Alpinizem

Cerro Torre zdaj še prosto
25. januar 2012 @ 09:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Potem ko je izbite svedrovce zasegla policija, je le tri dni po čistilni akciji Kennedyja in Kruka v Cerro Torreju David Lama v alpskem stilu prosto ponovil Maestrijevo in s tem pokazal, da se na Cerro Torre še vedno da splezati. Vložek je zdaj višji, nagrada pa tudi.

 

Kennedy in Kruk si po svojem manevru v Cerro Torreju in po kritikah dela alpinistične srenje (kritični so Italijani, navdušeni Američani) verjetno nista mogla želeti boljšega nadaljevanja, kot ga jima je ponudil Avstrijec David Lama. S svojo prosto ponovitvijo Kompresorja je enostavno pokazal, da se na Cerro Torre da splezati tudi brez množice svedrovcev. Tako je na nek način potrdil pravilnost njune odločitve, pa čeprav sta precej verodostojnosti za tak zgodovinski poseg izgubila, ker sta se dela lotila šele pri spustu. Toda v zgodovino ne bo šel njun vzpon, saj ga je kot takšnega v celoti izpeljal šele Lama, pač pa njun »spust«. Res je tudi, da sta Severnoameričana s svojim dejanjem »ven pobrala« tudi vse pretekle ponovitve, nikakor pa ne prihodnjih! "Odločitev je padla na vrhu in pripravljena sva sprejeti odgovornost" sta izjavila potem, ko jo je v El Chaltenu celo zaslišala policija in jima zasegla vseh 100 izbitih svedrovcev.

 

Lama je s soplezalcem Ortnerjem v smer vstopil 19. januarja ob enih popoldan. Pri prvih svedrovcih je plezal naravnost in nato našel prehod nekaj metrov levo od Salvaterrove variante. Uspel je v drugem poskusu. Avstrijca sta bivakirala na ledenem stolpu in naslednjo jutro vstopila v headwall, od koder sta Kennedy in Kruk odstranilia skoraj 100 svedrovcev. Lama je sprva sledil originalni smeri, nato pa plezal po počeh in zajedah desno od nje do vrha.

David: "Prosta ponovitev JV raza Cerro Torreja je zame verjetno največja pustolovščina mojega življenja. Ponosen sem, da sem uspel brez vseh tistih svedrovcev". Spomnimo, Lama je v svojem poskusu proste ponovitve in snemanja podviga razburil alpinistično sceno prav z nameščanjem dodatnih svedrovcev.

 

Za konec pa ... je sploh obstojala možnost, da bi omenjeni svedrovci za vedno ostali v smeri? JV raz Cerro Torreja se bo namreč z nadaljnjim razvojem plezanja vedno bolj plezal prosto in vedno manj tehnično ...

 

klettern, bergsteigen

 

Komentarji: 0   slike: 0


Cerro Torre "na pošten način"
22. januar 2012 @ 16:16 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Znamenitega Kompresorja v Cerro Torreju ni več. Radikalna rešitev zgodovinskega problema, ameriško kanadska naveza ponovila smer brez Maestrijevih svedrovcev in počistila večino železja iz stene.

 

Novica je vsekakor zelo vroča. Američan Hayden Kennedy in Kanadčan Jason Kruk (o njuni zadnji prvenstveni v Aguja de L'S smo poročali pred kratkim) sta preplezala JV raz Cerro Torreja po Maestrejevi smeri. S svojim vzponom sta na svoj način odgovorila na polemike, ki smer spremljajo od njenega nastanka leta 1970. Kako je tudi ne bi, saj si je Maestri s svojo ekipo pot na vrh gore utrl s številnimi svedrovci, pri vrtanju pa si je pomagal celo s kompresorjem, ki je ostal v steni in smeri tudi dal enega izmed imen. Kljub mnogim pripombam so si ponavljavci pri ponovitvah pomagali prav s spornimi svedrovci. Debate o tem, kaj narediti s svedrovci so se vrstile, v zraku pa je vseskozi visela želja po vzponu brez Maestrijevega železja. Vzpon, ki ga še ni bilo, je dobil ime "by fair means", s poštenimi sredstvi. Silvo Karo, avtor dveh smeri v Cerro Torre: "Maestrijev vzpon je bil ukraden iz prihodnostii. Brez vseh teh svedrovcev bi bila zgodovina te gore zelo drugačna".

 

Do letos so bili vsi poskusi neuspešni, 17. januarja pa sta Kennedy in Kruk v 13 urah zmogla 900 m stene in težave ocenila s 5.11+, A2. Njuna smer "by fair means" v večini sledi (bivšim) Maestrijevim svedrovcem (leva smer na sliki), sem in tja pa zavije v bližnji varianti. Zgolj za varovanje sta uporabila pet svedrovcev, od tega štiri v varianti Salvaterra-Mabboni (1999) in enega v varianti Geisler-Kruk (2011). S tem naj bi rešila star plezalni problem in še starejše vprašanje stila in etike v zvezi s to markantno goro. Pri sestopu sta namreč očistila svedrovcev dobršen del Maestrija.

 

Koliko novih debat sta s tem odprla je drugo vprašanje. Dobro je, da sta od besed prešla k dejanjem in počistila del železja. A na vrh vendarle nista splezala povsem brez svedrovcev, čeprav tistih pet, ki sta jih vpela niso bili Maestrijevi. Kakorkoli, Kompresorja ni več in Cerro Torre je zdaj zahtevnejši.

supertopo, alpinist, planetmountain, pataclimb

 

Komentarji: 0   slike: 0


Outdoor večeri v Galeriji Kapitelj
22. januar 2012 @ 04:53 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Sreda, 15.02.12. ob 19.30: Alpski štiritisočaki, Žiga Šter

Galerija Kapitelj, Poljanski nasip 8, Ljubljana.

Program predavanj:

• Ledno plezanje na Norveškem - 23.11.11, Klemen Premrl (zaključeno)
  
• Srednja Amerika - vulkanska pustolovščina - 30.11.11, Janez Pretnar (zaključeno)
  
• Turno smučanje Iran, Maroko, Kavkaz - 7.12.11, Žiga Šter(zaključeno)
• Treking po Nepalu - 01.02.12, Klemen Volontar (zaključeno)
  
• Alpski štiritisočaki - 15.02.12, Žiga Šter
  
• Gruzija z vzponom na Kazbek (5030 m) - 22.02.12, Janez Pretnar
• Korzika, soteskanje in plezanje - 29.02.12, Matevž Vučer

Organizira Vertigo - specialisti za vertikalo.
Informacije in neobvezne prijave na info@vertigopro.si

Komentarji: 0   slike: 0


Dober december v Patagoniji
09. januar 2012 @ 10:35 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Prvenstvene tako v navpičnem ledu kot v yosemitskih počeh. Smer sezone je Norveška v Torre Egger. Garibotti: "To je King Line v ledu".

 

V Patagoniji je bilo v decembru opravljeno nekaj odličnih prvenstvenih vzponov.

Norvežana Bjørn Eivind Årtun in Ole Lied sta v južni steni Torre Egger (slika levo) našla izjemno ledno linijo, ki se vleče z legendarnega sedla Col of Conquest med Eggerjem in Torrejem. Po bivaku na sedlu sta potegnila 7 novih raztežajev v navpičnem in tudi previsnem ledu do vrha gore. Smer sta imenovala Venas Azules, visoka je 950 m, od tega je 350 m prvenstvenih. Ocenila sta jo 6b+, A1, AI6. Odličen poznavalec Patagonije Rolando Garibotti je podvig komentiral takole: "V športnem plezanju je Chris Sharma lansiral izraz King Line za posebno lepe in unikatne smeri. Norveška smer je definitivno ledna verzija Sharmine "Kraljevske linije" in smer sezone tu v Patagoniji«.

 

Ameriško kanadska naveza Hayden Kennedy in Jason Kruk je v južni steni Aguja de l'S (slika spodaj levo) našla pravo yosemitsko smer, ki spominja na tamkajšnjo klasiko Astroman. Sedem dolgih samostojnih raztežajv v perfektni skali sta imenovala The Gentleman's Club (900 m, 7a/5.11+). Več.

V JZ steni Aguja Poincenot (slika desno) v masivu Fitz Roya so Američani Jens Holsten, Joel Kauffman in Mikey Schaefer v alpskem stilu z dvema bivakoma preplezali Rise of the Machines (900 m, 6c, A2+). Spodaj 6b v odlični skali, zgoraj v headwall pa slaba skala in tehnika A2+. Kaufmann: »Ena največjih smeri našega življenja.«

 

V vzhodni steni Aguja Guillament je švicarsko italijanska naveza Roger Schaeli in Simon Gietl preplezala Let's get wild (600 m, 7a, 90°). Vzpon je trajal dva dni, prvi dan za prvi raztežaj, drugi dan za vse ostalo do vrha. Smer poteka po atraktivnih izpostavljenih počeh in snežni gobi v predzadnjem raztežaju. Gietl: »Preplezati takšno super smer v alpskem stilu, na pogled, brez enega svedrovca je enostavno fantastično«.

 

Dodajmo še prvenstveno smer ameriško argentinske naveze Colin Haley - Jorge Ackerman v Aguja Standhardt: El Caracol (500 m, 5.9, A1+, M4) iz začetka decembra, s katero se je lepa serija prvenstvenih pravzaprav začela.

 

Za konec zanimivost oziroma še en primer "urbanizacije" tudi v Patagoniji. V Cerro Catedral (Bariloche) so plezalci (sicer že pred časom) med dvema vrhovoma uredili slack line in zato zavrtali tri svedrovce v sredini drugega raztežaja smeri Conflicto de Generaciones. To pa je ena prvih smeri v območju, ki je bila splezana s svedrovci od spodaj navzgor, avtor pa nihče drug kot Švicar Piola. Značaj te zgodovinske smeri (za Argentino) se je s tem seveda spremenil. Pataclimb.com, glavni kronist vzponov v Patagoniji navaja, da je še posebej žalostno, če to storijo dobro znani plezalci (?) in zaključuje: "Fuck Slacklines".

 

pataclimb.com, climbing.com, planetmountain

 

Komentarji: 0   slike: 0


The Shark's Fin končno preplezan
20. oktober 2011 @ 11:19 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Ameriška naveza po številnih poskusih preplezala The Shark's Fin v SZ steni Meru Central (6310 m). Direktna smer čez t.i. »plavut morskega psa« nedvomno pomeni rešitev enega najbolj aktualnih alpinističnih problemov.

 

Conrad Anker, Jimmy Chin in Renan Ozturk so SZ steno Meru Central (6310 m) v Garvalski Himalaji po direktni liniji čez znamenito "plavut" preplezali v 12 dneh. Američani so vrh osvojili 2. oktobra in s tem končali dolgotrajno obleganje številnih alpinistov. V 30 letih se je zvrstilo več kot 20 poskusov različnih navez. V steni je leta 2009 poskušala tudi slovenska naveza Grmovšek, Karo, Lukič in v alpskem stilu prišla čez prvi skalnati pas.
Tudi Ankerju je bil to že tretji poskus, ostalima dvema pa drugi. Vsi trije skupaj so v steni v nekaj letih preživeli več kot 30 dni. Leta 2008 so po 19 dnevnem obleganju obrnili vsega 150 m pod vrhom. Chin: "Mogoče ni usojeno, .. ne bom se več vrnil."

Pa se vendarle je, septembra 2011. Spodnji del so tokrat preplezali relativno hitro. V 6 dneh so prišli do previsnega dela Indian ocean Wall, kjer je sledila tehnika s težavami do A4. Težak in izpostavljeni raztežaj z imenom Crystal Pitch je eden ključnih. Zadnji del smeri je mešanica lednega in tehničnega plezanja.

Ključni faktorji za uspeh so bili lepo vreme (čeprav so bile temperature podnevi do -20 st.), izbira opreme (tako za ledno kot skalno big wall plezanje) in odločitev, da se stene ne lotijo v alpskem stilu. Chin: "Brez tehnike in v alpskem stilu preprosto ne bi šlo."

 

Ko govorimo o Meruju seveda ne moremo mimo Valerija Babanova, ki je leta 2001 prvi preplezal 2000 metrsko SZ steno. Po neuspelem poskusu v "plavuti" je sam potegnil novo smer nekolko bolj desno. Smer je imenoval Shangri La (ED 5.9/5.10 A1/A2 M5 75 st.) in bil zanjo nagrajen tudi z Zlatim cepinom. Za njim sta leta 2006 čez steno prišli še japonska in češka naveza, vendar je vsaj prva bolj varianta Babanove, druga pa bolj neuspel poskus vzpona čez plavut.

alpinist

 

 

Komentarji: 1   slike: 0


Z derezami po smeti
12. oktober 2011 @ 21:45 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Tri tone smeti iz Mer de Glace. Lafuma poskrbela za plačan delovni dan udeležencev čistilne akcije na največjem francoskem ledeniku.

 

Club Alpin Français (CAF) in Lafuma sta organizirala že četrto čistilno akcijo pod Mt. Blancom. Na ledenik Mer de Glace pod Mt. Blancom sta popeljala 110 prostovoljcev, ki so zbrali tri tone smeti. Za primerjavo, v lanski akciji je 80 ljudi nabralo 2,3 tone smeti. Struktura odpadkov je podobna: jeklenice, pločevinke, plastika.

 

Mer de Glace je z dolžino 7 km  in globino 200 m največji francoski ledenik. Vsako leto ga obišče pol miljona obiskovalcev. Turistiom predstavlja končni cilj, allpinistom izhodišče za skalne inl ledne smeri, smučarjem pomeni del spusta po Valle Blanche.

 

Akcijo je finančno podprla Lafuma (vsi udeleženci so dobili plačan delovni dan), koordinirali pa so jo gorski vodniki iz Chamonixa in alpinisti iz ekipe Lafuma, med njimi tudi "legende" Catherine Destivelle, Stephanie Bodet, Christophe Dumarest, Patrick Gabarrou, Arnaud Petit.   lafuma, klettern

Komentarji: 0   slike: 0


Poč vseh poči
10. oktober 2011 @ 23:19 | Teme Alpinizem, Plezanje.

V puščavi Utah preplezana Century Crack, "največja, najširša, najbolj atraktivna in tudi najbolj odurna poč na svetu".

 

Največja, najširša, najbolj odurna, široka pošast, Big Daddy vseh poči. To je nekaj (morda pretiranih) nazivov sveže preplezane velike strehe v Utahu, čez katero vodi tipična of width široka poč. Za nepoznavalce: predstavljajte si strop in v njem pravilno 10 do 20 cm široko razpoko brez dodatnih razčlemb, ki se vleče 40 m daleč. V bistvu je to vseskozi kar konkreten "oprimek", toda zelo neuporaben.

 

Century Crack je leta 2001 našel Crusher Bartlett z zvenečim vzdevkom Desert Rat (Puščavska podgana) in jo preplezal solo tehnično. Imenoval jo je Chocolate Starfish (A1). Nekaj let kasneje se je 40 metrske strehe s ciljem proste ponovitve lotil Stevie Haston. Po številnih neuspešnih poskusih jo je označil za najbolj atraktivno smer na svetu in napovedal oceno 9a ali več. Zdaj sta v smeri uspela Angleža Pete Whittaker and Tom Randall. Oba sta sta izkušena plezalca širokih poči, za sabo imata najtežje v Evropi in ZDA, tudi v testnih stenah Little Cottonwood Canyon in Vedauwoo. Predvsem pa neskončno "krogov" v Randallovi kleti. Tam sta si na stropu naredila simulacijo takšne poči in prav to je bilo odločilno! Kot se je izkazalo že prvi dan v smeri, je bila kopija v kleti skoraj povsem enaka originalu, tako da sta imela občutek, kot da v smeri poskušata že dve leti. Tako sta smer oba preplezala že drugi dan. Pri tem priznavata manjšo lepotno napako, saj nista v celoti nameščala varovanja sproti. Dva metulja (5 in 6) sta po predhodnih poskusih ostala v poči tudi za finalno plezanje iz preprostega in praktičnega razloga. Pobiranje varoval iz take smeri zahteva namreč veliko truda in časa in je pravzaprav že samo po sebi zahtevno plezanje.

 

In težave? Randall: »Nisva ravno prepričano kakšna ocena bi bila realna. Kot rečeno, legenda Stevie Haston je napovedal 9a ali več. Vzela si bova še nekaj časa za premislek, medtem pa splezala še nekaj ameriških klasik. Zagotovo pa veva, da je to daleč najtežje, kar sva splezala do sedaj«. Tako kot vzdevki navedeni v uvodu, tudi ocena "9a ali več" zveni mogoče malo pretirano, vsaj glede na porabljeni čas prvih plezalcev. No, prav čas bo crack monster tudi postavil na mesto, ki ji gre.

ukc

 

 

Komentarji: 0   slike: 0


Prihodnost je OutDry
02. oktober 2011 @ 12:33 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Bo pri rokavicah še kdaj tako, kot je bilo? Je prihodnost OutDry in ne Goretex?

 

»Waterpoof and breathable«, »Wasserdicht und atmungsaktiv«, držati vodo in dihati ... to sta dve primarni zahtevi današnje outdoor opreme. Pri oblačilh zadeva niti ni tako zapletena, Goretex in druge PU membrane svoje delo odlično opravljajo. Težave nastopijo pri obutvi in še posebej pri rokavicah. Do sedaj znan način vstavljanja PU membrane je namreč zapleten. Problem je spajanje ploskev, pa naj gre za leplenje ali varjenje. Pri spojih para ne prehaja na zunanjo plast in stvar ne ''diha''. To pa niti ni glavna slabost omenjenih membran. Največja slabost je t.i. nespojenost, odstopanje membrane od zunanje plasti oz. školjke (usnja, tekstila, nylona, softshella, ...). Zaradi manjših ploskev, številnih zavojev in šivov, PU membrana (Goretex, ..) odstopa od zunanje plasti (školjke). Med školjko in membrano tako ostaja prostor, ki ga (zaradi prepustnosti prve) prej ali slej napolni voda. Ta, ujeta med obe plasti, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje, pritisk na membrano se poveča in voda prej ali slej preide v notranjost.

 

Bistvena prednost OutDry membrane je enotnost z zunanjim slojem (školjko). Prav ta se v proizvodnem procesu najprej izdela, nato se na notranjo stran s pomočjo toplote pritrdi OutDry membrano. Končni rezultat:

- 100% vodotesnost, ker med plastmi ni prostora za vodo in je pritisk vode na membrano nižji

- hitro izparevanje vlage, ker ni spojev, ki bi zmanjševali prepustnost

 

Mountain Hardwear je glavni partner OutDry-a na področju rokavic, oglej si nazorno VIDEO predstavitev (Internet Explorer):

Prednost Outdry membrane - spoznaj razliko in Outdry tehnologija - kako naredimo rokavico

 

 

(S.R.). Sorodni članki: Outdry rokavice, nova tehnologija

Komentarji: 0   slike: 0


Nakupovalno središče Matterhorn
19. september 2011 @ 22:50 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Zgodba potrošnika Jošta o vzponu z vodnikom na švicarsko ikono. "Slišala sva o masovnem turizmu na gori, nisva pa si predstavljala ...".

 

V ponudbi niso artikli, ampak doživetje, pravzaprav trofeja. Vse ostalo spominja na nakupovalno središče današnjega časa: gneča, lov za parkirna mesta in boljše štartne pozicije, občutek sreče ob dobrem nakupu, priokus prikrajšanosti ob visokih (?) cenah in slabem (?) servisu. Enakovredno dobre ponudbe (beri: gora) v okolici ne vidi nihče. Tam ni gneče.

 

Reiner Jost: Žalostno poročilo o dejstvih in nepotrebnem priganjanju na vodeni turi po grebenu Hörnli

 

Kdor bi rad na Matterhorn se mora odločiti, ali bo šel sam ali z gorskim vodnikom. Več kot 800 mrtvih v zgodovini gore daje misliti. Glavna težava je izjemno težka orientacija v spodnjem delu. Ker ni več dobrih starih gorniških kameradov, ki bi te popeljali na vrh takšne gore, se s sinom odločiva za gorskega vodnika. Kljub nenormalno visokim stroškom. Kondicijsko dobro pripravljena se zapeljeva v 780 km oddaljeni Zermatt. Opraviva aklimatizacijsko turo na višino 4000 m. Po dogovoru s tamkajšnjim Alpincentrom sva dva dni kasneje ob dveh popoldan v Hörnlihütte (3260 m). Čakava in dolgočasiva se na terasi, opazujeva »promet«. Vedno več turistov in vodnikov prihaja v kočo, ki je bila ob 18 uri že dodobra napolnjena. Stoli v jedilnici so jasno razdeljeni: polovico za gornike in alpiniste, četrtina za gorske vodnike, četrtina za njihove kliente. Tako sedimo na dodeljenih stolih ločeni s pregradno steno in čakamo na svojega vodnika. Pravi gorniki iz prve polovice jedilnice nam sem in tja namenijo kakšen pogled zviška, vodniki se v svojem dobrem razpoloženju za nas sploh ne zmenijo. Po večerji, ob sedmih, pet ur po prihodu, le prideva do svojega vodnika, sledi kratka predstavitev, pregled opreme in napotki za naslednji dan. Na spanec v kratki noči ni misliti, noč je zaradi obiskovanja stranišča vseh udeležencev kot sankališče.

 

 

Vstanemo ob pol petih, sledi hiter zajtrk, vodniki nas navežejo že v jedilnici, in ob 4.50 se začne! Več kot 50 ljudi se drenja in pritiska na varovana vhodna vrata (slika spodaj). Končno, 3, 2, 1, zdaj, vrata se odprejo in dirka se prične! Tečemo v soju čelnih svetilk do vstopa v greben, le tri minute od koče. Imava srečo, sva v prvi tretjini, ne bo nama treba čakati predolgo. Čeprav sva bila seznanjena z gnečo, si vsega skupaj res nisva tako predstavljala!

Ko nama je vodnik zvečer dejal, da moramo najkasneje v 2 urah in pol doseči Solvayhütte (600 m višje), sicer se bomo obrnili, sem mislil da se šali. Sedaj vidim, da je mislil resno. Ni časa niti za kakšno fotografijo, kaj šele za video. Tako vrh (še 750 m višje) dosežemo z dvema kratkima počitkoma v 4 urah. Ob vsej naglici brez posledic vendarle ni šlo, ena izmed planink mi je z derezami stopila na čevelj, komaj je bil čas za kratko »oprostite«, za spomin so mi ostale luknjice v usnju. Torej, ob devetih smo na vrhu, časa za veselje pa še vedno ni. Kljub odličnemu vremenu in razmeram že po 5 minutah začnemo s sestopom, za katerega potrebujemo 4 ure. Skupno torej 8 ur za 1218 višinskih metrov gor in dol, od tega 500 m na derezah. Naša tura je končana ob enih. Nekateri drugi sestopajo še ob sedmih. Zakaj torej naglica? Odgovor je na dlani: bila sva le dva od XXX turistov, s katerimi želijo vodniki čim hitreje opraviti in čim prej prevzeti nove stranke. In ob dveh ali treh pirih preživeti še en lep popoldan na soncu na terasi (preverjeno!)

In končno cena, ki je nenormalna. Vsak vodnik vzame le enega klienta, cena je 1.100 eur, prišteti je treba še 150 eur za vodnikov in svoj polni penzion. Ob tem v koči ni vode za goste, čeprav jo vsak dan obišče 80 preznojenih ljudi, ki si tako ne more umiti zob ali rok. WC-ja sta le dva, podlog za spanje je le 20. Za vse to je 75 EUR več kot realna cena, koliko stane pijača pa raje ne bom navajal.

Kljub vsemu, bila sva na Matterhornu, na gori o kateri sva sanjala. Ki pa se je spremenila v masovni turizem. O tem sva slišala, nisva pa si predstavljala ...

bergsteigen.at

 

Komentarji: 0   slike: 0


Orbayu
16. avgust 2011 @ 22:15 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Prva ponovitev »najtežje big wall na svetu« in znižanje ocene. Dva dni kasneje v novi smeri hud padec z relativno srečnim koncem.

 

Leta 2009 sta brata Iker in Eneko Pou (DMM, na sliki desno) kot prva preplezala 13 raztežajev dolgo smer Orbayu v stolpu Naranjo de Bulnes (2529 m) v Španiji in jo ocenila z 8c+/9a. Devetega in desetega avgusta sta jo ponovila Belgijec Nicolas Favresse (31) in Poljak Adam Pustelnik (29). Prvi dan Favrese, dan kasneje Pustelnik, v obeh primerih vsak vse raztežaje v vodstvu. Za najtežji raztežaj (prvotno 8c+/9a) predlagata 8c, morda le 8b+, odvisno od velikosti plezalca. Po raztežajih si ocene sledijo takole: 8a, 7c+, 7c, 8c/8b+, 7c in nato še 6 raztežajev do 6b.

 

Orbayu je vse do navedbe ocene s strani belgijsko poljske naveze veljal za najtežjo big wall na svetu. Čeprav je podeljevanje takšnih naslovov že v osnovi nehvaležno, je še posebej nerealno pri takšnih smereh v velikih stenah, saj ne gre le za oceno najtežjega mesta, pač pa celotne težave, varovanje, kvaliteto skale ... Kakorkoli, Orbayu je zdaj pač le ena izmed najtežjih kot sta Huberjevi Bellavista (8c) in Panorama (8c) v Cinah, Kammerlanderjev Silbergeier (8b+) v Ratikonu (slednjo sta Favresse in Pustelnik ponovila leta 2009) in kot so seveda najtežje v El Capu - Nos (8b+) ter Caldwellovi Dihedral Wall (8b+) in Magic Mushroom (8b+).

 

Dva dni po tej težki ponovitvi sta Favresse in Pustelnik uspeh želela kronati še z novo smerjo v isti steni. A Adamu, ki ima za sabo že smer kot je Action directe (9a), se je odlomil oprimek in po 20 m padcu je pristal na tleh in z zlomljeno križnico, prsnico in prvim ledvenim vretencem (na sliki desno v bolnici v Ovideu) ...

 

klettern, ukc, bd

 

Komentarji: 0   slike: 0


Iz Mrtvega morja na streho sveta
08. avgust 2011 @ 20:27 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo.

9269 m znaša vzpon z najvišjo višinsko razliko na planetu. V šestih mesecih s kolesom iz Jordanije do baznega tabora po Everestom in na vrh ...

 

Mrtvo morje v Jordaniji, 420 metrov pod morsko gladino, ni ravno običajno izhodišče za vzpon na Everest. Razen, če želiš opraviti vzpon z največjo višinsko razliko na Zemlji. Takšnih in drugačnih izzivov v zvezi z najvišjo goro očitno še ne bo zmanjkalo. Ampak v tem primeru je bistvo drugje.

Podviga se je lotila ekipa šestih ljudi s povsem normalnim življenjem: učitelj, vodja trženja, fitnes inštruktor, dva študenta in in nekdanji mornariški častnik. Njihovo sporočilo je - če nosiš željo v sebi in imaš priložnost - izkoristi jo, naredi nekaj za sebe. Ne obremenjuj se s ciljem, uživaj na poti, dokler pač gre. In tudi, ko se ustavi - to ni neuspeh.

 

Poseben izziv je bila že šest mesečna odsotnost (dopust!?), nato kolesarjenje. Vzpon na Everest ima namreč svoje pogoje, Katmandu je bilo treba zapustiti prvega aprila, torej je za kolesarjenje ostalo točno 13 tednov. Ne glede na vreme, predvsem nevihte (dežne, snežne in peščene). Prevozili so Jordanijo, Sirijo, Turčijo (tu so naleteli na najslabše vreme v zadnjih 30 letih, slika levo zgoraj), Iran, Pakistan, Indijo, Nepal in Tibet, skupno razdalja na kolesih je znašala 8150 km. Po vsem tem je bil vzpon na Everest v lepem vremenu skoraj enostaven.

O vsem je moč prebrati v knjigi Pauline Sanderson The World's Longest Climb.

paulinweb, ukc

 

Komentarji: 0   slike: 0


Na krilih s Tofane
07. avgust 2011 @ 20:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Video prvega BASE skok s Pilastra Tofane v Dolomitih.

 

Američanka Steph Davis (Prana) je skupaj s prijateljem Mariom Richardom opravila prvi BASE skok s stebra Tofane di Roses. V južni steni stebra Tofane je nekaj je nekaj znanih smeri, ki jih pogosto ponavljajo tudi slovenski plezalci. Lepa klasika je recimo smer Constantini -Apollonio s »prosto« oceno VII+.

 

Impresivno je, kako daleč v smeri koče Rifuggio Dibona sta letela, preden sta odprla padali.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Še o napadu medveda na Spitzbergih
07. avgust 2011 @ 19:57 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Smučanje.

Dva tedna nazaj smo predstavili zanimivo možnost turne smuke na Spitzbergih (Svalbard, Norveška) in omenili nekaj nevarnosti s katerimi mora računati obiskovalec. Vendar očitno ne vseh ...

O napadu medveda, v katerem je umrl 17 letni Horatio Chapple, je poročala večina naših medijiev. Dodajmo še nekaj podrobnosti, ki jih v objavah do sedaj nismo zasledili. Angleška agencija BSES Expeditions (British Schools Exploring Society) iz Londona, ki jo je leta 1932 ustanovil član zaključnih osvajanj Antarktike v letih 1910-13, je specializirana za organizacijo znanstvenih odprav v manj obljudena področja planeta. Tokratna skupina udeležencev (večinoma študenti in dijaki) naj bi blizu ledenika Van Post, 40 km od glavnega mesta Longyearbyen, preživela več kot mesec dni.

 

Ko je medved  zgodaj zjutraj v taboru napadel šotor nesrečne četverice, ga je 17 letni Patrick Flinders poskušal pregnati z udarci po nosu, kar pa ni pomagalo. Medved je zamahnil z desno taco po njegovi glavi, obrazu in roki ... Žival je ustrelil eden od vodij odprave Mike Reid, ki prav tako s hudimi poškodbami glave leži v bolnici.

Lokalne oblasti so letos že opozarjale pred večjim število medvedov na otoku. Polarni medved meri v višino 2,5 m in tehta 800 kg in je je skupaj z grizliji z otoka Kodiak (Aljaska) največji živeči plenilec.

BBC

 

Komentarji: 0   slike: 0


Z jadrnico na turno smuko
24. julij 2011 @ 12:46 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Smučanje.

Jadranje in smučanje na otočju Svalbard kot primer vrhunskega turizma

 

Fly and drive je vsem znana turistično-popotniška kombinacija, kjer te po poletu z letalom na letališču že čaka avtodom, s katerim se lahko takoj odpraviš na raziskovanje tuje dežele. Zelo priljubljena je v ameriški narodnih parkih, Novi Zelandiji, skandinavskih državah, norveških fjordih ...

 

No, turistična ponudba se razvija in na SZ Norveške je vse bolj popularna kombinacija jadranja in smučanja (Sail to Ski), ki se širi tudi na njihove otoke, predvsem na Svalbard. Otočje leži na pol poti med Norveško in severnim tečajem, predvsem otok Spitzberg je tudi odličen izziv alpinistom, tudi slovenskim. Meja med alpinistično odpravo in vrhunskim turizmom pa je tako ali tako vedno bolj zabrisana, naj bo to na Everestu ali tu Spitzbergih.

 

Avantura z jadrnico in smučmi ponuja navdušujočo prepletenost različnih dejavnikov. Ob snežnih razmerah na gori je treba upoštevati še ledne razmere na morju, ki vključujejo razbijanje ledu pri veslanju do obale, nevarnost, da zasidrana jadrnica ne bi ostala ukleščena v ledu in možnost hitrih vremenskih sprememb.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Več o jadralno smučarski odpravi na Spitzbergih in predvsem več lepih fotografij pa na mountain hardwear in na noahhowell ...

 

Komentarji: 0   slike: 0


Popolna kombinacija: solo na pogled + padalo
29. junij 2011 @ 22:21 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Video skoka iz stene pri Arcu in prvenstvena solo z dvema padcema v Švici ...

 

Uporaba BASE padala za varovanje pri solo plezanju je stara in še zelo utopična želja plezalcev. Eden redkih, ki so to uspeli realizirati je Američan Dean Potter (Eiger, ...). Tokrat nekaj o tovrstnem dogajanju v bližnji soseščini.

Monte Brento v dolini Sarca pri Arcu ima steno s primerno parabolno obliko, ki se v zadnjih 800 m prevesi za 50 metrov in je zato je tudi priljubljen cilj BASE skakalcev iz severne Italije. Paul Kupsa iz Gradca se je lansko leto v redko obiskano steno spustil z vrha in začel plezati v njenem zgornjem delu. Tako se je izognil tveganju prezgodnjega padca (video).

Da tovrstno varovanje pri plezanju ni le teorija ali nek filmski projekt, je Kubsa dokazal letos v Švici v dolini Lautenbrunner, ko je na ta način dejansko preplezal novo smer (80 m, 6c+). Uspel je po dveh padcih v tretjem poskusu. Za razumevanje situacije je treba povedati, da se smer začne na podstavku, pod katerem je 300 metrov globine.

Paul Kubsa: »Ključni so kratki trenutki med nekontroliranim padcem in vzpostavitvijo stabilnega položaja za nadaljevanje padca. Seveda pa je najlepše smer preplezati in skočiti z vrha«.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Preplezana Z stena Latoka III (6949 m)
29. junij 2011 @ 22:16 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Velik uspeh ruske ekipe, 15 dni v steni in 8 noči v visečih posteljah.

 

Po 20 letih neuspešnih poskusov je zahodna stena Latoka III (6949 m) v Pakistanu končno preplezana. Rusi Dmitrienko, Doždev, Lončinski in Odintsov so 1700 m visoko steno plezali celih 15 dni (od 10. do 25. junija), še dva dni so rabili za sestop. Kar osem noči so preživeli v portaledgih. Podrobnosti o vzponu bodo prav gotovo zanimive.

Odintsov je bil pred uspešnim vzponom v Z steni Latoka III, za katero je značilen težak mix, že dvakrat. Oba poskusa sta se končala nesrečno, eden celo s smrtjo. Dvakrat so bili v steni tudi Američani, v drugem poskusu so prišli do 6350 m.

mountain.ru, thebmc.co.uk

 

Komentarji: 0   slike: 0


Phoenix solo
19. junij 2011 @ 14:56 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Solo vzpon po eni največjih klasik v Yosemitih. Phoenix je smer, ki je solo prav gotovo lažja, kot z vrvjo, je pa tesno povezana z nastankom frienda.

 

Zanimivo, kako je v svetovnih plezalnih in celo alpinističnih medijih odmevala prva solo ponovitev poči Phoenix (5.13a) v Yosemitih. Konec koncev gre le za oceno 7c+, v tehničnem smislu še manj, saj je za take poči značilno, da je nameščanje varovanja težji del vzpona. Potemtakem gre pri solo vzponu za težave nižje od 7c+. Ampak Phoenix ni le smer, Phoenix je zgodba. Je prva 5.13 v zgodovini in je tesno povezana metuljem (originalno friend, danes večinoma cam), nepogrešljivim varovalom v plezalnem športu. Zato je pozornost kljub vsemu na mestu. Očitno je bila potrebna solo ponovitev te 34 let stare smeri, da bo velika večina plezalcev v Evropi in tudi Sloveniji sploh slišala zanjo.

 

Phoenix se nahaja nad slapovi Cassade Falls v dolini Yosemite. Teren je dokaj težko dostopen, zaradi bližine slapov pogosto bučanje vode preglasi komunikacijo med plezalci. Leta 1977 Ray Jardine opravi prvi vzpon. Še pred tem se mora soočiti s problemom, da obstoječa varovala (klini, zagozde, zatiči) niso najbolj primerni za nameščanje in varovanje v tako napetih in po širini spreminjajočih se počeh, kot je Phoenix. Toda Ray je kot fizik dovolj inovativen, porodi se mu prava ideja, ki jo tudi realizira. Izdelek imenuje friend, prijatelj (v bistvu: prijatelj v sili). Pri nas ga kmalu poslovenimo v metulja, kar je precej posrečeno, če izhajamo iz oblike in nekoliko manj, če mislimo na vsebino ali izvor.

 

1978 Mark Hudon opravi drugi vzpon (na slik levo zgoraji) in to je tudi edini vzpon brez metuljev, torej le z zatiči. Mark očitno še ni prišel do Rayevega patenta, vsi naslednji ponavljalci pač. Leta 1984 Jerry Moffat kot prvi prepleza smer na pogled, kar je nedvomno vrhunec med vsemi možnimi ponovitvami te smeri. 2009 Luka Kranjc opravi prvo slovensko ponovitev (?). In končno, Američan Alex Honnold (slika desno), ki ima za sabo že nekaj precej norih solo vzponov in hitrih big wall ponovitev, na smeri z vrvjo od zgoraj dela dva dni, prvi solo prosti vzpon opravi v osmih minutah, in to že pred šesto uro zjutraj! Očaran je bil nad ambientom in dvojno mavrico, ki ga je pospremila v smer. Prijatelj je vse skupaj posnel s kamero in prav gotovo bo zanimivo pogledati ...

Komentarji: 0   slike: 0


Na smučeh čez južno steno Denalija
12. junij 2011 @ 18:02 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Južna stena Denalija (6197 m) velja za enega največjih smučarskih izzivov Severne Amerike. »Smučal sem 3000 m od 4000 m stene, kar je še vedno OK, ... «.

 

Južna stena Denalija (6197 m, na sliki njen zgornji del) velja za enega največjih nerešenih smučarskih problemov Severne Amerike. Ima vse, kar je za velikopotezen spust potrebno: vsoka in znana gora, težki vremenski pogoji Aljaske, začetek na vrhu, izrazita vršna vesina, razgiban teren spodaj, ... Zdaj je odličen poskus uspel v Chamonixu živečemu Švedu Andreasu Franssonu. V sklopu odprave se je kar štirikrat spustil z vrha najvišje gore Severne Amerike. Za aklimatizacijo je dvakrat presmučal ozebnik Orient Express, odpravo je zaključil s spustom po Messnerjevem ozebniku, vmes pa se je lotil velikega cilja - južne stene.

Prvih 1500 m z vrha je šlo gladko, v vsega pol ure, nato se je zakompliciralo. Sledilo je prečenje z derezami in cepinom, 4 spusti po vrvi in nato 6 ur čakanja zaradi padajočega kamenja. Nadaljeval je ob enajstih zvečer, s kombinacijo plezanja, spuščanja in smučanja. »Smučal sem 3000 m od 4000 m stene, kar je še vedno OK. Težko bo kdo opravil veliko bolje kot jaz, ob ustreznih pogojih se da smučati še 300 do 400 metrov več« je ob svojem poskusu navrgel Fransson.

 

Sicer se je na Denaliju v tem času zvrstilo kar nekaj vzponov, Angleža Griffith in Slim sta za Cassinovo smer potrebovala le 14 ur 40 minut, kar je hitrostni rekord po tej znameniti smeri.

espn, chamonixinsider

Komentarji: 0   slike: 0


Ueli Steck – Projekt Himalaja
05. junij 2011 @ 21:15 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Brez cepina na Everest in dilema 100 m pod vrhom najvišje gore na planetu: nekaj vdihov iz jeklenke ali umik ...?

 

Projekt Himalaja je nadaljevanje serije super hitrih vzponov, ki jih je Ueli Steck opravil v Alpah (Eiger, Matterhorn - na sliki, Grand Jorasses). Sedaj so cilj najvišje gore sveta, a način ostaja enak - v alpskem stilu, hitro, brez kisika. Pristop je športen, brez nerazumnega tveganja in brez razmišljanja o nekih višjih smislih. Tako Steck že predlani ni tvegal prvenstvenega vzpona v Makaluju in se je v svežem snegu le po normalki povzpel na vrh. Tako je tudi konec maja obrnil sto metrov pod vrhom Everesta. Ko je začutil otrplost v stopalih, ko je čutil, da se mu ohlajajo pete, se je, čeprav še zelo pri močeh, obrnil navzdol.

 

Kot rečeno, po lanskem solo vzponu na Makalu v novozapadlem snegu se je Projekt Himalaja nadaljeval to pomlad. Aprilskemu hitrostnemu rekordu na Šiša Pangmo (8027 m, 10 ur in pol) je čez osemnajst dni sledil Čo Oju (8201 m ), nato še Everest (8844 m).

 

»Na Šiša Pangmi sem bil popolnoma sam, na Čo Oju je bilo že veliko ljudi, toda Everest, to je povsem druga zgodba. Tu je treba narediti časovni plan, da ne padeš v prometno konico Fiksne vrvi od začetka do vrha (zato se je na goro odpravil kar brez cepina), šerpe tovorijo opremo in kisikove bombe, postavljajo šotore. Številni ga začnejo uporabljati že na 7000 m na Severnem sedlu«.

 

Steck je bil tam nekje pri tretji stopnji v skušnjavi, da pri bližnjemu šerpi iz jeklenke nekaj minut diha stisnjen kisik, kar bi ga nedvomno ogrelo in mu hitreje pognalo kri po žilah. Mraz je namreč eden ključnih momentov pri vzponih brez kisika. Odločil se je za umik, saj bi sicer »stal na drugem vrhu.«

 

Project Himalaya - video.

Komentarji: 0   slike: 0


MOUNTAIN ACADEMY 2
01. junij 2011 @ 12:02 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo.

V začetku maja se je začela druga Mountain Academy. Gre za drugi vseevropski projekt alpinističnega izobraževanja, ki ga organizira Mountain Hardwear v sodelovanju z Black Diamondom in ACUjem. Glaven namen je izbrati skupino mladih alpinističnih navdušencev iz cele Evrope, jih opremiti od nog do glave in jim ponuditi najboljše možno izobraževanje iz strani svetovno najboljših alpinistov.

 

Izbirali so izmed 2600 kandidatov, ki so se prijavili na njihovi strani www.themountainacademy.com , v drugi polovici lanskega leta. Od teh prijavljenih so po dolgi selekciji izbrali 9 udeležencev. Tokrat je med izbranci tudi Slovenec, Bojan Hribernik.

 

Izobraževanje bo potekalo v šestih delih do konca leta 2012. Prvič so se zbrali pod stenami Glandasse v francoski regiji Vercors, kjer so se srečali s skalnim plezanjem. Udeležencem so lokalni vodniki predstavili značilnosti in zgodovino območja, potem pa so se razdelili v naveze in odšli plezat. Na vsako navezo je prišel en inštruktor, ki je s svojimi nasveti in zgledom širil obzorja mladim navdušencem. Med temi vodniki je bilo nekaj zvenečih imen iz plezalnega sveta kot so Liv Sansoz, Neil Brodie, Seb Foissac in seveda lokalna legenda, Jean-Pierre Fresafond, alpinist in avtor neverjetnega števila smeri v tem območju.

 

Po mnenju organizatorja, evropske izpostave Mountain Hardweara, je prvi del akademije daleč presegel vse prejšnje poskuse. V tednu dni so udeleženci postali enotna skupina, z istim interesom in vrednotami, preživljanja časa ob plezanju in alpinističnem druženju. Seveda pa sledi tudi poročilo slovenskega udeleženca...

Komentarji: 0   slike: 0


Od alpinista do Freeriderja
08. marec 2011 @ 13:23 | Teme Alpinizem, Smučanje.

 

Po zaključenih štirih tekmah Freeride world toura, je Švicar Samuel Anthamatter prevzel skupno vodstvo. Dve tekmi pred koncem vodi za dobrih sto točk pred drugo uvrščenim Francozom Aurelienom Ducrozom. Bolj zanimivo pa je to, da je Samuel letos prvič začel tekmovati na takih tekmovanjih. Bolj poznan je v svetu alpinizma.

Brata Anthamatten, fenomen iz Švicarskega Zermatta. Samuel (25) in Simon (28) že nekaj let krojita svetovni alpinizem. Zaslovela sta predvsem po svojem odličnem vzponu v južni steni Jasembe (7350m), prvenstveni smeri Anthamatter v severni steni Matterhorna, ter težkih ponovitvah v velikih stenah sveta. (na sliki v smeri Freerider, El Cap)

Gorska vodnika in inštruktorja smučanja, starejši Simon pa je pri nas postal bolj znan ob reševanju Tomaža Humarja iz stene Langtang Lirung (2009). Verjetno gre za enega najboljših reševalcev na svetu. Leta 2008 sta skupaj z Ueliem Steckom dobila zlati cepin za vzpon na Tengkangpoche.
Mlajši Samuel pa je zaplul v freeriderske vode. Lani se je uspešno kvalificiral v FWT, letos pa preseneča z odličnimi rezultati. Vodstvo je prevzel po odlični vožnji na zadnji tekmi v ruskem Sočiju.

m.S.

Komentarji: 0   slike: 0


Odpoklic DMM metuljev 5 in 4
23. februar 2011 @ 09:01 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Proizvajalec DMM iz Walesa, je pri dveh kosih metuljev velikosti 5 odkril strukturne napake v aluminijastem nosilnem delu. Zato je sprožil odpoklic velikosti 5 in 4, iz serije nekovanih aluminijastih nosilnih delov. Torej, če imate metulje iz te serije(glej sliko), jih vrnite na mesto kjer ste jih kupili.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Zimski Soft Shell: Synchro Ski
28. januar 2011 @ 17:17 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Conduit Soft Shell, nepremočljiv in podložen, je odličen za hladne dni. Presunljivo vodotesen in izjemno odporen(skala, trnje, veje,...)., tudi potem, ko ponesreči objamete kakšno drevo. Varjeni šivi in Conduit membrana naredijo jakno nepremočljivo, da lahko kljubuje pomladanski ''odjugi'' ali jesenskemu nalivu. Gamaša okoli pasu se pri padcu v pršič ne bo odpela. Trije konkretni žepi lahko nosijo očala, prigrizek in še kaj....več

 

Komentarji: 0   slike: 0


Smučanje z Manasluja
23. december 2010 @ 12:25 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Smučanje.

O smučanja z Manasluja (8156 m) smo pisali že lani, letos je to ponovil še Kenton Cool (Mountain Hardwear). Anglež ima za sabo že 18 himalajskih odprav, leta 2006je opravil solo spust s Čo Oju, na Manasluju ga je tokrat spremljal prijatelj Andy. Čez strmo ledeno stopnjo nad taborom 3 je snel smuči.

Več na UKC.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Alpski vikend - avantura na Vršiču
09. december 2010 @ 11:13 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Edinstvena zimska izkušnja na Vršiču. Turno smučanje, zimsko pohodništvo, ledno plezanje, krpljanje in druženje v gorah. Osvežitev znanja o varnem gibanju in nevarnosti v gorah pozimi. Gorniška tura v zimski idili Julijskih Alp in kraljestvu Zlatoroga. Topla malica in pijača, test najnovejše zimske opreme za gibanje v gorah in nagradno žrebanje. Strokovno vodstvo in organizacija. Veliko zabave in večerno predavanje! FOTONATEČAJ z izborom najboljše fotografije alpskega vikenda. IZOBRAŽEVANJE, TURA in DRUŽENJE,...

 

Tudi predstavitev in testiranje opreme: Hagan nova turna vez Z01 in freeride smučka Deamon, novi pancarji Lowa X-Alp, DMM cepin Rebell, pas Renegade in varovalo Deadmen, Snowpulse zrasčne blazoine, Mountain Hardwear Outdry rokavice, ...

Vabljeni!

Komentarji: 0   slike: 0


Fools with tools
08. december 2010 @ 20:01 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Osrednje angleško plezališče Peak District pri Sheffieldu, prvi vikend v decembru 2010. Mlada naveza (19 letni študent s soplezalcem, slika levo) se v soboto s cepini in derezami preizkuša v  smeri Monopoly iz leta 1983, legendarnega Johnya Davesa. Dan kasneje, v nedeljo se očitno razočarana nad napredkom prvega dne, na top rope lotita  dveh najbolj popularnih lažjih smeri, izrazitih poči, šolskih primerov za zatikanje. Posledice podviga obeh "plezalcev" so na sliki desno.  Na pripombe mimoidočih pokažeta le nekaj začudenja, češ kaj je narobe. ukc

 

Upam si staviti, da bi takšen pogled hitro našli še kje, tudi pri nas. Kdor gora, sten ali plezanja nima v srcu, bo težko videl in razumel razliko, zakaj je drytooling nekje v Himalaji visoki alpinizem, v plezališču pa precej agresiven nesmisel. (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Vojna camov, DMM proti BD
02. december 2010 @ 09:52 | Teme Alpinizem, Plezanje.

UK climbing: "Cam Wars, DMM Dragon vs. BD Cam ... So, wich are the best?"

 

Rodil se je kot friend, poslovenili smo ga v metulja. Prevod je po obliki posrečen, po vsebini zgrešen. Saj je vendarle bil (in je še vedno) prijatelj, "prijatelj v sili"! Danes ga večinoma kličemo cam. Zgodba o njegovem rojstvu je znana, sedemdeseta leta v Yosemitih, inženir fizike in kasnejši izobčenec Ray Jardine se prosto preizkuša v počeh, s klini si ne more pomagati ... in tako nastane friend. Z njim Ray takoj prepleza nekaj dobrih poči, tudi legendarno klasiko Phoenix (5.13a).

 

Friende je prvi delal HD, pa nato Wild Country, Black Diamond naredi revolucijo z dvojno osjo in BD camalot je bil dolgo No.1, prijel se je izraz cam. Toda sedaj je tu DMM Dragon, zmaj iz Walesa, ki je vzel za osnovo vse kvalitete BD-jevega cama in ga nadgradil z dvema pomembimi inovacijama: podaljšljivo zanko in vroče kovanim aluminijem (ostali proizvajalci kovino "režejo", kar pa ne zagotavlja enako trdnosti).

 

Prav zadnja dva, BD cam in DMM Dragon sta sedaj na čelu razvoja tega kočljivega varovalnega elementa. Renomirani UKC (UK climbing) primerja in ugotavlja, kateri je boljši, a pravega odgovora ne ponudi, saj gre za dva vrhunska izdelka, najboljša na trgu. Kljub vsemu pa zaključi, da predvsem za plezanje v razgibanih razčlembah, ko ni neke vodilne poči (te so n.p. najbolj značilne v Indian Creecku ZDA), odtehta DMM podaljšljiva zanka ...

 

DMM Dragon (Video):                                                                          BD Cam:

Komentarji: 0   slike: 0


Dobra vzpona dobitnikov letošnjega Zlatega cepina
01. december 2010 @ 22:38 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Dobitnika letošnjega Zlatega cepina (točneje, ena izmed dveh nagrajenih navez in to prav za vzpon v kitajskih gorah), Kyle Dempster in Bruce Normand sta opravila dva dobra vzpona v gorovju  Minya Konka v zahodni Kitajski. Ameriško škotska naveza je najprej preplezala prvenstveno v Z steni Mt. Grosvenor (6376 m) v direktni liniji po Centralnem ozebniku. Bazni tabor sta zapustila ob treh zjutraj, na vrhu sta bila ob šestih popoldan, sestopila sta ponoči. Dempster and Normand sta se nato lotila V stene Mt. Edgarja (6618 m). Po treh dneh dostopa in treh dneh v steni sta dosegla vrh. Smer sta imenovala The Rose of No-Man's Land (M6, WI5). To je šele drugi vzpon na Mt. Edgar (po Korejski navezi leta 2003). e9climbing.blogspot.com

S.R.

Komentarji: 0   slike: 0


Plezanje z DMM metulji popolnoma varno
22. oktober 2010 @ 11:24 | Teme Alpinizem, Plezanje.

V podjetju DMM so objavili, da so odpravili pomanjkljivosti, ki so se nanašale na odpoklic metuljev Dragon št. 6.

 

Prejšnjo glavo nosilnega elementa iz CNC aluminija, ki je bila podvržena pokanju, so zamenjali z vroče kaljeno komponento. Kot je dejal DMM-ov tehnični direktor Fred Hall, so s tem pridobili na večji predvidljivosti izdelave nosilne glave.

 

Razlika med staro (slika zgoraj) in novo (slika spodaj) glavo je očitna, v bodoče pa bodo ta tip glave uporabili tudi pri metuljih Dragon št. 4 in 5. Dragoni št. 1, 2 in 3 pa so v celoti narejeni iz nerjavečega jekla tipa 316, zato pri teh spremembe niso potrebne. M.V.

Komentarji: 0   slike: 0


Ženski plezalni pas
16. september 2010 @ 16:21 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Plezanje, Smučanje, Vodnik po opremi.

Prvi in edini, posebno ženski, plezalni pas se je v 90-ih imenoval Elektra. Kasneje so mu v DMM nadeli ime Puma, ki ga nosi še danes. Nastavljivi zanki za noge, šest diagonalnih zank za opremo in eno na hrbtni strani, premičen bočni pas in dvojni Hypalon sistem za ledne vijake.Hypalon je ime za tri 'držala'(na vsaki strani pasu), na katere se pritrdi vponke za ledne vijake. Je verjetno najbolj vsestranski ženski pas na trgu. Navadno je razlika med moško in žensko konstrukcijo telesa. Razmerje pas-boki oz. pas-mednožje je pri ženskah daljše. Na provokacijo, da imajo po plezalnem pasu Pumi sodeč ženske tudi bolj debela stegna, Graham (razvojni pri DMM) odgovori, ''absolutno ne, ravno nasprotno. Ženske so bolj vitke od pasu do nog!''

 Unisex pasovi so za večino žensk preširoki v nogah ali prekratki (od pasu do nog), tudi rob na hrbtnem delu ponavadi ne odgovarja najbolj, da o barvi niti ne govorimo. Puma na hrbtni strani mer 8,8cm, na bočnem delu pa 5,8cm. Side Lock omogoča, da je pas s telesom simetričen, pozimi(v jakni), ali poleti(brez).Večje zanke in boljše oblazinjenje, ki jih Puma nudi pa pomenijo tudi višjo težo. To je edino področje, kjer svojih tekmecev ne prekaša: Arcterix R280 tehta 287g, Petzl Luna 410g, Puma pa 430g. To, ob vseh funkcijah, ki jih pas ponuja, niti ni veliko. Po teh se pas lahko kosa z BD Big gun, ki tehta dobre pol kile in kaj več kot Puma niti ne nudi. Puma je pas za vse. Športno plezanje, alpinizem ali zimske ture. Zanke za opremo, Kar sedem jih ima, tri na vsaki strani in eno zadaj. Ob straneh so prišite diagonalno, da se oprema pripelje čim bližje roki.
Pas sta testirali vrhunski plezalki Lucy Creamer in Silvia Fitzpatrick. Presenečeni nad udobjem sta dejali, da pas pri spuščanju ali padcu ohrani obliko in položaj. Tudi sedma zanka na hrbtu je zelo uporabna.
Puma z dvema metodama porazdeli obremenitev, do katere pride pri padcu. V bočnem delu pas vsebuje podporo, plastičen del; sp. Del za noge je oblikovan tako, da silo porazdeli na zunanjo stran...

 

Več na UKclimbing

 

Komentarji: 0   slike: 0


OutDoor Friedrichshafen 2010
19. julij 2010 @ 20:57 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Med 15. in 18. julijem se je v Friedrichshafen-u (Nemčija) odvijal OutDoor 2010. Več kot 860 razstavljalcev iz celega sveta je predstavilo kolekcije za poletje 2011. Ogromno plezalne, alpinistične, gorniške opreme, obutve in oblačil na enem mestu ter bogat spremljevalni program so tudi tokrat navdušili. Z veseljem lahko pričakujemo poletje 2011! Obutev in oblačila lahko pričakujemo v precej pestrih barvah, kar je tudi edino prav za poletje.

Tu pa le nekaj nagrajenih Edelrid-ovih novitet :

Šotor Crux Edelrid je prejel nagrado za funkcionalnost. Edelridov Crash Pad se odlično prilega šotoru in nudi udobno posteljo. Tako se boste zjutraj zbudili spočiti in pripravljeni na nove balvanske izzive.


V kategoriji gorniške in plezalne opreme je Edelrid-ova vrv Swift 8.9mm prejela nagrado za funkcionalnost in varnost ter tudi za naziv »Brand Value«.


Vsekakor lahko poletje 2011 navdušeno pričakujete!

Komentarji: 0   slike: 0


Dve 8c v Dolomitih
08. julij 2010 @ 13:54 | Teme Alpinizem, Plezanje.

29. in 30.6. sta bili ponovljeni dve težki dolomitski smeri. Španca, brata Pou (DMM, slika levo), sta opravila četrto ponovitev Manolove Solo per vecchi guerrier (slika levo) v S steni "El Colaz" Vette Feltrine, ki ima štiri napete raztežeje s težavami 7c, 7c, 8b, 8c. To pa ni glavni problem. Smer je prava Manolova klasika z dolgimi razdaljami med klini, v tretjem 20 m raztežaju (8b) je le eden.
 
Le dan kasneje je Avstrijec Hansjorg Auer (Edelrid, Vaude) opravil prvo ponovitev Huberjeve Panorame v Zahodni Cini (slika desno), ki poteka čez veliko streho v osrednjem delu stene in se nato priključi Cassinovi. Do tam je devet raztežajev, eden 8b+ (60 m, 7 svedrovcev) in eden 8c (20 m, 4 svedrovci). (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Mountain Academy 2
19. junij 2010 @ 16:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje.

Mountain Hardwear objavlja razpis za drugo Mountain Academy. Deset izbrancev na šestih taborih bo deležno all inklusiv ponudbe: plezanje z znanimi alpinisti, kompletna alpinistična oprema v trajno last, plačani stroški prevozov, namestitve in hrane.

Mountain Hardwear pripravlja drugo Mountain Academy, alpinistično šolo na najvišjem nivoju. Prva je potekala v letih 2008 in 2009, v njej je uživalo in se kalilo 6 fantov in 2 dekleti iz 8 držav. Udeležili so se skupno 6 taborov: dolina Aoste, Wilder Kaiser, Pirineji, Argentiere, Chamonix in Taghia v Maroku. Kot inštruktor je na dveh sodeloval tudi naš Klemen Premrl, skupaj s Timom Emmetom in Neil Grashamom. Namen akademije ni šolanje začetnikov, niti urjenje vrhunskih alpinistov, ampak omogočiti razvoj nadebudnim zainteresiranim gornikom "srednjega" razreda, ki gore doživljajo celostno in jim je pomembno doživetje ter osebni razvoj.

Mountain Hardwear zagotavlja all inklusiv alpinistične tabore oz. odprave. Za vse udeležence ja akademija popolnoma brezplačna. Vsak udeleženec dobi:
* v trajno last kompletno alpinistično opremo Mountain Hardwear (oblačila, nahrbtniki, spalke, šotori, ..) in Black Diamond (pas, čelada, ...)
* plačane vse stroške za 6 plezalnih taborov v letih 2011 in 2012 (letalske karte, prevozi, namestitev, hrana)
* šolanje in nasvete vrhunskih alpinistov in plezalcev iz ekipe Mountain Hardwear (Ueli Steck, Simon in Samuel Anthamatten, Tim Emmet, Neil Grasham, ...)

Program je, kot rečeno, namenjem povprečnim a motiviranim alpinistom, ki jim je pomembno doživetje in napredek. Prijaviš se lahko, če izpolnjuješ naslednje pogoje:
* si mlajši od 35 let in * nisi začetnik in nisi vrhunski alpinist
Uraden izbor za Mountain Academy 2 poteka do 31. decembra 2010. Prej ko se PRIJAVIŠ, bolje zate. Glede na čas prijave so pri Mountain Hardwear možnosti za uspeh opisali takole:
• NAJBOLJŠA, do 31. julija, ko bo 23 izbranih kandidatov
• OPOZORILNA, od 1. avgusta do 31. oktobra, ko bo izbranih še 17 kandidatov
• ZADNJA, od 1. do 31. decembra, ko bo izbranih zadnjih 10 kandidatov

Ob koncu vsakega obdobja bodo prijave stornirane, zato je za sodelovanje potrebna ponovna prijava. 40 finalistov bo sodelovalo na dvodnevnem končnem izboru, 8 do 10 posameznikov pa bo končno izbranih v Mountain Academy 2. Ti se bodo udeležili šestih taborov, vas bo trajal 6 do 10 dni:
• April 2011 • September 2011 • Januar 2012 • Maj 2012 • September 2012 • November 2012 (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Lowa: Udobje na poti
07. junij 2010 @ 18:15 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Udobje ni samo po sebi umevno. V Lowi se dotičnim raziskavam posvečajo strokovnjaki, ki so na podlagi izkušenj, razvili celo ideologijo. Spodaj smo navedli lastnosti, ki s hitrim pogledom niso opazne, čeprav na njih temelji udobje ki ste ga deležni.
FLEXFIT
Ustvarjen z namenom da je gojzar v gležnju še bolj upogljiv in nudi boljši oprijem v peti. Prosta, s vrvjo pritrjena zanka za vezalke ne ovira upogiba.

FLEXFIT 3D
Ta izum poveča gibljivost čevlja v gležnju in mu omogoča naraven upogib
Boljši oprijem v peti
Prosta zanka za vezalke ne ovira upogiba

HEEL TRUSS
Je z gumo ojačan del na peti, ki ščiti zadnji del noge in prepreči poškodbe gojzarja, ki nastanejo na melišču…
(Expert, Cevedale, )
 X-LACING
Pritrditev jezika po vertikalni in horizontalni osip, prepreči žulje saj se pritisk jezika na nogi enakomerno porazdeli.

C4 TONGUE
Asimetrično oblikovan in obložen jezik, na prepogibu bolj oblazinjen in mehkejši ter gibljiv material.
1. Asimetrična podloga, se proti zunanjost čevlja debeli.
2. Ožji del v gležnju ('oblazinjenost' se konča šele na zunanji strani jezika da rob ne pritiska na nogo).
3. Prepogljiv in zakrivljen vložek napravi jezik bolj gibljiv.
4. Mehak rob na vrhu.
 
SPS-SYSTEM
So območja za podporo v med-podplatu in podplatu. Po njihovi zaslugi je čevelj bolj stabilen. Upogib podplata napravijo bolj naraven.

STG TECHNOLOGY
Pred tem je veljalo da bolj kot je čevelj stabilen manj blaži in obratno. Z STG tehnologijo sta ta dva elementa ločena in to omogoča ločeno izolacijo vsakega dela podplata posebej. Tako stabilnost in blaženje delujeta vzajemno.
Pri tem se uporabljata, trši in mehkejši, EVA medpodplata. Prvi z MONOWRAP konstrukcijo, po zaslugi vgrajenega stabilizatorja drži nogo na mestu. Drugi, tik nad zunanjim podplatom, pa zagotavlja upogljivost slednjega in s tem izboljša oprijem gume.
 -MONOWRAP klasičen okvir
Je konstrukcija podplata s 7/8-inskim stabilizatorjem in velja za najbolj stabilno različico.
 -MONOWRAP križni okvir
Je konstrukcija podplata s ¾-inskim stabilizatorjem. Lažji zgornji materiali so dodatno zaščiteni. Uporabljen za mehkejšo in lažjo obutev.


Komentarji: 0   slike: 0


Arctic Monkey
06. junij 2010 @ 15:29 | Teme Alpinizem.

Trije angleški plezalci Stuart McAleese, Mark Thomas in Mike Turner (DMM) so na Bafinovem otočju (Stewart Valley) preplezali novo smer Arctic Monkey (VI A4, 1400 m). Na vrhu so stali 24. maja ob štirih popoldan, za vzpon so potrebovali skupno tri tedne, 18 dni so preživeli v portaledgih (visečih posteljah)!
Dolina Stewart Valley leži daleč na severu v polarnem krogu in je dostopna s snowmobilom po zaledenelem severnem morju, kar pomeni, da je morala biti odprava zaključena pred pomladno odjugo. Nova smer poteka po do sedaj nepreplezanem markantnem stebru, 1000 metrov je čiste vertikale. Gre za težko tehnično plezanje, dve dolžine sta bili še posebej zahtevni, vsaka jim je vzela po tri dni! Dodatna težava so bile nizke temperature (do -20 st. C) in močan veter. Da so segreli vodo na ustrezno temperaturo so običajno rabili uro in pol.
Stene v tej dolini so najbolj spektakularne na celem otočju, na stotine jih je, le tri ali štiri so preplezane. Toda razmere so res ekstremne. Prosto plezanje ne pride v poštev, razen če hočeš izgubiti prste na rokah in nogah …
dmmclimbing, baffinbigwals.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Ženske in 14 x 8000
29. maj 2010 @ 14:01 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

V razmiku vsega treh tednov sta dve alpinstki osvojili svojega zadnjega, tretja pa predzadnjega od štirinajstih osemtisočakov. Če je za moške osvojitev vseh osemtisočakov že dolgo bolj osebna zadeva kot nek alpinistični superlativ, bo od te pomladi naprej enako tudi za ženske. Ker so si bile tri alpinistke pri osvojenih vrhovih zelo blizu, je razplet pritegnil toliko več pozornosti ...

Avstrijka Gerlinde Kaltenbrunner (Lowa)je 23. maja osvojila svoj trinajsti osemtisočak. Na Everest se je povzpela s tibetanske smeri in to brez uporabe dodatnega kisika. Sedaj ji manjka le še K2, da se pridruži Korejki Sun in Španki Pasaban, ter postane tretja ženska, ki je stala na vseh 14 osemtisočakih. To je že uspelo Gerlindinem možu Ralfu Dujmovitsu, s katerim je tudi začela ta vzpon na Everest. Ralf je tokrat zaradi zdravstvenih težav moral počakati v zadnjem taboru.
(S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Steck se vrača...
27. maj 2010 @ 12:21 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Plezanje.

Ueli Steck (Mountain Hardwear) v navezi z Alexom Honnoldom, ki je lani prepolovil Caldwelov rekord v Salatheju, naskakuje nov hitrostni rekord v Nosu, El Cap. Čas 2h 37min 5s sta oktobra 2009 postavila Hans Florine in Yuji Hirayama. Izzivalca sta 19. in 20. maja Nos že dvakrat preplezala za trening. Ure so pokazale 4:40 in 4:20.
Steck je s Schmidovo smerjo v Materhornu opravil v le 1:56, smer Colton-MacIntyre Grand Jorasses je soliral v 2:21, lasten rekord pa  je podrl v Eigerjevi SS v 2:47. O tem bo pričal film Speedtrilogy.
www.mountainhardwear.com


Komentarji: 0   slike: 0


''Naše vrvi so čiste.''
14. maj 2010 @ 15:37 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Plezanje.

Osnovni načeli, za odgovorno proizvodnjo inovativnih in visokokakovostnih produktov, kot so plezalne vrvi, sta varnost in kvaliteta. EDELRID temu prepričanju sledi že 146 let in vrv, skupaj z izkušnjami v proizvodnji, je srce in duša tega tradicionalnega imena.
Z namenom da še dalje širijo svoje zahteve po kvaliteti, sodelujejo s SWISS BLUESIGN technologies ag. Kot prvi proizvajalec vrvi na svetu so začeli s kolekcijo vrvi, ki izpolnjujejo najostrejše bluesign standarde. Ti standardi jamčijo da vsi postopki proizvodnje, vsi uporabljeni materiali skozi obdelavo uporabljajo najbolj možno, okolju prijazni.

S tem razvojem EDELRID postavlja nove smernice v vrvarski industriji, za okolju prijazno proizvodnjo. Ne da bi ogrozili kvaliteto in zanesljivost oz. varnost vrvi so zmanjšali emisije, ki nastanejo pri postopku izdelave. Vse EDELRID vrvi so bile potrjene z nagrado bluesign® safety award. S tem jamčijo najvišjo kvaliteto ter zaščito okolja in uporabnika.
V prihodnosti nameravajo take vrste proizvodnjo peljati še dlje. V 2010 predstavljajo še bolj dodelane serije vrvi. Pro, Dry in Sports Linije bodo narejene po še bolj strogih standardih Bluesign®. Prepričani so, da je edina pot, ki pelje do 'zdrave' prihodnosti skozi varne, varčne in okolju prijazne procese. To ni vrlina ali plitka marketinška poteza ampak zahteva našega časa. Kot izumitelji Kernmantelce svoje cilje postavljajo vedno višje in danes lahko s ponosom zatrdijo:''Naše vrvi so čiste.''

Komentarji: 0   slike: 0


Smučanje poleti?
12. maj 2010 @ 11:48 | Teme Alpinizem, Smučanje.

Kot pravijo na doglotion.com je zime konec in večina smučarjev, seveda zagrizenih, ne ve kaj naj sama s sabo. Nekateri se odpravijo na druge poloble, se posvetijo drugim športom, drugi pa se zaprejo v sobe in čakajo na sneg.
Na začetku je bila beseda… Seveda se je zdelo nemogoče in absurdno. Zdaj to, za nekatere, marsikoga, pomeni konec krize in trpljenja. Legenda ekstremnega smučanja, Sylvain Saudan, sedaj smuča po ne zasneženih pobočjih. (mm)


Komentarji: 0   slike: 0


Everest še nekoliko manjši
09. maj 2010 @ 20:33 | Teme Alpinizem.

Vrhove je treba opremiti, da v iskanju pustološčine le-te ne bo preveč. Ob možičnem obisku druge poti očitno ni niti na Strehi sveta: stalna helikopterska služba, svedrovci namesto klinov, stalna telefonska povezava ... Potem, ko smo "zahodnjaki" še bolj temeljito obdelali svoje očake, bi bili kakršnikoli očitki odveč.

Everest namesto starih klinov počasi dobiva nove svedrovce. Že lani sta jih alpinista Benegas in Bellinger nad T3 zavrtala šest. Pri tem sta odstranila stare kline, zabite neznano kdaj v preteklosti. Med T3 in Južnim sedlom v Ženevskem rebru na višini 7800 metrov so šerpe iz ekipe Himex v zadnji akciji zavrtali še tri. V načrtu je še nekaj vrtanja nad Južnim sedlom. Seveda so se takoj oglasi kritiki, večinoma iz zahoda, torej Evrope in ZDA. Gorski vodnik Kenton Cool, ki je bil na Everestu že šestkrat (največkrat od Evropejcev): "Ni dvoma, da bo v alpinističnih krogih znova letelo perje po zraku, toda ne smemo pozabiti na razloge. Namen je zagotoviti varnost šerp, ki spremljajo večinoma prav obiskovalce z zahoda. Ti pridejo in grejo, šerpa ostajajo. Everest je pač komercialna gora, šerpe pa si tu služijo kruh. Živijo prav od teh pobočij in za njihovo varnost gre."

V bližini baznega tabora pod Everestom (Gorak Shep) je marca letos Namasta Mobile vklopil svojo najnovejšo anteno. To pomeni mnogo boljšo pokritost na južni strani Everesta, signal naj bi segel vsaj do T1 (6100 m). Na severni strani je bilo s pomočjo kitajskega omrežja mogoče telefonirati vse do vrha že sedaj. Enako pravzaprav tudi na delu poti na južni strani, vendar to ni bilo splošno znano. Tako naj bi telefonirali le šerpe. No, satelitska povezava je menda še vedno cenejša ...

 ukclimbing.com (S.R.)



Komentarji: 0   slike: 0


Revija BACKPACKER je izbrala Mountain Hardwear
08. maj 2010 @ 10:06 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Smučanje, Vodnik po opremi.

Jakne:
Transition jakna: Najbolj vsestranska in robustna vetrna 'srajca'!

Šotori:
-Skyledge 2.1: Najboljši 'all around'' šotor
-Drifter 3: Najboljša kupčija

Nahrbtniki:
-Fluid 32: Dnevno vsestranski za vse leto...
-Wiki/Nalu: Tedenski Vsenamenski nahrbtnik

Spalke:
-Extralamina: Zimska spalka, ''ubijalska'' kupčija

PRipomočki:
-Seta Strapless tekaška gamaša
-Torsion rokavice
-Quasar tekaška kapa
-Jakna Epic Boy's



Komentarji: 0   slike: 0


Edelrid gorilnik Kiro nagrajen z ''rdečo piko''
29. april 2010 @ 12:49 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo.

Center za oblikovanje v Vestfaliji (Design Zentrum Nordrhein Westfalen), že od leta 1955 dalje, nagrajuje izjemne izdelke s svojo slavno piko, Reddot. Različni proizvajalci in oblikovalci skozi celo leto tekmujejo za zaželjeno piko(nagrado), število prijavljenih pa raste iz leta v leto.

Gorilnika Edelrid Kiro Ti in Kiro ST sta prejela nagrado in s tem sloves ter prepoznavost na mednarodnem področju.
S samo 72 grami je peresno lahek Edelrid Kiro Ti med najlažjimi, manjšimi in bolj inovativnimi plinskimi gorilniki na trgu. Odprt nudi dovolj veliko površino posodi za tri osebe. Precizno, enostavno nastavljivo izgorevanje. Zanj pravijo:''Je nekaj med tehnološkim čudom in delovnim konjem.'' Založen je s transportno vrečko in je, kljub svoji moči, v nahrbtniku komaj opazen.
Komentarji: 0   slike: 0


Reševanje v Himalaji
28. april 2010 @ 14:00 | Teme Alpinizem.

To pomlad bosta švicarski Air Zermatt in nepalski Fishtail Air združila moči in ustanovila prvo himalajsko standby helikoptersko reševalno službo v zgodovini. Tako bosta od 24. aprila do 24 junija 2010 v helikopterju Fishtail Air na območju Kumbu dežurala pilot in reševalec specialist iz Zermatta. Drugi helikopter bo pokrival območje Daulagirija. Ekipa se bo lahko odzvala hitro in poletela tudi nad 7000 metrov. Izvajali bodo t.i. human sling operation: pilot z visečim reševalcem (tudi na 200 m nižje) poleti proti steni, le-ta uredi sidrišče, pregleda in pripne ponesrečenca. Stik s pilotom vzdržuje preko slušalk v čeladi. Helikopter z obema akterjema na vrvi poleti do baze, kjer čaka zdravnik ...

Ta sistem so gorski reševalci skupaj z Air Zermatt prvič uporabili v severni steni Eigerja leta 1970. Prav ta akcija je za vedno spremenila pristop k stenskemu reševanju. No, v Himalaji se zaradi pomanjkanja ustreznih helikopterjev in ustrezno izurjenih pilotov praviloma ne uporablja tega sistema. Nekaj redkih reševanj na ta način so izvedle ekpe iz oddaljenih lokacij. Eden takih primerov je bil leta 2005, ko je pakistanska vojaška ekipa rešila Tomaža Humarja iz Nanga Parbata, Air Zetrmatt je sodeloval na daljavo. Toda na vrvi ni bilo reševalca. Ker se Tomaž ni izpel iz lednega vijaka, je helikopter močno zanihal in skoraj bi prišlo do strmoglavljenja. Prav prisotnost reševalca na vrvi naj bi preprečila podobne primere. Po lanskih reševanjih španskega alpinista Pereza na Latoku v avgustu in ponovno Humarja na Langtang Lirungu v novembru Air Zermatt temeljito preučuje možnosti izboljšanja sistema reševanja in skrajšanja odzivnega časa. Ta program predvideva tudi izobraževanje nepalskih pilotov. Lanskega marca so jih tako povabili v Zermatt , da so lahko videli, kako se rešuje v Alpah. Nepalci so lahko leteli in reševali v resničnih situacijah.

Mladi švicarski alpinist Simon Anthamatten (Mountain Hardwear), se je takole spustil po pokojnega Tomaža Humarja

Vse skupaj seveda ni zastonj. Reševanje sicer krijejo alpinisti ali njihove zavarovalnice, zaradi visokih uvajalnih stroškov pa Air Zermatt and Fishtail Air iščeta celo sponzorje. Če bo šlo vse po planu in bo denarja dovolj, bodo nadaljevali z razvojem višinskega reševanja in reševanja "na klic" (high-altitude, on-call). Helikopter AS 350 B3 z udarnim vzdevkom Veverica lahko leti do 7000 metrov, SA 315B Lama pa še višje. Očitno je le še vprašanje časa, kdaj bomo videli reševanje z vrha Everesta.
alpinist.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Derbi stoletja: DMM Dragon Cam proti Balvanu
23. april 2010 @ 12:05 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Plezanje.

Ni lepšega kot videti teorijo v praksi, kajti edino to dokazuje učinkovitost produkta. Tehnični direktor je uresničil idejo, tako da je v 1,4 tone težak balvan zataknil nov zatič iz kovačije DMM, Dragon Cam, in ga s pomočjo viličaraja dvignil.
Teža balvana je enaka statični sili 13,8kN, ko pa se objekt dviguje se ta sila povzpne nad zapisano stopnjo.
Lahko omenimo še to, da cam, po zgoraj opisanem podvigu, deluje brezhibno.
(M.M.)


Komentarji: 0   slike: 0


Ueli Steck v Ginatu
19. april 2010 @ 16:56 | Teme Alpinizem.

Lepi posnetki severne stene Grand Jorasses in video januarskega solo vzpona Uelija Stecka (Mountain Hardwear)

Ueli Steck Speed Soloing the Ginat on the Droites from Jonathan Griffith on Vimeo.

Komentarji: 0   slike: 0


Smeri za Zlati cepin
14. april 2010 @ 22:34 | Teme Alpinizem.

JV stena Čo Oju in S stena Xuelin v Tienšanu - to sta najpomembnejša vzpona leta 2009, kot je odločila žirija Zlatega cepina. Pod Mt. Blancom (Chamonix, Courmayer) je žirija, ki ji je predsedoval Andrej Štremfelj, izmed 52 vzponov izbirala najboljšega. V ožji izbor je prišlo pet navez, zmagovalki pa sta dve:
JV stena Čo Oyu (8201m), ki sta jo maja preplezala Kazahtanca Denis Urubko in Boris Dedeško. Za težko direktno smer v 2600 m visoki steni sta potrebovala 10 dni. Urubko je s tem osvojil vseh 14 osemtisočakov.
S stena Xuelian West (6422m), Kitajska, ki so jo kot prvi preplezali Škot Bruce Normand in Američana Jed Brown in Kyle Dempster. V 2650 m visoki steni so bili pet dni.
Nagrado za življensko delo je prejel Reinhold Messner (65), "pionir alpinizma" in prvi človek na vseh osemtisočakih.
klettern.de, climbing.com
    
Komentarji: 0   slike: 0


ProMo intervju: V. Guček
11. april 2010 @ 11:05 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Vili Guček - športni plezalec na zimskih počitnicah, opremljevalec novih smeri

Začniva z drytoolingom oz. objavo »Ben Nevis - zasnežena 8a+ s cepini in derezami«. Zbodla te je letna ocena pri zimskem vzponu, kar si pokomentiral na ProMo blogu. Toda smer Anubis je najtežja zimska smer na Otoku sama po sebi, ne zato, ker je njena poletna ocena 8a. Jasno je, da ni direktne povezave med poletno in zimsko oceno, tega ni nihče omenil. Manjka le ocena zimskega vzpona (AI ali M) …  Res je, manjka le ocena. V zimskih razmerah se lahko marsikaj spremeni glede na poletne težave. Gre za povsem običajen trad vzpon z orodji v poprhani previsni skali. Je pa ponovitev »v snegu«, kot si jo poimenoval, resnična posebnost teh sten. V odmevih na ta MacLeodov vzpon je slišati vprašanje, v čem je smer toliko posebna, da je vzpon z orodji sploh sprejemljiv! Pri ostalih zahtevnih prostih smereh temu ni tako. Če v šali poskušam zadeti bistvo: morda bo ob klimatskih spremembah tudi Action Direct (9a) nekoč bela. In možen scenarij bi lahko bil še en zmeden poskus doseči nekaj »naj«. Kot Gaddova WI 10.

Gaddov prvenec imenuješ zmeden poskus? Ocena WI (Water Ice) je nenavadna, ker je smer opremljena s svedrovci. Sicer res zatika v ledene strukture v zelo previsni steni in ne tudi v skalo in zato ni uporabil ocene M (Mix), a vendar so ocene WI 7, morda WI8 doslej bile skrajne in tudi zelo resna stvar. Gre za izjemen, neverjeten preskok, fizično in vsebinsko pa bližje zavarovani smeri z M oceno. Neke vrste trik z ocenami.

Spomin na svoj prvi vzpon pred 30 leti: Z steber Brane, maj 2009 (levo soplezalec R. Murgelj)

Naj se vrnem na sprejemljivost plezanja z orodji po letnih smereh. V Ben Nevisu ima tak vzpon večjo težo, kot tisti v plezalkah. Na splošno pa je drytooling precej agresiven do skale in posledično do ostalega plezanja. Na Škotskem gre za specifične, posebno zahtevne zimske razmere, white conditions. V teh stenah nisem plezal, a kot je znano gre za prave avanture s slabim varovanjem. Plezanje z orodji res lahko polomi oprimke ali stope. Agresiven do ostalega plezanja pa drytooling lahko postane v primeru zimskega ponavljanja zahtevnejših prosto preplezanih smeri. Seveda gre za smeri v gorah, v plezališčih je jasno: NE za drytooling.

Je bila uničena kakšna smer, preden se je izkristaliziralo današnje stališče do uporabe orodij? Zelo malo, vem za nekaj lažjih smeri v lokalnih plezališčih. Večini je bilo jasno, da tako ne gre. Smo pa tudi opozarjali.

V hribih je stvar bolj zapletena. Zimske ponovitve letnih smeri se plezajo le še z orodji in ne kot nekoč, z rokami. Odpirajo se nova obzorja. Res je nekoliko bolj zapleteno. Z orodji je mogoče preplezati bistveno zahtevnejše predele in to v zahtevnejših pogojih. Saj gre pravzaprav za tehnično plezanje! Izraz »prosto« plezanje z orodji je anahronizem, ki bo sčasoma izumrl. Orodja omogočajo nova obzorja, zatakne pa se recimo v najtežjem kopnem raztežaju sredi stene, ki je poleti 8b, z orodji pa D6. Da niti ne omenjamo uničenja razčlemb in razmisleka o napredku … .

Kaj je prava pot, kdo jo bo pokazal? Morda etična zaveza, da v obstoječem prosto preplezanem raztežaju smeri (6c in več) ni sprejemljivo plezati z orodji. Vendar, trende in smer razvoja bodo narekovali akterji alpinizma in kombiniranega plezanja, jaz sem le športni plezalec na »zimskih počitnicah«…

Je drytooling že doživel svoj vrhunec, dal svoje alpinizmu, sedaj pa postaja nekoliko obrobna plezalna zvrst v dokaj ozkem krogu? Ines Papert celo pravi, da je dolgočasno držati velik in vseskozi enak oprimek orodja. Plezanje z orodji je lahko povsem podobno športnemu plezanju, tako po gibalni vsebini kot pristopu, jaz mu v šali rad rečem kar zimsko športno plezanje v rokavicah. Vendar ima plezanje z orodji hudo zagato. Za zahtevne smeri potrebuje zares velike in dolge previse. In seveda je treba tudi vedeti, da trenutnih ključnih akterjev športnega plezanja (Sharma, Ondra, Andrada,…) verjetno ne bi spravil s cepinov preden bi težave dosegle M20. Skratka, pomena plezanje z orodji verjetno ne gre iskati izven okvira kombiniranega plezanja in alpinizma. Ne vidim pa razlogov, zakaj bi 6c RP »bilo nekaj«, morda celo D12 NP pa »obrobno in nič«, kvečjemu trening? Res so »oprimki« ves čas enaki. Toda taki so tudi v enakomerno široki poči. V primeru večjega števila dobrih mix tekem za slovenski ledni pokal, bi bilo plezalcev z orodji veliko. Novo plezališče Ob Savi je zelo obiskano. Tudi Ines je v svoji karieri preplezala »kilometre« s svedrovci opremljenih mix oz. dry smeri. Povsem naravno je, da želi zdaj svoje mojstrstvo preizkusiti in izkušnje obogatiti in nadgraditi tudi v trad smereh. Tudi v športnem plezanju ni nič drugače.

Športno plezanje je kar množičen šport, ki temelji na dobri izbiri dobro opremljenih smeri. Opremljevalec plezališč bi bil lep poklic ali ne?
Zahteven in odgovoren, a tudi zelo lep. Izredno rad opremim novo smer. Proces nastajanja plezalne smeri je čaroben. Na zadnjem predavanju Chrisa Sharme sem bil izjemno prijetno presenečen. Čeprav sem vedel, da opremlja, sem bil navdušen s kako izbranimi, slikovitimi besedami in žarom je to podal. Morda bo mladih plezalcev, ki bodo poprijeli za vrtalni stroj, zdaj več. Projekt te vedno vrača v plezanje. Imam jih nekaj, ki so »v meni« in me priganjajo. Seveda nisi z vsakim letom mlajši, a tudi Manolo in Stevie Haston nista …

Licenca tu ni zahtevana, čeprav gre za odgovornost do plezalcev, ki se jim zdi samoumevno, da vse »štima«. (In do narave, vendarle gre za poseg vanjo. Za povrh pa še do proračuna, ki preko KŠP financira opremo in do potencialov plezališča, saj z napačno smerjo lahko pokvariš veliko). Licenca je pogoj za podporo s strani KŠP z opremo. Seminarji za opremljevalce so dobro obiskani, opremljevalcev z nekaj več opremljenih smeri in posledično izkušnjami, pa je kljub vsemu zelo malo. Problem vidim v zahtevnem umeščanju plezališč v občinske zemljevide, kot koristne športne objekte. Ponekod je dostop do pravih biserov prepuščen dobri volji bližnjega kmeta, ki ga prav malo briga za naša »svetišča v plezalskem mikrokozmosu, če ne more odpeljati nagrabljenega listja. In časi so postali pač takšni, da je nekdo lahko tudi lastnik skale z vsemi svetimi lastninskimi pravicami. Plezalci bi potrebovali strokovno pravno podporo. Na splošno je športno plezanje kot nekaj koristnega za človeka in mladino že kar prepoznano, najtežje je ravno na lokalni ravni. Na žalost tudi plezalci s svojim odnosom do plezališč oz. bližnjih prebivalcev stvari včasih malomarno zapletejo.

Kdaj je pravzaprav plezanje postalo »varen« šport, kdaj se je zgodil »preskok« v miselnosti? Prve športne smeri so zagotavljale minimum varnosti, danes so svedrovci »en meter« narazen. Plezanje je tudi šport in v malo katerem športniki umirajo. Mislim, da je nezaustavljiva želja po kar se da popolnem obvladovanju plezalnega gibanja povsem naravno prinesla s seboj potrebo po varnosti. Povsem razumljiva je tudi težnja, da se gibalno popolnost preizkusi v neopremljenih smereh. Oblik plezanja je veliko in prepričan sem, da se ne izključujejo. Lahko sobivajo in vsakdo si v skladu s svojimi sposobnostmi, življenjskim obdobjem, pripravljenostjo za tveganje izbere ustrezno. Problema ni. Lahko pa ga naredi primerjanje, vrednotenje, iskanje »naj« vzponov…

Leti tole na kakšno objavo na GL? V športu se pač primerja in piše o naj dosežkih in naj posameznikih. O čem pisati potemtakem? O tem »kako smo se imeli fajn«? Nisem imel v mislih konkretnih objav, čeprav bi se jih zdaj ob namigu lahko spomnil: prva 8a v naših hribih in prepiri o oceni, nenatančna in dvoumna poročanja o pomembnih vzponih… Z novinarskega in uredniškega gledišča je vprašanje o čem pisati na mestu. Razumljivo je tudi, da so najboljši vzponi vredni omembe. A v naravnih stenah, kjer imamo včasih le oceno, s katero ovrednotimo vzpon, kjer so pogoste nejasnosti okrog »neformalnih« pravil, je prostora za manipulacije dovolj. Skrajnost, da sploh ni pomembno, kaj splezaš, pa tudi ni rešitev. Plezanje ima nerešljive težave že v genih.

Ena takih genskih težav je gostota smeri. Je smiselno tlačiti smeri eno ob drugo, da jih pridobimo čim več, ob tem pa ni več jasno, kateri oprimek še velja? Tudi sam poskušam iz najmanjše skalce dobiti največ možnih smeri. Če bi bilo dobrih sten več, morda ne bi ravnal tako. Včasih so zato smeri blizu ena ob drugi. Teoretično gledano bi seveda moralo levo in desno od smeri biti plezanje vsaj nekoliko zahtevnejše, da te »drži« v smeri. A so včasih ti odtenki res drobni. Izogniti se levo in desno, pa se pravzaprav vedno da, če to hočeš. Vedno poskušam speljati smer tako, da je ob ogledu in glede na potek svedrovcev kar se da jasna. Vprašanje, kaj velja in kaj ne, se pojavi, kadar smeri uporabimo za plezalni rezultat. Za to so boljše tekme.

Še bolj je moteče, da levo in desno vidiš kup svedrovcev. Kje je tu občutek svobode, ki se kot nekakšna floskula v tem športu velikokrat sliši? Moteče so lahko preštevilne povezave med obstoječimi smermi.. Dokler so smiselne, v tem ne vidim problema. A se včasih ne znebiš občutka, da bi nekdo rad »novo« smer brez enega samega nameščenega svedrovca. In se »povezuje, križa in štrika«, da res ne veš kje še »velja« in kaj ne in kateri svedrovec je sploh v smeri, ki jo plezaš. Preplezati novo smer je »kul«, a to zahteva čas, trud, opremo, znanje, izkušnje. Občutek svobode je res ena od fraz, ki spremlja plezanje. Na srečo pa je rezerviran za tiste, ki plezanju posvetijo večji kos svojega časa, energije in razmišljanja. Kot opremljevalcu pa mi načeloma ni všeč, če je plezališče videti kot Dinos oz. železnina. Ponekod sem ravno zato uporabil francoske sive svedrovce, ki so diskretni, manj vpadljivi.

Problem je še bolj izpostavljen v velikih stenah. Osrednji del Anič Kuka v Paklenici je recimo en tak primer. Orientacija je, paradoksalno, vedno težja. Res je. Veliko smeri, ki se vsevprek križajo. Potreben je resen študij vodnika, preden se podaš v steno in še zgrešiš. Tako pač je, poti nazaj verjetno ni. Se pa lahko kaj naučimo. Paklenica nam nudi varno prosto plezanje v veliki steni. Čisti užitek. Je pa ravno opremljanje smeri v tej steni pokazalo, kako potreben bi bil »koncept«, nek dogovorjen širši okvir, ki bi nam ohranil tudi plezanje s sprotnim nameščanjem varovanja. Za vse je dovolj prostora pod soncem. Ni mi všeč, če se stvari slikajo črno belo in izključujoče. Upam, da El Condor, Psihokiller, Utopija ostanejo brez svedrovcev. Ali pa sem se pri Utopiji že zmotil?

V Sloveniji posebne nostalgije po tveganih vzponih ni, kaj šele po kakšnem trad plezališču? Nostalgije ni po tem, da v Črnem Kalu ne bi bilo svedrovcev. Športno plezanje je plezanje približalo ljudem. In nastavilo tudi pasti. Sam si omenil občutek svobode, ki ga danes prodaja vsak, ki se skobaca čez nekaj smeri. Za obstoj ali razmah trad scene je verjetno potrebna tudi ustrezna skala. Plezal sem v Angliji, v bolj plezanih smereh so mesta za zatikanje oguljena od žic. Zgolj dejstvo, da zatikaš sam, plezanja ni spremenilo v neko globljo avanturo. Zaradi trdne skale so lahko povsem nadomestili svedrovce. Seveda pa je trad plezanje v zelo zahtevnih smereh z zmanjšanimi možnostmi varovanja druga zgodba, »viteške igre«. In te so res domena ožjega kroga plezalcev.
Torej, razen omenjene kamnine, ne vidim ovir, da ne bi poiskali in preplezali smeri s sprotnim nameščanjem varovanja. V hribih se to itak počne, kjer pa so že urejena športna plezališča, bi težko kolo zgodovine zavrteli nazaj. Nekateri zato plezajo mimo svedrovcev, drugi iščejo visoke balvane. Vsem je lahko lepo.

Veljaš za enega najbolj aktivnih in tudi najboljših opremljevalcev smeri.
Prijetno in lepo je slišati, da so ljudje zadovoljni s tvojim delom. Nekaj izkušenj se je pri številki preko 400 novih smeri vendarle nabralo. Za lepo smer potrebuješ predvsem lepo linijo in dobro skalo. Smeri so včasih lepe toliko, kolikor si vztrajen in predan delu, tudi čiščenju. Od časa, ki ti ga vzame smer, je včasih le desetina namenjena vrtanju in lepljenju.

Ob tem si kritičen do izdajateljev plezalnih vodnikov. Se res »šlepajo« na opremljevalcih smeri? Le-ti jih opremijo, založbe jih opišejo in tržijo. V nekem obdobju sem bil kritičen do avtorjev in izdajateljev plezalnega vodnika, saj sem imel občutek, da smo opremljevalci prepuščeni sami sebi, svoji iznajdljivosti pri nabavi opreme in odrinjeni v tej meri, da nas v vodniku niti ne omenijo. Skratka, da izdaja vodnika ni bila namenjena prvenstveno temu, da se s predstavljanjem dela opremljevalcev pridobiva sredstva za obnovo, vzdrževanje, nove projekte. Kasneje se je položaj s pomočjo Komisije za športno plezanje izboljšal. A še vedno je teh izredno malo. Sčasoma bodo večinoma potrebni zgolj vzdrževalci, ki bodo menjavali sidriščne vponke. Sicer pa o izdajateljih vodnika vse najlepše, saj ravno izdajajo moj priročnik …

Fotografije: arhiv Guček (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Nova smer v Matterhornu
06. april 2010 @ 08:47 | Teme Alpinizem.

13. marca sta Marco in Hervé Barmasse, oče (61) in sin (32), oba gorska vodnika iz severne Italije, preplezala 1200 metrov visoko smer v južni steni Matterhorna. Gre za star problem v območju velikega ozebnika, kjer so poskušali mnogi, tudi Marco pred 25 leti. Prav on je tudi avtor bližnje Direttissime. Nova smer Couloir dell’Enjambée začne po klasični smeri iz leta 1931, nadaljuje levo od Direttissime iz leta 1983, zadnjih 400 m pa gre desno od strmega ozebnika, ki deli južno steno po vsej višini in se konča na rami 4478 metrov visoko. Naveza je bila na vrhu ob osmih zvečer, do koče Carel sta sestopila ob enih zjutraj.
Hervé Barmasse Matterhorn zelo dobro pozna, v njem je preplezal številne smeri, pred tremi leti je soliral Direttissimo, poleg tega tu redno vodi. Dejal je, da gre za zelo težko smer in da je namenoma ni hotel oceniti z M (Mix). Na ta način je očitno hotel smeri dati nek bolj brezčasen pomen, da pač ne gre zgolj za težko plezanje, ampak za nekaj več ...

Pri vsem skupaj je prav presenetljivo dvoje. Najprej, da je v tako znani in obiskani gori tako dolgo ostal nerešen nek plezalni problem. In drugič, da starost v alpinizmu in plezanju očitno ni nikakršen minus. 52 letni Steve Haston v 9a, 52 letni Manolo 8b+ on sight, sedaj 61 letni Barmasse v Matterhornu in še bi lahko naštevali.
Barmessejeva pa nista edina znana družinska naveza, danes poznamo kar nekaj močnih sorodstvenih navez. Prav njim bo namenjena posebna pozornost na letošnjem Zlatem cepinu, ki poteka ta teden v Chamonixu in Cormayerju. Ob obeh Italijanih bodo tako za uvod prireditve (8. aprila) predstavili tudi tri izjemno močne bratovske naveze. To so Švicarja Simon in Samuel Anthamatten (Mountain Hardwear), Španca Iker in Eneko Pou (DMM) ter Avstrijca Hansjorg in Vitus Auer (Edelrid). O vseh smo na naših straneh že poročali.
climbing.com, planetmountain.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Dolomiti pozimi
29. marec 2010 @ 09:18 | Teme Alpinizem.

S pojavo drytoolinga se je zimsko plezanje spremenilo. Uporaba orodji je premaknila alpinizem na nov, višji nivo. Preplezljivost z orodji je pravzaprav nek prvi kriterij, da se v določeno smer sploh vstopi pozimi. Mučnega plezanja v mrazu brez rokavic in derez je vedno manj. Ostajajo spomini na epske 1. ZP, ki jih pri nas verjetno najbolje simbolizira Šraufov Čopov steber. Zimski vzponi zadnjega obdobja so pretežno ledni, hitri, vseskozi z orodji. No, 18. marca letos so v Dolomitih na isti dan zabeležili dva vzpona v velikih klasičnih stenah . ...

Italijana Alessandro Baù in Nicola Tondini opravila prvo zimsko ponovitev smeri Captain Skyhook v SZ steni Civette (500 m + podstavek 380 m, 7b+). Smer poteka v levem delu stene med Punta Civetta in Punta Tissi in je bila prvič preplezana leta 1987 (Paolo Crippa, Dario Spreafico) in ocenjena z ED+, max 7+, A2. Leta 1992 je sledila prva prosta ponovitev, ki je oceno dvignila na 7b+ ( Mittersteiner, Hall). V vseh 23 letih je sledil le še en vzpon, lani poleti jo je soliral A.Bau. Naveza je za zimski vzpon od koče in nazaj potrebovala 29 ur, 13 ur in pol je odpadlo na težki plezalni del. Kaj je botrovalo odločitvi, da vstopita v Sky Hooka? "Zadovoljstvo za tiste alpiniste, ki resnično ljubijo gore" je bil kratek Tondini. "Gre za veliko goro in veliko smer. To in nič drugega."

V S steno Velike Cine pa sta vstopila 22-letnika iz Allgaua, Reinhard Hones in Martin Schindele. Zaradi strmine je bila smer v glavnem kopna, veliko snega ju je pričakalo šele na polici pod vrhom. Fantoma (Phantom der Zinne), s "prosto" oceno 9+ (7c+) in dolžino 18 raztežajev, sta plezala dan in pol, mestoma tehnično. Prespala sta v portaledgu (slika levo). Z vrha sta se spustita nazaj čez smer, kar je zaradi previsnosti pomenilo novo pustolovščino...
planetmountain.com, interocks.splinder.com, klettern.de (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Ines Papert - izziv je tveganje
22. marec 2010 @ 20:24 | Teme Alpinizem.

Ines Papert je prva ženska, ki je preplezala škotsko osmico. Več let je dominirala na tekmah v lednem plezanju in v letih 2002 do 2006 je bila v svetovnem pokalu brez konkurence. Danes je brez dvoma prvo ime ženskega alpinizma. V zadjem letu je preplezala marsikaj, izstopajo predvsem njeni vzponi v ledu in mešanem terenu. Je prva ženska, ki ji je uspelo preplezati mix s škotsko oceno VIII.

Zasnežene škotske stene, ki jih simbolizira Ben Nevis, je obiskala februarja. Plezala je v kanadsko angleški moški družbi (Audrey Gariepy in Mathieu Audibert ter Iain Small in Ian Parnell). Vrhunec predstavlajta njena vzpona v Blood, Sweat and frozen Tears (VIII,8, slika levo) v Beinn Eighe in Unicorn (VIII,8) v Glen Coe. To sta prva ženska vzpona take težavnosti. Škotsko turnejo je zaključila s prvenstvenim on sight vzponom Little Nipper (VI/8).

Ines pa na Škotsko ni šla le plezat, ampak predvsem preizkusit svojo psiho: "Hotela sem spoznati svoje mentalne sposobnosti, ugotoviti, kje so moje meje". Svoj pogled na plezanje razloži takole: "Neudobni dolgi dostopi, hitre vremenske spremembe, zelo slabe možnosti varovanja, vse to daje škotskim mixom pridih prave pustolovščine. Mix na svedrovcih je velikokrat le akrobatka, v M13, recimo, igrajo bistveno vlogo telesne predispozicije. Ker orodja nudijo vseskozi enak in dober oprimek, je težavnost odvisna od dolžine in previsnosti smeri. Padci na svedrovce so del dnevnega repertuarja, kot pri športnem plezanju. Na Škotskem je drugače, svedrovcev ni, celo normalni klini so redki. Varovanje je "mobilno", vsak plezalec počisti za sabo. Z vrha ni urejenih spustov, navzdol je treba daleč naokrog. Ni čudno, da ta zvrst ni moderna. Toda človek išče pustolovščino in tudi svoje psihične meje. Sama sem te meje dosegla prav tu, sedaj vem, kaj pomeni škotska osem. Tanka prevleka iz ledu ali snega otežuje varovanje s cami, le zatiči, pekerji in hexentrixi so mi dajali upanje, da bodo zadržali padec".

                                                                                                    Ines Papert in njena Lowa ...

Nazorna je bila tudi pri opisu ključnega mesta v Blood, Sweat and frozen Tears: "Široka odprta poč in nato gladka plošča brez stopov - to je crux, ki ga je bilo potrebno splezati na trenje z monopoint derezami. In preizkus za živce, napaka bi pomenila 12 metrski padec na tla. Sedaj razumem, zakaj se tu pleza nekaj stopenj pod svojim običajnim nivojem". klettern.de, inespapert.de (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Mountain Hardwear Transition Jacket
22. marec 2010 @ 14:22 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Smučanje.

Test MHW jakne Transition:
Objavlja doglotion.com
Skrajno lahek wind-stopper sloj za pomladanske ture ali ostale pomladansko/poletne poezije
Lastnosti:
Mountain Hardwear izpostavlja:
• Oprijet, športen kroj, podaljšan na hrbtu
• Na notranji strani lepljeni šivi, da se zmanjša trenje med sloji
• Oblikovani rokavi na strani elastični in na koncu dodani manšetni vložki za toploto
• Neopazen hrbtni žep na zadrgo, notranji mp3 žep z izhodom za slušalke
• Oprijeta kapuca bo pri gibanju ostala na glavi
• Polna zadrga spredaj
• Odbojna barva
• DWR zaključek odbija vodo
• Teža: 376g

Marsikdo išče sloj za turne smuke. Vodoodporna jakna ni dovolj zračna za toplo pomladansko sonce, prav tako možnosti dežja oz. močnejših padavin na turah ne upoštevamo. Najbolj neprijeten je občutek, ki ga hladen veter prinese na moker hrbet. Tu se pokažejo glavne prednosti Transition jakne.
Te so visoka prepustnost vlage navzven, visoka stopnja elastičnosti ter izredno nizka teža. Lepljeni šivi in DWR zaključek pripomorejo k vodoodbojnosti. Torej na vrh se lahko povzpnete v majici ter pustite da vas ohlaja veter ali opeče sonce, ali pa si nadenete to, kar vas ne bo grelo če to ne bo potrebno, niti močilo.
Prednosti
-Uporaben kot notranji ali zunanji sloj
-Zelo prožen, elastičen dovolj celo za plezanje
-če bi bil lažji ga ne bi bilo
Slabosti:
-kakšne omembe vredne slabosti pravzaprav nima oz. bi bile bolj subjektivne narave imajo pa klasični windstoperji več žepov, vendar o klasiki tu ni govora

Komentarji: 0   slike: 0


Roraima - Big Wall v džungli
10. marec 2010 @ 19:47 | Teme Alpinizem, Popotništvo.

Monte Roraima (2810 m) je pravo čudo narave, z ogromnega trikotnega platoja padajo navpične stene v težko prehodno džunglo Gvajane, Venezuele in Brazilije.
Takšne mizaste gore z ravnim vrhom oz. platojem na vrhu so znana kot tepui. Sir Arthur Conan Doyle je Roraimo v enih prvih zapisov leta 1800 označil kot Izgubljeni svet, The Lost World. Gvajanski del stene so prvi preplezali Angleži leta 1973, za njimi sta znana le še dva vzpona Američanov (2003 in 2006)

Za trojico brazilskih plezalcev je prvi izziv predstavljal dostop, čeprav helikopterski. Pilot pri poskusu leta 2008 je obupal 2 km pred steno, januarja letos pa so našli pogumnejšega "voznika", ki jih je ponesel do vznožja slapov, ki padajo čez steno. Eliseu Frechou, Marcio Bruno in Fernando Leal so zaradi balvanov ob vznožju morali zmetati opremo in poskakati iz helikopterja.

Skala v prvem delu smeri je gnila in poraščena, zgoraj kompaktna, a ostra. Peti dan jih je presenetila huda nevihta in jih prisilila v bivakiranje. Dež je izbezal na plano različne vrste žuželk, pajkov in škorpijonov in tako so skupaj čakali na izboljšanje...

Smer so imenovali Guerra de Luz e Trevas (Vojna luči in senc), ocenili pa VI 5.11a A3, 12 raztežajev, 650m. V steni so bili kar 15 dni!?

alpinist.com, ESPN Brazil, rockclimbing.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Ben Nevis - zasnežena 8a+
07. marec 2010 @ 17:39 | Teme Alpinizem.

Sezone v ledu očitno še ni konec. Dave MacLeod je v škotskem Ben Nevisu preplezal Anubis, kar je verjetno najtežja zimska smer, ki je bila kdajkoli preplezana v Veliki Britaniji. Lepo je, da se je primat "najtežjega" povrnil v Ben Nevis, legendarno domovino lednega plezanja. Upoštevajoč tradicijo plezanja na Otoku ima to vsekakor dodatno težo. Vedeti je treba, se je da v časih, ko so se pri nas zimski vzponi plezali mestoma brez rokavic, s stremeni, ko se je z metlico čistilo sneg z oprimkov..., v Benu plezalo že na današnji ("moderen") način - s cepini in derezami. Anubis je v kopnem ocenjena z E8 6c (8a+), dolga 220 metrov in velja za najtežjo v Ben Nevisu tudi po tej plati, poleti. Poteka čez osrednji previs v The Comb. Po tradiciji, brez padca ni šlo ...

MacLeod: "Vse skupaj se je začelo kot ideja, kot vprašanje ali možno nadaljevati s tradicionalnim viktorijanskim (?) pristopom do alpinizma: smer najprej preplezati poleti in jo nato ponoviti pozimi."
davemacleod.blogspot.com (S.R.)


Komentarji: 1   slike: 0


OutDry
06. marec 2010 @ 13:30 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, Smučanje.

''Italijanska OutDry tehnologija je eden največjih tehnoloških napredkov stoletja, na področju tekstila,'' pravi direktor za stike z javnostjo v podjetju Mountain HardWear, Paige Boucher. V 2010 bo tehnologija lepljene membrane, katere rokavice(edine nepremočljive na trgu) ponujajo največ spretnosti, na voljo v dveh modelih imenovanih Pistolero in Minus One. ''Do zdaj popolnoma nepremočljivih/paraprepustnih rokavic ni naredil še nihče. Tako revolucionarno, da nam je, zaradi sodelovanja z OutDry-em, Gore odvzel licenco.'' Eugene Buchanan


Komentarji: 0   slike: 0


Zlati cepin 2009
03. marec 2010 @ 22:54 | Teme Alpinizem.


Kazahstanca Denis Urubko in Boris Dedečko za JV steno Čo Oju (8201 m), Nepal (M6 6b A2/3, 2600 m)
Angleža Nick Bullock in Andy Houseman za S steno Čang Himal (6750 m), Nepal (M6, 1800 m)
Rusa Mihail Mihailov and Aleksander Ručkin za smer Carte Blanche, Peak 6134 m, Kitajska 

(6c 75 st., 1100 m)
Američana Jed Brown in Kyle Dempster ter Škot Bruce Normand za S steno Xuelian Feng (6422 m), smer The Great White Jade Heist (M6 WI5 5.7 R, 2650 m)
Rusa Vitalij Gorelik in Gleb Sokolov za vzpon v Pik Pobedi (7439m), Kirgizstan (ED, 2400m)
Reinhold Messner bo nagrajen v kategoriji Lifetime Achievement, kategorija A Spirit of Mountaineering pa naj bi prepoznala tiste, ki so pomagali drugim.
pioletsdor.org (S.R.)


Komentarji: 0   slike: 0


ProMo intervju: K.Premrl
21. februar 2010 @ 19:23 | Teme Alpinizem, Plezanje.

To zimo se je "na ledu" kar veliko dogajalo. V Avstriji je bil preplezan Centrecourt (WI7+), v Kanadi Spray On (WI10), v Angliji Never Say Never (8, E7). Kako bi primerjal te smeri?
Kljub temu, da gre v vseh primerih za ledno plezanje, je te vzpone težko primerjati. Jasno je, da je Spray On fizično najtežja in povsem športnega značaja. Centercourt (WI7+) je bolj ali manj klasično ledno plezanje. Za Never Say Never pa takole iz nekaj fotk težko rečem kaj bolj konkretnega, lahko le malo špekuliram.

K. Premrl (Mountain Hardwear) v Centercourt

Špekuliraj …
Dave Birkett, avtor smeri, je v skali čista legenda. Ima največ smeri E8 ali več. Torej je fizično in psihično vrhunsko pripravljen. V ledu sicer nima toliko izkušenj, vendar ne gre dvomiti v zahtevnost vzpona. V Scafellu sem poleti plezal ravno z njim in pokazal mi je nekaj linij, ki veljajo za zimske projekte. Videti je bilo precej pokonci. Osebno bi bil z Never Say Never v žepu še najbolj zadovoljen, ampak pri tako težkih stvareh odločajo razmere. Dave je na razmere čakal slabih 30 let, te pa se lahko spremenijo v enem dnevu.

Kaj pa Centercourt? Smer, ki sta jo avtorja označila za najtežji avstrijski ledni slap in enega najtežjih nasploh, sta z Aljažem Anderletom ponovila hitro in brez pompa.
Albert Leichtfried je smer zelo dobro promoviral in vzpon je bil v gorniških medijih dobro pokrit. Posledično je bil tudi najin vzpon dobro opažen, o njem je poročalo kar nekaj spletnih mest z gorniško tematiko, tako da ravno brez pompa ni šlo. Centercourt je lepa linija, varovanje je slabo, s konkretnimi težavami postreže v drugem raztežaju. Albert je Centercourt primerjal s Second Choice WI 7+ na Norveškem in Senda Real WI 7+ v Chilu. Po ocenah so to najtežje ledne smeri. Z Aljažem sva pred leti opravila prvo ponovitev Second Choice, še bolj na hitro in s še manj pompa. Primerjava je vsekakor primerna, ne verjamem pa, da so to najtežje ledne smeri. V alpinizmu imajo osebni občutki veliko vlogo, iste probleme različni plezalci dojemamo različno, zato ocene dostikrat ne odražajo realnega stanja.

»Videl sem prihodnost lednega plezanja« je po vzponu v Spray On preroško izjavil Will Gad. Je dobro "videl"?
Zadeva je sicer nadvse zanimiva in sigurno bo preplezanih še nekaj podobnih smeri, upam da kakšno novo preplezam tudi sam. Da bi bila to prihodnost, to pa ne verjamem. Pred leti smo plezali na ledenikih, predvsem na Pitztalu, kjer je bilo grozno previsno, tam so bile verjetno preplezane fizično najtežje smeri v ledu, čeprav bolj za trening. Nisem čisto na tekočem, ampak se mi zdi, da je zadeva počasi zamrla, še posebej po nesreči Haralda Bergerja, ki se je zgodila v podobnih razmerah. Gad je pred leti plezal tudi v rudnikih na Švedskem in tudi v tem je videl prihodnost. »I have seen the future of Ice climbing and it is dark« ima najbrž dva pomena. Tisto, kar se nanaša na globalno segrevanje in s tem nič kaj svetlo prihodnost lednega plezanja, je nemara bolj verjetno.

No, vseeno je Gad eden vodilnih lednih plezalcev. Kdo je pravzaprav najboljši v slapovih (Water Ice), v kombiniranem plezanju (Mix) in v alpskem ledu (Alpine Ice)?
Pri WI je v vrhu sigurno Will Gadd, ki je že dolgo na sceni in je v lednem in kombiniranem plezanju premikal in še premika meje. Ne morem mimo Guya Lacella, ki nas je letos na žalost zapustil, je pa med poznavalci nesporno veljal za legendo lednega plezanja. Pri kombiniranem plezanju je to mogoče Markus Bendler, ki serijsko zmaguje IWC in je fizično korak pred drugimi. Kar se tiče AI je še težje reči, takole na prvo žogo bi lahko izpostavil Uelija Stecka. AI označuje tako široko področje, da ga najbrž ni junaka, ki bi verodostojno okronal enega samega plezalca.

Kako je pri nas? Takoj po Centercourtu sta z Aljažem obiskala Logarsko dolino in ponovila Ledenko, eno bolj izpostavljenih naših smeri.
Ledenka je bila precej logična izbira. Smer vsekakor ima svoj sloves in je želja mnogih alpinistov. Na tem mestu ne bi bil rad preveč pameten, dejstvo je, da se ne naredi prav pogosto, sploh ne tako dobro. Malo pred nama so jo že preplezali in v ključnem raztežaju pustili opremo, pa tudi drugih informacij ni bilo težko dobiti. V Ledenko sva vsekakor vstopila s potrebnim spoštovanjem, a smer se je v danih razmerah izkazala za lažjo kot sva pričakovala. Na vrhu sva bila v treh urah in pol, pa sploh nisva hitela.

Slovenski led torej ponuja tudi kaj težjega?
O ja, seveda. Težave Ledenke so skoncentrirane v kopni skali in ledu, zato so težave opisane z ocenami WI in M, v bistvu pa je Ledenka alpska smer. Zato jo je težko primerjati z lednimi smermi. Gledano zgolj tehnično je ocena Ledenke WI 5+, M7 in to niso kakšne posebne težave. Pri nas najtežji slapovi segajo v območje sedme stopnje, najtežje kombinirane smeri pa do M11. Torej, gledano zgolj tehnično, je to čisto drug svet.

Ko govorimo o plezanju, ki se ocenjuje z WI ali M sta potemtakem v svetovnem vrhu in korak pred ostalimi našimi.
V ledu sva najbrž res v vrhu, navsezadnje o tem govorijo najini vzponi, predvsem pa način, kako sva jih preplezala. Predvsem stil se mi zdi v lednem plezanju, pa tudi na splošno v alpinizmu, zelo pomemben. V kombiniranem plezanju sva stik s špico izgubila. V ledu največ štejejo izkušnje in teh imava zares veliko, saj sva lednemu plezanju v vseh oblikah posvetila veliko časa. V kombiniranem plezanju pa se ne da počivati na sadovih stare slave, brez rednega in namenskega treninga težko ostaneš v samem vrhu.

Kaj je najtežje, kar si plezal?
Lahko se mučim in razmišljam, pa ne morem izbrati ene smeri. Tu gre bolj za občutja, za osebno doživetje, seveda tudi za fizične težave in ne nazadnje tudi za varnost ali bolje rečeno nevarnost. Vse skupaj na koncu privede do različno močnih občutkov.

Koliko so ocene v ledu sploh realne glede na spreminjajoče se razmere? Kaj pomenijo luknjice v ledu, koliko olajšajo zadevo ponavljalcem?
Ocene pri plezanju po ledu, snegu in v kombiniranem svetu, že zaradi različnih razmer seveda ne morejo biti vedno realne. V vsakem primeru nam podajo osnovno informacijo o težavah, ki jih lahko pričakujemo. Luknjice v ledu, še bolj pa čiščenje slapu, ki ga opravijo plezalci pred nami vzpon seveda olajšajo. Pri zelo tankem ledu in snežnem ledu pa prav to isto čiščenje lahko razmere poslabša.

Se v mixu »prakticirajo« umetne luknjice? S konico cepina ni težko kaj narediti v skalo …
Ne, s cepini se v skalo luknjice ne da narediti, se pa večkrat kaj odlomi in je potrebno najti drug »oprimek« ali drugačno kombinacijo. Kakšna luknjica se lahko tudi poveča in posledično nudi bolj zanesljivo oporo, ampak to razen v ekstremnih smereh niso tako pomembne stvari. Da bi kakšno umetno luknjico kar naredil, to je pa podobno kot z umetnimi oprimki v skalnem plezanju, odnos to tega se je sčasoma zelo spremenil in tega nihče več ne mara. Kakorkoli že, določeno smer pač preplezaš ali pa ne, tu ni kakšne posebne filozofije. Je pa v alpinizmu fino, ker so za veliko neuspehov krive razmere…

V Angliji si se preizkusil tudi v trad plezanju, kjer se za varovanje izkorišča le naravne možnosti oz. se uporabljajo tista varovala, ki ne puščajo sledi v skali.
Tradicionalno plezanje me je potegnilo, v Angliji sem bil v zadnjih treh letih že petkrat…

Pri nas takih smeri ni. Zaradi naravnih možnosti ali zaradi plezalcev, ki jih to ne zanima?
Prav imaš, takih smeri pri nas ni. Tiste v hribih v bolj vprašljivi skali so ena čisto druga zgodba. Zakaj je temu tako ne vem, eden od razlogov bi lahko bil v naši miselnosti, da so plezališča namenjena zgolj športnim plezalcem in treningu bolj zagnanih alpinistov. Prostor za resno plezanje naj bi bil le v gorah. Drug razlog je najbrž v dojemanju narave oziroma dvojnih merilih. Če na nove svedrovce v gorah dokaj hitro reagiramo, se ob navrtani liniji v nekem plezališču, ki bi bila čisto varno preplezljiva zgolj s tradicionalnim varovanjem, ne zgane nihče. Plezalcev, ki jih tovrstno plezanje zanima, je kar nekaj in mnogi med njimi so se izkazali z odličnimi vzponi v Angliji in drugod po svetu. Naravne možnosti pri nas so, na žalost jih je večina že navrtanih.

Ostane torej plezanje mimo svedrovcev?
Plezanje mimo svedrovcev nima smisla in ne prihodnosti.

In če bi svedrovce odstranili?
Kaj pa vem, najbrž bi s tem povzročili tudi veliko zmedo. Pri nas ni tovrstne tradicije, večina plezališč je zgledno urejenih in namenjenih športnemu plezanju. Bi bilo pa danes in v prihodnosti pametno razmišljati, da vseh smeri pač ni potrebno navrtati. Zaradi narave in zanamcev.

Fotografije: arhiv Premrl (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Solo prvenstvena v Aconcagui
09. februar 2010 @ 12:14 | Teme Alpinizem.

Novo smer v 3000 metrov visoki in objektivno zelo nevarni južni steni Aconcague desno od Slovenske iz leta 1982 je v solo vzponu preplezal Američan Chad Kellog. Kellog je pripotoval v Argentino s soplezalcem, ki pa je pri aklimatizaciji po normalni smeri zbolel za višinsko boleznijo. Kellog je tako sam vstopil v 3000 metrov visoko južno steno. Izbral je plazovom izpostavljeno linijo med Slovensko smerjo iz leta 1982 in Francosko iz leta 1954. Precej snežena zima je steno odela v led in prekrila razpoke, kar je bilo dobro izhodišče za solo vzpon.
Kellog je upal, da bo smer preplezal v enem "dolgem" dnevu. V steno je vstopil ob štirih zjutraj, brez spalke in šotora. S seboj je vzel 30 m pomožno vrv, set varoval, gorilnik ... Do stika z Messnerjevo (1974) na višini 6000 m, nad pregrado serakov, je priplezal po dvanajstih urah in pol, pri čemer so se plazovi prožili ves dan. Ob enajstih zvečer je spoznal, da ne bo šlo v enem dnevu in si je na ledeniku uredil bivak. Pri -12 stopinjah je počival sedem ur, s prvimi sončnimi žarki pa nadaljeval. Za nekaj časa je naletel na boljše snežne razmere, ki pa so se kmalu zopet poslabšale, za nameček mu zmankalo še plina in ostal je brez tekočine. V močnem vetru je ob desetih zvečer po 42 urah v steni dosegel vršni greben, začel s sestopom in ob pol dveh zjutraj prispel do koče Nido de Cóndores na višini 5300 metrov, kjer so ga pričakali rangerji, s katerimi je vzpostavil radijsko zvezo že med vzponom.

Medicine Buddha (VI, WI4, M4, 1980 m do stika z Messnerjevo), čas vzpona: 22. - 24. december 2009

American Alpine Journal, climbing.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Never Say Never
09. februar 2010 @ 12:04 | Teme Alpinizem.


Po super prvenstvenih vzponih v Avstriji (Centrecourte) in Kanadi (Spray On) o dobrem zimskem vzponu poročajo tudi iz Anglije. Dave Birkett, eden izmed najbolj aktivnih in talentiranih britanskih all round plezalcev, je v domačem Lake District preplezal smer, ki jo štejejo za eno najpomembnejših zimskih smeri zadnjega četrt stoletja. Never Ever Say Never (VIII 8, E7 5c) poteka po vzhodnem stebru vrha Scafell, ki ima eno najbolj značilnih in simboličnih angleških sten. Smer poteka po tanki ozki liniji ledu, ki se naredi enkrat v blue moon in lepo poveže tri obstoječe letne smeri: Gold Rush (E1), Yellow Slab (HVS) in Overhanging Grooves (E3).

Birkett je preplezal smer v dveh delih. Pvi dan prva dva raztežaja, naslednji dan, ko se je na drugo stojišče z vrha spustil po vrvi, pa še preostale tri do vrha.

Scafell, vzhodni steber. Plezalca sta v "krogcu", linijo smeri pa si ni težko predstavljati.



ukclimbing.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


128 minut za Ginata v Les Droites
03. februar 2010 @ 21:47 | Teme Alpinizem.

Ueli Steck (Mountain Hardwear) je po dvomesečni prekinitvi po vzponu na Makalu zopet začel s plezanjem. Kot je povedal mu ozebline na stopalih še delajo nekaj težav, zato pa je polno motiviran za nove podvige. Za začetek novega ciklusa si je izbral znano severno steno Les Droites. "Že dolgo mi je jasno, da so dirkanje po stenah in podiranje hitrostnih rekordov zgodovina. Želim plezati zanesljivo, hitrost je v drugem planu. Les Droites je primer stene, kjer je plezanje varno. Tudi za solista".
Ueli Steck je Les Droites preplezal v oblačilih Mountain Hardwear: Berylium Jacket in Cholatse Pant (na sliki).

Ueli Steck je tako 19.1.10 vstopil v Ginatovo smer (ED V M4+ 85 stopinj, 1000m), značilno ledno klasiko v severni stene 4001 m visokih Les Droites v francoskih Alpah. Dosedanji rekord (2.30) je imel legendarni Christophe Profit, Stecku se je čas ustavil pri 2.08. Fotograf Jonathan Griffith: "Ueli je smer plezal za užitek, ne za rekord. Pred tem ni treniral 2 meseca. V steni ni bilo nobenih sledi, veliko pršiča je oviralo plezanje, očitno je bil to prvi vzpon to zimo. Zaradi tankega ledu je bil zaključni mix 1000 metrov visoko resna zadeva".
alpinist.com, uelisteck.ch (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Nova dimenzija plezanja v ledu
02. februar 2010 @ 08:48 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Will Gadd in Tim Emmet sta v Kanadi dvignila mejo plezanja v ledu na WI10. V poprhanem previsu, 45 stopinj onkraj vertikale, sta povsem ledno potegnila novo smer. "To je najhujši led, ki sem ga kadarkoli videl ali plezal. Kjerkoli na svetu. Povsem sem impresioniran. Videl sem prihodnost lednega plezanja! In ta je ... sprayed on (poškropljena, poprhana)." To so besede, ki jih je pod vtisom velikega vzpona izrekel Kanadčan Will Gadd, nesporno eden najboljših lednih plezalcev na svetu.

Prava velikost slapu se pokaže, ko poiščemo plezalca na sliki spodal levo ...

Will Gadd in Tim Emmett (Mountain Hardwear) sta v Britanski Kolumbiji preplezala 30 metrsko smer v 45 stopinjskem previsu. Smer Spray On poteka v steni čez katero pade orjaški 140 metrski slap Helmcken Falls, ki ne zamrzne niti pri -30 stopinj C, saj je vode veliko preveč. Plezalca sta za slapom v vsteni vulkanske kamenine potegnila, kot sama pravita - skreirala, unikatno smer po ledenih bunkicah in gobicah. Smer sta najprej preplezala tehnično in namestila svedrovce, ki sedaj služijo za varovanje. V celotni dolžini ni niti enega dry tooling giba, gre za povsem običajno ledno plezanje. Le da da gre za previs 45 stopinj onkraj vertikale. Oba sta opravila vzpon z rdečo piko.

"Bilo je veliko težje od vsega, kar sem plezal v ledu. Težave so primerljive z M10 v mix smereh. WI10 je najnižja možna ocena, ki jo lahko dam" je dejal Will Gad. "Toda cepina tu ne moreš le zatikati, razlika je očitna, zadeva je veliko težja kot mix M10!"

Plezalec v Spray On (WI10). Dimenzije na sliki presenetijo, v desnem zgornjem kotu se vidi vrv ...

Kaj lahko dodamo? Ko smo Centrecourte, najtežjo smer v Avstriji označili za eno najtežjih na svetu, sta jo naša matadorja Anderle in Premrl tako rekoč spotoma ponovila. No, Gadd in Emmet sta vendarle čista "špica", tudi Britanska Kolumbija je nekoliko dlje, toda ...  
planetfear Gravsports.blogspot.com (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


Prosto v Torres del Paine
30. januar 2010 @ 22:45 | Teme Alpinizem, Planinstvo.

Preplezana je nova smer v Patagoniji med Centralnim in Severnim stolpom Paine. Hansjörg Auer in Much Mayr sta se vrnila iz Patagonije, kjer sta v slabem vremenu v stolpih Paine preplezala novo smer z imenom Waiting for Godot. "Čakajoč na Godoja" poteka v V steni Osrednjega stolpa do sedla z Severnim stolpom. Visoka je 750 metrov, težave pa sta ocenila s 7b. Kljub temu, da se bile razmere v steni obupne, sta smer vseskozi plezala prosto. Auer je vzpon označil za svojega najbolj intenzivnega do sedaj. To nekaj pomeni le, če vemo o kom govorimo ...
Hansjorg Auer (Edelrid) je eden najbolj prodornih plezalcev dolgih skalnih smeri zadnjega obdobja. Za sabo ima športno 8c+ in prosto El Nino (8a+) v El Capu. Lani je v južni steni Schüsselkarspitze (Wetterstein) z visečim bivakom v portaledge prosto preplezal 14 raztežajev dolgo smer Vogelfrei s ključnim mestom 8b/b+ v predzadnjem raztežaju. Zanimivi so njegovi vzponi v bolj ali manj neodkritih in eksotičnih stenah. V 800 metrski steni Jebel Misht v Omanu je preplezal prvenstveno Fata Morgano (7c) in dodal še tri raztežajno El Hamar (8b). V granitnih stenah doline Chochamo v Čilu ima dve 10 raztežajev dolgi prvenstveni s težavami do 7c+. Na Norveškem je v steni Blamanen opravil 1. PP smeri Arctandria (8b, 10 raztežajev).


No, vse to pa morda ni nič v primerjavi s solo prosto ponovitvijo znamenite Ribe (7b+, 850 m) v Marmoladi, ki jo je leta 2007 brez vrvi opravil v 2 urah in 55 minutah. Smeri pred tem ni plezal, treba pa je dodati, da se je pred realizacijo po smeri spustil z vrvi in si jo ogledal.
edelrid.de, planetmountain.com (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


Tawoche pozimi
26. januar 2010 @ 22:28 | Teme Alpinizem.

Leto se je v Himalaji začelo tako, kot se lansko končalo - z dobrimi prvenstvenimi vzponi. V šesttisočaku Tawoche v pozni jeseni nova smer v severni steni, januarja pa še v južnem stebru.
Tawoche (Taboche) je atraktiven vrh ob poti do baznega tabora pod Everestom. Podatki o višini varirajo med 6367 in 6501 m. Gora je plezalno zelo zanimiva. Težko in strmo SV steno sta leta 1989 preplezala Jeff Lowe in John Roskelly. Šest let kasneje sta v SV stebru uspela Mick Fowler in Pat Littlejohn. Sedaj lahko poročamo še o dveh novih smereh.
Američana Renan Ozturk in Cory Richards sta med 13. in 16. januarjem letos preplezala prvenstveno v južni steni. Za vzpon po osrednjem stebru sta potrebovala dva dni in pol, za sestop po vrveh po isti smeri pa še dan in pol. 1200 m visoko smer sta ocenila z ED VI 5.10 M4/5. Ob krušljivi skali sta v mrzlem zimskem zraku imela velike probleme z dehidracijo. Prvi bivak sta imela na skalni polici brez snega in ledu, kar je pomenilo, da sta po napornem celodnevnem plezanju ostala brez prepotrebne tekočine.
Le dva meseca pred tem sta v povsem drugačni severni steni Japonca Fumitaka Ichimura in Genki Narumi potegnila smer v strmem ledu. (VI, AI5R, 1500 m, 2 bivaka).
climbing.com, climbing.com, mounteverest.net (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


ProMo Intervju
25. januar 2010 @ 22:32 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, ProMo Intervju, Tek, Vodnik po opremi.

ProMo Intervju - pogovori s tistimi, ki imajo kaj pokazati in imajo kaj povedati. Alpinizem, plezanje, gorništvo, planinstvo in druge aktivnosti v gorah iz prve roke, tako, kot jih vidijo in doživljajo najbolj izpostavljeni posamezniki slovenskega "outdoora". ProMo intervju, prvih trinajst:

Brez vrha ni smeri
18. 01. 2010, ProMo intervju: Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.


Strongman v plezalkah
23. 12. 2009, ProMo intervju: Gregor Stegnar: Najmočnejši Slovenec najraje vleče 16 tonski tovornjak in prenaša 150 kg kovčke. Magnezij, plezalke in dereze so pomemben del opreme. Vsak dan kilogram mesa in lastnoročno pripravljen biftek.


Sinji slap je freeride scena
23. 11. 2009, ProMo intervju, Davo Karničar: Smučanje za nastopaške fantine ali za prave gornike? V ledeni strmini moraš biti nežen in odločen, asociacija pomaga! Vsaka prekinitev skazi uspeh. Bolj od pomoči ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve.


Medicina in reševanje kot poslanstvo in način življenja
21. 09. 2009, ProMo intervju - dr. Iztok Tomazin: S kombinacijo skupine profesionalcev in široke amaterske baze bi v GRZS vsi pridobili. V plazu gre za mučno umiranje v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti kaj storiti. Šokiran sem nad statistiko, koliko gornikov uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.
Vse slike na gore-ljudje.net


V steni vedno spim na zunanji strani postelje
18.08.2009, ProMo intervju - Martina Čufar: Kdor nas posluša, si lahko misli, da nismo normalni. Ko sem prvič stala pod El Capom so šli mravljinci po meni. Stena ima na sredini srce, za srce nekoga pa se moraš potruditi. V kaminih me je bilo strah, da se bom izgubila v njihovih globinah. Plate v steni :em malo podcenjevala, pa sem se suvereno "stresla" v 6c. Ne predstavljam si dneva brez jutranje joge.
Vse slike na gore-ljudje.net


Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele?
03. 08. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar drugič: Pripadnost je danes vedno bolj preračunljiva. Med razlogi za članstvo predvsem zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja in kategorizacija. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letos 2 mio EUR za ureditev okoljskih kritičnih točk v TNP? Forum na PZS bi morali obremeniti "po impulzu". Kako je šel Ante Mahkota po čist sneg.
Vse slike na gore-ljudje.net


O Turnu vrh Triglava in planinstvu kot blagovni znamki
27. 07. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar: Prvi del pogovora s predsednikom PZS. Ni več kot včasih, ko je bila planinska romantika in šumenje viharnikov posebna vrednota. Če se danes ne praši in kadi dovolj, je še pristanek na Luni vprašljiv. Zgodovina slovenskega planinstva ne more biti hobi posameznikov. Gorništvo je programirana ideologija, da je Skala za idola izbrala ateista in komunista pa je korajža.
Vse slike na gore-ljudje.net


Specialist za Latinsko Ameriko
13. 07. 2009, ProMo intervju - Janez Pretnar, planinski vodnik, ki je v PZS že več kot 40 let: Ideja za popotniško agencijo znotraj PZS še vedno aktualna. Kaj pravzaprav pomeni izraz treking? Navdušujoče planote na 4000 metrih z velikimi jezeri, polji in mesti. Zakon o GV je razdelil vodnike na dva bregova. Fotogalerija v 27 slikah.
Vse slike na gore-ljudje.net


Manj udobja v kočah in korak več do stene
29. 06. 2009, ProMo intervju - Martin Šolar, Triglavski narodni park: V TNP odgovoren za načrtovanje in razvoj. Vplivi alpinizma na okolje so neznatni, večji so vplivi športnega plezanja, najbolj pa na naravo v gorskem svetu vpliva delovanje planinskih koč. Park ni ovira življenju v njem.
Vse slike na gore-ljudje.net


Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit
15. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji.
Vse slike na gore-ljudje.net

Preplezati smer ne sme biti glavni cilj
01. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Bečan, zmagovalec tekme SP: Najbolje plezam, če ne vem ocene smeri. .....
Vse slike na gore-ljudje.net


Za vellika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce 
18. 05. 2009, ProMo intervju - Andrej Štremfelj, alpinist in himalajec: Najtežje je bilo v Les Droites ...
Vse slike na gore-ljudje.net



Še dolgo bomo na vrhu ista imena 
20. 04. 2009, ProMo intervju - Marjan Zupančič,  šestkratni zmagovalec Triatlona jeklenih: Prvi zmagovalec Teka na Grintovec, državni prvak v gorskih tekih, svetovni prvak v gorskih tekih v kategoriji nad 35 let. Če je treba, navzdol tudi v "medvedka" ...
Vse slike na gore-ljudje.net
Komentarji: 1   slike: 0


NAJ NOVOSTI zime!
25. januar 2010 @ 08:31 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Smučanje.

Nekaj izdelkov, ki predstavljajo vrhunec v razvoju današnje opreme in ki kažejo, kaj se bo uporabljalo v naslednjih letih:

Snowpulse - airbag, ki ščiti tudi glavo in vrat
Gecko - kože, ki držijo brez lepila
Craftov olimpijsk dres - boljši in hitrejši za zmago v Vancouverju
Outdry rokavice - nova tehnologija, ki bo nadomestila GoteTex 
Montrail Masochist - tekaški copat leta v ZDA in VB


Komentarji: 0   slike: 0


Supervisior solo
24. januar 2010 @ 18:47 | Teme Alpinizem.

V avstrijskem Gasteinu se to zimo veliko dogaja. Preplezan in ponovljen je bil Centercourt (WI7+, 300 m), pred tem pa sta bila opravljena še dva dobra vzpona.
Prvič je bil v celoti preplezan slap Gamsstubenfall (WI7, 800 m). Domači plezalec Rudi Hauser (Lowa) je v njem z različnimi partnerji poskušal že večkrat, neuspešni so bili tudi drugi odlični plezalci. 4. januarja je naveza Hauser, Holleis, Huber po 11 urnem maratonu končno uspela in rešila enega zadnji avstrijskih lednih problemov. Ključ je 36 m runout na 8 cm vijakih.
Teden dni kasneje je Hauser soliral slap Supervisior (WI6+, 270 m), ki je bil preplezan leta 1991 in šteje med top avstrijske slapove. Hauser je za vzpon po "extrem klassiker" brez zank za roke in brez vrvi potreboval uro in 40 minut. Ključno mesto je na višini 180 m.

Hauser med počitkom v Supervisior-ju.

bergsteigen.at , planetmountain.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Brez vrha ni smeri
18. januar 2010 @ 09:52 | Teme Alpinizem, ProMo Intervju.

Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.

Tomaž, res mi je žal, da ti je ob naši objavi vzpona v Hamma Yomjumi »dvignilo kapo in si moral na wc«. Upam, da se to ni zgodilo v kakšni steni »100 metrov pod vrhom«? Ne, ne, brez skrbi. Vračal sem se z Aconcague in užival v prijetni Mendozi.

Poudarek je bil na »lepi« smeri, kar je bilo navedeno že v podnaslovu. Na lepi smeri? To ni smer, ampak le dober poizkus.

Kaj pa plezanje zaradi plezanja, užitek v gibanju, iskanje težav... Zatakne se pri vrednotenju alpinističnega dosežka. Plezanje brez osvojitve vrha, ali vsaj priključitve na že obstoječo smer, pač ni alpinistični dosežek, ampak le poizkus. Postanem kar slabe volje, da se moramo o tem pogovarjati in da to ni samo po sebi umevno. Vse več današnjih alpinistov se ukvarja s takšnim kvazi instant alpinizmom. Nekoč sem se malo šalil v AN glede uporabe pesticidov pri pridelovanju hrane in s tem posledično zmanjševanju moških spolnih organov in ravni testesterona. Tako, kot ni več pretepov v gostilnah, tako je tudi vse manj premikanja meja v himalajskih stenah.

Mejo lahko premakneš, če preplezaš novo težavnostno stopnjo ali če zmoreš smer, ki je bila kljub poskusom nepreplezana. Športni plezalec se vrhu običajno celo zavestno odreče in športni pristop je prisoten tudi v alpinizmu in v Himalaji. Alpinizem je težko merljiv šport, vrednotenje težav v neki odmaknjeni himalajski steni je subjektivno. Edino vrh gore je res konkretna in točno izmerljiva točka, edini otipljiv kriterij uspešnosti. Kakšna bi bila sicer razlika v 1000 m steni med nekom, ki konča smer po 100 ali po 900 metrih?

Ampak tisto, da se smer od nekdaj konča na vrhu gore ali kvečjemu ob stiku z obstoječo smerjo, pa res ne vem, če zdrži. JLA v Šitah torej ne bi bila smer, če bi bila preplezana pred Jesihovo. In če ostanem v Tamarju in pri klasikah: je v Dularjevi v Jalovcu še pomembno kako nadaljuješ, ko si na gredini? JLA niti slučajno ne bi bila smer, če bi prva plezalca sestopila po gredini po kateri še ne bi bilo Jesihove smeri. To drži kot pribito. Mislim, da bi se Krivic in Košir strinjala z menoj! Za Dularjevo velja enako. Tako ali tako gre večina plezalcev od tam do vrha. V tehničnem smislu pa je tam smer tudi priključena starejšemu Razu in kasneje Hornovi. Torej še v domačih hribih je temu zadoščeno!

Torej bo treba do vrha! Lahko bi ti sicer navrgel slapove v Prisojniku in te spravil v zadrego, a pustiva zdaj to ... Si tudi pisec oz. kronist AN na GL. Kako dolgo že spremljaš in kako dobro poznaš naše alpinistično dogajanje? Domače in tudi tuje alpinistično dogajanje spremljam že 25 let in jo poznam zelo dobro. Tisti, ki me poznajo bi potrdili, da sem dobro seznanjen z zgodovino alpinizma, smermi v naših in tujih stenah. Morda v zadnjem času malo pešam, sem bil preveč časa na višini ...

Leti to na Visoke gore, ubijalke možganskih celic? Meniš, da so bile stvari predstavljene pretirano? Morda malo. Znano je dejstvo, da višina ubija možganske celice. To verjamem in opažam tudi pri sebi. A proces je reverzibilen, torej predvsem kratkotrjana izguba spomina. Alkohol prav tako ubija možganske celice, pa se tistemu piru po turi niti slučajno ne bo nihče odrekel.

Vrniva se k AN. Kakšen kriterij imata s Petrom Mežnarjem? Objavita vse, kar dobita? Objaviva vse, kar pride v nabiralnik. Res nimava posebnega sita. Seveda pa nameniva dobrih vzponom več prostora in tudi več besed.

Je objava dovolj? Se ti ne zdi, da bi bilo dobro včasih kaj pokomentirati, realno vrednotiti in primerjati med sebj? Mislim, da ob vsakem pomembnem vzponu dodava dovolj mesa, da izstopi iz povprečnih AN.

Imamo v Slovenija avtoriteto na tem področju, ki bi si kaj takega lahko privoščila ali bolje - si upala? V Sloveniji je kar nekaj ljudi, ki bi mirno lahko vrednotili dosežke. Mednje štejem tudi naju s Petrom. Vendar se nekateri pač ukvarjajo z drugimi stvarmi, nekateri pa tega ne počnejo zaradi ljubega miru. Veliko je ljudi, ki so dovolj zaverovani vase ali zgolj primitivni in bi potem bljuvali žolč. Franci Savenc je sicer res dobro sito in je na GL zelo dvignil nivo komuniciranja.Vse, ki se prijavijo z lažnim imenom enostavno zbriše. Komaj si predstavljam, kako mizerne kreature so ljudje, ki se prijavijo pod lažnim imenom in potem žalijo in pljuvajo vsevprek.

Franci je »sistemsko« lepo uredil stvari, mogoče bralci pogrešajo kakšen komentar, ki stvari postavi na prava mesta. Sicer to prevzame rumeni tisk ... Misliš, da so bili posamezni dosežki našega alpinizma ustrezno predstavljeni in vrednoteni? Se je komu dalo preveč in drugemu premalo teže? Žal živimo v času, ko je veličina dosežka zelo odvisna od tega, koliko se o njem govori. Odličen vzpon v Jorassih (No Siesta) naveze Lukić,Grmovšek je šel mimo dokaj neopazno, jesenska odprava naveze Prezelj, Lindič, Blagus je bila predstavljena na vseh pomembnejših svetovnih alpinističnih portalih, a vesoljne slave niso poželi. Kolikor jih poznam po tem niti ne hrepenijo. Torej običajno leto v smislu medijske in obče pozornosti. Daleč največ pozornosti sta prevzeli žalostni nesreči Oderlapa in Humarja.

Je ob »največjih« dogodkih našega alpinizma (npr. Humarjev Daulagiri) ostalo nekaj nedorečenega, bi bilo potrebno zdaj z distance kaj dodati? Slika znotraj stroke je drugačna, kot tista v širši javnosti ... Za šankom ni problema, a tule ne več. Po Nanga Parbatu sem se s spisom Naš Tomaž zelo izpostavil in potem poslušal blebetanja o zavisti in podobne neumnosti. Tega se mi sedaj ne da več. Poleg tega se je Tomaž letos žalostno ponesrečil. Naj počiva v miru!

Poglejva torej leto 2009, kateri so vrhunci lanskega leta? V Himalaji visoko kotirajo Wedge Peak (Bullock, Housman), prosto Eternal Flame v Trangu (Huberja), naši v Bagiratijih. V Evropi Steckovo dirkanje po Zadnjih treh problemih Alp in prosta ponovitev Japonske v Eigerju.

In v Sloveniji?
Pri nas so to Via Montura v Travniku (Karo, Lindič), prosti Norčki (Krajnc), Spominska smer Mihe Valiča v Triglavu (Hrastelj in jaz), ...

Torej si še vedno v formi. Kateri vzpon ti največ pomeni, najboljši šele pride? Trudim se! Letos mi je pomagala Tinčina nosečnost, poleti sem bil več doma in sem se res podolgem času spravil tudi v solidno športno plezalno formo in le pet mesecev po Everestu preplezal smer z oceno 8b. Zelo sem bil vesel! Za svoje najboljše štejem vzpone v Patagoniji. Tam mi res paše plezati, ni me strah, kot npr.visokih snežnih sten Himalaje.

Si profesionalni gorski vodnik, svoj vrhunec si doživel lani z vodenjem na Everest. To je lep dosežek, se je po njem kaj spremenilo? Še vedno sem kot športnik zaposlen pri Policiji. Z gorskim vodništvom si pa služim dodatni denar, ki ga potrebujem za aktivno ukvarjanje z alpinizmom, saj nimam nobenih sponzorjev. Sicer se pa ni z Everestom spremenilo nič bistvenega! Sploh v Sloveniji. Sam sem vrhunski alpinist, gorski vodnik z mednarodno licenco, v hribih sem več kot 150 dni na leto, vodil sem ljudi na Everest in imam na primer, ceno za sedem dni Haute Route 410 €. Sosedov Janez, ki je bil včasih alpinist, rad turno smuča, hodi v hribe in je dovolj podjeten, se bo spomnil, da bi se enkrat rad smučal med Chamonixom in Zermattom in še malo zaslužil. Zato bo plačal oglas na G-L, postavil ceno 250 € in zelo hitro zapolnil skupino. Hočem reči, da je v Sloveniji največkrat še vedno bolj pomebno, da je poceni, kot pa da je storitev strokovna, kvalitetna in varna. Moj CV mi pa zelo pomaga v tujini. Dobiti delo pri najpomembnejših angleških agencijah ni več problem.

Tam naj bi bile stvari urejene, kar GV radi poveste in dajete za zgled. Pri nas se stvari nikakor ne razčistijo. Na naših straneh smo se o tem pogovarjali s predsednikom ZGVS, ne dolgo nazaj je Slovenijo obkrožilo Univerzalno opozorilo ... Kar se tiče ureditve vodenja, smo trdno na Balkanu. Vodi lahko vsak, ki se mu v določenem trenutku tako zazdi. Študentje, alpinisti, kdorkoli, za majhno ceno. V ostalih alpskih državah in tudi nealpskih članicah UIAGM so stvari jasne. GVji so edini, ki lahko vodijo v svetu, ki zahteva uporabo vrvi. V kolikor se tam pojavi nekvalificiran vodnik, mu bo nadaljne življenje zagrenjeno z veliko kaznijo. In tega se vsi držijo. To je jasno tudi v vseh ostalih športih. Boste kje dobili nekvalificiranega, ki bo učil tenis, potapljanje, celo smučanje? Ne, edino v gorah je tega veliko.

Mogoče so kopja GV usmerjena v napačne tarče. Agencije in različni sp-ji so na trgu, nosijo zakonske obveznosti (preglednost poslovanja, davki), odgovarjajo strankam. Od tega živijo in če preživijo z nizkimi cenami, super, z nizko kvaliteto storitev verjetno ne bodo. Cene in nivo se znižujejo nekje drugje … To je drug problem, ki je praktično nerešljiv. Zato po mojem mnenju v Sloveniji še nekaj časa ne bo več kot pet gorskih vodnikov, ki bi se profesionalno ukvarjali samo z vodenjem slovenskih gostov. Vzrok je postsocialistična ureditev PZS. V mojem času so bili alpinistični odseki prostor, kjer so se zbirali ljudje, ki so se želeli ukvarjati z alpinizmom in glavna naloga odsekov je bila produkcija alpinistov, morda celo vrhunskih. V zadnjih letih se je večina AO-jev prelevila v shajališča ljudi, ki so jim ljube aktivnosti v naravi, druženje. Kar sploh ni slabo, a nima več dosti skupnega z alpinizmom kot športom. Seveda vsi ti ljudje ne iščejo druge ponudbe na tržišču, ki bi bila tako ali tako dražja. Gorski vodniki delamo individualno ali z majnimi skupinicami. V klubih ali na odsekih pa za malo plačilo delajo z množicami inštruktorji, ki so študenti ali drugje varno zaposleni. Pojavljajo se celo klubi, ki niso člani PZS in ponujajo gorniško izobraževanje. Učinkovitih vzvodov, ki bi to preprečili zaenkrat žal ni. Nam, gorskim vodnikom torej ostajajo le ljudje, ki res vedo kaj je gorski vodnik in kaj z njim pridobijo.

A približno tako je povsod, v množici različnih ponudb blaga in storitev naj bi stranke vendarle ločile zrno od plevela in se odločile za kvaliteto. Ni povsod tako! V Chamonixu ne moreš na Mont Blanc kar z nekim alpinistom s katerim dela lokalna agencija, ni variante. Nikjer v Alpah. Vse agencije delajo izključno z gorskimi vodniki. Res, gostje slej ko prej ločijo zrno od plevela kot praviš, sploh, ko gredo enkrat na zahtevnejšo turo z GV, v to sem prepričan. Seveda ne bom rekel, da je šolanje v AO-jih slabo, kje pa! Le pristop je drug!

V Franciji so si GV očitno izborili takšen položaj, ni pa nujno, da je to edina možnost in najbolj pošteno. "Lahko pa ponavljamo, kot papige ...", je bill tvoj komentar na vprašanje, zakaj se je Slovencem zaključek 100 m pod vrhom zdel sporen, Italijanom pa ne. Bi enako lahko veljalo še kje, pri GV na primer? V Sloveniji poklic GV prav zaradi dolgotrajnega ločevalnega procesa zrna od plevela zaenkrat ne more zaživeti popolnoma. Gre pa na bolje in sem optimist.
(S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


Led na Chamonixom
16. januar 2010 @ 10:44 | Teme Alpinizem.

Dve priročni, kratki a težki smeri na ledeniku Argentiere je britanski ledni specialist Nick Bullock preplezal tako rekoč po pomoti. Nick Bullock in Kenton Cool sta v stenah na ledeniku Argentiere nad Chamonixom nameravala ponoviti kratko ledno smer Home Wet Home. Do vstopa se pride s spustom z vrha stene. Angleža sta očitno zgrešila pravo smer in vstopila v še nepreplezan del stene. Po požlejenih skalah z milimetrskim ledom sta potegnila zelo verjetno novo smer, ki sta jo imenoval Homeward Bound in ocenila s škotsko VII,8, 70 m. Enake težave je ponudila tudi sosednja prvenstvena, ki jo je Bullock preplezal dva dni kasneje s Petom Bensonom - Homage to the Homeland (VII,8, 70 m).

Nick Bullock & DMM Rebell v akciji
UKC.com
Komentarji: 0   slike: 0


Ena najtežjih lednih
13. januar 2010 @ 20:16 | Teme Alpinizem.

V bližnjem Bad Gasteinu je preplezana ena najtežjih lednih smeri na svetu in najtežja v Avstriji. Albert Leichtfried in Benedikt Purner sta decembra potegnila najdaljšo ledno smer v Avstriji (Moonwalk,1000m, WI6/M7). Januarja sta se lotila še večjega zalogaja in 7.1. 2010 v dolini Gastein (Bad Gastein) preplezala Centercourt. Z oceno WI7+ je to, po mnenju avtorjev, najtežja povsem ledna smer v Avstriji in ena najtežjih na svetu.
Dolina ponuja res veliko. Potem, ko sta se ogrela v dveh klasičnih slapovih Supervisor (270 m, WI6) in Seidenraupe Direkt (200 m, WI5), sta vstopila v led levo od še neponovljene smeri Landunder (WI7) iz leta 1998.

300 metrov ledu za najboljše! Srednji dve smeri na sliki sta Centercourt WI7+ in Landunder WI7-.

Centercourt je postregel z napetim in zahtevnim plezanjem, živci in podlahti so bili polno obremenjeni. "Varovanje je bilo tako slabo, da sem imel občutek, da soliram, podlahti pa sem imel tako navite, kot da bi plezal M8/9. Toda varovanje je bilo na spectrih, peckerjih, malih camih in do pol zavrtanih 6 cm vijakih. Za nameščanje je bilo potrebno veliko inovativnosti" je komentiral Leichtfried. "Poznam samo še dve smeri v tem rangu. Second choice na Norveškem in Senda real v Čilu". Prvo je preplezal Kanadčan Gad, drugo pa prav Leichtfried.  (planetmountain.com, S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


Plaz pod Cerro Torrejem
09. januar 2010 @ 17:01 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Italijanski alpinist Fabio Giacomelli je umrl v plazu pod Cerro Torrejem. S partnerjem Eliom Orlandijem sta 1. januarja sestopala po poskusu vzpona v V steni. Snežilo je že dva dni, nasploh je bilo konec decembra vreme v Patagoniji obupno. Giacomelli je prvi končal spuste po vrvi in se odpravil v njuno snežno votlino, da bi zavrel vodo in pripravil večerjo. Približno ob devetih zvečer, ko je bil Orlandi še v steni, ga je presenetil plaz. Orlandi, odličen poznavalec Patagonije, ni v temi videl ničesar, a je kmalu dojel, kaj se je zgodilo. Med stalnim proženjem novih plazov je sam tri dni iskal in kopal, preden je mrtvega Fabia našel v čelnem delu plazovine. Petega januarja ga je, ne brez novih težav, na ramenih prinesel v vasico El Chantel.
Giacomelli in Orlandi, oba znana in izkušena alpinista, sta obrnila 200 metrov pod vrhom v novi prvenstveni smeri, kjer sta poskušala že leto pred tem. Želela sta osvojiti vrh in raztresti pepel pokojnega prijatelja Cesarino Fava, ki je umrl leta 2008 po objavi svojega prvenca, zgodovine gore Cerro Torre. 51 letni Giacomelli je zapustil ženo in dva otroka.

alpinist.com, planetmountain.com (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


Druga stopnja Mt. Everesta
09. januar 2010 @ 10:58 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Znamenita stopnja v SV grebenu na višini 8600 m ima lepo zgodovino. O osvajanju Mt. Everesta je sicer težko povedati kaj novega. Je bil uspešen že eden prvih poskusov osvojitve najvišje gore na zemlji? Ali sta bila leta 1953 res prva na vrhu Hillary in Tensing ali sta morda že leta 1924 uspela Mallory in Irving? Slednja sta na Everestu umrla 8. junija 1924. Knjiga Primer Mallory avtorja Jochena Hemmleba se bere kot dobra kriminalka, a ob glavni zgodbi sta zanimivi tudi dve drugi: o takratni alpinistični opremi in konkretnih plezalnih težavah.

Fotografije iz leta 1920 so zanimive in presenetljive. Ljudje v višini nad 8000 metrov v jopičih iz gabardena in v usnjenih čevljih brez derez! Toda kar na prvi pogled izgleda primitivno in pomankljivo, ima tudi svoje kvalitete. Oblačila so rezultat dolgoletnih izkušenj iz polarnih ekspedicij. Kombinacija različnih materialov združuje toplotno izolacijo, parapropustnost, zaščito pred vetrom in omogoča gibljivost. Tako danes delujejo plasti termo perila in velurja pod takšno ali drugačno membrano. A membrane v tistih časih ni bilo. Takratna obleka je nekako zadoščala za hiter vzpon v lepem vremenu. Toda, če ni šlo vse gladko, če je bilo potrebno bivakirati ... Norton in Somervell sta leta 1924 kot prva jurišna naveza v takšnih oblačilih brez kisika prišla skoraj do 8600 m. Mallory je bil sprva odločno proti uporabi jeklenk, saj se mu je to zdelo nešportno. Zanje se je odločil šele, ko je spoznal, da sicer nima nobenih možnosti. Z Irwinom sta 8. junija zjutraj krenila proti vrhu. Vprašanje je, ali so ventili na jeklenkah s kisikom sploh delovali. Eden izmed ventilov naj bi puščal, to jeklenko so leta 1999 našli na 8480 metrih. To je do danes tudi zadnja, najvišja sled za obema pionirjema. Vse kar se je dogajalo višje so špekulacije. In višje sta le še znani Everestovi stopnji ...

Druga stopnja na 8600 metrih je visoka dobrih 20 metrov, krušljiva in zadnjih 5 metrov navpična, nekoliko previsna. Noell , ki se je takrat kot njuna podpora povzpel do zadnjega tabora, je sprva mislil, da ju je videl tu, ko so se za hip razkadili oblaki. Vendar kasneje ni bil več prepričan. Je možno, da je bilo to ključno mesto preplezano že leta 1924? "V takratnih čevljih z žeblji nikoli!" je odločen Reinhold Messner. "Če je bil katerikoli del takratne opreme primerljiv z današnjo, so bili čevlji", trdi ameriški snemalec in večkratni osvajalec Everesta David Breashears. "Mallory in Irvine bi stopnjo lahko preplezala, velja se zamisliti" pa meni Američan Anker, ki je tam uspel leta 2007. Stopnjo so leta 1960 zmogli Kitajci v mega ekspedicijskem stilu (214 članov, masa opreme, veliko časa). V petmetrski previsni poči so uporabili živo lestev, prvi v navezi je stopil soplezalcu na rame. Pri tem je sezul čevlje (?!) in kasneje izgubil obe stopali. Leta 1985 jo Katalonec Oscar Cadiach prvikrat prepleza prosto, leta 2001 jo Avstrijec Theo Fritsche prosto solira. Oba jo ocenita s V do V+. Leta 1997 je Drugo stopnjo plezal in kasneje nazorno opisal pokojni Pavle Kozjek: "Druga stopnja, dvajsetmetrski navpičen odstavek na višini malo pod 8700 metrov, je bila od nekdaj ključ do vrha Everesta s tibetanske strani. Tudi danes, ko so tam pritrjene vrvi in celo aluminijasta lestev. Da se ne bi utrujal z visenjem na rokah, sem se sklenil prebiti čeznjo naenkrat, brez vmesnih oddihov, ki so na takšni višini pravilo. Šlo je presenetljivo dobro in celo hitro, a dolg sem plačal takoj zatem: ležeč na produ in skrčen v dve gubi sem nekaj minut obupno lovil razredčeni himalajski zrak. A zadnja resnejša ovira je bila za menoj, pot do vrha bi od tam naprej morala biti le še vprašanje časa".
Kako se je končal vzpon na Streho sveta 8.6.1924? Pozno popoldan tistega dne se naveza izčrpana vrača. Pod prvo stopnjo se je zgodilo ... Irvine je izgubil cepin (najdejo ga 9 let kasneje), naveza se razdvoji, vrv se pretrga, Mallory omahne ... Truplo je prvi odkril kitajski alpinist leta 1975, ponovno pa ga je našla v ta nemen organizirana odprava leta 1999. Položaj in lega najdenega trupla ter sledi krvi na njegovi obleki kažejo, da je prvi padec preživel in se je šele kasneje smrtno ponesrečil. In Irwine? Izgleda, da ga je pri sestopu ujela tema in je potem pri bivakiranju na 8400 zmrznil. Tam je sedel 36 let, ko ga je presenečen zagledal še en kitajski alpinist.

»Tatort Mount Everest: Der Fall Mallory«, Neue Fakten und Hintergründe, Jochen Hemmleb 272 strani, € 24,95, Založba Langen-Müller, München 2009, Bergsteiger, gore-ljudje.net (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


Alpe severnega morja
02. januar 2010 @ 15:57 | Teme Alpinizem.

Jadranje med ledenimi gorami, raziskovanje in plezanje na otokih ob zahodni obali Grenlandije ... lahko tudi kot popotnica v leto 2010: imeti svoj "veliki" cilj, videti in doživeti nekaj posebnega! 
Michele Maggioni and Daniele Bernasconi sta že leta 2006 prijadrala do Baffinovih otokov v polarnem krogu in tam preplezala pet novih smeri. Letos poleti sta se ponovno vkrcala na jadrnico Billy Bud in odplula do fjordov na zahodni obali Grenlandije, točneje do precej neznanega polotoka Qioge nasproti otoka Disko. "Kot Alpe, ki se zrcalijo v morju" sta opisala čudovito neraziskano pokrajino. "Vreme je bilo na najini strani, brez običajnega nadležnega mraza in vlažne megle. Lahko sva brez običajnih težkih oblačil jadrala med številnimi ledenimi gorami in jih občudovala".
Skupaj z Mario Christino Rapisardi, lastnico jadrnice Billy Bud sta na dveh bližnjih otokih v odličnem granitu preplezala dve novi smeri, obe na povsem čist način: Pavlova (6a, 11 raztežajev, 520 m, otok Adgap) in White Seagulls (5c, 10 raztežajev, 400 m, otok Qingussaq, rdeča smer na sliki levo, zelena je smer sestopa).
Za konec so se povzpeli še na 1831 metrov visok vrh, ki je bil prvič osvojen šele leta 1996. "Z vrha smo lahko opazovali neverjetno število čudovitih gora, ki spominjajo na Alpe" je bil navdušen Maggioni, "možnosti za nove smeri so izjemne ".
Alpinist.com (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


3x Khumbu ali Kje se lahko konča smer?
02. januar 2010 @ 11:35 | Teme Alpinizem.

Več smeri namesto enega velikega cilja postaja trend modernih himalajskih odprav. Po slovenski trilogiji v Bagiratiju sedaj še italijanska v Nepalu, kjer so italijani "spornemu" vzponu dodali dve prvenstveni. "Fantom iz opere" spominja na najtežji mix v Les Droites.
Italijanska naveza je med 18. novembrom in 12. decembrom v nepalskem Khumbuju opravila tri prvenstvene vzpone. Prvemu v Hama Yomjuma sta v začetku decembra Bonino in Meli dodala 600 metrsko prvenstveno v Peak Khancha (5850 m): M’han dato 5 al modulo di misto … WI6 M7X A2). Trilogijo sta zaključila sredi decembra. The Phantom of the Opera sta plezala tri dni, težave v prostem plezanju so bile do 6b, mix je spominjal na najtežje v Les Droites (M6+), en raztežaj je bil tehničen (A1/A2).
Vrnimo se v november, ko so Italijani preplezali novo 1100 metrsko smer v Hama Yomjuma (5970m). Smer Ramri Keti (WI5+ M7 5a) so zaključili 100 m pod vrhom na polici pri skalni barieri, kar je botrovalo komentarjema na GL in ProMo blogu. Ne glede na to, da drugje (v tujih medijih) podobnih dvomov nismo zasledili, gre za zanimivo temo, ki ima vsaj dve plati. Ne da bi "navijali" za Italijane, da ne bo pomote! Na osnovi fotografije je težko soditi, ali gre za konec težav, ki bi opravičeval zaključek na tem mestu. Slutiti je, da se tam težave končajo oz. prekinejo, da je po polici možen obvoz levo ali desno. S stališča plezanja v Alpah in Dolomitih je to za plezalca konec vzpona. Je v Himalaji drugače, niso časi, ko je štel le vrh, minili celo na osemtisočakih?
Vrisana smer, ki se konča malo pod vrhom res bode v oči. Toda od daleč je težko soditi. Dokaj renomirana (?) naveza in relevantni (?) mediji (climbing.com, planetmountain.com) očitno niso videli problema. Bi ga morali? (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


Ledno plezanje na Otoku
26. december 2009 @ 19:56 | Teme Alpinizem.

Odlične razmere v decembru so med drugim botrovale tudi prvi ponovitvi najtežje zimske smeri v North Walesu - Cracking Up (IX,9). Padcev ne manjka, čeprav se varuje s cami in zatiči, na nogah pa dereze ...

Pri nas še vedno čakamo na led ali vsaj na sneg, povsod pa ni tako. V gorovju North Walesa na britanskem otočju je že ves december mogoče odlično plezati, pa naj gre za led, mix ali dry tooling. Res je, da je po tovrstni plezariji bolj znan škotski Ben Nevis, toda velško višavje je zaradi krajših smeri in dostopnosti vedno bolj priljubljeno. Iz DMM, ki je stacioniran v srcu tega zgodovinsko pomembnega področja, poročajo o super decembru ...

Andy Turner je kot prvi ponovil Cracking Up (IX,9) v Clogwyn Du. Gre za najtežjo zimsko smer v Walesu, znano smer, ki jo je leta 2006 prvi in do sedaj edini preplezal Nick Bullock. Zanimivo je poudarjanje, da gre za prvi vzpon brez padca (no falls ascent). Bullock je pri prvenstvenem vzponu doživel "nepozaben" padec, vendar je poskusil še enkrat, tokrat uspešno. No, pri prvem poskusu je poletel tudi Turner, vendar je naslednji dan kontinuirano potegnil od tal do vrha. Smer je previsna in dolga 45 metrov, »letna« ocena je E1 z dvema tehničnima mestoma. Turner je potrdil oceno. »Sicer me ni tako namučila kot lansko sezono Sassenah v Ben Nevisu, ki ima enako oceno. Toda Cracking Up je bolj napeta, predvsem pa lepša«.

Takoj nato je prvo ponovitev doživela še ena Bullockova smer letnik 2006, sosednja Traversity (VIII,8). Po nekaj (!) padcih je uspel Ian Parnell. Kako izgleda ledno plezanje na Otoku si lahko ogledate v videu prvenstvenega vzpona M8+ (plezalec Pete Harison, snemalec Jack Geldard). Dnevi so zanimivi in polni adrenalina, noči so dolge in mrzle. Zelo nazorno je slika Simona in Malcolma, ki med dvema plezalnima dnevoma nabirata moči v svojem kombiju. Tudi s pomočjo slivovke (le kje sta jo dobila?), ki jo imenujeta kar Slovenian Death Juice. In obenem, dodajata, da to ni redna praksa ... No, bolj pomembno je, kaj sta fanta preplezala. Vrnila sta se iz Škotske, kjer ste v Ben Nevisu ponovila Sidewinder (VII;8), nato pa še Messiah (VII,7) v Sothern Highlands.
S.R., www.dmmclimbing.com ,www.ianparnell.com
Komentarji: 0   slike: 0


Nova smer v Patagoniji
26. december 2009 @ 19:50 | Teme Alpinizem.

Italijansko-švicarska naveza Simon Gietl in Roger Schäli sta v Patagoniji preplezala težko novo smer. V vzhodni steni Aguja Poincenot (3002 m) sta v štirih dneh, med 14. in 17. novembrom, v alpskem stilu v zimskih razmerah potegnila Fühl dich stark, aber nicht unsterblich in ocenila 6c A3+ M5. Za ključni 20 metrski raztežaj sta potrebovala celih 15 ur.

Gietl in Schäli sta prvenstvenemu vzponu dodala še Kalifornijsko smer v Fitz Royu.
Švicar Shalli je postan znan, ko je letos poleti z Robertom Jasperjem prosto preplezal Japonsko v Eigerju.

S.R.,  climbing.com

Komentarji: 0   slike: 0


Outdry rokavice, nova tehnologija
13. december 2009 @ 13:50 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Smučanje.

''Imel sem OutDry izkušnjo na Antarktiki, za katero sem mnenja, da bo cenjena. Na poti s smučanja smo se odločili, da seboj vzamemo nekaj ledu, ki ga bomo porabili za koktajle zvečer. Saj veste, harmonija, dvanajst let star Scotch ohlajen z ledom izpred tisočih. Prijatelji so se s cepini trudili potegniti kose z vode, jaz pa optimistično segel vanjo in potegnil ven primerno veliko ledeno kocko. Ostali, osem jih je bilo, niso verjeli dokler niso rokavic poskusili sami. Bile so suhe in tople. Suhe po celodnevnem smučanju, potem ko sem jih namočil v zaledenelo morje in v njih držal kos ledu od katerega je teklo. Hvala za odlične produkte.''
Prednosti membrane OutDry so najbolj hvalevredne predvsem pri uporabi v obutvi in rokavicah. Do sedaj znan način vstavljanja PU membrane je zapleten, problem je spajanje pri šivih pa naj gre za leplenje ali varenje. PU membrana (---tex) je sicer najbolj uporabljana, ima pa par slabosti, ki jih ne gre zanemariti. Prva in tudi glavna slabost je njeno odstopanje od zunanjega tekstila, t.i. nespojenost. Na vsak kos zunanjega sloja tkanine(usnje, tekstil) je zato potrebno PU membrano posebej pritrditi. Pri taki obdelavi pride do potrebe po šivanju. Pri spojih, lepljenih ali šivanih, vlaga ne prehaja na zunanjo plast in stvar ne ''diha''. Med vrhnjo plastjo(npr. usnje) in membrano ostaja prostor, ki ga zaradi prepustnosti prve prej ali slej napolni voda. Ta, ujeta med obema plastema, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje, pritisk na membrano se poveča in voda prej ali slej preide v notranjost.
Bistvena prednost OutDry membrane je enotnost z zunanjim slojem (usnje, tekstil). Najprej je narejena zunanja školjka (tekstila, usnja) z vsemi šivi, šele potem se na notranjo stran s pomočjo toplote pritrdi membrano.  Izparevanje vlage je boljše, ker ni nobenih spojev, ki bi zmanjševali prepustnost vlage. Ni prostora za vodo med plastmi, pritisk vode na OutDry je nižji, voda ne prehaja v notranjost.   
Mountain Hardwear je glavni partner Outdry-a na področju rokavic: Mountain Hardwear Hydra, Mountain Hardwear Guajillo    M.M.
Komentarji: 0   slike: 0


Snowpulse - airbag, ki ščiti tudi glavo in vrat
07. december 2009 @ 13:39 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Smučanje.

Snowpulse nahrbtniki: 15, 30 in 45 litrov 
Plazovi so poleg zdrsov največji faktor tveganja pri zimskih obiskih gora, še posebej so jim izpostavljeni turni smučarji. Razvoj opreme v to smer se je začel z lavinskimi žolnami, ki pa imajo kljub velikemu napredku dve veliki slabosti: ne delujejo preventivno in učinkovite so zgolj v skupini, skupaj z dodatno opremo. Pojav airbagov oz. zračnih blazin prav gotovo pomeni revolucionarno rešitev. Še posebej to velja za t.i. "drugo" verzijo zračnih blazin, ki jih je predstavil švicarski Snowpulse. Gre za to, da ima blazina dodatno zaščito za glavo in vrat, s čimer se dramatično povečuje možnost preživetja v plazu. Poglejmo po vrsti bistvene prednosti airbaga Snowpulse, ji je sicer na voljo v treh različnih nahrbtnikih (15, 30, 45 litrov):
1. Prva in najpomembnejša prednost je, da telo in še posebej glava ostajajata na površju, torej sta zaščiteni pred mehanskimi poškodbami.
2. Zračni blazini sta dobro vidni v plazovini.
3. Aktiviranje je enostavno, odzivnost hitra.
4. Uporabnost nahrbtnika ni manjša zaradi dodanega airbaga, teža je še sprejemljiva.
5. Zelo pomembno je, da se po sprožitvi bombice lahko napolnijo, za to je poskrbljeno pri prodajalcu. 

Dr.Iztok Tomazin, reševalec letalec in predstavnik Slovenije v IKAR: "Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje, počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.
Uporaba plazovne zračne blazine je najboljša izbira med vsemi posamičnimi pripomočki za varstvo pred plazovi. Tako je uradno stališče IKAR in moje osebno stališče. Zračna blazina precej zmanjša možnost, da nas plaz zasuje, če pa se to že zgodi, je stopnja preživetja največja. Korak naprej in pomembna prednost so zračne blazine z dodatno zaščito za glavo in vrat (Snowpulse). Prav pri teh modelih je bila tudi zanesljivost sprožitve po znanih podatkih 100%. Sicer je bilo zadnjo zimo v evropskih gorah registriranih 10 primerov, ko se blazina ni sprožila.
Verjetnost preživetja se poveča s kombinirano uporabo zračne blazine in lavinske žolne. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi." Več: ProMo intervju z dr.Tomazinom. Snowpulse
Snowpulse nahrbtniki: 15, 30 in 45 litrov 
Komentarji: 0   slike: 0


Hama Jomjuma (5970 m)
05. december 2009 @ 11:53 | Teme Alpinizem.

Lepa prvenstvena smer nad dolino Khumbu na poti proti Everestu: Ramri Keti (1100m, WI5+/M7/5a). Zaradi nahrbtnika, ki je poletel čez steno, ostali brez vrha.

Hama Jomjuma je eden izmed številnih vrhov v dolini Khumbu, ki se iz Lukle vleče proti Everestu. V njegovi severni steni so med 20 in 22 novembrom Italijani Enrico Bonino, Nicolas Meli in Francesco Cantù preplezali prvenstveno smer, ki poteka po seriji lepih koluarjev in je zelo verjetno prvi vzpon v steni. Težave so bile 5+ v ledu, M7 mix in 5a v skali.Smer so zaključili na robu strmega dela stene 100 metrov pod vrhom, potem ko je Boninov nahrbtnik poletel čez 1000 metrsko steno in niso želeli tvegati še enega bivaka z nepopolno opremo. Sestopili so po vrveh. (planetmountain.com=

Komentarji: 1   slike: 0


Kitajci prihajajo
01. december 2009 @ 20:30 | Teme Alpinizem.

Po prvenstvenem vzponu Rusov v SZ steni Sigunianga (6250 m) sedaj še prvenstvena v J steni. Mlada kitajska alpinista sta 1120 metrov visoko smer z imenom Free Spirit ocenila z VI, A3+, M4.

Šesttisočak Siguniang v kitajskem Sečuanu je to jesen priljubljena tarča azijskih plezalcev. Po vzponu ruske naveze v SZ steni sedaj še novica iz južne stene. Mlada kitajska alpinista Yan Dongdong in Zhou Peng sta 1120 metrov visoko smer imenovala The Free Spirits in ocenila z VI AI3+ M4. Za vzpon v alpskem stilu z minimalno opreme sta potrebovala dva dni. Sestopila sta po isti smeri že v poslabšanju vremena v dnevu in pol.

Oba Kitajca sta neuspešno poskušala že dvakrat, podobno so se končali poskusi drugih alpinistov pred njima. Uspešen vzpon sta začela 23. novembra z bivakom na robu ledenika tik pod vstopm. Prvi dan sta preplezala 600 metrov, pri čemer sta se varovala le tri skalne raztežaje. Prvič sta bivakirala sede na višini 5700 m. Do vrha je sledilo mešano plezanje v ledu in skali, južni vrh Sigunianga sta osegla 25. novembra ob šestih popoldan.

climbing.co, emg.com.cn
Komentarji: 0   slike: 0


Nepreplezani vrhovi v Tibetu
28. november 2009 @ 18:01 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Znani japonski raziskovalec Tamotsu Nakamura že od leta 1990 sistematično raziskuje gore V Tibeta in JZ Kitajske, tudi po dvakrat letno. Sedaj se je vrnil iz še ene svoje poti po neodkritih predelih tega dela našega planeta. V petih tednih je prepotoval 4800 km od Lhase in nazaj po območju Nyainqentanglha in Kangri Garpo. Kljub ostri kontroli tujih obiskovalcev mu je med drugim uspelo fotografirati dolino, ki jo tuje oči še niso videle. Prinesel pa je tudi atraktivne posnetke številnih še nepreplezanih vrhov.


Več fotografij na climbing.com
Komentarji: 0   slike: 0


Ko gre boulderaš v hribe ...
24. november 2009 @ 22:08 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Kilian Fischhuber (Edelrid, Vaude), štirikratni zmagovalec SP v boulderingu, je ponovil Cesarjeva nova oblačila (8b+, 250 m) v Wilder Kaiserju. Avstrijec Fischhuber je znan po svoji prevladi v balvanskem plezanju in je zmagovalec večine zadnjih svetovnih pokalov (2005, 2007, 2008, 2009). Kar nekoliko presenetljiva je zato novica, da je zavil v hribe in se lotil dolge smeri v Fleischbanku v Wilder Kaiserju. Smer "Des Kaisers neue Kleider" je leta 1994 prvi preplezal Stefan Glowach. Zanimivo, istega leta sta nastali tudi drugi dve znani in težki dolgi smeri: End of silence v Feuerhornu (Thomas Huber) in Silbergeier v Rätikonu (Beat Kammerlander). JV stena Fleischbanka v Wilder Kaiserju spada med velike klasične stene, v njej je bila preplezana prva alpska sedmica - Pumprisse (Reihard Karl).
Fischhuber je smer prvič poskusil leta 2008 in ga je tako očarala, da je mislil nanjo celo v tako čudovitem okolju, kot je južnoafriški boulderaški raj Rocklands. Po 7 dnevnem delu je 28. septembra 2009 uspel, čeprav je dolgo dvomil vase. "V ključnem, osmem raztežaju so me grabili krči že od drugega sistema dalje" je povedal Kilian, "na vrhu pa sem se počutil - cesarsko." Le kako bi se počutil drugače?

Des Kaisers neue Kleider, ocena po raztežajih (250m, 9 raztežajev): 7a,7c,8b,7b+,8b+,8a,6b,8b+,6c.
planetmountain.com, edelrid.de
Komentarji: 0   slike: 0


D.Karničar: Sinji slap je freeride scena
20. november 2009 @ 19:57 | Teme Alpinizem, Gorništvo, ProMo Intervju, Smučanje.

Davo, kaj je smisel smučanja v gorah? Pogosto imamo priložnost videti freeride filme s skoki čez več desetmetrske stene, vijuganje pri polni hitrosti in, na drugi strani, utrujenega alpinističnega smučarja, ki nerodno poskakuje ali bočno drsi navzdol. Gre za isto stvar?
Smisel smučanja je peljati, kar ponuja zasnežena pokrajina. Freeride je zelo atraktivna oblika smučanja izven urejenih smučišč, kjer je dovolj pršiča, z zgolj nekaj sto metrov višinske razlike. Lahko pristopimo s helikopterjem ali naokrog. Tudi sam rad vriskam v pršiču, vendar me nekaj minutno uživanje ne izpolni. Nerodno pa poskakujejo tisti, ki so nevešči zahtevnosti situacije in imajo nezadostno tehnično znanje.

Smučanje ali alpinizem v domačih strminah?

Na Youtube lahko videmo video smučanja po smeri Fritsch-Lindenbach v Grintovcu, ki ste ga z avtorji označili za najbolj strmega in ekstremnega v Evropi. Nekateri komentarji so kar "sočni". Verjetno ne gre za hude poznavalce, a roko na srce, zavojev je bilo bolj malo. Je smiselno siliti s smučmi v tako strmino?
Prihajam iz hribov in na smučanje gledam kot na alpinizem. Tako kot je smer treba preplezati, jo je treba tudi presmučati. Držim se načela, da to storim brez pomagal: cepina ali vrvi. To je zame psihična potrditev, da si upam.

Je kdo, ki bi to smer tekoče presmučal? Freeriderji vozijo vedno daljše odseke, ne gre več le za en skok in kup pršiča.
To ni smer za freeride, preveč je ostrih prehodov, robov. Hitrost je tu nevarna.

Katero je pravzaprav tvoje najboljše smučanje? Mislim kompleksno, vključujoč zahtevnost višino, stil?
»Naj« smučarija? Za opazovalčevo oko ali akterje, po lagodni ali doživljajski plati? Za razmazane in nastopaške fantine ali z vidika gorništva? Moja »naj« smučarija je Denali, 4000 m višinske razlike, težkega za vzorec, ostalo užitki na različnih strukturah snega.

Everest 2000. Veliko dal in tudi kaj vzel. 

In nasploh? Kako bi primerjal svoj pristop oz. način smučanja z velikimi klasiki ekstremnega smučanja, kot so Silvane Sudan, Jean Marc Boivin, mogoče Hans Kammerlander?
Zelo težko ocenim, razmere so spremenljive, poročanje velikokrat tendenciozno. Za območje Himalaje sem podobno vprašanje namenil g. Elizabeth Hawley. Odgovorila je, da si s prekinitvami večina ne dela skrbi in zato postavlja Annapurno in Everest v ospredje. Vemo za drzne smučarije, tudi Čarov in Tomazinev Gasherbrum. Dejavnost je vendar še premlada za neke dokončne ocene.

Pisali smo o spustu z Manasluja, zopet se je odprlo vprašanje, kakšno smučanje ja pravo: prekinjeno ali neprekinjeno, s kisikom ali brez, z varovanjem ali ne. Če mene vprašaš, le da je s stilom ...
Seveda je stil odvisen od smučarskega znanja. Pomembno je, da smučamo, torej da ne uporabljamo pomagal, kot sta cepin ali vrv. Predvsem cepin pri borderjih in » štamfanje pri smučarjih. Tudi meni je nelagodno za območja, kjer sem bil obupno počasen! Absolutno pa je treba »gorniško« to povedati. Stena (gora) je presmučana, ko je presmučana v celoti. Vsaka prekinitev, meter ali 500 metrov, prav vseeno, skazi uspeh, le le delna rešitev. Popolno pa je takrat, ko pride nekdo, ki je boljši od nas, je imel še boljše pogoje, uporablja primernejšo opremo

Sinji slap - freeride pod Češko kočo?

Tvoj mogoče najbolj odmeven podvig je Sinji slap pod Češko kočo. Tu bi bolj kot o smučanju lahko govorili o padanju in pristajanju? Predpogoj je dovolj pršiča?
Sinji slap z vidika opravljene ture skoraj nič ne šteje, je freeride scena, le da gre za led in ne pršič. Najugodnejši je, ko po hitrem vremenskem preobratu zapade sneg in se lepi na led, takrat celo delno lahko kontroliramo hitrost padca oz. drsenja. Za zaustavitev ni pogoj pršič, je pa varneje. Kočljiv je spodnji skok, tu se doskoči na polico sredi sveče in če je preveč snega, se lahko splazi. Se mi je že zgodilo, da sem tistih 15-20 metrov s snegom vred odletel v žleb spodaj. Je atraktivno, doslej sem peljal čez osemkrat, razmere so bile različne. Zato lahko trdim, da je po doživljajski plati in z vidika gorniškega uspeha ta slap neprimerljiv s ponovitvijo smučanja Mlinarsko sedlo - Zgornje ravni, ki sta ga že davno zmogla Zaplotnik in Jamnik. Atraktivno je velikokrat zgolj opazovalcem všečno. Mi se moramo odločiti, zakaj smučamo v gorah!

Pri najtežjih spustih nisi uporabljal turne opreme, ampak alpsko. Zanesljiva vez, tekmovalni pancarji in predvsem prave slalomske smuči (dovolj trde, ustrezno nabrušene), je to poenostavljeno rečeno, prava oprema?
Prava oprema za alpinistično smučanje se na veliko srečo zelo hitro izpopolnjuje. Tvoja trditev velja za obdobje devedesetih let. Turne smuči različnih dimenzij, trdot, upogljivosti in namembnosti so posledica ugotovljenega trenda perspektive smučarskega športa. Turni čevlji so ožji, da ne nasedajo na trdih strminah, nekoliko težji že nudijo oporo kot smučarski tekmovalni čevlji. Turne vezi so lažje od alpskih, kar nam ob pristopih veliko pomeni, moramo pa jih preizkusiti in jim zaupati. Rad pa opozorim, da ni primerno s povprečno opremo poizkušati smučati na zahtevnih pobočjih!

Dolomiti ponujajo veliko, toda najboljše je bilo na Aljaski.

Bil si serviser in imaš dovolj izkušenj s pripravo smuči V čem je skrivnost brušenja robnikov? Da zagrabijo, a ne preveč, da ne obrnejo na glavo ...
Čudovito je znati pripraviti smuči, je tudi del samozaupanja, preden tvegamo. Kot radi rečemo, robniki morajo biti ostri, pod kotom. Do neke točke mora biti drsna obloga konkavna, od tu naprej konveksna. Ravno prav! Ne gre zato, da ne želim povedati, to mora vsak spoznati zase. Marsikomu pa celo uspe kaj dobrega odsmučati ravno zato, ker teh stvari ne pozna, ker niti ne ve, kako nabrušene robnike ima ...

In skrivnost zavoja v veliki strmini na zaledeneli podlagi?
Zavoj na trdem in v strmini nad 50 stopinj? Opisati je predolgo, rad pa pokažem, če si ljudje vzamejo čas. Nežen in odločen je treba biti, kot pri ... Če komu asociacija pomaga, ni slabo!

Med alpinisti je večkrat, v šali ali pa tudi ne, moč zaslediti neko vzporednico stena/ženska. Je za moškega, za alpinista lahko to enakovreden izziv? Ljubezen na prvi pogled, osvajanje, osvojitev? In nato naslednja stena ...
V začetni fazi je med motivi prisotna samo potrditev. To se nadaljuje tudi, ko zvišujemo težavnost, tveganje, vse do slutenega vrhnjega nivoja posameznika. Ob vzdrževanju nivoja uspešnosti se poraja skušnjava, narediti korak v neznano, v območje za katerega čutimo, da je preko osebne meje! Takrat se odpre motiv doživetja. Zaradi želje lastnega obstoja zavestno postavimo doživetje pred rezultatski motiv. Če nekdo lahko ob tem razmišlja še o nasprotnem spolu, toliko popolneje zanj.

Kako razmišljaš ti? Večkrat smo lahko brali o tem, da imaš veliko otrok z več ženskami. Gre za življensko filozofijo, tako močna čustva ali se stvari preprosto zgodijo?
Iztok Mlakar v eni svojih pesmi poje »Od tistih, ki jih ne poznamo, vemo vsi največ«. Trudim se izpolniti pričakovanja, seveda imam ob tem svoje poglede na nujnosti bivanja in hierarhijo vrednot. Res sem si zadal težak nahrbtnik. Morda je bolje, da govoriva o snegu…

Živiš na svojem rodnem Jezerskem. Precej običajno je postalo vprašanje (nedeljskih) turistov: tako lep kraj, pa tako malo ponudbe, kaj vse bi se dalo tu narediti ... Ste domačini namenoma izbrali mir in ne turističnega vrveža? Sicer pa si nekaj začenjal v to smer, imaš kaj v planu?
Jezersko! Ne da bi se kaj odločili, ker se zares še nismo nič odločili - je kot je. Mnogo je dejavnikov, ki na to vplivajo, vendar ne bi o tem na tem mestu. Gotovo pa je, da sledim želji, ki ima vedno več prostora v mojem življenju; preživeti doma. Narediti je treba kot ob vzponu na goro - če izostane en korak, nismo prišli do želene točke. Gotovo pa se bom moral marsičesa še naučiti, vendar na to goro želim priti. Vse bližje sem tej turi!

Projekt "7 Summits" se je končal z Antarktiko

Projekt "7 Summits" skupaj z Everestom je tvoje življensko delo. Nekaj kapitala za kakšno posmučarsko naložbo je prav gotovo navrgel. Medijsko si bil dobro »pokrit«. Si izkoristil to podporo medijev?
Zadovoljen sem s prepoznavnostjo. Koliko pa jo uporabim v komercialne namene, kot namiguješ, pa je posledica mojih aktivnosti v alpinizmu. Sam ne zmorem preveč različnih dejavnosti v istem obdobju. Lahko sem v očeh opazovalca nesposoben in len, lahko pa razume, da za vrnitev domov ni dovolj dober krvni tlak in ostri robniki. Uravnoteženost vsega v življenju mi edino da korajžo za večja tveganja.

V seznamu kategoriziranih športnikov za 2008 je več kot 40 alpinistov, plezalcev in smučarjev, tebe nisem našel. Služba v vojski ali policiji, si zraven?
Dogaja se mi, da zadnja leta niti sprotnih statističnih podatkov o dejavnostih v gorah ne vodim redno. Doživljajski moment je presegel rezultatskega. Bil sem 10 let kategoriziran v najvišjem rangu - svetovni razred Bodi dovolj! Bolj od ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve!

Lansko leto sta z bratom Drejcem naredila nekaj dobrih študij spustov in jih objavila na GL. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi letos?
Vsekakor. Rad smučam in še bom smučal – pazljivo, preudarno, strmo in položno. To je skušnjava ali predanost ali poslanstvo ali utvara, ne vem … Naloga Alpinista pa je bila, je in ostane, da zna tudi poročati o svojih raziskovanjih. Po Lionelu Terayu je alpinist raziskovalec, torej smo dolžni tudi povedati, pa čeprav le o snežinkah, robnikih, čudovitih jutrih in bežečih meglicah.

Kako naprej, K2 ostaja v planu?
O smučanju s K2 se bom odločil do konca letošnjega leta.

Fotografije: arhiv Karničar                                        Srečo Rehberger

Komentarji: 0   slike: 0


S padalom okoli Masherbruma
19. november 2009 @ 20:37 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Španec Ramón Morillas je postavil nov višinski rekord v poletu s padalom. S pomočjo "paramotorja" se je dvignil na 7800 metrov. Vse se je dogajalo v neposredni bližini Masherbruma (7821 m) in to pri temperaturah 30 stopinj C pod ničlo. Največjo nevarnost pri takih podvigih predstavlja letenje blizu sten, mraz in redek zrak.
Drugi član odprave, Belgijec Tom de Dorlodot, se je brez pomoči motorja dvignil do 6625 metrov. Nihče od njiju ni uporabljal kisika. "Prizadel me je močan efekt višinske bolezni. Za nekaj časa sem izgubil vid, dejansko nisem videl ničesar". Kot je pokazal GPS se je iz 3600 metrov ob močni termiki v 11 minutah dvignil na 6625 metrov. "Bil je precej slab občutek, leteti skoraj slep med vrhovi na višini 7000 metrov". Največjo nevarnost predstavlja letenje blizu sten, mraz in redek zrak.

video: http://www.altitudenangaparbat.org/
http://www.thomasdedorlodot.blogspot.com,http://www.planetmountain.com

Komentarji: 0   slike: 0


Chang Himal (6750 m)
13. november 2009 @ 12:03 | Teme Alpinizem.

Chang Himal (Wedge Peak) v nepalski Kangchenjungi je bil s svojo severno steno eden največjih izzivov v Himalaji. Renomirana ameriška revija Alpinist ga je že leta 2003 predstavila v svojem izboru največjih še nerešenih problemov sodobnega alpinizma. V steni je bil vse do sedaj, navkljub zveneči predstavitvi, le en poskus in to prav slovenski. Naveza Koželj - Šorn je leta 2007 prišla do polovice stene.




Angleža Nick Bullock and Andy Houseman iz ekipe DMM sta sedaj sedaj končno uspela.  "Po čudoviti poletni sezoni v skali je čas za malo trpljenja" je dejal Nick, ko so zapakirali zadnji kos opreme in je bila ekipa postrojena na dvorišču DMM-jeve tovarne. Po vrnitvi pa seveda veselje ob uspehu, nekaj angleškega humorja in ocena smeri:
 
ED+ M6, 1800 m, 4 dni za vzpon + 1 dan za sestop (po isti smeri), 29.10. - 2.11. 2009

Nick Bullock. Več na DMM website

http://www.dmmclimbing.com

Komentarji: 0   slike: 0


Banff - veliki finale
11. november 2009 @ 19:15 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Po najboljši fotografiji (Frozen in Time) in najboljši knjigi (Jerry Moffat) se je festival v Banffu zaključil z velikim finalom. Glavno nagrado, podkrepljeno s 4000$, je dobil film Finding Farley. Prikazuje snemalca, par, z dve letnim sinom in psom na 5000 km potovanju po "literarni predlogi" Farley Mowat.
Sicer je sodelovalo 277 filmov iz 28 držav, kar dokazuje kako velik in pomemben je ta festival. Izbor je potekal v različnih kategorijah in kar vse nas verjetno bolj zanima, so nagrajeni filmi z alpinistično plezalno tematiko. Tako je bil kot najboljši plezalni fim (sponzoriran s strani Alpine Club of Canada) izbran Walk of Life, 21 minutni dokumentarni film Jamesa Pearsona o tveganem plezanju smeri z istim imenom (Dyer's Lookout na obali North Devon). "To je film o angleški plezalni etiki" je utemeljil član žirije Daniel du Lac, tudi sam plezalec. “Odličen film o plezalni skupnosti. Glasba in fotografija stopnujeta napetost"
V kategoriji "Mountain Film" je zmagal Beyond the Summits s Catherine Destivelle v glavni vlogi. Slavna franconska plezalka pleza tri velike smeri nad Chamonixom, vsako z drugim partnerjem, vsak od njih pa je imel poseben vpliv na njeno življenje.Omenimo še Mont Blanc Speed Flying, najboljši kratki gorniški film pod pokroviteljstvom Mountan Hardweara. Polet šestih "speed ridersov" s strehe Evrope v Chamonix v 10 minutnem neprekinjem posnetku. Čudovit adrenalinski balet.

Mont Blanc Speed Flying, pokrovitelj Mountain Hardwear
Ostali nagrajeni filmi so na www.banffcentre.ca
Komentarji: 0   slike: 0


Pik Pobeda (7439 m)
07. november 2009 @ 10:23 | Teme Alpinizem.

Rusa Vitaly Gorelik and Gleb Sokolov sta v S steni Pik Pobede, najvišjem vrhu Tien Šana preplezala težko in nevarno prvenstveno smer. 2400 metrov visok steber sta plezala 7 dni in pol, s sestopom vred kar 9 dni. Vstopila sta 20. avgusta v nestanovitnem vremenu, kmalu je začelo tudi snežiti. Izboljšanje naslednje dni je prineslo mraz in veter. Namesto pričakovenega predelanega snega sta naletela na trd led, v strmi skali ju je pričakal požled. Napredovala sta počasi, rob stene sta dosegla osmi dan v močnem vetru in nikakršni vidljivosti. Zato sta se odrekla vrhu, prečila do zahodnega vrha Pik Pobede in po še enem bivaku sestopila v bazo.
Sokolov in Gorelik sta izkušena naveza, ki sta v steni pred tem že dvakrat poskusila, spadata pa med najbolj renomirane ruske alpiniste. Prvi je star 56 let, drugi 42, oba sta osvojila K2 po Z steno, Sokolov tudi Everest po S steni, torej po težkih prvenstvenih smereh. Najtežje vzpone pa je Sokolov opravil prav v stenah Pobede.

Pik Pobeda ima sloves zelo zahtevne gore. Severna stena s smerjo vzpona, 8 bivakov (in še eden pri sestopu) kaže, da je šlo zares.

bask.ru, climbing.com

Komentarji: 0   slike: 0


J stena Jasembe (7350 m)
05. november 2009 @ 08:39 | Teme Alpinizem.

Novice o odličnih vzponih v Himalaji še kar prihajajo. Trije mladeniči izpod Matterhorna Samuel in Simon Anthamatten ter Michael Lerjen so med 26. in 30, oktobrom v alpskem stilu preplezali južno steno nepalskega vrha Jasemba (7350m). Pet dni strmega plezanja v ledu in snegu je bilo potrebnih za uspeh v 2200 metrov visoki steni.
Jasemba je poznana tudi kot Pasang Lhamu Chuli ali Nangpa Gosum I, nahaja pa se ob kitajsko nepalski meji blizu Cho-Oyu. Vrh so prvič osvojili Japonci 1986. Leta 2004 je naša naveza Blagus-Krmelj-Samec preplezala prvenstveno smer v J steni in po JZ grebenu na vrh. Leta 2007 sta Unterkircher in Kamerlander do istega grebena prišla z druge strani.

Simon Anthamatten (Mountain Hardwear), brat Samuel, Michael Lerjen

Švicarji so po pet dnevnem dostopu do baze v steno vstopili 26. oktobra. Kljub strmi steni v skali in ledu jim je bilo najtežje v nestabilnem snegu. "V ledu smo se lahko odlično varovali z vijaki, ko pa si enkrat v prhkem snegu brez dna, lahko riješ naprej le kot krt, povsem brez varovanja" je povedal Simon Anthamatten, sicer Steckov soplezalec in letošnji dobitnik Zlatega cepina. "En korak naprej, dva nazaj. Bili smo na koncu z živci. Snežne gobe so bile velikosti avtomobilov in avtobusov" je bil nazoren Simon.
Prva dva bivaka so imeli na 6500 in na 6900 metrih, nato pa je 150 metrska skalna stopnja zaustavila napredovanje. No, ko so jo premagali, je bila pot do vrha odprta. Toda: "Jasemba nima položnih sten. Tako kot na vrhu Matterhorna, si tudi tu šele na pol poti". Tako je bil sestop enostaven le do bivaka na 6900 metrih. Naslednji dan pa je sledilo 25 "abzajlov" na nezanesljivih sidriščih (friendi, zatiči, V-threads, zakopnem cepinu in zakopanem delu teleskopske palice).

Jasemba (7350 m) z južno steno

Kot navajajo Švicarji in povzema AAJ in climbing.com, gre za prvi vzpon preko južne stene in za prvi vzpon na vrh v povsem alpskem stilu. Ker bo točen potek smeri znan šele po povratku odprave, bo takrat bolj jasno, kaj njihov vzpon realno pomeni, tudi v primerjavi s slovenskim. (Anthamattens.ch, AAJ, climbing.com)

Komentarji: 0   slike: 0


Banff Mountain Book Festival
04. november 2009 @ 00:05 | Teme Alpinizem, Plezanje.

The Banff Mountain Festival je osrednji svetovni filmsko knjižni festival na temo gora. Tradicionalno se odvija v Banffu, mestecu v osrčju kanadskega Skalnega gorovja v zvezni državi Alberta. Poročali smo že o izboru najboljših fotografij in zmagovalki Frozen in Time. Festival se je nadaljeval s podelitvijo najboljših literarnih del. Med 101 prijavljenimi deli iz 10 dežel je Veliko nagrado (podkrepljeno z 2000 $) dobila bigrafija Revelations - Jerry Moffatt, a rock climbing legend, avtorja Nialla Grimesa in Moffata.

Jerry je nesporno legenda, eden največjih plezalcev vseh časov. To je zgodba o najstniku, ki s prijateljem pusti vse in dve leti preživi v votlini pod steno v znamenitem Peak Districtu ter pleza, pleza ... Nekaj njegovih "del" iz 80-ih bo večnih: nevarna Masters Wall, kjer je tvegal največ, The Face v Frankenjuri (prva 8a+ na svetu), Messiah (E6 6c, takrat najtežja smer v angleškem "gritstonu"), prva ponovitev Midnight Lightning, kultnega boulderja v Yosemith v enem dnevu, prvi on sight Yardinovega Phoenixa 5.13... In potem, če preskočimo nekaj let, njegovo nesrečo z motorjem in ljubezen do "norih" hitrostih na dveh in štirih kolesih ..., so sledile ponovitve vseh glavnih svetovnih smeri, zmage na tekmah in končno tudi prvi Porshe, želja iz mladosti.

Naslovnica je nazorna: Jerry Moffat v Ulysses, Stanage. "Je to možno?" smo se spraševali, "je možno preplezati navpičen pravokoten vogal brez dodatnih razčlemb, je možno splezati po vogalu hiše?". Toplo priporočam poskus na prvem vogalu!
Jerry Moffat je bil vseskozi zvest plezalkam Boreal, zato ni čudno, da je Boreal na otoku zelo popularen.

V sklopu Banff Mountain Book Festival so podelili še sedem nagrad glede na različne tematike knižnjih del. Kot najboljša knjiga v kategoriji Mountain Image je bilo izbrano delo Matevža Lenarčiča, The Alps — A Bird's Eye View založbe Panalp.
http://www.banffcentre.ca/mountainculture/festivals/2009/books/
Komentarji: 0   slike: 0


Smučanje z Manasluja (8156m)
29. oktober 2009 @ 22:34 | Teme Alpinizem.

Gorski vodniki združujejo prijetno s koristnim. Tomaž Jakofčič je na Mt. Everestu prvič stal kot vodnik komercialne odprave, na enak način je Guy Willet kot prvi neprekinjeno smučal z Manasluja. O dogodku smo že pisali, sedaj še nekaj podrobnosti in fotografij.

Guy Willet, britanski gorski in smučarski vodnik z licenco IFMGA, je stacioniran v Cxamonixu in skupaj z alpinistom Kenton Cool-om (oba Mountain Hardwear Team) vodi agencijo Dream Guides. Cilj zadnje odprave je bil med drugim peljati klientko na Manaslu in se z vrha spustiti na smučeh. Emma Jack, klientka, je bila prav gotovo zadovoljna s potekom odprave, osvojila je vrh in razen 350 višinskih metrov (med 6250 and 5900 m) Manaslu tudi presmučala.

Osmo najvišjo gor na svetu sta osvojila 28 septembra 2009, s spustom sta začela ob devetih dopoldan, v bazo na višini 4850 metrov sta prismučala ob štirih popoldan. Spust je potekal po SV steni v območju normalne smeri, do višine 7450 m s pomočjo kisika. Gre za drugi spust s te gore, leta 1981 so prvi smučali Avstrijci, vendar kompletnost spusta ni bila potrjena. Tako je Guy vendarle opravil prvi nepretrgan spust z Manasluja, čeprav ... na višini 6200 m je za 5 metrov snel smuči zaradi ledeniške razpoke. Kaj to pomeni pri 3000 m spusta, zanemarljivo malo ali vse? No, pomembneje je marsikaj drugega, predvsem stil, bi rekel. Kako se smuča in koliko se vijuga ...

Guy Willet je na Manasluju uporabljal naslednje kose oblačil Mountain Hardwear: Absolute Zero Suit, Medusa Mitt, Power Stretch Gloves, Power Stretch Tight, Power Stretch Zip T, Monkey Man Zip T.
www.blog.mountainhardwear.com
Komentarji: 0   slike: 0


Nova smer v Nemjungu (7140 m)
29. oktober 2009 @ 00:00 | Teme Alpinizem.

Šest dni plezanja, 2300 višinskih metrov, 45 raztežajev in težave ED+, to so bistveni podatki nove Francoske smeri v južni steni. Gre za eno najmočnejših himalajskih navez in zelo verjetno šele za drugi vzpon na ta nepalski vrh.

Francoza Yannick Graziani and Christian Trommsdorff sta med 11. in 16. oktobrom preplezala južno steno 7140 m visoke gore Nemjung v Nepalu. Vzpon sta končala na robu stene, do vrha je še približno 200 m lahkega grebena. Alpinista sta sicer nameravala plezati v Manasluju, toda zaradi veliko novega snega in slabega vremena to ni bilo mogoče. Že tako sta imela težave z aklimatizacijo, pred vstopom v steno sta imela za sabo le tri noči nad 5000 metrov.
Francoza sta v 2300 metrov visoki steni bivakirala štirikrat med vzponom in še enkrat pri sestopu. Preplezala sta 45 raztežajev, pretežno v ledu, sneu in mešanem terenu. Rob stene sta dosegla 15. oktobra malo po drugi uri popoldan. Trommsdorff se ni počutil najbolje, saj ga je prešnji dan v glavo zadel kos ledu. To in vsaj še en bivak sta bila razlog, da sta se odrekla vrhu. Nemjung je bil do sedaj preplezan verjetno le enkrat. Leta 1983 je bila uspešna japonska ekipa. Oba Francoza sta sta preizkušena naveza, dolgo plezata skupaj in veljata za eno najmočnejših himalajskih navez zadnjega obdobja. Za sabo imata veliko zahtevnih vzponov, izstopata pa Chomo Lonza v Tibetu in Pumari v Pakistanu.
climbing.com, AAJ

Komentarji: 0   slike: 0


SZ steber Sigunianga (6250 m)
28. oktober 2009 @ 11:46 | Teme Alpinizem.

Štirje ruski alpinisti so preplezali novo smer 6250 m visokem Siguniangu v kitajskem Sečuanu. Siguniang je nekakšna ikona in najvišji vrh nacionalnega parka z istim imenom. Gora je v alpinističnem svetu postala znana leta 2002, ko sta Mike Fowler and Paul Ramsden preplezala ozek in strm severni ozebnik. Vzpon Inside Line (WI 6) je bil nagrejen z Zlatim cepinom 2003.
Rusi so nameravali preplezati granitni SZ steber levo od tega ozebnika, vendar so se pod vrhom umaknili v desno v Angleško smer in nato po njej nadaljevali do vrha. Podrobnosti še niso znane, saj se odprava še vrača domov.

Severna stena Sigunianga (6250 m) z markantnim ozebnikom (Fowler-Ramsden) in SZ stebrom, kjer so plezali Rusi.

thebmc.uk.com
Komentarji: 0   slike: 0


Banff Mountain Photography
27. oktober 2009 @ 22:33 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Tradicionalni filmski festival v Banffu v Kanadi bo potekal med 31. oktobrom in 8. novembrom. Kot najbolj atraktivni gostje se napovedujejo Chris Sharma, Ueli Steck in Royala Robbinsa.

Prve nagrade so podelili že pred uradnim začetkom. V kategoriji Banff Mountain Photography za najboljšo fotografijo iz gora, je sodelovalo 600 fotografov z skupno 4000 fotografijami. Zmagala Nathalie Daoust s svojo fotografijo "Frozen in Time.", ki jo je komentirala takole: "Poskušala sem ohraniti ne le spomin na kraj, ampak tudi moje stanje duha, medtem ko razmišljam o kulisi. Kot nekoga, ki se je odločil, da začasno prekine čas in ostane ujet v surrealističnem svetu."

Frozen in Time, najboljša fotografija Banffa 2009


www.banffcentre.ca



Komentarji: 0   slike: 0


Najtežja tehnika na svetu
26. oktober 2009 @ 14:04 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Tehnično plezanje, kaj je že to? Se še kdo ukvarja s tem? Kaj pravzaprav pomenijo ocene, ki se začnejo z A? No, zlato obdobje tehnike je resda že davno za nami, v El Capitanu se govori le še o prostih ponovitvah, v visokih stenah pride v poštev le, če ne gre drugače... Toda v avtentičnem okolju divjega zahoda v Utahu v ZDA gre tehnično plezanje svojo pot naprej. V Fisher Towers se plezajo težave A5 in A6, morda celo več.

 

Španska naveza David Palmada and Ester Ollé je tako avgusta preplezala novo smer v SZ steni Titana (Fisher Tower). Smer sta imenovala Look Out! Danger, dolga je 11 raztežajev, za enega predlagata oceno A6+, trije raztežaji so A5, trije A4+. Svedrovca nista zavrtala nobenega. 315 m visoko smer sta plezala sta skupno 13 dni, prve tri dolžine sta se vračala nazaj, 7 dni sta bila steni. Za posamezen raztežaj sta rabila tudi po 17 ur! Resnost vzpona še najbolj pokaže slika, kjer je stojišče skoraj povsem na krempeljcih. Smer je težja od legendarne Intifade v sosednjem stolpu.

 

Od 14 do 17. oktobra pa je ameriška naveza Jeremy Aslaksen and Paul Gagner preplezala še eno težko prvenstveno v stolpu King Fisher. Ime Weird Science, ocena V 5.7 A4 R, 5 raztežjev. Ključ je v prvem raztežaju: nekaj metrov za ogrevanje, nato dva svedrovca in nato 24 beaksov (kljunov) do konca raztežaja ...

 

Varovališče na hudičevih krempeljcih

www.climbing.com, www.thebmc.com

Komentarji: 0   slike: 0


Gore, ubijalke možganskih celic
25. oktober 2009 @ 08:27 | Teme Alpinizem.

\"Moraš biti malo nor, če plezaš na gore\", laičen zaključek, ob katerem se zviška nasmehnejo vsi alpinisti. Pa vendarle bi ugotovitev utegnila biti kar na mestu, vsaj če plezaš previsoko, če to počneš brez dodatnega kisika in predvsem - brez aklimatizacije.

 

Po navedbah ameriške revije Outside Magazine, ki se sklicuje na raziskave skupine nevroradiologov na kliniki v Zaragozi, redek zrak bolj poškoduje možganske celice, kot je veljalo do sedaj. In to na nižjih višinah, kot smo mislili. Znano je tveganje nad 8000 m, toda na Mt. Blancu? Ne gre za posledice očitnih težav na gori, ampak za primere, ko sta vzpon in spust potekala brez zapletov, težave pa so se pojavile kasneje. Zaskrbljujoče je, da se to lahko zgodi na višinah okoli 5000 metrov in celo nižje

Preučevanje skupine 35 alpinistov in planincev, ki imajo za sabo vrhove kot Aconcagua, Everest, Kilimanjaro in Mont Blanc je dalo bolj jasno sliko, kaj se dogaja z možgani na višinah. MRI slike na katerih so posnetki možganov amaterskih in profesionalnih alpinistov po vrnitvi iz visokih gora, kažejo določene atrofije, ki običajno pomenijo trajne poškodbe. No, sporočilo raziskave nikakor ni - NE vzpenjati se na visoke vrhove, pač pa – vzemi si čas za aklimatizacjo. Le ta v veliki meri zmanjša možnost poškodb.

Poglejmo še dva primera iz raziskave španskih zdravnikov in njihov komentar, kot ga navaja Outside Magazine: 
Osem plezalcev po povratku z vrha Aconcague, večina pred tem še ni bila na podobni višini. Nihče se ni vrnil brez posledic. »Fantje so utrpeli resne poškodbe. Mlad robusten fant, vidimo ga na sliki na snežni strmini. Ko se je vrnil, si ni mogel zapomniti svoje telefonske številke. Ko ga je žena poslala po kruh v trgovino, se je vrnil brez njega, ne vedoč po kaj je šel v trgovino\".
Sedem planincev, ki se je vrnilo z vrha Mt.Blanca ni imelo nobenih simptomov višinske bolezni. \"Nekaj dni kasneje so se pojavile prve abnormalnosti, ki niso običajne za ljudi v tridesetih letih, simptomi so med drugim spominjali na Alzheimerjevo bolezen\".

 

Dr. Iztok Tomazin, je bil na petih osemtisočakih (Daulagiri pozimi, Čo Oju, Šiša Pangma, Gašerbrum 1, Gašerbrum 2), umetnega kisika pa ni nikoli uporabljal: \"Kronična višinska bolezen ob dolgotrajnem bivanju na srednjih velikih višinah je znana stvar. Jasno da višje ko gremo, tudi če samo za kratek čas, večje je tveganje tudi za akutne dogodke (akutna višinska bolezen, višinski pljučni in višinski možganski edem). Prav tako so možne dolgotrajne ali trajne posledice na različnih organskih sistemih, tudi po kratkotrajnem ali še bolj po ponavljajočem se kratkotrajnem zadrževanju na velikih višinah- nad 7500/8000 m. Tu je še precej neraziskanega.\"

Komentarji: 0   slike: 0


1000 m navpičnega ledu
19. oktober 2009 @ 04:26 | Teme Alpinizem.

Temperature padajo, zima se počasi bliža. Za ogrevanje pred prihajajočo sezono lednega plezanja poglejmo, kako je Rober Jasper (Mountain Hardwear, Lowa) s soplezalcema konec letošnje zime plezal v norveških fjordih. Novica o dveh super vzponih je šla kar preveč neopazno mimo nas.

V fjordih pri kraju Gudvangen (Aurland) na Norveškem padajo orjaške vodne mase čez navpične stene v velikosti El Capa. Zaradi velikih količin vode in toplega zalivskega toka redko zamrznejo v celoti. Letošnjo zimo pa je Norveško zajelo daljše obdobje temeratur do -30 st.C. In najboljši plezalci so to enostavno »morali » izkoristiti.

Robert Jasper je v dveh obiskih, najprej z Markusom Stofferjem in nato z Rogerjem Shalijem (kasnejšim partnerjem v Eigerju) preplezal dve fantastični dolgi smeri, ki dajeta težkemu lednemu plezanju nove dimenzije. " Nedvomno gre za dva najdaljša slapova take težavnosti na svetu, absolutno ekstremno. V smislu športnega izziva, modernega lednega in kombiniranega plezanja, je bil to zame velik korak naprej, velika pustolovščina. Res je sanjsko plezati kaj takega, tako popolno linijo ledu v svojem življenju verjetno ne bom več našel".

 

Into the Wild
Ocena: WI 6X, E5
Višina: 900 metrov, 1300 plezalnih metrov
Sestop: spust ob vrvi, sidrišča, ledne »ure«
Prvi vzpon: on sight, Jasper in Stoffer, 3.2.2009
Komentar: eden najdaljših lednih slapov na svetu

 

Fosslimonster
Ocena: M8+, WI6+, E5
Višina: 800 metrov, 1000 plezalnih metrov
Čas plezanja: 12 ur in pol
Oprema: 60 m vrv, friendi 0,5 – 2,5 in 3, zatiči
Spust: ob vrvi, pripravlena sidrišča in ledne »ure«
Prvi vzpon: rot punkt, po predhodnem poskusu, Jasper in Shali, 19.2.2009
Komentar: eden najbolj napetih in najdaljših zaledenelih slapov na svetu

robert-jasper.de
Komentarji: 0   slike: 0


S smučmi z Manasluja (8156 m)
01. oktober 2009 @ 15:25 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Angleža Guy Willett (na sliki) and Emma Jack sta se povzpela na Manaslu (8156m) in se z vrha spustila na smučeh. Manaslu je 8 najvišji vrh na planetu. To je prvi angleški spust z vrha Manasluja in prav mogoče, da je tudi prvi nasploh.

 

 

Komentarji: 0   slike: 0


Krušljivo! Bam Bam (E8)
30. september 2009 @ 17:02 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Zadnji hit na Otoku je smer Bam Bam. Stevie Haston: »Bam Bam (E8 7c) je ena najboljših smeri na svetu!« Smer je resnično odštekana. Impresivna linija poči in lukenj in varljivi kremenovi kristali. Angleški humor pred in po plezanju.

Pisali smo o različni naj smereh, o najbolj krušljivih pa še ne prav veliko. Tokrat nekaj za ljubitelje tovrstnih izzivov oz. za plezalce z dobrimi živci. Ocena E8, ki vrednoti kompleksnost vzpona, vključno s slabim varovanjem, sicer ni najvišja. Krušljivost, zanimanje plezalcev in odmevnost med plezalnimi mediji pa smeri dajo precej dodane vrednosti.

 

"Bo to zadnja slika živega Jacka?" se je šalila druščina, medtem ko se je Jack Geldard živčno prestopal pred vstopom v Bam Bam.

Po uspešnem vzponu je Jack z veseljem razložil, koga je bilo zares strah: »Ian (prijatelj, ki je varoval) je medtem, ko sem plezal, pokadil vse cigarete, kar jih je imel. Ne vem, koliko je sploh lahko držal vrv«.

 

Bam Bam v Craig Dorys (North Walles) je hit meseca septembra na Otoku. Psihično zahtevna in zelo krušljiva TRAD smer z oceno E8 7c, poteka čez markantno votlino. V 45 metrih se prevesi za 8 metrov, vseskozi v zelo slabi skali. Impresivna linija poči in lukenj in varljivi kremenovi kristali.North Wales več let ni doživel vzpona v rangu E8, sedaj pa v treh tednih zabeležil tri vzpone v BamBam: prvenstvenega in dvapogled

Prvega, prvenstvenega je opravil Stevie Huston. Legenda dry toolinga (prva M10 in M11), himalajec in boarder. Poročali smo o njegovem uspehu v 9a. Stevie je septembra po dolgem času obiskal steno svoje mladosti na rtu Lleyn Penninsula. Problem v stebru Stigmata je bil še vedno nerešen, on pa v življenski skalni formi. Spustil se je čez steno in očistil tisto, kar se je komaj držalo. Nato je takoj vstopil v smer in jo preplezal v prvem poskusu.

 

Novica o podvigu in rešitvi problema se je hitro razširila. Le en teden kasneje je v smer vstopil Jack Geldard (DMM, Evolv) in uspel na pogled. Kot tretji je v Bam Bam, prav tako na pogled uspel James McHaffie.

 

 

James McHaffie tik nad edinim počitkom v smeri. "What a route!"

 

 www.dmmclimbing.com/news.asp

Komentarji: 0   slike: 0


Makalu (8463m)
27. september 2009 @ 14:33 | Teme Alpinizem.

V četrtek 24 septembra 2009 je Ueli Steck dosegel vrh 8463 metrov visokega Makaluja po normalni smeri. Makalu je peta najvišja gora na svetu. Leži vzhodno od Mount Everesta na meji med Nepalom in Kitajsko.

Skupaj z Robert Böschom sta 24 septembra ob tretji uri zjutraj krenila iz tabora 3 na

7350 metrih. Bilo je veliko snega. Robert Bösch je obrnil na višini 7900 metrov.

Ueli Steck je dosegel vrh približno ob treh

popoldne, sestopil pa je še istega dne do tabora 3. 25 septembra 2009 so se vrnili v bazni tabor na Makaluju.

 

blog.mountainhardwear

Komentarji: 0   slike: 0


Dr. Iztok Tomazin
20. september 2009 @ 15:03 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje, ProMo Intervju.

Iztok, si zdravnik in direktor Zdravstvenega doma, ob tem pa še gorski reševalec letalec, zdravnik SHNP (Služba helikopterske nujne pomoči) in predstavnik Slovenije v Medicinski komisiji IKAR. Precej odgovornih in zahtevnih funkcij, je še kaj časa za alpinizem?
Največ časa in energije sem že vse od začetka študija, v zadnjem obdobju pa še toliko bolj, posvetil medicini. Biti zdravnik mi je več kot samo poklic, to dojemam kot poslanstvo in način življenja, čeprav se morda sliši kot oguljena fraza. Na drugem mestu je seveda alpinizem v vseh mogočih oblikah, od samotnih potepanj po brezpotjih do osemtisočakov, od prostega plezanja do zaledenelih slapov, alpinističnega smučanja itd.

Zdravniška oskrba nosačev na ledeniku Baltoro v pakistanskem Karakorumu

Vse našteto so idealne predispozicije za vrhunskega gorskega reševalca letalca, kar dejansko tudi si. Sodeluješ potemtakem le pri helikopterskih intervencijah in kdo od zdravnikov je potem vključen pri klasičnih reševanjih?                                                                                            Vsi aktivni zdravniki GRZS, tudi zdravniki letalci, sodelujemo tudi na klasičnih akcijah. Prisotnost zdravnika na klasični akciji je enako pomembna kot pri helikopterski, včasih še bolj, saj je pacient pri klasičnem transportu še bolj izpostavljen neugodnim dejavnikom, pa tudi dlje traja. Seveda je idealno, če je zdravnik zelo izkušen v urgentni medicini in hkrati odličen ali celo vrhunski alpinist.

 

Letošnja sezona v gorah se počasi končuje. Je kakorkoli odstopala od predhodnih? Na koliko reševanjih si sodeloval?
Po številu nesreč, tudi smrtnih, bo to očitno ena od najbolj negativnih sezon doslej. Slovenski gorski reševalci smo že pri okoli 300 reševanjih v letošnjem letu, sam sem letos zaradi številnih, predvsem službenih obveznosti, doslej sodeloval le na 16 reševanjih, pretežno s helikopterjem.

 

Skupno pa to pomeni?
Na pamet točno ne vem, vsekakor v več kot 400 v domačih in nekaj deset v tujih gorah.

 

Na kakšnem nivoju je pravzaprav naša gorska reševalna zveza, tudi v primerjavi z drugimi državimi? Če vprašam poenostavljeno, višje kotirajo naši zdravniki ali naši gorski reševalci? Kot eden vodilnih imen v sistemu reševanja in dolgoletni zdravnik bi lahko podal realno oceno.
Naše gorsko reševanje je na visokem nivoju, v mnogih pogledih države z najbolj razvito tovrstno dejavnostjo (Švica, Avstrija, Italija, Francija…) dosegamo, v nekaterih morda celo prekašamo, v nekaterih pa malo zaostajamo. Predvsem smo šibki v nekaterih aspektih organizacije helikopterskega reševanja, saj od klica na pomoč do prihoda ekipe na mesto nesreče v povprečju mine preveč časa, tudi sestava ekipe ni vedno optimalna, včasih je preveč lokalizmov ipd. Če bi uspeli organizirati ozko profesionalno jedro helikopterskega reševanja, ki bo takoj dosegljivo vse dni v letu ali celo združiti letalski del GRS s HNMP v eno službo, in se hkrati otresti motečih vplivov policijske in zlasti vojaške birokracije, bi bili lahko v vseh pogledih med najboljšimi službami gorskega reševanja na svetu. Pa da ne bom napačno razumljen: nisem proti sodelovanju policijskimi in vojaškimi piloti in tehniki, ki so večinoma zelo dobri, nekateri celo odlični, enako velja tudi za gorske policiste, tudi helikopterje imata policija in vojska zelo primerne, marsikje nam jih zavidajo. Zelo omejujoč pa je zbirokratiziran, mnogo prepočasen sistem aktivacije zlasti vojaških helikopterjev, poleg tega Slovenija kot verjetno edina od razvitih držav sploh nima helikopterja, ki bi bil namenjen izključno za potrebe nujne medicinske pomoči in gorskega reševanja. Pa da ne bo govora samo o letalskem reševanju – temelj gorsko reševalne dejavnosti bi tudi vnaprej morala ostati široka amaterska baza društev in postaj zlasti v krajih blizu gora, tako kot doslej. Torej konstruktivno sožitje in sodelovanje med ozkim, vrhunsko usposobljenim profesionalnim jedrom in široko amatersko bazo, ki se dopolnjujeta in dobro sodelujeta podobno kot imamo, seveda v precej večjem obsegu, pri gasilcih. Tako ne bi nihče nič izgubil, kar se nekateri v GRZS bojijo, pač pa bi samo pridobili, predvsem seveda ponesrečenci in bolniki. Izboljšati bi bilo potrebno tudi mesto in vlogo GRZS v državi in družbi, tukaj nas čaka še veliko dela (zakon o gorskem reševanju ki je npr. na Hrvaškem bistveno pospešil razvoj gorskega reševanja itd.).
Kar pa se tiče kotiranja zdravnikov in reševalcev: tukaj ne bi delal nobenih razlik, med enimi in drugimi so nekateri odlični po strokovni, drugi po gorniški plati, nekateri v obojem, nekateri pa tudi niso. Izrazito slabih ni, saj je kar nekaj filtrov. Ena od težav je, da primanjkuje zdravnikov alpinistov ali vsaj dobrih gornikov.

Gorsko reševanje s helikopterjem v Karavankah.

Je tvoja naloga zgolj zdravniška pomoč ali sodeluješ tudi pri ostalih manevrih?
Primarna naloga zdravnika pri gorskem reševanju je oskrba ponesrečenca, reševalca pa tehnični in drugi manevri reševanja ipd. Seveda pa gre za timsko delo in si med sabo pomagamo na vseh področjih. Glede na moje izkušnje, alpinistične in druge sposobnosti pa seveda v praksi po potrebi opravljam vse, tudi najzahtevnejše reševalne manevre. Z reševalcem se ponavadi dogovoriva, kaj bo kdo delal. Če je na primer reševalec manj izkušen ali pa če gre za zelo hude poškodbe, grem prvi na vitlo in do ponesrečenca, tudi v steno, če je treba, sicer je to delo reševalca, zdravnik mu sledi, če je potrebno. Poudariti je treba, da imajo zdravniki enak program tehničnega usposabljanja kot reševalci letalci, seveda pa je nesmiselno, da gre v steno na vitlo prvi zdravnik, ki ni alpinist, ki nima ustreznih izkušenj. Skratka, vsak naj bi delal tisto, kar najbolj obvlada in hkrati pomaga drugim na drugih področjih.

 

Kako pravzaprav poteka reševanje, od prvega klica do odhoda ekipe? Je sistem dodelan?
Prav tu bi se dalo še kaj poenostaviti in izboljšati, prevečkrat se izgublja dragoceni čas. Tu se vidi razlika med amaterizmom in profesionalizmom. Poškodovanec ali očividec kliče 112, operativec v centru za obveščanje (112) klic na pomoč posreduje lokalnim reševalcem, ki se odločijo o načinu reševanja. Ne moremo pričakovati, da bo vsak od nekaj sto slovenskih amaterskih gorskih reševalcev, ki je v času neke nesreče lahko dežuren v domačem društvu in sprejme tak klic, tudi optimalno ukrepal. V času dežurstva ekipe za helikoptersko reševanje med glavno poletno planinsko sezono bi morali nujni klici preko Centra brez posrednikov takoj priti do dežurne ekipe na Brniku, kjer naj bi zdravnik ocenil resnost stanja in se skupaj z reševalcem in posadko helikopterja odločil o optimalnem ukrepanju. Vzporedno pa je seveda potrebno obveščanje in aktiviranje lokalne ekipe, ki se vključuje v reševanje, če se helikopterski ekipi kaj zalomi ali če ima več intervencij hkrati. Tukaj smo seveda v zdravstvu, v službi nujne medicinske pomoči, bolje organizirani in hitrejši, ker smo pač samostojna, profesionalna služba z jasnimi standardi - ko preko Centra (112) ali direktno od očividcev dobimo obvestilo o potrebi po nujni intervenciji, vsa ekipa (zdravnik, tehnik ali sestra in voznik reševalec) steče do rešilca in z opozorilnimi znaki v najkrajšem možnem času z vso potrebno opremo doseže mesto nesreče. Če je potrebna pomoč sosednjih enot ali HNMP pa imamo tudi jasne protokole hitrega ukrepanja. Skratka profesionalen sistem odzivanja. Seveda to velja za terene, ki so dostopni službi NMP.

 

Dobro urejena zavarovalna politika je verjetno osnova za celo zadevo. V katerih primerih bi reševani načelno morali sami nositi stroške le-tega?
Zaenkrat se stroški gorskega reševanja krijejo solidarno, iz državnega proračuna, helikopterski prevozi v primeru poškodb in bolezni konkretno iz zdravstvene blagajne (ZZZS). To ima dobre in slabe plati, po eni strani je pomoč za reševance zagotovljena brez njihovih stroškov, po drugi strani se dogajajo tudi malomarnosti ali celo zlorabe, za katere pa ni pošteno, da jih pokriva proračun, torej vsi državljani. Postopek za izterjavo stroškov pri gorskem reševanju v Sloveniji je zaenkrat redkost, večinoma v primerih očitne malomarnosti ali zlorabe.

 

So bili primeri v praksi, ko je reševani morali povrniti stroške reševanja? Se je končalo z zahtevkom ali je prišlo do plačila?
Skoraj vsako leto je bilo nekaj takih primerov, v zadnjih letih je bilo medijsko najbolj izpostavljeno reševanje v Špiku, ko sta ob poslabšanju vremena plezalca obtičala v steni in ju je rešila dežurna helikopterska ekipa. Izidov zahtevkov ne spremljam, to je stvar organizacije in države, reševalci se ne sprašujemo ali gremo reševat pijanca, ki se je potolkel po lastni krivdi ali pa nekoga, ki je povsem nepričakovano zbolel. Ko je potrebna pomoč, ni selekcije, o vzrokih se sprašujemo po opravljenem delu.

 

Verjetno je težko govoriti o tem, morda tudi neetično, pa vendarle - najtežji primer reševanja?
Veliko je bilo zelo zahtevnih reševanj, tako tehnično, telesno in duševno. Najtežje je pri težko poškodovanih ali hudo bolnih, umirajočih ali mrtvih, še posebej, če gre za znance, soplezalce in prijatelje ali otroke. To je duševno najbolj obremenjujoče že med samo intervencijo, ima pa seveda posledice tudi kasneje.

 

Kaj čuti človek, ko prileti več sto metrov po zraku, kakšen je "stik" s steno? Vem, precej teoretično vprašanje, mogoče bi znal vsaj približno odgovoriti. Konec koncev si tudi sam »rad« preizkušal meje možnega ...
Osebne izkušnje več sto metrskega padca, ki se konča na trdih tleh nimam, sicer midva ne bi imela tega intervjuja. Najdalj sem doslej padel 60 metrov globoko med smučanjem v severni steni Begunjščice in se grdo polomil. Dokler se že polomljen nisem nekako obdržal v snežni strmini še visoko v steni, nisem vedel ali se bom ubil ali preživel.. Večkrat sem strmoglavil z zmajem in padalom, nekajkrat celo brez rezervnega padala, a sem se pred usodnim trkom v tla vedno nekako izvlekel, pričakovanje usodnega trka pa je bilo skrajno neprijetno. Seveda pa vsi poznamo poročila o lepih, celo ekstatičnih doživetjih med padanjem v verjetno smrt. Verjamem, da je nekaj na tem, najbrž pa ni pravilo.

 

Glavni razlogi nesreč tako poleti kot pozimi so zdrsi in padci. Vendar se pozimi največ govori o plazovih.
Plazovi so v naših gorah za enkrat med redkejšimi vzroki nesreč, precej drugače je v Alpah.

 

Imamo pa prav tu veliko preventive: lavinske žolne, zračne blazine, … Kam gre razvoj, kaj ti priporočaš?
Osebno najbolj priporočam, taka so tudi uradna priporočila IKAR, uporabo plazovne zračne blazine (airbag) kot pripomočka, ki precej zmanjša možnost, da nas sneg v plazu zasuje in hkrati plazovno žolno, ki v primeru, da nas plaz vseeno zasuje, omogoča ustrezno opremljenim sopotnikom ali reševalcem, da nas hitro najdejo. Z uporabo obeh pripomočkov je stopnja preživetja v plazu največja, od posamičnih pripomočkov pa je stopnja preživetja največja pri airbagu, nekoliko nižja pa pri žolni. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi.

 

Kakšna je smrt pod plazom?
Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje – počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.

Plaz v južni steni Lotseja (1981) tik preden nas je oplazil. Če ne bi bili pripeti na fiksno vrv, bi nas razmetalo po ledeniku in pomedlo v razpoke.

Kaj lahko stori smučar, ki ga odnese plaz? Kakšne 2, 3 sekunde morda lahko kaj ukrene…
Dokler še lahko stoji na nogah oziroma lahko smuča, naj poskuša čim hitreje odsmučati iz območja plazu. Ko ga plaz zajame, je potrebno odpeti ali sneti vso opremo (smuči, palice, nahrbtnik, razen če nimamo takega z airbagom). To seveda ni enostavno. Če ima airbag, naj ga takoj sproži. Ko nas nosi plaz, naj bi se s plavalnimi gibi skušali obdržati na površju in hkrati ščitili glavo in vratno hrbtenico, kar je v divjajoči snežni gmoti dostikrat težko ali nemogoče. Zelo pomembno pa je, da si preden se plaz zaustavi in nas dokončno zasuje, naredimo pred obrazom čim večji prostor za dihanje, od tega je lahko odvisno naše preživetje.

 

Kot zdravnik drugače gledaš na »ekstremne« športe kot bi sicer? Tvegajo zdravniki več ali manj?
Kot dolgoletni vrhunski alpinist in alpinistični smučar gledam na ekstremne športe z določeno naklonjenostjo, vendar imam občutek, da se je večina aktivnosti izrodila v smeri nastopaštva, medijske in seveda sponzorske pozornosti za vsako ceno, tveganja, ki je samo sebi namen, dosežkov zaradi dosežkov. Kot zdravnik in gorski reševalec pa na ekstremne športe seveda gledam tudi iz tega zornega kota, ker dobro vem, kakšne so posledice po dolgoletnem ukvarjanju z vrhunskim ali »ekstremnim« športom in kakšne so posledice po napakah ali nesrečah. Sam v zadnjem tvegam precej manj, kot sem včasih, razlogov za to je veliko, od staranja do množice razmesarjenih trupel, ki sem jih moral pobirati po gorah, seveda pa imam sedaj tudi nekoliko drugačne življenjske prioritete in ambicije. Še najbolj tvegana od vseh mojih sedanjih aktivnosti se mi zdi gorsko reševanje, predvsem zato, ker imamo zaradi velike želje pomagati pogosto zelo visok prag za tveganje, še bolj pa zato, ker reševanje pomeni sodelovanje več ljudi, od katerih lahko vsak stori napako, pa tudi precej tehnike, ki tudi lahko odpove, obojega pa ne morem imeti v celoti pod kontrolo.

 

V vrhunskem športu je doping nekaj, kar visi v zraku. Najboljši atleti, kolesarji, plavalci …, se marsikomu zdijo komaj še verodostojni. Kako je s tem v alpinizmu, nekje nad 8000 metrov, ko gre za preživetje ali zgolj uspešen vzpon? Kolikor vem, so tudi slovenski alpinisti že imeli s seboj v nahrbtniku substance, za vsak slučaj.
Ponosen sem na to, da nikoli v življenju nisem uporabil dopinga, še posebej ob spoznanju, kako velik odstotek alpinistov, pa ne samo vrhunskih, posega po dopingu v različnih oblikah. Ko sem pred nekaj leti začel brati tovrstna poročila in članke, sem bil šokiran. Čeprav sem kot zdravnik in vrhunski alpinist precej vedel o teh stvareh, mi niti na misel ni prišlo, da bi jih uporabljal, naivno sem tudi mislil, da je to v alpinizmu kot visoko etični dejavnosti večinoma tabu, da se uporablja redko ali izjemoma, na primer kadar gre za preživetje, ne pa za rezultate. Edinkrat, ko sem imel za vsak slučaj, če bi šlo za biti ali ne biti, v nahrbtniku par tabletk, ki so sodile med blaga poživila, je bilo na zimskem Daulagiriju, vendar čeprav je šlo za noro zgodbo, ki nas je postavila na mejo preživetja, jih nisem uporabil. Iz številnih, predvsem etičnih razlogov, ne odobravam uporabe poživil ne v alpinizmu ne kjerkoli drugje, saj gre poenostavljeno rečeno za nepošteno, zdravju škodljivo zlorabo substanc za krepitev ega, ki je itak med največjimi sovražniki človekovega razvoja, predvsem mentalnega in duhovnega.

Na vrhu Gašerbruma 1 (8068m) tik pred prvenstvenim smučanjem po S steni z Markom Čarom. Brez dopinga, seveda. Marko je sicer na vrh prinesel eno pločevinko Red Bulla, ki je bil njegov sponzor, vendar je tekočina seveda zmrznila in je bila neuporabna. Foto: Marko Čar.

 

Za kakšna poročila je šlo, nad čem si bil šokiran?
Na primer, nad statistiko, kakšen odstotek »navadnih« gornikov, ne vrhunskih alpinistov, uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.

 

Par tabletk v nahrbtniku … je stvar tako preprosta?
Seveda ne. Poživil je mnogo vrst, z zelo različnimi mehanizmi delovanja in učinki, od takih, ki ti dajo možnost da postrgaš še kakšno rezervo v organizmu, ki je zavestno nisi mogel, do takih z drugačnimi načini delovanja. Nekaj povsem drugega, ne po etični pač pa po praktični plati, je uporabljati poživila v »kontroliranem« okolju npr. atletskega stadiona, na toplem in varnem, kot npr. v gorah, v hudem mrazu, ob dehidraciji in drugih okoliščinah…Odločno odsvetujem, tako iz etičnih kot iz zdravstvenih razlogov.

 

Kaj potem priporočaš, ko so izčrpane vse druge možnosti? Avtogeni trening, "dialog" s steno, posebno prehrano, vegetarijanstvo mogoče?                      Stvari so zelo individualne, od prehrane, hidracije, treninga, do bolj duhovnih in »duhovnih« pristopov. Jaz sem vegetarijanec zaradi etičnih razlogov, ne pa zaradi tega, ker bi mislil,da je vegetarijanska prehrana bistveno boljša za alpinizem od mešane. Seveda pa je bolj zdrava in omogoča tudi ukvarjanje z alpinizmom, tudi z vrhunskim. Intrapsihične in duhovne rezerve v človeku pa so skoraj neomejene, le zelo težko je priti do njih.

Fotografije: arhiv Tomazin
Komentarji: 0   slike: 0


Ueli Steck poskusil...
15. september 2009 @ 16:40 | Teme Alpinizem.

Prvi poskus v zahodni steni Makaluja zaradi obilice novega snega neuspešen, poglejmo poročilo Uelija Stecka o tem, kaj se je dogajalo:

V soboto zjutraj ob 00.30 sem zapustil bazni tabor in se odpravil v zahodni steber Makaluja. Povzpel sem se do mojega šotorčka na višini 6700 metrov. Pot do tja pelje čez vrhova Jumeaux, prv jei na 6220 metrih in drugi na 6462 metrih. Dolga pot, z 20 kilogramov težkim nahrbtnikom mi je vzelal 9 ur. Utrujen sem pozno prispel na jutranji prigrizek. Šotor je še vedno gledal iz snega, dvomil sem namreč v to, da ga bom po velikem plazu, ki je šel prejšnji teden, še našel. Razveselilo me je dejstvo, da je vse nepoškodovano. Po dolgem dnevu čakanja je sledila kratka noč. V nedeljo ob treh zjutraj sem se zbudil in si pripravil zajtrk. Kavo in muesli. Ob štirih zjutraj pa sem nadaljeval z vzponom. Načrt je bil povzpeti se na 7600 metrov in tam odložiti kuhalnik ter plin, vendar je bilo že na 6900 metrih preveč novozapadlega snega. Cel sneg "brez dna", tudi po strmi skali. Vanj sem se pogrezal vedno bolj izčrpan. Situacija me je spravila ob živce. Zaradi takih razmer se postaraš hitreje kot bi si želel. Zato sem na 7200 metrih dokončno obupal. Brezupno je bilo tako poskušati. Moral sem se vrniti nazaj na 6700 metrov. V prvem hipu sem bil uničen, sesut. Popolnoma izčrpan. Za 500 višinskih sem potreboval štiri in pol ure. Kmalu bi vse skupaj pospravil in se vrnil v bazni tabor. Takoj naslednji dan sem si želel leteti nazaj domov. Po dolgem nihanju sem se odločil, da se tako hitro pač ne vdam! V tem trenutku je sneg preveč svež za plezanje tako težke smeri, tudi v lažji ne bi šlo. Sedanje razmere ne vlivajo upanja za kakršenkoli poskus. Lahko pa se spremenijo. Po poti nazaj v bazni tabor sem bil na vezi z Robijem in Andy-jem. Bili so na normalni poti in se prav tako utapljali v globokem snegu! Danes, v ponedeljek zjutraj, sem se ob 8ih zbudil. Spal sem 12 ur. Imel sem težke noge. Motivacija je bila na nuli. sedaj pa svet izgleda mnogo bolje. Ta teden prav veliko ne morem storiti. Narava bo povedala kaj sledi. Sneg se mora najprej posesti.
Za zdaj sem prisiljen sedeti in početi - nič...

Komentarji: 0   slike: 0


Ueli Steck poroča z baznega tabora pod Makalujem
09. september 2009 @ 22:55 | Teme Alpinizem.

Po udobno preživeti noči 4. septembra pod Jameauxem na 6000 metrih, sem dosegel 6700 m na West Pillarju. Imel sem priložnost, da od blizu preučim steber. Smer izgleda zelo težka; strmo ledno in skalno plezanje na 7500 metrih. Tako me je spreletelo brezmejno zadovoljstvo. Vreme je bilo dobro, snežne razmere pa senzacionalne. Kasneje je bilo napovedano slabo vreme, tako sem se isti dan v petek spustil v bazni tabor. Bila je dobra pot za aklimatizacijo in ogled oz. študijo smeri.

Danes je nedelja. Vsi sedimo v baznem taboru, ker je celo noč snežilo. Vremenska napoved je slaba, zato imamo občutek, da smo obsojeni na čakanje. To pomeni: čakaj in glej, beri knjige in ne izgubi motivacije. Skozi meglo pa jasno slišimo bobnenje, ki je znak večjih plazov.

 

Razmere se bodo izboljšale, nekoč! Do takrat pa pa bomo marali počakati.

Na svidenje kmalu!

Komentarji: 0   slike: 0


Ekspedicija Makalu (8463m)-Prihod v bazni tabor
03. september 2009 @ 09:20 | Teme Alpinizem.

-Prihod v bazni tabor

Piše Patricia Bamert, pisarna Ueli Steck:

1. September, 2009 - Prihod v bazni tabor (5250m)

Deževno in vlažno pešačenje proti baznem taboru.

 

 

 

 

Končno smo dosegli vznožje gore. Zadnjih deset dni po zaslugi monsuna, ki tu divja, ni bilo najbolj prijetnih in udobnih. Ta nas k sreči ni preveč motil.

Nastanili smo se na 5250 metrih, del naše opreme pa je še vedno na 4745 metrih. Zadnji del nas pelje čez ledenik Barun. Za ta vzpon imamo sedem šerp s katerimi nas čaka deset kosov tovora od teh pa vsak znaša 25kg. Za Roberta, Andyja in mene se začenja faza aklimatizacije. Röbi in Andy bosta poskusila s smerjo v katero so se prvič povzpeli leta 1955. Moj načrt pa je solo vzpon, v alpskem slogu na zahodni steber. Precej bo odvisno od pogojev in vremena. Motivacija je velika, kljub temu da ne bi bili prvi, če bi nam spodletelo.

Veselimo se dni, ki nas čakajo v gori. Najprej se bomo spodobno namestili v baznem taboru, uživali v počitku ter kulinaričnih sposobnostih našega kuharja Kaji-ja.

Robert Bösch in Andy Wälchli se sproščata. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kot je bilo predvideno se obeta precej nestabilno vreme, zato smo namenoma odšli prej. Pogoji naj bi se izboljšali nekje do srede septembra. Do takrat se bomo morali z vlago, ki jo prinaša monsun, pač sprijazniti. Naša telesa pa se bodo lahko navadila na višino. Takoj ko se vreme stabilizira, se premaknemo višje. Od srede oktobra so sunki vetra na 8000 metrih premočni, tako da na vrhu ne bi imeli možnosti. Nekje med septembrom in oktobrom pa računamo na vrh.

...upamo na najboljše!

Komentarji: 0   slike: 0


Ueli Steck pod Makalujem
30. avgust 2009 @ 17:41 | Teme Alpinizem.

Projekt zahodna stena Makaluja se je začel 20.avgusta s poletom v Nepal in z deset dnevnim pristopnim maršom, trajal pa naj bi

do konca oktobra. Ueli Steck ima s sabo fotografa in še enega gorskega vodnika. Priprave so potekale na zanimiv način, kot kombinacija težkega plezanja v skali in »teka« na osemtisočak. Steck je prosto je preplezal Golden

Gate v El Capitanu in za aklimatizacijo opravil hiter vzpon na Gasherbrum II. Na svojem prvem osemtisočaku je stal 9.julija. Na vrhu je počakal 5 minut in sestopil v vsega dveh urah in pol. Pol metra svežega snega, mraz in močan veter so mu predstavljali edini problem. »No, sem lahko vsaj preizkusil opremo« je dejal po povratku. Oprema za Makalu je skrbno izbrana in preizkušena,

lahko jo »preizkusite« tudi vi: Kaj bo grelo Uelija Stecka v Makaluju?

 

Zahodna stena Makaluja z Mera Peaka

 

 

 

Makalu je s 8463 metri peta najvišja gora na svetu. Prvič je bil osvojen leta 1955, ko se je nanj povzpela kompletna francoska odprava z Lionelom Terrayem in Jeanom Couzyjem na čelu. Smer vodi na glavni vrh čez Makalu La in je danes znana kot Francoska smer. Leta 1971 so Francozi zopet udarili in v zahodnem stebru preplezali za tiste čase neverjetne težave: VI/A2 na 7500 metrih! Na vrh sta se povzpela Yannick Seigneur und Bernard Mellet. To je nedvomno eden mejnih kamnov himalajizma in alpinizma nasploh.Tudi Slovenci smo v Makaluju pustili pomemben pečat z vzponom preko južne stene leta 1975. Marjan Manfreda je prvi ćlovek, ki se je na vrh povzpel brez kisika, za nameček pa preplezal tudi ključno mesto smeri.

 

Zahodni stena Makaluja je ob direktni smeri v južni steni Annapurne največji alpinistični problem v Himalaji. Če kdo, je Ueli Steck človek, ki ga lahko reši. Mu bo uspelo?

 

 

 

 

Ueli Steck pod Gasherbrumom II

Komentarji: 0   slike: 0


Dovžanova soteska, 30 let prvih slovenskih sedmic
08. avgust 2009 @ 10:06 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Leva, Desna, Ta vohka, Ta težka in še Ta dolga za povrh. Kaj je to? Ja, tako nepomembne so bile svoj čas te uboge smerce, da jim tržiški alpinisti še "pravih" imen niso namenili. Kdo bi se pred skoraj pol stoletja(!) v plezalnem vrtcu ukvarjal z imeni...

Zgornji del stene s sosednjega stolpa.









"Za strmo, skoraj 100 metrov visoko steno v Dovžanovi soteski mi je spomladi 1963 povedal prijatelj, soplezalec iz AO-ja Janez Hladnik. Njemu pa je povedal nekdo drug" razlaga Luka Rožič, tržiški alpinist in avtor večine klasičnih smeri v steni. "Kasneje se je izkazalo, da je stena na najvišjem delu visoka 78 metrov. Vrv smo  spustili z vrha in spodaj je visela 4 metre od stene oziroma od navpičnice".

"V juliju 1963 sva tako z Janezom prvič stala pod steno. Za tiste čase in nivo naših sposobnosti ter opremo je bila bistveno pretežka. Ogledovala sva si razčlembe in se odločila, da prvo poizkusiva v zajedi današnje Ta vohke. S staro ameriško najlonko in nekaj klini sva zaplezala v spodnji del smeri in se prebila do značilnega kota in še malo višje". V avgustu se je Janez Hladnik smrtno ponesrečil v Grossglocknerju in stena je nekaj časa ostala pozabljena. Leta 1965 so splezali še malo višje v Ta vohki in vstopili v Ta težko. "Zaustavil nas je previs sredi prvega raztežaja. Plezali smo v gojzarjih, pumparicah, navezani okoli pasu samo z vrvjo, brez čelad in podobne opreme. Če ni šlo, si zabil klin, obesil streme in se potegnil više".
Nato je Luka odšel v vojsko (Ej, plezalci, si lahko predstavljate, kako bi to izgledalo danes?!) in minilo je leto in pol do naslednjih poizkusov. Sredi poletja 1967 sta z Dušanom Srečnikom Zobačem preplezala Ta vohko do vrha in sestopila na drugi strani nazaj pod steno. To je bila prva smer v steni. Čez nekaj dni sta do vrha potegnila tudi Ta težko. "Pri dostopu sem stopil na osje gnezdo, popikan pa je bil Zobač, ki je hodil za mano. Varoval me je spodaj in ko je za mano prišel čez previs, je videl samo še na eno oko". 




Vrv okrog pasu in gremo!


Problem stene pa za Tržičane še ni bil rešen. Luka si je kar nekaj časa ogledoval razčlembe, ki se vlečejo od vpadnice poševno navzgor čez vso steno. "Najtežji je bil videti spodnji del, dostop do zajede. V jeseni leti 1967 sem se je resno lotil in v drugem poskusu splezal do vrha. Z mano je bil Janez Jerman Fajfon". Tako je nastala Ta dolga. Matjaž Anderle Ful in Marjan Srečnik (Ta velk Zobač) sta v tistem obdobja preplezala Levo. Do leta 1979 je nastalo še nekaj smeri, variant in prehodov med smermi. Naj omenim Unijo, ki so jo splezali Dušan Markič, Želo Perko, Janči Perko in Vili Vogelnik. Do takrat so v steni plezali le domači plezalci, člani AO Tržič. "Le sem in tja je kdo pripeljal kakšnega znanca od drugod. Že pod steno so bili vsi navdušeni. Plezali smo vedno v navezi od spodaj do vrha stene in na način, ki je bil v navadi v gorah. Če si bil bolj v formi, si več plezal v skali in ne toliko po klinih". Luka je z Marjanom Grosom Torto in bratom Jožom preplezal še Čez lusko, Direktno in Smer krokarjev. "Poleg tega sem v sosednjih stolpih splezal še šest smeri, ki pa so zaradi težjega dostopa bolj zapostavljene, čeprav imajo veliko krasnih detajlov". 




Če je bila forma dobra je šlo več po skali, če ne, pa več po klinih. Nikoli pa s "štrikom" od zgoraj.

Alpinisti so tako zaključili svoje delo. teren je bil pripravljen za proste plezalce. Prve trenutke slave je stena doživela konec sedemdesetih, ko sta jo obiskala ameriška prosta plezalca. V Ameriki se je namreč takrat že plezalo prosto. No, tudi v Evropi, le da se kar dolgo ni ločilo med povsem prostim in delno prostim plezanjem. Če ni šlo, si se pač prijel za klin in nadaljeval, mesto pa je dobilo oceno A0. Danes je seveda jasno: klini ne pridejo v poštev, raje počitek in še en poizkus, ali pa umik. Prav ta obisk na nek način lahko pomeni začetek športnega plezanja v Sloveniji. Iztok Tomazin se takole spominja tistih časov: »To je bilo leta 1979 v okviru drugega dela izmenjave med AAC (American Alpine Club) in PZS. V prvem delu izmenjave leto poprej sva ZDA, kot predstavnika Jugoslavije, obiskala z Borutom Bergantom. Tako sva naslednje leto kot predstavnika gostiteljev za ameriška gosta »skrbela« midva z Matjažem Ivnikom. Borut je bil namreč precej zadržan, zato sem vključil tudi druge soplezalce, zlasti Matjaža«.

1.PP Ta težke, 1979


Ajax Greene in Earl Wiggins sta tako točno pred 30 leti obiskala za njiju prav gotovo nekoliko eksotično državo, ki je bila alpinistično zelo razvita, v plezalnem smislu pa še povsem na začetku. »Plezali smo v Paklenici, ob avgustovski vročini in obilici kač pa sta od tam kmalu pobegnila. Preplezala sta le Mosoraško, medtem ko sva midva z Ivnikom opravila 1.PP (prvo prosto ponovitev) Velebitaške 6a+. Opravili smo tudi nekaj 1.PP v Julijcih in Kamniških. V Dovžanovi soteski smo preplezali Levo 6b, Ta težko 6b in Unijo 6c+. Wiggins je ob tem opravil tudi prvo solo PP Ta težke«. Ta težka solo prosto? No, to pa je bilo za tiste čase res nekaj! Treba je dodati, da se Unija skoraj ne pleza več, saj gre za drugi raztežaj z daljšo prečnico pod streho, kar je danes povsem nepraktično...

Na vprašanje, če sta z Matjažem lahko sledila Američanoma, Iztok odgovarja: »Kolikor se spominjam, smo si bili kar precej enakovredni, le precej bolj »sproščena« sta bila pri padanju. V Levi sta mirno padala na najslabši klin v celi smeri«. Takrat seveda svedrovcev še ni bilo, upam si celo trditi, da je bila smer nekoliko težja, tudi ocena je bila za + višja. Na ključnem mestu so se namreč oprimki sčasoma kar malo povečali. Omeniti moramo še eno zanimivost. Takrat edini slovenski tednik Tovariš je dogodek predstavil na naslovnici, namesto plezalk pa smo lahko videli galoške:»Z Matjažem sva deloma res plezala v galoškah, ki so bile takrat daleč najcenejša »plezalna« obutev, deloma pa tudi že v Ebjkah. Galoške so neke vrste gumijasti nizki telovadni copati, pritrjeni s trakovi. Prve so k nam prinesli ruski alpinisti, potem pa smo ugotovili, da podobne, le nekoliko slabše prodajajo tudi v naših trgovinah".

Dovžanova soteska od zgoraj. Marsikaj se skriva v tej dolini ..






Sam sem sotesko prvič obiskal okoli leta 1985 in v tem in naslednjem letu med drugimi preplezal tri lepe po tri raztežaje dolge smeri do vrha stene: Smer krokarjev (7a, 6a, 6c+), Direktna (7c, 6a, 7a)  in Bogovi so padli na glavo (7c, 6a, 6c+). Pri prvih dveh gre za 1.PP že obstoječih tehnični smeri, Bogovi pa so bili poglavje zase. Bili so prva smer v gladkih ploščah v desnem delu stene in še sedaj ne morem verjeti, da sem v tej steni osem smeri lepo po vrsti  navrtal na roke! Tako veliko je bilo navdušenje, ko sem (ali smo) odkrili možnosti, ki jih ponuja športno pleznje. Te sive plošče so bile v naslednjih par letih pravi hit, danes pa precej samevajo. Za pojasnilo je najbolje kar poskusiti prvo od njih, Mozartove kroglice 7a+.  Precej bolj je priljubljen levi, rumeni del stene, kjer je plezarija res odlična, strma, razčlembe prave in lepo razporejene. Ambient je svojstven, pogled od zgoraj na zelene krošnje pa spremlja neprestan šum Tržiške Bistrice globoko na dnu soteske. Še lepši je pogled čisto z vrha stene, kjer se je obvezno  treba vleči na trebuh tik ob skrinjici in glavo pomoliti čez rob stene, seveda previdno!. Legendarno je varovališče na macesnu tik na robu stene. Ja, marsikaj zamudi, kdor pleza le prve raztežaje ...

Če bi za konec moral izbrati naj smer v Dovžanki, ne bi bil v zadregi. Ni dvoma, Ta težka je smer z veliko začetnico. Upam si trditi, da gre za najboljšo 6b v Sloveniji!

Komentarji: 2   slike: 0


Nova smer v severni steni Matterhorna
08. avgust 2009 @ 03:35 | Teme Alpinizem.

Švicar Jean Troillet ima za seboj 10 osemtisočakov (vse brez kisika) in spust s snowboardom z vrha Everesta, verjetno pa je najbolj znan po 39 urnem vzponu z Erhadom Loretanom v severni steni Everesta leta 1986. Konec letošnjega julija je Troillet s Francozoma Martial Dumasom in Jean-Yves Fredriksenom v Matterhornu preplezal novo smer, ki gre levo od Bonattija in desno od Schmidtove. 61 letnik je smer že plezal pred 3 leti s Sébastien Gayom, ampak sta zaradi slabih pogojev morala predčasno končati. Na žalost je nekaj tednov kasneje Sébastien Gay umrl v tragični nesreči. Zdaj pa se je še "neupokojeni" Troillet vrnil v steno, da bi končal projekt in posvetil smer svojemu plezalnemu partnerju.

Prvi del nove 600 metrske smeri je direktna linija med smerjo bratov Schmidt iz leta 1935 in Bonattijevim zimskim solom iz leta 1965. Po prvih 400 metrih težavne, skoraj previsne vertikale, se nova smer pridruži Schmidtovi in se nato nadaljuje ob Bonattijevi preden zavije levo proti grebenu.."

 

 

 

Jean Troillet, Martial Dumas in Jean-Yves Fredriksen v Spominski smeri Sébastien Gay (600m, Abo) v severni steni Matterhorna.

 

 

Smer ima oceno ABO in Troillet jo je opisal: "Smer se začne strmo, prvih 400m je skoraj previsnih. Dobro v tem je, da si zaščiten pred padajočimi skalami. Imeli smo viseči bivak. Ocena? Abo. Kar pomeni abominable (gnusno)

Komentarji: 0   slike: 0


K. Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Če želiš voziti avto ...
14. junij 2009 @ 09:29 | Teme Alpinizem, Gorništvo, ProMo Intervju.

Gorski vodnik, sanjski poklic vsakega alpinista. Ali bo bolj držalo tisto drugo - vodniška je težka?
Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji. V bistvu je res sanjski poklic, po drugi strani pa delo kot vsako drugo. Potrebno ga je opravljati z veseljem. Tisti trenutek, ko ne bom več užival v gorah, bom delal kaj drugega.

   Klemen Gričar na vrhu Aiguille du Tour (3542 m) v Zahodnih Alpah

Katere ture vodiš najraje, katere so najbolj priljubljene?
Rad vodim v Martuljkovi skupini, ker je pred mojim domačim pragom, tudi v Alpah ali drugod po svetu je vodenje izziv. Pri nas so najbolj priljubljene ture plezalni vzponi: Slovenska, Nemška v Triglavu, Amfiteater in Široka peč, Riglica-Rušica, Severni raz Male Mojstrovke, Zeleniške špice, Južni raz Brane. Tudi športno plezalni dnevi za šolske izlete, pa zavarovane plezalne poti Jeseniška, Hanzova na Prisank, čez Plemenice na Triglav, Jalovec…

Opraviš več vodenj doma ali v tujini?
Okoli 85% vodenj opravim v tujini, doma okoli 15%.


   Himalaya (2008). Turistična destinacija prihodnosti? 

Sprejmeš vsakega klienta, kako poteka preizkus pred turo?
Vsakega klienta oziroma gosta lahko gorski vodnik pripravi za določeni cilj. Včasih poteka priprava tudi več let. Z dobrimi gosti lahko opravimo kvalitetne vzpone.

Več let priprave za en vzpon? Zanimivo, potem se gre lahko že v Čopa?
Tudi. Čopov steber danes lahko uvrstimo med vodniške klasike.

Se lahko na turi zaplete, ti je šlo kdaj za nohte?
Velikokrat, vendar v takih situacijah je potrebno obdržati hladno glavo in ukrepati po najboljši moči. V bistvu nisem imel res hude nesreče, pri vodenju so večkrat resne situacije vendar to je del našega poklica in na to smo pripravljeni. Če veliko vodiš, se zgodi, da nekdo nerodno stopi, zvije gleženj in že je zaplet tu.

    Varovanje čez ledeniško razpoko

Si eden najbolj angažiranih vodnikov pri nas in novi predsednik ZGVS. Kdaj si nastopil mandat in kaj bo tvoj doprinos tej organizaciji, tudi v primerjavi s predhodniki (Prezelj, Robas, ..?)
Počasi, šele sprejel sem mandat! V kratkem času ni mogoče narediti velikih stvari. Potrebno je potrpljenje, sestanki, dogovori, skratka politika v kateri gorski vodniki nismo najboljši. Preveč cenimo odkrito besedo. V samem upravnem odboru sodelujem že od Romanovega predsednikovanja, zatem sem sodeloval z Markom, ki mi kot bivši predsednik ZGVS veliko pomaga tudi danes. Doprinos organizaciji se bo pokazal čez leta. Veliko stavimo na mlade, nove vodnike in v Sloveniji prav gotovo imamo potencial. Eden glavnih ciljev je prepoznavnost GV. Ne bomo dovolili, da se poklic  razvrednoti z nizkimi cenami in slabšo kvaliteto.
 
Koliko gorskih vodnikov je trenutno v Sloveniji?
Trenutno nas je 67 gorskih vodnikov, 53 z mednarodno licenco IFMGA, 1 z licenco ZGVS, 7 pripravnikov in 6 neaktivnih (prostovoljni člani).

Šolanje je kar zahtevno, dolgotrajno in tudi drago. Kako poteka?
Šolanje poteka v skladu s mednarodnimi standardi. Traja tri leta in v tem času mora kandidat opraviti vse tečaje in izpite. Ker v Sloveniji nimamo ledenikov, šolanje poteka tudi v Alpah: Švici, Franciji, Italiji, Avstriji. Vedno gremo kam drugam, da se stvari ne ponavljajo. Po minimalno triletnem obdobju kandidat za gorskega vodnika postane pripravnik in ima dovoljenje za opravljanje poklica oziroma vodenj. Nima pa še mednarodne licence in zato ne more voditi v tujini. Tudi ne more voditi vsega, ponekod imajo združenja omejitve, recimo v Franciji pripravnik ne more samostojno voditi na Mt. Blanc, vedno mora biti prisoten IFMGA gorski vodnik. To je v bistvu v redu, ker ima pripravnik izkušenega vodnika ob sebi, ki mu lahko pomaga, svetuje… Po najmanj letu pripravništva mora opraviti še zahteven strokovni izpit iz vseh področij vodenja: skala, mešan teren, ledeniki, turna smuka. Nato pridobi mednarodno licenco IFMGA, s katero je enakovreden vodnikom po svetu (vseh držav, ki so v združenju International Federation of Mountain Guides Associations) Čeprav kandidat zaključi šolanje, s tem še ni rečeno da bo dober vodnik, z leti in »kilometrino« pridejo izkušnje, ki pa so enako pomembne kot samo šolanje.


   V varnih rokah gorskega vodnika

Glede na to je logično, da GV zahtevate poseben, tako rekoč ekskluziven položaj pri vodenju v naših gorah. Voditi pa želijo tudi drugi: planinski vodniki, turistične agencije, …
Tako je tudi v drugih Alpskih državah oziroma državah EU in Švici. Kdor želi voditi naj opravi šolanje za gorskega vodnika, saj je preprosto, mar ne? Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit. Gorski vodnik mora delati praktično vse,  ob vodenju mora obvladati internet, izposojo opreme, rezervacijo koče, prevoz… Recimo, Haute Route (Chamonix – Zermatt) je lep primer, ko vodnik dela od jutra do večera.

Nihče ne oporeka, ko gre za plezalne smeri in brezpotje. Dilema je pri manj zahtevnih turah. Kolikor mi je znano, je po zakonu o GV  vodenje v gorah za plačilo dovoljeno tako rekoč le gorskim vodnikom. Neuradno naj bi po novem GV sami omilili kriterij na vodenje z vrvjo in potrebno dodatno opremo. Ture brez vrvi in druge opreme (cepin, dereze, smuči, ..) lahko potemtakem vodijo tudi planinski vodniki?
PZS in PV niti niso zainteresirani za taka vodenja. Sedanji sistem PV daje zelo omejeno in pomanjkljivo izobrazbo, znanje tujega jezika je tudi pogosto problem. Tuje zavarovalnice ne krijejo zavarovanja, če ne vodi GV. Mi smo v okviru ZGVS pripravljeni reorganizirati celoten sistem in izobraziti PV do ustreznih licenc. Tako bi uradno lahko vodili ture, za katere ni potrebna vrv in druga oprema. Sicer pa - če se PV čuti sposobnega, naj se prijavi na tečaj GV.


    Vodenje "na kratki vrvi"

Kdo pravzaprav določa, kaj je prav in kaj narobe? Od kod doktrina vodenja, kakšen način varovanja je pravilen, katera varovalna oprema je prava? Na primer, vi prakticirate vodenje na t.i. kratki vrvi, PV pa tako, da vodnik varuje.
PV nimajo vodenja na kratki vrvi. Šolanja in posledično znanja PV in GV ne moremo primerjati, kot ne moreš primerjati osnovno šolo s fakulteto. Žal se tega ne zavedajo vsi. Lahko povem primer iz prakse, ko je PV kritiziral moje vodenje vpričo njegovih strank in mojega klienta.

V praksi se velikokrat izkaže, da je vodnike za lažje ture težko dobiti. Kot da GV ne bi bili zainteresirani za vodenje, recimo, po Pokljuki, dolini Triglavskih jezer in podobno. Sami nočete, drugih pa ne pustite zraven …
Kje pa, to ni res. Tudi sam vodim Slemenovo špico, Martuljške slapove, Soško pot, Triglavska jezera… Samo vodnika je potrebno prej rezervirati, sam imam poletje že zapolnjeno. Tudi v Chamonixu in Zermattu ne dobiš vodnika v avgustu, v glavni sezoni. Tu je glavna srž problema, sodelovanje.

Vodenje in zagotavljanje varnosti sta le del storitve. Upoštevanje potreb in pripravljenosti klienta, vremenskih razmer, dialog in podobne »dodatne« storitve so klientu morda pomembnejši del ponudbe. Se PV tu bolj potrudijo?
Planinski vodniki vodijo za planinska društva. Torej vodijo člane katere večinoma poznajo, gorski vodniki dobimo recimo gosta v Zermattu in ga moramo v tednu dni spoznati in pripraviti za vzpon na Matterhorn. Pri delu s klienti je tu še obvezen vsaj en tuj jezik, specifični izrazi, izkušnje. Nekdo, ki ima redno zaposlitev ne more letno voditi toliko tur, kot profesionalni gorski vodnik, prav tu je naša prednost v kvalitetni storitvi. Agencije za katere delamo dobijo povratno informacijo od klientov in Slovenski gorski vodniki imamo zelo dober »feedback«. Bi nas drugače tuje agencije še najemale? Je pač tako, da smo drugje bolj spoštovani kot doma.

   Tudi ferate so priljubljene.Takšne police v pri nas žal nimamo ... 

S strani agencij se sliši, da se bolj kot za pridobivanje strank angažirate proti navidezni konkurenci - torej proti agencijam.
Konkurenca so nam lahko samo gorski vodniki, moji kolegi v Sloveniji oziroma vodniki iz drugih držav združenja IFMGA. Normalno je, da ščitimo naš poklic, kdo ga bo, če ne mi? Proti »vodnikom«, ki nimajo licence in agencijam, ki jih najemajo smo in bomo ukrepali.

Sodelovanje ni možno? Agencije prodajajo, vodniki vodijo?
Saj sodelujemo, vedno več delamo tudi za slovenske agencije. Nekatere agencije ne najemajo gorskih vodnikov, oziroma ponujajo mizerno plačilo in razumljivo je, da za majhen denar ne morejo dobiti gorskega vodnika. Potem najamejo za resne ture alpiniste, planinske vodnike, reševalce, pač vsakogar, ki se malo spozna na hribe, kar je v nasprotju z zakonom o gorskih vodnikih in še storitev ne more biti kvalitetna. Te agencije na dolgi rok ne bodo mogle tako delati. Če v Franciji dobijo vodnika brez licence pokličejo policijo, pride helikopter Peloton de Gendarmerie de Haute Montagne (PGHM) in vse odpelje v dolino. Za kliente je tura končana, »vodnik« pa dobi kazen.

V vsakem poslu je danes konkurenca huda. Koliko jo je med gorskimi vodniki? Se kaže v kvaliteti, marketinškem pristopu ali morda tudi v zniževanju cen? Te naj bi bile določene znotraj ceha.
Tudi nekateri gorski vodniki vodijo pod priporočeni cenami, ki so objavljene na naši internetni strani. To je slabo za vse nas, poglejte kaj se je zgodilo z višinskimi deli. Nižanje cen ne bo prineslo več dela, kvečjemu več bomo delali za manj denarja. Recimo če nekdo pelje Mt. Blanc za 400 eur se mora gor povzpeti trikrat, če vodi po naši ceno 600 eur samo dvakrat.

Preživeti je treba… Kolikor vem, sta v Sloveniji le še dva GV, ki živita izključno od vodenja. Našel bi se še kdo, ki si ob vodenju pomaga s podobnimi dodatnimi storitvami. In tu je še nekaj GV, ki so kot vrhunski alpinisti pomagajo z »zaposlitvijo« v državnih službah. Prav okoli njih se je zadnje čase nekaj polemiziralo.
Zgolj od vodenja nas živi bolj malo, manj kot deset. Nekaj jih v glavni sezoni kar precej vodi, izven sezone pa opravljajo višinska ali druga dela. Gorski vodniki, ki imamo s.p., d.o.o. ali prijavljeno obslužbeno dejavnost so zdrava konkurenca, tudi če imajo drugo službo. Nelojalna konkurenca so tisti, ki tega nimajo.


   Aigulle du Chardonnet. Kdo si ne bi zaželel ture v takem ambientu? 

S kakšnim sloganom bi novi predsednik nagovoril Slovence,  potencialne kliente?
Varneje v gore s gorskim vodnikom! To je naš slogan. Kdor je enkrat bil z nami na turi bo znal povedati, kako kakovostna je naša storitev.

Če bi na stara leta želel na "tope rope" čez Ribo v Marmoladi, bi našel vodnika?
Seveda, zakaj ne. Še nekaj popusta bi dobil.


Komentarji: 0   slike: 0


A.Štremfelj: Za velika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce
11. maj 2009 @ 16:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, ProMo Intervju.

Andrej, v alpinizmu si več kot 30 let. Na vrhu Everesta si stal dvakrat, osvojil si osem tisočakov. Čeprav si bil aktiven tudi drugje, sta Himalaja in Karakorum vendarle tvoji destinaciji….
Res je. Zelo zgodaj sem dobil možnost preizkuisiti se v Himalaji. Pri dobrih dvajsetih letih sem bil prvič v Himalaji in tudi na svojem prvem osemtisočaku. Moram priznati, da mi je tudi sicer predstavljala Himalaja višek alpinizma in sem o takih vzponih sanjal že kot začetnik. Že dve leti za Hidden Peakom (8068m) sem bil prvič na Everestu. Spoznanje, da se relativno hitro in dobro prilagodim na višino, je verjetno botrovalo temu, da sem svoje največje uspehe v alpinizmu dosegal prav v visokih gorah.
No, Everest je vendarle podatek za širšo javnost. Nekaj težkih vzponov v alpskem stilu je tisto, kar daje težo tvoji karieri. Je prav, da na prvo mesto postavimo tvoj prvenstveni vzpon z Markom Prezljem na Kangčendzengo?
V alpinizmu kot tudi nasploh v športu je treba dosežke gledati skozi prizmo časa. Kadar pa se zamenja še način plezanja pa je to še posebej pomembno. Tako moram v svoji alpinistični karieri izpostaviti nekako dva vrhunca. Prvi je bil vzpon po Z grebenu Everesta, drugi pa seveda vzpon v Kangčendzengi.

Lahko zvemo kaj več o tem vzponu?
Vzpon je bil višek nekega obdobja v mojem življenju. Po Nejčevi smrti leta 1983, sem imel kar dolgo krizo. Po tem sem počasi začel dozorevati kot alpinist in sem se plezanja v alpskem slogu lotil sistematično. Prvi resni preizkus je bil Bezzubkinov steber v Pik Komunizma (verjetno se vzpona še dobro spomniš). Po tem je bilo nekaj ponesrečenih poizkusov (Daulagiri, Lotse Šar), nakar smo v neke vrste mešanici stilov v enem samem tednu prišli na vrh Broad Peaka in Gasherbruma I, kar mi je vlilo ponovno samozaupanje. Po tem še hladen tuš na K2, nato se je krivulja obrnila navzgor. Po vzponu v Šiša Pangmi, me je Tone Škarja povabil k sodelovanju na odpravi na Kangčendzengo. Čez nekaj dni sem v pisarni agencije v Katmanduju videl fotografijo J stebra J vrha te gore. Obsedla me je in od tedaj naprej praktično nisem več podvomil v uspeh. To je bilo ključnega pomena tudi pri samem vzponu. Marka sem spoznal na Lotse Šaru in potem še na Šiša Pangmi. Sprejel je moje povabilo in res nama je šlo dobro od rok. Najprej dva dneva pred bazo hiter vzpon na bližnji šesttisočak (2000m višinske razlike v enem dnevu gor in dol), potem vzpon na Talung peak, ponovno dva tisoč metrov, tokrat v dveh dneh in presežena višina sedem tisoč metrov, za tem pa kar napad na Kangčendzengo. Pet dni sva potrebovala za sam vzpon. Prvi dan so bile težave podobne Superkuloarju v Mt. Blanc de Taculu, potem nekoliko lažje, zadnji dan pa zopet prav težko, do pet v skali, precej gaženja in velika višina seveda. Brez kisika sva bila na vrhu pozno popoldne brez možnosti povratka nazaj do zadnjega bivaka. Zadnji večer nama je zmanjkalo plina in ostala sva le z litrom tekočine, ves dan in še vso noč, ko sva sestopala. Še danes sva edina alpinista, ki sva priplezala na katerikoli vrh Kanča po katerikoli smeri v alpskem stilu.

Kdaj ti je šlo najbolj za nohte, kateri so tvoji najtežji trenutki v gorah?
Najhuje je bilo v S steni Les Droites nad Chamonixom. S Tomom Česnom sva hotela opraviti zimsko ponovitev smeri Corneu Duvaill. Bilo je peklensko mraz, dvajset pod ničlo in več. Orodja so bila še precej slaba (1984), da ne govorim o lednih vijakih. V prvem raztežaju nad osrednjim lediščem sta se mi oba cepina nenadoma izpulila. Po kakih dvajsetih metrih sem z derezami na nogah priletel na 55 stopinj strmo ledeno pobočje. Zlomil sem si oba gležnja desne noge in koleno desne noge. Bolečine, občutek nemoči, mraz ki se je zajedal do kosti, skratka precejšen brezup. Potem pa v kristalnem zimskem popoldnevu prileti nad ledenikom Argentiere turistično letalo. Pilot naju je opazil, dala sva signale za pomoč in čez kake pol ure ali morda celo več je že priletel helikopter. Takrat je šlo zelo na tesno.
Čez teden dni sem bil operiran v Lyonu, zahvala za to gre predvsem mojemu dobremu prijatelju Danielu Stolzenbergu iz Chamonixa. Pol leta sem bil na vozičku, leto in pol po nesreči pa že na odpravi v V steno Daulagirija.
Podobno nemočnega vendar na povsem drug način, sem se počutil v S steni Šit, ko mi je padla Marijina sestra Barbara in ji nisem mogel pomagati. Umrla je viseč na vrvi, jaz pa povsem brez moči. Popoln brezup, praznina, občutek krivde,... .

Si kdaj mislil da se ne bo izšlo?
Pravzaprav ne. Vedno sem bil optimist in verjel vase.


Koliko noči v življenju si prebivakiral? Katera je bila najbolj mrzla?
Nikdar nisem bil kak poseben ljubitelj bivakiranja kot npr. Mihelič ali Šrauf. Nekaj pa se jih je vseeno nabralo. Eden najhujših je bil v SZ grebenu Nad Šitom glave, kjer smo kot zelenci v prekratkih nogavicah in brez kakršne koli opreme in dodatne obleke preživeli mrzlo jesensko noč. To je bil zelo poučen uvod v alpinizem. Morda mi je najbolj ostal v spominu bivak v Eigerjevi S steni tik pred Prečko bogov, kjer je začelo ponoči snežiti in smo vso noč razmišljali, kaj bo prineslo jutro, ali bi šli naprej, ali nazaj. Pred očmi so se mi zvrteli vsi filmi poznanih tragedij v tej steni. Marija z najino prvo hčerko Katarino pa še niti iz porodnišnice domov ni prišla.

Večina staršev bi rekla - neodgovorno ali egoistično. Kako alpinist pri sebi "opraviči" to svojo izbiro, saj ta potencialna nevarnost ne zadeva le njega, pač pa morda tudi njegovo družino?
Kar nekaj dejavnosti posameznika ogroža njegovo družino oziroma otroke, pa se večina za to ne razburja ker so te stvari »normalne« oziroma družbeno sprejemljive. Npr. brezglavo divjanje po cestah, alkoholizem, stresno življenje, … Alpinisti na nevarnost pri ukvarjanju z alpinizmom gledamo precej drugače kot večina »zunanjih« opazovalcev, za katere je alpinizem sinonim za brezmejno tveganje ki meji na samomorilnost. Nevarnosti se zavedamo in jo skušamo zmanjšati na minimum. Da pa te nekje čaka nek majav oprimek, ki ga ne boš dovolj zgodaj prepoznal, ali serak, ki se bo odlomil ob nepravem času glede na tvoja predvidevanja, je približno tako, kot ne veš, kje te čaka nek nori voznik, ki bo nenadoma zavil na levo. Tu gre za trenutne dogodke, ne bom pa izgubljal besed s primeri, kjer se ljudje zavestno zastrupljajo in posledično ubijajo na daljši rok, pa njim še višje zavarovalne premije za življenjsko zavarovanje ni treba plačati. Pomembnejše je, da je življenje nasploh, v tem primeru pa čas, prebit s svojimi otroki, kvalitetno. Slaba kvantiteta je celo škodljiva. Imeti otroke; delati in se pehati za materialnimi dobrinami po dvanajst ur na dan in več, na prvo otroško vprašanje ob vrnitvi domov pa odgovoriti, naj ti dajo mir, ker si utrujen, se mi zdi precej neodgovorno (res pa družbeno večinoma sprejemljivo).

V 30 letih se je oprema zelo spremenila. Kako bi opisal ta razvoj, kaj to pomeni za težavnost vzponov?
Razvoj opreme je šel v teh letih vrtoglavo naprej. Izolacijska moč materialov, njihova teža, okretnost v oblačilih, kvaliteta tehnične opreme (metulji, ledna orodja, ledni vijaki, vrvi). Zato sem pri vrednotenju dosežkov, ki so na različnih točkah časovnega traku, tako previden. Res je težko primerjati vzpone opravljeni v preteklosti z današnjimi. Mislim pa, da je moderna družba vedno bolj obsedena z varnostjo in je to eden od dejavnikov, ki športe, kot je alpinizem, najbolj zavira. Stanje duha, ki je za popoln alpinistični vzpon še kako potrebno, je bilo včasih res zelo visoko. Ljudje, ki imajo v vsakdanjem življenju vsega preveč, ki so čustveno vezani na materialne dobrine, niso pripravljeni nekaj tvegati za določen uspeh, niti nimajo dovolj močne želje za doseganje nekih materialno nedonosnih ciljev, ki človeka obogatijo predvsem duhovno.

Kje je danes alpinizem? Nekoč pustolovščina, odkrivanje nekoristnega sveta in reševanje velikih problemov, nato nekaj, kar je več kot šport, še ne dolgo nazaj zgolj šport. Lahko danes rečemo, da alpinizem postaja turizem? Širše množice, več lažjih ciljev, vedno manj garanja in tveganja, pomembno je doživetje in ne rezultat…
Po mojem mnenju alpinizem ni bil nikdar samo šport. Ta šport je tako usodno povezan z naravo, onemogoča ponavljanje istih vzponov v enakih razmerah, kroji skoraj vsak vzpon, dogajanje odriva stran od medijev, če pa ga skušamo medijem približati, pa izgubi pomemben del svojega bistva. Posamezniki so skušali približati svoje vzpone ljudem preko različnih medijev, pa se to ni obneslo. Že samo satelitski telefon, ki ti omogoči komunikacijo kjerkoli v steni, vzpon razvrednoti. Tega so se k sreči vse bolj začeli zavedati najboljši alpinisti. Primer: tam kjer je Humarja pobral helikopter po vzponu v Daulagiriju, se je Šraufova odisejada še kar nadaljevala in je njegov vzpon naredila epski. Danes je nemogoče narediti vzpon v alpskem stilu na Everest po normalni smeri v sezoni, kajti tam je toliko odprav, da je izničen pomemben del bistva takega vzpona – osamljenost. Na Everestu in drugih lažjih osemtisočakih alpinizma večinoma ni več. Tam gre samo še za visokogorski turizem. Tudi Ama Dablam, ki ga vsako leto nadelajo Šerpe s fiksnimi vrvmi, je postal samo še turistični objekt. Še če splezaš gor po kaki drugi smeri in se lahko spustiš po normalni smeri po fiksih, to ni več isto. Ljudje si danes zelo želijo adrenalina, toda na varen način. To je zame popolnoma nezdružljivo. Razumem, da si ljudje želijo na Everest. Toda na to bi se bilo treba pripraviti in ga preplezati »pošteno«. Kajti zadoščanje želja za vsako ceno je tipično razmišljanje ljudi z debelo denarnico in pravzaprav nima nobenih meja. V končni fazi bi si recimo jaz zaželel potešiti svoj napuh in sedaj »preplezati« J steno Lotseja, ker smo imeli leta 1981 pač smolo. Če ne gre drugače, naj mi pa navrtajo celo steno, napnejo čeznjo vrvi in lestve, saj bom plačal. Kako bi pa zadostili milijonarju, ki bi želel nastopiti v finalu teka na 100m na olimpijskih igrah?Enemu morda še, težje bi bilo če bi se jih pojavilo kar osem na isti olimpijadi.
Od nekdaj je bilo veliko alpinistov, ki jim je bilo pomembno doživetje in ne rezultat. To je normalno. Res pa je, da so se danes ljudje v vsem izobilju pripravljeni vedno manj truditi za neko doživetje. Od instant hrene do instant doživetja, živela civilizacija.

Kaj je danes največji plezalni problem v Himalaji in visokogorju nasploh?
Ni največjih problemov, ampak so samo problemi. Teh je še veliko. Že samo naša smer na Everest v alpskem stilu je kar lep izziv. Potrebno je imeti samo ideje in pa željo po uresničevanju le teh. Tudi neraziskanih predelov je še precej pa nižjih vrhov s čudovitimi linijami in še kaj. Res pa je, da nekih izrazitih ciljev, ki bi na daleč štrleli izmed ostalih trenutno ne vidim.

Najpomembnejše ime zadnjih let?
Alpinizem se je zelo razmahnil in težko je nekoga izpostaviti. Pogosto nas lahko zavedejo mediji, kajti nekdo je bolj spreten pri oglašanju svojih dosežkov od drugega. Izrazitih zvezdnikov v tem trenutku ni, vsaj jaz jih ne vidim. Tudi ni ljudi, ki bi alpinizem prestavili za dva koraka pred druge, kot so bili Buhl, Messner, Bonatti, Česen, Profit in še kdo. Tudi Humar s svojim Dhaulagirijem izstopa, čeprav so ga potem posrkali mediji. Imamo kar nekaj odličnih alpinistov, ki nizajo vrhunske vzpone vsako leto, zlepa pa se ne lotijo nečesa, kar bi bilo visoko nad povprečjem tega vrhunstva.

Alpinizem jutri?
Tako kot v vsakem športu, tudi v alpinizmu prihaja do nihanj. Obdobja suhih krav se menjajo z obdobji razcveta. Je pa alpinizem malo bolj občutljiv predvsem zato, ker ni samo šport. Tu pomembno vlogo igrajo etika, načela, morala ... . Spreminjanje in sprevračanje teh vrednot v življenju nasploh imajo kvarne posledice tudi v alpinizmu. K sreči narava ostaja ista in neizprosna. Za velike dosežke bo še vedno potrebno veliko srce. Vsaka generacija je našla neko svojo pot, nek svoj način alpinističnega izražanja. So določena načela in etične norme, preko katerih ne bi smela nobena generacija, sicer bo alpinizem postal preprosta obrt dosegljiva brez posebnega znanja, gorsko naravo pa bomo spremenili v poceni adrenalinske parke.

Pogosto rečemo, da je slovenski alpinizem v svetovnem vrhu. Drži?
Bolj ali manj še vedno, nekoliko je odvisno od področja, saj je danes alpinizem bolj kot kdaj koli razdeljen na specialna področja. Biti univerzalen in vrhunski na vseh je zelo težko. Res pa je, da moraš biti precej univerzalen povsod, če hočeš biti nekje zelo vrhunski. Morda smo malo popustili na področju Himalaje, še posebej tistih najvišjih vrhov. Je pa tu morda nasploh največja kriza v svetovnem merilu. Standardi so bili postavljeni tako visoko, da mladi zlepa ne zagledajo luči na koncu predora. Vrhunskost v visokih gorah je tudi najbolj vezana na bogate izkušnje, zrela leta pridejo po tridesetem, to pa je obdobje, ki je povsem predolgo za današnji družbeni ustroj. Težko je vzdržati toliko let v vrhunskem alpinizmu; profesionalcev nimamo in bo zanje tudi vedno težje, službe danes zahtevajo celega človeka, družina, vse to postaja vedno bolj nezdružljivo.

Zdi se, da je slovenski alpinizem v letih 1970 do 2000 imel idealne pogoje. Vrhunski alpinizem je bil tako rekoč nacionalni interes, država je pomagala s kategorizacijo in tudi drugače, podjetja so rada priskočila na pomoč. Privilegij glede na, recimo, ameriške alpiniste, ki so odpravo morali plačati sami?
Socializem je bil nasploh zelo prijazen do vrhunskih športnikov. To se je odražalo tudi v alpinizmu. Kategorizacijo imamo še danes, vendar kaj danes delodajalcu mar, tvoj mednarodni status, če pa hoče iz tebi izsrkati vse v tvojih najboljših letih, da bo njegov dobiček čim večji. Tudi država ni nič kaj dosti boljša. Kaj mar državi vrhunski vzpon v Himalaji, če se ji še Planica podira! Vsak je prepuščen svoji iznajdljivosti in to je slabo, to zelo zavira razvoj slovenskega alpinizma. Planinska zveza oziroma Komisija za alpinizem bi na tem mestu morali storiti kaj več.
Nekaj alpinistov ima službe v vojski in policiji. S tem so prisiljeni dosegati mednarodni razred vsaj na dve leti in vse svoje načrte podrejajo temu. Mednarodni razred se da doseči s tremi zelo dobrimi vzponi, za tistega, ki sem ga omenil zgoraj (ki bi štrlel močno nad vrhunsko povprečje), pa bi bilo morda treba ostati tri štiri leta brez razreda da bi se zgodil. Alpinist bi ostal brez službe in brez nadaljnjih možnosti vrhunskega udejstvovanja. Nekateri so se zatekli v gorsko vodništvo. Biti profesionalni vodnik in vrhunski alpinist pa je tudi bolj ali manj nezdružljivo. To so izkusili Francozi že pred leti, pa jim nismo povsem verjeli.

Komu gre zahvala za to?
Na podobno vprašanje, zakaj ima ta mala Slovenija toliko vrhunskih alpinistov, je zanimivo odgovoril znan angleški alpinistični publicist: ali ne veš, da je v tej deželici skoraj v vsaki vasi alpinistični klub, ki se ukvarja z vzgojo alpinistov!? In to je do neke mere res. Nikjer po svetu ni tako goste in dobro razvejane šole alpinističnih šol, ki bi, do pred kratkim zastonj, danes pa za majhen denar ponujala alpinistično vzgojo, še posebej če gledamo na število prebivalcev. Uspešnost je treba pripisati seveda še veliki gorniški tradiciji v Sloveniji, kjer je imelo gorništvo poseben in zelo velik pomen pri ohranjanju nacionalne identitete naroda. Vsa imena, ki so povezana s tem pa so seveda plod naštetega in seveda posameznih osebnosti, njihovih idej in življenjski sili, ki pa bi jih sicer lahko udejanjali na katerem koli drugem področju.


Kje je alpinizem v primerjavi z drugimi športi? Kako primerjati, vrednotiti dosežke v različnih športih?
Realno gledano je primerjati športe med seboj in rangirati dosežke različnih športov na neko absolutno lestvico, povsem nemogoče. Vse so samo boljši ali slabši poskusi oziroma približki. Že primerjava med posameznimi vzponi v različnih zvrsteh alpinizma je nemogoča in zelo nehvaležna. Način priprav v posameznih športih, njegova količina in znanstvena dognanost treningov so na zelo različnih stopnjah. Časovno ujeti vrhunsko formo za najpomembnejšo tekmo (vzponom) je sploh največja umetnost v treniranju. Lahko bi izdelali teoretični model primerjave rezultatov med različnimi športi (nekaj podobnega poskuša napraviti OKS za potrebe kategorizacije in sofinanciranja), kjer bi upoštevali razvitost posameznega športa, število vrhunskih tekmovalcev oziroma ljudi, ki se s tem ukvarjajo, znanstveno raziskanost športa in metod treniranja, razvitosti športa v svetovnem merilu in nivo domačih dosežkov v primerjavi s svetovnimi,… Pa še vedno ne bi mogli upoštevati vseh psiholoških faktorjev, ki vplivajo na rezultat, genskih potreb oziroma pogojev, da se rodi pravi, najboljši človek za to dejavnost.
Alpinizem ima zelo dolgo tradicijo, gledano v svetovnem merilu in tudi pri nas. Zaradi svoje nevarnosti je to šport, ki se po številu pripadnikov nikoli ne bo mogel primerjati z drugimi športi. Je pa eden bolj kompleksnih športov, ki pogosto zahteva maksimalno koncentracijo in trenutne odločitve, ki imajo lahko usodne posledice.

Nogomet, globalno brez konkurence, pri nas nekako ne uživa svetovnega slovesa. Zdi se, da ga (slovenskega še posebej) prav gorniki radi gledajo zviška. Zakaj?
Mislim, da to ni samo pogled gornikov. Rad pogledam vrhunski nogomet in cenim dobre nogometaše. Slovenska liga pa je bolj mučenje žoge, ki bi jo nekateri radi prikazali kot nekaj izjemnega. In nogometni lobi je zelo močan. Profesionalna slovenska liga je zame ena večjih športnih prevar.

Pa vendarle, težko je razumeti. Pri 15 letih, ko alpinisti šele začenjajo svojo pot, imajo mladi nogometaši za sabo že 10 let načrtnega dela v selekcijah, sprva dvakrat, kasneje petkrat tedensko, ne glede na vreme ali letni čas. Le najboljši so pri kadetih še v igri, le peščica jih kasneje lahko igra v prvi slovenski ligi. In to ligo ljubiteljski alpinist, ki za konec tedna oprta nahrbtnik tako z veseljem popljuva, češ to ni nič v primerjavi z mojo turo ...
To pljuvanje seveda ni na mestu in je nasploh tipično slovensko. Vseeno pa ne morem razumeti, da nek igralec Rudarja lahko s svojim nogometom (pravi, da trenira uro in pol na dan) zgledno preživlja sebe in svojo družino. Vrhunski alpinisti danes trenirajo precej več, pa se jim o takem materialnem (blago)stanju lahko samo sanja (in niso edini primeri takih športnikov). Preden si naberejo dovolj izkušenj za nek vrhunski vzpon, lahko traja deset let ali več. Enostavno je vrednost nogometa v Sloveniji prenapihnjena na račun svetovne popularnosti. Verjetno je to posledica tega, da je nogomet v osnovi zelo enostaven šport, igra se ga lahko že z minimalnim znanjem in zato se ni težko identificirati z vrhunskimi nogometaši.

No, gre bolj za razmišljanje, koliko rezerve se še skriva v alpinizmu, če bi se pristopalo na tako športen način. Rezerve pri stopnji tveganja ni prav veliko. Kakšen pomen ima danes Klement Jug in teza "Kjer je volja, tam je pot"?
Rezerv v alpinizmu je še veliko. Poleg osnovnih fizičnih sposobnosti pa je za vrhunske vzpone potrebno še veliko več. Podobno kot vrhunsko fizično pripravljen nogometaš brez občutka za prostor, igro, sodelovanje s soigralci in še česa, ne pomeni nič, tudi vrhunsko fizično pripravljen alpinist brez občutka za gore, brez sposobnosti prilagajanja na veliko višino …, ne pomeni nič. Velja, da se vrhunski šprinterji rodijo, podobno je tudi za vrhunske alpiniste. Ker se z alpinizmom ukvarja precej manj ljudi kot z atletiko, je možnost, da dobimo vrhunskega alpinista, še precej manjša. Poleg vseh omenjenih lastnosti je potrebno še ogromno volje, potrpežljivosti, psihične stabilnosti, zmožnosti koncentracije kljub grozeči nevarnosti, odgovornosti, podpori socialnega okolja (kljub potencialni nevarnosti) in še kaj.
Poleg vse omenjene kompleksnosti alpinizma, ki vpliva na vse, kar sem do sedaj o alpinizmu govoril, je tu še ena, morda najpomembnejša razlika od ostalih športov. Vsak vrhunski vzpon pomeni iskanje alpinistovih meja, bolj kot se jim približaš oziroma dlje časa kot si sposoben hoditi po sami meji, na da bi jo prestopil, boljši bo dosežek. In ko si enkrat v steni, ko si se lotil težkega vrhunskega vzpona, pa spoznaš, da si preveč utrujen ali nerazpoložen, da tvoja forma ni taka kot si pričakoval, ne moreš odstopiti in reči, ne zmorem, imam pač slab dan, narobe sem tempiral formo, bo pa drugič bolje. Ne, v alpinizmu se moraš boriti do konca. Tudi če ne gre naprej, moraš nazaj, kar je pogosto še težje ali celo nemogoče. Naučiti se upoštevati tudi to breme odločitve je poseben dar in zato so vrhunski vzponi še redkejši. Uspeh ali neuspeh sta tako v alpinizmu kot na primer v nogometu pogosto odvisna od neke trenutne odločitve. V nogometu napačna odločitev pomeni, da nisem dal gola oziroma sem ga dobil, v alpinizmu pa je to pogosto stvar preživetja.
Jugov rek je še vedno na mestu. Vendar ni nujno, da je pot vedno tam kjer je volja, običajno pa - če volje ni, tudi nadaljevanja poti ni.    





Komentarji: 0   slike: 0


I. Mrak: Etika v gorah
05. april 2009 @ 14:45 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Etika je izjemno širok pojem in načeloma vključuje zbirko vrednot, ki vplivajo na dejanja posameznika in so hkrati vključena v njegov vrednostni sistem. Tako je eno od osnovnih etičnih načel v gorništvu načelo »resnice«, kar pomeni, da morajo o svojih dejanjih v gorah gorniki verodostojno poročati. Skozi zgodovino so se v gorništvu izoblikovala etična pravila, ki pa se hkrati z razvojem dejavnosti spreminjajo. Kljub temu za večino gornikov velja, da so njihova dejanja v gorah etična takrat, ko so v skladu z načelom »delati pravo stvar«.

Gorništvo, ki je na začetku predstavljalo predvsem znanstvena raziskovanja in odkrivanja, je v zadnjih 100 letih pridobilo predvsem značaj športne dejavnosti, ki vključuje tudi določeno stopnjo tekmovalnosti. Le ta se odraža tudi v organiziranju gorniških odprav v svetovna visokogorska območja. Tako npr. klasični »vojaški stil« organiziranja odprave zagotavlja večjo verjetnost uspeha na gori, vendar pa tovrstna taktika največkrat pomeni vključevanje velikega števila nosačev (do baznega tabora in nad njim), kisikove jeklenke, številne tehnične pripomočke npr. za premoščanje ledeniških razpok, urejanje višinskih taborov in posledično velike količine odpadkov, ki ostanejo tako na gori, kot tudi v baznih taborih. Večina gornikov je danes mnenja, da je tovrstni način v nasprotju s filozofijo in smislom plezanja. Tako velike ekspedicije ne veljajo več za »pravo stvar«, k temu pa je deloma pripomogel tudi izjemen razmah komercialnih odprav, ki se jih udeležujejo predvsem neizkušeni gorniki. Hiter tehnološki razvoj, enostavno potovanje, dostopnost visokogorskih območij ter višji osebni dohodki so v visokogorje pripeljali na tisoče, predvsem gorniško neizkušenih posameznikov, ki so posledično začeli spreminjati tudi gorniško zavest in njegove vrednote, v želji postati član svetovne plezalne elite, pa čeprav s svojimi dejanji v gorah ostajajo v okvirjih gorskega pustolovskega turizma.

Na splošno za gornike velja, da se zavedajo svoje odgovornosti pri varovanju gorskega okolja, vendar pa razmere v baznih taborih kot tudi na višinskih taborih kažejo povsem nasprotno. Kljub dejstvu, da je ekološka zavest danes na precej višji ravni kot pred nekaj desetletji, se zdi, da je v visokogorju čas obstal. Dejansko stanje kaže na zanemarjanje enega prav tako osnovnih etičnih pravil v gorništvu - »za seboj ne puščaj sledi«. Deloma gre za posledico nemalokrat prisotnih kritičnih situacij, ko so ogrožena življenja in v takih primerih fizično ni mogoče delovati v skladu z zgornjim pravilom, po drugi strani pa k okoljskemu stanju v visokogorju bistveno prispeva množičen obisk ter v najvišjih svetovnih gorstvih še vedno prevladujoče mnenje, da »cilj opravičuje vsa sredstva«.
Opuščen višinski tabor na Broad Peaku

Metode plezanja v gorah se spreminjajo vzporedno z razvojem opreme in s širjenjem znanja tako o gorah kot tudi o fizičnih in psihičnih možnostih in omejitvah. Način plezanja in pristopanja na vrhove je v zadnjih desetletjih vedno večjega pomena, razvoj pa gre izključno v smeri odprav, ki imajo za cilj vzpon v hitrem alpskem slogu, brez uporabe dodatnega kisika ter z minimalnim vplivom na okolje. Enako velja tudi za pohodništvo in plezanje nasploh, kjer naj bi za napredovanje v skali in ledu puščali čimmanj opreme in sledi nasploh.


Splošna etična pravila gorništva se spreminjajo, vendar pa so še vedno bolj ali manj prepuščena presoji skupinam gornikov in posameznikom. Kljub temu morajo prav gorniki v najširšem smislu besede ohranjati tradicionalne vrednote svojih dejavnosti – plezanja in pohodništva na različnih geografskih območjih; te pa vključujejo tudi zavedanje o okoljskih vplivih in učinkih različnih gorniških aktivnosti. Vsak posameznik naj bi se zavedal svojih sposobnosti in hkrati odgovornosti za svoja dejanja – tako do soljudi, kot tudi do gorskega okolja in gorništva kot športa.








Nosači ob koncu sezone čistijo bazne tabore na Baltoru. Bazne tabore bi sicer morale očistiti odprave same.

Tekst: Irena Mrak, alpinistka in geografinja


Komentarji: 0   slike: 0