Gorništvo

Cerro Torre zdaj še prosto
25. januar 2012 @ 09:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Potem ko je izbite svedrovce zasegla policija, je le tri dni po čistilni akciji Kennedyja in Kruka v Cerro Torreju David Lama v alpskem stilu prosto ponovil Maestrijevo in s tem pokazal, da se na Cerro Torre še vedno da splezati. Vložek je zdaj višji, nagrada pa tudi.

 

Kennedy in Kruk si po svojem manevru v Cerro Torreju in po kritikah dela alpinistične srenje (kritični so Italijani, navdušeni Američani) verjetno nista mogla želeti boljšega nadaljevanja, kot ga jima je ponudil Avstrijec David Lama. S svojo prosto ponovitvijo Kompresorja je enostavno pokazal, da se na Cerro Torre da splezati tudi brez množice svedrovcev. Tako je na nek način potrdil pravilnost njune odločitve, pa čeprav sta precej verodostojnosti za tak zgodovinski poseg izgubila, ker sta se dela lotila šele pri spustu. Toda v zgodovino ne bo šel njun vzpon, saj ga je kot takšnega v celoti izpeljal šele Lama, pač pa njun »spust«. Res je tudi, da sta Severnoameričana s svojim dejanjem »ven pobrala« tudi vse pretekle ponovitve, nikakor pa ne prihodnjih! "Odločitev je padla na vrhu in pripravljena sva sprejeti odgovornost" sta izjavila potem, ko jo je v El Chaltenu celo zaslišala policija in jima zasegla vseh 100 izbitih svedrovcev.

 

Lama je s soplezalcem Ortnerjem v smer vstopil 19. januarja ob enih popoldan. Pri prvih svedrovcih je plezal naravnost in nato našel prehod nekaj metrov levo od Salvaterrove variante. Uspel je v drugem poskusu. Avstrijca sta bivakirala na ledenem stolpu in naslednjo jutro vstopila v headwall, od koder sta Kennedy in Kruk odstranilia skoraj 100 svedrovcev. Lama je sprva sledil originalni smeri, nato pa plezal po počeh in zajedah desno od nje do vrha.

David: "Prosta ponovitev JV raza Cerro Torreja je zame verjetno največja pustolovščina mojega življenja. Ponosen sem, da sem uspel brez vseh tistih svedrovcev". Spomnimo, Lama je v svojem poskusu proste ponovitve in snemanja podviga razburil alpinistično sceno prav z nameščanjem dodatnih svedrovcev.

 

Za konec pa ... je sploh obstojala možnost, da bi omenjeni svedrovci za vedno ostali v smeri? JV raz Cerro Torreja se bo namreč z nadaljnjim razvojem plezanja vedno bolj plezal prosto in vedno manj tehnično ...

 

klettern, bergsteigen

 

Komentarji: 0   slike: 0


Cerro Torre "na pošten način"
22. januar 2012 @ 16:16 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Znamenitega Kompresorja v Cerro Torreju ni več. Radikalna rešitev zgodovinskega problema, ameriško kanadska naveza ponovila smer brez Maestrijevih svedrovcev in počistila večino železja iz stene.

 

Novica je vsekakor zelo vroča. Američan Hayden Kennedy in Kanadčan Jason Kruk (o njuni zadnji prvenstveni v Aguja de L'S smo poročali pred kratkim) sta preplezala JV raz Cerro Torreja po Maestrejevi smeri. S svojim vzponom sta na svoj način odgovorila na polemike, ki smer spremljajo od njenega nastanka leta 1970. Kako je tudi ne bi, saj si je Maestri s svojo ekipo pot na vrh gore utrl s številnimi svedrovci, pri vrtanju pa si je pomagal celo s kompresorjem, ki je ostal v steni in smeri tudi dal enega izmed imen. Kljub mnogim pripombam so si ponavljavci pri ponovitvah pomagali prav s spornimi svedrovci. Debate o tem, kaj narediti s svedrovci so se vrstile, v zraku pa je vseskozi visela želja po vzponu brez Maestrijevega železja. Vzpon, ki ga še ni bilo, je dobil ime "by fair means", s poštenimi sredstvi. Silvo Karo, avtor dveh smeri v Cerro Torre: "Maestrijev vzpon je bil ukraden iz prihodnostii. Brez vseh teh svedrovcev bi bila zgodovina te gore zelo drugačna".

 

Do letos so bili vsi poskusi neuspešni, 17. januarja pa sta Kennedy in Kruk v 13 urah zmogla 900 m stene in težave ocenila s 5.11+, A2. Njuna smer "by fair means" v večini sledi (bivšim) Maestrijevim svedrovcem (leva smer na sliki), sem in tja pa zavije v bližnji varianti. Zgolj za varovanje sta uporabila pet svedrovcev, od tega štiri v varianti Salvaterra-Mabboni (1999) in enega v varianti Geisler-Kruk (2011). S tem naj bi rešila star plezalni problem in še starejše vprašanje stila in etike v zvezi s to markantno goro. Pri sestopu sta namreč očistila svedrovcev dobršen del Maestrija.

 

Koliko novih debat sta s tem odprla je drugo vprašanje. Dobro je, da sta od besed prešla k dejanjem in počistila del železja. A na vrh vendarle nista splezala povsem brez svedrovcev, čeprav tistih pet, ki sta jih vpela niso bili Maestrijevi. Kakorkoli, Kompresorja ni več in Cerro Torre je zdaj zahtevnejši.

supertopo, alpinist, planetmountain, pataclimb

 

Komentarji: 0   slike: 0


Outdoor večeri v Galeriji Kapitelj
22. januar 2012 @ 04:53 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Sreda, 15.02.12. ob 19.30: Alpski štiritisočaki, Žiga Šter

Galerija Kapitelj, Poljanski nasip 8, Ljubljana.

Program predavanj:

• Ledno plezanje na Norveškem - 23.11.11, Klemen Premrl (zaključeno)
  
• Srednja Amerika - vulkanska pustolovščina - 30.11.11, Janez Pretnar (zaključeno)
  
• Turno smučanje Iran, Maroko, Kavkaz - 7.12.11, Žiga Šter(zaključeno)
• Treking po Nepalu - 01.02.12, Klemen Volontar (zaključeno)
  
• Alpski štiritisočaki - 15.02.12, Žiga Šter
  
• Gruzija z vzponom na Kazbek (5030 m) - 22.02.12, Janez Pretnar
• Korzika, soteskanje in plezanje - 29.02.12, Matevž Vučer

Organizira Vertigo - specialisti za vertikalo.
Informacije in neobvezne prijave na info@vertigopro.si

Komentarji: 0   slike: 0


Dober december v Patagoniji
09. januar 2012 @ 10:35 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Prvenstvene tako v navpičnem ledu kot v yosemitskih počeh. Smer sezone je Norveška v Torre Egger. Garibotti: "To je King Line v ledu".

 

V Patagoniji je bilo v decembru opravljeno nekaj odličnih prvenstvenih vzponov.

Norvežana Bjørn Eivind Årtun in Ole Lied sta v južni steni Torre Egger (slika levo) našla izjemno ledno linijo, ki se vleče z legendarnega sedla Col of Conquest med Eggerjem in Torrejem. Po bivaku na sedlu sta potegnila 7 novih raztežajev v navpičnem in tudi previsnem ledu do vrha gore. Smer sta imenovala Venas Azules, visoka je 950 m, od tega je 350 m prvenstvenih. Ocenila sta jo 6b+, A1, AI6. Odličen poznavalec Patagonije Rolando Garibotti je podvig komentiral takole: "V športnem plezanju je Chris Sharma lansiral izraz King Line za posebno lepe in unikatne smeri. Norveška smer je definitivno ledna verzija Sharmine "Kraljevske linije" in smer sezone tu v Patagoniji«.

 

Ameriško kanadska naveza Hayden Kennedy in Jason Kruk je v južni steni Aguja de l'S (slika spodaj levo) našla pravo yosemitsko smer, ki spominja na tamkajšnjo klasiko Astroman. Sedem dolgih samostojnih raztežajv v perfektni skali sta imenovala The Gentleman's Club (900 m, 7a/5.11+). Več.

V JZ steni Aguja Poincenot (slika desno) v masivu Fitz Roya so Američani Jens Holsten, Joel Kauffman in Mikey Schaefer v alpskem stilu z dvema bivakoma preplezali Rise of the Machines (900 m, 6c, A2+). Spodaj 6b v odlični skali, zgoraj v headwall pa slaba skala in tehnika A2+. Kaufmann: »Ena največjih smeri našega življenja.«

 

V vzhodni steni Aguja Guillament je švicarsko italijanska naveza Roger Schaeli in Simon Gietl preplezala Let's get wild (600 m, 7a, 90°). Vzpon je trajal dva dni, prvi dan za prvi raztežaj, drugi dan za vse ostalo do vrha. Smer poteka po atraktivnih izpostavljenih počeh in snežni gobi v predzadnjem raztežaju. Gietl: »Preplezati takšno super smer v alpskem stilu, na pogled, brez enega svedrovca je enostavno fantastično«.

 

Dodajmo še prvenstveno smer ameriško argentinske naveze Colin Haley - Jorge Ackerman v Aguja Standhardt: El Caracol (500 m, 5.9, A1+, M4) iz začetka decembra, s katero se je lepa serija prvenstvenih pravzaprav začela.

 

Za konec zanimivost oziroma še en primer "urbanizacije" tudi v Patagoniji. V Cerro Catedral (Bariloche) so plezalci (sicer že pred časom) med dvema vrhovoma uredili slack line in zato zavrtali tri svedrovce v sredini drugega raztežaja smeri Conflicto de Generaciones. To pa je ena prvih smeri v območju, ki je bila splezana s svedrovci od spodaj navzgor, avtor pa nihče drug kot Švicar Piola. Značaj te zgodovinske smeri (za Argentino) se je s tem seveda spremenil. Pataclimb.com, glavni kronist vzponov v Patagoniji navaja, da je še posebej žalostno, če to storijo dobro znani plezalci (?) in zaključuje: "Fuck Slacklines".

 

pataclimb.com, climbing.com, planetmountain

 

Komentarji: 0   slike: 0


Koliko bo stala turnosmučarska karta?
19. december 2011 @ 15:12 | Teme Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Težave žičničarjev s turnimi smučarji. Na nekaterih smučiščih v Avstriji jih je že več kot tistih, ki kupijo karte. Nedorečena zakonodaja večinoma povsod po Evropi, kako je v Sloveniji?

 

Iz smučišč v hribe in nazaj. Tako bi lahko na hitro povzeli selitve med obema panogama v zadnjih letih. Seveda glavnina turne smučarije ostaja v hribih, a invazije na urejena smučišča ni moč spregledati. Zadeva je tu varna in enostavna, začne se takoj za parkiriščem, ni težavne podlage pri spustu, na turo se gre lahko po službi pozno popoldan ali celo zvečer s čelno svetilko. Ne gre za to, da se osvoji vrh ali opravi nek turni smuk, pač pa preprosto za dnevno rekreacijo z vijuganjem za posladek.

In tako imamo na eni strani žičničarje, ki z investiranjem v naprave, umetno zasneževanje, urejanje prog in parkirišča nehote ustvarijo tudi odlične turnosmučarske pogoje. Na drugi strani so turni smučarji s svojo pravico po svobodi gibanja, ki brezplačno koristijo izdelano in vzdrževano infrastrukturo.

 

Konfliktne točke so vedno znova iste:
- vožnja po zaključku dnevnega obratovanja, ki moti teptalce pri delu, v mehki sveže steptani progi pa pusti sledi, ki čez noč zmrznejo
- hoja v območju proge, še posebej v mraku, ki ruši red na progah in povečuje tveganje nesreč
- neupoštevanje pravil na parkirišču, nekateri turni smučarji pridejo zgodaj pred uradnim odprtjem in pustijo svoj avto tako, da v dnevni gneči otežujejo redarjem razporejanje vozil

 

V Avstriji planinska zveza OeAV na smučiščih na svojih info točkah oglašuje slogan »Sicher&Fair«, varno in korektno:
NE za turno smučarsko »cestnino« med obratovalnim časom smučišč
JA za prosto hojo navzgor med obratovanjem naprav
JA za razumne časovne zapore zaradi urejanja proge
JA za zmerne parkirnine
JA za posamezne lokalne rešitve glede na lokalne posebnosti »Avstrijski prijatelji narave« med drugim zahtevajo:
- označene proge za hojo navzgor (samostojno ali ob robu smučišča)
- turno smučarske večere (odprte proge do desetih zvečer)
- razumno pristojbino za uporabo infrastruktue smučišča

 

Reakcije žičničajev na invazijo turnih smučarjev so različne. Nekatera smučišča so zanje zaprta v celoti, predvsem v času izven obratovanja naprav (uporaba jeklenic in vitlov pri teptanju!). Nekje je prepovedano dnevno vzpenjanje po progi, drugje veljajo posebna večerna pravila. Za zgled se daje »insbruški model, kjer je vsak večer v tednu eno izmed smučišč okoli Innsbrucka odprto dlje, smučišča pa začnejo urejati šele po deseti uri zvečer. Popularni so tudi »turnosmučarski dnevi«, ko za določen čas določeno progo zaprejo in jo namenijo le turnim smučarjem.

 

Tudi v Nemčiji se iskri med planinsko DAV in smučarsko DSV. Tudi tu je zakonodaja zaradi pomanjkanja vzorčnih primerov neurejena in nedorečena. Stališča DSV so jasna:
- urejeno smučišče je športni objekt izdvojen iz narave in ne more biti prosto dostopen
- po veljavnem DIN standardu je smučišče povsem jasno kategorizirano kot proga za spust s smučmi
- žičničarji so dolžni zagotavljati varnost na progi in pri tem jih ne sme nihče ovirati
- kršitev navedenih členov je kazniva

 

Težav ni na smučišču Oberammergau, kjer imajo prvo samostojno turnosmučarsko progo. Poteka ob urejeni smučarski progi, ima tunel na nevarnem križišču in gre do vrha hriba (žičnica se konča pri koči 200 m pod vrhom). Turni del smučišča nima umetnega zasneževanja, vložek in vzdrževanje sta relativno majhna. Parkirnina znaša 4 EUR za ves dan in je višja kot za uporabnike žičnic (slednjim se namreč ob nakupu karte iz tega naslova upošteva 2 EUR). Za primerjavo, na avstrijskem Koroškem se že pojavlja turna karta v vrednosti 5 EUR.

 

Morda je nek turnosmučarski prispevek, v obliki plačila povišane parkirnine ali v obliki dnevne oz. sezonske karte, res prava rešitev. S tem bi žičničarji seveda morali prevzeti nase skrb tudi za turni del proge. Vendar ima lahko takšen kompromis za urejeno smučišče tudi nekoliko dvorezen psihološki učinek. Smučarji na žičnicah lahko opazujejo turne smučarje in vidijo, da obstoja alternativa. »Prestopov« v drugo panogo ni moč več spregledati, na nekaterih smučiščih v Avstriji je že več turnih smučarjev kot tistih »običajnih«. Avstrija pa je vodilna smučarska destinacija, ki določa trende tudi drugim ...

Kako je v Sloveniji?

Zelenica - zanjo velja marsikaj že omenjega, turnih smučarjev je včasih več kot alpskih, urejena je proga za vzpon, "priljubljeno" je tudi vijuganje po sveži ratrakovi sledi proti večeru ...

Krvavec - tolerira se hoja ob robu smučišča, v času urejanja pa turni smučarji niso zaželjeni

Vogel - dovoljeno na lastno odgovornost in ne v času urejanja

Kranjska Gora - v času obratovanja ni dovoljeno

Torej, razen v Kranjski Gori se je pri nas možno vzpenjati ob robu smučišča in nato brezplačno koristiti progo za spust. O kakšnin turnosmučarskih dnevih ali večerih pa je še prezgodaj govoriti.

 

Precej drugače kot pri nas, v Avstriji in Nemčiji je v Italiji. Po nam znanih podatkih je turno smučanje na urejenih smučišči strogo prepovedano, predvidene so kazni ranga 150 EUR, kontrole se izvajajo.

bersteigen

 

 

Komentarji: 1   slike: 0


Poišči svojo ovco
25. oktober 2011 @ 19:31 | Teme Blagovna znamka, Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Poišči svojo ovco na novozelandski farmi in uživaj na potovanju v rojstni kraj svojega volnene majice! Oglej si kolekcijo perila iz merino volne!

 

Icebreakerjev program sledljivosti vodi do ovce, ki nas je oblekla. Lahko vidiimo trenutne razmere na pašniku, srečamo farmerja, ki jo je ostrigel in sledimo procesu do končnega izdelka. Icebreakerjeve ovce živijo na pašnikih v novozelandskem visokogorju, kjer jim suho podnebje omogoča prijetno bivanje. Od tam pride volna v doline, mesta, do nas uporabnikov, in z nami se vrne nazaj v hribe.

 

Icebreaker Baacode je program namenjen sledenju izvora izdelka. Z devet mestno kodo, ki se nahaja na notranjem všitku izdelka, lahko poiščeš  svojo ovco ...

 

OGLEJ SI Icebreaker kolekcijo: MOŠKO PERILO, ŽENSKO PERILO, NOGAVICE

 

Komentarji: 0   slike: 0


OutDry - brez vode v čevljih
24. oktober 2011 @ 14:52 | Teme Blagovna znamka, Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Tek, Vodnik po opremi.

Nova kolekcija copat za tek in gorski tek z revolucionarno tehnologijo.

 

Po lanski predstavitvi OutDry tehnologije v rokavicah Mountain Hardwear, letos s ponosom predstavljamo še OutDry obutev. To edinstveno rešitev v svojih tekaških copatih ponuja MONTRAIL, ameriški specialist za gorski tek in tek po brezpotjih. Da bi razumeli prednosti, ki jih daje OutDry, pa moramo poznati slabosti obstoječih membran.

 

Goretex in podobne membrane so sicer odlična zaščita, imajo pa pomembno slabost z negativnimi posledicami. Kljub šivanju in lepljenju membrane na zunanjo plast (usnje ali tekstil), še vedno prihaja do odstopanja obeh plasti. Govorimo o t.i. »nespojenosti«. Med zunanjo plastjo in membrano ostaja prostor, ki ga (zaradi prepustnosti prve) lahko napolni voda. Ta, ujeta med obe plasti, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje in pritiska na membrano. Voda tako prej ali slej preide v notranjost. Poleg tega prej omenjeni šivi in lepljene ploskve dodatno zmanjšujejo dihanje obutve.

 

V nasprotju z Goretexom imamo pri OutDry tehnologiji le eno plast, saj je membrana s toplotnim procesom neposredno vgrajena v zunanjo školjko. Prav enotnost membrane z zunanjim slojem, naj bo to usnje ali tekstil, je ključna za ohranjanje suhe notranjosti. Gre za to, da enostavno ni prostora, kjer bi se voda nabirala in posledično pritiskala na spodnjo plast ter prehajala v notranjost. To je še posebej pomembno v tekaški obutvi, ki mora biti po eni strani lahka in po drugi strani pa je izpostavljena številnim hitrim pritiskom.

 

Montrail moški tekaški copati OutDry: Mountain Masichist, Mountain Masochist Mid

Montrail ženski tekaški copati OutDry: Mountain Masochist Lady,  Mountain Masochist Lady Mid, Badrock Lady

 

 

Komentarji: 0   slike: 0


The Shark's Fin končno preplezan
20. oktober 2011 @ 11:19 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Ameriška naveza po številnih poskusih preplezala The Shark's Fin v SZ steni Meru Central (6310 m). Direktna smer čez t.i. »plavut morskega psa« nedvomno pomeni rešitev enega najbolj aktualnih alpinističnih problemov.

 

Conrad Anker, Jimmy Chin in Renan Ozturk so SZ steno Meru Central (6310 m) v Garvalski Himalaji po direktni liniji čez znamenito "plavut" preplezali v 12 dneh. Američani so vrh osvojili 2. oktobra in s tem končali dolgotrajno obleganje številnih alpinistov. V 30 letih se je zvrstilo več kot 20 poskusov različnih navez. V steni je leta 2009 poskušala tudi slovenska naveza Grmovšek, Karo, Lukič in v alpskem stilu prišla čez prvi skalnati pas.
Tudi Ankerju je bil to že tretji poskus, ostalima dvema pa drugi. Vsi trije skupaj so v steni v nekaj letih preživeli več kot 30 dni. Leta 2008 so po 19 dnevnem obleganju obrnili vsega 150 m pod vrhom. Chin: "Mogoče ni usojeno, .. ne bom se več vrnil."

Pa se vendarle je, septembra 2011. Spodnji del so tokrat preplezali relativno hitro. V 6 dneh so prišli do previsnega dela Indian ocean Wall, kjer je sledila tehnika s težavami do A4. Težak in izpostavljeni raztežaj z imenom Crystal Pitch je eden ključnih. Zadnji del smeri je mešanica lednega in tehničnega plezanja.

Ključni faktorji za uspeh so bili lepo vreme (čeprav so bile temperature podnevi do -20 st.), izbira opreme (tako za ledno kot skalno big wall plezanje) in odločitev, da se stene ne lotijo v alpskem stilu. Chin: "Brez tehnike in v alpskem stilu preprosto ne bi šlo."

 

Ko govorimo o Meruju seveda ne moremo mimo Valerija Babanova, ki je leta 2001 prvi preplezal 2000 metrsko SZ steno. Po neuspelem poskusu v "plavuti" je sam potegnil novo smer nekolko bolj desno. Smer je imenoval Shangri La (ED 5.9/5.10 A1/A2 M5 75 st.) in bil zanjo nagrajen tudi z Zlatim cepinom. Za njim sta leta 2006 čez steno prišli še japonska in češka naveza, vendar je vsaj prva bolj varianta Babanove, druga pa bolj neuspel poskus vzpona čez plavut.

alpinist

 

 

Komentarji: 1   slike: 0


Z derezami po smeti
12. oktober 2011 @ 21:45 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Tri tone smeti iz Mer de Glace. Lafuma poskrbela za plačan delovni dan udeležencev čistilne akcije na največjem francoskem ledeniku.

 

Club Alpin Français (CAF) in Lafuma sta organizirala že četrto čistilno akcijo pod Mt. Blancom. Na ledenik Mer de Glace pod Mt. Blancom sta popeljala 110 prostovoljcev, ki so zbrali tri tone smeti. Za primerjavo, v lanski akciji je 80 ljudi nabralo 2,3 tone smeti. Struktura odpadkov je podobna: jeklenice, pločevinke, plastika.

 

Mer de Glace je z dolžino 7 km  in globino 200 m največji francoski ledenik. Vsako leto ga obišče pol miljona obiskovalcev. Turistiom predstavlja končni cilj, allpinistom izhodišče za skalne inl ledne smeri, smučarjem pomeni del spusta po Valle Blanche.

 

Akcijo je finančno podprla Lafuma (vsi udeleženci so dobili plačan delovni dan), koordinirali pa so jo gorski vodniki iz Chamonixa in alpinisti iz ekipe Lafuma, med njimi tudi "legende" Catherine Destivelle, Stephanie Bodet, Christophe Dumarest, Patrick Gabarrou, Arnaud Petit.   lafuma, klettern

Komentarji: 0   slike: 0


Kazen za izklopljeno lavinsko žolno
09. oktober 2011 @ 19:12 | Teme Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Žena umrla v plazu, mož obsojen, ker ni preveril, če ima vklopljeno lavinsko žolno. Sodba salzburškega sodišča bi lahko močno vplivala na to, s kom v bodoče na turo ...

 

Na salzburškem sodišču je bil na tri mesečno pogojno kazen obsojen turni smučar, ker pred turo ni preveril, če ima njegova žena vklopljeno lavinsko žolno. Bila je neizkušena turna smučarka, torej bi moral on prevzeti odgovornost zanjo in poskrbeti za varnost.

Med spustom se je na pobočju z naklonino 35° sprožil 80 m širok in 250 m dolg plaz in zasul smučarko. Reševalci so jo dolgo iskali, na koncu so jo iz snega izkopali mrtvo. Sodnik je moževo dejanje označil kot »umor iz malomarnosti«. Čeprav je mož v svojem zagovoru zatrjeval, da je pred vzponom preveril snežne razmere in izbral ustrezno linijo spusta, je pri sodbi pretehtalo dejstvo, da ni zagotovil aktivnosti lavinske žolne. Nevarnost plazov na ta dan je bila 3. stopnje.

 

Sodba sicer še ni pravnomočna, če pa bo, bo za turne smučarje prav gotovo precejšnjega pomena. Kaj v primeru, če pred turo ugotoviš, da partner nima s seboj ustrezne opreme? Odstopiš od ture? Kaj spada med ustrezno opremo? Tudi n.p. dereze in cepin?

In koliko tvegaš, če gre s tabo na smuko manj izkušenega oseba kot si sam? Čeprav nisi gorski vodnik, v celoti prevzemaš odgovornost. In vse kar naj bi veljalo za turno smučanje, ni razloga da ne bi tudi za plezanje, alpinizem, ferate, ...

 

bergsteigen

 

Komentarji: 1   slike: 0


Prihodnost je OutDry
02. oktober 2011 @ 12:33 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Bo pri rokavicah še kdaj tako, kot je bilo? Je prihodnost OutDry in ne Goretex?

 

»Waterpoof and breathable«, »Wasserdicht und atmungsaktiv«, držati vodo in dihati ... to sta dve primarni zahtevi današnje outdoor opreme. Pri oblačilh zadeva niti ni tako zapletena, Goretex in druge PU membrane svoje delo odlično opravljajo. Težave nastopijo pri obutvi in še posebej pri rokavicah. Do sedaj znan način vstavljanja PU membrane je namreč zapleten. Problem je spajanje ploskev, pa naj gre za leplenje ali varjenje. Pri spojih para ne prehaja na zunanjo plast in stvar ne ''diha''. To pa niti ni glavna slabost omenjenih membran. Največja slabost je t.i. nespojenost, odstopanje membrane od zunanje plasti oz. školjke (usnja, tekstila, nylona, softshella, ...). Zaradi manjših ploskev, številnih zavojev in šivov, PU membrana (Goretex, ..) odstopa od zunanje plasti (školjke). Med školjko in membrano tako ostaja prostor, ki ga (zaradi prepustnosti prve) prej ali slej napolni voda. Ta, ujeta med obe plasti, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje, pritisk na membrano se poveča in voda prej ali slej preide v notranjost.

 

Bistvena prednost OutDry membrane je enotnost z zunanjim slojem (školjko). Prav ta se v proizvodnem procesu najprej izdela, nato se na notranjo stran s pomočjo toplote pritrdi OutDry membrano. Končni rezultat:

- 100% vodotesnost, ker med plastmi ni prostora za vodo in je pritisk vode na membrano nižji

- hitro izparevanje vlage, ker ni spojev, ki bi zmanjševali prepustnost

 

Mountain Hardwear je glavni partner OutDry-a na področju rokavic, oglej si nazorno VIDEO predstavitev (Internet Explorer):

Prednost Outdry membrane - spoznaj razliko in Outdry tehnologija - kako naredimo rokavico

 

 

(S.R.). Sorodni članki: Outdry rokavice, nova tehnologija

Komentarji: 0   slike: 0


Nakupovalno središče Matterhorn
19. september 2011 @ 22:50 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Zgodba potrošnika Jošta o vzponu z vodnikom na švicarsko ikono. "Slišala sva o masovnem turizmu na gori, nisva pa si predstavljala ...".

 

V ponudbi niso artikli, ampak doživetje, pravzaprav trofeja. Vse ostalo spominja na nakupovalno središče današnjega časa: gneča, lov za parkirna mesta in boljše štartne pozicije, občutek sreče ob dobrem nakupu, priokus prikrajšanosti ob visokih (?) cenah in slabem (?) servisu. Enakovredno dobre ponudbe (beri: gora) v okolici ne vidi nihče. Tam ni gneče.

 

Reiner Jost: Žalostno poročilo o dejstvih in nepotrebnem priganjanju na vodeni turi po grebenu Hörnli

 

Kdor bi rad na Matterhorn se mora odločiti, ali bo šel sam ali z gorskim vodnikom. Več kot 800 mrtvih v zgodovini gore daje misliti. Glavna težava je izjemno težka orientacija v spodnjem delu. Ker ni več dobrih starih gorniških kameradov, ki bi te popeljali na vrh takšne gore, se s sinom odločiva za gorskega vodnika. Kljub nenormalno visokim stroškom. Kondicijsko dobro pripravljena se zapeljeva v 780 km oddaljeni Zermatt. Opraviva aklimatizacijsko turo na višino 4000 m. Po dogovoru s tamkajšnjim Alpincentrom sva dva dni kasneje ob dveh popoldan v Hörnlihütte (3260 m). Čakava in dolgočasiva se na terasi, opazujeva »promet«. Vedno več turistov in vodnikov prihaja v kočo, ki je bila ob 18 uri že dodobra napolnjena. Stoli v jedilnici so jasno razdeljeni: polovico za gornike in alpiniste, četrtina za gorske vodnike, četrtina za njihove kliente. Tako sedimo na dodeljenih stolih ločeni s pregradno steno in čakamo na svojega vodnika. Pravi gorniki iz prve polovice jedilnice nam sem in tja namenijo kakšen pogled zviška, vodniki se v svojem dobrem razpoloženju za nas sploh ne zmenijo. Po večerji, ob sedmih, pet ur po prihodu, le prideva do svojega vodnika, sledi kratka predstavitev, pregled opreme in napotki za naslednji dan. Na spanec v kratki noči ni misliti, noč je zaradi obiskovanja stranišča vseh udeležencev kot sankališče.

 

 

Vstanemo ob pol petih, sledi hiter zajtrk, vodniki nas navežejo že v jedilnici, in ob 4.50 se začne! Več kot 50 ljudi se drenja in pritiska na varovana vhodna vrata (slika spodaj). Končno, 3, 2, 1, zdaj, vrata se odprejo in dirka se prične! Tečemo v soju čelnih svetilk do vstopa v greben, le tri minute od koče. Imava srečo, sva v prvi tretjini, ne bo nama treba čakati predolgo. Čeprav sva bila seznanjena z gnečo, si vsega skupaj res nisva tako predstavljala!

Ko nama je vodnik zvečer dejal, da moramo najkasneje v 2 urah in pol doseči Solvayhütte (600 m višje), sicer se bomo obrnili, sem mislil da se šali. Sedaj vidim, da je mislil resno. Ni časa niti za kakšno fotografijo, kaj šele za video. Tako vrh (še 750 m višje) dosežemo z dvema kratkima počitkoma v 4 urah. Ob vsej naglici brez posledic vendarle ni šlo, ena izmed planink mi je z derezami stopila na čevelj, komaj je bil čas za kratko »oprostite«, za spomin so mi ostale luknjice v usnju. Torej, ob devetih smo na vrhu, časa za veselje pa še vedno ni. Kljub odličnemu vremenu in razmeram že po 5 minutah začnemo s sestopom, za katerega potrebujemo 4 ure. Skupno torej 8 ur za 1218 višinskih metrov gor in dol, od tega 500 m na derezah. Naša tura je končana ob enih. Nekateri drugi sestopajo še ob sedmih. Zakaj torej naglica? Odgovor je na dlani: bila sva le dva od XXX turistov, s katerimi želijo vodniki čim hitreje opraviti in čim prej prevzeti nove stranke. In ob dveh ali treh pirih preživeti še en lep popoldan na soncu na terasi (preverjeno!)

In končno cena, ki je nenormalna. Vsak vodnik vzame le enega klienta, cena je 1.100 eur, prišteti je treba še 150 eur za vodnikov in svoj polni penzion. Ob tem v koči ni vode za goste, čeprav jo vsak dan obišče 80 preznojenih ljudi, ki si tako ne more umiti zob ali rok. WC-ja sta le dva, podlog za spanje je le 20. Za vse to je 75 EUR več kot realna cena, koliko stane pijača pa raje ne bom navajal.

Kljub vsemu, bila sva na Matterhornu, na gori o kateri sva sanjala. Ki pa se je spremenila v masovni turizem. O tem sva slišala, nisva pa si predstavljala ...

bergsteigen.at

 

Komentarji: 0   slike: 0


Iz Mrtvega morja na streho sveta
08. avgust 2011 @ 20:27 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo.

9269 m znaša vzpon z najvišjo višinsko razliko na planetu. V šestih mesecih s kolesom iz Jordanije do baznega tabora po Everestom in na vrh ...

 

Mrtvo morje v Jordaniji, 420 metrov pod morsko gladino, ni ravno običajno izhodišče za vzpon na Everest. Razen, če želiš opraviti vzpon z največjo višinsko razliko na Zemlji. Takšnih in drugačnih izzivov v zvezi z najvišjo goro očitno še ne bo zmanjkalo. Ampak v tem primeru je bistvo drugje.

Podviga se je lotila ekipa šestih ljudi s povsem normalnim življenjem: učitelj, vodja trženja, fitnes inštruktor, dva študenta in in nekdanji mornariški častnik. Njihovo sporočilo je - če nosiš željo v sebi in imaš priložnost - izkoristi jo, naredi nekaj za sebe. Ne obremenjuj se s ciljem, uživaj na poti, dokler pač gre. In tudi, ko se ustavi - to ni neuspeh.

 

Poseben izziv je bila že šest mesečna odsotnost (dopust!?), nato kolesarjenje. Vzpon na Everest ima namreč svoje pogoje, Katmandu je bilo treba zapustiti prvega aprila, torej je za kolesarjenje ostalo točno 13 tednov. Ne glede na vreme, predvsem nevihte (dežne, snežne in peščene). Prevozili so Jordanijo, Sirijo, Turčijo (tu so naleteli na najslabše vreme v zadnjih 30 letih, slika levo zgoraj), Iran, Pakistan, Indijo, Nepal in Tibet, skupno razdalja na kolesih je znašala 8150 km. Po vsem tem je bil vzpon na Everest v lepem vremenu skoraj enostaven.

O vsem je moč prebrati v knjigi Pauline Sanderson The World's Longest Climb.

paulinweb, ukc

 

Komentarji: 0   slike: 0


Na krilih s Tofane
07. avgust 2011 @ 20:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Video prvega BASE skok s Pilastra Tofane v Dolomitih.

 

Američanka Steph Davis (Prana) je skupaj s prijateljem Mariom Richardom opravila prvi BASE skok s stebra Tofane di Roses. V južni steni stebra Tofane je nekaj je nekaj znanih smeri, ki jih pogosto ponavljajo tudi slovenski plezalci. Lepa klasika je recimo smer Constantini -Apollonio s »prosto« oceno VII+.

 

Impresivno je, kako daleč v smeri koče Rifuggio Dibona sta letela, preden sta odprla padali.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Še o napadu medveda na Spitzbergih
07. avgust 2011 @ 19:57 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Smučanje.

Dva tedna nazaj smo predstavili zanimivo možnost turne smuke na Spitzbergih (Svalbard, Norveška) in omenili nekaj nevarnosti s katerimi mora računati obiskovalec. Vendar očitno ne vseh ...

O napadu medveda, v katerem je umrl 17 letni Horatio Chapple, je poročala večina naših medijiev. Dodajmo še nekaj podrobnosti, ki jih v objavah do sedaj nismo zasledili. Angleška agencija BSES Expeditions (British Schools Exploring Society) iz Londona, ki jo je leta 1932 ustanovil član zaključnih osvajanj Antarktike v letih 1910-13, je specializirana za organizacijo znanstvenih odprav v manj obljudena področja planeta. Tokratna skupina udeležencev (večinoma študenti in dijaki) naj bi blizu ledenika Van Post, 40 km od glavnega mesta Longyearbyen, preživela več kot mesec dni.

 

Ko je medved  zgodaj zjutraj v taboru napadel šotor nesrečne četverice, ga je 17 letni Patrick Flinders poskušal pregnati z udarci po nosu, kar pa ni pomagalo. Medved je zamahnil z desno taco po njegovi glavi, obrazu in roki ... Žival je ustrelil eden od vodij odprave Mike Reid, ki prav tako s hudimi poškodbami glave leži v bolnici.

Lokalne oblasti so letos že opozarjale pred večjim število medvedov na otoku. Polarni medved meri v višino 2,5 m in tehta 800 kg in je je skupaj z grizliji z otoka Kodiak (Aljaska) največji živeči plenilec.

BBC

 

Komentarji: 0   slike: 0


Z jadrnico na turno smuko
24. julij 2011 @ 12:46 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Smučanje.

Jadranje in smučanje na otočju Svalbard kot primer vrhunskega turizma

 

Fly and drive je vsem znana turistično-popotniška kombinacija, kjer te po poletu z letalom na letališču že čaka avtodom, s katerim se lahko takoj odpraviš na raziskovanje tuje dežele. Zelo priljubljena je v ameriški narodnih parkih, Novi Zelandiji, skandinavskih državah, norveških fjordih ...

 

No, turistična ponudba se razvija in na SZ Norveške je vse bolj popularna kombinacija jadranja in smučanja (Sail to Ski), ki se širi tudi na njihove otoke, predvsem na Svalbard. Otočje leži na pol poti med Norveško in severnim tečajem, predvsem otok Spitzberg je tudi odličen izziv alpinistom, tudi slovenskim. Meja med alpinistično odpravo in vrhunskim turizmom pa je tako ali tako vedno bolj zabrisana, naj bo to na Everestu ali tu Spitzbergih.

 

Avantura z jadrnico in smučmi ponuja navdušujočo prepletenost različnih dejavnikov. Ob snežnih razmerah na gori je treba upoštevati še ledne razmere na morju, ki vključujejo razbijanje ledu pri veslanju do obale, nevarnost, da zasidrana jadrnica ne bi ostala ukleščena v ledu in možnost hitrih vremenskih sprememb.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Več o jadralno smučarski odpravi na Spitzbergih in predvsem več lepih fotografij pa na mountain hardwear in na noahhowell ...

 

Komentarji: 0   slike: 0


Ženski rekord na GR20 z Montrail Fairhaven
19. julij 2011 @ 15:29 | Teme Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Tek.

Nov ženski rekord znane planinske transverzala GR20 čez Korziko znaša dobrih 50 ur, moški 30 ur, povprečno planici potrebujejo 2 tedna.

 

GR20 je priljubljena peš pot čez Korziko, dobro znana tudi Slovencem. Od severa do juga, od Calenzane do Conze, je 194 km in 12530 m višinske razlike. Precejšen del poti poteka po visokogorju, kjer je tudi poleti treba računati s snežišči. Povprečno planinci za prečenje potrebujejo 15 dni.

 

 

Sedaj je priljubljena pot dobila nov ženski hitrostni rekord. Domačinka Stephanie Samper (Montrail, Mountain Hardwear, tekla je na modelu Montrail Fairhaven in Badrock) je potrebovala 50 ur in 52 minut, kar je dobrih 5 ur manj od starega rekorda. Moški rekord je star 2 leti, Kilian Jornet je za pot potreboval nekaj manj kot 33 ur.

 

 

 

 

Komentarji: 0   slike: 0


Preplezana Z stena Latoka III (6949 m)
29. junij 2011 @ 22:16 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Velik uspeh ruske ekipe, 15 dni v steni in 8 noči v visečih posteljah.

 

Po 20 letih neuspešnih poskusov je zahodna stena Latoka III (6949 m) v Pakistanu končno preplezana. Rusi Dmitrienko, Doždev, Lončinski in Odintsov so 1700 m visoko steno plezali celih 15 dni (od 10. do 25. junija), še dva dni so rabili za sestop. Kar osem noči so preživeli v portaledgih. Podrobnosti o vzponu bodo prav gotovo zanimive.

Odintsov je bil pred uspešnim vzponom v Z steni Latoka III, za katero je značilen težak mix, že dvakrat. Oba poskusa sta se končala nesrečno, eden celo s smrtjo. Dvakrat so bili v steni tudi Američani, v drugem poskusu so prišli do 6350 m.

mountain.ru, thebmc.co.uk

 

Komentarji: 0   slike: 0


Najtežja ferata ima oceno F
29. junij 2011 @ 11:03 | Teme Gorništvo, Planinstvo.

Najtežja ferata na svetu je visoka 15 metrov in je pravzaprav jeklenica napeta čez previs. Oceno F imata le dve ferati.

 

Kot navaja avstrijski Bergsteigen je v steni Gamslecken v soteski Postalmklamm na Salzburškem pred dvema tednoma nastala najtežja ferata v Evropi (torej na svetu). Visoka je 15 metrov in precej previsna, stopov je malo. Pravzaprav gre za jeklenico napeto čez previs. Gre za potrditev nove stopnje F, s katero je že ocenjena ferata Bürgeralm na Štajerskem. Vodilni akterji so mnenja, da je vsekakor čas za novo stopnjo. Situacijo primerjajo z obdobjem v prostem plezanju, ko se je (pre)dolgo čakalo na VII. stopnjo in se je vse tlačilo v VI. stopnjo, kot dolgo časa skrajno zgornjo mejo težav. Pri nadelavi obeh ferat so sodelovali izkušeni gorniki, tudi Stefan Gatt, ki se je kot prvi s snowboardom spustil z Everesta.

 

Kaj naj si človek misli ob tem? Za plezalce in alpiniste verjetno nekaj, kar je povsem "mimo", za ljubitelje ferat verjetno zgolj stopnja več ...

(S.R.)

Komentarji: 1   slike: 0


Na smučeh čez južno steno Denalija
12. junij 2011 @ 18:02 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Južna stena Denalija (6197 m) velja za enega največjih smučarskih izzivov Severne Amerike. »Smučal sem 3000 m od 4000 m stene, kar je še vedno OK, ... «.

 

Južna stena Denalija (6197 m, na sliki njen zgornji del) velja za enega največjih nerešenih smučarskih problemov Severne Amerike. Ima vse, kar je za velikopotezen spust potrebno: vsoka in znana gora, težki vremenski pogoji Aljaske, začetek na vrhu, izrazita vršna vesina, razgiban teren spodaj, ... Zdaj je odličen poskus uspel v Chamonixu živečemu Švedu Andreasu Franssonu. V sklopu odprave se je kar štirikrat spustil z vrha najvišje gore Severne Amerike. Za aklimatizacijo je dvakrat presmučal ozebnik Orient Express, odpravo je zaključil s spustom po Messnerjevem ozebniku, vmes pa se je lotil velikega cilja - južne stene.

Prvih 1500 m z vrha je šlo gladko, v vsega pol ure, nato se je zakompliciralo. Sledilo je prečenje z derezami in cepinom, 4 spusti po vrvi in nato 6 ur čakanja zaradi padajočega kamenja. Nadaljeval je ob enajstih zvečer, s kombinacijo plezanja, spuščanja in smučanja. »Smučal sem 3000 m od 4000 m stene, kar je še vedno OK. Težko bo kdo opravil veliko bolje kot jaz, ob ustreznih pogojih se da smučati še 300 do 400 metrov več« je ob svojem poskusu navrgel Fransson.

 

Sicer se je na Denaliju v tem času zvrstilo kar nekaj vzponov, Angleža Griffith in Slim sta za Cassinovo smer potrebovala le 14 ur 40 minut, kar je hitrostni rekord po tej znameniti smeri.

espn, chamonixinsider

Komentarji: 0   slike: 0


Ueli Steck – Projekt Himalaja
05. junij 2011 @ 21:15 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Brez cepina na Everest in dilema 100 m pod vrhom najvišje gore na planetu: nekaj vdihov iz jeklenke ali umik ...?

 

Projekt Himalaja je nadaljevanje serije super hitrih vzponov, ki jih je Ueli Steck opravil v Alpah (Eiger, Matterhorn - na sliki, Grand Jorasses). Sedaj so cilj najvišje gore sveta, a način ostaja enak - v alpskem stilu, hitro, brez kisika. Pristop je športen, brez nerazumnega tveganja in brez razmišljanja o nekih višjih smislih. Tako Steck že predlani ni tvegal prvenstvenega vzpona v Makaluju in se je v svežem snegu le po normalki povzpel na vrh. Tako je tudi konec maja obrnil sto metrov pod vrhom Everesta. Ko je začutil otrplost v stopalih, ko je čutil, da se mu ohlajajo pete, se je, čeprav še zelo pri močeh, obrnil navzdol.

 

Kot rečeno, po lanskem solo vzponu na Makalu v novozapadlem snegu se je Projekt Himalaja nadaljeval to pomlad. Aprilskemu hitrostnemu rekordu na Šiša Pangmo (8027 m, 10 ur in pol) je čez osemnajst dni sledil Čo Oju (8201 m ), nato še Everest (8844 m).

 

»Na Šiša Pangmi sem bil popolnoma sam, na Čo Oju je bilo že veliko ljudi, toda Everest, to je povsem druga zgodba. Tu je treba narediti časovni plan, da ne padeš v prometno konico Fiksne vrvi od začetka do vrha (zato se je na goro odpravil kar brez cepina), šerpe tovorijo opremo in kisikove bombe, postavljajo šotore. Številni ga začnejo uporabljati že na 7000 m na Severnem sedlu«.

 

Steck je bil tam nekje pri tretji stopnji v skušnjavi, da pri bližnjemu šerpi iz jeklenke nekaj minut diha stisnjen kisik, kar bi ga nedvomno ogrelo in mu hitreje pognalo kri po žilah. Mraz je namreč eden ključnih momentov pri vzponih brez kisika. Odločil se je za umik, saj bi sicer »stal na drugem vrhu.«

 

Project Himalaya - video.

Komentarji: 0   slike: 0


MOUNTAIN ACADEMY 2
01. junij 2011 @ 12:02 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo.

V začetku maja se je začela druga Mountain Academy. Gre za drugi vseevropski projekt alpinističnega izobraževanja, ki ga organizira Mountain Hardwear v sodelovanju z Black Diamondom in ACUjem. Glaven namen je izbrati skupino mladih alpinističnih navdušencev iz cele Evrope, jih opremiti od nog do glave in jim ponuditi najboljše možno izobraževanje iz strani svetovno najboljših alpinistov.

 

Izbirali so izmed 2600 kandidatov, ki so se prijavili na njihovi strani www.themountainacademy.com , v drugi polovici lanskega leta. Od teh prijavljenih so po dolgi selekciji izbrali 9 udeležencev. Tokrat je med izbranci tudi Slovenec, Bojan Hribernik.

 

Izobraževanje bo potekalo v šestih delih do konca leta 2012. Prvič so se zbrali pod stenami Glandasse v francoski regiji Vercors, kjer so se srečali s skalnim plezanjem. Udeležencem so lokalni vodniki predstavili značilnosti in zgodovino območja, potem pa so se razdelili v naveze in odšli plezat. Na vsako navezo je prišel en inštruktor, ki je s svojimi nasveti in zgledom širil obzorja mladim navdušencem. Med temi vodniki je bilo nekaj zvenečih imen iz plezalnega sveta kot so Liv Sansoz, Neil Brodie, Seb Foissac in seveda lokalna legenda, Jean-Pierre Fresafond, alpinist in avtor neverjetnega števila smeri v tem območju.

 

Po mnenju organizatorja, evropske izpostave Mountain Hardweara, je prvi del akademije daleč presegel vse prejšnje poskuse. V tednu dni so udeleženci postali enotna skupina, z istim interesom in vrednotami, preživljanja časa ob plezanju in alpinističnem druženju. Seveda pa sledi tudi poročilo slovenskega udeleženca...

Komentarji: 0   slike: 0


Zimski Soft Shell: Synchro Ski
28. januar 2011 @ 17:17 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Conduit Soft Shell, nepremočljiv in podložen, je odličen za hladne dni. Presunljivo vodotesen in izjemno odporen(skala, trnje, veje,...)., tudi potem, ko ponesreči objamete kakšno drevo. Varjeni šivi in Conduit membrana naredijo jakno nepremočljivo, da lahko kljubuje pomladanski ''odjugi'' ali jesenskemu nalivu. Gamaša okoli pasu se pri padcu v pršič ne bo odpela. Trije konkretni žepi lahko nosijo očala, prigrizek in še kaj....več

 

Komentarji: 0   slike: 0


Smučanje z Manasluja
23. december 2010 @ 12:25 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Smučanje.

O smučanja z Manasluja (8156 m) smo pisali že lani, letos je to ponovil še Kenton Cool (Mountain Hardwear). Anglež ima za sabo že 18 himalajskih odprav, leta 2006je opravil solo spust s Čo Oju, na Manasluju ga je tokrat spremljal prijatelj Andy. Čez strmo ledeno stopnjo nad taborom 3 je snel smuči.

Več na UKC.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Alpski vikend - avantura na Vršiču
09. december 2010 @ 11:13 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Edinstvena zimska izkušnja na Vršiču. Turno smučanje, zimsko pohodništvo, ledno plezanje, krpljanje in druženje v gorah. Osvežitev znanja o varnem gibanju in nevarnosti v gorah pozimi. Gorniška tura v zimski idili Julijskih Alp in kraljestvu Zlatoroga. Topla malica in pijača, test najnovejše zimske opreme za gibanje v gorah in nagradno žrebanje. Strokovno vodstvo in organizacija. Veliko zabave in večerno predavanje! FOTONATEČAJ z izborom najboljše fotografije alpskega vikenda. IZOBRAŽEVANJE, TURA in DRUŽENJE,...

 

Tudi predstavitev in testiranje opreme: Hagan nova turna vez Z01 in freeride smučka Deamon, novi pancarji Lowa X-Alp, DMM cepin Rebell, pas Renegade in varovalo Deadmen, Snowpulse zrasčne blazoine, Mountain Hardwear Outdry rokavice, ...

Vabljeni!

Komentarji: 0   slike: 0


Dobra vzpona dobitnikov letošnjega Zlatega cepina
01. december 2010 @ 22:38 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Dobitnika letošnjega Zlatega cepina (točneje, ena izmed dveh nagrajenih navez in to prav za vzpon v kitajskih gorah), Kyle Dempster in Bruce Normand sta opravila dva dobra vzpona v gorovju  Minya Konka v zahodni Kitajski. Ameriško škotska naveza je najprej preplezala prvenstveno v Z steni Mt. Grosvenor (6376 m) v direktni liniji po Centralnem ozebniku. Bazni tabor sta zapustila ob treh zjutraj, na vrhu sta bila ob šestih popoldan, sestopila sta ponoči. Dempster and Normand sta se nato lotila V stene Mt. Edgarja (6618 m). Po treh dneh dostopa in treh dneh v steni sta dosegla vrh. Smer sta imenovala The Rose of No-Man's Land (M6, WI5). To je šele drugi vzpon na Mt. Edgar (po Korejski navezi leta 2003). e9climbing.blogspot.com

S.R.

Komentarji: 0   slike: 0


Ženski plezalni pas
16. september 2010 @ 16:21 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Plezanje, Smučanje, Vodnik po opremi.

Prvi in edini, posebno ženski, plezalni pas se je v 90-ih imenoval Elektra. Kasneje so mu v DMM nadeli ime Puma, ki ga nosi še danes. Nastavljivi zanki za noge, šest diagonalnih zank za opremo in eno na hrbtni strani, premičen bočni pas in dvojni Hypalon sistem za ledne vijake.Hypalon je ime za tri 'držala'(na vsaki strani pasu), na katere se pritrdi vponke za ledne vijake. Je verjetno najbolj vsestranski ženski pas na trgu. Navadno je razlika med moško in žensko konstrukcijo telesa. Razmerje pas-boki oz. pas-mednožje je pri ženskah daljše. Na provokacijo, da imajo po plezalnem pasu Pumi sodeč ženske tudi bolj debela stegna, Graham (razvojni pri DMM) odgovori, ''absolutno ne, ravno nasprotno. Ženske so bolj vitke od pasu do nog!''

 Unisex pasovi so za večino žensk preširoki v nogah ali prekratki (od pasu do nog), tudi rob na hrbtnem delu ponavadi ne odgovarja najbolj, da o barvi niti ne govorimo. Puma na hrbtni strani mer 8,8cm, na bočnem delu pa 5,8cm. Side Lock omogoča, da je pas s telesom simetričen, pozimi(v jakni), ali poleti(brez).Večje zanke in boljše oblazinjenje, ki jih Puma nudi pa pomenijo tudi višjo težo. To je edino področje, kjer svojih tekmecev ne prekaša: Arcterix R280 tehta 287g, Petzl Luna 410g, Puma pa 430g. To, ob vseh funkcijah, ki jih pas ponuja, niti ni veliko. Po teh se pas lahko kosa z BD Big gun, ki tehta dobre pol kile in kaj več kot Puma niti ne nudi. Puma je pas za vse. Športno plezanje, alpinizem ali zimske ture. Zanke za opremo, Kar sedem jih ima, tri na vsaki strani in eno zadaj. Ob straneh so prišite diagonalno, da se oprema pripelje čim bližje roki.
Pas sta testirali vrhunski plezalki Lucy Creamer in Silvia Fitzpatrick. Presenečeni nad udobjem sta dejali, da pas pri spuščanju ali padcu ohrani obliko in položaj. Tudi sedma zanka na hrbtu je zelo uporabna.
Puma z dvema metodama porazdeli obremenitev, do katere pride pri padcu. V bočnem delu pas vsebuje podporo, plastičen del; sp. Del za noge je oblikovan tako, da silo porazdeli na zunanjo stran...

 

Več na UKclimbing

 

Komentarji: 0   slike: 0


Mountain Academy 2
19. junij 2010 @ 16:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje.

Mountain Hardwear objavlja razpis za drugo Mountain Academy. Deset izbrancev na šestih taborih bo deležno all inklusiv ponudbe: plezanje z znanimi alpinisti, kompletna alpinistična oprema v trajno last, plačani stroški prevozov, namestitve in hrane.

Mountain Hardwear pripravlja drugo Mountain Academy, alpinistično šolo na najvišjem nivoju. Prva je potekala v letih 2008 in 2009, v njej je uživalo in se kalilo 6 fantov in 2 dekleti iz 8 držav. Udeležili so se skupno 6 taborov: dolina Aoste, Wilder Kaiser, Pirineji, Argentiere, Chamonix in Taghia v Maroku. Kot inštruktor je na dveh sodeloval tudi naš Klemen Premrl, skupaj s Timom Emmetom in Neil Grashamom. Namen akademije ni šolanje začetnikov, niti urjenje vrhunskih alpinistov, ampak omogočiti razvoj nadebudnim zainteresiranim gornikom "srednjega" razreda, ki gore doživljajo celostno in jim je pomembno doživetje ter osebni razvoj.

Mountain Hardwear zagotavlja all inklusiv alpinistične tabore oz. odprave. Za vse udeležence ja akademija popolnoma brezplačna. Vsak udeleženec dobi:
* v trajno last kompletno alpinistično opremo Mountain Hardwear (oblačila, nahrbtniki, spalke, šotori, ..) in Black Diamond (pas, čelada, ...)
* plačane vse stroške za 6 plezalnih taborov v letih 2011 in 2012 (letalske karte, prevozi, namestitev, hrana)
* šolanje in nasvete vrhunskih alpinistov in plezalcev iz ekipe Mountain Hardwear (Ueli Steck, Simon in Samuel Anthamatten, Tim Emmet, Neil Grasham, ...)

Program je, kot rečeno, namenjem povprečnim a motiviranim alpinistom, ki jim je pomembno doživetje in napredek. Prijaviš se lahko, če izpolnjuješ naslednje pogoje:
* si mlajši od 35 let in * nisi začetnik in nisi vrhunski alpinist
Uraden izbor za Mountain Academy 2 poteka do 31. decembra 2010. Prej ko se PRIJAVIŠ, bolje zate. Glede na čas prijave so pri Mountain Hardwear možnosti za uspeh opisali takole:
• NAJBOLJŠA, do 31. julija, ko bo 23 izbranih kandidatov
• OPOZORILNA, od 1. avgusta do 31. oktobra, ko bo izbranih še 17 kandidatov
• ZADNJA, od 1. do 31. decembra, ko bo izbranih zadnjih 10 kandidatov

Ob koncu vsakega obdobja bodo prijave stornirane, zato je za sodelovanje potrebna ponovna prijava. 40 finalistov bo sodelovalo na dvodnevnem končnem izboru, 8 do 10 posameznikov pa bo končno izbranih v Mountain Academy 2. Ti se bodo udeležili šestih taborov, vas bo trajal 6 do 10 dni:
• April 2011 • September 2011 • Januar 2012 • Maj 2012 • September 2012 • November 2012 (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Lowa: Udobje na poti
07. junij 2010 @ 18:15 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Udobje ni samo po sebi umevno. V Lowi se dotičnim raziskavam posvečajo strokovnjaki, ki so na podlagi izkušenj, razvili celo ideologijo. Spodaj smo navedli lastnosti, ki s hitrim pogledom niso opazne, čeprav na njih temelji udobje ki ste ga deležni.
FLEXFIT
Ustvarjen z namenom da je gojzar v gležnju še bolj upogljiv in nudi boljši oprijem v peti. Prosta, s vrvjo pritrjena zanka za vezalke ne ovira upogiba.

FLEXFIT 3D
Ta izum poveča gibljivost čevlja v gležnju in mu omogoča naraven upogib
Boljši oprijem v peti
Prosta zanka za vezalke ne ovira upogiba

HEEL TRUSS
Je z gumo ojačan del na peti, ki ščiti zadnji del noge in prepreči poškodbe gojzarja, ki nastanejo na melišču…
(Expert, Cevedale, )
 X-LACING
Pritrditev jezika po vertikalni in horizontalni osip, prepreči žulje saj se pritisk jezika na nogi enakomerno porazdeli.

C4 TONGUE
Asimetrično oblikovan in obložen jezik, na prepogibu bolj oblazinjen in mehkejši ter gibljiv material.
1. Asimetrična podloga, se proti zunanjost čevlja debeli.
2. Ožji del v gležnju ('oblazinjenost' se konča šele na zunanji strani jezika da rob ne pritiska na nogo).
3. Prepogljiv in zakrivljen vložek napravi jezik bolj gibljiv.
4. Mehak rob na vrhu.
 
SPS-SYSTEM
So območja za podporo v med-podplatu in podplatu. Po njihovi zaslugi je čevelj bolj stabilen. Upogib podplata napravijo bolj naraven.

STG TECHNOLOGY
Pred tem je veljalo da bolj kot je čevelj stabilen manj blaži in obratno. Z STG tehnologijo sta ta dva elementa ločena in to omogoča ločeno izolacijo vsakega dela podplata posebej. Tako stabilnost in blaženje delujeta vzajemno.
Pri tem se uporabljata, trši in mehkejši, EVA medpodplata. Prvi z MONOWRAP konstrukcijo, po zaslugi vgrajenega stabilizatorja drži nogo na mestu. Drugi, tik nad zunanjim podplatom, pa zagotavlja upogljivost slednjega in s tem izboljša oprijem gume.
 -MONOWRAP klasičen okvir
Je konstrukcija podplata s 7/8-inskim stabilizatorjem in velja za najbolj stabilno različico.
 -MONOWRAP križni okvir
Je konstrukcija podplata s ¾-inskim stabilizatorjem. Lažji zgornji materiali so dodatno zaščiteni. Uporabljen za mehkejšo in lažjo obutev.


Komentarji: 0   slike: 0


Ženske in 14 x 8000
29. maj 2010 @ 14:01 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

V razmiku vsega treh tednov sta dve alpinstki osvojili svojega zadnjega, tretja pa predzadnjega od štirinajstih osemtisočakov. Če je za moške osvojitev vseh osemtisočakov že dolgo bolj osebna zadeva kot nek alpinistični superlativ, bo od te pomladi naprej enako tudi za ženske. Ker so si bile tri alpinistke pri osvojenih vrhovih zelo blizu, je razplet pritegnil toliko več pozornosti ...

Avstrijka Gerlinde Kaltenbrunner (Lowa)je 23. maja osvojila svoj trinajsti osemtisočak. Na Everest se je povzpela s tibetanske smeri in to brez uporabe dodatnega kisika. Sedaj ji manjka le še K2, da se pridruži Korejki Sun in Španki Pasaban, ter postane tretja ženska, ki je stala na vseh 14 osemtisočakih. To je že uspelo Gerlindinem možu Ralfu Dujmovitsu, s katerim je tudi začela ta vzpon na Everest. Ralf je tokrat zaradi zdravstvenih težav moral počakati v zadnjem taboru.
(S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Steck se vrača...
27. maj 2010 @ 12:21 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Plezanje.

Ueli Steck (Mountain Hardwear) v navezi z Alexom Honnoldom, ki je lani prepolovil Caldwelov rekord v Salatheju, naskakuje nov hitrostni rekord v Nosu, El Cap. Čas 2h 37min 5s sta oktobra 2009 postavila Hans Florine in Yuji Hirayama. Izzivalca sta 19. in 20. maja Nos že dvakrat preplezala za trening. Ure so pokazale 4:40 in 4:20.
Steck je s Schmidovo smerjo v Materhornu opravil v le 1:56, smer Colton-MacIntyre Grand Jorasses je soliral v 2:21, lasten rekord pa  je podrl v Eigerjevi SS v 2:47. O tem bo pričal film Speedtrilogy.
www.mountainhardwear.com


Komentarji: 0   slike: 0


''Naše vrvi so čiste.''
14. maj 2010 @ 15:37 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Plezanje.

Osnovni načeli, za odgovorno proizvodnjo inovativnih in visokokakovostnih produktov, kot so plezalne vrvi, sta varnost in kvaliteta. EDELRID temu prepričanju sledi že 146 let in vrv, skupaj z izkušnjami v proizvodnji, je srce in duša tega tradicionalnega imena.
Z namenom da še dalje širijo svoje zahteve po kvaliteti, sodelujejo s SWISS BLUESIGN technologies ag. Kot prvi proizvajalec vrvi na svetu so začeli s kolekcijo vrvi, ki izpolnjujejo najostrejše bluesign standarde. Ti standardi jamčijo da vsi postopki proizvodnje, vsi uporabljeni materiali skozi obdelavo uporabljajo najbolj možno, okolju prijazni.

S tem razvojem EDELRID postavlja nove smernice v vrvarski industriji, za okolju prijazno proizvodnjo. Ne da bi ogrozili kvaliteto in zanesljivost oz. varnost vrvi so zmanjšali emisije, ki nastanejo pri postopku izdelave. Vse EDELRID vrvi so bile potrjene z nagrado bluesign® safety award. S tem jamčijo najvišjo kvaliteto ter zaščito okolja in uporabnika.
V prihodnosti nameravajo take vrste proizvodnjo peljati še dlje. V 2010 predstavljajo še bolj dodelane serije vrvi. Pro, Dry in Sports Linije bodo narejene po še bolj strogih standardih Bluesign®. Prepričani so, da je edina pot, ki pelje do 'zdrave' prihodnosti skozi varne, varčne in okolju prijazne procese. To ni vrlina ali plitka marketinška poteza ampak zahteva našega časa. Kot izumitelji Kernmantelce svoje cilje postavljajo vedno višje in danes lahko s ponosom zatrdijo:''Naše vrvi so čiste.''

Komentarji: 0   slike: 0


Revija BACKPACKER je izbrala Mountain Hardwear
08. maj 2010 @ 10:06 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Smučanje, Vodnik po opremi.

Jakne:
Transition jakna: Najbolj vsestranska in robustna vetrna 'srajca'!

Šotori:
-Skyledge 2.1: Najboljši 'all around'' šotor
-Drifter 3: Najboljša kupčija

Nahrbtniki:
-Fluid 32: Dnevno vsestranski za vse leto...
-Wiki/Nalu: Tedenski Vsenamenski nahrbtnik

Spalke:
-Extralamina: Zimska spalka, ''ubijalska'' kupčija

PRipomočki:
-Seta Strapless tekaška gamaša
-Torsion rokavice
-Quasar tekaška kapa
-Jakna Epic Boy's



Komentarji: 0   slike: 0


Edelrid gorilnik Kiro nagrajen z ''rdečo piko''
29. april 2010 @ 12:49 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo.

Center za oblikovanje v Vestfaliji (Design Zentrum Nordrhein Westfalen), že od leta 1955 dalje, nagrajuje izjemne izdelke s svojo slavno piko, Reddot. Različni proizvajalci in oblikovalci skozi celo leto tekmujejo za zaželjeno piko(nagrado), število prijavljenih pa raste iz leta v leto.

Gorilnika Edelrid Kiro Ti in Kiro ST sta prejela nagrado in s tem sloves ter prepoznavost na mednarodnem področju.
S samo 72 grami je peresno lahek Edelrid Kiro Ti med najlažjimi, manjšimi in bolj inovativnimi plinskimi gorilniki na trgu. Odprt nudi dovolj veliko površino posodi za tri osebe. Precizno, enostavno nastavljivo izgorevanje. Zanj pravijo:''Je nekaj med tehnološkim čudom in delovnim konjem.'' Založen je s transportno vrečko in je, kljub svoji moči, v nahrbtniku komaj opazen.
Komentarji: 0   slike: 0


Mountain Hardwear Transition Jacket
22. marec 2010 @ 14:22 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Smučanje.

Test MHW jakne Transition:
Objavlja doglotion.com
Skrajno lahek wind-stopper sloj za pomladanske ture ali ostale pomladansko/poletne poezije
Lastnosti:
Mountain Hardwear izpostavlja:
• Oprijet, športen kroj, podaljšan na hrbtu
• Na notranji strani lepljeni šivi, da se zmanjša trenje med sloji
• Oblikovani rokavi na strani elastični in na koncu dodani manšetni vložki za toploto
• Neopazen hrbtni žep na zadrgo, notranji mp3 žep z izhodom za slušalke
• Oprijeta kapuca bo pri gibanju ostala na glavi
• Polna zadrga spredaj
• Odbojna barva
• DWR zaključek odbija vodo
• Teža: 376g

Marsikdo išče sloj za turne smuke. Vodoodporna jakna ni dovolj zračna za toplo pomladansko sonce, prav tako možnosti dežja oz. močnejših padavin na turah ne upoštevamo. Najbolj neprijeten je občutek, ki ga hladen veter prinese na moker hrbet. Tu se pokažejo glavne prednosti Transition jakne.
Te so visoka prepustnost vlage navzven, visoka stopnja elastičnosti ter izredno nizka teža. Lepljeni šivi in DWR zaključek pripomorejo k vodoodbojnosti. Torej na vrh se lahko povzpnete v majici ter pustite da vas ohlaja veter ali opeče sonce, ali pa si nadenete to, kar vas ne bo grelo če to ne bo potrebno, niti močilo.
Prednosti
-Uporaben kot notranji ali zunanji sloj
-Zelo prožen, elastičen dovolj celo za plezanje
-če bi bil lažji ga ne bi bilo
Slabosti:
-kakšne omembe vredne slabosti pravzaprav nima oz. bi bile bolj subjektivne narave imajo pa klasični windstoperji več žepov, vendar o klasiki tu ni govora

Komentarji: 0   slike: 0


OutDry
06. marec 2010 @ 13:30 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, Smučanje.

''Italijanska OutDry tehnologija je eden največjih tehnoloških napredkov stoletja, na področju tekstila,'' pravi direktor za stike z javnostjo v podjetju Mountain HardWear, Paige Boucher. V 2010 bo tehnologija lepljene membrane, katere rokavice(edine nepremočljive na trgu) ponujajo največ spretnosti, na voljo v dveh modelih imenovanih Pistolero in Minus One. ''Do zdaj popolnoma nepremočljivih/paraprepustnih rokavic ni naredil še nihče. Tako revolucionarno, da nam je, zaradi sodelovanja z OutDry-em, Gore odvzel licenco.'' Eugene Buchanan


Komentarji: 0   slike: 0


ProMo Intervju
25. januar 2010 @ 22:32 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, ProMo Intervju, Tek, Vodnik po opremi.

ProMo Intervju - pogovori s tistimi, ki imajo kaj pokazati in imajo kaj povedati. Alpinizem, plezanje, gorništvo, planinstvo in druge aktivnosti v gorah iz prve roke, tako, kot jih vidijo in doživljajo najbolj izpostavljeni posamezniki slovenskega "outdoora". ProMo intervju, prvih trinajst:

Brez vrha ni smeri
18. 01. 2010, ProMo intervju: Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.


Strongman v plezalkah
23. 12. 2009, ProMo intervju: Gregor Stegnar: Najmočnejši Slovenec najraje vleče 16 tonski tovornjak in prenaša 150 kg kovčke. Magnezij, plezalke in dereze so pomemben del opreme. Vsak dan kilogram mesa in lastnoročno pripravljen biftek.


Sinji slap je freeride scena
23. 11. 2009, ProMo intervju, Davo Karničar: Smučanje za nastopaške fantine ali za prave gornike? V ledeni strmini moraš biti nežen in odločen, asociacija pomaga! Vsaka prekinitev skazi uspeh. Bolj od pomoči ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve.


Medicina in reševanje kot poslanstvo in način življenja
21. 09. 2009, ProMo intervju - dr. Iztok Tomazin: S kombinacijo skupine profesionalcev in široke amaterske baze bi v GRZS vsi pridobili. V plazu gre za mučno umiranje v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti kaj storiti. Šokiran sem nad statistiko, koliko gornikov uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.
Vse slike na gore-ljudje.net


V steni vedno spim na zunanji strani postelje
18.08.2009, ProMo intervju - Martina Čufar: Kdor nas posluša, si lahko misli, da nismo normalni. Ko sem prvič stala pod El Capom so šli mravljinci po meni. Stena ima na sredini srce, za srce nekoga pa se moraš potruditi. V kaminih me je bilo strah, da se bom izgubila v njihovih globinah. Plate v steni :em malo podcenjevala, pa sem se suvereno "stresla" v 6c. Ne predstavljam si dneva brez jutranje joge.
Vse slike na gore-ljudje.net


Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele?
03. 08. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar drugič: Pripadnost je danes vedno bolj preračunljiva. Med razlogi za članstvo predvsem zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja in kategorizacija. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letos 2 mio EUR za ureditev okoljskih kritičnih točk v TNP? Forum na PZS bi morali obremeniti "po impulzu". Kako je šel Ante Mahkota po čist sneg.
Vse slike na gore-ljudje.net


O Turnu vrh Triglava in planinstvu kot blagovni znamki
27. 07. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar: Prvi del pogovora s predsednikom PZS. Ni več kot včasih, ko je bila planinska romantika in šumenje viharnikov posebna vrednota. Če se danes ne praši in kadi dovolj, je še pristanek na Luni vprašljiv. Zgodovina slovenskega planinstva ne more biti hobi posameznikov. Gorništvo je programirana ideologija, da je Skala za idola izbrala ateista in komunista pa je korajža.
Vse slike na gore-ljudje.net


Specialist za Latinsko Ameriko
13. 07. 2009, ProMo intervju - Janez Pretnar, planinski vodnik, ki je v PZS že več kot 40 let: Ideja za popotniško agencijo znotraj PZS še vedno aktualna. Kaj pravzaprav pomeni izraz treking? Navdušujoče planote na 4000 metrih z velikimi jezeri, polji in mesti. Zakon o GV je razdelil vodnike na dva bregova. Fotogalerija v 27 slikah.
Vse slike na gore-ljudje.net


Manj udobja v kočah in korak več do stene
29. 06. 2009, ProMo intervju - Martin Šolar, Triglavski narodni park: V TNP odgovoren za načrtovanje in razvoj. Vplivi alpinizma na okolje so neznatni, večji so vplivi športnega plezanja, najbolj pa na naravo v gorskem svetu vpliva delovanje planinskih koč. Park ni ovira življenju v njem.
Vse slike na gore-ljudje.net


Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit
15. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji.
Vse slike na gore-ljudje.net

Preplezati smer ne sme biti glavni cilj
01. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Bečan, zmagovalec tekme SP: Najbolje plezam, če ne vem ocene smeri. .....
Vse slike na gore-ljudje.net


Za vellika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce 
18. 05. 2009, ProMo intervju - Andrej Štremfelj, alpinist in himalajec: Najtežje je bilo v Les Droites ...
Vse slike na gore-ljudje.net



Še dolgo bomo na vrhu ista imena 
20. 04. 2009, ProMo intervju - Marjan Zupančič,  šestkratni zmagovalec Triatlona jeklenih: Prvi zmagovalec Teka na Grintovec, državni prvak v gorskih tekih, svetovni prvak v gorskih tekih v kategoriji nad 35 let. Če je treba, navzdol tudi v "medvedka" ...
Vse slike na gore-ljudje.net
Komentarji: 1   slike: 0


NAJ NOVOSTI zime!
25. januar 2010 @ 08:31 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Smučanje.

Nekaj izdelkov, ki predstavljajo vrhunec v razvoju današnje opreme in ki kažejo, kaj se bo uporabljalo v naslednjih letih:

Snowpulse - airbag, ki ščiti tudi glavo in vrat
Gecko - kože, ki držijo brez lepila
Craftov olimpijsk dres - boljši in hitrejši za zmago v Vancouverju
Outdry rokavice - nova tehnologija, ki bo nadomestila GoteTex 
Montrail Masochist - tekaški copat leta v ZDA in VB


Komentarji: 0   slike: 0


Plaz pod Cerro Torrejem
09. januar 2010 @ 17:01 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Italijanski alpinist Fabio Giacomelli je umrl v plazu pod Cerro Torrejem. S partnerjem Eliom Orlandijem sta 1. januarja sestopala po poskusu vzpona v V steni. Snežilo je že dva dni, nasploh je bilo konec decembra vreme v Patagoniji obupno. Giacomelli je prvi končal spuste po vrvi in se odpravil v njuno snežno votlino, da bi zavrel vodo in pripravil večerjo. Približno ob devetih zvečer, ko je bil Orlandi še v steni, ga je presenetil plaz. Orlandi, odličen poznavalec Patagonije, ni v temi videl ničesar, a je kmalu dojel, kaj se je zgodilo. Med stalnim proženjem novih plazov je sam tri dni iskal in kopal, preden je mrtvega Fabia našel v čelnem delu plazovine. Petega januarja ga je, ne brez novih težav, na ramenih prinesel v vasico El Chantel.
Giacomelli in Orlandi, oba znana in izkušena alpinista, sta obrnila 200 metrov pod vrhom v novi prvenstveni smeri, kjer sta poskušala že leto pred tem. Želela sta osvojiti vrh in raztresti pepel pokojnega prijatelja Cesarino Fava, ki je umrl leta 2008 po objavi svojega prvenca, zgodovine gore Cerro Torre. 51 letni Giacomelli je zapustil ženo in dva otroka.

alpinist.com, planetmountain.com (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


Druga stopnja Mt. Everesta
09. januar 2010 @ 10:58 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Znamenita stopnja v SV grebenu na višini 8600 m ima lepo zgodovino. O osvajanju Mt. Everesta je sicer težko povedati kaj novega. Je bil uspešen že eden prvih poskusov osvojitve najvišje gore na zemlji? Ali sta bila leta 1953 res prva na vrhu Hillary in Tensing ali sta morda že leta 1924 uspela Mallory in Irving? Slednja sta na Everestu umrla 8. junija 1924. Knjiga Primer Mallory avtorja Jochena Hemmleba se bere kot dobra kriminalka, a ob glavni zgodbi sta zanimivi tudi dve drugi: o takratni alpinistični opremi in konkretnih plezalnih težavah.

Fotografije iz leta 1920 so zanimive in presenetljive. Ljudje v višini nad 8000 metrov v jopičih iz gabardena in v usnjenih čevljih brez derez! Toda kar na prvi pogled izgleda primitivno in pomankljivo, ima tudi svoje kvalitete. Oblačila so rezultat dolgoletnih izkušenj iz polarnih ekspedicij. Kombinacija različnih materialov združuje toplotno izolacijo, parapropustnost, zaščito pred vetrom in omogoča gibljivost. Tako danes delujejo plasti termo perila in velurja pod takšno ali drugačno membrano. A membrane v tistih časih ni bilo. Takratna obleka je nekako zadoščala za hiter vzpon v lepem vremenu. Toda, če ni šlo vse gladko, če je bilo potrebno bivakirati ... Norton in Somervell sta leta 1924 kot prva jurišna naveza v takšnih oblačilih brez kisika prišla skoraj do 8600 m. Mallory je bil sprva odločno proti uporabi jeklenk, saj se mu je to zdelo nešportno. Zanje se je odločil šele, ko je spoznal, da sicer nima nobenih možnosti. Z Irwinom sta 8. junija zjutraj krenila proti vrhu. Vprašanje je, ali so ventili na jeklenkah s kisikom sploh delovali. Eden izmed ventilov naj bi puščal, to jeklenko so leta 1999 našli na 8480 metrih. To je do danes tudi zadnja, najvišja sled za obema pionirjema. Vse kar se je dogajalo višje so špekulacije. In višje sta le še znani Everestovi stopnji ...

Druga stopnja na 8600 metrih je visoka dobrih 20 metrov, krušljiva in zadnjih 5 metrov navpična, nekoliko previsna. Noell , ki se je takrat kot njuna podpora povzpel do zadnjega tabora, je sprva mislil, da ju je videl tu, ko so se za hip razkadili oblaki. Vendar kasneje ni bil več prepričan. Je možno, da je bilo to ključno mesto preplezano že leta 1924? "V takratnih čevljih z žeblji nikoli!" je odločen Reinhold Messner. "Če je bil katerikoli del takratne opreme primerljiv z današnjo, so bili čevlji", trdi ameriški snemalec in večkratni osvajalec Everesta David Breashears. "Mallory in Irvine bi stopnjo lahko preplezala, velja se zamisliti" pa meni Američan Anker, ki je tam uspel leta 2007. Stopnjo so leta 1960 zmogli Kitajci v mega ekspedicijskem stilu (214 članov, masa opreme, veliko časa). V petmetrski previsni poči so uporabili živo lestev, prvi v navezi je stopil soplezalcu na rame. Pri tem je sezul čevlje (?!) in kasneje izgubil obe stopali. Leta 1985 jo Katalonec Oscar Cadiach prvikrat prepleza prosto, leta 2001 jo Avstrijec Theo Fritsche prosto solira. Oba jo ocenita s V do V+. Leta 1997 je Drugo stopnjo plezal in kasneje nazorno opisal pokojni Pavle Kozjek: "Druga stopnja, dvajsetmetrski navpičen odstavek na višini malo pod 8700 metrov, je bila od nekdaj ključ do vrha Everesta s tibetanske strani. Tudi danes, ko so tam pritrjene vrvi in celo aluminijasta lestev. Da se ne bi utrujal z visenjem na rokah, sem se sklenil prebiti čeznjo naenkrat, brez vmesnih oddihov, ki so na takšni višini pravilo. Šlo je presenetljivo dobro in celo hitro, a dolg sem plačal takoj zatem: ležeč na produ in skrčen v dve gubi sem nekaj minut obupno lovil razredčeni himalajski zrak. A zadnja resnejša ovira je bila za menoj, pot do vrha bi od tam naprej morala biti le še vprašanje časa".
Kako se je končal vzpon na Streho sveta 8.6.1924? Pozno popoldan tistega dne se naveza izčrpana vrača. Pod prvo stopnjo se je zgodilo ... Irvine je izgubil cepin (najdejo ga 9 let kasneje), naveza se razdvoji, vrv se pretrga, Mallory omahne ... Truplo je prvi odkril kitajski alpinist leta 1975, ponovno pa ga je našla v ta nemen organizirana odprava leta 1999. Položaj in lega najdenega trupla ter sledi krvi na njegovi obleki kažejo, da je prvi padec preživel in se je šele kasneje smrtno ponesrečil. In Irwine? Izgleda, da ga je pri sestopu ujela tema in je potem pri bivakiranju na 8400 zmrznil. Tam je sedel 36 let, ko ga je presenečen zagledal še en kitajski alpinist.

»Tatort Mount Everest: Der Fall Mallory«, Neue Fakten und Hintergründe, Jochen Hemmleb 272 strani, € 24,95, Založba Langen-Müller, München 2009, Bergsteiger, gore-ljudje.net (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


Outdry rokavice, nova tehnologija
13. december 2009 @ 13:50 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Smučanje.

''Imel sem OutDry izkušnjo na Antarktiki, za katero sem mnenja, da bo cenjena. Na poti s smučanja smo se odločili, da seboj vzamemo nekaj ledu, ki ga bomo porabili za koktajle zvečer. Saj veste, harmonija, dvanajst let star Scotch ohlajen z ledom izpred tisočih. Prijatelji so se s cepini trudili potegniti kose z vode, jaz pa optimistično segel vanjo in potegnil ven primerno veliko ledeno kocko. Ostali, osem jih je bilo, niso verjeli dokler niso rokavic poskusili sami. Bile so suhe in tople. Suhe po celodnevnem smučanju, potem ko sem jih namočil v zaledenelo morje in v njih držal kos ledu od katerega je teklo. Hvala za odlične produkte.''
Prednosti membrane OutDry so najbolj hvalevredne predvsem pri uporabi v obutvi in rokavicah. Do sedaj znan način vstavljanja PU membrane je zapleten, problem je spajanje pri šivih pa naj gre za leplenje ali varenje. PU membrana (---tex) je sicer najbolj uporabljana, ima pa par slabosti, ki jih ne gre zanemariti. Prva in tudi glavna slabost je njeno odstopanje od zunanjega tekstila, t.i. nespojenost. Na vsak kos zunanjega sloja tkanine(usnje, tekstil) je zato potrebno PU membrano posebej pritrditi. Pri taki obdelavi pride do potrebe po šivanju. Pri spojih, lepljenih ali šivanih, vlaga ne prehaja na zunanjo plast in stvar ne ''diha''. Med vrhnjo plastjo(npr. usnje) in membrano ostaja prostor, ki ga zaradi prepustnosti prve prej ali slej napolni voda. Ta, ujeta med obema plastema, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje, pritisk na membrano se poveča in voda prej ali slej preide v notranjost.
Bistvena prednost OutDry membrane je enotnost z zunanjim slojem (usnje, tekstil). Najprej je narejena zunanja školjka (tekstila, usnja) z vsemi šivi, šele potem se na notranjo stran s pomočjo toplote pritrdi membrano.  Izparevanje vlage je boljše, ker ni nobenih spojev, ki bi zmanjševali prepustnost vlage. Ni prostora za vodo med plastmi, pritisk vode na OutDry je nižji, voda ne prehaja v notranjost.   
Mountain Hardwear je glavni partner Outdry-a na področju rokavic: Mountain Hardwear Hydra, Mountain Hardwear Guajillo    M.M.
Komentarji: 0   slike: 0


Snowpulse - airbag, ki ščiti tudi glavo in vrat
07. december 2009 @ 13:39 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Smučanje.

Snowpulse nahrbtniki: 15, 30 in 45 litrov 
Plazovi so poleg zdrsov največji faktor tveganja pri zimskih obiskih gora, še posebej so jim izpostavljeni turni smučarji. Razvoj opreme v to smer se je začel z lavinskimi žolnami, ki pa imajo kljub velikemu napredku dve veliki slabosti: ne delujejo preventivno in učinkovite so zgolj v skupini, skupaj z dodatno opremo. Pojav airbagov oz. zračnih blazin prav gotovo pomeni revolucionarno rešitev. Še posebej to velja za t.i. "drugo" verzijo zračnih blazin, ki jih je predstavil švicarski Snowpulse. Gre za to, da ima blazina dodatno zaščito za glavo in vrat, s čimer se dramatično povečuje možnost preživetja v plazu. Poglejmo po vrsti bistvene prednosti airbaga Snowpulse, ji je sicer na voljo v treh različnih nahrbtnikih (15, 30, 45 litrov):
1. Prva in najpomembnejša prednost je, da telo in še posebej glava ostajajata na površju, torej sta zaščiteni pred mehanskimi poškodbami.
2. Zračni blazini sta dobro vidni v plazovini.
3. Aktiviranje je enostavno, odzivnost hitra.
4. Uporabnost nahrbtnika ni manjša zaradi dodanega airbaga, teža je še sprejemljiva.
5. Zelo pomembno je, da se po sprožitvi bombice lahko napolnijo, za to je poskrbljeno pri prodajalcu. 

Dr.Iztok Tomazin, reševalec letalec in predstavnik Slovenije v IKAR: "Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje, počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.
Uporaba plazovne zračne blazine je najboljša izbira med vsemi posamičnimi pripomočki za varstvo pred plazovi. Tako je uradno stališče IKAR in moje osebno stališče. Zračna blazina precej zmanjša možnost, da nas plaz zasuje, če pa se to že zgodi, je stopnja preživetja največja. Korak naprej in pomembna prednost so zračne blazine z dodatno zaščito za glavo in vrat (Snowpulse). Prav pri teh modelih je bila tudi zanesljivost sprožitve po znanih podatkih 100%. Sicer je bilo zadnjo zimo v evropskih gorah registriranih 10 primerov, ko se blazina ni sprožila.
Verjetnost preživetja se poveča s kombinirano uporabo zračne blazine in lavinske žolne. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi." Več: ProMo intervju z dr.Tomazinom. Snowpulse
Snowpulse nahrbtniki: 15, 30 in 45 litrov 
Komentarji: 0   slike: 0


Nepreplezani vrhovi v Tibetu
28. november 2009 @ 18:01 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Znani japonski raziskovalec Tamotsu Nakamura že od leta 1990 sistematično raziskuje gore V Tibeta in JZ Kitajske, tudi po dvakrat letno. Sedaj se je vrnil iz še ene svoje poti po neodkritih predelih tega dela našega planeta. V petih tednih je prepotoval 4800 km od Lhase in nazaj po območju Nyainqentanglha in Kangri Garpo. Kljub ostri kontroli tujih obiskovalcev mu je med drugim uspelo fotografirati dolino, ki jo tuje oči še niso videle. Prinesel pa je tudi atraktivne posnetke številnih še nepreplezanih vrhov.


Več fotografij na climbing.com
Komentarji: 0   slike: 0


D.Karničar: Sinji slap je freeride scena
20. november 2009 @ 19:57 | Teme Alpinizem, Gorništvo, ProMo Intervju, Smučanje.

Davo, kaj je smisel smučanja v gorah? Pogosto imamo priložnost videti freeride filme s skoki čez več desetmetrske stene, vijuganje pri polni hitrosti in, na drugi strani, utrujenega alpinističnega smučarja, ki nerodno poskakuje ali bočno drsi navzdol. Gre za isto stvar?
Smisel smučanja je peljati, kar ponuja zasnežena pokrajina. Freeride je zelo atraktivna oblika smučanja izven urejenih smučišč, kjer je dovolj pršiča, z zgolj nekaj sto metrov višinske razlike. Lahko pristopimo s helikopterjem ali naokrog. Tudi sam rad vriskam v pršiču, vendar me nekaj minutno uživanje ne izpolni. Nerodno pa poskakujejo tisti, ki so nevešči zahtevnosti situacije in imajo nezadostno tehnično znanje.

Smučanje ali alpinizem v domačih strminah?

Na Youtube lahko videmo video smučanja po smeri Fritsch-Lindenbach v Grintovcu, ki ste ga z avtorji označili za najbolj strmega in ekstremnega v Evropi. Nekateri komentarji so kar "sočni". Verjetno ne gre za hude poznavalce, a roko na srce, zavojev je bilo bolj malo. Je smiselno siliti s smučmi v tako strmino?
Prihajam iz hribov in na smučanje gledam kot na alpinizem. Tako kot je smer treba preplezati, jo je treba tudi presmučati. Držim se načela, da to storim brez pomagal: cepina ali vrvi. To je zame psihična potrditev, da si upam.

Je kdo, ki bi to smer tekoče presmučal? Freeriderji vozijo vedno daljše odseke, ne gre več le za en skok in kup pršiča.
To ni smer za freeride, preveč je ostrih prehodov, robov. Hitrost je tu nevarna.

Katero je pravzaprav tvoje najboljše smučanje? Mislim kompleksno, vključujoč zahtevnost višino, stil?
»Naj« smučarija? Za opazovalčevo oko ali akterje, po lagodni ali doživljajski plati? Za razmazane in nastopaške fantine ali z vidika gorništva? Moja »naj« smučarija je Denali, 4000 m višinske razlike, težkega za vzorec, ostalo užitki na različnih strukturah snega.

Everest 2000. Veliko dal in tudi kaj vzel. 

In nasploh? Kako bi primerjal svoj pristop oz. način smučanja z velikimi klasiki ekstremnega smučanja, kot so Silvane Sudan, Jean Marc Boivin, mogoče Hans Kammerlander?
Zelo težko ocenim, razmere so spremenljive, poročanje velikokrat tendenciozno. Za območje Himalaje sem podobno vprašanje namenil g. Elizabeth Hawley. Odgovorila je, da si s prekinitvami večina ne dela skrbi in zato postavlja Annapurno in Everest v ospredje. Vemo za drzne smučarije, tudi Čarov in Tomazinev Gasherbrum. Dejavnost je vendar še premlada za neke dokončne ocene.

Pisali smo o spustu z Manasluja, zopet se je odprlo vprašanje, kakšno smučanje ja pravo: prekinjeno ali neprekinjeno, s kisikom ali brez, z varovanjem ali ne. Če mene vprašaš, le da je s stilom ...
Seveda je stil odvisen od smučarskega znanja. Pomembno je, da smučamo, torej da ne uporabljamo pomagal, kot sta cepin ali vrv. Predvsem cepin pri borderjih in » štamfanje pri smučarjih. Tudi meni je nelagodno za območja, kjer sem bil obupno počasen! Absolutno pa je treba »gorniško« to povedati. Stena (gora) je presmučana, ko je presmučana v celoti. Vsaka prekinitev, meter ali 500 metrov, prav vseeno, skazi uspeh, le le delna rešitev. Popolno pa je takrat, ko pride nekdo, ki je boljši od nas, je imel še boljše pogoje, uporablja primernejšo opremo

Sinji slap - freeride pod Češko kočo?

Tvoj mogoče najbolj odmeven podvig je Sinji slap pod Češko kočo. Tu bi bolj kot o smučanju lahko govorili o padanju in pristajanju? Predpogoj je dovolj pršiča?
Sinji slap z vidika opravljene ture skoraj nič ne šteje, je freeride scena, le da gre za led in ne pršič. Najugodnejši je, ko po hitrem vremenskem preobratu zapade sneg in se lepi na led, takrat celo delno lahko kontroliramo hitrost padca oz. drsenja. Za zaustavitev ni pogoj pršič, je pa varneje. Kočljiv je spodnji skok, tu se doskoči na polico sredi sveče in če je preveč snega, se lahko splazi. Se mi je že zgodilo, da sem tistih 15-20 metrov s snegom vred odletel v žleb spodaj. Je atraktivno, doslej sem peljal čez osemkrat, razmere so bile različne. Zato lahko trdim, da je po doživljajski plati in z vidika gorniškega uspeha ta slap neprimerljiv s ponovitvijo smučanja Mlinarsko sedlo - Zgornje ravni, ki sta ga že davno zmogla Zaplotnik in Jamnik. Atraktivno je velikokrat zgolj opazovalcem všečno. Mi se moramo odločiti, zakaj smučamo v gorah!

Pri najtežjih spustih nisi uporabljal turne opreme, ampak alpsko. Zanesljiva vez, tekmovalni pancarji in predvsem prave slalomske smuči (dovolj trde, ustrezno nabrušene), je to poenostavljeno rečeno, prava oprema?
Prava oprema za alpinistično smučanje se na veliko srečo zelo hitro izpopolnjuje. Tvoja trditev velja za obdobje devedesetih let. Turne smuči različnih dimenzij, trdot, upogljivosti in namembnosti so posledica ugotovljenega trenda perspektive smučarskega športa. Turni čevlji so ožji, da ne nasedajo na trdih strminah, nekoliko težji že nudijo oporo kot smučarski tekmovalni čevlji. Turne vezi so lažje od alpskih, kar nam ob pristopih veliko pomeni, moramo pa jih preizkusiti in jim zaupati. Rad pa opozorim, da ni primerno s povprečno opremo poizkušati smučati na zahtevnih pobočjih!

Dolomiti ponujajo veliko, toda najboljše je bilo na Aljaski.

Bil si serviser in imaš dovolj izkušenj s pripravo smuči V čem je skrivnost brušenja robnikov? Da zagrabijo, a ne preveč, da ne obrnejo na glavo ...
Čudovito je znati pripraviti smuči, je tudi del samozaupanja, preden tvegamo. Kot radi rečemo, robniki morajo biti ostri, pod kotom. Do neke točke mora biti drsna obloga konkavna, od tu naprej konveksna. Ravno prav! Ne gre zato, da ne želim povedati, to mora vsak spoznati zase. Marsikomu pa celo uspe kaj dobrega odsmučati ravno zato, ker teh stvari ne pozna, ker niti ne ve, kako nabrušene robnike ima ...

In skrivnost zavoja v veliki strmini na zaledeneli podlagi?
Zavoj na trdem in v strmini nad 50 stopinj? Opisati je predolgo, rad pa pokažem, če si ljudje vzamejo čas. Nežen in odločen je treba biti, kot pri ... Če komu asociacija pomaga, ni slabo!

Med alpinisti je večkrat, v šali ali pa tudi ne, moč zaslediti neko vzporednico stena/ženska. Je za moškega, za alpinista lahko to enakovreden izziv? Ljubezen na prvi pogled, osvajanje, osvojitev? In nato naslednja stena ...
V začetni fazi je med motivi prisotna samo potrditev. To se nadaljuje tudi, ko zvišujemo težavnost, tveganje, vse do slutenega vrhnjega nivoja posameznika. Ob vzdrževanju nivoja uspešnosti se poraja skušnjava, narediti korak v neznano, v območje za katerega čutimo, da je preko osebne meje! Takrat se odpre motiv doživetja. Zaradi želje lastnega obstoja zavestno postavimo doživetje pred rezultatski motiv. Če nekdo lahko ob tem razmišlja še o nasprotnem spolu, toliko popolneje zanj.

Kako razmišljaš ti? Večkrat smo lahko brali o tem, da imaš veliko otrok z več ženskami. Gre za življensko filozofijo, tako močna čustva ali se stvari preprosto zgodijo?
Iztok Mlakar v eni svojih pesmi poje »Od tistih, ki jih ne poznamo, vemo vsi največ«. Trudim se izpolniti pričakovanja, seveda imam ob tem svoje poglede na nujnosti bivanja in hierarhijo vrednot. Res sem si zadal težak nahrbtnik. Morda je bolje, da govoriva o snegu…

Živiš na svojem rodnem Jezerskem. Precej običajno je postalo vprašanje (nedeljskih) turistov: tako lep kraj, pa tako malo ponudbe, kaj vse bi se dalo tu narediti ... Ste domačini namenoma izbrali mir in ne turističnega vrveža? Sicer pa si nekaj začenjal v to smer, imaš kaj v planu?
Jezersko! Ne da bi se kaj odločili, ker se zares še nismo nič odločili - je kot je. Mnogo je dejavnikov, ki na to vplivajo, vendar ne bi o tem na tem mestu. Gotovo pa je, da sledim želji, ki ima vedno več prostora v mojem življenju; preživeti doma. Narediti je treba kot ob vzponu na goro - če izostane en korak, nismo prišli do želene točke. Gotovo pa se bom moral marsičesa še naučiti, vendar na to goro želim priti. Vse bližje sem tej turi!

Projekt "7 Summits" se je končal z Antarktiko

Projekt "7 Summits" skupaj z Everestom je tvoje življensko delo. Nekaj kapitala za kakšno posmučarsko naložbo je prav gotovo navrgel. Medijsko si bil dobro »pokrit«. Si izkoristil to podporo medijev?
Zadovoljen sem s prepoznavnostjo. Koliko pa jo uporabim v komercialne namene, kot namiguješ, pa je posledica mojih aktivnosti v alpinizmu. Sam ne zmorem preveč različnih dejavnosti v istem obdobju. Lahko sem v očeh opazovalca nesposoben in len, lahko pa razume, da za vrnitev domov ni dovolj dober krvni tlak in ostri robniki. Uravnoteženost vsega v življenju mi edino da korajžo za večja tveganja.

V seznamu kategoriziranih športnikov za 2008 je več kot 40 alpinistov, plezalcev in smučarjev, tebe nisem našel. Služba v vojski ali policiji, si zraven?
Dogaja se mi, da zadnja leta niti sprotnih statističnih podatkov o dejavnostih v gorah ne vodim redno. Doživljajski moment je presegel rezultatskega. Bil sem 10 let kategoriziran v najvišjem rangu - svetovni razred Bodi dovolj! Bolj od ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve!

Lansko leto sta z bratom Drejcem naredila nekaj dobrih študij spustov in jih objavila na GL. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi letos?
Vsekakor. Rad smučam in še bom smučal – pazljivo, preudarno, strmo in položno. To je skušnjava ali predanost ali poslanstvo ali utvara, ne vem … Naloga Alpinista pa je bila, je in ostane, da zna tudi poročati o svojih raziskovanjih. Po Lionelu Terayu je alpinist raziskovalec, torej smo dolžni tudi povedati, pa čeprav le o snežinkah, robnikih, čudovitih jutrih in bežečih meglicah.

Kako naprej, K2 ostaja v planu?
O smučanju s K2 se bom odločil do konca letošnjega leta.

Fotografije: arhiv Karničar                                        Srečo Rehberger

Komentarji: 0   slike: 0


S padalom okoli Masherbruma
19. november 2009 @ 20:37 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Španec Ramón Morillas je postavil nov višinski rekord v poletu s padalom. S pomočjo "paramotorja" se je dvignil na 7800 metrov. Vse se je dogajalo v neposredni bližini Masherbruma (7821 m) in to pri temperaturah 30 stopinj C pod ničlo. Največjo nevarnost pri takih podvigih predstavlja letenje blizu sten, mraz in redek zrak.
Drugi član odprave, Belgijec Tom de Dorlodot, se je brez pomoči motorja dvignil do 6625 metrov. Nihče od njiju ni uporabljal kisika. "Prizadel me je močan efekt višinske bolezni. Za nekaj časa sem izgubil vid, dejansko nisem videl ničesar". Kot je pokazal GPS se je iz 3600 metrov ob močni termiki v 11 minutah dvignil na 6625 metrov. "Bil je precej slab občutek, leteti skoraj slep med vrhovi na višini 7000 metrov". Največjo nevarnost predstavlja letenje blizu sten, mraz in redek zrak.

video: http://www.altitudenangaparbat.org/
http://www.thomasdedorlodot.blogspot.com,http://www.planetmountain.com

Komentarji: 0   slike: 0


Banff Mountain Photography
27. oktober 2009 @ 22:33 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Tradicionalni filmski festival v Banffu v Kanadi bo potekal med 31. oktobrom in 8. novembrom. Kot najbolj atraktivni gostje se napovedujejo Chris Sharma, Ueli Steck in Royala Robbinsa.

Prve nagrade so podelili že pred uradnim začetkom. V kategoriji Banff Mountain Photography za najboljšo fotografijo iz gora, je sodelovalo 600 fotografov z skupno 4000 fotografijami. Zmagala Nathalie Daoust s svojo fotografijo "Frozen in Time.", ki jo je komentirala takole: "Poskušala sem ohraniti ne le spomin na kraj, ampak tudi moje stanje duha, medtem ko razmišljam o kulisi. Kot nekoga, ki se je odločil, da začasno prekine čas in ostane ujet v surrealističnem svetu."

Frozen in Time, najboljša fotografija Banffa 2009


www.banffcentre.ca



Komentarji: 0   slike: 0


S smučmi z Manasluja (8156 m)
01. oktober 2009 @ 15:25 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Angleža Guy Willett (na sliki) and Emma Jack sta se povzpela na Manaslu (8156m) in se z vrha spustila na smučeh. Manaslu je 8 najvišji vrh na planetu. To je prvi angleški spust z vrha Manasluja in prav mogoče, da je tudi prvi nasploh.

 

 

Komentarji: 0   slike: 0


Dr. Iztok Tomazin
20. september 2009 @ 15:03 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje, ProMo Intervju.

Iztok, si zdravnik in direktor Zdravstvenega doma, ob tem pa še gorski reševalec letalec, zdravnik SHNP (Služba helikopterske nujne pomoči) in predstavnik Slovenije v Medicinski komisiji IKAR. Precej odgovornih in zahtevnih funkcij, je še kaj časa za alpinizem?
Največ časa in energije sem že vse od začetka študija, v zadnjem obdobju pa še toliko bolj, posvetil medicini. Biti zdravnik mi je več kot samo poklic, to dojemam kot poslanstvo in način življenja, čeprav se morda sliši kot oguljena fraza. Na drugem mestu je seveda alpinizem v vseh mogočih oblikah, od samotnih potepanj po brezpotjih do osemtisočakov, od prostega plezanja do zaledenelih slapov, alpinističnega smučanja itd.

Zdravniška oskrba nosačev na ledeniku Baltoro v pakistanskem Karakorumu

Vse našteto so idealne predispozicije za vrhunskega gorskega reševalca letalca, kar dejansko tudi si. Sodeluješ potemtakem le pri helikopterskih intervencijah in kdo od zdravnikov je potem vključen pri klasičnih reševanjih?                                                                                            Vsi aktivni zdravniki GRZS, tudi zdravniki letalci, sodelujemo tudi na klasičnih akcijah. Prisotnost zdravnika na klasični akciji je enako pomembna kot pri helikopterski, včasih še bolj, saj je pacient pri klasičnem transportu še bolj izpostavljen neugodnim dejavnikom, pa tudi dlje traja. Seveda je idealno, če je zdravnik zelo izkušen v urgentni medicini in hkrati odličen ali celo vrhunski alpinist.

 

Letošnja sezona v gorah se počasi končuje. Je kakorkoli odstopala od predhodnih? Na koliko reševanjih si sodeloval?
Po številu nesreč, tudi smrtnih, bo to očitno ena od najbolj negativnih sezon doslej. Slovenski gorski reševalci smo že pri okoli 300 reševanjih v letošnjem letu, sam sem letos zaradi številnih, predvsem službenih obveznosti, doslej sodeloval le na 16 reševanjih, pretežno s helikopterjem.

 

Skupno pa to pomeni?
Na pamet točno ne vem, vsekakor v več kot 400 v domačih in nekaj deset v tujih gorah.

 

Na kakšnem nivoju je pravzaprav naša gorska reševalna zveza, tudi v primerjavi z drugimi državimi? Če vprašam poenostavljeno, višje kotirajo naši zdravniki ali naši gorski reševalci? Kot eden vodilnih imen v sistemu reševanja in dolgoletni zdravnik bi lahko podal realno oceno.
Naše gorsko reševanje je na visokem nivoju, v mnogih pogledih države z najbolj razvito tovrstno dejavnostjo (Švica, Avstrija, Italija, Francija…) dosegamo, v nekaterih morda celo prekašamo, v nekaterih pa malo zaostajamo. Predvsem smo šibki v nekaterih aspektih organizacije helikopterskega reševanja, saj od klica na pomoč do prihoda ekipe na mesto nesreče v povprečju mine preveč časa, tudi sestava ekipe ni vedno optimalna, včasih je preveč lokalizmov ipd. Če bi uspeli organizirati ozko profesionalno jedro helikopterskega reševanja, ki bo takoj dosegljivo vse dni v letu ali celo združiti letalski del GRS s HNMP v eno službo, in se hkrati otresti motečih vplivov policijske in zlasti vojaške birokracije, bi bili lahko v vseh pogledih med najboljšimi službami gorskega reševanja na svetu. Pa da ne bom napačno razumljen: nisem proti sodelovanju policijskimi in vojaškimi piloti in tehniki, ki so večinoma zelo dobri, nekateri celo odlični, enako velja tudi za gorske policiste, tudi helikopterje imata policija in vojska zelo primerne, marsikje nam jih zavidajo. Zelo omejujoč pa je zbirokratiziran, mnogo prepočasen sistem aktivacije zlasti vojaških helikopterjev, poleg tega Slovenija kot verjetno edina od razvitih držav sploh nima helikopterja, ki bi bil namenjen izključno za potrebe nujne medicinske pomoči in gorskega reševanja. Pa da ne bo govora samo o letalskem reševanju – temelj gorsko reševalne dejavnosti bi tudi vnaprej morala ostati široka amaterska baza društev in postaj zlasti v krajih blizu gora, tako kot doslej. Torej konstruktivno sožitje in sodelovanje med ozkim, vrhunsko usposobljenim profesionalnim jedrom in široko amatersko bazo, ki se dopolnjujeta in dobro sodelujeta podobno kot imamo, seveda v precej večjem obsegu, pri gasilcih. Tako ne bi nihče nič izgubil, kar se nekateri v GRZS bojijo, pač pa bi samo pridobili, predvsem seveda ponesrečenci in bolniki. Izboljšati bi bilo potrebno tudi mesto in vlogo GRZS v državi in družbi, tukaj nas čaka še veliko dela (zakon o gorskem reševanju ki je npr. na Hrvaškem bistveno pospešil razvoj gorskega reševanja itd.).
Kar pa se tiče kotiranja zdravnikov in reševalcev: tukaj ne bi delal nobenih razlik, med enimi in drugimi so nekateri odlični po strokovni, drugi po gorniški plati, nekateri v obojem, nekateri pa tudi niso. Izrazito slabih ni, saj je kar nekaj filtrov. Ena od težav je, da primanjkuje zdravnikov alpinistov ali vsaj dobrih gornikov.

Gorsko reševanje s helikopterjem v Karavankah.

Je tvoja naloga zgolj zdravniška pomoč ali sodeluješ tudi pri ostalih manevrih?
Primarna naloga zdravnika pri gorskem reševanju je oskrba ponesrečenca, reševalca pa tehnični in drugi manevri reševanja ipd. Seveda pa gre za timsko delo in si med sabo pomagamo na vseh področjih. Glede na moje izkušnje, alpinistične in druge sposobnosti pa seveda v praksi po potrebi opravljam vse, tudi najzahtevnejše reševalne manevre. Z reševalcem se ponavadi dogovoriva, kaj bo kdo delal. Če je na primer reševalec manj izkušen ali pa če gre za zelo hude poškodbe, grem prvi na vitlo in do ponesrečenca, tudi v steno, če je treba, sicer je to delo reševalca, zdravnik mu sledi, če je potrebno. Poudariti je treba, da imajo zdravniki enak program tehničnega usposabljanja kot reševalci letalci, seveda pa je nesmiselno, da gre v steno na vitlo prvi zdravnik, ki ni alpinist, ki nima ustreznih izkušenj. Skratka, vsak naj bi delal tisto, kar najbolj obvlada in hkrati pomaga drugim na drugih področjih.

 

Kako pravzaprav poteka reševanje, od prvega klica do odhoda ekipe? Je sistem dodelan?
Prav tu bi se dalo še kaj poenostaviti in izboljšati, prevečkrat se izgublja dragoceni čas. Tu se vidi razlika med amaterizmom in profesionalizmom. Poškodovanec ali očividec kliče 112, operativec v centru za obveščanje (112) klic na pomoč posreduje lokalnim reševalcem, ki se odločijo o načinu reševanja. Ne moremo pričakovati, da bo vsak od nekaj sto slovenskih amaterskih gorskih reševalcev, ki je v času neke nesreče lahko dežuren v domačem društvu in sprejme tak klic, tudi optimalno ukrepal. V času dežurstva ekipe za helikoptersko reševanje med glavno poletno planinsko sezono bi morali nujni klici preko Centra brez posrednikov takoj priti do dežurne ekipe na Brniku, kjer naj bi zdravnik ocenil resnost stanja in se skupaj z reševalcem in posadko helikopterja odločil o optimalnem ukrepanju. Vzporedno pa je seveda potrebno obveščanje in aktiviranje lokalne ekipe, ki se vključuje v reševanje, če se helikopterski ekipi kaj zalomi ali če ima več intervencij hkrati. Tukaj smo seveda v zdravstvu, v službi nujne medicinske pomoči, bolje organizirani in hitrejši, ker smo pač samostojna, profesionalna služba z jasnimi standardi - ko preko Centra (112) ali direktno od očividcev dobimo obvestilo o potrebi po nujni intervenciji, vsa ekipa (zdravnik, tehnik ali sestra in voznik reševalec) steče do rešilca in z opozorilnimi znaki v najkrajšem možnem času z vso potrebno opremo doseže mesto nesreče. Če je potrebna pomoč sosednjih enot ali HNMP pa imamo tudi jasne protokole hitrega ukrepanja. Skratka profesionalen sistem odzivanja. Seveda to velja za terene, ki so dostopni službi NMP.

 

Dobro urejena zavarovalna politika je verjetno osnova za celo zadevo. V katerih primerih bi reševani načelno morali sami nositi stroške le-tega?
Zaenkrat se stroški gorskega reševanja krijejo solidarno, iz državnega proračuna, helikopterski prevozi v primeru poškodb in bolezni konkretno iz zdravstvene blagajne (ZZZS). To ima dobre in slabe plati, po eni strani je pomoč za reševance zagotovljena brez njihovih stroškov, po drugi strani se dogajajo tudi malomarnosti ali celo zlorabe, za katere pa ni pošteno, da jih pokriva proračun, torej vsi državljani. Postopek za izterjavo stroškov pri gorskem reševanju v Sloveniji je zaenkrat redkost, večinoma v primerih očitne malomarnosti ali zlorabe.

 

So bili primeri v praksi, ko je reševani morali povrniti stroške reševanja? Se je končalo z zahtevkom ali je prišlo do plačila?
Skoraj vsako leto je bilo nekaj takih primerov, v zadnjih letih je bilo medijsko najbolj izpostavljeno reševanje v Špiku, ko sta ob poslabšanju vremena plezalca obtičala v steni in ju je rešila dežurna helikopterska ekipa. Izidov zahtevkov ne spremljam, to je stvar organizacije in države, reševalci se ne sprašujemo ali gremo reševat pijanca, ki se je potolkel po lastni krivdi ali pa nekoga, ki je povsem nepričakovano zbolel. Ko je potrebna pomoč, ni selekcije, o vzrokih se sprašujemo po opravljenem delu.

 

Verjetno je težko govoriti o tem, morda tudi neetično, pa vendarle - najtežji primer reševanja?
Veliko je bilo zelo zahtevnih reševanj, tako tehnično, telesno in duševno. Najtežje je pri težko poškodovanih ali hudo bolnih, umirajočih ali mrtvih, še posebej, če gre za znance, soplezalce in prijatelje ali otroke. To je duševno najbolj obremenjujoče že med samo intervencijo, ima pa seveda posledice tudi kasneje.

 

Kaj čuti človek, ko prileti več sto metrov po zraku, kakšen je "stik" s steno? Vem, precej teoretično vprašanje, mogoče bi znal vsaj približno odgovoriti. Konec koncev si tudi sam »rad« preizkušal meje možnega ...
Osebne izkušnje več sto metrskega padca, ki se konča na trdih tleh nimam, sicer midva ne bi imela tega intervjuja. Najdalj sem doslej padel 60 metrov globoko med smučanjem v severni steni Begunjščice in se grdo polomil. Dokler se že polomljen nisem nekako obdržal v snežni strmini še visoko v steni, nisem vedel ali se bom ubil ali preživel.. Večkrat sem strmoglavil z zmajem in padalom, nekajkrat celo brez rezervnega padala, a sem se pred usodnim trkom v tla vedno nekako izvlekel, pričakovanje usodnega trka pa je bilo skrajno neprijetno. Seveda pa vsi poznamo poročila o lepih, celo ekstatičnih doživetjih med padanjem v verjetno smrt. Verjamem, da je nekaj na tem, najbrž pa ni pravilo.

 

Glavni razlogi nesreč tako poleti kot pozimi so zdrsi in padci. Vendar se pozimi največ govori o plazovih.
Plazovi so v naših gorah za enkrat med redkejšimi vzroki nesreč, precej drugače je v Alpah.

 

Imamo pa prav tu veliko preventive: lavinske žolne, zračne blazine, … Kam gre razvoj, kaj ti priporočaš?
Osebno najbolj priporočam, taka so tudi uradna priporočila IKAR, uporabo plazovne zračne blazine (airbag) kot pripomočka, ki precej zmanjša možnost, da nas sneg v plazu zasuje in hkrati plazovno žolno, ki v primeru, da nas plaz vseeno zasuje, omogoča ustrezno opremljenim sopotnikom ali reševalcem, da nas hitro najdejo. Z uporabo obeh pripomočkov je stopnja preživetja v plazu največja, od posamičnih pripomočkov pa je stopnja preživetja največja pri airbagu, nekoliko nižja pa pri žolni. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi.

 

Kakšna je smrt pod plazom?
Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje – počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.

Plaz v južni steni Lotseja (1981) tik preden nas je oplazil. Če ne bi bili pripeti na fiksno vrv, bi nas razmetalo po ledeniku in pomedlo v razpoke.

Kaj lahko stori smučar, ki ga odnese plaz? Kakšne 2, 3 sekunde morda lahko kaj ukrene…
Dokler še lahko stoji na nogah oziroma lahko smuča, naj poskuša čim hitreje odsmučati iz območja plazu. Ko ga plaz zajame, je potrebno odpeti ali sneti vso opremo (smuči, palice, nahrbtnik, razen če nimamo takega z airbagom). To seveda ni enostavno. Če ima airbag, naj ga takoj sproži. Ko nas nosi plaz, naj bi se s plavalnimi gibi skušali obdržati na površju in hkrati ščitili glavo in vratno hrbtenico, kar je v divjajoči snežni gmoti dostikrat težko ali nemogoče. Zelo pomembno pa je, da si preden se plaz zaustavi in nas dokončno zasuje, naredimo pred obrazom čim večji prostor za dihanje, od tega je lahko odvisno naše preživetje.

 

Kot zdravnik drugače gledaš na »ekstremne« športe kot bi sicer? Tvegajo zdravniki več ali manj?
Kot dolgoletni vrhunski alpinist in alpinistični smučar gledam na ekstremne športe z določeno naklonjenostjo, vendar imam občutek, da se je večina aktivnosti izrodila v smeri nastopaštva, medijske in seveda sponzorske pozornosti za vsako ceno, tveganja, ki je samo sebi namen, dosežkov zaradi dosežkov. Kot zdravnik in gorski reševalec pa na ekstremne športe seveda gledam tudi iz tega zornega kota, ker dobro vem, kakšne so posledice po dolgoletnem ukvarjanju z vrhunskim ali »ekstremnim« športom in kakšne so posledice po napakah ali nesrečah. Sam v zadnjem tvegam precej manj, kot sem včasih, razlogov za to je veliko, od staranja do množice razmesarjenih trupel, ki sem jih moral pobirati po gorah, seveda pa imam sedaj tudi nekoliko drugačne življenjske prioritete in ambicije. Še najbolj tvegana od vseh mojih sedanjih aktivnosti se mi zdi gorsko reševanje, predvsem zato, ker imamo zaradi velike želje pomagati pogosto zelo visok prag za tveganje, še bolj pa zato, ker reševanje pomeni sodelovanje več ljudi, od katerih lahko vsak stori napako, pa tudi precej tehnike, ki tudi lahko odpove, obojega pa ne morem imeti v celoti pod kontrolo.

 

V vrhunskem športu je doping nekaj, kar visi v zraku. Najboljši atleti, kolesarji, plavalci …, se marsikomu zdijo komaj še verodostojni. Kako je s tem v alpinizmu, nekje nad 8000 metrov, ko gre za preživetje ali zgolj uspešen vzpon? Kolikor vem, so tudi slovenski alpinisti že imeli s seboj v nahrbtniku substance, za vsak slučaj.
Ponosen sem na to, da nikoli v življenju nisem uporabil dopinga, še posebej ob spoznanju, kako velik odstotek alpinistov, pa ne samo vrhunskih, posega po dopingu v različnih oblikah. Ko sem pred nekaj leti začel brati tovrstna poročila in članke, sem bil šokiran. Čeprav sem kot zdravnik in vrhunski alpinist precej vedel o teh stvareh, mi niti na misel ni prišlo, da bi jih uporabljal, naivno sem tudi mislil, da je to v alpinizmu kot visoko etični dejavnosti večinoma tabu, da se uporablja redko ali izjemoma, na primer kadar gre za preživetje, ne pa za rezultate. Edinkrat, ko sem imel za vsak slučaj, če bi šlo za biti ali ne biti, v nahrbtniku par tabletk, ki so sodile med blaga poživila, je bilo na zimskem Daulagiriju, vendar čeprav je šlo za noro zgodbo, ki nas je postavila na mejo preživetja, jih nisem uporabil. Iz številnih, predvsem etičnih razlogov, ne odobravam uporabe poživil ne v alpinizmu ne kjerkoli drugje, saj gre poenostavljeno rečeno za nepošteno, zdravju škodljivo zlorabo substanc za krepitev ega, ki je itak med največjimi sovražniki človekovega razvoja, predvsem mentalnega in duhovnega.

Na vrhu Gašerbruma 1 (8068m) tik pred prvenstvenim smučanjem po S steni z Markom Čarom. Brez dopinga, seveda. Marko je sicer na vrh prinesel eno pločevinko Red Bulla, ki je bil njegov sponzor, vendar je tekočina seveda zmrznila in je bila neuporabna. Foto: Marko Čar.

 

Za kakšna poročila je šlo, nad čem si bil šokiran?
Na primer, nad statistiko, kakšen odstotek »navadnih« gornikov, ne vrhunskih alpinistov, uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.

 

Par tabletk v nahrbtniku … je stvar tako preprosta?
Seveda ne. Poživil je mnogo vrst, z zelo različnimi mehanizmi delovanja in učinki, od takih, ki ti dajo možnost da postrgaš še kakšno rezervo v organizmu, ki je zavestno nisi mogel, do takih z drugačnimi načini delovanja. Nekaj povsem drugega, ne po etični pač pa po praktični plati, je uporabljati poživila v »kontroliranem« okolju npr. atletskega stadiona, na toplem in varnem, kot npr. v gorah, v hudem mrazu, ob dehidraciji in drugih okoliščinah…Odločno odsvetujem, tako iz etičnih kot iz zdravstvenih razlogov.

 

Kaj potem priporočaš, ko so izčrpane vse druge možnosti? Avtogeni trening, "dialog" s steno, posebno prehrano, vegetarijanstvo mogoče?                      Stvari so zelo individualne, od prehrane, hidracije, treninga, do bolj duhovnih in »duhovnih« pristopov. Jaz sem vegetarijanec zaradi etičnih razlogov, ne pa zaradi tega, ker bi mislil,da je vegetarijanska prehrana bistveno boljša za alpinizem od mešane. Seveda pa je bolj zdrava in omogoča tudi ukvarjanje z alpinizmom, tudi z vrhunskim. Intrapsihične in duhovne rezerve v človeku pa so skoraj neomejene, le zelo težko je priti do njih.

Fotografije: arhiv Tomazin
Komentarji: 0   slike: 0


F. Ekar: Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre?
02. avgust 2009 @ 02:14 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Zakaj naj bi se človek sploh včlanil v PZS? Gre za načela in pripadnost ali za čisto praktične prednosti?
Načel je vedno manj, pripadnost pa je vse bolj preračunljiva. Osnovna motivika za vpis v PZS je zavarovanje. Zavarovalne pravice in dodatne možnosti so tako pestre, da zagotovo vsak najde tisto zavarovalno uslugo, ki jo potrebuje. Naslednje motivike so planinske informatike in možnosti zelo razvejanega in kvalitetnega strokovnega usposabljanja. PZS ima skoraj 40 strani od države potrjenih programov, imamo preko 3000 kategoriziranih s strani države registriranih vodnikov, poskrbljeno je za vrhunske statuse s kategorizacijo, tu so še mednarodna strokovna sodelovanja in izmenjave. Tu je planinska literatura, Založba in Planinski Vestnik sta določena vrednota.Popusti pri nočitvah v postojankah s statusom Planinske postojanke v Sloveniji in v državah članic CAA (teh koč je preko 1.300) so vse bolj mikavni. Bogate so mladinske aktivnosti, šole, tabori. in želja po planinskem druženju. Iz meseca v mesec se veča seznam podjetij in s tem trgovin, kjer lahko člani koristijo komercialne ugodnosti svojega članstva. Osnovni cilj včlanjevanja v Planinsko društvo pa je, da se vsak ustrezno usposobi za varno hojo in gibanje po planinskih poteh in brezpotjih v vseh letnih časih. Nekateri to koristijo, drugi pač ne. Tisti, ki se ne vključijo v planinsko organizacijo, gredo žal večinoma tja gor nepripravljeni.

Kvalitetne planinske karte so prepoznaven proizvod PZS.

Kaj danes simbolizira slovensko planinstvo? Pumparice, rdeče dokolenke, veseli vriski in proslave z govori verjetno ne, čeprav morda marsikdo od »zunaj« vidi planinstvo na ta način.
Slovenski planinski simboli so zanesljivo znak PZS, zastava, prapor, modra barva, posebej dragocen je tudi Aljažev stolp. Planinsko kulturni simboli pa odražajo v prijaznosti, pomoči, informiranji, opozorilih, pozdravljanju.

Razpoznavnost planinke in planinca se odraža tudi v upoštevanju planinskega kodeksa in kulturnega vedenja na sploh. Velikokrat se reče, da so planinci resnično dobri ljudje. Srečanja, prijateljevanja, zbor – to so še vedno vrednote in razpoznavnost alpskega planinstva, alpinizma. Tudi planinska pesem utrjuje in zbližuje človeka. Simbol slovenskega planinstva je zanesljivo in mora biti s statutom določena himna Oj Triglav moj dom. To je nekako kooperacija Zemljiča, Aljaža in Bavarcev. Osebno intimno pa mi je najbližja Kje so tiste stezice, ki so včasih bile. Naučili so me jo v prvem razredu in v vsej sentimentalni popolnosti jo dojemam šele danes.

Na tradicijo ne smemo pozabiti, vendar moramo vedeti in dojeti, kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele.

Znak PZS kot osrednji simbol: obris Jalovca, leto nastanka predhodnika SPD, značilne barve

No, to me pa res zanima …
Na štajerskem so bile npr. zelene barve za alpinistične pripravnike, Francozi so imeli »rojalistično« pariško modre barve, Italijani so radi posegali po rumenih barvah, rdeče so bile udomačene pri Avstrijcih in pri nas. Politično jih ne bi izpostavljal, zanesljivo pa »rdeče« barve nogavic niso pomenile, da bi bile komunistične. To so bili statusne razpoznavnosti. In če smo se včasih razpoznavali po tipičnih oblačilih, se danes po tozadevnih blagovnih znamkah. Zgodovinski klobuk model »Luis Trenkerja« je še vedno odlično uporaben.

Kugyjev klobuk ne bi bil uporaben?
Menim, da je nekako enako uporaben, kot blagovna znamka pa ni našel mesta. Je pa ob praznovanju 150 letnice rojstva dr. Juliusa Kugyja PZS močno utrdila Kugyjevo slovensko poreklo, da je bila mati Kugyja Slovenka,da so bili tudi Kugyji po poreklu Slovenci iz Lipja. Založba PZS je izjemno razumljivo in pregledno objavila t.i. rodovni list Kugyja in meni kot predsedniku PZS je tudi uspelo, da bo po 50 letih na rojstni hiši Kugyja v Gorici na spominski plošči tudi dopisana Planinska zveza Slovenije. Prispelo je tudi že pisno pozitivno sporočilo.

Na grobu dr. Juliusa Kugyja v Trstu, Ekar Franc in tržaški župan Roberto Dipiazza 

Pomemben del slovenskega planinstva se dogaja v TNP, tu je tudi največ planinskih koč. Martin Šolar iz vodstva parka je prav za koče dejal, da predstavljajo najbolj negativen vpliv na okolje od vseh dejavnikov, ki jih zasledimo v parku. Kako vidite ta problem, so kakšne aktivnosti v to smer?
Stališče PZS je jasno - na območju TNP je poti in kot planinskih postojank zadosti. Planinske postojanke resnično potrebujejo popolne ekološke zaščite in sanacije, to so primarne obveze in dolžnosti. Enako je na planinskih poteh, tudi teh je zadosti, vendar pa je potreba in želja, da bi bile bolj urejene. V letošnjem septembru bo MG izdalo razpis za posodabljanje planinskih postojank v vrednosti blizu 2 mio EUR. To bo priložnost, da se kritične točke dokončno uredijo. Pri tem pa ne smemo mimo ostalih neplaninskih objektov v parku , ki so tudi določeni onesnaževalci. Funkcija TNP bo morala postati strokovno partnersko aktivnejša.

Dom  v Tamarju in Jalovec. Bo 2 mio EUR dovolj že (če bo) ekološko ureditev planinskih postojank v TNP?

Lani se je zapletlo na relaciji do GRZS (Gorske reševalne zveze) zaradi dokumentacijo bivše Gorske reševalne službe.
SPD je v letu 1912 ustanovil tudi reševalno dejavnost za lastno članstvo, pa tudi za ostale obiskovalce gora. Z ustanovitvijo PZS leta 1948, kot naslednice SPD, je dejavnost prešla nanjo. Torej je gorsko reševalna dejavnost zaradi obiskovalcev gora (članstva PZS) in ne obratno. Vsak se je včlanil v PD ali GRS prostovoljno, vsak ima pravico oditi prostovoljno kadarkoli, vendar ne z lastnino PZS, ki je zapisana v statutih in knjigovodsko vodena. To je povsem enako, kot v podjetju. Miselnosti, da je še vse naše, da imamo neke nadpravice, tega žal ni, to so spomini. Arhivi in dokumentacija je nesporna last PZS. Tudi avtorstvo, katero je bilo plačano ali z odlikovanji »poplačano«. Današnji čas dvojnih meril ne pozna več, tržiti lastnino tretje osebe brez soglasja lastnika ni dovoljeno.

Tega, da je "vse naše", ni več. "Kar je knjigovodsko vodeno v knjigah, je last podjetja". Če so arhivi in dokumentacija GRS osnovna sredstva PZS, tam tudi ostanejo.

Bo ZGRS po izstopu iz PZS bolj učinkovita kot prej GRS, so na voljo že kakšni podatki?
V letu 2008 je bilo 665 zahtevkov za izplačilo zavarovalnine iz naslova planinske zavarovalne police zaradi poškodbe ali nesreče člana PD od 57.000 članstva. Od tega je bilo smrtno ponesrečenih 5 članov PD. V letošnjem letu do 19. julija pa je bilo poslanih zahtevkov 28 in od tega so bili trije mrtvi. Statistično je bilo nesreč z nesmrtnim primerom veliko manj, s smrtnim pa precej več. Ta števila povedo, da so nesreče »organiziranih« planincev v upadanju, o smrtnih primerih pa bomo morali kaj doreči. PZS kritične primere še posebej proučuje in predlaga nadaljnja preventivna ukrepanja. Nesreče bomo zanesljivo zmanjšali le z dobrim usposabljanjem, informiranjem planinskega članstva in ostalih obiskovalcev gora.

V lepem vremenu ni dileme ..., v megli pa tudi ne.

Sedanja statistika gorskega reševanja vse bolj kaže, da je že več kot 90 % reševalnih akcij izvedenih s strani profesionalnih »helio« nujnih medicinskih posegov. Ekonomsko gledano je odločitev jasna, vendar za obvladovanja in reševanja v slabem vremenu, ko so helikopterji »paralizirani«, pride v poštev samo klasično reševanje. In odpovedati se klasičnemu reševanju in društvenim ekipam, moštvom GRS bi bilo ne humano ter groba napaka.

Zakaj se Slovenci za primer nesreče v gorah vedno več zavarujejo v Avstriji?
Pri planinskem zavarovalništvu je napredek izjemen. Včlanjevanje v tuje planinske organizacije je skromno, čeprav povsem odprta opcija, večinoma gre za dvojno zavarovanje (tudi domače). Prisotno je tudi zmotno mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji pomeni avtomatično tudi zavarovanje. Tam že dolgo izpostavljajo pred kritjem stroškov tudi vzroke za nesrečo! Kar precej tujih »planincev« je že včlanjenih v naša PD: Italijani, Madžari, Hrvatje pa tudi Avstrijci.
Glede gorskega reševanja v Sloveniji imamo pač srečo, da ima vsak obiskovalec gora brezplačno pravico do reševanja in zdravljenja, razen izjem, če se ugotovi, da to ni bilo upravičeno. Torej, to se izvaja v breme davkoplačevalcev. V alpski Evropi je to nekoliko drugače, tam se je potrebno za planinsko alpinistične aktivnosti posebej zavarovati. PZS je naredila na tem področju velik napredek, da so vsi člani s plačano članarino v tekočem letu zavarovani (nezgodno in za odgovornost) za stroške reševanja. Še posebno A člani, ki so zavarovani za stroške reševanja po celem svetu do vrednosti 15.000 EUR. Tudi šolski otroci so že zavarovani za nezgodo in odgovornost. V PZS je včlanjenih 14 GRS društev in »ta pravi« gorski reševalci so tudi člani PD. Cilj nas vseh je, da je reševanje v vseh situacijah učinkovito in hitro, kajti to najbolj učinkovito ohranja življenje. Gorsko reševalna zveza pa si seveda od leta 2007 piše novo lastno zgodovino.

V zadnjih letih se zveza počasi krči, nekateri so odšli na svoje. Se je to res moralo zgoditi, ker enostavno ni bilo skupnih temeljev in interesov ali bi se ob drugačnem sodelovanju lahko drugače obrnilo?
O skrčenju PZS ne bi smeli govoriti, tako registrirano kot zavarovano članstvo je v porastu. Fiktivnih članov ni več, vsak je z imenom in priimkom v registru. Kot sem omenil, je tudi članstvo GRS skoraj nespremenjeno, gorski reševalci so še naprej v nekdanjih matičnih PD, enako tudi gorski vodniki. Alpinisti so dobro finančno podpirani in tudi v pridobivanju kategorizacijskih razredov so uspešni.
Za leto 2008 jih ima 15 mednarodni razred. Športni plezalci ohranjajo svoj vrhunski svetovni status. Za leto 2008 jih ima 16 mednarodni razred. Tudi turnosmučarska tekmovalna dejavnost je vedno bolj uspešna.
(O vsem tem so podatki v objavi Kategorizirani športniki.)

Spremembe se torej ne poznajo na "budgetu"?
Prihodkov je za 1,8 mio EUR, kar predstavlja 12. mesto med zvezami. Ob tem gospodarska situacija ni prizanesljiva in postaja nenaklonjena za donatorstva ali sponzorstva. Posebno pozornost namenjamo uveljavljanju prostovoljnega dela. Načeloma stojimo solidno in smo mednarodno primerljivi. 2 mio prebivalcev in majhna površina države terja veliko iznajdljivosti in naporov, da se planinstvo, alpinizem, športno plezanje in drugi gorski športi obdržijo. Je pa Slovenija fenomen, s tako majhnostjo posegamo v same svetovne rekorde.

PZS kot dobičkonosno podjetje?
Založba se trudi in pozitivno posluje, prav tako Izobraževalni center Bavšica. Knjižnica je zaenkrat popolnoma pasivna. 

Summit DAV znotraj nemške planinske zveze, je danes močna turistična agencija. V pogovoru z Janezom Pretnarjem smo slišali, da je bila tudi PZS blizu takemu projektu.
Ja, DAV ima skoraj 900.000 članstva in Nemčija ima z več kot 80 mio prebivalstva izjemno močno populacijo za trekinge, velikopotezne planinske ture. Za organizacijo planinsko turistične agencije so na PZS dane vse možnosti. Problem je le kader, ki bi potovalne projekte profesionalno, organizacijsko in pripadno PZS izvajal. Žal smo v Sloveniji kadrovsko deficitarni, ko nekdo postane dober poslovnež in organizacijsko usposobljen si uredi svojo firmo, svojo agencijo. Posebnih zagonskih sredstev PZS za ustanovitveni kapital in pokrivanje izgub žal nima na voljo. Lanski prihodek te komisije je bil zanemarljivih 2.000 EUR. Bilo pa je veliko slovenskega planinskega članstva na trekingih in ostalih planinskih turah v svetu in doma.

Ekar Franc in Jozef Kllener, bivši predsednik DAV in sedanji predsednik CAA (Združenja alpskega loka), združenja za ohranitev Alp: "Pobudo za statut je dala prav PZS".

Kadra manjka, PZS pa ima vendarle precej velik aparat (več kot 10 zaposlenih) in precej birokracije.
Se strinjam, administrativna birokracija se je preveč razbohotila in ne da pričakovanih učinkov. Vendar je tudi predpisana administrativna birokracija vse obsežnejša, za to se porabi preveč delovnega časa. Tega nekateri še danes ne razumejo, poenostavljanja ali izmikanja davkom pa ni in ne more biti več. Na PZS je zaposlenih 9 delavcev, ki pokrivajo področja 16 komisij, vso organizacijsko, administrativno, finančno, računovodsko delo. Tudi register in postopki zavarovalništva se izvajajo za 59.000 članov, 255 društev in 12 meddruštvenih odborov. Osnovna želja je, da bi se zaposleni usposobili tudi s planinskimi znanji in da bi resnično postali strokovna planinska služba.

»Že večkrat sem zapisal, da v rumene medije ne bom odgovarjal, ker niso resni in so na nivoju šanka« je ena izmed tvojih izjav. Velja to tudi za gore-ljudje.net?
Berem vse planinske informatike, tudi kritike in razprave, tudi tuje. Vendar nepodpisanim pisanjem in šifriranim avtorjem skrivačem ne namenjam ne branja ne časa. Trdim, da moramo biti planinci in planinke pokončne osebnosti, razpoznavni in hrabri, da sprejemamo dobro namerne poštene kritike. Ali pa pohvale.

Si zadovoljen s spletiščem PZS in zadnjo prenovo? Že od druge verzijo ga vodi SloWay, za objave pa je posebej zadolžena uslužbenka. Je skrivnost, kolikšna sredstva so bila potrebna oz. se namenjajo za to?
Ne, nisem zadovoljen. Že v osnovi ne moremo biti popolnoma zadovoljni, kajti , če si, je to konec poti. Manjkajo hitre in učinkovite vesti iz planinskega sveta, celoviti dogodki iz članstva PZS, uradna obvestila, napotki, ostale informacije. Manjkajo tudi prihodki iz oglaševanja, donacije. Tudi aktivnosti na raznih forumih bi morali, po vsakem »impulzu«, finančno obremeniti. Lanska prenovitev spletne strani je stala 10.000 EUR, mesečno vzdrževanje je 250 EUR.

V tisku so možnosti vse bolj omejene. Včasih (ko je INDOK službo vodil Franci Savenc, recimo) je imela PZS več kot deset rednih tedenskih rubrik po slovenskih časopisih. O taki rubriki, kot so bile AN v Delu danes slovenski alpinisti in plezalci lahko le sanjajo. Tu je bila še planinska rubrika v Večeru ...
Se prizadevamo za obnovitev v Večeru in v Delu, kjer smo se za obnovo trudili, vendar nismo uspeli. Še preveč so »živi« konflikti, med uredniki in dopisniki, ki so to povzročili ali pa so bili to le dobrodošli vzroki.

Franci, imaš za konec še kakšno dobro zgodbico iz hribov?
Nekako se je zgodil čudež, da sem bil izbran v prvo slovensko odpravo v Pamir. Z Antejem Mahkoto sva bila v navezi in si po tihem zadala cilj prečenje celotnega masiva Lenin. To je preko vrha Razdelnaje in dalje do sedla Kirilenko. Do vrha sva odlično prisopihala, po kratkem spustu pa se na prvem platoju odločiva za topel napitek. Pripraviva kuhalnik in posod za stalitev snega, Ante gre nekaj metrov izven »sledi« po čistejši sneg. Vreme je bilo čudovito, pravljično. Kmalu opazim, da Anteja ni nikjer več videti. Grem za sledmi derez in pridem do prelepo simetrično oblikovane okrogle luknje. Vse je bilo jasno, možakar je šel nekoliko po preveč svež in čist sneg. Trenutek je bil tesnoben , kaj se je zgodilo, v kakšnen stanju je Ante..., to so bila razmišljanja. Naj izvlečem vrv, pripravim spodobno sidrišče in se nato »leže« plazim proti mestu vdora? Na robu se pričnem s klicanjem, sprva nič in nič, nato pa vendarle pride trpek glas Anteja. Ugotoviva, da ni prehudo, da ni poškodb. Sedaj pa kje dobiti energijo za poteg človeka iz navpične »sifonaste« globine? Vrv se je raztegnila dobrih 30 metrov, komaj jo je še kaj ostalo za sidrišče. Ante se je uspel navezati, za dviganje ob pomoči Anteja z derezami in »bajlo« je bilo vse pripravljeno.

Na vrhu Pik Lenina. Vzpona je konec, ko zaplapola zastava.
(Foto Ante Mahkota)

Sreča v nesreči nikdar ne počiva in tako se je zgodilo, da so se prav ta čas z vrha spuščali domačini Rusi. Dviganje ni bilo tako enostavno in je kar nekaj časa trajalo. Ko se pojavi iz ledenika Antejeva glava smo vsi obnemeli in se oddahnili, morda celo bolj Ante. Vse skozi je bil prisoten strah, da se notranjost ledenika ne bi zrušila, da pod nami ne bi še kaj novega popustilo. Kljub temu sva zmogla še isti dan priti do vrha sedla Kirelenko, kjer sva morala ponovno bivakirati.

Čaj v koči na Kališču za novoletno dobro jutro - ostaja v programu?
Nikdar se ne sme reči ne. Prvi koraki na novega leta dan so pomembni. Priti na goro, na vrh, do prijateljev … To je doživetje posebne novoletne gorske sreče. Če bo vse še normalno, duša in telo, se mora »novoletni planinski čaj 2010« zgoditi! Če se ne motim bo to že desetič.

Srečo Rehberger

Komentarji: 0   slike: 0


F. Ekar: O Turnu vrh Triglava
26. julij 2009 @ 13:29 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Franci, ne bom začel z Aljaževim stolpom. Direktna zimska v zahodni steni Kočne, redko plezana smer v neobljudenem ostenju je bila ena mojih prvih smeri in se je rad spomnim. Kaj bi povedal o prvenstvenem vzponu?
Ta vzpon po centralnem ostenju je trajal skoraj pet zim, ko je bil 21. februarja 1967 dokončno preplezan. Idejo za zimski prvenstveni vzpon ja dal Vinko Pretnar, ki smo mu pravili Fifi in je leta 1961 prvi od članov AO Kranja preplezal Čopov steber. V tej steni v masivu Kočne je bilo kar nekaj zimske krutosti, težke vremenske razmere, plazovi, padajoče kamenje. Nekajkrat sva se morala po bivakih iz sredine stene vračati in po čudežu tudi preživela. 21. februar 1967 pa je bil najin dan, popolna jasnina, nizke temperature z odličnimi plezalnimi razmerami trdega, lednega snega. In tako sva z Branetom Jakličem uspela in zmagala...



Franci Ekar in Aljažev stolp.  


Je težko biti predsednik PZS?
No, v prvem desetletju novega tri tisočletja je to zanesljivo poseben izziv. Biti deveti predsednik PZS pomeni, da moraš upoštevati in ceniti preteklost, biti moraš pravičen, neodvisen in samostojen. Kot neplačan predsednik moraš biti na voljo 24 ur na dan. Tudi določeno »imunost« rabiš in to brez antibiotikov. Z mirnostjo moraš prenašati tudi množice nečednosti, grajanja, neosnovane kritike. Predsednik mora biti še posebej materialno neodvisen in ne sme iskati v tej funkciji denarnih nagrad, pogodbenega dela, avtorskih honorarjev. Brez kulture je tudi težko in brez »abonmaja« v kulturnem hramu tudi ne gre. Nekaj izkušenj je ostalo od dobrih trideset let profesionalnega vodstvenega dela. Iz vedno pozitivnega poslovanja in direktovanja sem vendarle veliko dojel in dobil. Brez produktivne in zaslužne planinske preteklosti je težko delovati v tako širokih in zahtevnih planinskih okoljih. Izjemnega pomena so sodelavci in profesionalni team. Če ni prisotne planinske predanosti in gorske srčnosti je kaj kmalu hudo...

Slišati je kar težko. Toda zdi se, da so predhodniki (Brvar, Banovec) bolj umirjeno vodili to organizacijo. So bili drugačni časi ali je razlog v predsedniku?
Vsako časovno obdobje ima svoje zakonitosti in zahteva svoje načine dela. Današnji čas kapitala in kapitalne demokratičnosti pa zahteva človeka na površju, brez političnih imenovanj in narekovanj. Moraš se soočiti tudi s slabimi stvarmi, provokacijami in nečednostmi. Ni več tako kot včasih, ko je bila planinska romantika in šepet viharnikov posebna vrednota. Sedaj je tudi čas pravnega in ekonomskega menagmenta, ko se s tem da tudi trgovati. Sem pa prepričan, da se je vseh osem predsednikov z menoj vred enako trudilo za ohranitev, razvoj in afirmacijo slovenskega planinstva...


110 obletnica Aljaževega stolpa (22.8.1895 - 22.8.2005). Janez Janša in Franci Ekar: "S šampanjcem s(m)o ga zalili obakrat".

Bo v tem primeru veljal eden izmed pregovor »za dobrim konjem se vedno praši« ali »kdor dela, tudi greši«?
Bistvo »grešenja« je v tem ali to počneš zavestno ali iz neznanja. Išče pa se ustvarjalno razvojno naravnano in inovativno delovno »prašenje«. Če se premalo praši je tako, kot pred štiridesetimi leti pri prvem pristanku na Luni. Nergači in kritiki še danes »ugotavljajo«, da če je bil pristanek resničen, bi se moralo bolj kaditi in prašiti, pristajalno mesto pa bi moralo biti globlje izprašeno. Jasno je, da se danes ni moč izogniti anonimnosti in skrito prikritemu delovanju. Vedno si tarča ocenjevanj brez preverjanja dejstev in resnic. Takih metod se vse bolj poslužuje demokratična politika za doseganja svojih ciljev. Moram povedati, da se za planinska funkcionarska »prašenja« nisem nikdar sam predlagal, to so bile pobude iz preprostega planinskega slovenskega prostora.

Kakorkoli, precej je stvari, ki so razburkale javnost, selitev Aljaževega stolpa pa je višek tvojih neprimernih potez (da ne rečem kaj drugega). PZS naj bi si neopravičeno lastila vso "preteklost" planinske organizacije, vodstvo naj bi skrbelo predvsem za svojo promocijo.
Zgodba o »Turnu vrh Triglava« je jasna. Jakob Aljaž je že v letu 1895 zapisal, da je turn in grunt podaril Slovensko planinskemu društvu (SPD), ki ga je za to in tudi za ostala dejanja odlikovalo z častnim članstvom SPD. Takratni nadškof in sedanji kardinal Franc Rode je potrdil, da je ta lastnina vrh Triglava nesporna in da je last PZS, kot naslednice SPD. Ker pa gre za kulturni spomenik državnega pomena in simbol slovenstva je verjetno smiselno, da postane lastnik država in da ona določi upravljalca.


Maša in planinski nagovor na Kredarici. Jakob Aljaž je podaril, PZS podedovala, nadškof "požegnal".

Kako se je s stolpom upravljalo do sedaj?
Stolp je skozi čas doživel vsa mogoča prebarvanja, saniranja. V letu 1896 se zamenja letnico na pločevinasti zastavici, leta 1907 ga Alojz Knafelc prebarva na belo in streho na črno. Tudi zvezda je bila kruto odstranjena in je dve leti ležala pri Staničevi koči. Neznani graditelji so dodali "škarpo" in tako dalje. Jaz sem v svojih pismih in pobudah po zakonski zaščiti ostal osamljen in deloma celo nasedel tozadevnim pobudnikom in diskutantom.

Kako je zorela ideja o selitvi, je šlo za uradne sklepe?
Sklepov ni, so le pobude. Stare so že trideset let, prvotno naj bi se stolp prenesel v muzej, takrat v Triglavsko zbirko. V lanskem letu se je pobuda obnovila, kajti kolikor je Aljaževega stolpa še v originalnosti, je zadnji čas, da se ga odda v »svečano« hrambo v Slovenski planinski muzej, kot osrednji eksponat. S to namero se je strinjal tudi Zavod za kulturno dediščino Slovenije in enako gorenjska izpostava, katera je v letu 1999 pripravila in izdala odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa vrh Triglava za kulturni spomenik državnega pomena.

Stanje stolpa torej ni najboljše, z leti pa je izgubil precej svoje originalnosti. Temelji ta ocena na kakšnem strokovnem pregledu?
Ogled je predviden, zaradi vremenskih razmer pa bo šele v poletnih mesecih. Šele na podlagi strokovne ocene in izdelanega načrta bo možna resna strokovna debata. Dejstvo je, da je stolp vse bolj ogrožen in izgublja varovane spomeniške lastnosti. Prenos originala v SPM (Slovenski planinski muzej) in izdelava replike je smiselna in upravičena odločitev, potrjena na rednih srečanjih meddruštvenih odborov planinskih društev, kjer ni bilo niti enega pomisleka. Tudi na Dnevu slovenskih planincev na Krimu 06.06.2009 ni bilo nobenih nasprotnih mnenj. Seveda pa so kritiki nasprotij vedno budni. Tako je bilo v Ljubljani z Robbovim spomenikom, ki je tudi terjal restavriranje in zaščito. Tudi knežji kamen na Koroškem so prenesli v prostore deželne vlade v Celovcu.

Srečanje na vrhu: ameriški veleposlanik v Sloveniji Robertson.

Saj za to gre, konsenz je znotraj ene linije PZS. Veliko ljudi se s tem ne strinja, čeprav tudi zagovornikov selitve ni malo, seveda ob postavitvi replike. Nisem pa še zasledil, da bi se kdo zavzel za »čiste« vrhove. Od kod želja v človeku, da mora ob vsej pozidani nižini tudi na vsakem vrhu nekaj stati?
Stališče PZS je jasno zapisano: na vrhovih slovenskih gora naj ne bilo nobenih obeležij, znamenj in podobno, bila naj bi le skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Izjema je dovoljena na tistih vrhovih, kjer so taka in zelo podobna obeležja že bila. Sedaj se je tudi že veliko spremenilo, ker lastnina tudi nad gozdno mejo dobiva svojo pravno razpolagalno pravico. To velja tudi za severno steno Triglava, kjer vse bolj prihaja do izraza last in pravica lastnika pašne skupnosti..

Mogoče bi morali manj govoriti o železu in več o knjigah. Če je res, kar se sliši, smo spet pri eni neposrečeni odločitvi. Na Dvoržakovi je Centralna planinska knjižnica sedaj bralcem na voljo resda le enkrat tedensko, s selitvijo v Muzej pa bodo knjige in revije še bolj nedosegljive. Tudi če je predvideno, čitalnica in izposoja tam ne moreta zaživeti.
O tem so razmišljanja, vsaj moja ideja je, da knjižnica mora ostati v Ljubljani. Bolj me skrbi, kako ilegalno odtujene edicije vrniti nazaj na PZS. V okviru vsakega muzeja pa se predvideva tudi knjižnica, po strokovnih merilih bi bilo potrebno odbrati tisto, kar ima značaj zgodovinske vrednosti in določiti, kako se bo to uporabljalo in kako zavarovalo.

Edini posnetek Slovenca z Edmundom Hillaryjem, prvim človekom na Mt.Everestu. "Stisk rok je trajal kar nekaj časa", napovedan obisk Slovenije pa je žal prehitala smrt. Fotografijo je posnel sin Peter Hillary, levo Junka Tabej.

Letos ste napovedali tožbo založbi, ki je izdala Zgodovino slovenskega planinstva, ker si je avtor Tone Strojin prilastil stvari, ki si jih ne bi smel.
Izdaja Zgodovine slovenskega planinstva je nekoliko čudno, planinstvu nepoznano in neprijazno početje. Kriteriji pri naštevanjih raznih dogodkov in dosežkov niso ne objektivni, ne strokovni. Področja niso obravnava po objektivnostih in pomembnostih, slovensko zamejsko planinstvo je, na primer, zelo bogaboječe zapisano. Kje je planinska mladina, kje so pota, planinske postojanke? Avtor je zelo subjektiven, naklonjen njemu ljubim osebam in dogodkom. Ustanovniki SPD niso omenjeni. Izraz planinstvo se zamenjuje z gorništvom. Ne Nejc Zaplotnik, niti Jakob Aljaž ne bosta in ne moreta biti gornika, to je omaloževanje.
Brez dovoljenja lastnika je bila objavljena leta 2004 najdena listina, ki je sedaj v »trezorju« PZS. Govori o nakupu 16 m² zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar (kupna pogodba, 15. april 1895, prodajalka Občina Mojstrana, kupec Jakob Aljaž, Dovje 15). Založnik in avtor sta jo izdala s pripisom in opozorilom, da ja kakršnakoli uporaba za tretje namene prepovedana. Torej bo moral osnovni lastnik PZS prositi za dovoljenje izdajatelja in avtorja, ki sta se tega prilastila?! Ta izdelek , ki se je nadel ime »Zgodovina Slovenskega planinstva« opozarja, da Slovenija resnično potrebuje celovito kronologijo od odgovorne in usposobljene stroke. Taka pisanja ne morejo biti hobi posameznikov, brez kakršnih koli odgovornosti.

Kaj naj bi bil torej Nejc Zaplotnik, planinec? Gornik verjetno res ne, a kolikor jaz lahko sodim (z njim sem namreč plezal le Dularjevo zajedo v Jalovcu), bi se on deklariral za alpinista.
Se popolnoma strinjam, da mu je bila beseda alpinist in plezalec najbolj všeč. Je pa tudi poučeval telovadbo v OŠ, kjer mu je bilo planinstvo in planinsko pohodništvo na prvem mestu. Ura telovadbe se je največkrat uredila z pohodom na Jošta ali Šmarjetno goro.

Prva YU odprava Kibo - Mawenzi, 1972. Vodja odprave Franci Ekar, prvi z leve Nejc Zaplotnik.


Če sedaj pogledaš nazaj, je bila res potrebna tista prepoved besede gorništvo in njenih izpeljank? Kot sem lahko zasledil sem in tja tudi ti sedaj uporabljaš »oboje« – planine in gore.
Izraz »prepoved« je bil zlonamerno tako interpretiran. Ne ustave, ne zakoni ne morejo preprečevati svobode izražanja, pa naj bo to v lepi kulturni besedi, kletvicah, vulgarizmih ali provokacijah. Predsedstvo PZS je ob uporabi tega izraza le opozorilo, da se v društveno zakonsko registrirani organizaciji »mora« spoštovati in uporabljati tisti besednjak in izrazoslovje, ki je zapisano v Pravilih ali Statutu PZS. Torej planinstvo, ki ga moramo varovati in ohranjati, za kar so se v letu 1893 plemeniti in pokončni domoljubni Slovenci domenili. Izraz planinstvo je postal simbol razpoznavnosti slovenstva. To je praktično »blagovna znamka« s skoraj neprimerljivo slovensko stoletno tradicijo in vrednoto.

Mlajšim generacijam, ki danes kar množično zahajajo v hribe se dilema gornik/planinec zdi smešna. Bi lahko njim razložil, kje je srž problema? Koliko je tu zgodovine, koliko politike, kaj prihaja z leve in kaj z desne?
Že nekajkrat sem poudaril, da imajo pravico in dolžnost do uporabe izraza gorništvo člani Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma. Združenje si je nadelo in registriralo to ime in če so kjer koli prisotni člani tega gorniškega kluba, jih spoštljivostjo pozdravim v njihovi izrazni in razpoznavni besedi. Če bi jih pozdravil z izrazom planinci, bi jih seveda žalil. Pa tudi enako spoštljivo je, da je gorniški klub Skala izbral za idola dr. Henrika Tumo, člana SPD in izjemnega pisca v Planinskem vestniku, ki mu je vestnik namenjal veliko prostora. Tudi sam Tuma, ki ga je legaliziral šele dr. Julius Kugy, pravi: »Saj sem hodil sam, nepoznan, dokler me ni našel Kugy«.

Dr. Henrik Tuma, pogumna izbira Gorniškega kluba Skala.

Je pa seveda vprašanje in tudi korajža, da je Gorniški klub Skala izbral za idola zavednega Slovenca, tako visoko kotiranega člana SPD, ateista, socialista in komunista. Ob tem se slovensko planinstvo namreč ne more strinjati z gorniškimi zapisovanji in trditvami, da je bilo SPD »zgolj hotelsko in gostilničarsko društvo«, ki nima razumevanja za kulturno znanstveno poslanstvo. SPD je bil zaslužen za planinska knjižna dela, zbornike, ki so danes po kakovosti in vsebini neprecenljivih vrednosti. Enako velja za kartografije, fotografije, slikarska dela, pesnitve. Ob tem se seveda ne bomo strinjali, da se bodo planinska izrazoslovja, skozi stoletja zapisovana, nasilno zamenjavala in prepleskala z izrazom gorništvo. Taka nekulturna nasilja z brisanjem imena planinstvo so bila izjemno aktivna v prvih povojnih časih druge svetovne vojne, ko so na velikih spomenikih kot npr. Pod Steno v Vratih zapisali na plošči pod »vponko in klinom« le: »V spomin gornikom, ki so dali življenje«. Kaj pa ostale planinske, gorske, alpske duše? Moram citirati zapis v knjigi dr. Henrik Tuma (dr. Tone Strojin) iz leta 2008 na 32. strani, da bo zadeva korektna in jasna: »Skala je med med obema vojnama gradila ideološko podlago slovenskega gorništva ...«. Torej je gorništvo programirana ideologija.

Stolp nekoč 



S strani Skalašev proti SPD?
Tako je, že takrat. Slovensko planinstvo, ki je vzniknilo iz slovenskega narodovega boja in domoljubja naj bi se na ta način moralo umakniti, ponikniti in planinske vrednote in imena prepustiti gorniški ideologiji? Kaj je gorništvo in kaj gorniki pa slovenski pravopis knjižnega jezika lepo in razumljivo pojasni. Ni nobene tozadevne prepovedi, je le ogledalo dotičnega, ki ne spoštuje pripadnosti lastne uradne planinske organizacije. Tudi Skalaši so bili večinoma zelo dosledni člani SPD, saj drugače ne bi poceni spali v objektih SPD, bili so zanesljivo bolj desni kot levi, sredinski pa zanesljivo. Za levo opcijo se odločijo s Tumovo usmeritvijo. Mislim, da sem bistvo ideologije in politike pojasnil.

                  Stolp pozimi


Ja, precej pretekle ideologije, pri aktualni politiki pa nisi bil posebej jasen. Namenoma?
Današnji čas je čas spoštovanja različnosti, tudi današnji predsednik PZS išče stičišča sodelovanj med prijatelji gora ne glede na politične usmeritve, barve ali članstva. Sem že javno povedal, da politične »navlake« in nestrpnosti ne sodijo v gore. Podpis sporazuma o sodelovanju PZS z gorniškim klubom Skala je dokaz odprtosti, spoštovanja gorniškega kluba in izraz pokončnosti PZS.

V ponedeljek, 3. avgusta 2009, sledi:
Vedeti moramo kaj so pomenile rdeče nogavice, kaj pa modre ali bele.

ProMo intervju: Drugi del pogovora s Francijem Ekarjem, predsednikom PZS. Članstvo je v porastu, pripadnost pa je danes vedno bolj preračunljiva. Zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja, kategorizacija in popusti so glavni razlogi za članstvo. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letošnji razpis MG priložnost, da se okoljske kritične točke v TNP uredijo. Zmotno je mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji avtomatično pomeni zavarovanje. Kako je šel Ante Mahkota

Komentarji: 0   slike: 0


M. Šolar, TNP: Manj udobja v kočah in korak več do stene
25. junij 2009 @ 15:54 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Martin, v Triglavskem narodnem parku imaš eno ključnih vlog. Po eni strani želimo nedotaknjeno naravo, po drugi strani hočemo v tej isti naravi kolesariti, plezati, smučati, soteskati. Kaj sedaj? Lahko ob številnih dejavnostih in množici navdušencev sploh še kaj ostane nedotaknjeno?
Lahko. Ker gre za zavarovano območje se bomo ljubitelji gorništva, kolesarjenja, plezanja in smučanja podredili naravovarstvenim ciljem. Varstvo narave je zrel odnos ljudi do nekih višjih ciljev. Ohranjena narava je tak cilj in če se bomo znali v najbolj ohranjenih predelih omejiti, bomo prav tako notranje zadovoljni, kot če bi tam vsevprek počeli, kar bi nam pač padlo na pamet.

    Varstvo narave je zrel odnos do višjih ciljev. Rododendron s Triglavom v ozadju, dva simbola našega edinega nacionalnega parka.

Kot temeljni namen v TNP navajate varstvo narave, ohranitev rastlinskih in živalskih vrst ter ohranitev kulturne krajine. Kot primerne oblike rekreacije v parku pa tiste, ki so podrejene temeljnim namenom narodnega parka. Spadajo plezanje, alpinizem, gorništvo in turno smučanje med primerne oblike?
Naštete oblike rekreacije načelno sodijo med tiste najbolj primerne oblike za narodne alpske parke. Ne pomeni pa to »bianco« menice za počenjanje česarkoli, kjerkoli, kadarkoli.

Pa imajo privrženci teh bolj aktivnih oz. atraktivnih športov kaj privilegijev v primerjavi z običajnimi turisti?
Globoko vprašanje – kaj je običajen turist? Je to nekdo, ki pride za en teden v Bohinj, se nastani v hotelu ali kampu in hodi v hribe in pleza? Sicer pa mislim, da vem kaj si mislil. Ampak odgovor je NE – alpinizem in plezanje nista privilegirana v odnosu na običajne turiste, ki se ravno tako na primer pripeljejo v Vrata in si ogledajo slap Peričnik, gredo do klina pod steno in popijejo pivo v Aljaževem domu.

Martin Šolar: "Sem človek parka. Morda imam idealističen pogled, toda vizija mora biti".

Kaj pa plezališča? V visoki steni klini niso problem, saj razen alpinistov nihče niti ne ve zanje. Opremiti nizko steno s klini in verigami na stojiščih pa je nekaj drugega.
Opremljanje smeri v smislu klasičnega alpinizma je dopustno. Sicer pa velja NE za nova plezališča v osrednjem območju, možno je opremljati in vzdrževati obstoječa plezališča. Nova plezališča so v robnem območju dovoljena, vendar spet ne »bianco« kjerkoli. Pred ureditvijo se preverijo naravovarstvena izhodišča.

Kje se lahko ustavi? Ponavadi so ptiči tisti, ki jih plezalci najbolj ogrožajo.
Evo en teoretičen odgovor – to je del mojega članka, prispevka za temo varstva narave v programu izpopolnjevanja planinskih vodnikov: Vsaka človekova dejavnost, tudi plezanje, lahko podira ravnotežje v okolju, še posebej v občutljivih ekosistemih in ob čedalje večji množičnosti. Ravno to pa je razlog, zaradi katerega moramo predvsem športno plezanje v naravnih plezališčih obravnavati tudi z vidika negativnih vplivov na naravno okolje. Zaradi relativno majhnega števila plezalcev in zelo skromne pokrovnosti alpskih sten z vegetacijo so vplivi alpinizma na naravno okolje neznatni. Tudi vznemirjanje skalnih gnezdilk (krokarji, orel) s strani alpinistov je redko in ne predstavlja problema. Pri opremljanju smeri je sicer možno tudi poškodovanje fosilov ali drobnih geomorfoloških posebnosti, vendar tudi v takih zelo redkih primerih to praviloma ne predstavlja večjega naravovarstvenega problema. Redki posredni vplivi alpinizma se kažejo zaradi šotorjenja, kurjenja in odpadkov pod steno ali v njej.
Večji in drugačni pa so okoljski vplivi športnega plezanja. Množičnost, ki visoke alpske stene ponavadi obide, najbolj prizadene plezališča, ki so praviloma v osamljenih stenah zunaj gorskega sveta. Plezališča so vse bolj priljubljena zbirališča plezalcev skozi celo leto, množični obisk pa seveda po svoje neprijetno vpliva na okolje. Ekološki pomen sten zunaj visokih gora je drugačen od pomena velikih sten. Prve predstavljajo posebno življenjsko okolje sredi ekološko drugačnega sveta. Mnoge vrste so v takih stenah našle edino zatočišče. Pred motnjo se te vrste nimajo kam umakniti. Vznemirjena ptica ne more odleteti v sosednjo, mirno steno, kot lahko v gorah, ker ponavadi daleč naokoli ni nobenega ekološko primernega okolja. Rastiščne in življenjske razmere v stenah kjer so plezališča, so posebne, zato so posebne in redke tudi vrste, ki so ob množičnem obisku ogrožene. Najbolj so ogrožene rastline skalnih razpok in ptice gnezdilke. Tudi športno plezanje prinaša posredne negativne vplive zaradi odpadkov, kurjenja in šotorjenja.

No, vsaj z barvo skale imamo srečo, magnezija se ne pozna na belem apnencu. Na rdečkasti ali črni kamnini pa bi beli madeži že bodli v oči. Sicer pa so tudi planinske poti kar široke in dobro označene.
Barva res ni problem. Res je, da so veliko večji problem kakšni neokusni in preveliki napisi in smerokazi na planinskih poteh. Komisija za pota pri PZS ima dobra pravila, zdaj je bil sprejet tudi zakon o planinskih poteh, ki je glede oznak jasen!  Problem se pokaže tam, kjer kak preveč navdušen markacist ali pa oskrbnik koče ali planine na svojo pest označuje na neprimeren načiin.

   Je treba tako na veliko? Rezultat dela navdušenega "markacista".

Po poti prej ali slej pridemo do planinske koče. Ne glede na to kakšno stališče ima kdo - povsem nevtralen pogled od daleč pokaže, da gre za najbolj očitne nenaravne oblike v parku. Oblika pa je še najmanjši problem.
Tudi tukaj nekaj teorije. Omenila sva, da so planinske postojanke sestavni del planinske dejavnosti. Največji posredni vplivi na naravo v gorskem svetu in s tem povezani problemi so posledica delovanja planinskih koč. Okoljevarstvena problematika postojank se kaže predvsem v načinu oskrbovanja, energetski preskrbi, odpadnih vodah in odpadkih. V načinu oskrbovanja prihaja do največjih težav pri visokogorskih postojankah. Helikopterski preleti za oskrbovanje so predvsem zaradi hrupa najbolj moteč dejavnik za živalski svet. Tudi oskrbovanje niže ležečih koč z avtomobili ali traktorji ni okolju prijazno. Izsiljene dovozne poti največkrat predstavljajo moteče in grobe posege v prostor. Energetska preskrba je prav tako najbolj problematična pri kočah v visokogorju. Koče pridobivajo energijo s pomočjo težko sprejemljivih agregatov. Njihovo delovanje je vzrok za zvočno in zračno onesnaženje, možna so izlitja goriv in olj v tla, okoljsko sporen pa je tudi zračni prevoz goriva. Na srečo je problemov z agregati vse manj, saj je v zadnjih letih opaziti vse močnejši trend pridobivanja električne energije s pomočjo sončnih celic. Vse večje udobje in vse boljša ponudba v planinskih postojankah je vzrok za vedno večjo količino odpadnih voda. Uporaba stranišč na izplakovanje, sodobna tehnika in kemija v kuhinjah ter pranje posteljnine so glavni povzročitelj onesnaževanja. Odpadne vode odtekajo po vidnih in nevidnih poteh v dolino. Na ta način je pitna voda onesnažena že v povirnem območju. Ponudba v kočah in vse večje število obiskovalcev so tudi razlog za velike količine odpadkov, ki se kopičijo prav pri postojankah. Vse več upravljavcev koč odvaža odpadke v dolino, vendar je transport drag, več je uporabe motečih helikopterjev, nastaja pa tudi problem odvoza odpadkov prav do komunalnih deponij.

Ne bi sledili zgledom severnih dežel, ko je koča na nek način samooskrbovana: pohodnik pride, pripravi svoj obrok, prespi, počisti za sabo.
Ja, ta model bi bil lahko zanimiv. Nedavno nazaj sem bil na Finskem in  na trekingu po parku sem videl, kako imajo to tam urejeno. Vendar je v Alpah tradicionalno drugače. Sem seveda zato, da bi bile koče manj komfortne s skromnejšo ponudbo, hkrati pa bi morale izpolnjevati vse sodobne okoljske standarde.

Spanje v koči je torej dovoljeno, v šotoru pa ne, čeprav drugo vendarle izgleda nekoliko bližje naravi.
Kar se tiče prepovedi je tako, da ne gre vedno za to, kaj je bolj škodljivo in kaj ne. Mreža koč pri nas je dovolj gosta, tako da šotorenje ni potrebno. Pa še to – v koči kljub vsemu imamo nekako urejeno glede odpadkov, stranišč in podobno. Žal so izkušnje s šotorjenjem pri nas prej slabe, kot ne. Za tistimi, ki šotorijo v veliko primerih ostaja »svinjak«. Očitno še nismo tako zreli in okoljsko zavedni, kot severnjaki. Če dopustiš šotorenje, ga dopustiš vsem.  Največji problemi pri nas v parku so bili zaradi divjih šotorjenj Čehov, Madžarov, Poljakov. Na Češkem še s poti ne smeš stopiti, pri nas se pa obnašajo ravno obratno.

Kje zajeziti reko pločevine?

Kje je meja med kampiranjem (ki je prepovedano) in bivakiranjem (ki še ni)?
Zakon pravi, da ni dovoljeno šotoriti izven za to določenih mest. Določena mesta so uradni kampi in še nekaj lokacij namenjenih za planinske in tudi alpinistične tabore. Sicer pa – jasno se vidi kaj je bivak in kaj je nedovoljeno šotorenje. Težko me boš prepričal, da pretegovanje v šotoru sredi sončnega dne pol ure od koče pomeni bivak… Tudi naši nadzorniki imajo jasna navodila – če dobijo šotor zgodaj zjutraj visoko po vznožjem stene in vidijo, da se tisti, ki šotorijo odpravljajo dalje in pospravljajo za sabo – jih samo opozorimo. Če pa je šotor na parkirišču ali par sto metrov od planinske koče, pa seveda ukrepamo.

Če bi vendarle hotel doživeti naravo in se podati na brezpotje s šotorčkom - je velika verjetnost, da me preženejo »rangerji« ali se splača poskusiti? Koliko bi me »stala« noč pod šotorskim platnom?
Nadzornik te seveda lahko oglobi, te pristojnosti imamo. Globa je okrog 40 EUR.

Pod milim nebom (brez šotora) bi bilo »zastonj«?
Vprašanje je provokativno. Sem že pojasnil, kako se razume bivak in kakšna navodila imajo nadzorniki glede tega. Res je pa, da ni zakonskega določila, ki bi prepovedovalo spanje pod milim nebom. Zato tega tudi ne kaznujemo.

   Juriš na Vršič. Kje je prava mera?

Kako je s cestami v alpskih dolinah? Te naj bi se zaprle, v Vrata naj bi vozil avtobus. Je ta sploh potreben, ni v tem primeru kolo boljša možnost? Gorski kolesarji so sicer precej moteč faktor naravovarstvenikov.
Tudi v tem primeru bi se lahko razgovoril. Kolo je na vsak način ena najbolj prijaznih in primernih oblik obiskovanja parka, še posebej za alpske doline in visokogorske ceste. In s kolesom v Vrata ali na Vršič ni prav nobenega problema. Za nas so gorski kolesarji moteči le, če se vozijo izven poti, po planinskih stezah ali pa v kakšnih mirnih conah – sicer pa sploh ne. V TNP podpiramo postopne omejitve prometa, zapore, javni transport. Ali veš, da se nad kakšnim takim ukrepom najbolj pritožujejo kakšni zagnani »climberji«?!

Vem, a tudi pogledi plezalcev se spreminjajo. Sicer pa tudi planince vedno bolj mika plezarija, ferate postajajo hit. Tu precej zaostajamo za našimi sosedi, tako Avstrijci kot Italijani.
Res je, ampak stališče je, nobenih novih poti, tudi ferat ne. Saj nekaj jih pa je. Ampak zakaj bi se morali v vsem primerjati s tujino, morda imamo tudi mi kakšno svojo kvaliteto doživljanja naših gora.


   Vrh! Koliko je ta hip ljudi na sosednji Škrlatici, Rjavini, Vrbanovi Špici?

Naši sosedje imajo tako rekoč na vsakem vrhu križ. Se tu primerjamo ali dodajamo svojo kvaliteto?
To je del tradicije in kulturnega izročila. Pri nas nikoli ni bilo toliko znamenj na vrhovih, kot jih je v tujini. V parku se načelno strinjamo s postavitvijo tam, kjer je križ nekoč že bil. Sicer pa naj ostane tako kot je.

Na spletni strani parka lahko preberemo, da je javni zavod TNP mesto, kjer se srečujejo, obrusijo in združijo naravovarstveni, gospodarski, rekreativni, socialni in kulturni interesi. Sliši se lepo, pa vendarle, v praksi se je treba odločiti za eno ali drugo, vsemu se ne more ugoditi, neke prioritete morajo biti. Ima prednost človek ali narava?
V narodnem parku, ki je sicer tudi po mednarodnih definicijah namenjen varovanju narave in rekreaciji, je nedvomna prioriteta varstvo narave. Gre namreč za območje zavarovane narave, ki je ustanovljeno zaradi varovanja vrednot narave. Vse dejavnosti, ne le rekreacija, so podrejene primarnim ciljem varstva in ohranjanja narave.

Torej, če povzamem in poenostavim: šotor, plezanje, gorsko kolesarjenje na eni strani in planinske koče z vsem kar paše zraven na drugi strani. Cik cak pot je dovoljena, bližnjica (čeprav krajša in potemtakem manj moteča) pa ne. Klini v steni motijo, križ na vrhu ne. So relacije ustrezne? Je res vse podrejeno naravi ali gre morda bolj po načelu kdor prej pride oz. kdo se bolj sliši?
Tole so pavšalne ocene in črno belo gledanje. V strogem naravovarstvenem smislu bi bilo mogoče najbolje, da ni nikjer nič in da tudi v ta prostor nihče ne gre. Toda povedal sem, parki so namenjeni za obiskovanje, planinsko gorniška tradicija je stara več kot 100 let. In če  zložiš vse odgovore boš videl, da ni tako, kot je zastavljeno vprašanje.

Verjetno pa - bolj, ko je nek park nedotaknjen, lažje ga je voditi. Več ko je realiziranih posegov, več je interesnih skupin, ki hočejo zase to, kar že imajo drugi.
Točno tako!
    Najbolj agresiven obiskovalec parka?

V 25 vaseh v parku živi nekaj več kot 2000 prebivalcev. Pogosto slišimo, da je njihovo življenje težko, pa ne zaradi narave. So omejitve, ki jih postavljate res neživljenske?
Vedno se sliši le glas tistega, ki se pritožuje. Večine tistih, ki se strinjajo in ki ne doživljajo frustracij zaradi parka, se ne sliši. Cela vrsta anket in celo referendum pred leti v Bohinju so dokazali nasprotno – park ni ovira življenju in gospodarjenju v parku. Seveda pa nekaj omejitev je in kakšnemu kaj že ni bilo dovoljeno ali pa je bil zaradi nedovoljenih posegov prijavljen inšpekciji.

Čigav je pravzaprav park, kako daleč proti vrhovom seže privatna lastnina? Da bomo vedeli od koga so oprimki v Šitah, Špiku, Sfingi, ...
TNP je v veliki meri v zasebni lasti, tudi občinska lastnina ali agrarne skupnosti se štejejo za zasebno. Denacionalizacija se ni koncana. Privatna lastništva segajo do najvisjih vrhov, res pa je, da je visokogorski svet v najvecj primerih last razlicnih agrarnih skupnosti.

Kako se financira TNP?
Državni proračun pomeni približno 70 %. Pomemben vir je lastna gospodarska dejavnost, kot prodaja tiskovin in spominkov, vstopnine v info centre, vodenje, prenočevanje v kočah.

Denar iz turizma kaj vpliva na politiko parka ali varstvu narave enostavno ni kompromisov?
V parkih si ne želimo povečanega števila obiskovalcev, pač pa si želimo kvalitetnega, naravi prijaznega in okoljsko vzdržnega turizma.

V kakšni meri je vodstvo TNP samostojno pri odločitvah in v kakšni meri zgolj izvaja odločitve Ministrstva za okolje?
TNP ima svoj zakon in svoje standarde upravljanja, hkrati pa moramo pri odločanju upoštevati predpise in usmeritve na mednarodni ravni (konvencije, direktive EU…) in tudi nacionalno zakonsko ureditev. Pri odločanju smo dokaj avtonomni. Seveda v skladu s predpisi, ki pa so tudi od ministrstva. Končnih soglasij pa ne izdajamo, to je pristojnost ministrstva.

Kamniške Alpe in Karavanke niso posebej zaščitene, vendar nimam občutka, da bi bile zato kaj manj ohranjene kot Julijci, ki so v celoti v TNP.
Ugotovila sva že, da je lažje varovati, če je manj interesov. In visokogorski svet ima sicer izjemno vrednoto, pa vendarle manj interesov, zato je dokaj dobro ohranjen ne le v Julijcih, pač pa tudi v Karavankah in Kamniško Savinjskih Alpah. Drugače pa je pod vrhovi in grebeni, tu ti z gotovostjo trdim, da je stanje v Karavankah ali v Kamniških bistveno slabše. Kar poglej kako mrharijo gozdarji, za vsakim voglom taka ali drugačna brunarica, ne pazi se dovolj na vodne vire in podobno…

   Zimska idila. Kakšne sledi bodo ostale za turnim smučarjem?

Martin, v TNP si že dolgo, pravzaprav si navzven prvo ime parka. Si eden izmed kandidatov za novega direktorja. Ponujaš kaj posebnega, drugačnega?
V parku sem polnih 18 let, v času dolgoletnega direktorja TNP Janeza Bizjaka sem bil pomočnik direktorja, danes pa sem vodja službe za načrtovanje, upravljanje in razvoj parka. Res je, kandidiram za direktorja TNP. Kaj ponujam? Sem človek parka v vseh pogledih. TNP je najprej zavarovano območje narave, zato je tudi primarna dejavnost varstvo narave. Sledi sodelovanje s prebivalci in tu vidim predvsem velike možnosti za izboljšanje in sicer na področju naravi prijaznega turizma.

A veš, da sem certifikate vložil v TNP? Mi lahko poveš, je bila to dobra naložba ali sem jih vrgel stran? Pa ne mislim na dividende ali neposredno na tržno vrednost, ampak na TNP kot blagovno znamko prihodnosti. Samo enega imamo, novih pa ne delajo več, kot radi rečemo ...
Certifikate si vložil v Sklad za razvoj TNP, ki z našim zavodom za varstvo TNP nima nič skupnega, razen da je povzročil zmešnjavo. V tem skladu, ki je sedaj delniška družba so na primer žičnice Vogel, pa Šport hotel na Pokljuki in še nekaj turističnih objektov. Teoretično certifikata nisi vrgel proč, koliko je pa vreden, pa ne vem. Sicer pa, TNP bo v prihodnosti kvaliteno ohranjen naravni prostor, z razvitim in naravi prijaznim turizmom, v dolinah pa ljudje, ki se zavedajo vrednot tega prostora in ga upravljajo na trajnosten način. Idealisticen pogled? Morda, ampak sem preprican, da taka vizija mora biti!

Fotografije: Martin Šolar

Komentarji: 0   slike: 0


K. Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Če želiš voziti avto ...
14. junij 2009 @ 09:29 | Teme Alpinizem, Gorništvo, ProMo Intervju.

Gorski vodnik, sanjski poklic vsakega alpinista. Ali bo bolj držalo tisto drugo - vodniška je težka?
Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji. V bistvu je res sanjski poklic, po drugi strani pa delo kot vsako drugo. Potrebno ga je opravljati z veseljem. Tisti trenutek, ko ne bom več užival v gorah, bom delal kaj drugega.

   Klemen Gričar na vrhu Aiguille du Tour (3542 m) v Zahodnih Alpah

Katere ture vodiš najraje, katere so najbolj priljubljene?
Rad vodim v Martuljkovi skupini, ker je pred mojim domačim pragom, tudi v Alpah ali drugod po svetu je vodenje izziv. Pri nas so najbolj priljubljene ture plezalni vzponi: Slovenska, Nemška v Triglavu, Amfiteater in Široka peč, Riglica-Rušica, Severni raz Male Mojstrovke, Zeleniške špice, Južni raz Brane. Tudi športno plezalni dnevi za šolske izlete, pa zavarovane plezalne poti Jeseniška, Hanzova na Prisank, čez Plemenice na Triglav, Jalovec…

Opraviš več vodenj doma ali v tujini?
Okoli 85% vodenj opravim v tujini, doma okoli 15%.


   Himalaya (2008). Turistična destinacija prihodnosti? 

Sprejmeš vsakega klienta, kako poteka preizkus pred turo?
Vsakega klienta oziroma gosta lahko gorski vodnik pripravi za določeni cilj. Včasih poteka priprava tudi več let. Z dobrimi gosti lahko opravimo kvalitetne vzpone.

Več let priprave za en vzpon? Zanimivo, potem se gre lahko že v Čopa?
Tudi. Čopov steber danes lahko uvrstimo med vodniške klasike.

Se lahko na turi zaplete, ti je šlo kdaj za nohte?
Velikokrat, vendar v takih situacijah je potrebno obdržati hladno glavo in ukrepati po najboljši moči. V bistvu nisem imel res hude nesreče, pri vodenju so večkrat resne situacije vendar to je del našega poklica in na to smo pripravljeni. Če veliko vodiš, se zgodi, da nekdo nerodno stopi, zvije gleženj in že je zaplet tu.

    Varovanje čez ledeniško razpoko

Si eden najbolj angažiranih vodnikov pri nas in novi predsednik ZGVS. Kdaj si nastopil mandat in kaj bo tvoj doprinos tej organizaciji, tudi v primerjavi s predhodniki (Prezelj, Robas, ..?)
Počasi, šele sprejel sem mandat! V kratkem času ni mogoče narediti velikih stvari. Potrebno je potrpljenje, sestanki, dogovori, skratka politika v kateri gorski vodniki nismo najboljši. Preveč cenimo odkrito besedo. V samem upravnem odboru sodelujem že od Romanovega predsednikovanja, zatem sem sodeloval z Markom, ki mi kot bivši predsednik ZGVS veliko pomaga tudi danes. Doprinos organizaciji se bo pokazal čez leta. Veliko stavimo na mlade, nove vodnike in v Sloveniji prav gotovo imamo potencial. Eden glavnih ciljev je prepoznavnost GV. Ne bomo dovolili, da se poklic  razvrednoti z nizkimi cenami in slabšo kvaliteto.
 
Koliko gorskih vodnikov je trenutno v Sloveniji?
Trenutno nas je 67 gorskih vodnikov, 53 z mednarodno licenco IFMGA, 1 z licenco ZGVS, 7 pripravnikov in 6 neaktivnih (prostovoljni člani).

Šolanje je kar zahtevno, dolgotrajno in tudi drago. Kako poteka?
Šolanje poteka v skladu s mednarodnimi standardi. Traja tri leta in v tem času mora kandidat opraviti vse tečaje in izpite. Ker v Sloveniji nimamo ledenikov, šolanje poteka tudi v Alpah: Švici, Franciji, Italiji, Avstriji. Vedno gremo kam drugam, da se stvari ne ponavljajo. Po minimalno triletnem obdobju kandidat za gorskega vodnika postane pripravnik in ima dovoljenje za opravljanje poklica oziroma vodenj. Nima pa še mednarodne licence in zato ne more voditi v tujini. Tudi ne more voditi vsega, ponekod imajo združenja omejitve, recimo v Franciji pripravnik ne more samostojno voditi na Mt. Blanc, vedno mora biti prisoten IFMGA gorski vodnik. To je v bistvu v redu, ker ima pripravnik izkušenega vodnika ob sebi, ki mu lahko pomaga, svetuje… Po najmanj letu pripravništva mora opraviti še zahteven strokovni izpit iz vseh področij vodenja: skala, mešan teren, ledeniki, turna smuka. Nato pridobi mednarodno licenco IFMGA, s katero je enakovreden vodnikom po svetu (vseh držav, ki so v združenju International Federation of Mountain Guides Associations) Čeprav kandidat zaključi šolanje, s tem še ni rečeno da bo dober vodnik, z leti in »kilometrino« pridejo izkušnje, ki pa so enako pomembne kot samo šolanje.


   V varnih rokah gorskega vodnika

Glede na to je logično, da GV zahtevate poseben, tako rekoč ekskluziven položaj pri vodenju v naših gorah. Voditi pa želijo tudi drugi: planinski vodniki, turistične agencije, …
Tako je tudi v drugih Alpskih državah oziroma državah EU in Švici. Kdor želi voditi naj opravi šolanje za gorskega vodnika, saj je preprosto, mar ne? Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit. Gorski vodnik mora delati praktično vse,  ob vodenju mora obvladati internet, izposojo opreme, rezervacijo koče, prevoz… Recimo, Haute Route (Chamonix – Zermatt) je lep primer, ko vodnik dela od jutra do večera.

Nihče ne oporeka, ko gre za plezalne smeri in brezpotje. Dilema je pri manj zahtevnih turah. Kolikor mi je znano, je po zakonu o GV  vodenje v gorah za plačilo dovoljeno tako rekoč le gorskim vodnikom. Neuradno naj bi po novem GV sami omilili kriterij na vodenje z vrvjo in potrebno dodatno opremo. Ture brez vrvi in druge opreme (cepin, dereze, smuči, ..) lahko potemtakem vodijo tudi planinski vodniki?
PZS in PV niti niso zainteresirani za taka vodenja. Sedanji sistem PV daje zelo omejeno in pomanjkljivo izobrazbo, znanje tujega jezika je tudi pogosto problem. Tuje zavarovalnice ne krijejo zavarovanja, če ne vodi GV. Mi smo v okviru ZGVS pripravljeni reorganizirati celoten sistem in izobraziti PV do ustreznih licenc. Tako bi uradno lahko vodili ture, za katere ni potrebna vrv in druga oprema. Sicer pa - če se PV čuti sposobnega, naj se prijavi na tečaj GV.


    Vodenje "na kratki vrvi"

Kdo pravzaprav določa, kaj je prav in kaj narobe? Od kod doktrina vodenja, kakšen način varovanja je pravilen, katera varovalna oprema je prava? Na primer, vi prakticirate vodenje na t.i. kratki vrvi, PV pa tako, da vodnik varuje.
PV nimajo vodenja na kratki vrvi. Šolanja in posledično znanja PV in GV ne moremo primerjati, kot ne moreš primerjati osnovno šolo s fakulteto. Žal se tega ne zavedajo vsi. Lahko povem primer iz prakse, ko je PV kritiziral moje vodenje vpričo njegovih strank in mojega klienta.

V praksi se velikokrat izkaže, da je vodnike za lažje ture težko dobiti. Kot da GV ne bi bili zainteresirani za vodenje, recimo, po Pokljuki, dolini Triglavskih jezer in podobno. Sami nočete, drugih pa ne pustite zraven …
Kje pa, to ni res. Tudi sam vodim Slemenovo špico, Martuljške slapove, Soško pot, Triglavska jezera… Samo vodnika je potrebno prej rezervirati, sam imam poletje že zapolnjeno. Tudi v Chamonixu in Zermattu ne dobiš vodnika v avgustu, v glavni sezoni. Tu je glavna srž problema, sodelovanje.

Vodenje in zagotavljanje varnosti sta le del storitve. Upoštevanje potreb in pripravljenosti klienta, vremenskih razmer, dialog in podobne »dodatne« storitve so klientu morda pomembnejši del ponudbe. Se PV tu bolj potrudijo?
Planinski vodniki vodijo za planinska društva. Torej vodijo člane katere večinoma poznajo, gorski vodniki dobimo recimo gosta v Zermattu in ga moramo v tednu dni spoznati in pripraviti za vzpon na Matterhorn. Pri delu s klienti je tu še obvezen vsaj en tuj jezik, specifični izrazi, izkušnje. Nekdo, ki ima redno zaposlitev ne more letno voditi toliko tur, kot profesionalni gorski vodnik, prav tu je naša prednost v kvalitetni storitvi. Agencije za katere delamo dobijo povratno informacijo od klientov in Slovenski gorski vodniki imamo zelo dober »feedback«. Bi nas drugače tuje agencije še najemale? Je pač tako, da smo drugje bolj spoštovani kot doma.

   Tudi ferate so priljubljene.Takšne police v pri nas žal nimamo ... 

S strani agencij se sliši, da se bolj kot za pridobivanje strank angažirate proti navidezni konkurenci - torej proti agencijam.
Konkurenca so nam lahko samo gorski vodniki, moji kolegi v Sloveniji oziroma vodniki iz drugih držav združenja IFMGA. Normalno je, da ščitimo naš poklic, kdo ga bo, če ne mi? Proti »vodnikom«, ki nimajo licence in agencijam, ki jih najemajo smo in bomo ukrepali.

Sodelovanje ni možno? Agencije prodajajo, vodniki vodijo?
Saj sodelujemo, vedno več delamo tudi za slovenske agencije. Nekatere agencije ne najemajo gorskih vodnikov, oziroma ponujajo mizerno plačilo in razumljivo je, da za majhen denar ne morejo dobiti gorskega vodnika. Potem najamejo za resne ture alpiniste, planinske vodnike, reševalce, pač vsakogar, ki se malo spozna na hribe, kar je v nasprotju z zakonom o gorskih vodnikih in še storitev ne more biti kvalitetna. Te agencije na dolgi rok ne bodo mogle tako delati. Če v Franciji dobijo vodnika brez licence pokličejo policijo, pride helikopter Peloton de Gendarmerie de Haute Montagne (PGHM) in vse odpelje v dolino. Za kliente je tura končana, »vodnik« pa dobi kazen.

V vsakem poslu je danes konkurenca huda. Koliko jo je med gorskimi vodniki? Se kaže v kvaliteti, marketinškem pristopu ali morda tudi v zniževanju cen? Te naj bi bile določene znotraj ceha.
Tudi nekateri gorski vodniki vodijo pod priporočeni cenami, ki so objavljene na naši internetni strani. To je slabo za vse nas, poglejte kaj se je zgodilo z višinskimi deli. Nižanje cen ne bo prineslo več dela, kvečjemu več bomo delali za manj denarja. Recimo če nekdo pelje Mt. Blanc za 400 eur se mora gor povzpeti trikrat, če vodi po naši ceno 600 eur samo dvakrat.

Preživeti je treba… Kolikor vem, sta v Sloveniji le še dva GV, ki živita izključno od vodenja. Našel bi se še kdo, ki si ob vodenju pomaga s podobnimi dodatnimi storitvami. In tu je še nekaj GV, ki so kot vrhunski alpinisti pomagajo z »zaposlitvijo« v državnih službah. Prav okoli njih se je zadnje čase nekaj polemiziralo.
Zgolj od vodenja nas živi bolj malo, manj kot deset. Nekaj jih v glavni sezoni kar precej vodi, izven sezone pa opravljajo višinska ali druga dela. Gorski vodniki, ki imamo s.p., d.o.o. ali prijavljeno obslužbeno dejavnost so zdrava konkurenca, tudi če imajo drugo službo. Nelojalna konkurenca so tisti, ki tega nimajo.


   Aigulle du Chardonnet. Kdo si ne bi zaželel ture v takem ambientu? 

S kakšnim sloganom bi novi predsednik nagovoril Slovence,  potencialne kliente?
Varneje v gore s gorskim vodnikom! To je naš slogan. Kdor je enkrat bil z nami na turi bo znal povedati, kako kakovostna je naša storitev.

Če bi na stara leta želel na "tope rope" čez Ribo v Marmoladi, bi našel vodnika?
Seveda, zakaj ne. Še nekaj popusta bi dobil.


Komentarji: 0   slike: 0


A.Štremfelj: Za velika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce
11. maj 2009 @ 16:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, ProMo Intervju.

Andrej, v alpinizmu si več kot 30 let. Na vrhu Everesta si stal dvakrat, osvojil si osem tisočakov. Čeprav si bil aktiven tudi drugje, sta Himalaja in Karakorum vendarle tvoji destinaciji….
Res je. Zelo zgodaj sem dobil možnost preizkuisiti se v Himalaji. Pri dobrih dvajsetih letih sem bil prvič v Himalaji in tudi na svojem prvem osemtisočaku. Moram priznati, da mi je tudi sicer predstavljala Himalaja višek alpinizma in sem o takih vzponih sanjal že kot začetnik. Že dve leti za Hidden Peakom (8068m) sem bil prvič na Everestu. Spoznanje, da se relativno hitro in dobro prilagodim na višino, je verjetno botrovalo temu, da sem svoje največje uspehe v alpinizmu dosegal prav v visokih gorah.
No, Everest je vendarle podatek za širšo javnost. Nekaj težkih vzponov v alpskem stilu je tisto, kar daje težo tvoji karieri. Je prav, da na prvo mesto postavimo tvoj prvenstveni vzpon z Markom Prezljem na Kangčendzengo?
V alpinizmu kot tudi nasploh v športu je treba dosežke gledati skozi prizmo časa. Kadar pa se zamenja še način plezanja pa je to še posebej pomembno. Tako moram v svoji alpinistični karieri izpostaviti nekako dva vrhunca. Prvi je bil vzpon po Z grebenu Everesta, drugi pa seveda vzpon v Kangčendzengi.

Lahko zvemo kaj več o tem vzponu?
Vzpon je bil višek nekega obdobja v mojem življenju. Po Nejčevi smrti leta 1983, sem imel kar dolgo krizo. Po tem sem počasi začel dozorevati kot alpinist in sem se plezanja v alpskem slogu lotil sistematično. Prvi resni preizkus je bil Bezzubkinov steber v Pik Komunizma (verjetno se vzpona še dobro spomniš). Po tem je bilo nekaj ponesrečenih poizkusov (Daulagiri, Lotse Šar), nakar smo v neke vrste mešanici stilov v enem samem tednu prišli na vrh Broad Peaka in Gasherbruma I, kar mi je vlilo ponovno samozaupanje. Po tem še hladen tuš na K2, nato se je krivulja obrnila navzgor. Po vzponu v Šiša Pangmi, me je Tone Škarja povabil k sodelovanju na odpravi na Kangčendzengo. Čez nekaj dni sem v pisarni agencije v Katmanduju videl fotografijo J stebra J vrha te gore. Obsedla me je in od tedaj naprej praktično nisem več podvomil v uspeh. To je bilo ključnega pomena tudi pri samem vzponu. Marka sem spoznal na Lotse Šaru in potem še na Šiša Pangmi. Sprejel je moje povabilo in res nama je šlo dobro od rok. Najprej dva dneva pred bazo hiter vzpon na bližnji šesttisočak (2000m višinske razlike v enem dnevu gor in dol), potem vzpon na Talung peak, ponovno dva tisoč metrov, tokrat v dveh dneh in presežena višina sedem tisoč metrov, za tem pa kar napad na Kangčendzengo. Pet dni sva potrebovala za sam vzpon. Prvi dan so bile težave podobne Superkuloarju v Mt. Blanc de Taculu, potem nekoliko lažje, zadnji dan pa zopet prav težko, do pet v skali, precej gaženja in velika višina seveda. Brez kisika sva bila na vrhu pozno popoldne brez možnosti povratka nazaj do zadnjega bivaka. Zadnji večer nama je zmanjkalo plina in ostala sva le z litrom tekočine, ves dan in še vso noč, ko sva sestopala. Še danes sva edina alpinista, ki sva priplezala na katerikoli vrh Kanča po katerikoli smeri v alpskem stilu.

Kdaj ti je šlo najbolj za nohte, kateri so tvoji najtežji trenutki v gorah?
Najhuje je bilo v S steni Les Droites nad Chamonixom. S Tomom Česnom sva hotela opraviti zimsko ponovitev smeri Corneu Duvaill. Bilo je peklensko mraz, dvajset pod ničlo in več. Orodja so bila še precej slaba (1984), da ne govorim o lednih vijakih. V prvem raztežaju nad osrednjim lediščem sta se mi oba cepina nenadoma izpulila. Po kakih dvajsetih metrih sem z derezami na nogah priletel na 55 stopinj strmo ledeno pobočje. Zlomil sem si oba gležnja desne noge in koleno desne noge. Bolečine, občutek nemoči, mraz ki se je zajedal do kosti, skratka precejšen brezup. Potem pa v kristalnem zimskem popoldnevu prileti nad ledenikom Argentiere turistično letalo. Pilot naju je opazil, dala sva signale za pomoč in čez kake pol ure ali morda celo več je že priletel helikopter. Takrat je šlo zelo na tesno.
Čez teden dni sem bil operiran v Lyonu, zahvala za to gre predvsem mojemu dobremu prijatelju Danielu Stolzenbergu iz Chamonixa. Pol leta sem bil na vozičku, leto in pol po nesreči pa že na odpravi v V steno Daulagirija.
Podobno nemočnega vendar na povsem drug način, sem se počutil v S steni Šit, ko mi je padla Marijina sestra Barbara in ji nisem mogel pomagati. Umrla je viseč na vrvi, jaz pa povsem brez moči. Popoln brezup, praznina, občutek krivde,... .

Si kdaj mislil da se ne bo izšlo?
Pravzaprav ne. Vedno sem bil optimist in verjel vase.


Koliko noči v življenju si prebivakiral? Katera je bila najbolj mrzla?
Nikdar nisem bil kak poseben ljubitelj bivakiranja kot npr. Mihelič ali Šrauf. Nekaj pa se jih je vseeno nabralo. Eden najhujših je bil v SZ grebenu Nad Šitom glave, kjer smo kot zelenci v prekratkih nogavicah in brez kakršne koli opreme in dodatne obleke preživeli mrzlo jesensko noč. To je bil zelo poučen uvod v alpinizem. Morda mi je najbolj ostal v spominu bivak v Eigerjevi S steni tik pred Prečko bogov, kjer je začelo ponoči snežiti in smo vso noč razmišljali, kaj bo prineslo jutro, ali bi šli naprej, ali nazaj. Pred očmi so se mi zvrteli vsi filmi poznanih tragedij v tej steni. Marija z najino prvo hčerko Katarino pa še niti iz porodnišnice domov ni prišla.

Večina staršev bi rekla - neodgovorno ali egoistično. Kako alpinist pri sebi "opraviči" to svojo izbiro, saj ta potencialna nevarnost ne zadeva le njega, pač pa morda tudi njegovo družino?
Kar nekaj dejavnosti posameznika ogroža njegovo družino oziroma otroke, pa se večina za to ne razburja ker so te stvari »normalne« oziroma družbeno sprejemljive. Npr. brezglavo divjanje po cestah, alkoholizem, stresno življenje, … Alpinisti na nevarnost pri ukvarjanju z alpinizmom gledamo precej drugače kot večina »zunanjih« opazovalcev, za katere je alpinizem sinonim za brezmejno tveganje ki meji na samomorilnost. Nevarnosti se zavedamo in jo skušamo zmanjšati na minimum. Da pa te nekje čaka nek majav oprimek, ki ga ne boš dovolj zgodaj prepoznal, ali serak, ki se bo odlomil ob nepravem času glede na tvoja predvidevanja, je približno tako, kot ne veš, kje te čaka nek nori voznik, ki bo nenadoma zavil na levo. Tu gre za trenutne dogodke, ne bom pa izgubljal besed s primeri, kjer se ljudje zavestno zastrupljajo in posledično ubijajo na daljši rok, pa njim še višje zavarovalne premije za življenjsko zavarovanje ni treba plačati. Pomembnejše je, da je življenje nasploh, v tem primeru pa čas, prebit s svojimi otroki, kvalitetno. Slaba kvantiteta je celo škodljiva. Imeti otroke; delati in se pehati za materialnimi dobrinami po dvanajst ur na dan in več, na prvo otroško vprašanje ob vrnitvi domov pa odgovoriti, naj ti dajo mir, ker si utrujen, se mi zdi precej neodgovorno (res pa družbeno večinoma sprejemljivo).

V 30 letih se je oprema zelo spremenila. Kako bi opisal ta razvoj, kaj to pomeni za težavnost vzponov?
Razvoj opreme je šel v teh letih vrtoglavo naprej. Izolacijska moč materialov, njihova teža, okretnost v oblačilih, kvaliteta tehnične opreme (metulji, ledna orodja, ledni vijaki, vrvi). Zato sem pri vrednotenju dosežkov, ki so na različnih točkah časovnega traku, tako previden. Res je težko primerjati vzpone opravljeni v preteklosti z današnjimi. Mislim pa, da je moderna družba vedno bolj obsedena z varnostjo in je to eden od dejavnikov, ki športe, kot je alpinizem, najbolj zavira. Stanje duha, ki je za popoln alpinistični vzpon še kako potrebno, je bilo včasih res zelo visoko. Ljudje, ki imajo v vsakdanjem življenju vsega preveč, ki so čustveno vezani na materialne dobrine, niso pripravljeni nekaj tvegati za določen uspeh, niti nimajo dovolj močne želje za doseganje nekih materialno nedonosnih ciljev, ki človeka obogatijo predvsem duhovno.

Kje je danes alpinizem? Nekoč pustolovščina, odkrivanje nekoristnega sveta in reševanje velikih problemov, nato nekaj, kar je več kot šport, še ne dolgo nazaj zgolj šport. Lahko danes rečemo, da alpinizem postaja turizem? Širše množice, več lažjih ciljev, vedno manj garanja in tveganja, pomembno je doživetje in ne rezultat…
Po mojem mnenju alpinizem ni bil nikdar samo šport. Ta šport je tako usodno povezan z naravo, onemogoča ponavljanje istih vzponov v enakih razmerah, kroji skoraj vsak vzpon, dogajanje odriva stran od medijev, če pa ga skušamo medijem približati, pa izgubi pomemben del svojega bistva. Posamezniki so skušali približati svoje vzpone ljudem preko različnih medijev, pa se to ni obneslo. Že samo satelitski telefon, ki ti omogoči komunikacijo kjerkoli v steni, vzpon razvrednoti. Tega so se k sreči vse bolj začeli zavedati najboljši alpinisti. Primer: tam kjer je Humarja pobral helikopter po vzponu v Daulagiriju, se je Šraufova odisejada še kar nadaljevala in je njegov vzpon naredila epski. Danes je nemogoče narediti vzpon v alpskem stilu na Everest po normalni smeri v sezoni, kajti tam je toliko odprav, da je izničen pomemben del bistva takega vzpona – osamljenost. Na Everestu in drugih lažjih osemtisočakih alpinizma večinoma ni več. Tam gre samo še za visokogorski turizem. Tudi Ama Dablam, ki ga vsako leto nadelajo Šerpe s fiksnimi vrvmi, je postal samo še turistični objekt. Še če splezaš gor po kaki drugi smeri in se lahko spustiš po normalni smeri po fiksih, to ni več isto. Ljudje si danes zelo želijo adrenalina, toda na varen način. To je zame popolnoma nezdružljivo. Razumem, da si ljudje želijo na Everest. Toda na to bi se bilo treba pripraviti in ga preplezati »pošteno«. Kajti zadoščanje želja za vsako ceno je tipično razmišljanje ljudi z debelo denarnico in pravzaprav nima nobenih meja. V končni fazi bi si recimo jaz zaželel potešiti svoj napuh in sedaj »preplezati« J steno Lotseja, ker smo imeli leta 1981 pač smolo. Če ne gre drugače, naj mi pa navrtajo celo steno, napnejo čeznjo vrvi in lestve, saj bom plačal. Kako bi pa zadostili milijonarju, ki bi želel nastopiti v finalu teka na 100m na olimpijskih igrah?Enemu morda še, težje bi bilo če bi se jih pojavilo kar osem na isti olimpijadi.
Od nekdaj je bilo veliko alpinistov, ki jim je bilo pomembno doživetje in ne rezultat. To je normalno. Res pa je, da so se danes ljudje v vsem izobilju pripravljeni vedno manj truditi za neko doživetje. Od instant hrene do instant doživetja, živela civilizacija.

Kaj je danes največji plezalni problem v Himalaji in visokogorju nasploh?
Ni največjih problemov, ampak so samo problemi. Teh je še veliko. Že samo naša smer na Everest v alpskem stilu je kar lep izziv. Potrebno je imeti samo ideje in pa željo po uresničevanju le teh. Tudi neraziskanih predelov je še precej pa nižjih vrhov s čudovitimi linijami in še kaj. Res pa je, da nekih izrazitih ciljev, ki bi na daleč štrleli izmed ostalih trenutno ne vidim.

Najpomembnejše ime zadnjih let?
Alpinizem se je zelo razmahnil in težko je nekoga izpostaviti. Pogosto nas lahko zavedejo mediji, kajti nekdo je bolj spreten pri oglašanju svojih dosežkov od drugega. Izrazitih zvezdnikov v tem trenutku ni, vsaj jaz jih ne vidim. Tudi ni ljudi, ki bi alpinizem prestavili za dva koraka pred druge, kot so bili Buhl, Messner, Bonatti, Česen, Profit in še kdo. Tudi Humar s svojim Dhaulagirijem izstopa, čeprav so ga potem posrkali mediji. Imamo kar nekaj odličnih alpinistov, ki nizajo vrhunske vzpone vsako leto, zlepa pa se ne lotijo nečesa, kar bi bilo visoko nad povprečjem tega vrhunstva.

Alpinizem jutri?
Tako kot v vsakem športu, tudi v alpinizmu prihaja do nihanj. Obdobja suhih krav se menjajo z obdobji razcveta. Je pa alpinizem malo bolj občutljiv predvsem zato, ker ni samo šport. Tu pomembno vlogo igrajo etika, načela, morala ... . Spreminjanje in sprevračanje teh vrednot v življenju nasploh imajo kvarne posledice tudi v alpinizmu. K sreči narava ostaja ista in neizprosna. Za velike dosežke bo še vedno potrebno veliko srce. Vsaka generacija je našla neko svojo pot, nek svoj način alpinističnega izražanja. So določena načela in etične norme, preko katerih ne bi smela nobena generacija, sicer bo alpinizem postal preprosta obrt dosegljiva brez posebnega znanja, gorsko naravo pa bomo spremenili v poceni adrenalinske parke.

Pogosto rečemo, da je slovenski alpinizem v svetovnem vrhu. Drži?
Bolj ali manj še vedno, nekoliko je odvisno od področja, saj je danes alpinizem bolj kot kdaj koli razdeljen na specialna področja. Biti univerzalen in vrhunski na vseh je zelo težko. Res pa je, da moraš biti precej univerzalen povsod, če hočeš biti nekje zelo vrhunski. Morda smo malo popustili na področju Himalaje, še posebej tistih najvišjih vrhov. Je pa tu morda nasploh največja kriza v svetovnem merilu. Standardi so bili postavljeni tako visoko, da mladi zlepa ne zagledajo luči na koncu predora. Vrhunskost v visokih gorah je tudi najbolj vezana na bogate izkušnje, zrela leta pridejo po tridesetem, to pa je obdobje, ki je povsem predolgo za današnji družbeni ustroj. Težko je vzdržati toliko let v vrhunskem alpinizmu; profesionalcev nimamo in bo zanje tudi vedno težje, službe danes zahtevajo celega človeka, družina, vse to postaja vedno bolj nezdružljivo.

Zdi se, da je slovenski alpinizem v letih 1970 do 2000 imel idealne pogoje. Vrhunski alpinizem je bil tako rekoč nacionalni interes, država je pomagala s kategorizacijo in tudi drugače, podjetja so rada priskočila na pomoč. Privilegij glede na, recimo, ameriške alpiniste, ki so odpravo morali plačati sami?
Socializem je bil nasploh zelo prijazen do vrhunskih športnikov. To se je odražalo tudi v alpinizmu. Kategorizacijo imamo še danes, vendar kaj danes delodajalcu mar, tvoj mednarodni status, če pa hoče iz tebi izsrkati vse v tvojih najboljših letih, da bo njegov dobiček čim večji. Tudi država ni nič kaj dosti boljša. Kaj mar državi vrhunski vzpon v Himalaji, če se ji še Planica podira! Vsak je prepuščen svoji iznajdljivosti in to je slabo, to zelo zavira razvoj slovenskega alpinizma. Planinska zveza oziroma Komisija za alpinizem bi na tem mestu morali storiti kaj več.
Nekaj alpinistov ima službe v vojski in policiji. S tem so prisiljeni dosegati mednarodni razred vsaj na dve leti in vse svoje načrte podrejajo temu. Mednarodni razred se da doseči s tremi zelo dobrimi vzponi, za tistega, ki sem ga omenil zgoraj (ki bi štrlel močno nad vrhunsko povprečje), pa bi bilo morda treba ostati tri štiri leta brez razreda da bi se zgodil. Alpinist bi ostal brez službe in brez nadaljnjih možnosti vrhunskega udejstvovanja. Nekateri so se zatekli v gorsko vodništvo. Biti profesionalni vodnik in vrhunski alpinist pa je tudi bolj ali manj nezdružljivo. To so izkusili Francozi že pred leti, pa jim nismo povsem verjeli.

Komu gre zahvala za to?
Na podobno vprašanje, zakaj ima ta mala Slovenija toliko vrhunskih alpinistov, je zanimivo odgovoril znan angleški alpinistični publicist: ali ne veš, da je v tej deželici skoraj v vsaki vasi alpinistični klub, ki se ukvarja z vzgojo alpinistov!? In to je do neke mere res. Nikjer po svetu ni tako goste in dobro razvejane šole alpinističnih šol, ki bi, do pred kratkim zastonj, danes pa za majhen denar ponujala alpinistično vzgojo, še posebej če gledamo na število prebivalcev. Uspešnost je treba pripisati seveda še veliki gorniški tradiciji v Sloveniji, kjer je imelo gorništvo poseben in zelo velik pomen pri ohranjanju nacionalne identitete naroda. Vsa imena, ki so povezana s tem pa so seveda plod naštetega in seveda posameznih osebnosti, njihovih idej in življenjski sili, ki pa bi jih sicer lahko udejanjali na katerem koli drugem področju.


Kje je alpinizem v primerjavi z drugimi športi? Kako primerjati, vrednotiti dosežke v različnih športih?
Realno gledano je primerjati športe med seboj in rangirati dosežke različnih športov na neko absolutno lestvico, povsem nemogoče. Vse so samo boljši ali slabši poskusi oziroma približki. Že primerjava med posameznimi vzponi v različnih zvrsteh alpinizma je nemogoča in zelo nehvaležna. Način priprav v posameznih športih, njegova količina in znanstvena dognanost treningov so na zelo različnih stopnjah. Časovno ujeti vrhunsko formo za najpomembnejšo tekmo (vzponom) je sploh največja umetnost v treniranju. Lahko bi izdelali teoretični model primerjave rezultatov med različnimi športi (nekaj podobnega poskuša napraviti OKS za potrebe kategorizacije in sofinanciranja), kjer bi upoštevali razvitost posameznega športa, število vrhunskih tekmovalcev oziroma ljudi, ki se s tem ukvarjajo, znanstveno raziskanost športa in metod treniranja, razvitosti športa v svetovnem merilu in nivo domačih dosežkov v primerjavi s svetovnimi,… Pa še vedno ne bi mogli upoštevati vseh psiholoških faktorjev, ki vplivajo na rezultat, genskih potreb oziroma pogojev, da se rodi pravi, najboljši človek za to dejavnost.
Alpinizem ima zelo dolgo tradicijo, gledano v svetovnem merilu in tudi pri nas. Zaradi svoje nevarnosti je to šport, ki se po številu pripadnikov nikoli ne bo mogel primerjati z drugimi športi. Je pa eden bolj kompleksnih športov, ki pogosto zahteva maksimalno koncentracijo in trenutne odločitve, ki imajo lahko usodne posledice.

Nogomet, globalno brez konkurence, pri nas nekako ne uživa svetovnega slovesa. Zdi se, da ga (slovenskega še posebej) prav gorniki radi gledajo zviška. Zakaj?
Mislim, da to ni samo pogled gornikov. Rad pogledam vrhunski nogomet in cenim dobre nogometaše. Slovenska liga pa je bolj mučenje žoge, ki bi jo nekateri radi prikazali kot nekaj izjemnega. In nogometni lobi je zelo močan. Profesionalna slovenska liga je zame ena večjih športnih prevar.

Pa vendarle, težko je razumeti. Pri 15 letih, ko alpinisti šele začenjajo svojo pot, imajo mladi nogometaši za sabo že 10 let načrtnega dela v selekcijah, sprva dvakrat, kasneje petkrat tedensko, ne glede na vreme ali letni čas. Le najboljši so pri kadetih še v igri, le peščica jih kasneje lahko igra v prvi slovenski ligi. In to ligo ljubiteljski alpinist, ki za konec tedna oprta nahrbtnik tako z veseljem popljuva, češ to ni nič v primerjavi z mojo turo ...
To pljuvanje seveda ni na mestu in je nasploh tipično slovensko. Vseeno pa ne morem razumeti, da nek igralec Rudarja lahko s svojim nogometom (pravi, da trenira uro in pol na dan) zgledno preživlja sebe in svojo družino. Vrhunski alpinisti danes trenirajo precej več, pa se jim o takem materialnem (blago)stanju lahko samo sanja (in niso edini primeri takih športnikov). Preden si naberejo dovolj izkušenj za nek vrhunski vzpon, lahko traja deset let ali več. Enostavno je vrednost nogometa v Sloveniji prenapihnjena na račun svetovne popularnosti. Verjetno je to posledica tega, da je nogomet v osnovi zelo enostaven šport, igra se ga lahko že z minimalnim znanjem in zato se ni težko identificirati z vrhunskimi nogometaši.

No, gre bolj za razmišljanje, koliko rezerve se še skriva v alpinizmu, če bi se pristopalo na tako športen način. Rezerve pri stopnji tveganja ni prav veliko. Kakšen pomen ima danes Klement Jug in teza "Kjer je volja, tam je pot"?
Rezerv v alpinizmu je še veliko. Poleg osnovnih fizičnih sposobnosti pa je za vrhunske vzpone potrebno še veliko več. Podobno kot vrhunsko fizično pripravljen nogometaš brez občutka za prostor, igro, sodelovanje s soigralci in še česa, ne pomeni nič, tudi vrhunsko fizično pripravljen alpinist brez občutka za gore, brez sposobnosti prilagajanja na veliko višino …, ne pomeni nič. Velja, da se vrhunski šprinterji rodijo, podobno je tudi za vrhunske alpiniste. Ker se z alpinizmom ukvarja precej manj ljudi kot z atletiko, je možnost, da dobimo vrhunskega alpinista, še precej manjša. Poleg vseh omenjenih lastnosti je potrebno še ogromno volje, potrpežljivosti, psihične stabilnosti, zmožnosti koncentracije kljub grozeči nevarnosti, odgovornosti, podpori socialnega okolja (kljub potencialni nevarnosti) in še kaj.
Poleg vse omenjene kompleksnosti alpinizma, ki vpliva na vse, kar sem do sedaj o alpinizmu govoril, je tu še ena, morda najpomembnejša razlika od ostalih športov. Vsak vrhunski vzpon pomeni iskanje alpinistovih meja, bolj kot se jim približaš oziroma dlje časa kot si sposoben hoditi po sami meji, na da bi jo prestopil, boljši bo dosežek. In ko si enkrat v steni, ko si se lotil težkega vrhunskega vzpona, pa spoznaš, da si preveč utrujen ali nerazpoložen, da tvoja forma ni taka kot si pričakoval, ne moreš odstopiti in reči, ne zmorem, imam pač slab dan, narobe sem tempiral formo, bo pa drugič bolje. Ne, v alpinizmu se moraš boriti do konca. Tudi če ne gre naprej, moraš nazaj, kar je pogosto še težje ali celo nemogoče. Naučiti se upoštevati tudi to breme odločitve je poseben dar in zato so vrhunski vzponi še redkejši. Uspeh ali neuspeh sta tako v alpinizmu kot na primer v nogometu pogosto odvisna od neke trenutne odločitve. V nogometu napačna odločitev pomeni, da nisem dal gola oziroma sem ga dobil, v alpinizmu pa je to pogosto stvar preživetja.
Jugov rek je še vedno na mestu. Vendar ni nujno, da je pot vedno tam kjer je volja, običajno pa - če volje ni, tudi nadaljevanja poti ni.    





Komentarji: 0   slike: 0


I. Mrak: Etika v gorah
05. april 2009 @ 14:45 | Teme Alpinizem, Gorništvo.

Etika je izjemno širok pojem in načeloma vključuje zbirko vrednot, ki vplivajo na dejanja posameznika in so hkrati vključena v njegov vrednostni sistem. Tako je eno od osnovnih etičnih načel v gorništvu načelo »resnice«, kar pomeni, da morajo o svojih dejanjih v gorah gorniki verodostojno poročati. Skozi zgodovino so se v gorništvu izoblikovala etična pravila, ki pa se hkrati z razvojem dejavnosti spreminjajo. Kljub temu za večino gornikov velja, da so njihova dejanja v gorah etična takrat, ko so v skladu z načelom »delati pravo stvar«.

Gorništvo, ki je na začetku predstavljalo predvsem znanstvena raziskovanja in odkrivanja, je v zadnjih 100 letih pridobilo predvsem značaj športne dejavnosti, ki vključuje tudi določeno stopnjo tekmovalnosti. Le ta se odraža tudi v organiziranju gorniških odprav v svetovna visokogorska območja. Tako npr. klasični »vojaški stil« organiziranja odprave zagotavlja večjo verjetnost uspeha na gori, vendar pa tovrstna taktika največkrat pomeni vključevanje velikega števila nosačev (do baznega tabora in nad njim), kisikove jeklenke, številne tehnične pripomočke npr. za premoščanje ledeniških razpok, urejanje višinskih taborov in posledično velike količine odpadkov, ki ostanejo tako na gori, kot tudi v baznih taborih. Večina gornikov je danes mnenja, da je tovrstni način v nasprotju s filozofijo in smislom plezanja. Tako velike ekspedicije ne veljajo več za »pravo stvar«, k temu pa je deloma pripomogel tudi izjemen razmah komercialnih odprav, ki se jih udeležujejo predvsem neizkušeni gorniki. Hiter tehnološki razvoj, enostavno potovanje, dostopnost visokogorskih območij ter višji osebni dohodki so v visokogorje pripeljali na tisoče, predvsem gorniško neizkušenih posameznikov, ki so posledično začeli spreminjati tudi gorniško zavest in njegove vrednote, v želji postati član svetovne plezalne elite, pa čeprav s svojimi dejanji v gorah ostajajo v okvirjih gorskega pustolovskega turizma.

Na splošno za gornike velja, da se zavedajo svoje odgovornosti pri varovanju gorskega okolja, vendar pa razmere v baznih taborih kot tudi na višinskih taborih kažejo povsem nasprotno. Kljub dejstvu, da je ekološka zavest danes na precej višji ravni kot pred nekaj desetletji, se zdi, da je v visokogorju čas obstal. Dejansko stanje kaže na zanemarjanje enega prav tako osnovnih etičnih pravil v gorništvu - »za seboj ne puščaj sledi«. Deloma gre za posledico nemalokrat prisotnih kritičnih situacij, ko so ogrožena življenja in v takih primerih fizično ni mogoče delovati v skladu z zgornjim pravilom, po drugi strani pa k okoljskemu stanju v visokogorju bistveno prispeva množičen obisk ter v najvišjih svetovnih gorstvih še vedno prevladujoče mnenje, da »cilj opravičuje vsa sredstva«.
Opuščen višinski tabor na Broad Peaku

Metode plezanja v gorah se spreminjajo vzporedno z razvojem opreme in s širjenjem znanja tako o gorah kot tudi o fizičnih in psihičnih možnostih in omejitvah. Način plezanja in pristopanja na vrhove je v zadnjih desetletjih vedno večjega pomena, razvoj pa gre izključno v smeri odprav, ki imajo za cilj vzpon v hitrem alpskem slogu, brez uporabe dodatnega kisika ter z minimalnim vplivom na okolje. Enako velja tudi za pohodništvo in plezanje nasploh, kjer naj bi za napredovanje v skali in ledu puščali čimmanj opreme in sledi nasploh.


Splošna etična pravila gorništva se spreminjajo, vendar pa so še vedno bolj ali manj prepuščena presoji skupinam gornikov in posameznikom. Kljub temu morajo prav gorniki v najširšem smislu besede ohranjati tradicionalne vrednote svojih dejavnosti – plezanja in pohodništva na različnih geografskih območjih; te pa vključujejo tudi zavedanje o okoljskih vplivih in učinkih različnih gorniških aktivnosti. Vsak posameznik naj bi se zavedal svojih sposobnosti in hkrati odgovornosti za svoja dejanja – tako do soljudi, kot tudi do gorskega okolja in gorništva kot športa.








Nosači ob koncu sezone čistijo bazne tabore na Baltoru. Bazne tabore bi sicer morale očistiti odprave same.

Tekst: Irena Mrak, alpinistka in geografinja


Komentarji: 0   slike: 0