Planinstvo

Outdoor večeri v Galeriji Kapitelj
22. januar 2012 @ 04:53 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Sreda, 15.02.12. ob 19.30: Alpski štiritisočaki, Žiga Šter

Galerija Kapitelj, Poljanski nasip 8, Ljubljana.

Program predavanj:

• Ledno plezanje na Norveškem - 23.11.11, Klemen Premrl (zaključeno)
  
• Srednja Amerika - vulkanska pustolovščina - 30.11.11, Janez Pretnar (zaključeno)
  
• Turno smučanje Iran, Maroko, Kavkaz - 7.12.11, Žiga Šter(zaključeno)
• Treking po Nepalu - 01.02.12, Klemen Volontar (zaključeno)
  
• Alpski štiritisočaki - 15.02.12, Žiga Šter
  
• Gruzija z vzponom na Kazbek (5030 m) - 22.02.12, Janez Pretnar
• Korzika, soteskanje in plezanje - 29.02.12, Matevž Vučer

Organizira Vertigo - specialisti za vertikalo.
Informacije in neobvezne prijave na info@vertigopro.si

Komentarji: 0   slike: 0


Koliko bo stala turnosmučarska karta?
19. december 2011 @ 15:12 | Teme Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Težave žičničarjev s turnimi smučarji. Na nekaterih smučiščih v Avstriji jih je že več kot tistih, ki kupijo karte. Nedorečena zakonodaja večinoma povsod po Evropi, kako je v Sloveniji?

 

Iz smučišč v hribe in nazaj. Tako bi lahko na hitro povzeli selitve med obema panogama v zadnjih letih. Seveda glavnina turne smučarije ostaja v hribih, a invazije na urejena smučišča ni moč spregledati. Zadeva je tu varna in enostavna, začne se takoj za parkiriščem, ni težavne podlage pri spustu, na turo se gre lahko po službi pozno popoldan ali celo zvečer s čelno svetilko. Ne gre za to, da se osvoji vrh ali opravi nek turni smuk, pač pa preprosto za dnevno rekreacijo z vijuganjem za posladek.

In tako imamo na eni strani žičničarje, ki z investiranjem v naprave, umetno zasneževanje, urejanje prog in parkirišča nehote ustvarijo tudi odlične turnosmučarske pogoje. Na drugi strani so turni smučarji s svojo pravico po svobodi gibanja, ki brezplačno koristijo izdelano in vzdrževano infrastrukturo.

 

Konfliktne točke so vedno znova iste:
- vožnja po zaključku dnevnega obratovanja, ki moti teptalce pri delu, v mehki sveže steptani progi pa pusti sledi, ki čez noč zmrznejo
- hoja v območju proge, še posebej v mraku, ki ruši red na progah in povečuje tveganje nesreč
- neupoštevanje pravil na parkirišču, nekateri turni smučarji pridejo zgodaj pred uradnim odprtjem in pustijo svoj avto tako, da v dnevni gneči otežujejo redarjem razporejanje vozil

 

V Avstriji planinska zveza OeAV na smučiščih na svojih info točkah oglašuje slogan »Sicher&Fair«, varno in korektno:
NE za turno smučarsko »cestnino« med obratovalnim časom smučišč
JA za prosto hojo navzgor med obratovanjem naprav
JA za razumne časovne zapore zaradi urejanja proge
JA za zmerne parkirnine
JA za posamezne lokalne rešitve glede na lokalne posebnosti »Avstrijski prijatelji narave« med drugim zahtevajo:
- označene proge za hojo navzgor (samostojno ali ob robu smučišča)
- turno smučarske večere (odprte proge do desetih zvečer)
- razumno pristojbino za uporabo infrastruktue smučišča

 

Reakcije žičničajev na invazijo turnih smučarjev so različne. Nekatera smučišča so zanje zaprta v celoti, predvsem v času izven obratovanja naprav (uporaba jeklenic in vitlov pri teptanju!). Nekje je prepovedano dnevno vzpenjanje po progi, drugje veljajo posebna večerna pravila. Za zgled se daje »insbruški model, kjer je vsak večer v tednu eno izmed smučišč okoli Innsbrucka odprto dlje, smučišča pa začnejo urejati šele po deseti uri zvečer. Popularni so tudi »turnosmučarski dnevi«, ko za določen čas določeno progo zaprejo in jo namenijo le turnim smučarjem.

 

Tudi v Nemčiji se iskri med planinsko DAV in smučarsko DSV. Tudi tu je zakonodaja zaradi pomanjkanja vzorčnih primerov neurejena in nedorečena. Stališča DSV so jasna:
- urejeno smučišče je športni objekt izdvojen iz narave in ne more biti prosto dostopen
- po veljavnem DIN standardu je smučišče povsem jasno kategorizirano kot proga za spust s smučmi
- žičničarji so dolžni zagotavljati varnost na progi in pri tem jih ne sme nihče ovirati
- kršitev navedenih členov je kazniva

 

Težav ni na smučišču Oberammergau, kjer imajo prvo samostojno turnosmučarsko progo. Poteka ob urejeni smučarski progi, ima tunel na nevarnem križišču in gre do vrha hriba (žičnica se konča pri koči 200 m pod vrhom). Turni del smučišča nima umetnega zasneževanja, vložek in vzdrževanje sta relativno majhna. Parkirnina znaša 4 EUR za ves dan in je višja kot za uporabnike žičnic (slednjim se namreč ob nakupu karte iz tega naslova upošteva 2 EUR). Za primerjavo, na avstrijskem Koroškem se že pojavlja turna karta v vrednosti 5 EUR.

 

Morda je nek turnosmučarski prispevek, v obliki plačila povišane parkirnine ali v obliki dnevne oz. sezonske karte, res prava rešitev. S tem bi žičničarji seveda morali prevzeti nase skrb tudi za turni del proge. Vendar ima lahko takšen kompromis za urejeno smučišče tudi nekoliko dvorezen psihološki učinek. Smučarji na žičnicah lahko opazujejo turne smučarje in vidijo, da obstoja alternativa. »Prestopov« v drugo panogo ni moč več spregledati, na nekaterih smučiščih v Avstriji je že več turnih smučarjev kot tistih »običajnih«. Avstrija pa je vodilna smučarska destinacija, ki določa trende tudi drugim ...

Kako je v Sloveniji?

Zelenica - zanjo velja marsikaj že omenjega, turnih smučarjev je včasih več kot alpskih, urejena je proga za vzpon, "priljubljeno" je tudi vijuganje po sveži ratrakovi sledi proti večeru ...

Krvavec - tolerira se hoja ob robu smučišča, v času urejanja pa turni smučarji niso zaželjeni

Vogel - dovoljeno na lastno odgovornost in ne v času urejanja

Kranjska Gora - v času obratovanja ni dovoljeno

Torej, razen v Kranjski Gori se je pri nas možno vzpenjati ob robu smučišča in nato brezplačno koristiti progo za spust. O kakšnin turnosmučarskih dnevih ali večerih pa je še prezgodaj govoriti.

 

Precej drugače kot pri nas, v Avstriji in Nemčiji je v Italiji. Po nam znanih podatkih je turno smučanje na urejenih smučišči strogo prepovedano, predvidene so kazni ranga 150 EUR, kontrole se izvajajo.

bersteigen

 

 

Komentarji: 1   slike: 0


Poišči svojo ovco
25. oktober 2011 @ 19:31 | Teme Blagovna znamka, Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Poišči svojo ovco na novozelandski farmi in uživaj na potovanju v rojstni kraj svojega volnene majice! Oglej si kolekcijo perila iz merino volne!

 

Icebreakerjev program sledljivosti vodi do ovce, ki nas je oblekla. Lahko vidiimo trenutne razmere na pašniku, srečamo farmerja, ki jo je ostrigel in sledimo procesu do končnega izdelka. Icebreakerjeve ovce živijo na pašnikih v novozelandskem visokogorju, kjer jim suho podnebje omogoča prijetno bivanje. Od tam pride volna v doline, mesta, do nas uporabnikov, in z nami se vrne nazaj v hribe.

 

Icebreaker Baacode je program namenjen sledenju izvora izdelka. Z devet mestno kodo, ki se nahaja na notranjem všitku izdelka, lahko poiščeš  svojo ovco ...

 

OGLEJ SI Icebreaker kolekcijo: MOŠKO PERILO, ŽENSKO PERILO, NOGAVICE

 

Komentarji: 0   slike: 0


OutDry - brez vode v čevljih
24. oktober 2011 @ 14:52 | Teme Blagovna znamka, Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Tek, Vodnik po opremi.

Nova kolekcija copat za tek in gorski tek z revolucionarno tehnologijo.

 

Po lanski predstavitvi OutDry tehnologije v rokavicah Mountain Hardwear, letos s ponosom predstavljamo še OutDry obutev. To edinstveno rešitev v svojih tekaških copatih ponuja MONTRAIL, ameriški specialist za gorski tek in tek po brezpotjih. Da bi razumeli prednosti, ki jih daje OutDry, pa moramo poznati slabosti obstoječih membran.

 

Goretex in podobne membrane so sicer odlična zaščita, imajo pa pomembno slabost z negativnimi posledicami. Kljub šivanju in lepljenju membrane na zunanjo plast (usnje ali tekstil), še vedno prihaja do odstopanja obeh plasti. Govorimo o t.i. »nespojenosti«. Med zunanjo plastjo in membrano ostaja prostor, ki ga (zaradi prepustnosti prve) lahko napolni voda. Ta, ujeta med obe plasti, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje in pritiska na membrano. Voda tako prej ali slej preide v notranjost. Poleg tega prej omenjeni šivi in lepljene ploskve dodatno zmanjšujejo dihanje obutve.

 

V nasprotju z Goretexom imamo pri OutDry tehnologiji le eno plast, saj je membrana s toplotnim procesom neposredno vgrajena v zunanjo školjko. Prav enotnost membrane z zunanjim slojem, naj bo to usnje ali tekstil, je ključna za ohranjanje suhe notranjosti. Gre za to, da enostavno ni prostora, kjer bi se voda nabirala in posledično pritiskala na spodnjo plast ter prehajala v notranjost. To je še posebej pomembno v tekaški obutvi, ki mora biti po eni strani lahka in po drugi strani pa je izpostavljena številnim hitrim pritiskom.

 

Montrail moški tekaški copati OutDry: Mountain Masichist, Mountain Masochist Mid

Montrail ženski tekaški copati OutDry: Mountain Masochist Lady,  Mountain Masochist Lady Mid, Badrock Lady

 

 

Komentarji: 0   slike: 0


Z derezami po smeti
12. oktober 2011 @ 21:45 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Tri tone smeti iz Mer de Glace. Lafuma poskrbela za plačan delovni dan udeležencev čistilne akcije na največjem francoskem ledeniku.

 

Club Alpin Français (CAF) in Lafuma sta organizirala že četrto čistilno akcijo pod Mt. Blancom. Na ledenik Mer de Glace pod Mt. Blancom sta popeljala 110 prostovoljcev, ki so zbrali tri tone smeti. Za primerjavo, v lanski akciji je 80 ljudi nabralo 2,3 tone smeti. Struktura odpadkov je podobna: jeklenice, pločevinke, plastika.

 

Mer de Glace je z dolžino 7 km  in globino 200 m največji francoski ledenik. Vsako leto ga obišče pol miljona obiskovalcev. Turistiom predstavlja končni cilj, allpinistom izhodišče za skalne inl ledne smeri, smučarjem pomeni del spusta po Valle Blanche.

 

Akcijo je finančno podprla Lafuma (vsi udeleženci so dobili plačan delovni dan), koordinirali pa so jo gorski vodniki iz Chamonixa in alpinisti iz ekipe Lafuma, med njimi tudi "legende" Catherine Destivelle, Stephanie Bodet, Christophe Dumarest, Patrick Gabarrou, Arnaud Petit.   lafuma, klettern

Komentarji: 0   slike: 0


Kazen za izklopljeno lavinsko žolno
09. oktober 2011 @ 19:12 | Teme Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Žena umrla v plazu, mož obsojen, ker ni preveril, če ima vklopljeno lavinsko žolno. Sodba salzburškega sodišča bi lahko močno vplivala na to, s kom v bodoče na turo ...

 

Na salzburškem sodišču je bil na tri mesečno pogojno kazen obsojen turni smučar, ker pred turo ni preveril, če ima njegova žena vklopljeno lavinsko žolno. Bila je neizkušena turna smučarka, torej bi moral on prevzeti odgovornost zanjo in poskrbeti za varnost.

Med spustom se je na pobočju z naklonino 35° sprožil 80 m širok in 250 m dolg plaz in zasul smučarko. Reševalci so jo dolgo iskali, na koncu so jo iz snega izkopali mrtvo. Sodnik je moževo dejanje označil kot »umor iz malomarnosti«. Čeprav je mož v svojem zagovoru zatrjeval, da je pred vzponom preveril snežne razmere in izbral ustrezno linijo spusta, je pri sodbi pretehtalo dejstvo, da ni zagotovil aktivnosti lavinske žolne. Nevarnost plazov na ta dan je bila 3. stopnje.

 

Sodba sicer še ni pravnomočna, če pa bo, bo za turne smučarje prav gotovo precejšnjega pomena. Kaj v primeru, če pred turo ugotoviš, da partner nima s seboj ustrezne opreme? Odstopiš od ture? Kaj spada med ustrezno opremo? Tudi n.p. dereze in cepin?

In koliko tvegaš, če gre s tabo na smuko manj izkušenega oseba kot si sam? Čeprav nisi gorski vodnik, v celoti prevzemaš odgovornost. In vse kar naj bi veljalo za turno smučanje, ni razloga da ne bi tudi za plezanje, alpinizem, ferate, ...

 

bergsteigen

 

Komentarji: 1   slike: 0


Prihodnost je OutDry
02. oktober 2011 @ 12:33 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Bo pri rokavicah še kdaj tako, kot je bilo? Je prihodnost OutDry in ne Goretex?

 

»Waterpoof and breathable«, »Wasserdicht und atmungsaktiv«, držati vodo in dihati ... to sta dve primarni zahtevi današnje outdoor opreme. Pri oblačilh zadeva niti ni tako zapletena, Goretex in druge PU membrane svoje delo odlično opravljajo. Težave nastopijo pri obutvi in še posebej pri rokavicah. Do sedaj znan način vstavljanja PU membrane je namreč zapleten. Problem je spajanje ploskev, pa naj gre za leplenje ali varjenje. Pri spojih para ne prehaja na zunanjo plast in stvar ne ''diha''. To pa niti ni glavna slabost omenjenih membran. Največja slabost je t.i. nespojenost, odstopanje membrane od zunanje plasti oz. školjke (usnja, tekstila, nylona, softshella, ...). Zaradi manjših ploskev, številnih zavojev in šivov, PU membrana (Goretex, ..) odstopa od zunanje plasti (školjke). Med školjko in membrano tako ostaja prostor, ki ga (zaradi prepustnosti prve) prej ali slej napolni voda. Ta, ujeta med obe plasti, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje, pritisk na membrano se poveča in voda prej ali slej preide v notranjost.

 

Bistvena prednost OutDry membrane je enotnost z zunanjim slojem (školjko). Prav ta se v proizvodnem procesu najprej izdela, nato se na notranjo stran s pomočjo toplote pritrdi OutDry membrano. Končni rezultat:

- 100% vodotesnost, ker med plastmi ni prostora za vodo in je pritisk vode na membrano nižji

- hitro izparevanje vlage, ker ni spojev, ki bi zmanjševali prepustnost

 

Mountain Hardwear je glavni partner OutDry-a na področju rokavic, oglej si nazorno VIDEO predstavitev (Internet Explorer):

Prednost Outdry membrane - spoznaj razliko in Outdry tehnologija - kako naredimo rokavico

 

 

(S.R.). Sorodni članki: Outdry rokavice, nova tehnologija

Komentarji: 0   slike: 0


Nakupovalno središče Matterhorn
19. september 2011 @ 22:50 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Zgodba potrošnika Jošta o vzponu z vodnikom na švicarsko ikono. "Slišala sva o masovnem turizmu na gori, nisva pa si predstavljala ...".

 

V ponudbi niso artikli, ampak doživetje, pravzaprav trofeja. Vse ostalo spominja na nakupovalno središče današnjega časa: gneča, lov za parkirna mesta in boljše štartne pozicije, občutek sreče ob dobrem nakupu, priokus prikrajšanosti ob visokih (?) cenah in slabem (?) servisu. Enakovredno dobre ponudbe (beri: gora) v okolici ne vidi nihče. Tam ni gneče.

 

Reiner Jost: Žalostno poročilo o dejstvih in nepotrebnem priganjanju na vodeni turi po grebenu Hörnli

 

Kdor bi rad na Matterhorn se mora odločiti, ali bo šel sam ali z gorskim vodnikom. Več kot 800 mrtvih v zgodovini gore daje misliti. Glavna težava je izjemno težka orientacija v spodnjem delu. Ker ni več dobrih starih gorniških kameradov, ki bi te popeljali na vrh takšne gore, se s sinom odločiva za gorskega vodnika. Kljub nenormalno visokim stroškom. Kondicijsko dobro pripravljena se zapeljeva v 780 km oddaljeni Zermatt. Opraviva aklimatizacijsko turo na višino 4000 m. Po dogovoru s tamkajšnjim Alpincentrom sva dva dni kasneje ob dveh popoldan v Hörnlihütte (3260 m). Čakava in dolgočasiva se na terasi, opazujeva »promet«. Vedno več turistov in vodnikov prihaja v kočo, ki je bila ob 18 uri že dodobra napolnjena. Stoli v jedilnici so jasno razdeljeni: polovico za gornike in alpiniste, četrtina za gorske vodnike, četrtina za njihove kliente. Tako sedimo na dodeljenih stolih ločeni s pregradno steno in čakamo na svojega vodnika. Pravi gorniki iz prve polovice jedilnice nam sem in tja namenijo kakšen pogled zviška, vodniki se v svojem dobrem razpoloženju za nas sploh ne zmenijo. Po večerji, ob sedmih, pet ur po prihodu, le prideva do svojega vodnika, sledi kratka predstavitev, pregled opreme in napotki za naslednji dan. Na spanec v kratki noči ni misliti, noč je zaradi obiskovanja stranišča vseh udeležencev kot sankališče.

 

 

Vstanemo ob pol petih, sledi hiter zajtrk, vodniki nas navežejo že v jedilnici, in ob 4.50 se začne! Več kot 50 ljudi se drenja in pritiska na varovana vhodna vrata (slika spodaj). Končno, 3, 2, 1, zdaj, vrata se odprejo in dirka se prične! Tečemo v soju čelnih svetilk do vstopa v greben, le tri minute od koče. Imava srečo, sva v prvi tretjini, ne bo nama treba čakati predolgo. Čeprav sva bila seznanjena z gnečo, si vsega skupaj res nisva tako predstavljala!

Ko nama je vodnik zvečer dejal, da moramo najkasneje v 2 urah in pol doseči Solvayhütte (600 m višje), sicer se bomo obrnili, sem mislil da se šali. Sedaj vidim, da je mislil resno. Ni časa niti za kakšno fotografijo, kaj šele za video. Tako vrh (še 750 m višje) dosežemo z dvema kratkima počitkoma v 4 urah. Ob vsej naglici brez posledic vendarle ni šlo, ena izmed planink mi je z derezami stopila na čevelj, komaj je bil čas za kratko »oprostite«, za spomin so mi ostale luknjice v usnju. Torej, ob devetih smo na vrhu, časa za veselje pa še vedno ni. Kljub odličnemu vremenu in razmeram že po 5 minutah začnemo s sestopom, za katerega potrebujemo 4 ure. Skupno torej 8 ur za 1218 višinskih metrov gor in dol, od tega 500 m na derezah. Naša tura je končana ob enih. Nekateri drugi sestopajo še ob sedmih. Zakaj torej naglica? Odgovor je na dlani: bila sva le dva od XXX turistov, s katerimi želijo vodniki čim hitreje opraviti in čim prej prevzeti nove stranke. In ob dveh ali treh pirih preživeti še en lep popoldan na soncu na terasi (preverjeno!)

In končno cena, ki je nenormalna. Vsak vodnik vzame le enega klienta, cena je 1.100 eur, prišteti je treba še 150 eur za vodnikov in svoj polni penzion. Ob tem v koči ni vode za goste, čeprav jo vsak dan obišče 80 preznojenih ljudi, ki si tako ne more umiti zob ali rok. WC-ja sta le dva, podlog za spanje je le 20. Za vse to je 75 EUR več kot realna cena, koliko stane pijača pa raje ne bom navajal.

Kljub vsemu, bila sva na Matterhornu, na gori o kateri sva sanjala. Ki pa se je spremenila v masovni turizem. O tem sva slišala, nisva pa si predstavljala ...

bergsteigen.at

 

Komentarji: 0   slike: 0


Iz Mrtvega morja na streho sveta
08. avgust 2011 @ 20:27 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo.

9269 m znaša vzpon z najvišjo višinsko razliko na planetu. V šestih mesecih s kolesom iz Jordanije do baznega tabora po Everestom in na vrh ...

 

Mrtvo morje v Jordaniji, 420 metrov pod morsko gladino, ni ravno običajno izhodišče za vzpon na Everest. Razen, če želiš opraviti vzpon z največjo višinsko razliko na Zemlji. Takšnih in drugačnih izzivov v zvezi z najvišjo goro očitno še ne bo zmanjkalo. Ampak v tem primeru je bistvo drugje.

Podviga se je lotila ekipa šestih ljudi s povsem normalnim življenjem: učitelj, vodja trženja, fitnes inštruktor, dva študenta in in nekdanji mornariški častnik. Njihovo sporočilo je - če nosiš željo v sebi in imaš priložnost - izkoristi jo, naredi nekaj za sebe. Ne obremenjuj se s ciljem, uživaj na poti, dokler pač gre. In tudi, ko se ustavi - to ni neuspeh.

 

Poseben izziv je bila že šest mesečna odsotnost (dopust!?), nato kolesarjenje. Vzpon na Everest ima namreč svoje pogoje, Katmandu je bilo treba zapustiti prvega aprila, torej je za kolesarjenje ostalo točno 13 tednov. Ne glede na vreme, predvsem nevihte (dežne, snežne in peščene). Prevozili so Jordanijo, Sirijo, Turčijo (tu so naleteli na najslabše vreme v zadnjih 30 letih, slika levo zgoraj), Iran, Pakistan, Indijo, Nepal in Tibet, skupno razdalja na kolesih je znašala 8150 km. Po vsem tem je bil vzpon na Everest v lepem vremenu skoraj enostaven.

O vsem je moč prebrati v knjigi Pauline Sanderson The World's Longest Climb.

paulinweb, ukc

 

Komentarji: 0   slike: 0


Še o napadu medveda na Spitzbergih
07. avgust 2011 @ 19:57 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Smučanje.

Dva tedna nazaj smo predstavili zanimivo možnost turne smuke na Spitzbergih (Svalbard, Norveška) in omenili nekaj nevarnosti s katerimi mora računati obiskovalec. Vendar očitno ne vseh ...

O napadu medveda, v katerem je umrl 17 letni Horatio Chapple, je poročala večina naših medijiev. Dodajmo še nekaj podrobnosti, ki jih v objavah do sedaj nismo zasledili. Angleška agencija BSES Expeditions (British Schools Exploring Society) iz Londona, ki jo je leta 1932 ustanovil član zaključnih osvajanj Antarktike v letih 1910-13, je specializirana za organizacijo znanstvenih odprav v manj obljudena področja planeta. Tokratna skupina udeležencev (večinoma študenti in dijaki) naj bi blizu ledenika Van Post, 40 km od glavnega mesta Longyearbyen, preživela več kot mesec dni.

 

Ko je medved  zgodaj zjutraj v taboru napadel šotor nesrečne četverice, ga je 17 letni Patrick Flinders poskušal pregnati z udarci po nosu, kar pa ni pomagalo. Medved je zamahnil z desno taco po njegovi glavi, obrazu in roki ... Žival je ustrelil eden od vodij odprave Mike Reid, ki prav tako s hudimi poškodbami glave leži v bolnici.

Lokalne oblasti so letos že opozarjale pred večjim število medvedov na otoku. Polarni medved meri v višino 2,5 m in tehta 800 kg in je je skupaj z grizliji z otoka Kodiak (Aljaska) največji živeči plenilec.

BBC

 

Komentarji: 0   slike: 0


Ženski rekord na GR20 z Montrail Fairhaven
19. julij 2011 @ 15:29 | Teme Gorništvo, Planinstvo, Popotništvo, Tek.

Nov ženski rekord znane planinske transverzala GR20 čez Korziko znaša dobrih 50 ur, moški 30 ur, povprečno planici potrebujejo 2 tedna.

 

GR20 je priljubljena peš pot čez Korziko, dobro znana tudi Slovencem. Od severa do juga, od Calenzane do Conze, je 194 km in 12530 m višinske razlike. Precejšen del poti poteka po visokogorju, kjer je tudi poleti treba računati s snežišči. Povprečno planinci za prečenje potrebujejo 15 dni.

 

 

Sedaj je priljubljena pot dobila nov ženski hitrostni rekord. Domačinka Stephanie Samper (Montrail, Mountain Hardwear, tekla je na modelu Montrail Fairhaven in Badrock) je potrebovala 50 ur in 52 minut, kar je dobrih 5 ur manj od starega rekorda. Moški rekord je star 2 leti, Kilian Jornet je za pot potreboval nekaj manj kot 33 ur.

 

 

 

 

Komentarji: 0   slike: 0


Najtežja ferata ima oceno F
29. junij 2011 @ 11:03 | Teme Gorništvo, Planinstvo.

Najtežja ferata na svetu je visoka 15 metrov in je pravzaprav jeklenica napeta čez previs. Oceno F imata le dve ferati.

 

Kot navaja avstrijski Bergsteigen je v steni Gamslecken v soteski Postalmklamm na Salzburškem pred dvema tednoma nastala najtežja ferata v Evropi (torej na svetu). Visoka je 15 metrov in precej previsna, stopov je malo. Pravzaprav gre za jeklenico napeto čez previs. Gre za potrditev nove stopnje F, s katero je že ocenjena ferata Bürgeralm na Štajerskem. Vodilni akterji so mnenja, da je vsekakor čas za novo stopnjo. Situacijo primerjajo z obdobjem v prostem plezanju, ko se je (pre)dolgo čakalo na VII. stopnjo in se je vse tlačilo v VI. stopnjo, kot dolgo časa skrajno zgornjo mejo težav. Pri nadelavi obeh ferat so sodelovali izkušeni gorniki, tudi Stefan Gatt, ki se je kot prvi s snowboardom spustil z Everesta.

 

Kaj naj si človek misli ob tem? Za plezalce in alpiniste verjetno nekaj, kar je povsem "mimo", za ljubitelje ferat verjetno zgolj stopnja več ...

(S.R.)

Komentarji: 1   slike: 0


Na smučeh čez južno steno Denalija
12. junij 2011 @ 18:02 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Smučanje.

Južna stena Denalija (6197 m) velja za enega največjih smučarskih izzivov Severne Amerike. »Smučal sem 3000 m od 4000 m stene, kar je še vedno OK, ... «.

 

Južna stena Denalija (6197 m, na sliki njen zgornji del) velja za enega največjih nerešenih smučarskih problemov Severne Amerike. Ima vse, kar je za velikopotezen spust potrebno: vsoka in znana gora, težki vremenski pogoji Aljaske, začetek na vrhu, izrazita vršna vesina, razgiban teren spodaj, ... Zdaj je odličen poskus uspel v Chamonixu živečemu Švedu Andreasu Franssonu. V sklopu odprave se je kar štirikrat spustil z vrha najvišje gore Severne Amerike. Za aklimatizacijo je dvakrat presmučal ozebnik Orient Express, odpravo je zaključil s spustom po Messnerjevem ozebniku, vmes pa se je lotil velikega cilja - južne stene.

Prvih 1500 m z vrha je šlo gladko, v vsega pol ure, nato se je zakompliciralo. Sledilo je prečenje z derezami in cepinom, 4 spusti po vrvi in nato 6 ur čakanja zaradi padajočega kamenja. Nadaljeval je ob enajstih zvečer, s kombinacijo plezanja, spuščanja in smučanja. »Smučal sem 3000 m od 4000 m stene, kar je še vedno OK. Težko bo kdo opravil veliko bolje kot jaz, ob ustreznih pogojih se da smučati še 300 do 400 metrov več« je ob svojem poskusu navrgel Fransson.

 

Sicer se je na Denaliju v tem času zvrstilo kar nekaj vzponov, Angleža Griffith in Slim sta za Cassinovo smer potrebovala le 14 ur 40 minut, kar je hitrostni rekord po tej znameniti smeri.

espn, chamonixinsider

Komentarji: 0   slike: 0


Alpski vikend - avantura na Vršiču
09. december 2010 @ 11:13 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Edinstvena zimska izkušnja na Vršiču. Turno smučanje, zimsko pohodništvo, ledno plezanje, krpljanje in druženje v gorah. Osvežitev znanja o varnem gibanju in nevarnosti v gorah pozimi. Gorniška tura v zimski idili Julijskih Alp in kraljestvu Zlatoroga. Topla malica in pijača, test najnovejše zimske opreme za gibanje v gorah in nagradno žrebanje. Strokovno vodstvo in organizacija. Veliko zabave in večerno predavanje! FOTONATEČAJ z izborom najboljše fotografije alpskega vikenda. IZOBRAŽEVANJE, TURA in DRUŽENJE,...

 

Tudi predstavitev in testiranje opreme: Hagan nova turna vez Z01 in freeride smučka Deamon, novi pancarji Lowa X-Alp, DMM cepin Rebell, pas Renegade in varovalo Deadmen, Snowpulse zrasčne blazoine, Mountain Hardwear Outdry rokavice, ...

Vabljeni!

Komentarji: 0   slike: 0


Dobra vzpona dobitnikov letošnjega Zlatega cepina
01. december 2010 @ 22:38 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Dobitnika letošnjega Zlatega cepina (točneje, ena izmed dveh nagrajenih navez in to prav za vzpon v kitajskih gorah), Kyle Dempster in Bruce Normand sta opravila dva dobra vzpona v gorovju  Minya Konka v zahodni Kitajski. Ameriško škotska naveza je najprej preplezala prvenstveno v Z steni Mt. Grosvenor (6376 m) v direktni liniji po Centralnem ozebniku. Bazni tabor sta zapustila ob treh zjutraj, na vrhu sta bila ob šestih popoldan, sestopila sta ponoči. Dempster and Normand sta se nato lotila V stene Mt. Edgarja (6618 m). Po treh dneh dostopa in treh dneh v steni sta dosegla vrh. Smer sta imenovala The Rose of No-Man's Land (M6, WI5). To je šele drugi vzpon na Mt. Edgar (po Korejski navezi leta 2003). e9climbing.blogspot.com

S.R.

Komentarji: 0   slike: 0


Mountain Academy 2
19. junij 2010 @ 16:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje.

Mountain Hardwear objavlja razpis za drugo Mountain Academy. Deset izbrancev na šestih taborih bo deležno all inklusiv ponudbe: plezanje z znanimi alpinisti, kompletna alpinistična oprema v trajno last, plačani stroški prevozov, namestitve in hrane.

Mountain Hardwear pripravlja drugo Mountain Academy, alpinistično šolo na najvišjem nivoju. Prva je potekala v letih 2008 in 2009, v njej je uživalo in se kalilo 6 fantov in 2 dekleti iz 8 držav. Udeležili so se skupno 6 taborov: dolina Aoste, Wilder Kaiser, Pirineji, Argentiere, Chamonix in Taghia v Maroku. Kot inštruktor je na dveh sodeloval tudi naš Klemen Premrl, skupaj s Timom Emmetom in Neil Grashamom. Namen akademije ni šolanje začetnikov, niti urjenje vrhunskih alpinistov, ampak omogočiti razvoj nadebudnim zainteresiranim gornikom "srednjega" razreda, ki gore doživljajo celostno in jim je pomembno doživetje ter osebni razvoj.

Mountain Hardwear zagotavlja all inklusiv alpinistične tabore oz. odprave. Za vse udeležence ja akademija popolnoma brezplačna. Vsak udeleženec dobi:
* v trajno last kompletno alpinistično opremo Mountain Hardwear (oblačila, nahrbtniki, spalke, šotori, ..) in Black Diamond (pas, čelada, ...)
* plačane vse stroške za 6 plezalnih taborov v letih 2011 in 2012 (letalske karte, prevozi, namestitev, hrana)
* šolanje in nasvete vrhunskih alpinistov in plezalcev iz ekipe Mountain Hardwear (Ueli Steck, Simon in Samuel Anthamatten, Tim Emmet, Neil Grasham, ...)

Program je, kot rečeno, namenjem povprečnim a motiviranim alpinistom, ki jim je pomembno doživetje in napredek. Prijaviš se lahko, če izpolnjuješ naslednje pogoje:
* si mlajši od 35 let in * nisi začetnik in nisi vrhunski alpinist
Uraden izbor za Mountain Academy 2 poteka do 31. decembra 2010. Prej ko se PRIJAVIŠ, bolje zate. Glede na čas prijave so pri Mountain Hardwear možnosti za uspeh opisali takole:
• NAJBOLJŠA, do 31. julija, ko bo 23 izbranih kandidatov
• OPOZORILNA, od 1. avgusta do 31. oktobra, ko bo izbranih še 17 kandidatov
• ZADNJA, od 1. do 31. decembra, ko bo izbranih zadnjih 10 kandidatov

Ob koncu vsakega obdobja bodo prijave stornirane, zato je za sodelovanje potrebna ponovna prijava. 40 finalistov bo sodelovalo na dvodnevnem končnem izboru, 8 do 10 posameznikov pa bo končno izbranih v Mountain Academy 2. Ti se bodo udeležili šestih taborov, vas bo trajal 6 do 10 dni:
• April 2011 • September 2011 • Januar 2012 • Maj 2012 • September 2012 • November 2012 (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Lowa: Udobje na poti
07. junij 2010 @ 18:15 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Udobje ni samo po sebi umevno. V Lowi se dotičnim raziskavam posvečajo strokovnjaki, ki so na podlagi izkušenj, razvili celo ideologijo. Spodaj smo navedli lastnosti, ki s hitrim pogledom niso opazne, čeprav na njih temelji udobje ki ste ga deležni.
FLEXFIT
Ustvarjen z namenom da je gojzar v gležnju še bolj upogljiv in nudi boljši oprijem v peti. Prosta, s vrvjo pritrjena zanka za vezalke ne ovira upogiba.

FLEXFIT 3D
Ta izum poveča gibljivost čevlja v gležnju in mu omogoča naraven upogib
Boljši oprijem v peti
Prosta zanka za vezalke ne ovira upogiba

HEEL TRUSS
Je z gumo ojačan del na peti, ki ščiti zadnji del noge in prepreči poškodbe gojzarja, ki nastanejo na melišču…
(Expert, Cevedale, )
 X-LACING
Pritrditev jezika po vertikalni in horizontalni osip, prepreči žulje saj se pritisk jezika na nogi enakomerno porazdeli.

C4 TONGUE
Asimetrično oblikovan in obložen jezik, na prepogibu bolj oblazinjen in mehkejši ter gibljiv material.
1. Asimetrična podloga, se proti zunanjost čevlja debeli.
2. Ožji del v gležnju ('oblazinjenost' se konča šele na zunanji strani jezika da rob ne pritiska na nogo).
3. Prepogljiv in zakrivljen vložek napravi jezik bolj gibljiv.
4. Mehak rob na vrhu.
 
SPS-SYSTEM
So območja za podporo v med-podplatu in podplatu. Po njihovi zaslugi je čevelj bolj stabilen. Upogib podplata napravijo bolj naraven.

STG TECHNOLOGY
Pred tem je veljalo da bolj kot je čevelj stabilen manj blaži in obratno. Z STG tehnologijo sta ta dva elementa ločena in to omogoča ločeno izolacijo vsakega dela podplata posebej. Tako stabilnost in blaženje delujeta vzajemno.
Pri tem se uporabljata, trši in mehkejši, EVA medpodplata. Prvi z MONOWRAP konstrukcijo, po zaslugi vgrajenega stabilizatorja drži nogo na mestu. Drugi, tik nad zunanjim podplatom, pa zagotavlja upogljivost slednjega in s tem izboljša oprijem gume.
 -MONOWRAP klasičen okvir
Je konstrukcija podplata s 7/8-inskim stabilizatorjem in velja za najbolj stabilno različico.
 -MONOWRAP križni okvir
Je konstrukcija podplata s ¾-inskim stabilizatorjem. Lažji zgornji materiali so dodatno zaščiteni. Uporabljen za mehkejšo in lažjo obutev.


Komentarji: 0   slike: 0


Revija BACKPACKER je izbrala Mountain Hardwear
08. maj 2010 @ 10:06 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Smučanje, Vodnik po opremi.

Jakne:
Transition jakna: Najbolj vsestranska in robustna vetrna 'srajca'!

Šotori:
-Skyledge 2.1: Najboljši 'all around'' šotor
-Drifter 3: Najboljša kupčija

Nahrbtniki:
-Fluid 32: Dnevno vsestranski za vse leto...
-Wiki/Nalu: Tedenski Vsenamenski nahrbtnik

Spalke:
-Extralamina: Zimska spalka, ''ubijalska'' kupčija

PRipomočki:
-Seta Strapless tekaška gamaša
-Torsion rokavice
-Quasar tekaška kapa
-Jakna Epic Boy's



Komentarji: 0   slike: 0


Edelrid gorilnik Kiro nagrajen z ''rdečo piko''
29. april 2010 @ 12:49 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo.

Center za oblikovanje v Vestfaliji (Design Zentrum Nordrhein Westfalen), že od leta 1955 dalje, nagrajuje izjemne izdelke s svojo slavno piko, Reddot. Različni proizvajalci in oblikovalci skozi celo leto tekmujejo za zaželjeno piko(nagrado), število prijavljenih pa raste iz leta v leto.

Gorilnika Edelrid Kiro Ti in Kiro ST sta prejela nagrado in s tem sloves ter prepoznavost na mednarodnem področju.
S samo 72 grami je peresno lahek Edelrid Kiro Ti med najlažjimi, manjšimi in bolj inovativnimi plinskimi gorilniki na trgu. Odprt nudi dovolj veliko površino posodi za tri osebe. Precizno, enostavno nastavljivo izgorevanje. Zanj pravijo:''Je nekaj med tehnološkim čudom in delovnim konjem.'' Založen je s transportno vrečko in je, kljub svoji moči, v nahrbtniku komaj opazen.
Komentarji: 0   slike: 0


Lowa: 'odpadnik' v najboljši formi
23. marec 2010 @ 16:54 | Teme Blagovna znamka, Planinstvo, Popotništvo.

 Prenovljen Renegade, za leto 2010, je prejel nagrado revije Outdoor (Editor's Choice Award). Večnamenski čevelj, katerega mehko nubuck usnje prekriva Gore-Tex membrano, z na novo zasnovanim podplatom MONOWRAP. Njegov spodnji del  prekriva guma Vibram Evo, ki ima visoko trenje ter kljub svoji odpornosti nudi dovolj mehkobe, s tem tudi udobja. Naslednja plast (nad gumo) je, 7/8 čevlja dolg, stabilizator, ta zagotavlja prožnost ter stabilnost. Vmesni podplat (PU zlitina) je pogoj za udobje. Tu je še petni stabilizator, ki vam bo v največjo pomoč pri sestopih.

Komentarji: 0   slike: 0


OutDry
06. marec 2010 @ 13:30 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, Smučanje.

''Italijanska OutDry tehnologija je eden največjih tehnoloških napredkov stoletja, na področju tekstila,'' pravi direktor za stike z javnostjo v podjetju Mountain HardWear, Paige Boucher. V 2010 bo tehnologija lepljene membrane, katere rokavice(edine nepremočljive na trgu) ponujajo največ spretnosti, na voljo v dveh modelih imenovanih Pistolero in Minus One. ''Do zdaj popolnoma nepremočljivih/paraprepustnih rokavic ni naredil še nihče. Tako revolucionarno, da nam je, zaradi sodelovanja z OutDry-em, Gore odvzel licenco.'' Eugene Buchanan


Komentarji: 0   slike: 0


Prosto v Torres del Paine
30. januar 2010 @ 22:45 | Teme Alpinizem, Planinstvo.

Preplezana je nova smer v Patagoniji med Centralnim in Severnim stolpom Paine. Hansjörg Auer in Much Mayr sta se vrnila iz Patagonije, kjer sta v slabem vremenu v stolpih Paine preplezala novo smer z imenom Waiting for Godot. "Čakajoč na Godoja" poteka v V steni Osrednjega stolpa do sedla z Severnim stolpom. Visoka je 750 metrov, težave pa sta ocenila s 7b. Kljub temu, da se bile razmere v steni obupne, sta smer vseskozi plezala prosto. Auer je vzpon označil za svojega najbolj intenzivnega do sedaj. To nekaj pomeni le, če vemo o kom govorimo ...
Hansjorg Auer (Edelrid) je eden najbolj prodornih plezalcev dolgih skalnih smeri zadnjega obdobja. Za sabo ima športno 8c+ in prosto El Nino (8a+) v El Capu. Lani je v južni steni Schüsselkarspitze (Wetterstein) z visečim bivakom v portaledge prosto preplezal 14 raztežajev dolgo smer Vogelfrei s ključnim mestom 8b/b+ v predzadnjem raztežaju. Zanimivi so njegovi vzponi v bolj ali manj neodkritih in eksotičnih stenah. V 800 metrski steni Jebel Misht v Omanu je preplezal prvenstveno Fata Morgano (7c) in dodal še tri raztežajno El Hamar (8b). V granitnih stenah doline Chochamo v Čilu ima dve 10 raztežajev dolgi prvenstveni s težavami do 7c+. Na Norveškem je v steni Blamanen opravil 1. PP smeri Arctandria (8b, 10 raztežajev).


No, vse to pa morda ni nič v primerjavi s solo prosto ponovitvijo znamenite Ribe (7b+, 850 m) v Marmoladi, ki jo je leta 2007 brez vrvi opravil v 2 urah in 55 minutah. Smeri pred tem ni plezal, treba pa je dodati, da se je pred realizacijo po smeri spustil z vrvi in si jo ogledal.
edelrid.de, planetmountain.com (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


ProMo Intervju
25. januar 2010 @ 22:32 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, ProMo Intervju, Tek, Vodnik po opremi.

ProMo Intervju - pogovori s tistimi, ki imajo kaj pokazati in imajo kaj povedati. Alpinizem, plezanje, gorništvo, planinstvo in druge aktivnosti v gorah iz prve roke, tako, kot jih vidijo in doživljajo najbolj izpostavljeni posamezniki slovenskega "outdoora". ProMo intervju, prvih trinajst:

Brez vrha ni smeri
18. 01. 2010, ProMo intervju: Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.


Strongman v plezalkah
23. 12. 2009, ProMo intervju: Gregor Stegnar: Najmočnejši Slovenec najraje vleče 16 tonski tovornjak in prenaša 150 kg kovčke. Magnezij, plezalke in dereze so pomemben del opreme. Vsak dan kilogram mesa in lastnoročno pripravljen biftek.


Sinji slap je freeride scena
23. 11. 2009, ProMo intervju, Davo Karničar: Smučanje za nastopaške fantine ali za prave gornike? V ledeni strmini moraš biti nežen in odločen, asociacija pomaga! Vsaka prekinitev skazi uspeh. Bolj od pomoči ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve.


Medicina in reševanje kot poslanstvo in način življenja
21. 09. 2009, ProMo intervju - dr. Iztok Tomazin: S kombinacijo skupine profesionalcev in široke amaterske baze bi v GRZS vsi pridobili. V plazu gre za mučno umiranje v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti kaj storiti. Šokiran sem nad statistiko, koliko gornikov uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.
Vse slike na gore-ljudje.net


V steni vedno spim na zunanji strani postelje
18.08.2009, ProMo intervju - Martina Čufar: Kdor nas posluša, si lahko misli, da nismo normalni. Ko sem prvič stala pod El Capom so šli mravljinci po meni. Stena ima na sredini srce, za srce nekoga pa se moraš potruditi. V kaminih me je bilo strah, da se bom izgubila v njihovih globinah. Plate v steni :em malo podcenjevala, pa sem se suvereno "stresla" v 6c. Ne predstavljam si dneva brez jutranje joge.
Vse slike na gore-ljudje.net


Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele?
03. 08. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar drugič: Pripadnost je danes vedno bolj preračunljiva. Med razlogi za članstvo predvsem zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja in kategorizacija. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letos 2 mio EUR za ureditev okoljskih kritičnih točk v TNP? Forum na PZS bi morali obremeniti "po impulzu". Kako je šel Ante Mahkota po čist sneg.
Vse slike na gore-ljudje.net


O Turnu vrh Triglava in planinstvu kot blagovni znamki
27. 07. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar: Prvi del pogovora s predsednikom PZS. Ni več kot včasih, ko je bila planinska romantika in šumenje viharnikov posebna vrednota. Če se danes ne praši in kadi dovolj, je še pristanek na Luni vprašljiv. Zgodovina slovenskega planinstva ne more biti hobi posameznikov. Gorništvo je programirana ideologija, da je Skala za idola izbrala ateista in komunista pa je korajža.
Vse slike na gore-ljudje.net


Specialist za Latinsko Ameriko
13. 07. 2009, ProMo intervju - Janez Pretnar, planinski vodnik, ki je v PZS že več kot 40 let: Ideja za popotniško agencijo znotraj PZS še vedno aktualna. Kaj pravzaprav pomeni izraz treking? Navdušujoče planote na 4000 metrih z velikimi jezeri, polji in mesti. Zakon o GV je razdelil vodnike na dva bregova. Fotogalerija v 27 slikah.
Vse slike na gore-ljudje.net


Manj udobja v kočah in korak več do stene
29. 06. 2009, ProMo intervju - Martin Šolar, Triglavski narodni park: V TNP odgovoren za načrtovanje in razvoj. Vplivi alpinizma na okolje so neznatni, večji so vplivi športnega plezanja, najbolj pa na naravo v gorskem svetu vpliva delovanje planinskih koč. Park ni ovira življenju v njem.
Vse slike na gore-ljudje.net


Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit
15. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji.
Vse slike na gore-ljudje.net

Preplezati smer ne sme biti glavni cilj
01. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Bečan, zmagovalec tekme SP: Najbolje plezam, če ne vem ocene smeri. .....
Vse slike na gore-ljudje.net


Za vellika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce 
18. 05. 2009, ProMo intervju - Andrej Štremfelj, alpinist in himalajec: Najtežje je bilo v Les Droites ...
Vse slike na gore-ljudje.net



Še dolgo bomo na vrhu ista imena 
20. 04. 2009, ProMo intervju - Marjan Zupančič,  šestkratni zmagovalec Triatlona jeklenih: Prvi zmagovalec Teka na Grintovec, državni prvak v gorskih tekih, svetovni prvak v gorskih tekih v kategoriji nad 35 let. Če je treba, navzdol tudi v "medvedka" ...
Vse slike na gore-ljudje.net
Komentarji: 1   slike: 0


Banff Mountain Photography
27. oktober 2009 @ 22:33 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo.

Tradicionalni filmski festival v Banffu v Kanadi bo potekal med 31. oktobrom in 8. novembrom. Kot najbolj atraktivni gostje se napovedujejo Chris Sharma, Ueli Steck in Royala Robbinsa.

Prve nagrade so podelili že pred uradnim začetkom. V kategoriji Banff Mountain Photography za najboljšo fotografijo iz gora, je sodelovalo 600 fotografov z skupno 4000 fotografijami. Zmagala Nathalie Daoust s svojo fotografijo "Frozen in Time.", ki jo je komentirala takole: "Poskušala sem ohraniti ne le spomin na kraj, ampak tudi moje stanje duha, medtem ko razmišljam o kulisi. Kot nekoga, ki se je odločil, da začasno prekine čas in ostane ujet v surrealističnem svetu."

Frozen in Time, najboljša fotografija Banffa 2009


www.banffcentre.ca



Komentarji: 0   slike: 0


F. Ekar: Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre?
02. avgust 2009 @ 02:14 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Zakaj naj bi se človek sploh včlanil v PZS? Gre za načela in pripadnost ali za čisto praktične prednosti?
Načel je vedno manj, pripadnost pa je vse bolj preračunljiva. Osnovna motivika za vpis v PZS je zavarovanje. Zavarovalne pravice in dodatne možnosti so tako pestre, da zagotovo vsak najde tisto zavarovalno uslugo, ki jo potrebuje. Naslednje motivike so planinske informatike in možnosti zelo razvejanega in kvalitetnega strokovnega usposabljanja. PZS ima skoraj 40 strani od države potrjenih programov, imamo preko 3000 kategoriziranih s strani države registriranih vodnikov, poskrbljeno je za vrhunske statuse s kategorizacijo, tu so še mednarodna strokovna sodelovanja in izmenjave. Tu je planinska literatura, Založba in Planinski Vestnik sta določena vrednota.Popusti pri nočitvah v postojankah s statusom Planinske postojanke v Sloveniji in v državah članic CAA (teh koč je preko 1.300) so vse bolj mikavni. Bogate so mladinske aktivnosti, šole, tabori. in želja po planinskem druženju. Iz meseca v mesec se veča seznam podjetij in s tem trgovin, kjer lahko člani koristijo komercialne ugodnosti svojega članstva. Osnovni cilj včlanjevanja v Planinsko društvo pa je, da se vsak ustrezno usposobi za varno hojo in gibanje po planinskih poteh in brezpotjih v vseh letnih časih. Nekateri to koristijo, drugi pač ne. Tisti, ki se ne vključijo v planinsko organizacijo, gredo žal večinoma tja gor nepripravljeni.

Kvalitetne planinske karte so prepoznaven proizvod PZS.

Kaj danes simbolizira slovensko planinstvo? Pumparice, rdeče dokolenke, veseli vriski in proslave z govori verjetno ne, čeprav morda marsikdo od »zunaj« vidi planinstvo na ta način.
Slovenski planinski simboli so zanesljivo znak PZS, zastava, prapor, modra barva, posebej dragocen je tudi Aljažev stolp. Planinsko kulturni simboli pa odražajo v prijaznosti, pomoči, informiranji, opozorilih, pozdravljanju.

Razpoznavnost planinke in planinca se odraža tudi v upoštevanju planinskega kodeksa in kulturnega vedenja na sploh. Velikokrat se reče, da so planinci resnično dobri ljudje. Srečanja, prijateljevanja, zbor – to so še vedno vrednote in razpoznavnost alpskega planinstva, alpinizma. Tudi planinska pesem utrjuje in zbližuje človeka. Simbol slovenskega planinstva je zanesljivo in mora biti s statutom določena himna Oj Triglav moj dom. To je nekako kooperacija Zemljiča, Aljaža in Bavarcev. Osebno intimno pa mi je najbližja Kje so tiste stezice, ki so včasih bile. Naučili so me jo v prvem razredu in v vsej sentimentalni popolnosti jo dojemam šele danes.

Na tradicijo ne smemo pozabiti, vendar moramo vedeti in dojeti, kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele.

Znak PZS kot osrednji simbol: obris Jalovca, leto nastanka predhodnika SPD, značilne barve

No, to me pa res zanima …
Na štajerskem so bile npr. zelene barve za alpinistične pripravnike, Francozi so imeli »rojalistično« pariško modre barve, Italijani so radi posegali po rumenih barvah, rdeče so bile udomačene pri Avstrijcih in pri nas. Politično jih ne bi izpostavljal, zanesljivo pa »rdeče« barve nogavic niso pomenile, da bi bile komunistične. To so bili statusne razpoznavnosti. In če smo se včasih razpoznavali po tipičnih oblačilih, se danes po tozadevnih blagovnih znamkah. Zgodovinski klobuk model »Luis Trenkerja« je še vedno odlično uporaben.

Kugyjev klobuk ne bi bil uporaben?
Menim, da je nekako enako uporaben, kot blagovna znamka pa ni našel mesta. Je pa ob praznovanju 150 letnice rojstva dr. Juliusa Kugyja PZS močno utrdila Kugyjevo slovensko poreklo, da je bila mati Kugyja Slovenka,da so bili tudi Kugyji po poreklu Slovenci iz Lipja. Založba PZS je izjemno razumljivo in pregledno objavila t.i. rodovni list Kugyja in meni kot predsedniku PZS je tudi uspelo, da bo po 50 letih na rojstni hiši Kugyja v Gorici na spominski plošči tudi dopisana Planinska zveza Slovenije. Prispelo je tudi že pisno pozitivno sporočilo.

Na grobu dr. Juliusa Kugyja v Trstu, Ekar Franc in tržaški župan Roberto Dipiazza 

Pomemben del slovenskega planinstva se dogaja v TNP, tu je tudi največ planinskih koč. Martin Šolar iz vodstva parka je prav za koče dejal, da predstavljajo najbolj negativen vpliv na okolje od vseh dejavnikov, ki jih zasledimo v parku. Kako vidite ta problem, so kakšne aktivnosti v to smer?
Stališče PZS je jasno - na območju TNP je poti in kot planinskih postojank zadosti. Planinske postojanke resnično potrebujejo popolne ekološke zaščite in sanacije, to so primarne obveze in dolžnosti. Enako je na planinskih poteh, tudi teh je zadosti, vendar pa je potreba in želja, da bi bile bolj urejene. V letošnjem septembru bo MG izdalo razpis za posodabljanje planinskih postojank v vrednosti blizu 2 mio EUR. To bo priložnost, da se kritične točke dokončno uredijo. Pri tem pa ne smemo mimo ostalih neplaninskih objektov v parku , ki so tudi določeni onesnaževalci. Funkcija TNP bo morala postati strokovno partnersko aktivnejša.

Dom  v Tamarju in Jalovec. Bo 2 mio EUR dovolj že (če bo) ekološko ureditev planinskih postojank v TNP?

Lani se je zapletlo na relaciji do GRZS (Gorske reševalne zveze) zaradi dokumentacijo bivše Gorske reševalne službe.
SPD je v letu 1912 ustanovil tudi reševalno dejavnost za lastno članstvo, pa tudi za ostale obiskovalce gora. Z ustanovitvijo PZS leta 1948, kot naslednice SPD, je dejavnost prešla nanjo. Torej je gorsko reševalna dejavnost zaradi obiskovalcev gora (članstva PZS) in ne obratno. Vsak se je včlanil v PD ali GRS prostovoljno, vsak ima pravico oditi prostovoljno kadarkoli, vendar ne z lastnino PZS, ki je zapisana v statutih in knjigovodsko vodena. To je povsem enako, kot v podjetju. Miselnosti, da je še vse naše, da imamo neke nadpravice, tega žal ni, to so spomini. Arhivi in dokumentacija je nesporna last PZS. Tudi avtorstvo, katero je bilo plačano ali z odlikovanji »poplačano«. Današnji čas dvojnih meril ne pozna več, tržiti lastnino tretje osebe brez soglasja lastnika ni dovoljeno.

Tega, da je "vse naše", ni več. "Kar je knjigovodsko vodeno v knjigah, je last podjetja". Če so arhivi in dokumentacija GRS osnovna sredstva PZS, tam tudi ostanejo.

Bo ZGRS po izstopu iz PZS bolj učinkovita kot prej GRS, so na voljo že kakšni podatki?
V letu 2008 je bilo 665 zahtevkov za izplačilo zavarovalnine iz naslova planinske zavarovalne police zaradi poškodbe ali nesreče člana PD od 57.000 članstva. Od tega je bilo smrtno ponesrečenih 5 članov PD. V letošnjem letu do 19. julija pa je bilo poslanih zahtevkov 28 in od tega so bili trije mrtvi. Statistično je bilo nesreč z nesmrtnim primerom veliko manj, s smrtnim pa precej več. Ta števila povedo, da so nesreče »organiziranih« planincev v upadanju, o smrtnih primerih pa bomo morali kaj doreči. PZS kritične primere še posebej proučuje in predlaga nadaljnja preventivna ukrepanja. Nesreče bomo zanesljivo zmanjšali le z dobrim usposabljanjem, informiranjem planinskega članstva in ostalih obiskovalcev gora.

V lepem vremenu ni dileme ..., v megli pa tudi ne.

Sedanja statistika gorskega reševanja vse bolj kaže, da je že več kot 90 % reševalnih akcij izvedenih s strani profesionalnih »helio« nujnih medicinskih posegov. Ekonomsko gledano je odločitev jasna, vendar za obvladovanja in reševanja v slabem vremenu, ko so helikopterji »paralizirani«, pride v poštev samo klasično reševanje. In odpovedati se klasičnemu reševanju in društvenim ekipam, moštvom GRS bi bilo ne humano ter groba napaka.

Zakaj se Slovenci za primer nesreče v gorah vedno več zavarujejo v Avstriji?
Pri planinskem zavarovalništvu je napredek izjemen. Včlanjevanje v tuje planinske organizacije je skromno, čeprav povsem odprta opcija, večinoma gre za dvojno zavarovanje (tudi domače). Prisotno je tudi zmotno mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji pomeni avtomatično tudi zavarovanje. Tam že dolgo izpostavljajo pred kritjem stroškov tudi vzroke za nesrečo! Kar precej tujih »planincev« je že včlanjenih v naša PD: Italijani, Madžari, Hrvatje pa tudi Avstrijci.
Glede gorskega reševanja v Sloveniji imamo pač srečo, da ima vsak obiskovalec gora brezplačno pravico do reševanja in zdravljenja, razen izjem, če se ugotovi, da to ni bilo upravičeno. Torej, to se izvaja v breme davkoplačevalcev. V alpski Evropi je to nekoliko drugače, tam se je potrebno za planinsko alpinistične aktivnosti posebej zavarovati. PZS je naredila na tem področju velik napredek, da so vsi člani s plačano članarino v tekočem letu zavarovani (nezgodno in za odgovornost) za stroške reševanja. Še posebno A člani, ki so zavarovani za stroške reševanja po celem svetu do vrednosti 15.000 EUR. Tudi šolski otroci so že zavarovani za nezgodo in odgovornost. V PZS je včlanjenih 14 GRS društev in »ta pravi« gorski reševalci so tudi člani PD. Cilj nas vseh je, da je reševanje v vseh situacijah učinkovito in hitro, kajti to najbolj učinkovito ohranja življenje. Gorsko reševalna zveza pa si seveda od leta 2007 piše novo lastno zgodovino.

V zadnjih letih se zveza počasi krči, nekateri so odšli na svoje. Se je to res moralo zgoditi, ker enostavno ni bilo skupnih temeljev in interesov ali bi se ob drugačnem sodelovanju lahko drugače obrnilo?
O skrčenju PZS ne bi smeli govoriti, tako registrirano kot zavarovano članstvo je v porastu. Fiktivnih članov ni več, vsak je z imenom in priimkom v registru. Kot sem omenil, je tudi članstvo GRS skoraj nespremenjeno, gorski reševalci so še naprej v nekdanjih matičnih PD, enako tudi gorski vodniki. Alpinisti so dobro finančno podpirani in tudi v pridobivanju kategorizacijskih razredov so uspešni.
Za leto 2008 jih ima 15 mednarodni razred. Športni plezalci ohranjajo svoj vrhunski svetovni status. Za leto 2008 jih ima 16 mednarodni razred. Tudi turnosmučarska tekmovalna dejavnost je vedno bolj uspešna.
(O vsem tem so podatki v objavi Kategorizirani športniki.)

Spremembe se torej ne poznajo na "budgetu"?
Prihodkov je za 1,8 mio EUR, kar predstavlja 12. mesto med zvezami. Ob tem gospodarska situacija ni prizanesljiva in postaja nenaklonjena za donatorstva ali sponzorstva. Posebno pozornost namenjamo uveljavljanju prostovoljnega dela. Načeloma stojimo solidno in smo mednarodno primerljivi. 2 mio prebivalcev in majhna površina države terja veliko iznajdljivosti in naporov, da se planinstvo, alpinizem, športno plezanje in drugi gorski športi obdržijo. Je pa Slovenija fenomen, s tako majhnostjo posegamo v same svetovne rekorde.

PZS kot dobičkonosno podjetje?
Založba se trudi in pozitivno posluje, prav tako Izobraževalni center Bavšica. Knjižnica je zaenkrat popolnoma pasivna. 

Summit DAV znotraj nemške planinske zveze, je danes močna turistična agencija. V pogovoru z Janezom Pretnarjem smo slišali, da je bila tudi PZS blizu takemu projektu.
Ja, DAV ima skoraj 900.000 članstva in Nemčija ima z več kot 80 mio prebivalstva izjemno močno populacijo za trekinge, velikopotezne planinske ture. Za organizacijo planinsko turistične agencije so na PZS dane vse možnosti. Problem je le kader, ki bi potovalne projekte profesionalno, organizacijsko in pripadno PZS izvajal. Žal smo v Sloveniji kadrovsko deficitarni, ko nekdo postane dober poslovnež in organizacijsko usposobljen si uredi svojo firmo, svojo agencijo. Posebnih zagonskih sredstev PZS za ustanovitveni kapital in pokrivanje izgub žal nima na voljo. Lanski prihodek te komisije je bil zanemarljivih 2.000 EUR. Bilo pa je veliko slovenskega planinskega članstva na trekingih in ostalih planinskih turah v svetu in doma.

Ekar Franc in Jozef Kllener, bivši predsednik DAV in sedanji predsednik CAA (Združenja alpskega loka), združenja za ohranitev Alp: "Pobudo za statut je dala prav PZS".

Kadra manjka, PZS pa ima vendarle precej velik aparat (več kot 10 zaposlenih) in precej birokracije.
Se strinjam, administrativna birokracija se je preveč razbohotila in ne da pričakovanih učinkov. Vendar je tudi predpisana administrativna birokracija vse obsežnejša, za to se porabi preveč delovnega časa. Tega nekateri še danes ne razumejo, poenostavljanja ali izmikanja davkom pa ni in ne more biti več. Na PZS je zaposlenih 9 delavcev, ki pokrivajo področja 16 komisij, vso organizacijsko, administrativno, finančno, računovodsko delo. Tudi register in postopki zavarovalništva se izvajajo za 59.000 članov, 255 društev in 12 meddruštvenih odborov. Osnovna želja je, da bi se zaposleni usposobili tudi s planinskimi znanji in da bi resnično postali strokovna planinska služba.

»Že večkrat sem zapisal, da v rumene medije ne bom odgovarjal, ker niso resni in so na nivoju šanka« je ena izmed tvojih izjav. Velja to tudi za gore-ljudje.net?
Berem vse planinske informatike, tudi kritike in razprave, tudi tuje. Vendar nepodpisanim pisanjem in šifriranim avtorjem skrivačem ne namenjam ne branja ne časa. Trdim, da moramo biti planinci in planinke pokončne osebnosti, razpoznavni in hrabri, da sprejemamo dobro namerne poštene kritike. Ali pa pohvale.

Si zadovoljen s spletiščem PZS in zadnjo prenovo? Že od druge verzijo ga vodi SloWay, za objave pa je posebej zadolžena uslužbenka. Je skrivnost, kolikšna sredstva so bila potrebna oz. se namenjajo za to?
Ne, nisem zadovoljen. Že v osnovi ne moremo biti popolnoma zadovoljni, kajti , če si, je to konec poti. Manjkajo hitre in učinkovite vesti iz planinskega sveta, celoviti dogodki iz članstva PZS, uradna obvestila, napotki, ostale informacije. Manjkajo tudi prihodki iz oglaševanja, donacije. Tudi aktivnosti na raznih forumih bi morali, po vsakem »impulzu«, finančno obremeniti. Lanska prenovitev spletne strani je stala 10.000 EUR, mesečno vzdrževanje je 250 EUR.

V tisku so možnosti vse bolj omejene. Včasih (ko je INDOK službo vodil Franci Savenc, recimo) je imela PZS več kot deset rednih tedenskih rubrik po slovenskih časopisih. O taki rubriki, kot so bile AN v Delu danes slovenski alpinisti in plezalci lahko le sanjajo. Tu je bila še planinska rubrika v Večeru ...
Se prizadevamo za obnovitev v Večeru in v Delu, kjer smo se za obnovo trudili, vendar nismo uspeli. Še preveč so »živi« konflikti, med uredniki in dopisniki, ki so to povzročili ali pa so bili to le dobrodošli vzroki.

Franci, imaš za konec še kakšno dobro zgodbico iz hribov?
Nekako se je zgodil čudež, da sem bil izbran v prvo slovensko odpravo v Pamir. Z Antejem Mahkoto sva bila v navezi in si po tihem zadala cilj prečenje celotnega masiva Lenin. To je preko vrha Razdelnaje in dalje do sedla Kirilenko. Do vrha sva odlično prisopihala, po kratkem spustu pa se na prvem platoju odločiva za topel napitek. Pripraviva kuhalnik in posod za stalitev snega, Ante gre nekaj metrov izven »sledi« po čistejši sneg. Vreme je bilo čudovito, pravljično. Kmalu opazim, da Anteja ni nikjer več videti. Grem za sledmi derez in pridem do prelepo simetrično oblikovane okrogle luknje. Vse je bilo jasno, možakar je šel nekoliko po preveč svež in čist sneg. Trenutek je bil tesnoben , kaj se je zgodilo, v kakšnen stanju je Ante..., to so bila razmišljanja. Naj izvlečem vrv, pripravim spodobno sidrišče in se nato »leže« plazim proti mestu vdora? Na robu se pričnem s klicanjem, sprva nič in nič, nato pa vendarle pride trpek glas Anteja. Ugotoviva, da ni prehudo, da ni poškodb. Sedaj pa kje dobiti energijo za poteg človeka iz navpične »sifonaste« globine? Vrv se je raztegnila dobrih 30 metrov, komaj jo je še kaj ostalo za sidrišče. Ante se je uspel navezati, za dviganje ob pomoči Anteja z derezami in »bajlo« je bilo vse pripravljeno.

Na vrhu Pik Lenina. Vzpona je konec, ko zaplapola zastava.
(Foto Ante Mahkota)

Sreča v nesreči nikdar ne počiva in tako se je zgodilo, da so se prav ta čas z vrha spuščali domačini Rusi. Dviganje ni bilo tako enostavno in je kar nekaj časa trajalo. Ko se pojavi iz ledenika Antejeva glava smo vsi obnemeli in se oddahnili, morda celo bolj Ante. Vse skozi je bil prisoten strah, da se notranjost ledenika ne bi zrušila, da pod nami ne bi še kaj novega popustilo. Kljub temu sva zmogla še isti dan priti do vrha sedla Kirelenko, kjer sva morala ponovno bivakirati.

Čaj v koči na Kališču za novoletno dobro jutro - ostaja v programu?
Nikdar se ne sme reči ne. Prvi koraki na novega leta dan so pomembni. Priti na goro, na vrh, do prijateljev … To je doživetje posebne novoletne gorske sreče. Če bo vse še normalno, duša in telo, se mora »novoletni planinski čaj 2010« zgoditi! Če se ne motim bo to že desetič.

Srečo Rehberger

Komentarji: 0   slike: 0


F. Ekar: O Turnu vrh Triglava
26. julij 2009 @ 13:29 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Franci, ne bom začel z Aljaževim stolpom. Direktna zimska v zahodni steni Kočne, redko plezana smer v neobljudenem ostenju je bila ena mojih prvih smeri in se je rad spomnim. Kaj bi povedal o prvenstvenem vzponu?
Ta vzpon po centralnem ostenju je trajal skoraj pet zim, ko je bil 21. februarja 1967 dokončno preplezan. Idejo za zimski prvenstveni vzpon ja dal Vinko Pretnar, ki smo mu pravili Fifi in je leta 1961 prvi od članov AO Kranja preplezal Čopov steber. V tej steni v masivu Kočne je bilo kar nekaj zimske krutosti, težke vremenske razmere, plazovi, padajoče kamenje. Nekajkrat sva se morala po bivakih iz sredine stene vračati in po čudežu tudi preživela. 21. februar 1967 pa je bil najin dan, popolna jasnina, nizke temperature z odličnimi plezalnimi razmerami trdega, lednega snega. In tako sva z Branetom Jakličem uspela in zmagala...



Franci Ekar in Aljažev stolp.  


Je težko biti predsednik PZS?
No, v prvem desetletju novega tri tisočletja je to zanesljivo poseben izziv. Biti deveti predsednik PZS pomeni, da moraš upoštevati in ceniti preteklost, biti moraš pravičen, neodvisen in samostojen. Kot neplačan predsednik moraš biti na voljo 24 ur na dan. Tudi določeno »imunost« rabiš in to brez antibiotikov. Z mirnostjo moraš prenašati tudi množice nečednosti, grajanja, neosnovane kritike. Predsednik mora biti še posebej materialno neodvisen in ne sme iskati v tej funkciji denarnih nagrad, pogodbenega dela, avtorskih honorarjev. Brez kulture je tudi težko in brez »abonmaja« v kulturnem hramu tudi ne gre. Nekaj izkušenj je ostalo od dobrih trideset let profesionalnega vodstvenega dela. Iz vedno pozitivnega poslovanja in direktovanja sem vendarle veliko dojel in dobil. Brez produktivne in zaslužne planinske preteklosti je težko delovati v tako širokih in zahtevnih planinskih okoljih. Izjemnega pomena so sodelavci in profesionalni team. Če ni prisotne planinske predanosti in gorske srčnosti je kaj kmalu hudo...

Slišati je kar težko. Toda zdi se, da so predhodniki (Brvar, Banovec) bolj umirjeno vodili to organizacijo. So bili drugačni časi ali je razlog v predsedniku?
Vsako časovno obdobje ima svoje zakonitosti in zahteva svoje načine dela. Današnji čas kapitala in kapitalne demokratičnosti pa zahteva človeka na površju, brez političnih imenovanj in narekovanj. Moraš se soočiti tudi s slabimi stvarmi, provokacijami in nečednostmi. Ni več tako kot včasih, ko je bila planinska romantika in šepet viharnikov posebna vrednota. Sedaj je tudi čas pravnega in ekonomskega menagmenta, ko se s tem da tudi trgovati. Sem pa prepričan, da se je vseh osem predsednikov z menoj vred enako trudilo za ohranitev, razvoj in afirmacijo slovenskega planinstva...


110 obletnica Aljaževega stolpa (22.8.1895 - 22.8.2005). Janez Janša in Franci Ekar: "S šampanjcem s(m)o ga zalili obakrat".

Bo v tem primeru veljal eden izmed pregovor »za dobrim konjem se vedno praši« ali »kdor dela, tudi greši«?
Bistvo »grešenja« je v tem ali to počneš zavestno ali iz neznanja. Išče pa se ustvarjalno razvojno naravnano in inovativno delovno »prašenje«. Če se premalo praši je tako, kot pred štiridesetimi leti pri prvem pristanku na Luni. Nergači in kritiki še danes »ugotavljajo«, da če je bil pristanek resničen, bi se moralo bolj kaditi in prašiti, pristajalno mesto pa bi moralo biti globlje izprašeno. Jasno je, da se danes ni moč izogniti anonimnosti in skrito prikritemu delovanju. Vedno si tarča ocenjevanj brez preverjanja dejstev in resnic. Takih metod se vse bolj poslužuje demokratična politika za doseganja svojih ciljev. Moram povedati, da se za planinska funkcionarska »prašenja« nisem nikdar sam predlagal, to so bile pobude iz preprostega planinskega slovenskega prostora.

Kakorkoli, precej je stvari, ki so razburkale javnost, selitev Aljaževega stolpa pa je višek tvojih neprimernih potez (da ne rečem kaj drugega). PZS naj bi si neopravičeno lastila vso "preteklost" planinske organizacije, vodstvo naj bi skrbelo predvsem za svojo promocijo.
Zgodba o »Turnu vrh Triglava« je jasna. Jakob Aljaž je že v letu 1895 zapisal, da je turn in grunt podaril Slovensko planinskemu društvu (SPD), ki ga je za to in tudi za ostala dejanja odlikovalo z častnim članstvom SPD. Takratni nadškof in sedanji kardinal Franc Rode je potrdil, da je ta lastnina vrh Triglava nesporna in da je last PZS, kot naslednice SPD. Ker pa gre za kulturni spomenik državnega pomena in simbol slovenstva je verjetno smiselno, da postane lastnik država in da ona določi upravljalca.


Maša in planinski nagovor na Kredarici. Jakob Aljaž je podaril, PZS podedovala, nadškof "požegnal".

Kako se je s stolpom upravljalo do sedaj?
Stolp je skozi čas doživel vsa mogoča prebarvanja, saniranja. V letu 1896 se zamenja letnico na pločevinasti zastavici, leta 1907 ga Alojz Knafelc prebarva na belo in streho na črno. Tudi zvezda je bila kruto odstranjena in je dve leti ležala pri Staničevi koči. Neznani graditelji so dodali "škarpo" in tako dalje. Jaz sem v svojih pismih in pobudah po zakonski zaščiti ostal osamljen in deloma celo nasedel tozadevnim pobudnikom in diskutantom.

Kako je zorela ideja o selitvi, je šlo za uradne sklepe?
Sklepov ni, so le pobude. Stare so že trideset let, prvotno naj bi se stolp prenesel v muzej, takrat v Triglavsko zbirko. V lanskem letu se je pobuda obnovila, kajti kolikor je Aljaževega stolpa še v originalnosti, je zadnji čas, da se ga odda v »svečano« hrambo v Slovenski planinski muzej, kot osrednji eksponat. S to namero se je strinjal tudi Zavod za kulturno dediščino Slovenije in enako gorenjska izpostava, katera je v letu 1999 pripravila in izdala odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa vrh Triglava za kulturni spomenik državnega pomena.

Stanje stolpa torej ni najboljše, z leti pa je izgubil precej svoje originalnosti. Temelji ta ocena na kakšnem strokovnem pregledu?
Ogled je predviden, zaradi vremenskih razmer pa bo šele v poletnih mesecih. Šele na podlagi strokovne ocene in izdelanega načrta bo možna resna strokovna debata. Dejstvo je, da je stolp vse bolj ogrožen in izgublja varovane spomeniške lastnosti. Prenos originala v SPM (Slovenski planinski muzej) in izdelava replike je smiselna in upravičena odločitev, potrjena na rednih srečanjih meddruštvenih odborov planinskih društev, kjer ni bilo niti enega pomisleka. Tudi na Dnevu slovenskih planincev na Krimu 06.06.2009 ni bilo nobenih nasprotnih mnenj. Seveda pa so kritiki nasprotij vedno budni. Tako je bilo v Ljubljani z Robbovim spomenikom, ki je tudi terjal restavriranje in zaščito. Tudi knežji kamen na Koroškem so prenesli v prostore deželne vlade v Celovcu.

Srečanje na vrhu: ameriški veleposlanik v Sloveniji Robertson.

Saj za to gre, konsenz je znotraj ene linije PZS. Veliko ljudi se s tem ne strinja, čeprav tudi zagovornikov selitve ni malo, seveda ob postavitvi replike. Nisem pa še zasledil, da bi se kdo zavzel za »čiste« vrhove. Od kod želja v človeku, da mora ob vsej pozidani nižini tudi na vsakem vrhu nekaj stati?
Stališče PZS je jasno zapisano: na vrhovih slovenskih gora naj ne bilo nobenih obeležij, znamenj in podobno, bila naj bi le skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Izjema je dovoljena na tistih vrhovih, kjer so taka in zelo podobna obeležja že bila. Sedaj se je tudi že veliko spremenilo, ker lastnina tudi nad gozdno mejo dobiva svojo pravno razpolagalno pravico. To velja tudi za severno steno Triglava, kjer vse bolj prihaja do izraza last in pravica lastnika pašne skupnosti..

Mogoče bi morali manj govoriti o železu in več o knjigah. Če je res, kar se sliši, smo spet pri eni neposrečeni odločitvi. Na Dvoržakovi je Centralna planinska knjižnica sedaj bralcem na voljo resda le enkrat tedensko, s selitvijo v Muzej pa bodo knjige in revije še bolj nedosegljive. Tudi če je predvideno, čitalnica in izposoja tam ne moreta zaživeti.
O tem so razmišljanja, vsaj moja ideja je, da knjižnica mora ostati v Ljubljani. Bolj me skrbi, kako ilegalno odtujene edicije vrniti nazaj na PZS. V okviru vsakega muzeja pa se predvideva tudi knjižnica, po strokovnih merilih bi bilo potrebno odbrati tisto, kar ima značaj zgodovinske vrednosti in določiti, kako se bo to uporabljalo in kako zavarovalo.

Edini posnetek Slovenca z Edmundom Hillaryjem, prvim človekom na Mt.Everestu. "Stisk rok je trajal kar nekaj časa", napovedan obisk Slovenije pa je žal prehitala smrt. Fotografijo je posnel sin Peter Hillary, levo Junka Tabej.

Letos ste napovedali tožbo založbi, ki je izdala Zgodovino slovenskega planinstva, ker si je avtor Tone Strojin prilastil stvari, ki si jih ne bi smel.
Izdaja Zgodovine slovenskega planinstva je nekoliko čudno, planinstvu nepoznano in neprijazno početje. Kriteriji pri naštevanjih raznih dogodkov in dosežkov niso ne objektivni, ne strokovni. Področja niso obravnava po objektivnostih in pomembnostih, slovensko zamejsko planinstvo je, na primer, zelo bogaboječe zapisano. Kje je planinska mladina, kje so pota, planinske postojanke? Avtor je zelo subjektiven, naklonjen njemu ljubim osebam in dogodkom. Ustanovniki SPD niso omenjeni. Izraz planinstvo se zamenjuje z gorništvom. Ne Nejc Zaplotnik, niti Jakob Aljaž ne bosta in ne moreta biti gornika, to je omaloževanje.
Brez dovoljenja lastnika je bila objavljena leta 2004 najdena listina, ki je sedaj v »trezorju« PZS. Govori o nakupu 16 m² zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar (kupna pogodba, 15. april 1895, prodajalka Občina Mojstrana, kupec Jakob Aljaž, Dovje 15). Založnik in avtor sta jo izdala s pripisom in opozorilom, da ja kakršnakoli uporaba za tretje namene prepovedana. Torej bo moral osnovni lastnik PZS prositi za dovoljenje izdajatelja in avtorja, ki sta se tega prilastila?! Ta izdelek , ki se je nadel ime »Zgodovina Slovenskega planinstva« opozarja, da Slovenija resnično potrebuje celovito kronologijo od odgovorne in usposobljene stroke. Taka pisanja ne morejo biti hobi posameznikov, brez kakršnih koli odgovornosti.

Kaj naj bi bil torej Nejc Zaplotnik, planinec? Gornik verjetno res ne, a kolikor jaz lahko sodim (z njim sem namreč plezal le Dularjevo zajedo v Jalovcu), bi se on deklariral za alpinista.
Se popolnoma strinjam, da mu je bila beseda alpinist in plezalec najbolj všeč. Je pa tudi poučeval telovadbo v OŠ, kjer mu je bilo planinstvo in planinsko pohodništvo na prvem mestu. Ura telovadbe se je največkrat uredila z pohodom na Jošta ali Šmarjetno goro.

Prva YU odprava Kibo - Mawenzi, 1972. Vodja odprave Franci Ekar, prvi z leve Nejc Zaplotnik.


Če sedaj pogledaš nazaj, je bila res potrebna tista prepoved besede gorništvo in njenih izpeljank? Kot sem lahko zasledil sem in tja tudi ti sedaj uporabljaš »oboje« – planine in gore.
Izraz »prepoved« je bil zlonamerno tako interpretiran. Ne ustave, ne zakoni ne morejo preprečevati svobode izražanja, pa naj bo to v lepi kulturni besedi, kletvicah, vulgarizmih ali provokacijah. Predsedstvo PZS je ob uporabi tega izraza le opozorilo, da se v društveno zakonsko registrirani organizaciji »mora« spoštovati in uporabljati tisti besednjak in izrazoslovje, ki je zapisano v Pravilih ali Statutu PZS. Torej planinstvo, ki ga moramo varovati in ohranjati, za kar so se v letu 1893 plemeniti in pokončni domoljubni Slovenci domenili. Izraz planinstvo je postal simbol razpoznavnosti slovenstva. To je praktično »blagovna znamka« s skoraj neprimerljivo slovensko stoletno tradicijo in vrednoto.

Mlajšim generacijam, ki danes kar množično zahajajo v hribe se dilema gornik/planinec zdi smešna. Bi lahko njim razložil, kje je srž problema? Koliko je tu zgodovine, koliko politike, kaj prihaja z leve in kaj z desne?
Že nekajkrat sem poudaril, da imajo pravico in dolžnost do uporabe izraza gorništvo člani Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma. Združenje si je nadelo in registriralo to ime in če so kjer koli prisotni člani tega gorniškega kluba, jih spoštljivostjo pozdravim v njihovi izrazni in razpoznavni besedi. Če bi jih pozdravil z izrazom planinci, bi jih seveda žalil. Pa tudi enako spoštljivo je, da je gorniški klub Skala izbral za idola dr. Henrika Tumo, člana SPD in izjemnega pisca v Planinskem vestniku, ki mu je vestnik namenjal veliko prostora. Tudi sam Tuma, ki ga je legaliziral šele dr. Julius Kugy, pravi: »Saj sem hodil sam, nepoznan, dokler me ni našel Kugy«.

Dr. Henrik Tuma, pogumna izbira Gorniškega kluba Skala.

Je pa seveda vprašanje in tudi korajža, da je Gorniški klub Skala izbral za idola zavednega Slovenca, tako visoko kotiranega člana SPD, ateista, socialista in komunista. Ob tem se slovensko planinstvo namreč ne more strinjati z gorniškimi zapisovanji in trditvami, da je bilo SPD »zgolj hotelsko in gostilničarsko društvo«, ki nima razumevanja za kulturno znanstveno poslanstvo. SPD je bil zaslužen za planinska knjižna dela, zbornike, ki so danes po kakovosti in vsebini neprecenljivih vrednosti. Enako velja za kartografije, fotografije, slikarska dela, pesnitve. Ob tem se seveda ne bomo strinjali, da se bodo planinska izrazoslovja, skozi stoletja zapisovana, nasilno zamenjavala in prepleskala z izrazom gorništvo. Taka nekulturna nasilja z brisanjem imena planinstvo so bila izjemno aktivna v prvih povojnih časih druge svetovne vojne, ko so na velikih spomenikih kot npr. Pod Steno v Vratih zapisali na plošči pod »vponko in klinom« le: »V spomin gornikom, ki so dali življenje«. Kaj pa ostale planinske, gorske, alpske duše? Moram citirati zapis v knjigi dr. Henrik Tuma (dr. Tone Strojin) iz leta 2008 na 32. strani, da bo zadeva korektna in jasna: »Skala je med med obema vojnama gradila ideološko podlago slovenskega gorništva ...«. Torej je gorništvo programirana ideologija.

Stolp nekoč 



S strani Skalašev proti SPD?
Tako je, že takrat. Slovensko planinstvo, ki je vzniknilo iz slovenskega narodovega boja in domoljubja naj bi se na ta način moralo umakniti, ponikniti in planinske vrednote in imena prepustiti gorniški ideologiji? Kaj je gorništvo in kaj gorniki pa slovenski pravopis knjižnega jezika lepo in razumljivo pojasni. Ni nobene tozadevne prepovedi, je le ogledalo dotičnega, ki ne spoštuje pripadnosti lastne uradne planinske organizacije. Tudi Skalaši so bili večinoma zelo dosledni člani SPD, saj drugače ne bi poceni spali v objektih SPD, bili so zanesljivo bolj desni kot levi, sredinski pa zanesljivo. Za levo opcijo se odločijo s Tumovo usmeritvijo. Mislim, da sem bistvo ideologije in politike pojasnil.

                  Stolp pozimi


Ja, precej pretekle ideologije, pri aktualni politiki pa nisi bil posebej jasen. Namenoma?
Današnji čas je čas spoštovanja različnosti, tudi današnji predsednik PZS išče stičišča sodelovanj med prijatelji gora ne glede na politične usmeritve, barve ali članstva. Sem že javno povedal, da politične »navlake« in nestrpnosti ne sodijo v gore. Podpis sporazuma o sodelovanju PZS z gorniškim klubom Skala je dokaz odprtosti, spoštovanja gorniškega kluba in izraz pokončnosti PZS.

V ponedeljek, 3. avgusta 2009, sledi:
Vedeti moramo kaj so pomenile rdeče nogavice, kaj pa modre ali bele.

ProMo intervju: Drugi del pogovora s Francijem Ekarjem, predsednikom PZS. Članstvo je v porastu, pripadnost pa je danes vedno bolj preračunljiva. Zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja, kategorizacija in popusti so glavni razlogi za članstvo. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letošnji razpis MG priložnost, da se okoljske kritične točke v TNP uredijo. Zmotno je mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji avtomatično pomeni zavarovanje. Kako je šel Ante Mahkota

Komentarji: 0   slike: 0


Janez Pretnar, specialist za Latinsko Ameriko
11. julij 2009 @ 09:46 | Teme Planinstvo, Popotništvo, ProMo Intervju.

"Potrebuješ vodnika za treking v Peruju in Boliviji? Najboljšega? S Pretnarjem pojdi". Janez, kaj praviš na tak popotniški dialog?
No, ne vem, če sploh so takšni dialogi med popotniki, res pa je, da v Latinsko Ameriko hodim že več kot trideset let. Začelo se je z Mehiko, potem je sledil Ekvador z Galapaškim otočjem in načrtno ostale andske države. Nekatere poti so ustaljene, vendar še vedno najdem kakšen ovinek, ki je nov in zanimiv tudi za mene, Južna Amerika je ogromna in tudi belih lis je še veliko. Seveda pa ne vodim le tam, ampak z veseljem peljem skupino tudi v Kenijo in Tanzanijo s Kilimandžarom, Novo Zelandijo, Maroko in bližnje, evropske države.

 

Na poti čez Salaro, Bolivija.

Vedno pa gre za prave trekinge z nahrbtnikom in šotorom po neobljudeni pokrajini...
Moram takoj popraviti, sam ne vodim trekingov v pravem smislu, ampak so to planinsko-turistična popotovanja. Naj na kratko razložim v čem je razlika, saj se beseda treking pogosto zlorablja in tudi organizatorji potovanj nimajo razčiščeno, kaj je eno in kaj drugo. Izraz trek v holandskem dialektu afrikaans, ki ga govore Buri, holandski naseljenci v Južni Afriki pomeni dolgo potovanje. Trekking lahko traja tudi več tednov in načeloma naj bi udeleženci vse nosili s seboj ter spoznavali dežele, kjer ponavadi ni koč in zavetišč. To pomeni, da je treking n. pr. v Peruju okrog gorovja Cordillera Huayhuash in inkovska pot do Macchu Piccha ali v Tibetu okrog svete gore Kailash. Naša popotovanja pa so kombinacija turističnega potovanja z bivanjem v preprostih hotelih in lodgih in le izjemoma v šotorih ter vzponi na posamezne vrhove. Poskrbljeno pa je tudi za spoznavanje naravnih in kulturnih znamenitosti ter sobivanje z domačini.

Na začetku si bil bolj planinsko usmerjen…
V začetku sem bil planinec, mladinski in planinski vodnik, vzporedno pa tudi učitelj smučanja. V matičnem planinskem društvu Radovljica sem dal »skozi« vse mogoče funkcije od načelnika MO, gospodarja društva do predsednika. Član UO društva sem še danes, podobno pa je bilo z delom v Planinski zvezi Slovenije. Odgovoren sem bil za orientacijo pri Mladinski komisiji, bil sem član Uredniškega odbora Planinskega Vestnika in imel srečo spoznati in delati z dr. Mihom Potočnikom, Evgenom Lovšinom, Jankom Ravnikom. Potem je prišlo prelomno leto 1974 z odpravo na Mc. Kinley, ki mi je pustila spomine z ozeblinami in leto kasneje prvi treking nasploh, ko smo šli nasproti takratni uspešni odpravi na Makalu. Torej delam pri tej organizaciji že več kot štirideset let in ni mi žal tega časa. Nadgradnja vsega pa je bila še pridobitev licence turističnega vodnika, ki je pripomogla, da sem od leta 2002 profesionalni turistični vodnik.

Pumasillo, Peru.

Seveda poznaš Summit DAV nemške planinske organizacije. Kje je PZS zgrešila odcep oz. kdaj je zamudila vlak, da bi sama postavila takšno outdoor agencijo?
Komisija za mednarodno sodelovanje pri PZS je bila zametek organizacije, ki se je poleg stikov s sosednjimi planinskimi organizacijami, ukvarjala z izleti, potovanji in smučarskimi izleti. Dolgo jo je vodil Mirko Fetih, popularni Mka. Kot načelnik sem ga nasledil in nadaljeval s spoznavanjem vedno novih ciljev. To je bilo obdobje, ko so tudi planinci začeli obiskovati Himalajo in Ande, področja, ki so bila prej rezervirana za alpiniste
Primerjava z večjimi organizatorji ni možna, čeprav so cilji in izvedba podobni. Večji trg in s tem potencialni kandidati omogočajo večjo prodornost. Planinska zveza Slovenije je imela vizijo ustanovitve podobne agencije, na UO je že bila potrjena organizacijska shema d.o.o., pripravljeni akti, imenovan sem bil za vodjo te agencije, vendar ne kot profesionalec. Toda še preden je prišlo do realizacije, je nekatere mladce zanimalo, kako se bo delil dobiček. In tako se je tudi končalo … Ideja je še vedno, da se projekt v razširjenem smislu izvede, pa ne samo zaradi planinsko-turističnega delovanja, ampak tudi zaradi drugih komercialnih dejavnosti planinske organizacije.

Kdaj lahko pričakujemo konkreten korak, naj bi prišel iz Komisije za popotništvo?
Ideja za agencijo je aktualna, vendar je konkurenca na sorazmerno majhnem trgu že velika. Premalo se posvečamo tudi incoming turizmu in popotništvu, čeprav se tudi na tem področju kažejo spremembe in nove ideje. Komisija za mednarodno sodelovanje je z neodvisnostjo dobila širše naloge, zato je bil v njenem okviru ustanovljen Odbor za popotništvo, ki pa je preoblikoval v Komisijo za gorsko popotništvo, ki kot taka deluje še danes. Komisija pripravlja program, ki ga skuša po najboljših močeh skuša realizirati. V programu so tako izleti v okviru Poti prijateljstva, turni smuki in popotovanja. Posebnost je tudi Klub 4000, ki omogoča planincem organizirane pristope na lažje štiritisočake. Člani komisije samostojno pripravijo programe in akcijo tudi izvedejo, zaradi raznolikosti delovanja so v komisiji tako turistični, planinski in gorski vodniki. Zaradi težavne logistike pri daljših potovanjih sodelujemo tudi s potovalnimi agencijami. Druga dejavnost je dajanje različnih informacij posameznikom, skupinam in društvom pri načrtovanju izletov in potovanj.
Na splošno so skupine manjše, kot so bile včasih, kot pa sem omenil, je program pester, objavljen je na spletnih straneh, udeleženci dosedanjih akcij pa so o programu obveščeni tudi osebno, zavedam pa se, da naše propagiranje šepa.

 Vrač v Chichi-ju, Guatemala.

Tvoja pot vodnika je torej tesno povezana s PZS. Imeti za seboj tako bazo je želja vsakega vodnika, tudi v tvojem primeru je bila prav gotovo odločilna.
Moram takoj povedati, da baza ni tako široka. Slovenci smo popotniški narod, zagotovo nas je procentualno več kot Nemcev, ki veljajo za svetovne popotnike. Če primerjamo še naš bruto produkt po glavi, jih še bolj prekašamo. Vendar so Slovenci tudi veliki individualisti, z razvojem prometa, turizma, dostopnosti do informacij, je odločitev za samostojno potovanje toliko večja. Pri nas obstojajo določeni krogi popotnikov, ki so navajeni drug na drugega. Prostora za velike tour operatorje pri nas ni, vse se dogaja in izvaja butično, kar je po svoje bolje.

Od kot ljubezen do Latinske Amerike?
Že od nekdaj sem se zanimal za eksotične dežele, doma smo imeli Brochausov leksikon iz leta 1895, kjer so bili še zemljevidi z neraziskanimi področji. Odločilna je bila skupina prijateljev, ki je tudi želela potovati, izkušnje z organiziranjem podobnih zadev sem imel in tako se je začelo. Najbolj so me navdušili ljudje, ki so bolj neposredni, kontrasti zasneženih gora in pragozda ter starodavne kulture. Ne morem trditi, da mi je Peru najbolj pri srcu, saj so tu še Bolivija, Čile, Argentina s svojimi puščavskimi prostranstvi in neskončnimi visokimi planotami. Na 4000 metrih so velika mesta, jezera, polja krompirja in žitaric.

Kondor v Colci, Peru.

Po vseh teh obiskih se verjetno tam počutiš kot doma. Kdaj se je pravzaprav začelo?
V nekaterih krajih se res že počutim kot doma, res pa je tudi, da sem raje v manjših krajih, kjer je varneje in ljudje bolj neposredni. Poslovno sodelujem z veliko ljudmi, hoteli in agencijami in mnogokrat je dovolj smo telefonski dogovor za rezervacije in tudi kasneje plačila na licu mesta. Beseda še nekaj velja in moram reči, da nimam veliko slabih izkušenj. Začelo pa se je leta 1978 z Mehiko in 1980 z Ekvadorjem in Perujem.

V tem dolgem obdobju se je prav gotovo marsikaj zgodilo.
Lepih dogodkov je bilo kar nekaj, eden takih je bil v Čilu, v mestu Arici, kjer so nas že sprejeli kot slovenske državljane in so se potrudili, da so našli slovensko zastavo. Vedno so tudi prijetna srečanja s Slovenci v Argentini, v Buenos Airesu, Mendozi, Bariločah. Slovence sem s skupinami obiskoval še za časa Juge, tesno smo sodelovali, prinašali knjige. Tudi sam sem se seznanjal z njihovim življenjem, literaturo in jo tudi prinašal domov, ko to še ni bilo najbolj zaželjeno. Tam sem spoznal planince in alpiniste, Dinka Bertonclja, Borisa Kambiča, Vojka Arka.

Kakšna slaba izkušnja?
Eno ne bom nikoli pozabil. Kar nekaj časa je že od tega, ko si je na vrhu tehnično nezahtevnega šesttisočaka Chachanija v Peruju eden od udeležencev zlomil nogo in smo ga sami rešili in prepeljali v bolnišnico. K sreči je bila skupina številčnejša, z nami je bil zdravnik, imeli smo potrebno opremo in tudi vreme je bilo naklonjeno. Toda to še ni vse, v Arequipi, mestu v vznožju Chachanija, so bili na vojaškem delu letališča takoj pripravljeni za reševanje s helikopterjem. S pilotom, mladim majorjem, sva tudi poletela, vendar je bil ponesrečenec z našimi člani skupine na višini 5400 metrov in helikopter ni mogel lebdeti, tako, da je bilo reševanje do konca akcije klasično, vendar uspešno. Takrat so se izkazali vsi člani skupine. S helikopterjem pa se je pilot uspel dvigniti na 6400 metrov in je bilo božansko nad vsemi vulkani, jaz pa brez fotoaparata.
Iz Peruja sem enkrat tudi dobesedno bežal pred kolero v Ekvador, k sreči sem vedel, kdaj so zaprli mejo, bil sem sam, brez skupine, s katero sem se srečal kasneje v Quitu, Ekvador.

Otok ribičev Salar De Unyuni, Bolivija.

Kdo so tvoje stranke, zakaj se odločijo za pot v JA?
Ni kakšnega posebnega pravila, pretežno sicer starejši, tudi na meji upokojitve, v skupinah pa so tudi študentje, prevladujejo ženske. V skupinah so bili uspešni tudi pri vzponih sedemdesetletniki, torej ni pravila. Res pa je, da taka potovanja niso poceni, nekateri si to lahko privoščijo pogosteje, drugi varčujejo in jim je to sanjsko ali življenjsko potovanje.
Razni televizijski programi prinašajo veliko potopisnih reportaž, Južna Amerika je kar hvaležna tema, žal pa so potopisi precej stereotipni in se veliko ponavljajo. Treba pa je priznati, da pripomorejo k odločitvi za odhod. Mnogi se odločijo tudi zaradi pripovedovanja drugih, ki jih navdušijo za pot.

V kakšni meri si morajo turisti na turah pomagati sami? Imajo »all inclusive« ali jim pustiš, da spoznajo tudi nelagodno plat popotovanja?
Mentaliteta udeležencev se spreminja, internet in drugi viri informacij so prinesli svoje, skratka ljudje vedo veliko več in se na potovanje tudi pripravijo. Ne samo kondicijsko, ampak se oborožijo z zgodovinskimi in geografskimi podatki in dober vodnik mora biti pripravljen tudi na najbolj nenavadna vprašanja. Popotovanja so včasih res fizično naporna in je kondicija pomembna, še največji problem predstavlja menjava različnih klimatskih razmer in menjava višin. Kar se tiče aklimatizacije, to ne predstavlja takega problema, saj skušam postopoma zviševati kraje prenočevanja, najtežje je ob prihodu z letalom v Cusco, ki je na 3200 metrih, vendar imam svoj način premagovanja teh tegob. Pomembno je, da lahko popotniki tudi kreirajo posamezne etape potovanja, ki ga po potrebi tudi spreminjamo po dnevih.

Gejzir na Tatiu, Čile.

Se Latinska Amerika spreminja? Vodiš v dokaj neobljudene kraje, kakšne spremembe je moč opaziti?
Latinska Amerika je k sreči v obdobju brez revolucij in državnih prevratov, gverila je le v Kolumbiji in občasno v Srednji Ameriki, nacionalne ekonomije so v porastu, Čile spada med pacifiške tigre, napredek je viden skoraj povsod. Infrastruktura se izboljšuje, ceste, zlasti v osi Pacifik-Atlantik se gradijo na večih krajih. Glavni iniciator teh gradenj je Brazilija, ki postaja svetovna gospodarska velesila in ima velik vpliv na lokalno gospodarstvo. Povsod se čuti poskus izrivanja ZDA in skupno nastopanje držav. Človek je vesel, ko vasi visoko v Andih dobivajo ceste, vodovode, kanalizacijo, vendar je pri tem velika ovira birokracija in korupcija. Sicer pa - kje ni? Zaradi teh sprememb danes popotnik in skupine hitreje in varneje potujejo, prometne zveze so redne, skratka ni primerjave s stanjem pred desetletji in prav je tako. Nekateri želijo videti »prave« Indijance, tega je malo, v rezervate je težko priti zaradi odmaknjenosti, treba je imeti dovoljenja.

Globalno segrevanje, taljenje ledu, ...poslušamo vsakdan. Opaziš kaj od tega na svojih poteh?
Ja, globalno segrevanje je prisotno tudi na drugi strani oceana, klima se po pripovedovanju domačinov spreminja. Ni več klasične deževne in suhe dobe, dež pade v kratkih obdobjih v velikih količinah, večja je erozija in poplave, vpliv pojava »ninjo« je katastrofalnejši. Ledeniki se umikajo, tako, da se moreš več zanesti na zemljevide, namesto ledenikov te pričakajo mukotrpne morene. Sam zasledujem nekaj ledenikov v Boliviji in Peruju. Na Chacaltayi je bila nekdaj smučarska vlečnica, danes je le še zaplata ledu oziroma snega, podobno je na drugi strani, pod lepim šesttisočakom Huayna Potosi, da ne govorimo o Kilimandžaru. Na vseh teh vrhovih načrtno fotografiram z istih točk in ljudje ne morejo verjeti, kaj se je v zadnjih desetletjih zgodilo z ledeniki.

Se tržiš sam ali prepuščaš prodajo agencijam?
Ker delam v glavnem kot turistični vodnik, sem »free lancer«, torej me najemajo turistične agencije, za akcije Komisije za gorsko popotništvo pa se odločamo za skupni nastop. S tem je za udeležence večja varnost in sigurna izvedba potovanja. Največje razočaranje za potnika je odpoved potovanja. Res je težko, ko si že natempiran fizično, psihično in denarno, potem pa hladen tuš z odpovedjo.

Toplice na visoki planoti.

Ne bi rad pogreval in ne iščem novih polemik, ampak tvoje stališče na relaciji planinski-gorski vodniki vendarle moram predstaviti.
To je kompleksno vprašanje, ki terja najprej uvod. Zasledujem polemike o vodenju, kdo je več vreden. Zakon o gorskem vodništvu je razdelil vodnike na dva bregova, GV so si po mojem mnenju vzeli preveč kompetenc, ob sprejemanju zakona so nekateri zaspali. S strani gorskih vodnikov je čutiti podcenjevanje, vsaj tako je čutiti iz intervjuja s predsednikom ZGVS. Enostavno problemu ni mogoče priti do dna, jasno je, da gre pri gorskemu vodništvu za dodatne zahteve, zlasti kar se tiče tehnike vodenja, gibanja, varovanja. Vendar pa so nekatere stvari iz predmetnika identične. Recimo orientacija, oba vodnika jo morata obvladati, kljub današnji uporabi GPS in dobrih zemljevidov. Enaka ali podobna je psihologija vodenja, prve pomoči, mislim, da tudi ni dileme kadrovanja, ki je pri GV alpinist, gorski reševalec. Da ne govorim o tistem, da mora gorski vodnik delati vse, od samega vodenja do obvladovanja interneta, pa tujega jezika. Kot da to ne dela in ne zna tudi planinski vodnik.
Zakon o gorskem vodništvu prepoveduje komercialno vodenje drugim kategorijam, za mene je bilo to vedno sporno in nelogično. Samo primer: v okviru vodniškega odseka pri našem društvu bi v soboto peljal razpisan izlet na Roblek, v nedeljo pa mi ni dovoljeno po isti poti peljati goste iz Šobca. Kje tu logika, zlasti, če imam na primer urejen status samostojnega podjetnika. Prav tako ne držijo trditve, da je tudi v drugih državah podobno. Že res, da preganjajo v Zahodnih Alpah samozvane vodnike, toda obenem se pozablja, da imajo v istih državah razvejan sistem drugih vodnikov na ravni naših planinskih vodnikov. Ali take vodnike preganjajo na markiranih daljinskih poteh v Avstriji ali na Osrednjem francoskem višavju? Seveda ne.
Ne bom se spuščal v doktrino uporabe in načina vodenja, zagotovo gorski vodniki najbolje poznajo te veščine, res pa je tudi, da je izobraževanje planinskih vodnikov verificirano od državnih institucij in ga zaenkrat PZS s svojimi institucijami v redu opravlja.

Kako poteka šolanje, se dobi pravo znanje?
Izobraževanje planinskih in prej mladinskih vodnikov je preživelo nekaj sprememb, čas prinese svoje in znanje, razvoj opreme ter miselnost spreminja tudi izobraževanje. Vendar sem prepričan, da je rdeča nit šolanja vodnikov vedno bila skrb za varnost, stalno izobraževanje in prilagajanje novostim. Tako je bilo pred štiridesetimi leti v Šlajmarci v Vratih, ko so bile včasih tri izmene kandidatov za mladinske vodnike, do zadnjega A tečaja, ki se je pravkar končal na Gorenjskem.
Znanja ni nikoli dovolj in stalno ga je treba obnavljati, sam bi še kaj dodal, toda že sedaj je predmetnik natrpan, tako da je malo časa za debato in družabnost. Osnove so podane, kdor pa hoče nekaj več, se mora dodatno potruditi, sicer pa je tako povsod v življenju. Pri vodenju društvenih in drugih izletih se planinski in gorski vodnik srečujeta tudi s turizmom, zgodovino, raznimi zanimivostmi. Vse prevečkrat mine vožnja do izhodišča brez razlage, brez komentarja, zakaj ga ne bi vodnik izkoristil z razlago nekaterih dejstev in zanimivosti ob poti in tako pridemo do novega poglavja vzgojne nadgradnje. Da ne omenjamo čuvanje narave, nove trende v ekologiji.

Pravzaprav je turizem rešitev za vse, tako za gorske kot planinske
vodnike, pri čemer slednji nagovarjajo precej širšo množico.
Cilji in nameni so isti, so pa različni načini vodenja in težavnosti. Planinskih vodnikov z urejenim statusom pri svojem delu ne bi smeli omejevati. Zadeva je tako daleč, da je način pridobitve naziva zasebni športni delavec možen in pozdravljam njegovo uvedbo. Kdor se bo čutil sposobnega in vidi izziv, naj se odloči. Prepričan sem, da je med planinskimi vodniki dovolj zanimanja in da bodo zapolnili potrebe turističnih agencij. Vrednotenje obeh je odvisno od osebnosti vodnika, izkušenosti, reputacije. Okvirne tarife so eno, ponudba in povpraševanje bosta naredili svoje, prav pa je, da so te okvirne tarife javno objavljene.

Poklic torej ima prihodnost in bo kos sodobnim trendom in izzivom?
Da ne bo izzvenelo preveč enostransko, toda ta poklic ima prihodnost, vendar se bosta poklic in vsebina spreminjala glede na potrebe in trende, ki se bodo pojavili v svetovnem turizmu. Ta panoga bo navkljub sedanji gospodarski krizi našla sebe, vendar z drugimi zgodbami, ki jih bo treba znati prodajati. Samo turistično ali gorsko vodenje bo premalo, treba bo znanje združiti, nekaj odvzeti, toda kaj odvzeti, mislim, da je to domača naloga za bodoče vodnike, pa kakorkoli se bodo že imenovali.
Ni treba iti daleč, že prej omenjeni Summit načrtno vzgaja svoje planinsko-turistične vodnike, ki z lokalnimi vodniki predstavljajo popolno ponudbo, da ne omenjam vzgojo kulturnih in popotniških vodnikov. Cela paleta vodnikov se obeta tudi pri nas, tržne niše čakajo. Podobno je z nemškim Hauserjem, ki ima v svojem okrilju 200 vodnikov različnih profilov od treking do gorskih vodnikov za najvišje izzive. In ASI-Alpinschule Innsbruck, ki stalno in občasno zaposluje 160 gorskih, planinskih in popotniških vodnikov, škoda, da nimam podatkov, koliko od teh je po posameznih zvrsteh.

Piramida v Ticalu, Guatemala.

 

Nasvet starega mačka mladim vodnikom?
Deliti nasvete je težavna in odgovorna naloga. Predvsem je treba biti potrpežljiv, stalno se je treba izobraževati in obnavljati znanje.

Tvoja naslednja tura?
Avgusta sledi utečeno potovanje Peru, Bolivija in Čile, v začetku septembra grem v Albanijo, konec septembra v Mehiko, potem pa dve Srednji Ameriki. V glavnem gre za turistična potovanja. Upam, da bo zdravje zdržalo.
Komentarji: 0   slike: 0


M. Šolar, TNP: Manj udobja v kočah in korak več do stene
25. junij 2009 @ 15:54 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Martin, v Triglavskem narodnem parku imaš eno ključnih vlog. Po eni strani želimo nedotaknjeno naravo, po drugi strani hočemo v tej isti naravi kolesariti, plezati, smučati, soteskati. Kaj sedaj? Lahko ob številnih dejavnostih in množici navdušencev sploh še kaj ostane nedotaknjeno?
Lahko. Ker gre za zavarovano območje se bomo ljubitelji gorništva, kolesarjenja, plezanja in smučanja podredili naravovarstvenim ciljem. Varstvo narave je zrel odnos ljudi do nekih višjih ciljev. Ohranjena narava je tak cilj in če se bomo znali v najbolj ohranjenih predelih omejiti, bomo prav tako notranje zadovoljni, kot če bi tam vsevprek počeli, kar bi nam pač padlo na pamet.

    Varstvo narave je zrel odnos do višjih ciljev. Rododendron s Triglavom v ozadju, dva simbola našega edinega nacionalnega parka.

Kot temeljni namen v TNP navajate varstvo narave, ohranitev rastlinskih in živalskih vrst ter ohranitev kulturne krajine. Kot primerne oblike rekreacije v parku pa tiste, ki so podrejene temeljnim namenom narodnega parka. Spadajo plezanje, alpinizem, gorništvo in turno smučanje med primerne oblike?
Naštete oblike rekreacije načelno sodijo med tiste najbolj primerne oblike za narodne alpske parke. Ne pomeni pa to »bianco« menice za počenjanje česarkoli, kjerkoli, kadarkoli.

Pa imajo privrženci teh bolj aktivnih oz. atraktivnih športov kaj privilegijev v primerjavi z običajnimi turisti?
Globoko vprašanje – kaj je običajen turist? Je to nekdo, ki pride za en teden v Bohinj, se nastani v hotelu ali kampu in hodi v hribe in pleza? Sicer pa mislim, da vem kaj si mislil. Ampak odgovor je NE – alpinizem in plezanje nista privilegirana v odnosu na običajne turiste, ki se ravno tako na primer pripeljejo v Vrata in si ogledajo slap Peričnik, gredo do klina pod steno in popijejo pivo v Aljaževem domu.

Martin Šolar: "Sem človek parka. Morda imam idealističen pogled, toda vizija mora biti".

Kaj pa plezališča? V visoki steni klini niso problem, saj razen alpinistov nihče niti ne ve zanje. Opremiti nizko steno s klini in verigami na stojiščih pa je nekaj drugega.
Opremljanje smeri v smislu klasičnega alpinizma je dopustno. Sicer pa velja NE za nova plezališča v osrednjem območju, možno je opremljati in vzdrževati obstoječa plezališča. Nova plezališča so v robnem območju dovoljena, vendar spet ne »bianco« kjerkoli. Pred ureditvijo se preverijo naravovarstvena izhodišča.

Kje se lahko ustavi? Ponavadi so ptiči tisti, ki jih plezalci najbolj ogrožajo.
Evo en teoretičen odgovor – to je del mojega članka, prispevka za temo varstva narave v programu izpopolnjevanja planinskih vodnikov: Vsaka človekova dejavnost, tudi plezanje, lahko podira ravnotežje v okolju, še posebej v občutljivih ekosistemih in ob čedalje večji množičnosti. Ravno to pa je razlog, zaradi katerega moramo predvsem športno plezanje v naravnih plezališčih obravnavati tudi z vidika negativnih vplivov na naravno okolje. Zaradi relativno majhnega števila plezalcev in zelo skromne pokrovnosti alpskih sten z vegetacijo so vplivi alpinizma na naravno okolje neznatni. Tudi vznemirjanje skalnih gnezdilk (krokarji, orel) s strani alpinistov je redko in ne predstavlja problema. Pri opremljanju smeri je sicer možno tudi poškodovanje fosilov ali drobnih geomorfoloških posebnosti, vendar tudi v takih zelo redkih primerih to praviloma ne predstavlja večjega naravovarstvenega problema. Redki posredni vplivi alpinizma se kažejo zaradi šotorjenja, kurjenja in odpadkov pod steno ali v njej.
Večji in drugačni pa so okoljski vplivi športnega plezanja. Množičnost, ki visoke alpske stene ponavadi obide, najbolj prizadene plezališča, ki so praviloma v osamljenih stenah zunaj gorskega sveta. Plezališča so vse bolj priljubljena zbirališča plezalcev skozi celo leto, množični obisk pa seveda po svoje neprijetno vpliva na okolje. Ekološki pomen sten zunaj visokih gora je drugačen od pomena velikih sten. Prve predstavljajo posebno življenjsko okolje sredi ekološko drugačnega sveta. Mnoge vrste so v takih stenah našle edino zatočišče. Pred motnjo se te vrste nimajo kam umakniti. Vznemirjena ptica ne more odleteti v sosednjo, mirno steno, kot lahko v gorah, ker ponavadi daleč naokoli ni nobenega ekološko primernega okolja. Rastiščne in življenjske razmere v stenah kjer so plezališča, so posebne, zato so posebne in redke tudi vrste, ki so ob množičnem obisku ogrožene. Najbolj so ogrožene rastline skalnih razpok in ptice gnezdilke. Tudi športno plezanje prinaša posredne negativne vplive zaradi odpadkov, kurjenja in šotorjenja.

No, vsaj z barvo skale imamo srečo, magnezija se ne pozna na belem apnencu. Na rdečkasti ali črni kamnini pa bi beli madeži že bodli v oči. Sicer pa so tudi planinske poti kar široke in dobro označene.
Barva res ni problem. Res je, da so veliko večji problem kakšni neokusni in preveliki napisi in smerokazi na planinskih poteh. Komisija za pota pri PZS ima dobra pravila, zdaj je bil sprejet tudi zakon o planinskih poteh, ki je glede oznak jasen!  Problem se pokaže tam, kjer kak preveč navdušen markacist ali pa oskrbnik koče ali planine na svojo pest označuje na neprimeren načiin.

   Je treba tako na veliko? Rezultat dela navdušenega "markacista".

Po poti prej ali slej pridemo do planinske koče. Ne glede na to kakšno stališče ima kdo - povsem nevtralen pogled od daleč pokaže, da gre za najbolj očitne nenaravne oblike v parku. Oblika pa je še najmanjši problem.
Tudi tukaj nekaj teorije. Omenila sva, da so planinske postojanke sestavni del planinske dejavnosti. Največji posredni vplivi na naravo v gorskem svetu in s tem povezani problemi so posledica delovanja planinskih koč. Okoljevarstvena problematika postojank se kaže predvsem v načinu oskrbovanja, energetski preskrbi, odpadnih vodah in odpadkih. V načinu oskrbovanja prihaja do največjih težav pri visokogorskih postojankah. Helikopterski preleti za oskrbovanje so predvsem zaradi hrupa najbolj moteč dejavnik za živalski svet. Tudi oskrbovanje niže ležečih koč z avtomobili ali traktorji ni okolju prijazno. Izsiljene dovozne poti največkrat predstavljajo moteče in grobe posege v prostor. Energetska preskrba je prav tako najbolj problematična pri kočah v visokogorju. Koče pridobivajo energijo s pomočjo težko sprejemljivih agregatov. Njihovo delovanje je vzrok za zvočno in zračno onesnaženje, možna so izlitja goriv in olj v tla, okoljsko sporen pa je tudi zračni prevoz goriva. Na srečo je problemov z agregati vse manj, saj je v zadnjih letih opaziti vse močnejši trend pridobivanja električne energije s pomočjo sončnih celic. Vse večje udobje in vse boljša ponudba v planinskih postojankah je vzrok za vedno večjo količino odpadnih voda. Uporaba stranišč na izplakovanje, sodobna tehnika in kemija v kuhinjah ter pranje posteljnine so glavni povzročitelj onesnaževanja. Odpadne vode odtekajo po vidnih in nevidnih poteh v dolino. Na ta način je pitna voda onesnažena že v povirnem območju. Ponudba v kočah in vse večje število obiskovalcev so tudi razlog za velike količine odpadkov, ki se kopičijo prav pri postojankah. Vse več upravljavcev koč odvaža odpadke v dolino, vendar je transport drag, več je uporabe motečih helikopterjev, nastaja pa tudi problem odvoza odpadkov prav do komunalnih deponij.

Ne bi sledili zgledom severnih dežel, ko je koča na nek način samooskrbovana: pohodnik pride, pripravi svoj obrok, prespi, počisti za sabo.
Ja, ta model bi bil lahko zanimiv. Nedavno nazaj sem bil na Finskem in  na trekingu po parku sem videl, kako imajo to tam urejeno. Vendar je v Alpah tradicionalno drugače. Sem seveda zato, da bi bile koče manj komfortne s skromnejšo ponudbo, hkrati pa bi morale izpolnjevati vse sodobne okoljske standarde.

Spanje v koči je torej dovoljeno, v šotoru pa ne, čeprav drugo vendarle izgleda nekoliko bližje naravi.
Kar se tiče prepovedi je tako, da ne gre vedno za to, kaj je bolj škodljivo in kaj ne. Mreža koč pri nas je dovolj gosta, tako da šotorenje ni potrebno. Pa še to – v koči kljub vsemu imamo nekako urejeno glede odpadkov, stranišč in podobno. Žal so izkušnje s šotorjenjem pri nas prej slabe, kot ne. Za tistimi, ki šotorijo v veliko primerih ostaja »svinjak«. Očitno še nismo tako zreli in okoljsko zavedni, kot severnjaki. Če dopustiš šotorenje, ga dopustiš vsem.  Največji problemi pri nas v parku so bili zaradi divjih šotorjenj Čehov, Madžarov, Poljakov. Na Češkem še s poti ne smeš stopiti, pri nas se pa obnašajo ravno obratno.

Kje zajeziti reko pločevine?

Kje je meja med kampiranjem (ki je prepovedano) in bivakiranjem (ki še ni)?
Zakon pravi, da ni dovoljeno šotoriti izven za to določenih mest. Določena mesta so uradni kampi in še nekaj lokacij namenjenih za planinske in tudi alpinistične tabore. Sicer pa – jasno se vidi kaj je bivak in kaj je nedovoljeno šotorenje. Težko me boš prepričal, da pretegovanje v šotoru sredi sončnega dne pol ure od koče pomeni bivak… Tudi naši nadzorniki imajo jasna navodila – če dobijo šotor zgodaj zjutraj visoko po vznožjem stene in vidijo, da se tisti, ki šotorijo odpravljajo dalje in pospravljajo za sabo – jih samo opozorimo. Če pa je šotor na parkirišču ali par sto metrov od planinske koče, pa seveda ukrepamo.

Če bi vendarle hotel doživeti naravo in se podati na brezpotje s šotorčkom - je velika verjetnost, da me preženejo »rangerji« ali se splača poskusiti? Koliko bi me »stala« noč pod šotorskim platnom?
Nadzornik te seveda lahko oglobi, te pristojnosti imamo. Globa je okrog 40 EUR.

Pod milim nebom (brez šotora) bi bilo »zastonj«?
Vprašanje je provokativno. Sem že pojasnil, kako se razume bivak in kakšna navodila imajo nadzorniki glede tega. Res je pa, da ni zakonskega določila, ki bi prepovedovalo spanje pod milim nebom. Zato tega tudi ne kaznujemo.

   Juriš na Vršič. Kje je prava mera?

Kako je s cestami v alpskih dolinah? Te naj bi se zaprle, v Vrata naj bi vozil avtobus. Je ta sploh potreben, ni v tem primeru kolo boljša možnost? Gorski kolesarji so sicer precej moteč faktor naravovarstvenikov.
Tudi v tem primeru bi se lahko razgovoril. Kolo je na vsak način ena najbolj prijaznih in primernih oblik obiskovanja parka, še posebej za alpske doline in visokogorske ceste. In s kolesom v Vrata ali na Vršič ni prav nobenega problema. Za nas so gorski kolesarji moteči le, če se vozijo izven poti, po planinskih stezah ali pa v kakšnih mirnih conah – sicer pa sploh ne. V TNP podpiramo postopne omejitve prometa, zapore, javni transport. Ali veš, da se nad kakšnim takim ukrepom najbolj pritožujejo kakšni zagnani »climberji«?!

Vem, a tudi pogledi plezalcev se spreminjajo. Sicer pa tudi planince vedno bolj mika plezarija, ferate postajajo hit. Tu precej zaostajamo za našimi sosedi, tako Avstrijci kot Italijani.
Res je, ampak stališče je, nobenih novih poti, tudi ferat ne. Saj nekaj jih pa je. Ampak zakaj bi se morali v vsem primerjati s tujino, morda imamo tudi mi kakšno svojo kvaliteto doživljanja naših gora.


   Vrh! Koliko je ta hip ljudi na sosednji Škrlatici, Rjavini, Vrbanovi Špici?

Naši sosedje imajo tako rekoč na vsakem vrhu križ. Se tu primerjamo ali dodajamo svojo kvaliteto?
To je del tradicije in kulturnega izročila. Pri nas nikoli ni bilo toliko znamenj na vrhovih, kot jih je v tujini. V parku se načelno strinjamo s postavitvijo tam, kjer je križ nekoč že bil. Sicer pa naj ostane tako kot je.

Na spletni strani parka lahko preberemo, da je javni zavod TNP mesto, kjer se srečujejo, obrusijo in združijo naravovarstveni, gospodarski, rekreativni, socialni in kulturni interesi. Sliši se lepo, pa vendarle, v praksi se je treba odločiti za eno ali drugo, vsemu se ne more ugoditi, neke prioritete morajo biti. Ima prednost človek ali narava?
V narodnem parku, ki je sicer tudi po mednarodnih definicijah namenjen varovanju narave in rekreaciji, je nedvomna prioriteta varstvo narave. Gre namreč za območje zavarovane narave, ki je ustanovljeno zaradi varovanja vrednot narave. Vse dejavnosti, ne le rekreacija, so podrejene primarnim ciljem varstva in ohranjanja narave.

Torej, če povzamem in poenostavim: šotor, plezanje, gorsko kolesarjenje na eni strani in planinske koče z vsem kar paše zraven na drugi strani. Cik cak pot je dovoljena, bližnjica (čeprav krajša in potemtakem manj moteča) pa ne. Klini v steni motijo, križ na vrhu ne. So relacije ustrezne? Je res vse podrejeno naravi ali gre morda bolj po načelu kdor prej pride oz. kdo se bolj sliši?
Tole so pavšalne ocene in črno belo gledanje. V strogem naravovarstvenem smislu bi bilo mogoče najbolje, da ni nikjer nič in da tudi v ta prostor nihče ne gre. Toda povedal sem, parki so namenjeni za obiskovanje, planinsko gorniška tradicija je stara več kot 100 let. In če  zložiš vse odgovore boš videl, da ni tako, kot je zastavljeno vprašanje.

Verjetno pa - bolj, ko je nek park nedotaknjen, lažje ga je voditi. Več ko je realiziranih posegov, več je interesnih skupin, ki hočejo zase to, kar že imajo drugi.
Točno tako!
    Najbolj agresiven obiskovalec parka?

V 25 vaseh v parku živi nekaj več kot 2000 prebivalcev. Pogosto slišimo, da je njihovo življenje težko, pa ne zaradi narave. So omejitve, ki jih postavljate res neživljenske?
Vedno se sliši le glas tistega, ki se pritožuje. Večine tistih, ki se strinjajo in ki ne doživljajo frustracij zaradi parka, se ne sliši. Cela vrsta anket in celo referendum pred leti v Bohinju so dokazali nasprotno – park ni ovira življenju in gospodarjenju v parku. Seveda pa nekaj omejitev je in kakšnemu kaj že ni bilo dovoljeno ali pa je bil zaradi nedovoljenih posegov prijavljen inšpekciji.

Čigav je pravzaprav park, kako daleč proti vrhovom seže privatna lastnina? Da bomo vedeli od koga so oprimki v Šitah, Špiku, Sfingi, ...
TNP je v veliki meri v zasebni lasti, tudi občinska lastnina ali agrarne skupnosti se štejejo za zasebno. Denacionalizacija se ni koncana. Privatna lastništva segajo do najvisjih vrhov, res pa je, da je visokogorski svet v najvecj primerih last razlicnih agrarnih skupnosti.

Kako se financira TNP?
Državni proračun pomeni približno 70 %. Pomemben vir je lastna gospodarska dejavnost, kot prodaja tiskovin in spominkov, vstopnine v info centre, vodenje, prenočevanje v kočah.

Denar iz turizma kaj vpliva na politiko parka ali varstvu narave enostavno ni kompromisov?
V parkih si ne želimo povečanega števila obiskovalcev, pač pa si želimo kvalitetnega, naravi prijaznega in okoljsko vzdržnega turizma.

V kakšni meri je vodstvo TNP samostojno pri odločitvah in v kakšni meri zgolj izvaja odločitve Ministrstva za okolje?
TNP ima svoj zakon in svoje standarde upravljanja, hkrati pa moramo pri odločanju upoštevati predpise in usmeritve na mednarodni ravni (konvencije, direktive EU…) in tudi nacionalno zakonsko ureditev. Pri odločanju smo dokaj avtonomni. Seveda v skladu s predpisi, ki pa so tudi od ministrstva. Končnih soglasij pa ne izdajamo, to je pristojnost ministrstva.

Kamniške Alpe in Karavanke niso posebej zaščitene, vendar nimam občutka, da bi bile zato kaj manj ohranjene kot Julijci, ki so v celoti v TNP.
Ugotovila sva že, da je lažje varovati, če je manj interesov. In visokogorski svet ima sicer izjemno vrednoto, pa vendarle manj interesov, zato je dokaj dobro ohranjen ne le v Julijcih, pač pa tudi v Karavankah in Kamniško Savinjskih Alpah. Drugače pa je pod vrhovi in grebeni, tu ti z gotovostjo trdim, da je stanje v Karavankah ali v Kamniških bistveno slabše. Kar poglej kako mrharijo gozdarji, za vsakim voglom taka ali drugačna brunarica, ne pazi se dovolj na vodne vire in podobno…

   Zimska idila. Kakšne sledi bodo ostale za turnim smučarjem?

Martin, v TNP si že dolgo, pravzaprav si navzven prvo ime parka. Si eden izmed kandidatov za novega direktorja. Ponujaš kaj posebnega, drugačnega?
V parku sem polnih 18 let, v času dolgoletnega direktorja TNP Janeza Bizjaka sem bil pomočnik direktorja, danes pa sem vodja službe za načrtovanje, upravljanje in razvoj parka. Res je, kandidiram za direktorja TNP. Kaj ponujam? Sem človek parka v vseh pogledih. TNP je najprej zavarovano območje narave, zato je tudi primarna dejavnost varstvo narave. Sledi sodelovanje s prebivalci in tu vidim predvsem velike možnosti za izboljšanje in sicer na področju naravi prijaznega turizma.

A veš, da sem certifikate vložil v TNP? Mi lahko poveš, je bila to dobra naložba ali sem jih vrgel stran? Pa ne mislim na dividende ali neposredno na tržno vrednost, ampak na TNP kot blagovno znamko prihodnosti. Samo enega imamo, novih pa ne delajo več, kot radi rečemo ...
Certifikate si vložil v Sklad za razvoj TNP, ki z našim zavodom za varstvo TNP nima nič skupnega, razen da je povzročil zmešnjavo. V tem skladu, ki je sedaj delniška družba so na primer žičnice Vogel, pa Šport hotel na Pokljuki in še nekaj turističnih objektov. Teoretično certifikata nisi vrgel proč, koliko je pa vreden, pa ne vem. Sicer pa, TNP bo v prihodnosti kvaliteno ohranjen naravni prostor, z razvitim in naravi prijaznim turizmom, v dolinah pa ljudje, ki se zavedajo vrednot tega prostora in ga upravljajo na trajnosten način. Idealisticen pogled? Morda, ampak sem preprican, da taka vizija mora biti!

Fotografije: Martin Šolar

Komentarji: 0   slike: 0