Spletni dnevnik

Edelrid gorilnik Kiro nagrajen z ''rdečo piko''
29. april 2010 @ 12:49 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo.

Center za oblikovanje v Vestfaliji (Design Zentrum Nordrhein Westfalen), že od leta 1955 dalje, nagrajuje izjemne izdelke s svojo slavno piko, Reddot. Različni proizvajalci in oblikovalci skozi celo leto tekmujejo za zaželjeno piko(nagrado), število prijavljenih pa raste iz leta v leto.

Gorilnika Edelrid Kiro Ti in Kiro ST sta prejela nagrado in s tem sloves ter prepoznavost na mednarodnem področju.
S samo 72 grami je peresno lahek Edelrid Kiro Ti med najlažjimi, manjšimi in bolj inovativnimi plinskimi gorilniki na trgu. Odprt nudi dovolj veliko površino posodi za tri osebe. Precizno, enostavno nastavljivo izgorevanje. Zanj pravijo:''Je nekaj med tehnološkim čudom in delovnim konjem.'' Založen je s transportno vrečko in je, kljub svoji moči, v nahrbtniku komaj opazen.
Komentarji: 0   slike: 0


Tek Trojk 2010
28. april 2010 @ 16:33 | Teme Tek.

Na letošnji prireditvi, Pot ob žici, bo na teku trojk, na 28km, že četrtič nastopila ekipa Promontana Craft. Člani, Aleksandar Aničin, Borut Naglič in Franci Jensterle, so do sedaj dosegli 13., 10. in 9. mesto (2:00:49, 2:03:19 in 2:03:05), v absolutni konkurenci. Ekipa na podobno uvrstitev računa tudi letos.
Znani so predvsem v alpinističnih krogih. Aleksandar ima več kot 30 let alpinističnega staža, mnogo preplezanih smeri tako doma (soliral Čopov steber in druge klasike)  kot v tujih gorstvih (Andi, Dolomiti-Marmolada,...). Frenk pri svojih 45-ih še vedno pleza na nivoju 8b/8c. Borut Naglič pa je gorski vodnik z mednarodno licenco, UIAGM...
Za nas bodo testirali nove Elite Craft tekaške drese.





Komentarji: 0   slike: 0


Reševanje v Himalaji
28. april 2010 @ 14:00 | Teme Alpinizem.

To pomlad bosta švicarski Air Zermatt in nepalski Fishtail Air združila moči in ustanovila prvo himalajsko standby helikoptersko reševalno službo v zgodovini. Tako bosta od 24. aprila do 24 junija 2010 v helikopterju Fishtail Air na območju Kumbu dežurala pilot in reševalec specialist iz Zermatta. Drugi helikopter bo pokrival območje Daulagirija. Ekipa se bo lahko odzvala hitro in poletela tudi nad 7000 metrov. Izvajali bodo t.i. human sling operation: pilot z visečim reševalcem (tudi na 200 m nižje) poleti proti steni, le-ta uredi sidrišče, pregleda in pripne ponesrečenca. Stik s pilotom vzdržuje preko slušalk v čeladi. Helikopter z obema akterjema na vrvi poleti do baze, kjer čaka zdravnik ...

Ta sistem so gorski reševalci skupaj z Air Zermatt prvič uporabili v severni steni Eigerja leta 1970. Prav ta akcija je za vedno spremenila pristop k stenskemu reševanju. No, v Himalaji se zaradi pomanjkanja ustreznih helikopterjev in ustrezno izurjenih pilotov praviloma ne uporablja tega sistema. Nekaj redkih reševanj na ta način so izvedle ekpe iz oddaljenih lokacij. Eden takih primerov je bil leta 2005, ko je pakistanska vojaška ekipa rešila Tomaža Humarja iz Nanga Parbata, Air Zetrmatt je sodeloval na daljavo. Toda na vrvi ni bilo reševalca. Ker se Tomaž ni izpel iz lednega vijaka, je helikopter močno zanihal in skoraj bi prišlo do strmoglavljenja. Prav prisotnost reševalca na vrvi naj bi preprečila podobne primere. Po lanskih reševanjih španskega alpinista Pereza na Latoku v avgustu in ponovno Humarja na Langtang Lirungu v novembru Air Zermatt temeljito preučuje možnosti izboljšanja sistema reševanja in skrajšanja odzivnega časa. Ta program predvideva tudi izobraževanje nepalskih pilotov. Lanskega marca so jih tako povabili v Zermatt , da so lahko videli, kako se rešuje v Alpah. Nepalci so lahko leteli in reševali v resničnih situacijah.

Mladi švicarski alpinist Simon Anthamatten (Mountain Hardwear), se je takole spustil po pokojnega Tomaža Humarja

Vse skupaj seveda ni zastonj. Reševanje sicer krijejo alpinisti ali njihove zavarovalnice, zaradi visokih uvajalnih stroškov pa Air Zermatt and Fishtail Air iščeta celo sponzorje. Če bo šlo vse po planu in bo denarja dovolj, bodo nadaljevali z razvojem višinskega reševanja in reševanja "na klic" (high-altitude, on-call). Helikopter AS 350 B3 z udarnim vzdevkom Veverica lahko leti do 7000 metrov, SA 315B Lama pa še višje. Očitno je le še vprašanje časa, kdaj bomo videli reševanje z vrha Everesta.
alpinist.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Spusti v masivu Mt. Blanca
28. april 2010 @ 12:38 | Teme Smučanje.

Andersonova smer v Mt.Maudit (400 m, 50/55°) je klasična smer iz davnega leta 1888. Svoj prvi spust na smučeh in boardu je dočakala 21. aprila letos, opravila pa ga je četverica Italijanov, na čelu z Davidem Capozzijem. Preko 20 metrskega skoka so se spustili z vrvjo. (Se ob tem morda postavlja vprašanje smiselnosti spusta?)
"Spust je pomemben, ker je bil opravljen na območju Mt. Blanca, kjer je bilo presmučano že praktično vse, kar se presmučati da. Prav tu je čutiti rivalstvo med domačimi, ameriškimi in skandinavskimi smučarji. Velika razlika je opraviti prvi spust tu ali kjerkoli drugje" je prepričan Capozzi.
Še nekaj pomembnejših spustov na območju Mt. Blanca, ki jih ima za sabo Davide Capozzi. Nekateri so znani tudi našim smučarjem, spisek je mogoče zanimiv zaradi primerjave ocen in naklona.
Mont Blanc (4810 m): Z stena, Via De Benedetti, 45/55° TD+ (1. smuk)
Mont Blanc (4810 m): Sperone della Brenva in ledenik Brenva (45/50°, TD)
Brèche N des Dames Anglaises (3491 m): SV ozebnik (55°, TD, 1. smuk)
Grandes Jorasses (4208 m): J stena (45/50°, D+)
Mt Blanc du Tacul (4248 m): Gervasuttijev ozebnik (45/55°, TD)
Mt Blanc du Tacul (4248 m): Jagerjev ozebnik (50/55°, TD+)
Mt Blanc du Tacul (4048 m), Col du Diable: ozebnik Macho (45/50°, TD)
Les Droites (4000 m): Sommet (45/50°, TD)
Les Courtes (3856 m): J stena (45/50°, TD)
Les Courtes (3856 m): Eperon SV (45/55°, TD)
Les Courtes (3856 m): J stena, Direktni ozebnik (45/50°, TD )
Aiguille Verte (4122 m): Whymperjev ozebnik (45/55°, TD+)
Aiguille du Chardonnet (3823 m): Z stena (45/55°, TD)
Aiguille du Toula (3534 m): S stena (45/55°, D+)
Aiguillettes du Tacul (3913 m); Couloir E, (50°, TD)
Tour Ronde (3792 m): S stena (50/55°, TD)
Tour Ronde (3792 m): Gervasutti (45/50° D+)
Triangle du Tacul (3970 m): Voie Contamine Negri (50/55°, TD)
 planetmountain.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Derbi stoletja: DMM Dragon Cam proti Balvanu
23. april 2010 @ 12:05 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Plezanje.

Ni lepšega kot videti teorijo v praksi, kajti edino to dokazuje učinkovitost produkta. Tehnični direktor je uresničil idejo, tako da je v 1,4 tone težak balvan zataknil nov zatič iz kovačije DMM, Dragon Cam, in ga s pomočjo viličaraja dvignil.
Teža balvana je enaka statični sili 13,8kN, ko pa se objekt dviguje se ta sila povzpne nad zapisano stopnjo.
Lahko omenimo še to, da cam, po zgoraj opisanem podvigu, deluje brezhibno.
(M.M.)


Komentarji: 0   slike: 0


Pod nadzorom
23. april 2010 @ 10:48 | Teme Plezanje.

Steph Davis je pogumno dekle, ki že osemnajst let premika meje možnega. Znana je po prostih vzponih v El Capu, pokah v Moabski puščavi, Južni Ameriki, Karakorumu in na Arktiki. Kot kaže pa je sestop, kot ga mi poznamo, zanjo le še preteklost. (M.M.)

Steph Davis: So In Control from Prana Living on Vimeo.

Komentarji: 0   slike: 0


Ueli Steck v Ginatu
19. april 2010 @ 16:56 | Teme Alpinizem.

Lepi posnetki severne stene Grand Jorasses in video januarskega solo vzpona Uelija Stecka (Mountain Hardwear)

Ueli Steck Speed Soloing the Ginat on the Droites from Jonathan Griffith on Vimeo.

Komentarji: 0   slike: 0


Test v Joshua Tree
18. april 2010 @ 19:55 | Teme Plezanje.

Video plezanja v čudovitem ambientu Joshua Tree v južni Kaliforniji. V stari testni smeri The Dunce Cup (Pokal Budala?) je nekaj neobičajnih gibov, Lindner in Smith sta enega od položajev označila kar za bizarnega ...

Smer The Dunce Cup (5.13a) v Joshua Tree v Kalifornija je doživela prvo ponovitev po 22 letih. Opravil jo je Chris Lindner (Evolv), varoval pa ga je prav avtor smeri Kurt Smith, prime USA mover, kot so ga včasih imenovali. Smer pravzaprav ni nič posebnega, sploh ne po oceni, zahteva pa zelo neobičajno gibanje. "Težko si predstavljamo, da bi kdo izumil bolj bizaren plezalni detajl, kot je ta v The Dunce Cup," dodajajo akterji. Nekaj gibov oz. položajev je res posebnih. V videu so tudi kadri izpred 22 let, ko Smith pleza v oprijetih pajkicah in dokolenkah. Zanimiva primerjava "nekoč - danes". VIDEO.
ukclimbing.com, planetmountain.com (S.R.)


Komentarji: 0   slike: 0


ProMo intervju: B. Kavzar
17. april 2010 @ 10:53 | Teme Plezanje.

Borut, pravkar si nastopil svoj drugi mandat kot selektor mladih reprezentanc. Koliko so mladinske kategorije sploh "smiselne", glede na to, da so mladinci tudi absolutno skoraj najboljši? To, da so mladinci najboljši ne drži. Pri fantih je ponavadi najmočnejša kategorija kadetov (15 -16 let). Kot je znano je Adam Ondra šele lani dopolnil 16 let. Pri dekletih so najboljše starejše deklice (13 – 14 let), telesna masa je pri starejših dekletih ob podobni višini večja in gre na račun povečanja mašobe, ki se pojavi pri telesnem razvoju deklet . So mlajše kategorije zelo smiselne, saj zaradi različnega razmerja med težo in višino ne morejo vsi tekmovati skupaj.

Po drugi strani se tudi »starci« ne dajo. Nekoč so bila najboljša plezalna leta med 20 in 30,danes pa 9a plezajo tako osem kot petdesetletniki. Je plezanje šport za vse življenje? Tudi v današnjem času so najboljša leta tista, ki si jih omenil, mogoče tja do srednjih trideset. Vendar 9a veliko pogosteje plezajo mladi. Razlogov je seveda več, najbolj bistven je zgodnji začetek. V vsaki generaciji so posamezniki, ki jim je že začetni nivo plezanja bistveno višji. Chris Sharma je ameriško najtežjo smer zmogel že pri 14 letih (8c+), po vsega dveh letih plezanja. Ravno tak fenomen je trenutno Ondra, ki bo verjetno meje plezanja dvignil še višje.

Ne glede na starost pa je skupno vodilo vsem: čim lažji , tem boljši. Kako bi komentiral vsebino članka Anoreksija v plezalni skupnosti? Motnja prehranjevanja in ekstremno nizka teža je pojav, ki v plezanju obstaja. Predvsem pri dekletih, ki uspeh povezujejo z zmanjševanjem teže do točke, ko se telo ne more regenerirati in premagovati napora ter že kaže znake izčrpanja in prvih poškodb. Težko je biti pameten, kako to preprečiti. Kot trener nisem imel plezalke s problemom anoreksije, zato nisem najbolj primeren za dajanje nasvetov. Bi pa ob pojavu tovrstne motnje uvedel tedensko preverjanje telesne teže. Vprašanje je podobno kot pri dopingu - kaj je posameznik pripravljen storiti, da bi bil še boljši. Pomoč osebnega trenerja v takih primerih je zelo pomembna.

Je 5 kg Nutelle za glavno nagrado na treningu bolj šala ali neke vrste odgovor na pretirano hujšanje? Ravno zaradi pojava pretiranega hujšanja ne gledam tako kritično na občasno nezdravo prehranjevanje mladih. Rezerve pri doseganju vrhunskega rezultata v povezavi s hrano niso prioriteta razvoja v obdobju mladinskih kategorij. Se pa predvsem na pripravah večkrat pogovarjamo o zdravi športni prehrani in kontroli teže. Tekmovanje za 5 kg Nutelle je bila seveda manjša provokacija, kot nekakšna protiutež pretiranem omejevanju pri hrani, ki je povsem neprimerno v času najbolj intenzivnih treningov. Natalija Gros je pred časom na svoji spletni strani napisala odlično kolumno, kjer že naslov "Najprej ženska, nato plezalka" pojasnjuje, da je doseganje vrhunskih rezultatov mogoče tudi brez ekstremov povezanih s telesno težo. Seveda pa mora biti plezalec tudi po konstituciji primeren, gravitaciji težko kljubujemo...

Kakšna je vloga selektorja, kako se uskladi delo s trenerjem? Selektor sem sedaj peto leto. Nekaj dela seveda opravim tudi kot trener. Na sezono opravimo približno dvajset reprezentančnih treningov na velikih umetnih stenah in vsaj dvoje daljših skalnih priprav, kjer je poudarek plezanju na pogled. Pri letnem načrtovanju in vodenju sodelujem s klubskimi trenerji, večina njih je tudi del strokovnega tima mladinske reprezentance.

Kaj so glavni cilji sezone? Kot vsako leto - odmeven rezultat celotne ekipe na SMP v Edinburghu sredi septembra. Na drugem mestu je potrditev dobrega dela na tekmah evropske serije, ki se začne v Imstu prvi vikend v juniju. Želja je tudi uvrstitev kakšnega izmed fantov v polfinale svetovnega pokala pri članih, čeprav bo letos zelo malo tekem v Evropi, poleg Kranja le še Chamonix in Puurs.

Imate kot reprezentanca ambicije tudi v skali? Ambicije v skali so povezane zgolj skozi vidik priprav na tekmovanja, se pravi plezanje na pogled. Za razliko od članov mladinci potrebujejo več tovrstnega treninga, saj je bistven za dvig nivoja plezalne tehnike. Pri fantih je letos želja, da komu uspe 8b na pogled. Prva priložnost bo že med prvomajskimi prazniki, ko odpotujemo na Kalymnos.

Kje so naši mladinci v primerjavi s svetovnim vrhom in kje v primerjavi z našimi člani? Če gledamo fante, potem imamo kar nekaj zelo obetavnih, ki že sedaj krojijo vrh mladinskega plezanja. Pri dekletih je slika bolj zaskrbljujoča, saj je le nekaj deklet, ki so se sposobna uvrščati v finale mladinske serije. Če mladince primerjamo s člani je jasno, da Klemen Bečan predstavlja velik izziv in bo očitno, kot pred leti Martina Čufar, še nekaj časa nedosegljiv. Je pa Klemen velika motivacija, njegov nivo plezanja predstavlja pot do uspeha, po kateri bodo fantje morali.

In pri dekletih? Pri dekletih je primerjava nemogoča, vsi vemo, da naše članice tvorijo najmočnejšo ekipo na svetu. Nivo kvalitete na žalost trenutno ne kaže, da bi lahko sedanja generacija ponavljala uspehe naših članic. Vendar pustimo se presenetiti, kdor pridno trenira, ima vedno možnost za dober rezultat.

Kdo so posamezniki, ki lahko sežejo najvišje v svetovnem merilu? Če bi izpostavljal imena je največji kvaliteten preskok lani naredil Domen Škofic, saj je pri 15 letih postal v kategoriji st. dečkov evropski prvak in zasedel 2. mesto na SMP v Franciji. V zadnjem mesecu je dokazal, da čez zimo ni počival. Konec mira (8c+) in podaljšana varianta Martin Krpan (9a) sta prva dva njegova odmevna vzpona letos. Od fantov so tu še Jure Raztresen (skupno drugi med kadeti v Evropi), Urban Primožič, Gašper Pintar, Izidor Zupan in še nekateri. Pri dekletih zaenkrat le Katja Kadič lahko preseneti. Od generacije, ki je lani zapustila naše vrste bi omenil še Jerneja Kruderja, ki bo v svoji prvi sezoni med člani na tekmah svetovnega pokala v balvanih poleg Bečana kandidat za uvrstitev v finale. Svetovni vrh je dosegljiv le ob popolni osredotočenosti na plezanje in marljivem delu že v najstniškem obdobju. Upam, da bodo mladi prevzeli ta način razmišljanja in verjamem, da bo vsaj komu zares uspelo.
Fotografije: arhiv Kavzar (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Smeri za Zlati cepin
14. april 2010 @ 22:34 | Teme Alpinizem.

JV stena Čo Oju in S stena Xuelin v Tienšanu - to sta najpomembnejša vzpona leta 2009, kot je odločila žirija Zlatega cepina. Pod Mt. Blancom (Chamonix, Courmayer) je žirija, ki ji je predsedoval Andrej Štremfelj, izmed 52 vzponov izbirala najboljšega. V ožji izbor je prišlo pet navez, zmagovalki pa sta dve:
JV stena Čo Oyu (8201m), ki sta jo maja preplezala Kazahtanca Denis Urubko in Boris Dedeško. Za težko direktno smer v 2600 m visoki steni sta potrebovala 10 dni. Urubko je s tem osvojil vseh 14 osemtisočakov.
S stena Xuelian West (6422m), Kitajska, ki so jo kot prvi preplezali Škot Bruce Normand in Američana Jed Brown in Kyle Dempster. V 2650 m visoki steni so bili pet dni.
Nagrado za življensko delo je prejel Reinhold Messner (65), "pionir alpinizma" in prvi človek na vseh osemtisočakih.
klettern.de, climbing.com
    
Komentarji: 0   slike: 0


ProMo intervju: V. Guček
11. april 2010 @ 11:05 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Vili Guček - športni plezalec na zimskih počitnicah, opremljevalec novih smeri

Začniva z drytoolingom oz. objavo »Ben Nevis - zasnežena 8a+ s cepini in derezami«. Zbodla te je letna ocena pri zimskem vzponu, kar si pokomentiral na ProMo blogu. Toda smer Anubis je najtežja zimska smer na Otoku sama po sebi, ne zato, ker je njena poletna ocena 8a. Jasno je, da ni direktne povezave med poletno in zimsko oceno, tega ni nihče omenil. Manjka le ocena zimskega vzpona (AI ali M) …  Res je, manjka le ocena. V zimskih razmerah se lahko marsikaj spremeni glede na poletne težave. Gre za povsem običajen trad vzpon z orodji v poprhani previsni skali. Je pa ponovitev »v snegu«, kot si jo poimenoval, resnična posebnost teh sten. V odmevih na ta MacLeodov vzpon je slišati vprašanje, v čem je smer toliko posebna, da je vzpon z orodji sploh sprejemljiv! Pri ostalih zahtevnih prostih smereh temu ni tako. Če v šali poskušam zadeti bistvo: morda bo ob klimatskih spremembah tudi Action Direct (9a) nekoč bela. In možen scenarij bi lahko bil še en zmeden poskus doseči nekaj »naj«. Kot Gaddova WI 10.

Gaddov prvenec imenuješ zmeden poskus? Ocena WI (Water Ice) je nenavadna, ker je smer opremljena s svedrovci. Sicer res zatika v ledene strukture v zelo previsni steni in ne tudi v skalo in zato ni uporabil ocene M (Mix), a vendar so ocene WI 7, morda WI8 doslej bile skrajne in tudi zelo resna stvar. Gre za izjemen, neverjeten preskok, fizično in vsebinsko pa bližje zavarovani smeri z M oceno. Neke vrste trik z ocenami.

Spomin na svoj prvi vzpon pred 30 leti: Z steber Brane, maj 2009 (levo soplezalec R. Murgelj)

Naj se vrnem na sprejemljivost plezanja z orodji po letnih smereh. V Ben Nevisu ima tak vzpon večjo težo, kot tisti v plezalkah. Na splošno pa je drytooling precej agresiven do skale in posledično do ostalega plezanja. Na Škotskem gre za specifične, posebno zahtevne zimske razmere, white conditions. V teh stenah nisem plezal, a kot je znano gre za prave avanture s slabim varovanjem. Plezanje z orodji res lahko polomi oprimke ali stope. Agresiven do ostalega plezanja pa drytooling lahko postane v primeru zimskega ponavljanja zahtevnejših prosto preplezanih smeri. Seveda gre za smeri v gorah, v plezališčih je jasno: NE za drytooling.

Je bila uničena kakšna smer, preden se je izkristaliziralo današnje stališče do uporabe orodij? Zelo malo, vem za nekaj lažjih smeri v lokalnih plezališčih. Večini je bilo jasno, da tako ne gre. Smo pa tudi opozarjali.

V hribih je stvar bolj zapletena. Zimske ponovitve letnih smeri se plezajo le še z orodji in ne kot nekoč, z rokami. Odpirajo se nova obzorja. Res je nekoliko bolj zapleteno. Z orodji je mogoče preplezati bistveno zahtevnejše predele in to v zahtevnejših pogojih. Saj gre pravzaprav za tehnično plezanje! Izraz »prosto« plezanje z orodji je anahronizem, ki bo sčasoma izumrl. Orodja omogočajo nova obzorja, zatakne pa se recimo v najtežjem kopnem raztežaju sredi stene, ki je poleti 8b, z orodji pa D6. Da niti ne omenjamo uničenja razčlemb in razmisleka o napredku … .

Kaj je prava pot, kdo jo bo pokazal? Morda etična zaveza, da v obstoječem prosto preplezanem raztežaju smeri (6c in več) ni sprejemljivo plezati z orodji. Vendar, trende in smer razvoja bodo narekovali akterji alpinizma in kombiniranega plezanja, jaz sem le športni plezalec na »zimskih počitnicah«…

Je drytooling že doživel svoj vrhunec, dal svoje alpinizmu, sedaj pa postaja nekoliko obrobna plezalna zvrst v dokaj ozkem krogu? Ines Papert celo pravi, da je dolgočasno držati velik in vseskozi enak oprimek orodja. Plezanje z orodji je lahko povsem podobno športnemu plezanju, tako po gibalni vsebini kot pristopu, jaz mu v šali rad rečem kar zimsko športno plezanje v rokavicah. Vendar ima plezanje z orodji hudo zagato. Za zahtevne smeri potrebuje zares velike in dolge previse. In seveda je treba tudi vedeti, da trenutnih ključnih akterjev športnega plezanja (Sharma, Ondra, Andrada,…) verjetno ne bi spravil s cepinov preden bi težave dosegle M20. Skratka, pomena plezanje z orodji verjetno ne gre iskati izven okvira kombiniranega plezanja in alpinizma. Ne vidim pa razlogov, zakaj bi 6c RP »bilo nekaj«, morda celo D12 NP pa »obrobno in nič«, kvečjemu trening? Res so »oprimki« ves čas enaki. Toda taki so tudi v enakomerno široki poči. V primeru večjega števila dobrih mix tekem za slovenski ledni pokal, bi bilo plezalcev z orodji veliko. Novo plezališče Ob Savi je zelo obiskano. Tudi Ines je v svoji karieri preplezala »kilometre« s svedrovci opremljenih mix oz. dry smeri. Povsem naravno je, da želi zdaj svoje mojstrstvo preizkusiti in izkušnje obogatiti in nadgraditi tudi v trad smereh. Tudi v športnem plezanju ni nič drugače.

Športno plezanje je kar množičen šport, ki temelji na dobri izbiri dobro opremljenih smeri. Opremljevalec plezališč bi bil lep poklic ali ne?
Zahteven in odgovoren, a tudi zelo lep. Izredno rad opremim novo smer. Proces nastajanja plezalne smeri je čaroben. Na zadnjem predavanju Chrisa Sharme sem bil izjemno prijetno presenečen. Čeprav sem vedel, da opremlja, sem bil navdušen s kako izbranimi, slikovitimi besedami in žarom je to podal. Morda bo mladih plezalcev, ki bodo poprijeli za vrtalni stroj, zdaj več. Projekt te vedno vrača v plezanje. Imam jih nekaj, ki so »v meni« in me priganjajo. Seveda nisi z vsakim letom mlajši, a tudi Manolo in Stevie Haston nista …

Licenca tu ni zahtevana, čeprav gre za odgovornost do plezalcev, ki se jim zdi samoumevno, da vse »štima«. (In do narave, vendarle gre za poseg vanjo. Za povrh pa še do proračuna, ki preko KŠP financira opremo in do potencialov plezališča, saj z napačno smerjo lahko pokvariš veliko). Licenca je pogoj za podporo s strani KŠP z opremo. Seminarji za opremljevalce so dobro obiskani, opremljevalcev z nekaj več opremljenih smeri in posledično izkušnjami, pa je kljub vsemu zelo malo. Problem vidim v zahtevnem umeščanju plezališč v občinske zemljevide, kot koristne športne objekte. Ponekod je dostop do pravih biserov prepuščen dobri volji bližnjega kmeta, ki ga prav malo briga za naša »svetišča v plezalskem mikrokozmosu, če ne more odpeljati nagrabljenega listja. In časi so postali pač takšni, da je nekdo lahko tudi lastnik skale z vsemi svetimi lastninskimi pravicami. Plezalci bi potrebovali strokovno pravno podporo. Na splošno je športno plezanje kot nekaj koristnega za človeka in mladino že kar prepoznano, najtežje je ravno na lokalni ravni. Na žalost tudi plezalci s svojim odnosom do plezališč oz. bližnjih prebivalcev stvari včasih malomarno zapletejo.

Kdaj je pravzaprav plezanje postalo »varen« šport, kdaj se je zgodil »preskok« v miselnosti? Prve športne smeri so zagotavljale minimum varnosti, danes so svedrovci »en meter« narazen. Plezanje je tudi šport in v malo katerem športniki umirajo. Mislim, da je nezaustavljiva želja po kar se da popolnem obvladovanju plezalnega gibanja povsem naravno prinesla s seboj potrebo po varnosti. Povsem razumljiva je tudi težnja, da se gibalno popolnost preizkusi v neopremljenih smereh. Oblik plezanja je veliko in prepričan sem, da se ne izključujejo. Lahko sobivajo in vsakdo si v skladu s svojimi sposobnostmi, življenjskim obdobjem, pripravljenostjo za tveganje izbere ustrezno. Problema ni. Lahko pa ga naredi primerjanje, vrednotenje, iskanje »naj« vzponov…

Leti tole na kakšno objavo na GL? V športu se pač primerja in piše o naj dosežkih in naj posameznikih. O čem pisati potemtakem? O tem »kako smo se imeli fajn«? Nisem imel v mislih konkretnih objav, čeprav bi se jih zdaj ob namigu lahko spomnil: prva 8a v naših hribih in prepiri o oceni, nenatančna in dvoumna poročanja o pomembnih vzponih… Z novinarskega in uredniškega gledišča je vprašanje o čem pisati na mestu. Razumljivo je tudi, da so najboljši vzponi vredni omembe. A v naravnih stenah, kjer imamo včasih le oceno, s katero ovrednotimo vzpon, kjer so pogoste nejasnosti okrog »neformalnih« pravil, je prostora za manipulacije dovolj. Skrajnost, da sploh ni pomembno, kaj splezaš, pa tudi ni rešitev. Plezanje ima nerešljive težave že v genih.

Ena takih genskih težav je gostota smeri. Je smiselno tlačiti smeri eno ob drugo, da jih pridobimo čim več, ob tem pa ni več jasno, kateri oprimek še velja? Tudi sam poskušam iz najmanjše skalce dobiti največ možnih smeri. Če bi bilo dobrih sten več, morda ne bi ravnal tako. Včasih so zato smeri blizu ena ob drugi. Teoretično gledano bi seveda moralo levo in desno od smeri biti plezanje vsaj nekoliko zahtevnejše, da te »drži« v smeri. A so včasih ti odtenki res drobni. Izogniti se levo in desno, pa se pravzaprav vedno da, če to hočeš. Vedno poskušam speljati smer tako, da je ob ogledu in glede na potek svedrovcev kar se da jasna. Vprašanje, kaj velja in kaj ne, se pojavi, kadar smeri uporabimo za plezalni rezultat. Za to so boljše tekme.

Še bolj je moteče, da levo in desno vidiš kup svedrovcev. Kje je tu občutek svobode, ki se kot nekakšna floskula v tem športu velikokrat sliši? Moteče so lahko preštevilne povezave med obstoječimi smermi.. Dokler so smiselne, v tem ne vidim problema. A se včasih ne znebiš občutka, da bi nekdo rad »novo« smer brez enega samega nameščenega svedrovca. In se »povezuje, križa in štrika«, da res ne veš kje še »velja« in kaj ne in kateri svedrovec je sploh v smeri, ki jo plezaš. Preplezati novo smer je »kul«, a to zahteva čas, trud, opremo, znanje, izkušnje. Občutek svobode je res ena od fraz, ki spremlja plezanje. Na srečo pa je rezerviran za tiste, ki plezanju posvetijo večji kos svojega časa, energije in razmišljanja. Kot opremljevalcu pa mi načeloma ni všeč, če je plezališče videti kot Dinos oz. železnina. Ponekod sem ravno zato uporabil francoske sive svedrovce, ki so diskretni, manj vpadljivi.

Problem je še bolj izpostavljen v velikih stenah. Osrednji del Anič Kuka v Paklenici je recimo en tak primer. Orientacija je, paradoksalno, vedno težja. Res je. Veliko smeri, ki se vsevprek križajo. Potreben je resen študij vodnika, preden se podaš v steno in še zgrešiš. Tako pač je, poti nazaj verjetno ni. Se pa lahko kaj naučimo. Paklenica nam nudi varno prosto plezanje v veliki steni. Čisti užitek. Je pa ravno opremljanje smeri v tej steni pokazalo, kako potreben bi bil »koncept«, nek dogovorjen širši okvir, ki bi nam ohranil tudi plezanje s sprotnim nameščanjem varovanja. Za vse je dovolj prostora pod soncem. Ni mi všeč, če se stvari slikajo črno belo in izključujoče. Upam, da El Condor, Psihokiller, Utopija ostanejo brez svedrovcev. Ali pa sem se pri Utopiji že zmotil?

V Sloveniji posebne nostalgije po tveganih vzponih ni, kaj šele po kakšnem trad plezališču? Nostalgije ni po tem, da v Črnem Kalu ne bi bilo svedrovcev. Športno plezanje je plezanje približalo ljudem. In nastavilo tudi pasti. Sam si omenil občutek svobode, ki ga danes prodaja vsak, ki se skobaca čez nekaj smeri. Za obstoj ali razmah trad scene je verjetno potrebna tudi ustrezna skala. Plezal sem v Angliji, v bolj plezanih smereh so mesta za zatikanje oguljena od žic. Zgolj dejstvo, da zatikaš sam, plezanja ni spremenilo v neko globljo avanturo. Zaradi trdne skale so lahko povsem nadomestili svedrovce. Seveda pa je trad plezanje v zelo zahtevnih smereh z zmanjšanimi možnostmi varovanja druga zgodba, »viteške igre«. In te so res domena ožjega kroga plezalcev.
Torej, razen omenjene kamnine, ne vidim ovir, da ne bi poiskali in preplezali smeri s sprotnim nameščanjem varovanja. V hribih se to itak počne, kjer pa so že urejena športna plezališča, bi težko kolo zgodovine zavrteli nazaj. Nekateri zato plezajo mimo svedrovcev, drugi iščejo visoke balvane. Vsem je lahko lepo.

Veljaš za enega najbolj aktivnih in tudi najboljših opremljevalcev smeri.
Prijetno in lepo je slišati, da so ljudje zadovoljni s tvojim delom. Nekaj izkušenj se je pri številki preko 400 novih smeri vendarle nabralo. Za lepo smer potrebuješ predvsem lepo linijo in dobro skalo. Smeri so včasih lepe toliko, kolikor si vztrajen in predan delu, tudi čiščenju. Od časa, ki ti ga vzame smer, je včasih le desetina namenjena vrtanju in lepljenju.

Ob tem si kritičen do izdajateljev plezalnih vodnikov. Se res »šlepajo« na opremljevalcih smeri? Le-ti jih opremijo, založbe jih opišejo in tržijo. V nekem obdobju sem bil kritičen do avtorjev in izdajateljev plezalnega vodnika, saj sem imel občutek, da smo opremljevalci prepuščeni sami sebi, svoji iznajdljivosti pri nabavi opreme in odrinjeni v tej meri, da nas v vodniku niti ne omenijo. Skratka, da izdaja vodnika ni bila namenjena prvenstveno temu, da se s predstavljanjem dela opremljevalcev pridobiva sredstva za obnovo, vzdrževanje, nove projekte. Kasneje se je položaj s pomočjo Komisije za športno plezanje izboljšal. A še vedno je teh izredno malo. Sčasoma bodo večinoma potrebni zgolj vzdrževalci, ki bodo menjavali sidriščne vponke. Sicer pa o izdajateljih vodnika vse najlepše, saj ravno izdajajo moj priročnik …

Fotografije: arhiv Guček (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Nova smer v Matterhornu
06. april 2010 @ 08:47 | Teme Alpinizem.

13. marca sta Marco in Hervé Barmasse, oče (61) in sin (32), oba gorska vodnika iz severne Italije, preplezala 1200 metrov visoko smer v južni steni Matterhorna. Gre za star problem v območju velikega ozebnika, kjer so poskušali mnogi, tudi Marco pred 25 leti. Prav on je tudi avtor bližnje Direttissime. Nova smer Couloir dell’Enjambée začne po klasični smeri iz leta 1931, nadaljuje levo od Direttissime iz leta 1983, zadnjih 400 m pa gre desno od strmega ozebnika, ki deli južno steno po vsej višini in se konča na rami 4478 metrov visoko. Naveza je bila na vrhu ob osmih zvečer, do koče Carel sta sestopila ob enih zjutraj.
Hervé Barmasse Matterhorn zelo dobro pozna, v njem je preplezal številne smeri, pred tremi leti je soliral Direttissimo, poleg tega tu redno vodi. Dejal je, da gre za zelo težko smer in da je namenoma ni hotel oceniti z M (Mix). Na ta način je očitno hotel smeri dati nek bolj brezčasen pomen, da pač ne gre zgolj za težko plezanje, ampak za nekaj več ...

Pri vsem skupaj je prav presenetljivo dvoje. Najprej, da je v tako znani in obiskani gori tako dolgo ostal nerešen nek plezalni problem. In drugič, da starost v alpinizmu in plezanju očitno ni nikakršen minus. 52 letni Steve Haston v 9a, 52 letni Manolo 8b+ on sight, sedaj 61 letni Barmasse v Matterhornu in še bi lahko naštevali.
Barmessejeva pa nista edina znana družinska naveza, danes poznamo kar nekaj močnih sorodstvenih navez. Prav njim bo namenjena posebna pozornost na letošnjem Zlatem cepinu, ki poteka ta teden v Chamonixu in Cormayerju. Ob obeh Italijanih bodo tako za uvod prireditve (8. aprila) predstavili tudi tri izjemno močne bratovske naveze. To so Švicarja Simon in Samuel Anthamatten (Mountain Hardwear), Španca Iker in Eneko Pou (DMM) ter Avstrijca Hansjorg in Vitus Auer (Edelrid). O vseh smo na naših straneh že poročali.
climbing.com, planetmountain.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0