovoljen s svojim nastopom na tekmi. Sedaj pa priprave na Brno in Kranj."

 

V skupnem seštevku (boulder, težavnost, hitrost) Bečanu kaže najbolje, trenutno je na 4. mestu. "To se pa da še malo popraviti " dodaja in če popravi za eno samo mesto, bi bil to seveda nov velik uspeh našega moškega plezanja.

Jensterle dodaja: "Klemenu je težje, ker je edini pri nas, ki je sposoben plezati na tako visokem nivoju, reprezentantke ena drugo vlečejo naprej. Slovenska šola plezanja je zelo kvalitetna in konkurenčna, čeprav po plezalni infrastrukturi zaostajamo za konkurenco (Avstrija, Italija, Francija,...) že nekaj velikih korakov. Toda naša znanja, izkušnje in tradicija so vredne čistega zlata, zato pravim: Slovenija je zakon!"


Komentarji: 0   slike: 0


Memento F8b+


Britanski plezalec Stewart Watson je preplezal znan bouderski problem. Memento (Font 8B+, V14) v Silvretti, Avstrija.

Na svojem blogu je dejal: "Za boulder potrebujem dvoje- lepo linijo in lepo okolje."

Stewart Watson (Edelrid, Prana) v Memento, Font 8B+

Memento je prvi preplezal Bernd Zangerl in zdi se, da se je smer ustalila pri oceni Font 8B+. Problem je bil prvič preplezan z zelo dolgim dinamičnim gibom (skokom) in Zangerl je predlagal višjo oceno (Font 8C+), ker mu je gib vzel veliko časa.

Najtežji boulderski problemi na svetu so ocenjeni s Font 8C/8C+ (V15/16), od tega so trije v VB: Walk Away Sit Start, Shadow Play in Il Pirata all in the Lake District in vse z ocenami Font 8C.

VIDEO: Bernd Zangerl on Memento


Komentarji: 0   slike: 0


S smučmi z Manasluja (8156 m)


Angleža Guy Willett (na sliki) and Emma Jack sta se povzpela na Manaslu (8156m) in se z vrha spustila na smučeh. Manaslu je 8 najvišji vrh na planetu. To je prvi angleški spust z vrha Manasluja in prav mogoče, da je tudi prvi nasploh.

 

 


Komentarji: 0   slike: 0


Košarica je prazna!

Skupaj: 0,00 €
Na blagajno
Info o košarici