Plezanje

Cerro Torre zdaj še prosto
25. januar 2012 @ 09:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Potem ko je izbite svedrovce zasegla policija, je le tri dni po čistilni akciji Kennedyja in Kruka v Cerro Torreju David Lama v alpskem stilu prosto ponovil Maestrijevo in s tem pokazal, da se na Cerro Torre še vedno da splezati. Vložek je zdaj višji, nagrada pa tudi.

 

Kennedy in Kruk si po svojem manevru v Cerro Torreju in po kritikah dela alpinistične srenje (kritični so Italijani, navdušeni Američani) verjetno nista mogla želeti boljšega nadaljevanja, kot ga jima je ponudil Avstrijec David Lama. S svojo prosto ponovitvijo Kompresorja je enostavno pokazal, da se na Cerro Torre da splezati tudi brez množice svedrovcev. Tako je na nek način potrdil pravilnost njune odločitve, pa čeprav sta precej verodostojnosti za tak zgodovinski poseg izgubila, ker sta se dela lotila šele pri spustu. Toda v zgodovino ne bo šel njun vzpon, saj ga je kot takšnega v celoti izpeljal šele Lama, pač pa njun »spust«. Res je tudi, da sta Severnoameričana s svojim dejanjem »ven pobrala« tudi vse pretekle ponovitve, nikakor pa ne prihodnjih! "Odločitev je padla na vrhu in pripravljena sva sprejeti odgovornost" sta izjavila potem, ko jo je v El Chaltenu celo zaslišala policija in jima zasegla vseh 100 izbitih svedrovcev.

 

Lama je s soplezalcem Ortnerjem v smer vstopil 19. januarja ob enih popoldan. Pri prvih svedrovcih je plezal naravnost in nato našel prehod nekaj metrov levo od Salvaterrove variante. Uspel je v drugem poskusu. Avstrijca sta bivakirala na ledenem stolpu in naslednjo jutro vstopila v headwall, od koder sta Kennedy in Kruk odstranilia skoraj 100 svedrovcev. Lama je sprva sledil originalni smeri, nato pa plezal po počeh in zajedah desno od nje do vrha.

David: "Prosta ponovitev JV raza Cerro Torreja je zame verjetno največja pustolovščina mojega življenja. Ponosen sem, da sem uspel brez vseh tistih svedrovcev". Spomnimo, Lama je v svojem poskusu proste ponovitve in snemanja podviga razburil alpinistično sceno prav z nameščanjem dodatnih svedrovcev.

 

Za konec pa ... je sploh obstojala možnost, da bi omenjeni svedrovci za vedno ostali v smeri? JV raz Cerro Torreja se bo namreč z nadaljnjim razvojem plezanja vedno bolj plezal prosto in vedno manj tehnično ...

 

klettern, bergsteigen

 

Komentarji: 0   slike: 0


Cerro Torre "na pošten način"
22. januar 2012 @ 16:16 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Znamenitega Kompresorja v Cerro Torreju ni več. Radikalna rešitev zgodovinskega problema, ameriško kanadska naveza ponovila smer brez Maestrijevih svedrovcev in počistila večino železja iz stene.

 

Novica je vsekakor zelo vroča. Američan Hayden Kennedy in Kanadčan Jason Kruk (o njuni zadnji prvenstveni v Aguja de L'S smo poročali pred kratkim) sta preplezala JV raz Cerro Torreja po Maestrejevi smeri. S svojim vzponom sta na svoj način odgovorila na polemike, ki smer spremljajo od njenega nastanka leta 1970. Kako je tudi ne bi, saj si je Maestri s svojo ekipo pot na vrh gore utrl s številnimi svedrovci, pri vrtanju pa si je pomagal celo s kompresorjem, ki je ostal v steni in smeri tudi dal enega izmed imen. Kljub mnogim pripombam so si ponavljavci pri ponovitvah pomagali prav s spornimi svedrovci. Debate o tem, kaj narediti s svedrovci so se vrstile, v zraku pa je vseskozi visela želja po vzponu brez Maestrijevega železja. Vzpon, ki ga še ni bilo, je dobil ime "by fair means", s poštenimi sredstvi. Silvo Karo, avtor dveh smeri v Cerro Torre: "Maestrijev vzpon je bil ukraden iz prihodnostii. Brez vseh teh svedrovcev bi bila zgodovina te gore zelo drugačna".

 

Do letos so bili vsi poskusi neuspešni, 17. januarja pa sta Kennedy in Kruk v 13 urah zmogla 900 m stene in težave ocenila s 5.11+, A2. Njuna smer "by fair means" v večini sledi (bivšim) Maestrijevim svedrovcem (leva smer na sliki), sem in tja pa zavije v bližnji varianti. Zgolj za varovanje sta uporabila pet svedrovcev, od tega štiri v varianti Salvaterra-Mabboni (1999) in enega v varianti Geisler-Kruk (2011). S tem naj bi rešila star plezalni problem in še starejše vprašanje stila in etike v zvezi s to markantno goro. Pri sestopu sta namreč očistila svedrovcev dobršen del Maestrija.

 

Koliko novih debat sta s tem odprla je drugo vprašanje. Dobro je, da sta od besed prešla k dejanjem in počistila del železja. A na vrh vendarle nista splezala povsem brez svedrovcev, čeprav tistih pet, ki sta jih vpela niso bili Maestrijevi. Kakorkoli, Kompresorja ni več in Cerro Torre je zdaj zahtevnejši.

supertopo, alpinist, planetmountain, pataclimb

 

Komentarji: 0   slike: 0


Dober december v Patagoniji
09. januar 2012 @ 10:35 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Prvenstvene tako v navpičnem ledu kot v yosemitskih počeh. Smer sezone je Norveška v Torre Egger. Garibotti: "To je King Line v ledu".

 

V Patagoniji je bilo v decembru opravljeno nekaj odličnih prvenstvenih vzponov.

Norvežana Bjørn Eivind Årtun in Ole Lied sta v južni steni Torre Egger (slika levo) našla izjemno ledno linijo, ki se vleče z legendarnega sedla Col of Conquest med Eggerjem in Torrejem. Po bivaku na sedlu sta potegnila 7 novih raztežajev v navpičnem in tudi previsnem ledu do vrha gore. Smer sta imenovala Venas Azules, visoka je 950 m, od tega je 350 m prvenstvenih. Ocenila sta jo 6b+, A1, AI6. Odličen poznavalec Patagonije Rolando Garibotti je podvig komentiral takole: "V športnem plezanju je Chris Sharma lansiral izraz King Line za posebno lepe in unikatne smeri. Norveška smer je definitivno ledna verzija Sharmine "Kraljevske linije" in smer sezone tu v Patagoniji«.

 

Ameriško kanadska naveza Hayden Kennedy in Jason Kruk je v južni steni Aguja de l'S (slika spodaj levo) našla pravo yosemitsko smer, ki spominja na tamkajšnjo klasiko Astroman. Sedem dolgih samostojnih raztežajv v perfektni skali sta imenovala The Gentleman's Club (900 m, 7a/5.11+). Več.

V JZ steni Aguja Poincenot (slika desno) v masivu Fitz Roya so Američani Jens Holsten, Joel Kauffman in Mikey Schaefer v alpskem stilu z dvema bivakoma preplezali Rise of the Machines (900 m, 6c, A2+). Spodaj 6b v odlični skali, zgoraj v headwall pa slaba skala in tehnika A2+. Kaufmann: »Ena največjih smeri našega življenja.«

 

V vzhodni steni Aguja Guillament je švicarsko italijanska naveza Roger Schaeli in Simon Gietl preplezala Let's get wild (600 m, 7a, 90°). Vzpon je trajal dva dni, prvi dan za prvi raztežaj, drugi dan za vse ostalo do vrha. Smer poteka po atraktivnih izpostavljenih počeh in snežni gobi v predzadnjem raztežaju. Gietl: »Preplezati takšno super smer v alpskem stilu, na pogled, brez enega svedrovca je enostavno fantastično«.

 

Dodajmo še prvenstveno smer ameriško argentinske naveze Colin Haley - Jorge Ackerman v Aguja Standhardt: El Caracol (500 m, 5.9, A1+, M4) iz začetka decembra, s katero se je lepa serija prvenstvenih pravzaprav začela.

 

Za konec zanimivost oziroma še en primer "urbanizacije" tudi v Patagoniji. V Cerro Catedral (Bariloche) so plezalci (sicer že pred časom) med dvema vrhovoma uredili slack line in zato zavrtali tri svedrovce v sredini drugega raztežaja smeri Conflicto de Generaciones. To pa je ena prvih smeri v območju, ki je bila splezana s svedrovci od spodaj navzgor, avtor pa nihče drug kot Švicar Piola. Značaj te zgodovinske smeri (za Argentino) se je s tem seveda spremenil. Pataclimb.com, glavni kronist vzponov v Patagoniji navaja, da je še posebej žalostno, če to storijo dobro znani plezalci (?) in zaključuje: "Fuck Slacklines".

 

pataclimb.com, climbing.com, planetmountain

 

Komentarji: 0   slike: 0


Najtežje smeri in balvani
19. december 2011 @ 08:42 | Teme Plezanje.

Pregled najtežjih smeri, balvanov in solo vzponov, stanje decembra 2011.

 

Smeri:
Na svetu je 13 smeri z oceno 9b, od tega so le tri ponovljene in le te tri imajo potrjeno oceno. To so Ali Hulk Extension, Chilam Balam in Golpe de Estado. Šest jih je kot prvi preplezal Sharma, tri Ondra, dve Andrada, po eno pa Rouhling in Fernandez. Kot vidimo se težkokategorniki posvečajo le svojim projektom in se ne ukvarjajo s ponovitvami. Izjema je Ondra, ki je trem prvenstvenim dodal še dve ponovitvi, eno 9b je ponovil tudi Šved Mitbo. Stopnjo 9b je torej do sedaj preplezalo 6 plezalcev. Na sliki: Chris Sharma v First Round, First Minute (9b, 1. vzpon 2011)

 

Balvani:
Situacija je bolj razpršena in nekoliko manj jasna. Zanimivo, do sedaj najvišja stopnja 8C+ v nobenem primeru še ni bila potrjena. Ponavljavci so večinoma ocene zniževali za eno do tri stopnje! Tako imamo le dve potrjeni 8C+: Tonino 78 in Goia. Pravzaprav dva nekoliko manj znana boulderja dveh manj izpostavljenih avtorjev (Calibani oz. Core). Še dva s to oceno sta brez ponovitve: Bokassa (Lamprecht) in Terranova (Ondra). A če bi ostali pri teh imenih slika ne bi bila popolna. Težišče dogajanja zadnjega obdobja gre na račun Woodsa, Robinsona in Koyamade, pol generacije pred njimi so bili to Sharma, Zangerl in Nicole. Na sliki: Adam Ondra v Goia (8C+, 1. ponovitev 2011)

 

Solo vzponi:
Izstopata dva, 8c iz leta 2008 je še vedno največ ...

 

Celoten pregled - smeri in balvani, originalne in potrjene ocene, avtorji in ponavljavci, video posnetki, ...

 

Komentarji: 0   slike: 0


The Shark's Fin končno preplezan
20. oktober 2011 @ 11:19 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Ameriška naveza po številnih poskusih preplezala The Shark's Fin v SZ steni Meru Central (6310 m). Direktna smer čez t.i. »plavut morskega psa« nedvomno pomeni rešitev enega najbolj aktualnih alpinističnih problemov.

 

Conrad Anker, Jimmy Chin in Renan Ozturk so SZ steno Meru Central (6310 m) v Garvalski Himalaji po direktni liniji čez znamenito "plavut" preplezali v 12 dneh. Američani so vrh osvojili 2. oktobra in s tem končali dolgotrajno obleganje številnih alpinistov. V 30 letih se je zvrstilo več kot 20 poskusov različnih navez. V steni je leta 2009 poskušala tudi slovenska naveza Grmovšek, Karo, Lukič in v alpskem stilu prišla čez prvi skalnati pas.
Tudi Ankerju je bil to že tretji poskus, ostalima dvema pa drugi. Vsi trije skupaj so v steni v nekaj letih preživeli več kot 30 dni. Leta 2008 so po 19 dnevnem obleganju obrnili vsega 150 m pod vrhom. Chin: "Mogoče ni usojeno, .. ne bom se več vrnil."

Pa se vendarle je, septembra 2011. Spodnji del so tokrat preplezali relativno hitro. V 6 dneh so prišli do previsnega dela Indian ocean Wall, kjer je sledila tehnika s težavami do A4. Težak in izpostavljeni raztežaj z imenom Crystal Pitch je eden ključnih. Zadnji del smeri je mešanica lednega in tehničnega plezanja.

Ključni faktorji za uspeh so bili lepo vreme (čeprav so bile temperature podnevi do -20 st.), izbira opreme (tako za ledno kot skalno big wall plezanje) in odločitev, da se stene ne lotijo v alpskem stilu. Chin: "Brez tehnike in v alpskem stilu preprosto ne bi šlo."

 

Ko govorimo o Meruju seveda ne moremo mimo Valerija Babanova, ki je leta 2001 prvi preplezal 2000 metrsko SZ steno. Po neuspelem poskusu v "plavuti" je sam potegnil novo smer nekolko bolj desno. Smer je imenoval Shangri La (ED 5.9/5.10 A1/A2 M5 75 st.) in bil zanjo nagrajen tudi z Zlatim cepinom. Za njim sta leta 2006 čez steno prišli še japonska in češka naveza, vendar je vsaj prva bolj varianta Babanove, druga pa bolj neuspel poskus vzpona čez plavut.

alpinist

 

 

Komentarji: 1   slike: 0


Poč vseh poči
10. oktober 2011 @ 23:19 | Teme Alpinizem, Plezanje.

V puščavi Utah preplezana Century Crack, "največja, najširša, najbolj atraktivna in tudi najbolj odurna poč na svetu".

 

Največja, najširša, najbolj odurna, široka pošast, Big Daddy vseh poči. To je nekaj (morda pretiranih) nazivov sveže preplezane velike strehe v Utahu, čez katero vodi tipična of width široka poč. Za nepoznavalce: predstavljajte si strop in v njem pravilno 10 do 20 cm široko razpoko brez dodatnih razčlemb, ki se vleče 40 m daleč. V bistvu je to vseskozi kar konkreten "oprimek", toda zelo neuporaben.

 

Century Crack je leta 2001 našel Crusher Bartlett z zvenečim vzdevkom Desert Rat (Puščavska podgana) in jo preplezal solo tehnično. Imenoval jo je Chocolate Starfish (A1). Nekaj let kasneje se je 40 metrske strehe s ciljem proste ponovitve lotil Stevie Haston. Po številnih neuspešnih poskusih jo je označil za najbolj atraktivno smer na svetu in napovedal oceno 9a ali več. Zdaj sta v smeri uspela Angleža Pete Whittaker and Tom Randall. Oba sta sta izkušena plezalca širokih poči, za sabo imata najtežje v Evropi in ZDA, tudi v testnih stenah Little Cottonwood Canyon in Vedauwoo. Predvsem pa neskončno "krogov" v Randallovi kleti. Tam sta si na stropu naredila simulacijo takšne poči in prav to je bilo odločilno! Kot se je izkazalo že prvi dan v smeri, je bila kopija v kleti skoraj povsem enaka originalu, tako da sta imela občutek, kot da v smeri poskušata že dve leti. Tako sta smer oba preplezala že drugi dan. Pri tem priznavata manjšo lepotno napako, saj nista v celoti nameščala varovanja sproti. Dva metulja (5 in 6) sta po predhodnih poskusih ostala v poči tudi za finalno plezanje iz preprostega in praktičnega razloga. Pobiranje varoval iz take smeri zahteva namreč veliko truda in časa in je pravzaprav že samo po sebi zahtevno plezanje.

 

In težave? Randall: »Nisva ravno prepričano kakšna ocena bi bila realna. Kot rečeno, legenda Stevie Haston je napovedal 9a ali več. Vzela si bova še nekaj časa za premislek, medtem pa splezala še nekaj ameriških klasik. Zagotovo pa veva, da je to daleč najtežje, kar sva splezala do sedaj«. Tako kot vzdevki navedeni v uvodu, tudi ocena "9a ali več" zveni mogoče malo pretirano, vsaj glede na porabljeni čas prvih plezalcev. No, prav čas bo crack monster tudi postavil na mesto, ki ji gre.

ukc

 

 

Komentarji: 0   slike: 0


Rojstni dan v 9a
22. avgust 2011 @ 20:25 | Teme Plezanje.

Charlotte Durif (Prana) je v Verdonu preplezala smer PPP (9a) in se tako kot druga ženska vpisala v Klub 9a. Španki Josune Bereziartu je to s smerjo Bain de Sang (9a) uspelo že leta 2002, kar je nedvomno eden tistih podvigov za katere rečemo, da so se zgodili pred časom. Del odgovora je lahko v tem, da je Bain de Sang značilna ženska smer - tehnična plošča z minimalnimi oprimki. Nasprotno pa je PPP ali Les 3P pravi »moški« previs z dvema težkima boulderjema, ki ga je leta 2010 prvi preplezal Adam Ondra.

 

Charlotte se v votlini Grotte de Galetas očitno odlično počuti. Že lani je tu ponovila Pull over (8c+, na sliki). Letos je odločilen poskus v 9a celo tempirala do ure natančno, tako da je v smeri takorekoč praznovala svoj 21 rojstni dan. Če se v prevodih ni izgubila kakšna minuta, je vstopila kot dvajsetletnica, izstopila leto pa starejša ...

 

dpm, chadurif.fr

 

Komentarji: 0   slike: 0


Orbayu
16. avgust 2011 @ 22:15 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Prva ponovitev »najtežje big wall na svetu« in znižanje ocene. Dva dni kasneje v novi smeri hud padec z relativno srečnim koncem.

 

Leta 2009 sta brata Iker in Eneko Pou (DMM, na sliki desno) kot prva preplezala 13 raztežajev dolgo smer Orbayu v stolpu Naranjo de Bulnes (2529 m) v Španiji in jo ocenila z 8c+/9a. Devetega in desetega avgusta sta jo ponovila Belgijec Nicolas Favresse (31) in Poljak Adam Pustelnik (29). Prvi dan Favrese, dan kasneje Pustelnik, v obeh primerih vsak vse raztežaje v vodstvu. Za najtežji raztežaj (prvotno 8c+/9a) predlagata 8c, morda le 8b+, odvisno od velikosti plezalca. Po raztežajih si ocene sledijo takole: 8a, 7c+, 7c, 8c/8b+, 7c in nato še 6 raztežajev do 6b.

 

Orbayu je vse do navedbe ocene s strani belgijsko poljske naveze veljal za najtežjo big wall na svetu. Čeprav je podeljevanje takšnih naslovov že v osnovi nehvaležno, je še posebej nerealno pri takšnih smereh v velikih stenah, saj ne gre le za oceno najtežjega mesta, pač pa celotne težave, varovanje, kvaliteto skale ... Kakorkoli, Orbayu je zdaj pač le ena izmed najtežjih kot sta Huberjevi Bellavista (8c) in Panorama (8c) v Cinah, Kammerlanderjev Silbergeier (8b+) v Ratikonu (slednjo sta Favresse in Pustelnik ponovila leta 2009) in kot so seveda najtežje v El Capu - Nos (8b+) ter Caldwellovi Dihedral Wall (8b+) in Magic Mushroom (8b+).

 

Dva dni po tej težki ponovitvi sta Favresse in Pustelnik uspeh želela kronati še z novo smerjo v isti steni. A Adamu, ki ima za sabo že smer kot je Action directe (9a), se je odlomil oprimek in po 20 m padcu je pristal na tleh in z zlomljeno križnico, prsnico in prvim ledvenim vretencem (na sliki desno v bolnici v Ovideu) ...

 

klettern, ukc, bd

 

Komentarji: 0   slike: 0


Iz Mrtvega morja na streho sveta
08. avgust 2011 @ 20:27 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo.

9269 m znaša vzpon z najvišjo višinsko razliko na planetu. V šestih mesecih s kolesom iz Jordanije do baznega tabora po Everestom in na vrh ...

 

Mrtvo morje v Jordaniji, 420 metrov pod morsko gladino, ni ravno običajno izhodišče za vzpon na Everest. Razen, če želiš opraviti vzpon z največjo višinsko razliko na Zemlji. Takšnih in drugačnih izzivov v zvezi z najvišjo goro očitno še ne bo zmanjkalo. Ampak v tem primeru je bistvo drugje.

Podviga se je lotila ekipa šestih ljudi s povsem normalnim življenjem: učitelj, vodja trženja, fitnes inštruktor, dva študenta in in nekdanji mornariški častnik. Njihovo sporočilo je - če nosiš željo v sebi in imaš priložnost - izkoristi jo, naredi nekaj za sebe. Ne obremenjuj se s ciljem, uživaj na poti, dokler pač gre. In tudi, ko se ustavi - to ni neuspeh.

 

Poseben izziv je bila že šest mesečna odsotnost (dopust!?), nato kolesarjenje. Vzpon na Everest ima namreč svoje pogoje, Katmandu je bilo treba zapustiti prvega aprila, torej je za kolesarjenje ostalo točno 13 tednov. Ne glede na vreme, predvsem nevihte (dežne, snežne in peščene). Prevozili so Jordanijo, Sirijo, Turčijo (tu so naleteli na najslabše vreme v zadnjih 30 letih, slika levo zgoraj), Iran, Pakistan, Indijo, Nepal in Tibet, skupno razdalja na kolesih je znašala 8150 km. Po vsem tem je bil vzpon na Everest v lepem vremenu skoraj enostaven.

O vsem je moč prebrati v knjigi Pauline Sanderson The World's Longest Climb.

paulinweb, ukc

 

Komentarji: 0   slike: 0


Na krilih s Tofane
07. avgust 2011 @ 20:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje.

Video prvega BASE skok s Pilastra Tofane v Dolomitih.

 

Američanka Steph Davis (Prana) je skupaj s prijateljem Mariom Richardom opravila prvi BASE skok s stebra Tofane di Roses. V južni steni stebra Tofane je nekaj je nekaj znanih smeri, ki jih pogosto ponavljajo tudi slovenski plezalci. Lepa klasika je recimo smer Constantini -Apollonio s »prosto« oceno VII+.

 

Impresivno je, kako daleč v smeri koče Rifuggio Dibona sta letela, preden sta odprla padali.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Nagrajenec igre za "šotor in crash pad"
25. julij 2011 @ 13:03 | Teme Plezanje.

Balvanska nagradna igra za "šotor in crash pad" je zaključena. Nagrajenec dobi Edelrid Crux šotor in Edelrid Crux crash pad!

 

 

Nagrajenec igre za "šotor in crash pad" je Uroš Maroh!

 

Komentarji: 0   slike: 0


Plezanje Špancev ali No Pain No Spain
24. julij 2011 @ 17:22 | Teme Plezanje.

Priporočamo ogled atraktivnega plezalnega filma zelo močne Borealove ekipe. Z glavnimi akterji: Nacho Sanchez, Ignasi Tarrazona, Bruno Macias, Pedro Pons. Film z zgovornim naslovom No Pain No Spain je eden takih, ko po ogledu filma le zagrabite plezalno opremo in odhitite do najbljižjega plezališča.

 

 

Poleg omenjenega filma priporočamo ogled še enega: film o atraktivnem, seveda uspešnem, plezanju močnih Špancev  (Nacho Sanchez, Ignasi Tarrazona) v balvanu The Never Ending Story 8b+ v Magic Wood-u. Čestitke Boreal teamu! 

 

 

 

Komentarji: 0   slike: 0


Popolna kombinacija: solo na pogled + padalo
29. junij 2011 @ 22:21 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Video skoka iz stene pri Arcu in prvenstvena solo z dvema padcema v Švici ...

 

Uporaba BASE padala za varovanje pri solo plezanju je stara in še zelo utopična želja plezalcev. Eden redkih, ki so to uspeli realizirati je Američan Dean Potter (Eiger, ...). Tokrat nekaj o tovrstnem dogajanju v bližnji soseščini.

Monte Brento v dolini Sarca pri Arcu ima steno s primerno parabolno obliko, ki se v zadnjih 800 m prevesi za 50 metrov in je zato je tudi priljubljen cilj BASE skakalcev iz severne Italije. Paul Kupsa iz Gradca se je lansko leto v redko obiskano steno spustil z vrha in začel plezati v njenem zgornjem delu. Tako se je izognil tveganju prezgodnjega padca (video).

Da tovrstno varovanje pri plezanju ni le teorija ali nek filmski projekt, je Kubsa dokazal letos v Švici v dolini Lautenbrunner, ko je na ta način dejansko preplezal novo smer (80 m, 6c+). Uspel je po dveh padcih v tretjem poskusu. Za razumevanje situacije je treba povedati, da se smer začne na podstavku, pod katerem je 300 metrov globine.

Paul Kubsa: »Ključni so kratki trenutki med nekontroliranim padcem in vzpostavitvijo stabilnega položaja za nadaljevanje padca. Seveda pa je najlepše smer preplezati in skočiti z vrha«.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Phoenix solo
19. junij 2011 @ 14:56 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Solo vzpon po eni največjih klasik v Yosemitih. Phoenix je smer, ki je solo prav gotovo lažja, kot z vrvjo, je pa tesno povezana z nastankom frienda.

 

Zanimivo, kako je v svetovnih plezalnih in celo alpinističnih medijih odmevala prva solo ponovitev poči Phoenix (5.13a) v Yosemitih. Konec koncev gre le za oceno 7c+, v tehničnem smislu še manj, saj je za take poči značilno, da je nameščanje varovanja težji del vzpona. Potemtakem gre pri solo vzponu za težave nižje od 7c+. Ampak Phoenix ni le smer, Phoenix je zgodba. Je prva 5.13 v zgodovini in je tesno povezana metuljem (originalno friend, danes večinoma cam), nepogrešljivim varovalom v plezalnem športu. Zato je pozornost kljub vsemu na mestu. Očitno je bila potrebna solo ponovitev te 34 let stare smeri, da bo velika večina plezalcev v Evropi in tudi Sloveniji sploh slišala zanjo.

 

Phoenix se nahaja nad slapovi Cassade Falls v dolini Yosemite. Teren je dokaj težko dostopen, zaradi bližine slapov pogosto bučanje vode preglasi komunikacijo med plezalci. Leta 1977 Ray Jardine opravi prvi vzpon. Še pred tem se mora soočiti s problemom, da obstoječa varovala (klini, zagozde, zatiči) niso najbolj primerni za nameščanje in varovanje v tako napetih in po širini spreminjajočih se počeh, kot je Phoenix. Toda Ray je kot fizik dovolj inovativen, porodi se mu prava ideja, ki jo tudi realizira. Izdelek imenuje friend, prijatelj (v bistvu: prijatelj v sili). Pri nas ga kmalu poslovenimo v metulja, kar je precej posrečeno, če izhajamo iz oblike in nekoliko manj, če mislimo na vsebino ali izvor.

 

1978 Mark Hudon opravi drugi vzpon (na slik levo zgoraji) in to je tudi edini vzpon brez metuljev, torej le z zatiči. Mark očitno še ni prišel do Rayevega patenta, vsi naslednji ponavljalci pač. Leta 1984 Jerry Moffat kot prvi prepleza smer na pogled, kar je nedvomno vrhunec med vsemi možnimi ponovitvami te smeri. 2009 Luka Kranjc opravi prvo slovensko ponovitev (?). In končno, Američan Alex Honnold (slika desno), ki ima za sabo že nekaj precej norih solo vzponov in hitrih big wall ponovitev, na smeri z vrvjo od zgoraj dela dva dni, prvi solo prosti vzpon opravi v osmih minutah, in to že pred šesto uro zjutraj! Očaran je bil nad ambientom in dvojno mavrico, ki ga je pospremila v smer. Prijatelj je vse skupaj posnel s kamero in prav gotovo bo zanimivo pogledati ...

Komentarji: 0   slike: 0


Zapiranje plezališč, z razlogom ali brez?
31. maj 2011 @ 23:46 | Teme Plezanje.

Zaprli francosko plezališče Cimai, kjer je bila preplezana prva 8a na pogled, prva ženska 8b+ in tudi prva slovenska 8b.

 

Plezališče Cimai pri Toulonu na južni francoski obali je po odloku krajevne skupnosti do nadaljnjega zaprto za plezanje. Razlog naj bi bila nevarnost padajočega kamenja. Glede na kompakten apnenec je kar težko verjeti, da je problem v kvaliteti skale, tudi hiš ni pod stenami. Kakorkoli, še eno plezališče je končalo na črni listi. Je zgolj plezalni »lobi« toliko šibkejši od drugih ali si plezalci jemljejo tisto, kar ni njihovo? Plezališče s 150 smermi, kot je Cimai, ima prav gotovo več kot 2000 svedrovcev, blizu 150 sidrišč ter na tisoče belih oprimkov, od daleč vidnih v oranžni skali. Zanemarljiv ali velik poseg v naravo, tudi v primerjavi z drugimi naravnimi poligoni, kot so smučišča, ferate, kolesarske proge itd?

 

Cimai je eno prvih francoskih plezališč, tu se je skupaj z bližnjim Buouxom pisala zgodovina športnega plezanja v osemdesetih. Zanimivo, tudi Buoux je doletela večletna prepoved plezanja in šele lani je to zgodovinsko plezališče znova odprlo vrata. V Cimai lahko omenimo vsaj dva pomembna mejnika. Tu je leta 1987 Antoine Le Menestrel na pogled preplezal smer Samizdat, kar je prva 8a preplezana na ta način. Leta 1991 pa je Lynn Hill ponovila Masse Critique, kar je prva 8b+, ki jo je preplezala ženska. Dosežek je na naslovnici med drugimi predstavil tudi Climbing Magazine. Smer je zmogla po vsega devetih dneh poskusov (malo za tiste čase in takšne težave), kmalu zatem pa je opravila tudi znamenito prvo prosto ponovitev Nosu v El Capu.

 

No, v Cimai je bila leta 1988 bila preplezana tudi prva slovenska 8b in sicer smer Sortileges (Čarovnijae) Didera Raboutouja, enega najboljših plezalcev tistega časa..

 

Komentarji: 0   slike: 0


Chris Sharma v enem dnevu 9a+ in 9b
06. maj 2011 @ 08:03 | Teme Plezanje.

Chris Sharma (Prana, Evolv) je bil enem dnevu uspešen v smereh Chaxi 9a+ in Fight or flight 9b v Oliani. Chris (Prana, Evolv) je v tem uspešnem dnevu najprej poizkusil v smeri Chaxiraxi 9b (katero je pred kratkim uspel preplezati Adam Ondra) in padel na zadnjem gibu v detajlu. Očitno ga je to »podžgalo« in tako je bil uspešen v svojem starem projektu Fight or flight 9b. Za konec dneva pa je še opravil s smerjo Chaxi 9a+. Kakšen uspešen dan!!!
Več na Daila Ojeda blogu.....

 

foto Keith Ladzinski

Komentarji: 0   slike: 0


Climb On!
22. marec 2011 @ 20:47 | Teme Plezanje.

Climb On!® maže so 100% naravna in bogata zaščita ter hranilo za kožo, z antibakterijskim, antiseptičnim in regeneracijskim delovanjem. Uporabljamo jih za dnevno nego, aktivno zaščito ter kot pripomoček za hitro in učinkovito odpravljanje odrgnin, ureznin, opeklin, izpuščajev, pikov, žuljev, obrabljene in razpokane kože ... Namenjene so ljudem, ki se gibljejo v ekstremnih okoljih, si pri svojih aktivnostih velikokrat poškodujejo kožo, ali imajo kronične težave z njo. Po vsem svetu jih uporabljajo plezalci, alpinisti, surferji, kajakaši, kolesarji, smučarji, pohodniki, tekači ..., pa tudi vrtnarji, pomivalci posode, gospodinje ... ter mnogi, ki imajo svojo kožo preprosto radi.

 

Kaj je Climb On!® ?
Kljub imenu, ki morda koga zavede, so produkti Climb On! namenjeni prav vsem ljudem, ki imajo kakršnekoli težave s kožo ali pa bi svoj največji organ radi dobro zaščitili. S produkti Climb On! negujemo odrgnine, opekline, vreznine ali pa kronično suho kožo, izpuščaje oz. pike (komarjev) in podobno. Poleg preverjene učinkovitosti jih krasi tudi dejstvo, da gre v celoti za 100% naravne, čiste in biorazgradljive proizvode.
Maže so bile sprva razvite v pomoč plezalcem, ki so znani po vsakodnevnih težavah s kožo na svojih "oguljenih" rokah, a kmalu se je izkazalo, da si tudi drugi prebivalci planeta Zemlja boljšega sredstva za nego in preprečevanje poškodb in težav našega največjega organa ne moremo želeti. Maže so neverjetno učinkovite, a za razliko od proizvodov, ki obljubljajo podobne učinke, povsem čiste in naravne. Brez polnil in sintetičnih sestavin ali dodatkov. Prav vsaka sestavina ima svojo regenerativno, vzdrževalno (za kožo) ali zaščitno funkcijo. Danes izdelke Climb On! uporabljajo plezalci, surferji, kajakaši, kolesarji, smučarji, pohodniki, tekači, vrtnarji, pomivalci posode, kirurgi ... Skratka prav vsi, ki imajo kožo in težave z njo, pa tudi tisti, ki težav nimajo, kot preventivno dnevno nego, ki kožo ohranja zdravo, elastično, gladko.
Linijo izdelkov Climb On! sestavljajo mali in veliki Bar (trda maža), Lip Lube (mazilo za ustnice), Krema za nego in regeneracijo, krema za zaščito pred soncem (faktor 30) in Bug Drug (naravna zaščita pred mrčesom). Izdelano ročno v družinskem podjetju Climb On Products v Teksasu/ZDA.

 

 

 

Tekst in fotografija iz spletne strani Climb On!

Komentarji: 0   slike: 0


Odpoklic DMM metuljev 5 in 4
23. februar 2011 @ 09:01 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Proizvajalec DMM iz Walesa, je pri dveh kosih metuljev velikosti 5 odkril strukturne napake v aluminijastem nosilnem delu. Zato je sprožil odpoklic velikosti 5 in 4, iz serije nekovanih aluminijastih nosilnih delov. Torej, če imate metulje iz te serije(glej sliko), jih vrnite na mesto kjer ste jih kupili.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Želiš osvojiti 250$ izdelkov PrAna
12. februar 2011 @ 15:00 | Teme Plezanje.

Želiš osvojiti za 250$ PrAna izdelkov in imeti Pranino majico z lastnim dizajnom? Sodeluj v nagradni igri, uporabi svojo domišljijo kaj pomeni PrAna tebi in oblikuj majico. Na voljo je 7 kategorij (plezanje, joga, Art, narava,...). Najboljši predlog bo nagrajen z 250 $ PrAna izdelki in z 20-imi majicami (seveda s tvojim dizajnom). V sezoni jesen/zima 2012/13 pa bo "tvoja" majica obkrožila svet in bo na voljo vsem. Več....

 

Komentarji: 0   slike: 0


Chris Sharma Antology
17. januar 2011 @ 14:32 | Teme Plezanje.

V španskem top plezališču Santa Linya je Chris Sharma (Prana, Evolv) preplezal še eno super novo smer: Catxasa, (9a+, 45 m). Smer je navrtal Dani Andrada, v njej pa sta med drugimi poskušala tudi Čeha Mrazerk in Ondra. S tem je Sharma še povečal število svojih prvenstvenih, večina preplezanih 9a in več je njegovih, še bolj izrazito je to pri ocenah 9a+ in 9b ...

 

Na Prani je pod naslovom 17 neverjetnih skupnih let predstavljena plezalna pot Chrisa Sharme: od leta 1994, ko je pri 13 letih preplezal svojo prvo 8a+ do danes ...

 

Komentarji: 0   slike: 0


Indija, Gerome Pouvreau, Ganesh 8b+
09. januar 2011 @ 19:57 | Teme Plezanje.

Na Prana Blogu je na ogled filmček Vladimirja in Julien Cellier Nadiras (barakaflims) o potepanju po Indiji, o prvem vzponu v smeri Ganesh 8b+ katerega je opravil Gerome Pouvreau... Projekt je opremil pred dvema letoma Alex Chabot, sedaj pa je uspelo njegovemu kolegu. Kaj več besed niti ni potrebno, saj bo vse povedal fantastičen filmček. (V.E.)

 

 

Komentarji: 0   slike: 0


Fools with tools
08. december 2010 @ 20:01 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Osrednje angleško plezališče Peak District pri Sheffieldu, prvi vikend v decembru 2010. Mlada naveza (19 letni študent s soplezalcem, slika levo) se v soboto s cepini in derezami preizkuša v  smeri Monopoly iz leta 1983, legendarnega Johnya Davesa. Dan kasneje, v nedeljo se očitno razočarana nad napredkom prvega dne, na top rope lotita  dveh najbolj popularnih lažjih smeri, izrazitih poči, šolskih primerov za zatikanje. Posledice podviga obeh "plezalcev" so na sliki desno.  Na pripombe mimoidočih pokažeta le nekaj začudenja, češ kaj je narobe. ukc

 

Upam si staviti, da bi takšen pogled hitro našli še kje, tudi pri nas. Kdor gora, sten ali plezanja nima v srcu, bo težko videl in razumel razliko, zakaj je drytooling nekje v Himalaji visoki alpinizem, v plezališču pa precej agresiven nesmisel. (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Vojna camov, DMM proti BD
02. december 2010 @ 09:52 | Teme Alpinizem, Plezanje.

UK climbing: "Cam Wars, DMM Dragon vs. BD Cam ... So, wich are the best?"

 

Rodil se je kot friend, poslovenili smo ga v metulja. Prevod je po obliki posrečen, po vsebini zgrešen. Saj je vendarle bil (in je še vedno) prijatelj, "prijatelj v sili"! Danes ga večinoma kličemo cam. Zgodba o njegovem rojstvu je znana, sedemdeseta leta v Yosemitih, inženir fizike in kasnejši izobčenec Ray Jardine se prosto preizkuša v počeh, s klini si ne more pomagati ... in tako nastane friend. Z njim Ray takoj prepleza nekaj dobrih poči, tudi legendarno klasiko Phoenix (5.13a).

 

Friende je prvi delal HD, pa nato Wild Country, Black Diamond naredi revolucijo z dvojno osjo in BD camalot je bil dolgo No.1, prijel se je izraz cam. Toda sedaj je tu DMM Dragon, zmaj iz Walesa, ki je vzel za osnovo vse kvalitete BD-jevega cama in ga nadgradil z dvema pomembimi inovacijama: podaljšljivo zanko in vroče kovanim aluminijem (ostali proizvajalci kovino "režejo", kar pa ne zagotavlja enako trdnosti).

 

Prav zadnja dva, BD cam in DMM Dragon sta sedaj na čelu razvoja tega kočljivega varovalnega elementa. Renomirani UKC (UK climbing) primerja in ugotavlja, kateri je boljši, a pravega odgovora ne ponudi, saj gre za dva vrhunska izdelka, najboljša na trgu. Kljub vsemu pa zaključi, da predvsem za plezanje v razgibanih razčlembah, ko ni neke vodilne poči (te so n.p. najbolj značilne v Indian Creecku ZDA), odtehta DMM podaljšljiva zanka ...

 

DMM Dragon (Video):                                                                          BD Cam:

Komentarji: 0   slike: 0


Bilo je nekoč v Ospu ...
25. november 2010 @ 19:42 | Teme Plezanje.

Saj ni, da bi človek na veliko obujal spomine in registriral vse obletnice, kakšno pa se vendarle spomni ...

 

Začetek osemdesetih prejšnjega stoletja. Tisti bolj napredni alpinist so v mrtvi zimski sezoni že zahajali v osapske previse. Noge so bile natrenirane, roke nekoliko manj, s pomočjo tehnike je kljub vsemu šlo. Najprej Medo, pa Prečenje in na koncu - Goba. Na rednih tedenskih sestankih AO-jev si je bilo lepo privoščiti kakšnega pripravnika (ali tudi izkušenega mačka), kako se je zavozlal v zanke in lojtrce in kako ga je pobralo v roke, da je muskel fiber trajal cel teden. Prihajali pa so časi 1.PP, prvih prostih ponovitev tehničnih smeri ...

 

S Tadejem Slabetom Tedijem sva se najprej lotila Tržaške smeri levo od velike votline. Tehnični raztežaji so se presenetljivo lepo iztekli, tako, da je bila pot naprej odprta. Ampak kljub vsemu, Gobo prosto?! No, za božič pred četrt stoletja sva se še enkrat z avtobusom odpeljala iz Ljubljane. Sivi, deževni dnevi so bili in spalki sva razgrnila v prahu tik ob steni, točno pod gobo. Tam sva prespala tri noči, podnevi pa visela v previsih. Danes zveni smešno, ampak vznemirjenje je bilo veliko in občutek, da plezaš »nekaj nemogočega« je bil res dober. Ko sem se potem peljal domov, sem se celo spraševal, le kaj sedaj, saj večjega izziva kot Goba »na frej« enostavno nisem videl. Dve leti kasnejeje  sicer prišel na vrsto Brid klina v Paklenici, podobna zadeva, toda takega filinga vendarle ni bilo več.

Zgodba o Gobi pa se s 1.PP ni končala, svoj vrhunec je pravzaprav doživela šele čez pol leta na Dan mladosti 1986, na Titov praznik. Direkten nedeljski TV prenos s slušalkami in mikrofoni za vratom, izjavami v živo na vsakem stojišču, s podporo celotne PZS, z režiserjem Benom Hvalo, komentatorjem Mihom Lamprehtom in Vilijem Vodopivcem, z Ines Božič in Janezom Skokom v sosednji Stari smeri in seveda - Matjažem Fištravcem Fištro v veliki košari več deset metrov od stene z glavno kamero. Če se prav spomnim je za vrvno tehniko skrbel Silvo Karo, vsi, ki so bili zraven, pa jih tu ne omenjam, pa bodo razumeli, da spomin bledi.

V Gobo sem šel še enkrat tistega maja in jo v celoti preplezal kot prvi v navezi. Tudi na koncu predzadnjega težkega raztežaja sem izplezal kakšen meter nad »viseče« stojišče, kar je pravzaprav nujno za PP. Svedrovci so navrtani sredi plošče in če se vržeš nanje pač ni ravno »pošteno«.  S fotoaparatom je v navezi pred mano plezal Miha Kuhar, tudi avtor fotografije.

 

Z Matjažem Fištrovcem smo kasneje, še istega leta, posneli "Desetko" v Avstraliji, leto kasneje "Just married" v Smith Rocksu. Če danes gledam te posnetke mi je kar malo nerodno. Žive barve oblačil, oprijete pajkice, sam način plezanja pa z veliko namakanja. Če se vrnem k Gobi - res nisi imel občutka, da plezaš počasi in čeprav ni šlo ravno po starem alpinističnem načelu treh opornih točk, si padca pred kamerami vendarle nisva smela privoščiti, zato je šlo na »ziher«. Bila pa so to tudi učna leta slovenskega plezalnega snemanja in marsikateri kader je bil posnet pod ne najboljšim kotom: posnetek od zgoraj je praviloma dober, od spodaj pač ne, saj v celoti izniči previsnost.

 

Osp, Goba (tudi Magična goba) - originalna ocena IX-, danes (po raztežajih): 4, 7a+, 6b, 7b+, 7bc, 6a+, 4

Srečo Rehberger

Komentarji: 1   slike: 0


Deep Water solo - Master Psicoblock Bilbao
27. oktober 2010 @ 07:24 | Teme Plezanje.

Pretekli vikend se je na severu Španije v mestu Bilbao odvijal Master Psicoblock. To je prva, mestna Deep Water soloing (DWS) tekma. V prelepem Bilbau, nad sotočjem rek Nerbioi in Ibaizabal so postavili dobrih 15 m visok balvan. Smer so ocenili z oceno 8b+ in tako je lahko velika množica ljudi (cc 5000 gledalcev) uživala v gledanju spektakularnega plezanja in seveda padcev.
Tekmo je dobil Chris Sharma (PrAna team). Ostala dva mesta sta ostala na domačih tleh; drugo mesto sta si delila Bruno Macias (Boreal team) in Ignasi Tarrazona (Boreal team), tretje mesto pa si je priplezal (in tudi priplaval tako kot ostali) Nacho Sanchez.

Po mnenju tekmovalcev in tudi gledalcev takega plezalnega spektakla še ni bilo in bi bilo vredno razmisliti o prihodnosti podobnih plezalnih tekmovanj.
Več o tekmi, res odlične fotografije in »nore« filmčke si lahko ogledate na PrAna blogu!

 

(V.E.)

Komentarji: 0   slike: 0


Plezanje z DMM metulji popolnoma varno
22. oktober 2010 @ 11:24 | Teme Alpinizem, Plezanje.

V podjetju DMM so objavili, da so odpravili pomanjkljivosti, ki so se nanašale na odpoklic metuljev Dragon št. 6.

 

Prejšnjo glavo nosilnega elementa iz CNC aluminija, ki je bila podvržena pokanju, so zamenjali z vroče kaljeno komponento. Kot je dejal DMM-ov tehnični direktor Fred Hall, so s tem pridobili na večji predvidljivosti izdelave nosilne glave.

 

Razlika med staro (slika zgoraj) in novo (slika spodaj) glavo je očitna, v bodoče pa bodo ta tip glave uporabili tudi pri metuljih Dragon št. 4 in 5. Dragoni št. 1, 2 in 3 pa so v celoti narejeni iz nerjavečega jekla tipa 316, zato pri teh spremembe niso potrebne. M.V.

Komentarji: 0   slike: 0


Plezanje v Smith Rocku
22. oktober 2010 @ 11:24 | Teme Plezanje.

O 15 letnen Francozu Enzo Oddo smo že slišali. Še več pa zagotovo bomo! Mladi Enzo je v začetku oktobra ponovil legendarno smer Just do it (8c+) v Smith Rocksu v Oregonu. Več o tem ...

Gerome Pouvreau iz PrAna teama in Charlotte Durif pa sta bila uspešna v smeri Spank the Monkey (8b), kar je prvi ženski vzpon v smeri! Več o tem ....

(V.E)

Komentarji: 0   slike: 0


Preplezan Ill Trill 8c
16. oktober 2010 @ 22:00 | Teme Plezanje.

Paul Robinson (PrAna team) je v Magic Wood-su (Švica) preplezal izjemen projekt in ga poimenoval Ill Trill 8c. Pred tem je bil uspešen v Neverending Story 8b+ in si tako zaželel še nekaj težjega. Trinajst gibov ta balvanski problem naredi tako zelo izjemen. Več...

 

 

(V.E.)

Komentarji: 0   slike: 0


PrAna = plezanje & joga
12. oktober 2010 @ 21:12 | Teme Plezanje.

PrAna je pri nas poznana bolj med plezalskimi krogi kot pa v jogi. Verjetno je tako v večini evropskih držav. V ZDA pa je situacija povsem drugačna PrAna = joga & plezanje. Vendar se tudi pri nas vse bolj širi v joga krogih. Tisti res »zagrizeni« jo v bistvu poznajo že dolgo. In če je včasih veljalo, da ni plezalca, kateri ne bi imel vsaj kakšen PrAnin artikel (slavne vrečke za magnezij ali pa legendarne majice), se danes ta trend širi tudi med jogiji.

 

Za vse tiste, ki PrAne še ne poznate, vas bodo zagotovo prepričale fotografije in filmi iz Yoga Journal Conference 2010 Estes Park. Zagotovo boste začutili njen duh!

(V.E.)

Komentarji: 0   slike: 0


Ženski plezalni pas
16. september 2010 @ 16:21 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Plezanje, Smučanje, Vodnik po opremi.

Prvi in edini, posebno ženski, plezalni pas se je v 90-ih imenoval Elektra. Kasneje so mu v DMM nadeli ime Puma, ki ga nosi še danes. Nastavljivi zanki za noge, šest diagonalnih zank za opremo in eno na hrbtni strani, premičen bočni pas in dvojni Hypalon sistem za ledne vijake.Hypalon je ime za tri 'držala'(na vsaki strani pasu), na katere se pritrdi vponke za ledne vijake. Je verjetno najbolj vsestranski ženski pas na trgu. Navadno je razlika med moško in žensko konstrukcijo telesa. Razmerje pas-boki oz. pas-mednožje je pri ženskah daljše. Na provokacijo, da imajo po plezalnem pasu Pumi sodeč ženske tudi bolj debela stegna, Graham (razvojni pri DMM) odgovori, ''absolutno ne, ravno nasprotno. Ženske so bolj vitke od pasu do nog!''

 Unisex pasovi so za večino žensk preširoki v nogah ali prekratki (od pasu do nog), tudi rob na hrbtnem delu ponavadi ne odgovarja najbolj, da o barvi niti ne govorimo. Puma na hrbtni strani mer 8,8cm, na bočnem delu pa 5,8cm. Side Lock omogoča, da je pas s telesom simetričen, pozimi(v jakni), ali poleti(brez).Večje zanke in boljše oblazinjenje, ki jih Puma nudi pa pomenijo tudi višjo težo. To je edino področje, kjer svojih tekmecev ne prekaša: Arcterix R280 tehta 287g, Petzl Luna 410g, Puma pa 430g. To, ob vseh funkcijah, ki jih pas ponuja, niti ni veliko. Po teh se pas lahko kosa z BD Big gun, ki tehta dobre pol kile in kaj več kot Puma niti ne nudi. Puma je pas za vse. Športno plezanje, alpinizem ali zimske ture. Zanke za opremo, Kar sedem jih ima, tri na vsaki strani in eno zadaj. Ob straneh so prišite diagonalno, da se oprema pripelje čim bližje roki.
Pas sta testirali vrhunski plezalki Lucy Creamer in Silvia Fitzpatrick. Presenečeni nad udobjem sta dejali, da pas pri spuščanju ali padcu ohrani obliko in položaj. Tudi sedma zanka na hrbtu je zelo uporabna.
Puma z dvema metodama porazdeli obremenitev, do katere pride pri padcu. V bočnem delu pas vsebuje podporo, plastičen del; sp. Del za noge je oblikovan tako, da silo porazdeli na zunanjo stran...

 

Več na UKclimbing

 

Komentarji: 0   slike: 0


Preplezan Monkey Wedding V15
31. avgust 2010 @ 08:56 | Teme Plezanje.

Paul Robinson-u je v Rocklands uspelo ponoviti znameniti balvan Monkey Wedding, V15. Monkey Wedding je prvi preplezal Fred Nicole pred osmimi leti in do sedaj so ga poizkusili premagati že mnogi (tudi Daniel Woods), a uspelo je le Paulu.
O vzponu je Paul povedal, da je bila to izjemno težka psihična in fizična borba! In ta izjemni občutek evforije ko stojiš na vrhu,...

Več na PrAna blogu....

 

Komentarji: 0   slike: 0


The Realization Of A Big Dream
31. avgust 2010 @ 08:42 | Teme Plezanje.

The Realization Of A Big Dream - PrAna Team: Nina Caprez
Nina je konec avgusta uspela premagati smer Ali Baba - 8 raztežajev s težavnostjo 8a+ (8a/8a/7b+/8a/8a+/8a+/8a+/7b+). Res izčrpen in doživet potek plezanja si lahko preberete na PrAna blogu.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Kako nastajajo nove plezalke iz serije C. Sharma
22. julij 2010 @ 18:29 | Teme Plezanje.



Kako nastajajo nove plezalke iz serije Chrisa Sharme :

The Evolution of the Sharma Signature Series from evolv Climbing on Vimeo.

Evolv Shaman prihaja jeseni!

(S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


OutDoor Friedrichshafen 2010
19. julij 2010 @ 20:57 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Med 15. in 18. julijem se je v Friedrichshafen-u (Nemčija) odvijal OutDoor 2010. Več kot 860 razstavljalcev iz celega sveta je predstavilo kolekcije za poletje 2011. Ogromno plezalne, alpinistične, gorniške opreme, obutve in oblačil na enem mestu ter bogat spremljevalni program so tudi tokrat navdušili. Z veseljem lahko pričakujemo poletje 2011! Obutev in oblačila lahko pričakujemo v precej pestrih barvah, kar je tudi edino prav za poletje.

Tu pa le nekaj nagrajenih Edelrid-ovih novitet :

Šotor Crux Edelrid je prejel nagrado za funkcionalnost. Edelridov Crash Pad se odlično prilega šotoru in nudi udobno posteljo. Tako se boste zjutraj zbudili spočiti in pripravljeni na nove balvanske izzive.


V kategoriji gorniške in plezalne opreme je Edelrid-ova vrv Swift 8.9mm prejela nagrado za funkcionalnost in varnost ter tudi za naziv »Brand Value«.


Vsekakor lahko poletje 2011 navdušeno pričakujete!

Komentarji: 0   slike: 0


Dve 8c v Dolomitih
08. julij 2010 @ 13:54 | Teme Alpinizem, Plezanje.

29. in 30.6. sta bili ponovljeni dve težki dolomitski smeri. Španca, brata Pou (DMM, slika levo), sta opravila četrto ponovitev Manolove Solo per vecchi guerrier (slika levo) v S steni "El Colaz" Vette Feltrine, ki ima štiri napete raztežeje s težavami 7c, 7c, 8b, 8c. To pa ni glavni problem. Smer je prava Manolova klasika z dolgimi razdaljami med klini, v tretjem 20 m raztežaju (8b) je le eden.
 
Le dan kasneje je Avstrijec Hansjorg Auer (Edelrid, Vaude) opravil prvo ponovitev Huberjeve Panorame v Zahodni Cini (slika desno), ki poteka čez veliko streho v osrednjem delu stene in se nato priključi Cassinovi. Do tam je devet raztežajev, eden 8b+ (60 m, 7 svedrovcev) in eden 8c (20 m, 4 svedrovci). (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Mountain Academy 2
19. junij 2010 @ 16:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje.

Mountain Hardwear objavlja razpis za drugo Mountain Academy. Deset izbrancev na šestih taborih bo deležno all inklusiv ponudbe: plezanje z znanimi alpinisti, kompletna alpinistična oprema v trajno last, plačani stroški prevozov, namestitve in hrane.

Mountain Hardwear pripravlja drugo Mountain Academy, alpinistično šolo na najvišjem nivoju. Prva je potekala v letih 2008 in 2009, v njej je uživalo in se kalilo 6 fantov in 2 dekleti iz 8 držav. Udeležili so se skupno 6 taborov: dolina Aoste, Wilder Kaiser, Pirineji, Argentiere, Chamonix in Taghia v Maroku. Kot inštruktor je na dveh sodeloval tudi naš Klemen Premrl, skupaj s Timom Emmetom in Neil Grashamom. Namen akademije ni šolanje začetnikov, niti urjenje vrhunskih alpinistov, ampak omogočiti razvoj nadebudnim zainteresiranim gornikom "srednjega" razreda, ki gore doživljajo celostno in jim je pomembno doživetje ter osebni razvoj.

Mountain Hardwear zagotavlja all inklusiv alpinistične tabore oz. odprave. Za vse udeležence ja akademija popolnoma brezplačna. Vsak udeleženec dobi:
* v trajno last kompletno alpinistično opremo Mountain Hardwear (oblačila, nahrbtniki, spalke, šotori, ..) in Black Diamond (pas, čelada, ...)
* plačane vse stroške za 6 plezalnih taborov v letih 2011 in 2012 (letalske karte, prevozi, namestitev, hrana)
* šolanje in nasvete vrhunskih alpinistov in plezalcev iz ekipe Mountain Hardwear (Ueli Steck, Simon in Samuel Anthamatten, Tim Emmet, Neil Grasham, ...)

Program je, kot rečeno, namenjem povprečnim a motiviranim alpinistom, ki jim je pomembno doživetje in napredek. Prijaviš se lahko, če izpolnjuješ naslednje pogoje:
* si mlajši od 35 let in * nisi začetnik in nisi vrhunski alpinist
Uraden izbor za Mountain Academy 2 poteka do 31. decembra 2010. Prej ko se PRIJAVIŠ, bolje zate. Glede na čas prijave so pri Mountain Hardwear možnosti za uspeh opisali takole:
• NAJBOLJŠA, do 31. julija, ko bo 23 izbranih kandidatov
• OPOZORILNA, od 1. avgusta do 31. oktobra, ko bo izbranih še 17 kandidatov
• ZADNJA, od 1. do 31. decembra, ko bo izbranih zadnjih 10 kandidatov

Ob koncu vsakega obdobja bodo prijave stornirane, zato je za sodelovanje potrebna ponovna prijava. 40 finalistov bo sodelovalo na dvodnevnem končnem izboru, 8 do 10 posameznikov pa bo končno izbranih v Mountain Academy 2. Ti se bodo udeležili šestih taborov, vas bo trajal 6 do 10 dni:
• April 2011 • September 2011 • Januar 2012 • Maj 2012 • September 2012 • November 2012 (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Lowa: Udobje na poti
07. junij 2010 @ 18:15 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Udobje ni samo po sebi umevno. V Lowi se dotičnim raziskavam posvečajo strokovnjaki, ki so na podlagi izkušenj, razvili celo ideologijo. Spodaj smo navedli lastnosti, ki s hitrim pogledom niso opazne, čeprav na njih temelji udobje ki ste ga deležni.
FLEXFIT
Ustvarjen z namenom da je gojzar v gležnju še bolj upogljiv in nudi boljši oprijem v peti. Prosta, s vrvjo pritrjena zanka za vezalke ne ovira upogiba.

FLEXFIT 3D
Ta izum poveča gibljivost čevlja v gležnju in mu omogoča naraven upogib
Boljši oprijem v peti
Prosta zanka za vezalke ne ovira upogiba

HEEL TRUSS
Je z gumo ojačan del na peti, ki ščiti zadnji del noge in prepreči poškodbe gojzarja, ki nastanejo na melišču…
(Expert, Cevedale, )
 X-LACING
Pritrditev jezika po vertikalni in horizontalni osip, prepreči žulje saj se pritisk jezika na nogi enakomerno porazdeli.

C4 TONGUE
Asimetrično oblikovan in obložen jezik, na prepogibu bolj oblazinjen in mehkejši ter gibljiv material.
1. Asimetrična podloga, se proti zunanjost čevlja debeli.
2. Ožji del v gležnju ('oblazinjenost' se konča šele na zunanji strani jezika da rob ne pritiska na nogo).
3. Prepogljiv in zakrivljen vložek napravi jezik bolj gibljiv.
4. Mehak rob na vrhu.
 
SPS-SYSTEM
So območja za podporo v med-podplatu in podplatu. Po njihovi zaslugi je čevelj bolj stabilen. Upogib podplata napravijo bolj naraven.

STG TECHNOLOGY
Pred tem je veljalo da bolj kot je čevelj stabilen manj blaži in obratno. Z STG tehnologijo sta ta dva elementa ločena in to omogoča ločeno izolacijo vsakega dela podplata posebej. Tako stabilnost in blaženje delujeta vzajemno.
Pri tem se uporabljata, trši in mehkejši, EVA medpodplata. Prvi z MONOWRAP konstrukcijo, po zaslugi vgrajenega stabilizatorja drži nogo na mestu. Drugi, tik nad zunanjim podplatom, pa zagotavlja upogljivost slednjega in s tem izboljša oprijem gume.
 -MONOWRAP klasičen okvir
Je konstrukcija podplata s 7/8-inskim stabilizatorjem in velja za najbolj stabilno različico.
 -MONOWRAP križni okvir
Je konstrukcija podplata s ¾-inskim stabilizatorjem. Lažji zgornji materiali so dodatno zaščiteni. Uporabljen za mehkejšo in lažjo obutev.


Komentarji: 0   slike: 0


CRASH PAD: Edelrid
03. junij 2010 @ 11:10 | Teme Blagovna znamka, Plezanje, Vodnik po opremi.

Za brezvrvne dni so v Edleridu razvili štiri blazine, ki bodo skrbele za vašo varnost. Namestitev različno trdih pen v sendvič konstrukcijo bo omehčala padec. Vgrajen ''predpražnik'' bo poskrbel za čisto obutev. Kot do sedaj se jih bo še naprej udobno prenašalo, nezlomljive kovinske zaponke pa so še vedno tu.

SIT START

Bo fina izbira za perfektno izstrelitev v, ta zoprne, balvane ali za dodatno ublažitev v kombinaciji z večjo blazino. Gre namreč za malo blazinico dimenzij 100 x 55 x 5 cm, ki tehta 1600g in je k ostalim, večjim, priložena.

MANTLE

Ko boste več par metrov nad tlemi spoznali, da problemu niste kos, bo Mantle dobila pravi pomen. Združuje dve različni peni in zato nudi več blaženja in možnosti absorpcije. Zunanji material Ballistic Nylon, taisti se povečini uporablja za neprebojne jopiče že od 2. svetovne vojne, zagotavlja namreč visoko odpornost in dolgo življensko dobo. Prepolovljena blazina se po dolžini s pomočjo zadrge spoji(120 X 115 cm), ali po koncih (230 X 60 cm), tako da bo uporabna kot podloga za spanje. K blazini so priložene še aluminijaste zaponke, zg. navedena Sit Start ter naramnice.

DEAD POINT

Brezkompromisna blazina za največjo stopnjo udobja. S površino 140 X 115 je ena izmed največjih taco-style blazin na trgu. Brezšivnost zagotavlja optimalno zašito pri padcu. Slojna konstrukcija različnih trdot pene pa ustvari idealno pristajališče. Stvar vključuje stranske paščke, ki omogočajo shranjevanje vse ostale ''krame'' znotraj blazine. Naramnice, podloga za noge in Sit Start.

CRUX

 Da balvan ne bo highball. Za mehke pristanke bo poskrbela štiri-slojna pena dimenzij 210X 115X 10 cm, njenih 8,4kg boste zlahka prenašali s pomočjo udobnega sistema za nošenje. Talna podloga za čisto obutev je priložena. Seveda pa se Crux upogne, tako da je ne boste zapustili-niti ponoči.

Komentarji: 0   slike: 0


Steck se vrača...
27. maj 2010 @ 12:21 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Plezanje.

Ueli Steck (Mountain Hardwear) v navezi z Alexom Honnoldom, ki je lani prepolovil Caldwelov rekord v Salatheju, naskakuje nov hitrostni rekord v Nosu, El Cap. Čas 2h 37min 5s sta oktobra 2009 postavila Hans Florine in Yuji Hirayama. Izzivalca sta 19. in 20. maja Nos že dvakrat preplezala za trening. Ure so pokazale 4:40 in 4:20.
Steck je s Schmidovo smerjo v Materhornu opravil v le 1:56, smer Colton-MacIntyre Grand Jorasses je soliral v 2:21, lasten rekord pa  je podrl v Eigerjevi SS v 2:47. O tem bo pričal film Speedtrilogy.
www.mountainhardwear.com


Komentarji: 0   slike: 0


Nova 9a za Sharmo
20. maj 2010 @ 18:53 | Teme Plezanje.

V španskem plezalnem raju Margalef se nahaja čez 500 smeri in kot pravijo na Planet Mountain: ''Many of them 5 star quality!'' Med njimi je tudi Era Bella, na novo navrtana smer Chrisa Sharme, ki ji je potem, ko jo je za ogrevanje (?!) preplezal, nadel oceno 9a.

Komentarji: 0   slike: 0


Insajderji
15. maj 2010 @ 10:46 | Teme Blagovna znamka, Plezanje.

Sasha Diguilian, Paul Robinson, Vasya Vorotnikov, skoraj 9 let stara Ashima Shirai, za vsem skupaj pa smejoči postavljalec smeri Chris Danielson. The Insiders oziroma, ali je to sploh še plezanje?

Komentarji: 0   slike: 0


''Naše vrvi so čiste.''
14. maj 2010 @ 15:37 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Plezanje.

Osnovni načeli, za odgovorno proizvodnjo inovativnih in visokokakovostnih produktov, kot so plezalne vrvi, sta varnost in kvaliteta. EDELRID temu prepričanju sledi že 146 let in vrv, skupaj z izkušnjami v proizvodnji, je srce in duša tega tradicionalnega imena.
Z namenom da še dalje širijo svoje zahteve po kvaliteti, sodelujejo s SWISS BLUESIGN technologies ag. Kot prvi proizvajalec vrvi na svetu so začeli s kolekcijo vrvi, ki izpolnjujejo najostrejše bluesign standarde. Ti standardi jamčijo da vsi postopki proizvodnje, vsi uporabljeni materiali skozi obdelavo uporabljajo najbolj možno, okolju prijazni.

S tem razvojem EDELRID postavlja nove smernice v vrvarski industriji, za okolju prijazno proizvodnjo. Ne da bi ogrozili kvaliteto in zanesljivost oz. varnost vrvi so zmanjšali emisije, ki nastanejo pri postopku izdelave. Vse EDELRID vrvi so bile potrjene z nagrado bluesign® safety award. S tem jamčijo najvišjo kvaliteto ter zaščito okolja in uporabnika.
V prihodnosti nameravajo take vrste proizvodnjo peljati še dlje. V 2010 predstavljajo še bolj dodelane serije vrvi. Pro, Dry in Sports Linije bodo narejene po še bolj strogih standardih Bluesign®. Prepričani so, da je edina pot, ki pelje do 'zdrave' prihodnosti skozi varne, varčne in okolju prijazne procese. To ni vrlina ali plitka marketinška poteza ampak zahteva našega časa. Kot izumitelji Kernmantelce svoje cilje postavljajo vedno višje in danes lahko s ponosom zatrdijo:''Naše vrvi so čiste.''

Komentarji: 0   slike: 0


Revija BACKPACKER je izbrala Mountain Hardwear
08. maj 2010 @ 10:06 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Smučanje, Vodnik po opremi.

Jakne:
Transition jakna: Najbolj vsestranska in robustna vetrna 'srajca'!

Šotori:
-Skyledge 2.1: Najboljši 'all around'' šotor
-Drifter 3: Najboljša kupčija

Nahrbtniki:
-Fluid 32: Dnevno vsestranski za vse leto...
-Wiki/Nalu: Tedenski Vsenamenski nahrbtnik

Spalke:
-Extralamina: Zimska spalka, ''ubijalska'' kupčija

PRipomočki:
-Seta Strapless tekaška gamaša
-Torsion rokavice
-Quasar tekaška kapa
-Jakna Epic Boy's



Komentarji: 0   slike: 0


Edelrid gorilnik Kiro nagrajen z ''rdečo piko''
29. april 2010 @ 12:49 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo.

Center za oblikovanje v Vestfaliji (Design Zentrum Nordrhein Westfalen), že od leta 1955 dalje, nagrajuje izjemne izdelke s svojo slavno piko, Reddot. Različni proizvajalci in oblikovalci skozi celo leto tekmujejo za zaželjeno piko(nagrado), število prijavljenih pa raste iz leta v leto.

Gorilnika Edelrid Kiro Ti in Kiro ST sta prejela nagrado in s tem sloves ter prepoznavost na mednarodnem področju.
S samo 72 grami je peresno lahek Edelrid Kiro Ti med najlažjimi, manjšimi in bolj inovativnimi plinskimi gorilniki na trgu. Odprt nudi dovolj veliko površino posodi za tri osebe. Precizno, enostavno nastavljivo izgorevanje. Zanj pravijo:''Je nekaj med tehnološkim čudom in delovnim konjem.'' Založen je s transportno vrečko in je, kljub svoji moči, v nahrbtniku komaj opazen.
Komentarji: 0   slike: 0


Derbi stoletja: DMM Dragon Cam proti Balvanu
23. april 2010 @ 12:05 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Plezanje.

Ni lepšega kot videti teorijo v praksi, kajti edino to dokazuje učinkovitost produkta. Tehnični direktor je uresničil idejo, tako da je v 1,4 tone težak balvan zataknil nov zatič iz kovačije DMM, Dragon Cam, in ga s pomočjo viličaraja dvignil.
Teža balvana je enaka statični sili 13,8kN, ko pa se objekt dviguje se ta sila povzpne nad zapisano stopnjo.
Lahko omenimo še to, da cam, po zgoraj opisanem podvigu, deluje brezhibno.
(M.M.)


Komentarji: 0   slike: 0


Pod nadzorom
23. april 2010 @ 10:48 | Teme Plezanje.

Steph Davis je pogumno dekle, ki že osemnajst let premika meje možnega. Znana je po prostih vzponih v El Capu, pokah v Moabski puščavi, Južni Ameriki, Karakorumu in na Arktiki. Kot kaže pa je sestop, kot ga mi poznamo, zanjo le še preteklost. (M.M.)

Steph Davis: So In Control from Prana Living on Vimeo.

Komentarji: 0   slike: 0


Test v Joshua Tree
18. april 2010 @ 19:55 | Teme Plezanje.

Video plezanja v čudovitem ambientu Joshua Tree v južni Kaliforniji. V stari testni smeri The Dunce Cup (Pokal Budala?) je nekaj neobičajnih gibov, Lindner in Smith sta enega od položajev označila kar za bizarnega ...

Smer The Dunce Cup (5.13a) v Joshua Tree v Kalifornija je doživela prvo ponovitev po 22 letih. Opravil jo je Chris Lindner (Evolv), varoval pa ga je prav avtor smeri Kurt Smith, prime USA mover, kot so ga včasih imenovali. Smer pravzaprav ni nič posebnega, sploh ne po oceni, zahteva pa zelo neobičajno gibanje. "Težko si predstavljamo, da bi kdo izumil bolj bizaren plezalni detajl, kot je ta v The Dunce Cup," dodajajo akterji. Nekaj gibov oz. položajev je res posebnih. V videu so tudi kadri izpred 22 let, ko Smith pleza v oprijetih pajkicah in dokolenkah. Zanimiva primerjava "nekoč - danes". VIDEO.
ukclimbing.com, planetmountain.com (S.R.)


Komentarji: 0   slike: 0


ProMo intervju: B. Kavzar
17. april 2010 @ 10:53 | Teme Plezanje.

Borut, pravkar si nastopil svoj drugi mandat kot selektor mladih reprezentanc. Koliko so mladinske kategorije sploh "smiselne", glede na to, da so mladinci tudi absolutno skoraj najboljši? To, da so mladinci najboljši ne drži. Pri fantih je ponavadi najmočnejša kategorija kadetov (15 -16 let). Kot je znano je Adam Ondra šele lani dopolnil 16 let. Pri dekletih so najboljše starejše deklice (13 – 14 let), telesna masa je pri starejših dekletih ob podobni višini večja in gre na račun povečanja mašobe, ki se pojavi pri telesnem razvoju deklet . So mlajše kategorije zelo smiselne, saj zaradi različnega razmerja med težo in višino ne morejo vsi tekmovati skupaj.

Po drugi strani se tudi »starci« ne dajo. Nekoč so bila najboljša plezalna leta med 20 in 30,danes pa 9a plezajo tako osem kot petdesetletniki. Je plezanje šport za vse življenje? Tudi v današnjem času so najboljša leta tista, ki si jih omenil, mogoče tja do srednjih trideset. Vendar 9a veliko pogosteje plezajo mladi. Razlogov je seveda več, najbolj bistven je zgodnji začetek. V vsaki generaciji so posamezniki, ki jim je že začetni nivo plezanja bistveno višji. Chris Sharma je ameriško najtežjo smer zmogel že pri 14 letih (8c+), po vsega dveh letih plezanja. Ravno tak fenomen je trenutno Ondra, ki bo verjetno meje plezanja dvignil še višje.

Ne glede na starost pa je skupno vodilo vsem: čim lažji , tem boljši. Kako bi komentiral vsebino članka Anoreksija v plezalni skupnosti? Motnja prehranjevanja in ekstremno nizka teža je pojav, ki v plezanju obstaja. Predvsem pri dekletih, ki uspeh povezujejo z zmanjševanjem teže do točke, ko se telo ne more regenerirati in premagovati napora ter že kaže znake izčrpanja in prvih poškodb. Težko je biti pameten, kako to preprečiti. Kot trener nisem imel plezalke s problemom anoreksije, zato nisem najbolj primeren za dajanje nasvetov. Bi pa ob pojavu tovrstne motnje uvedel tedensko preverjanje telesne teže. Vprašanje je podobno kot pri dopingu - kaj je posameznik pripravljen storiti, da bi bil še boljši. Pomoč osebnega trenerja v takih primerih je zelo pomembna.

Je 5 kg Nutelle za glavno nagrado na treningu bolj šala ali neke vrste odgovor na pretirano hujšanje? Ravno zaradi pojava pretiranega hujšanja ne gledam tako kritično na občasno nezdravo prehranjevanje mladih. Rezerve pri doseganju vrhunskega rezultata v povezavi s hrano niso prioriteta razvoja v obdobju mladinskih kategorij. Se pa predvsem na pripravah večkrat pogovarjamo o zdravi športni prehrani in kontroli teže. Tekmovanje za 5 kg Nutelle je bila seveda manjša provokacija, kot nekakšna protiutež pretiranem omejevanju pri hrani, ki je povsem neprimerno v času najbolj intenzivnih treningov. Natalija Gros je pred časom na svoji spletni strani napisala odlično kolumno, kjer že naslov "Najprej ženska, nato plezalka" pojasnjuje, da je doseganje vrhunskih rezultatov mogoče tudi brez ekstremov povezanih s telesno težo. Seveda pa mora biti plezalec tudi po konstituciji primeren, gravitaciji težko kljubujemo...

Kakšna je vloga selektorja, kako se uskladi delo s trenerjem? Selektor sem sedaj peto leto. Nekaj dela seveda opravim tudi kot trener. Na sezono opravimo približno dvajset reprezentančnih treningov na velikih umetnih stenah in vsaj dvoje daljših skalnih priprav, kjer je poudarek plezanju na pogled. Pri letnem načrtovanju in vodenju sodelujem s klubskimi trenerji, večina njih je tudi del strokovnega tima mladinske reprezentance.

Kaj so glavni cilji sezone? Kot vsako leto - odmeven rezultat celotne ekipe na SMP v Edinburghu sredi septembra. Na drugem mestu je potrditev dobrega dela na tekmah evropske serije, ki se začne v Imstu prvi vikend v juniju. Želja je tudi uvrstitev kakšnega izmed fantov v polfinale svetovnega pokala pri članih, čeprav bo letos zelo malo tekem v Evropi, poleg Kranja le še Chamonix in Puurs.

Imate kot reprezentanca ambicije tudi v skali? Ambicije v skali so povezane zgolj skozi vidik priprav na tekmovanja, se pravi plezanje na pogled. Za razliko od članov mladinci potrebujejo več tovrstnega treninga, saj je bistven za dvig nivoja plezalne tehnike. Pri fantih je letos želja, da komu uspe 8b na pogled. Prva priložnost bo že med prvomajskimi prazniki, ko odpotujemo na Kalymnos.

Kje so naši mladinci v primerjavi s svetovnim vrhom in kje v primerjavi z našimi člani? Če gledamo fante, potem imamo kar nekaj zelo obetavnih, ki že sedaj krojijo vrh mladinskega plezanja. Pri dekletih je slika bolj zaskrbljujoča, saj je le nekaj deklet, ki so se sposobna uvrščati v finale mladinske serije. Če mladince primerjamo s člani je jasno, da Klemen Bečan predstavlja velik izziv in bo očitno, kot pred leti Martina Čufar, še nekaj časa nedosegljiv. Je pa Klemen velika motivacija, njegov nivo plezanja predstavlja pot do uspeha, po kateri bodo fantje morali.

In pri dekletih? Pri dekletih je primerjava nemogoča, vsi vemo, da naše članice tvorijo najmočnejšo ekipo na svetu. Nivo kvalitete na žalost trenutno ne kaže, da bi lahko sedanja generacija ponavljala uspehe naših članic. Vendar pustimo se presenetiti, kdor pridno trenira, ima vedno možnost za dober rezultat.

Kdo so posamezniki, ki lahko sežejo najvišje v svetovnem merilu? Če bi izpostavljal imena je največji kvaliteten preskok lani naredil Domen Škofic, saj je pri 15 letih postal v kategoriji st. dečkov evropski prvak in zasedel 2. mesto na SMP v Franciji. V zadnjem mesecu je dokazal, da čez zimo ni počival. Konec mira (8c+) in podaljšana varianta Martin Krpan (9a) sta prva dva njegova odmevna vzpona letos. Od fantov so tu še Jure Raztresen (skupno drugi med kadeti v Evropi), Urban Primožič, Gašper Pintar, Izidor Zupan in še nekateri. Pri dekletih zaenkrat le Katja Kadič lahko preseneti. Od generacije, ki je lani zapustila naše vrste bi omenil še Jerneja Kruderja, ki bo v svoji prvi sezoni med člani na tekmah svetovnega pokala v balvanih poleg Bečana kandidat za uvrstitev v finale. Svetovni vrh je dosegljiv le ob popolni osredotočenosti na plezanje in marljivem delu že v najstniškem obdobju. Upam, da bodo mladi prevzeli ta način razmišljanja in verjamem, da bo vsaj komu zares uspelo.
Fotografije: arhiv Kavzar (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


ProMo intervju: V. Guček
11. april 2010 @ 11:05 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Vili Guček - športni plezalec na zimskih počitnicah, opremljevalec novih smeri

Začniva z drytoolingom oz. objavo »Ben Nevis - zasnežena 8a+ s cepini in derezami«. Zbodla te je letna ocena pri zimskem vzponu, kar si pokomentiral na ProMo blogu. Toda smer Anubis je najtežja zimska smer na Otoku sama po sebi, ne zato, ker je njena poletna ocena 8a. Jasno je, da ni direktne povezave med poletno in zimsko oceno, tega ni nihče omenil. Manjka le ocena zimskega vzpona (AI ali M) …  Res je, manjka le ocena. V zimskih razmerah se lahko marsikaj spremeni glede na poletne težave. Gre za povsem običajen trad vzpon z orodji v poprhani previsni skali. Je pa ponovitev »v snegu«, kot si jo poimenoval, resnična posebnost teh sten. V odmevih na ta MacLeodov vzpon je slišati vprašanje, v čem je smer toliko posebna, da je vzpon z orodji sploh sprejemljiv! Pri ostalih zahtevnih prostih smereh temu ni tako. Če v šali poskušam zadeti bistvo: morda bo ob klimatskih spremembah tudi Action Direct (9a) nekoč bela. In možen scenarij bi lahko bil še en zmeden poskus doseči nekaj »naj«. Kot Gaddova WI 10.

Gaddov prvenec imenuješ zmeden poskus? Ocena WI (Water Ice) je nenavadna, ker je smer opremljena s svedrovci. Sicer res zatika v ledene strukture v zelo previsni steni in ne tudi v skalo in zato ni uporabil ocene M (Mix), a vendar so ocene WI 7, morda WI8 doslej bile skrajne in tudi zelo resna stvar. Gre za izjemen, neverjeten preskok, fizično in vsebinsko pa bližje zavarovani smeri z M oceno. Neke vrste trik z ocenami.

Spomin na svoj prvi vzpon pred 30 leti: Z steber Brane, maj 2009 (levo soplezalec R. Murgelj)

Naj se vrnem na sprejemljivost plezanja z orodji po letnih smereh. V Ben Nevisu ima tak vzpon večjo težo, kot tisti v plezalkah. Na splošno pa je drytooling precej agresiven do skale in posledično do ostalega plezanja. Na Škotskem gre za specifične, posebno zahtevne zimske razmere, white conditions. V teh stenah nisem plezal, a kot je znano gre za prave avanture s slabim varovanjem. Plezanje z orodji res lahko polomi oprimke ali stope. Agresiven do ostalega plezanja pa drytooling lahko postane v primeru zimskega ponavljanja zahtevnejših prosto preplezanih smeri. Seveda gre za smeri v gorah, v plezališčih je jasno: NE za drytooling.

Je bila uničena kakšna smer, preden se je izkristaliziralo današnje stališče do uporabe orodij? Zelo malo, vem za nekaj lažjih smeri v lokalnih plezališčih. Večini je bilo jasno, da tako ne gre. Smo pa tudi opozarjali.

V hribih je stvar bolj zapletena. Zimske ponovitve letnih smeri se plezajo le še z orodji in ne kot nekoč, z rokami. Odpirajo se nova obzorja. Res je nekoliko bolj zapleteno. Z orodji je mogoče preplezati bistveno zahtevnejše predele in to v zahtevnejših pogojih. Saj gre pravzaprav za tehnično plezanje! Izraz »prosto« plezanje z orodji je anahronizem, ki bo sčasoma izumrl. Orodja omogočajo nova obzorja, zatakne pa se recimo v najtežjem kopnem raztežaju sredi stene, ki je poleti 8b, z orodji pa D6. Da niti ne omenjamo uničenja razčlemb in razmisleka o napredku … .

Kaj je prava pot, kdo jo bo pokazal? Morda etična zaveza, da v obstoječem prosto preplezanem raztežaju smeri (6c in več) ni sprejemljivo plezati z orodji. Vendar, trende in smer razvoja bodo narekovali akterji alpinizma in kombiniranega plezanja, jaz sem le športni plezalec na »zimskih počitnicah«…

Je drytooling že doživel svoj vrhunec, dal svoje alpinizmu, sedaj pa postaja nekoliko obrobna plezalna zvrst v dokaj ozkem krogu? Ines Papert celo pravi, da je dolgočasno držati velik in vseskozi enak oprimek orodja. Plezanje z orodji je lahko povsem podobno športnemu plezanju, tako po gibalni vsebini kot pristopu, jaz mu v šali rad rečem kar zimsko športno plezanje v rokavicah. Vendar ima plezanje z orodji hudo zagato. Za zahtevne smeri potrebuje zares velike in dolge previse. In seveda je treba tudi vedeti, da trenutnih ključnih akterjev športnega plezanja (Sharma, Ondra, Andrada,…) verjetno ne bi spravil s cepinov preden bi težave dosegle M20. Skratka, pomena plezanje z orodji verjetno ne gre iskati izven okvira kombiniranega plezanja in alpinizma. Ne vidim pa razlogov, zakaj bi 6c RP »bilo nekaj«, morda celo D12 NP pa »obrobno in nič«, kvečjemu trening? Res so »oprimki« ves čas enaki. Toda taki so tudi v enakomerno široki poči. V primeru večjega števila dobrih mix tekem za slovenski ledni pokal, bi bilo plezalcev z orodji veliko. Novo plezališče Ob Savi je zelo obiskano. Tudi Ines je v svoji karieri preplezala »kilometre« s svedrovci opremljenih mix oz. dry smeri. Povsem naravno je, da želi zdaj svoje mojstrstvo preizkusiti in izkušnje obogatiti in nadgraditi tudi v trad smereh. Tudi v športnem plezanju ni nič drugače.

Športno plezanje je kar množičen šport, ki temelji na dobri izbiri dobro opremljenih smeri. Opremljevalec plezališč bi bil lep poklic ali ne?
Zahteven in odgovoren, a tudi zelo lep. Izredno rad opremim novo smer. Proces nastajanja plezalne smeri je čaroben. Na zadnjem predavanju Chrisa Sharme sem bil izjemno prijetno presenečen. Čeprav sem vedel, da opremlja, sem bil navdušen s kako izbranimi, slikovitimi besedami in žarom je to podal. Morda bo mladih plezalcev, ki bodo poprijeli za vrtalni stroj, zdaj več. Projekt te vedno vrača v plezanje. Imam jih nekaj, ki so »v meni« in me priganjajo. Seveda nisi z vsakim letom mlajši, a tudi Manolo in Stevie Haston nista …

Licenca tu ni zahtevana, čeprav gre za odgovornost do plezalcev, ki se jim zdi samoumevno, da vse »štima«. (In do narave, vendarle gre za poseg vanjo. Za povrh pa še do proračuna, ki preko KŠP financira opremo in do potencialov plezališča, saj z napačno smerjo lahko pokvariš veliko). Licenca je pogoj za podporo s strani KŠP z opremo. Seminarji za opremljevalce so dobro obiskani, opremljevalcev z nekaj več opremljenih smeri in posledično izkušnjami, pa je kljub vsemu zelo malo. Problem vidim v zahtevnem umeščanju plezališč v občinske zemljevide, kot koristne športne objekte. Ponekod je dostop do pravih biserov prepuščen dobri volji bližnjega kmeta, ki ga prav malo briga za naša »svetišča v plezalskem mikrokozmosu, če ne more odpeljati nagrabljenega listja. In časi so postali pač takšni, da je nekdo lahko tudi lastnik skale z vsemi svetimi lastninskimi pravicami. Plezalci bi potrebovali strokovno pravno podporo. Na splošno je športno plezanje kot nekaj koristnega za človeka in mladino že kar prepoznano, najtežje je ravno na lokalni ravni. Na žalost tudi plezalci s svojim odnosom do plezališč oz. bližnjih prebivalcev stvari včasih malomarno zapletejo.

Kdaj je pravzaprav plezanje postalo »varen« šport, kdaj se je zgodil »preskok« v miselnosti? Prve športne smeri so zagotavljale minimum varnosti, danes so svedrovci »en meter« narazen. Plezanje je tudi šport in v malo katerem športniki umirajo. Mislim, da je nezaustavljiva želja po kar se da popolnem obvladovanju plezalnega gibanja povsem naravno prinesla s seboj potrebo po varnosti. Povsem razumljiva je tudi težnja, da se gibalno popolnost preizkusi v neopremljenih smereh. Oblik plezanja je veliko in prepričan sem, da se ne izključujejo. Lahko sobivajo in vsakdo si v skladu s svojimi sposobnostmi, življenjskim obdobjem, pripravljenostjo za tveganje izbere ustrezno. Problema ni. Lahko pa ga naredi primerjanje, vrednotenje, iskanje »naj« vzponov…

Leti tole na kakšno objavo na GL? V športu se pač primerja in piše o naj dosežkih in naj posameznikih. O čem pisati potemtakem? O tem »kako smo se imeli fajn«? Nisem imel v mislih konkretnih objav, čeprav bi se jih zdaj ob namigu lahko spomnil: prva 8a v naših hribih in prepiri o oceni, nenatančna in dvoumna poročanja o pomembnih vzponih… Z novinarskega in uredniškega gledišča je vprašanje o čem pisati na mestu. Razumljivo je tudi, da so najboljši vzponi vredni omembe. A v naravnih stenah, kjer imamo včasih le oceno, s katero ovrednotimo vzpon, kjer so pogoste nejasnosti okrog »neformalnih« pravil, je prostora za manipulacije dovolj. Skrajnost, da sploh ni pomembno, kaj splezaš, pa tudi ni rešitev. Plezanje ima nerešljive težave že v genih.

Ena takih genskih težav je gostota smeri. Je smiselno tlačiti smeri eno ob drugo, da jih pridobimo čim več, ob tem pa ni več jasno, kateri oprimek še velja? Tudi sam poskušam iz najmanjše skalce dobiti največ možnih smeri. Če bi bilo dobrih sten več, morda ne bi ravnal tako. Včasih so zato smeri blizu ena ob drugi. Teoretično gledano bi seveda moralo levo in desno od smeri biti plezanje vsaj nekoliko zahtevnejše, da te »drži« v smeri. A so včasih ti odtenki res drobni. Izogniti se levo in desno, pa se pravzaprav vedno da, če to hočeš. Vedno poskušam speljati smer tako, da je ob ogledu in glede na potek svedrovcev kar se da jasna. Vprašanje, kaj velja in kaj ne, se pojavi, kadar smeri uporabimo za plezalni rezultat. Za to so boljše tekme.

Še bolj je moteče, da levo in desno vidiš kup svedrovcev. Kje je tu občutek svobode, ki se kot nekakšna floskula v tem športu velikokrat sliši? Moteče so lahko preštevilne povezave med obstoječimi smermi.. Dokler so smiselne, v tem ne vidim problema. A se včasih ne znebiš občutka, da bi nekdo rad »novo« smer brez enega samega nameščenega svedrovca. In se »povezuje, križa in štrika«, da res ne veš kje še »velja« in kaj ne in kateri svedrovec je sploh v smeri, ki jo plezaš. Preplezati novo smer je »kul«, a to zahteva čas, trud, opremo, znanje, izkušnje. Občutek svobode je res ena od fraz, ki spremlja plezanje. Na srečo pa je rezerviran za tiste, ki plezanju posvetijo večji kos svojega časa, energije in razmišljanja. Kot opremljevalcu pa mi načeloma ni všeč, če je plezališče videti kot Dinos oz. železnina. Ponekod sem ravno zato uporabil francoske sive svedrovce, ki so diskretni, manj vpadljivi.

Problem je še bolj izpostavljen v velikih stenah. Osrednji del Anič Kuka v Paklenici je recimo en tak primer. Orientacija je, paradoksalno, vedno težja. Res je. Veliko smeri, ki se vsevprek križajo. Potreben je resen študij vodnika, preden se podaš v steno in še zgrešiš. Tako pač je, poti nazaj verjetno ni. Se pa lahko kaj naučimo. Paklenica nam nudi varno prosto plezanje v veliki steni. Čisti užitek. Je pa ravno opremljanje smeri v tej steni pokazalo, kako potreben bi bil »koncept«, nek dogovorjen širši okvir, ki bi nam ohranil tudi plezanje s sprotnim nameščanjem varovanja. Za vse je dovolj prostora pod soncem. Ni mi všeč, če se stvari slikajo črno belo in izključujoče. Upam, da El Condor, Psihokiller, Utopija ostanejo brez svedrovcev. Ali pa sem se pri Utopiji že zmotil?

V Sloveniji posebne nostalgije po tveganih vzponih ni, kaj šele po kakšnem trad plezališču? Nostalgije ni po tem, da v Črnem Kalu ne bi bilo svedrovcev. Športno plezanje je plezanje približalo ljudem. In nastavilo tudi pasti. Sam si omenil občutek svobode, ki ga danes prodaja vsak, ki se skobaca čez nekaj smeri. Za obstoj ali razmah trad scene je verjetno potrebna tudi ustrezna skala. Plezal sem v Angliji, v bolj plezanih smereh so mesta za zatikanje oguljena od žic. Zgolj dejstvo, da zatikaš sam, plezanja ni spremenilo v neko globljo avanturo. Zaradi trdne skale so lahko povsem nadomestili svedrovce. Seveda pa je trad plezanje v zelo zahtevnih smereh z zmanjšanimi možnostmi varovanja druga zgodba, »viteške igre«. In te so res domena ožjega kroga plezalcev.
Torej, razen omenjene kamnine, ne vidim ovir, da ne bi poiskali in preplezali smeri s sprotnim nameščanjem varovanja. V hribih se to itak počne, kjer pa so že urejena športna plezališča, bi težko kolo zgodovine zavrteli nazaj. Nekateri zato plezajo mimo svedrovcev, drugi iščejo visoke balvane. Vsem je lahko lepo.

Veljaš za enega najbolj aktivnih in tudi najboljših opremljevalcev smeri.
Prijetno in lepo je slišati, da so ljudje zadovoljni s tvojim delom. Nekaj izkušenj se je pri številki preko 400 novih smeri vendarle nabralo. Za lepo smer potrebuješ predvsem lepo linijo in dobro skalo. Smeri so včasih lepe toliko, kolikor si vztrajen in predan delu, tudi čiščenju. Od časa, ki ti ga vzame smer, je včasih le desetina namenjena vrtanju in lepljenju.

Ob tem si kritičen do izdajateljev plezalnih vodnikov. Se res »šlepajo« na opremljevalcih smeri? Le-ti jih opremijo, založbe jih opišejo in tržijo. V nekem obdobju sem bil kritičen do avtorjev in izdajateljev plezalnega vodnika, saj sem imel občutek, da smo opremljevalci prepuščeni sami sebi, svoji iznajdljivosti pri nabavi opreme in odrinjeni v tej meri, da nas v vodniku niti ne omenijo. Skratka, da izdaja vodnika ni bila namenjena prvenstveno temu, da se s predstavljanjem dela opremljevalcev pridobiva sredstva za obnovo, vzdrževanje, nove projekte. Kasneje se je položaj s pomočjo Komisije za športno plezanje izboljšal. A še vedno je teh izredno malo. Sčasoma bodo večinoma potrebni zgolj vzdrževalci, ki bodo menjavali sidriščne vponke. Sicer pa o izdajateljih vodnika vse najlepše, saj ravno izdajajo moj priročnik …

Fotografije: arhiv Guček (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Ženski klub 8c
21. marec 2010 @ 10:11 | Teme Plezanje.

Moški Klub 9a šteje več kot 150 plezalcev, ženski le eno plezalko. Težavnostno stopnjo 8c je zmoglo 14 plezalk, med njimi so tri Slovenke.
9a je do sedaj domena Španke Josune Bereziartu, ki je že leta 2005 v Švici preplezala Bimbulano 9a/a+ (slika levo), pred tem pa še dve smeri s prvotnimi ocenami 9a (Bain de Sang, Logical progression). Sploh pa Josune ni kakšna zagrizena specialistka, ampak veliko pleza tudi v gorah. Zanimivo je, da je med najtežjimi smermi tudi Changing Corner, 27 raztežaj v El Capu, ki ga je preplezala Lynn Hill med svojo 1.PP leta 1993. Ocena zelo specifičnega raztežaja je varirala od 5.14 ab do 8c+.

Lestvica:
9a: Josune Bereziartu - Bimbaluna
8c+: Jenny Lavarda - Solo per vecchi guerrieri, Beth Rodden - Meltdown (trad), Maja Vidmar - Attila Lunga, Charlotte Durif - Pull Over, Natalija Gros - Histerija, Angela Eiter - Cladio Caf.
8c: Daila Ojeda, Eva Lopez, Angela Eiter, Caroline Ciavadini, Sarah Seeger, Alexandra Taistra, Mayan Smith-Gobat, Martina Čufar, Emily Harrington, Alizee Dufraisse, Marietta Uhden, Irati Anda, Liv Sansoz, Muriel Sarkany, Lynn Hill, Barbara Raudner
8a.nu, planetmountain, flickr (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


OutDry
06. marec 2010 @ 13:30 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, Smučanje.

''Italijanska OutDry tehnologija je eden največjih tehnoloških napredkov stoletja, na področju tekstila,'' pravi direktor za stike z javnostjo v podjetju Mountain HardWear, Paige Boucher. V 2010 bo tehnologija lepljene membrane, katere rokavice(edine nepremočljive na trgu) ponujajo največ spretnosti, na voljo v dveh modelih imenovanih Pistolero in Minus One. ''Do zdaj popolnoma nepremočljivih/paraprepustnih rokavic ni naredil še nihče. Tako revolucionarno, da nam je, zaradi sodelovanja z OutDry-em, Gore odvzel licenco.'' Eugene Buchanan


Komentarji: 0   slike: 0


Anoreksija v plezalni skupnosti?
27. februar 2010 @ 19:46 | Teme Plezanje.

Kaj imajo skupnega smučarski skakalci in plezalci? Oboji imajo nizek Index telesne mase (ITM) in so po splošno priznanih kriterijih večkrat na robu podhranjenosti. Je prav, da obe krovni organizaciji zahtevata, da se ... zredijo?

Po zimskih OI bodo za smučarske skakalce zvišali indeks telesne mase iz sedanjih 18,5 na 19, kar po domače pomeni, da se bodo morali tekmovalci zrediti. Že doslej je veljajo pravilo, da so morali tekmovalci, lažji od zahtevanega kriterija skakati s krajšimi smučmi (en kilogram je pomenil dva centimetra krajše smuči). Razlog za povečanje teže skakalcev je, da je veliko tekmovalcev prav na trenutno dovoljeni meji. Najmanjšo težo tekmovalca glede na višino so uvedli potem, ko so svet obšle fotografije Nemca Svena Hannawalda, ki je pri 183 centimetrih tehtal le 54 kilogramov. Zanimivo, med skakalci je bil velik upor ...

Body Mass Index (BMI) ali Index telesne mase (ITM) je kazalec prehranjenosti za moške in ženske v starosti od 20 do 65 let. Ne velja za otroke, mladostnike in starejše, ker je delež mišičevja pri njih drugačen. Čim višji je ITM, večje je tveganje obolevanja za srčnimi boleznimi, sladkorno boleznijo ali rakom. Po drugi strani pa velja, da je človek kronično podhranjen, če je indeks telesne teže nižji kot 18,5. Po tem kriteriju sta tako na robu podhranjenosti 180 cm visok moški s 60 kg in 165 cm visoka ženska s 55 kg. Takšna razmerja med težo in višino so pogosta tako pri skokih kot pri plezanju. Kilogramov je v zraku ali steni hitro preveč in ko so izčrpane druge možnosti, ostane le še hujšanje. Dejstvo je, da imaš več možnosti v obeh omenjenih športih, če si lahek. V želji po napredku tako mladi (res samo oni?) plezalci in plezalke hitro prestopijo mejo "normalnosti".
Bi bilo prav, da bi o uvedbi omejitev pri tekmovalnem plezanju razmišljali tudi pri IFSC, se sprašujejo na portalu www.8a.nu. Problematika naj bi bila vsaj tako očitna kot pri skokih. Urednik priljubljenega portala ugotavlja, da so predvsem najboljše plezalke (tudi fantje niso izjema) izredno suhe, nekatere celo anorektične: "To je eden večjih problemov v plezalni skupnosti in mi ne želimo promovirati takšnega življenskega sloga". Lahko se zgodi, da bodo naredili omejitve v svojih lestvicah, kjer se plezalci iz vsega sveta lahko (samo)rangiranjo glede na opravljene vzpone. Tako bi avtomatično izločili vse plezalce z ITM pod 17. V tem kontekstu se kot svetla izjema navaja Chris Sharma (na sliki pri boulderingu), ki dokazuje, da je moč čez 9b spraviti tudi "normalnih" 71 -75 kg oz. biti najboljši z ITM 21.6. Za primerjavo, Adam Ondra ima pri 180 cm le 58 kg, kar (pri 17 letih, to je treba upoštevati) pomeni ITM 17,9 ...

Če te zanima svoj ITM, si ga lahko izračunaš TUKAJ. Seveda je treba upoštevati, da izračun na osnovi razmerja med težo in višino ne loči med mišicami in maščobo. Zato je podatek lahko tudi zavajajoč, dva imata lahko enako višino in težo, videz in zdravstveni karton pa sta lahko zelo različna. Pri vrhunskih športnikih so primerjave veliko bolj realne, saj gre za trenirana telesa. (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


ProMo intervju: K.Premrl
21. februar 2010 @ 19:23 | Teme Alpinizem, Plezanje.

To zimo se je "na ledu" kar veliko dogajalo. V Avstriji je bil preplezan Centrecourt (WI7+), v Kanadi Spray On (WI10), v Angliji Never Say Never (8, E7). Kako bi primerjal te smeri?
Kljub temu, da gre v vseh primerih za ledno plezanje, je te vzpone težko primerjati. Jasno je, da je Spray On fizično najtežja in povsem športnega značaja. Centercourt (WI7+) je bolj ali manj klasično ledno plezanje. Za Never Say Never pa takole iz nekaj fotk težko rečem kaj bolj konkretnega, lahko le malo špekuliram.

K. Premrl (Mountain Hardwear) v Centercourt

Špekuliraj …
Dave Birkett, avtor smeri, je v skali čista legenda. Ima največ smeri E8 ali več. Torej je fizično in psihično vrhunsko pripravljen. V ledu sicer nima toliko izkušenj, vendar ne gre dvomiti v zahtevnost vzpona. V Scafellu sem poleti plezal ravno z njim in pokazal mi je nekaj linij, ki veljajo za zimske projekte. Videti je bilo precej pokonci. Osebno bi bil z Never Say Never v žepu še najbolj zadovoljen, ampak pri tako težkih stvareh odločajo razmere. Dave je na razmere čakal slabih 30 let, te pa se lahko spremenijo v enem dnevu.

Kaj pa Centercourt? Smer, ki sta jo avtorja označila za najtežji avstrijski ledni slap in enega najtežjih nasploh, sta z Aljažem Anderletom ponovila hitro in brez pompa.
Albert Leichtfried je smer zelo dobro promoviral in vzpon je bil v gorniških medijih dobro pokrit. Posledično je bil tudi najin vzpon dobro opažen, o njem je poročalo kar nekaj spletnih mest z gorniško tematiko, tako da ravno brez pompa ni šlo. Centercourt je lepa linija, varovanje je slabo, s konkretnimi težavami postreže v drugem raztežaju. Albert je Centercourt primerjal s Second Choice WI 7+ na Norveškem in Senda Real WI 7+ v Chilu. Po ocenah so to najtežje ledne smeri. Z Aljažem sva pred leti opravila prvo ponovitev Second Choice, še bolj na hitro in s še manj pompa. Primerjava je vsekakor primerna, ne verjamem pa, da so to najtežje ledne smeri. V alpinizmu imajo osebni občutki veliko vlogo, iste probleme različni plezalci dojemamo različno, zato ocene dostikrat ne odražajo realnega stanja.

»Videl sem prihodnost lednega plezanja« je po vzponu v Spray On preroško izjavil Will Gad. Je dobro "videl"?
Zadeva je sicer nadvse zanimiva in sigurno bo preplezanih še nekaj podobnih smeri, upam da kakšno novo preplezam tudi sam. Da bi bila to prihodnost, to pa ne verjamem. Pred leti smo plezali na ledenikih, predvsem na Pitztalu, kjer je bilo grozno previsno, tam so bile verjetno preplezane fizično najtežje smeri v ledu, čeprav bolj za trening. Nisem čisto na tekočem, ampak se mi zdi, da je zadeva počasi zamrla, še posebej po nesreči Haralda Bergerja, ki se je zgodila v podobnih razmerah. Gad je pred leti plezal tudi v rudnikih na Švedskem in tudi v tem je videl prihodnost. »I have seen the future of Ice climbing and it is dark« ima najbrž dva pomena. Tisto, kar se nanaša na globalno segrevanje in s tem nič kaj svetlo prihodnost lednega plezanja, je nemara bolj verjetno.

No, vseeno je Gad eden vodilnih lednih plezalcev. Kdo je pravzaprav najboljši v slapovih (Water Ice), v kombiniranem plezanju (Mix) in v alpskem ledu (Alpine Ice)?
Pri WI je v vrhu sigurno Will Gadd, ki je že dolgo na sceni in je v lednem in kombiniranem plezanju premikal in še premika meje. Ne morem mimo Guya Lacella, ki nas je letos na žalost zapustil, je pa med poznavalci nesporno veljal za legendo lednega plezanja. Pri kombiniranem plezanju je to mogoče Markus Bendler, ki serijsko zmaguje IWC in je fizično korak pred drugimi. Kar se tiče AI je še težje reči, takole na prvo žogo bi lahko izpostavil Uelija Stecka. AI označuje tako široko področje, da ga najbrž ni junaka, ki bi verodostojno okronal enega samega plezalca.

Kako je pri nas? Takoj po Centercourtu sta z Aljažem obiskala Logarsko dolino in ponovila Ledenko, eno bolj izpostavljenih naših smeri.
Ledenka je bila precej logična izbira. Smer vsekakor ima svoj sloves in je želja mnogih alpinistov. Na tem mestu ne bi bil rad preveč pameten, dejstvo je, da se ne naredi prav pogosto, sploh ne tako dobro. Malo pred nama so jo že preplezali in v ključnem raztežaju pustili opremo, pa tudi drugih informacij ni bilo težko dobiti. V Ledenko sva vsekakor vstopila s potrebnim spoštovanjem, a smer se je v danih razmerah izkazala za lažjo kot sva pričakovala. Na vrhu sva bila v treh urah in pol, pa sploh nisva hitela.

Slovenski led torej ponuja tudi kaj težjega?
O ja, seveda. Težave Ledenke so skoncentrirane v kopni skali in ledu, zato so težave opisane z ocenami WI in M, v bistvu pa je Ledenka alpska smer. Zato jo je težko primerjati z lednimi smermi. Gledano zgolj tehnično je ocena Ledenke WI 5+, M7 in to niso kakšne posebne težave. Pri nas najtežji slapovi segajo v območje sedme stopnje, najtežje kombinirane smeri pa do M11. Torej, gledano zgolj tehnično, je to čisto drug svet.

Ko govorimo o plezanju, ki se ocenjuje z WI ali M sta potemtakem v svetovnem vrhu in korak pred ostalimi našimi.
V ledu sva najbrž res v vrhu, navsezadnje o tem govorijo najini vzponi, predvsem pa način, kako sva jih preplezala. Predvsem stil se mi zdi v lednem plezanju, pa tudi na splošno v alpinizmu, zelo pomemben. V kombiniranem plezanju sva stik s špico izgubila. V ledu največ štejejo izkušnje in teh imava zares veliko, saj sva lednemu plezanju v vseh oblikah posvetila veliko časa. V kombiniranem plezanju pa se ne da počivati na sadovih stare slave, brez rednega in namenskega treninga težko ostaneš v samem vrhu.

Kaj je najtežje, kar si plezal?
Lahko se mučim in razmišljam, pa ne morem izbrati ene smeri. Tu gre bolj za občutja, za osebno doživetje, seveda tudi za fizične težave in ne nazadnje tudi za varnost ali bolje rečeno nevarnost. Vse skupaj na koncu privede do različno močnih občutkov.

Koliko so ocene v ledu sploh realne glede na spreminjajoče se razmere? Kaj pomenijo luknjice v ledu, koliko olajšajo zadevo ponavljalcem?
Ocene pri plezanju po ledu, snegu in v kombiniranem svetu, že zaradi različnih razmer seveda ne morejo biti vedno realne. V vsakem primeru nam podajo osnovno informacijo o težavah, ki jih lahko pričakujemo. Luknjice v ledu, še bolj pa čiščenje slapu, ki ga opravijo plezalci pred nami vzpon seveda olajšajo. Pri zelo tankem ledu in snežnem ledu pa prav to isto čiščenje lahko razmere poslabša.

Se v mixu »prakticirajo« umetne luknjice? S konico cepina ni težko kaj narediti v skalo …
Ne, s cepini se v skalo luknjice ne da narediti, se pa večkrat kaj odlomi in je potrebno najti drug »oprimek« ali drugačno kombinacijo. Kakšna luknjica se lahko tudi poveča in posledično nudi bolj zanesljivo oporo, ampak to razen v ekstremnih smereh niso tako pomembne stvari. Da bi kakšno umetno luknjico kar naredil, to je pa podobno kot z umetnimi oprimki v skalnem plezanju, odnos to tega se je sčasoma zelo spremenil in tega nihče več ne mara. Kakorkoli že, določeno smer pač preplezaš ali pa ne, tu ni kakšne posebne filozofije. Je pa v alpinizmu fino, ker so za veliko neuspehov krive razmere…

V Angliji si se preizkusil tudi v trad plezanju, kjer se za varovanje izkorišča le naravne možnosti oz. se uporabljajo tista varovala, ki ne puščajo sledi v skali.
Tradicionalno plezanje me je potegnilo, v Angliji sem bil v zadnjih treh letih že petkrat…

Pri nas takih smeri ni. Zaradi naravnih možnosti ali zaradi plezalcev, ki jih to ne zanima?
Prav imaš, takih smeri pri nas ni. Tiste v hribih v bolj vprašljivi skali so ena čisto druga zgodba. Zakaj je temu tako ne vem, eden od razlogov bi lahko bil v naši miselnosti, da so plezališča namenjena zgolj športnim plezalcem in treningu bolj zagnanih alpinistov. Prostor za resno plezanje naj bi bil le v gorah. Drug razlog je najbrž v dojemanju narave oziroma dvojnih merilih. Če na nove svedrovce v gorah dokaj hitro reagiramo, se ob navrtani liniji v nekem plezališču, ki bi bila čisto varno preplezljiva zgolj s tradicionalnim varovanjem, ne zgane nihče. Plezalcev, ki jih tovrstno plezanje zanima, je kar nekaj in mnogi med njimi so se izkazali z odličnimi vzponi v Angliji in drugod po svetu. Naravne možnosti pri nas so, na žalost jih je večina že navrtanih.

Ostane torej plezanje mimo svedrovcev?
Plezanje mimo svedrovcev nima smisla in ne prihodnosti.

In če bi svedrovce odstranili?
Kaj pa vem, najbrž bi s tem povzročili tudi veliko zmedo. Pri nas ni tovrstne tradicije, večina plezališč je zgledno urejenih in namenjenih športnemu plezanju. Bi bilo pa danes in v prihodnosti pametno razmišljati, da vseh smeri pač ni potrebno navrtati. Zaradi narave in zanamcev.

Fotografije: arhiv Premrl (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


King Sharma v sončni Španiji
02. februar 2010 @ 22:06 | Teme Plezanje.

Sharmina meteorska kariera se je začela pri njegovih 14 letih z zmago na Bouldering Nationals in leto kasneje z najtežjo smerjo v Ameriki tistega časa (5.14c). V naslednjem desetletju je Chris plezanje dvignil na novo raven. Preplezal je številne 5.15, boulderje V15, na pogled 5.14b in deep water solo na najvišji stopnji. Po mnenju mnogih je njegov Jumbo Love najtežja smer v Ameriki in mogoče tudi na svetu. To leto ima na svojem "pladnju" veliko, novo hišo v Španiji, ustvarjanje 5.15 smeri in skoraj vsakodnevno plezanje s svojo punco Dailo Ojedo. Območje okoli njunega doma velja za svetovno enega najbolj vročih z  neskončnimi možnostmi v previsnih apnenčastih jamah.
Video: The Legacy Continuous
Prana blog
m.r.

Komentarji: 0   slike: 0


Nova dimenzija plezanja v ledu
02. februar 2010 @ 08:48 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Will Gadd in Tim Emmet sta v Kanadi dvignila mejo plezanja v ledu na WI10. V poprhanem previsu, 45 stopinj onkraj vertikale, sta povsem ledno potegnila novo smer. "To je najhujši led, ki sem ga kadarkoli videl ali plezal. Kjerkoli na svetu. Povsem sem impresioniran. Videl sem prihodnost lednega plezanja! In ta je ... sprayed on (poškropljena, poprhana)." To so besede, ki jih je pod vtisom velikega vzpona izrekel Kanadčan Will Gadd, nesporno eden najboljših lednih plezalcev na svetu.

Prava velikost slapu se pokaže, ko poiščemo plezalca na sliki spodal levo ...

Will Gadd in Tim Emmett (Mountain Hardwear) sta v Britanski Kolumbiji preplezala 30 metrsko smer v 45 stopinjskem previsu. Smer Spray On poteka v steni čez katero pade orjaški 140 metrski slap Helmcken Falls, ki ne zamrzne niti pri -30 stopinj C, saj je vode veliko preveč. Plezalca sta za slapom v vsteni vulkanske kamenine potegnila, kot sama pravita - skreirala, unikatno smer po ledenih bunkicah in gobicah. Smer sta najprej preplezala tehnično in namestila svedrovce, ki sedaj služijo za varovanje. V celotni dolžini ni niti enega dry tooling giba, gre za povsem običajno ledno plezanje. Le da da gre za previs 45 stopinj onkraj vertikale. Oba sta opravila vzpon z rdečo piko.

"Bilo je veliko težje od vsega, kar sem plezal v ledu. Težave so primerljive z M10 v mix smereh. WI10 je najnižja možna ocena, ki jo lahko dam" je dejal Will Gad. "Toda cepina tu ne moreš le zatikati, razlika je očitna, zadeva je veliko težja kot mix M10!"

Plezalec v Spray On (WI10). Dimenzije na sliki presenetijo, v desnem zgornjem kotu se vidi vrv ...

Kaj lahko dodamo? Ko smo Centrecourte, najtežjo smer v Avstriji označili za eno najtežjih na svetu, sta jo naša matadorja Anderle in Premrl tako rekoč spotoma ponovila. No, Gadd in Emmet sta vendarle čista "špica", tudi Britanska Kolumbija je nekoliko dlje, toda ...  
planetfear Gravsports.blogspot.com (S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


ProMo Intervju
25. januar 2010 @ 22:32 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, ProMo Intervju, Tek, Vodnik po opremi.

ProMo Intervju - pogovori s tistimi, ki imajo kaj pokazati in imajo kaj povedati. Alpinizem, plezanje, gorništvo, planinstvo in druge aktivnosti v gorah iz prve roke, tako, kot jih vidijo in doživljajo najbolj izpostavljeni posamezniki slovenskega "outdoora". ProMo intervju, prvih trinajst:

Brez vrha ni smeri
18. 01. 2010, ProMo intervju: Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.


Strongman v plezalkah
23. 12. 2009, ProMo intervju: Gregor Stegnar: Najmočnejši Slovenec najraje vleče 16 tonski tovornjak in prenaša 150 kg kovčke. Magnezij, plezalke in dereze so pomemben del opreme. Vsak dan kilogram mesa in lastnoročno pripravljen biftek.


Sinji slap je freeride scena
23. 11. 2009, ProMo intervju, Davo Karničar: Smučanje za nastopaške fantine ali za prave gornike? V ledeni strmini moraš biti nežen in odločen, asociacija pomaga! Vsaka prekinitev skazi uspeh. Bolj od pomoči ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve.


Medicina in reševanje kot poslanstvo in način življenja
21. 09. 2009, ProMo intervju - dr. Iztok Tomazin: S kombinacijo skupine profesionalcev in široke amaterske baze bi v GRZS vsi pridobili. V plazu gre za mučno umiranje v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti kaj storiti. Šokiran sem nad statistiko, koliko gornikov uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.
Vse slike na gore-ljudje.net


V steni vedno spim na zunanji strani postelje
18.08.2009, ProMo intervju - Martina Čufar: Kdor nas posluša, si lahko misli, da nismo normalni. Ko sem prvič stala pod El Capom so šli mravljinci po meni. Stena ima na sredini srce, za srce nekoga pa se moraš potruditi. V kaminih me je bilo strah, da se bom izgubila v njihovih globinah. Plate v steni :em malo podcenjevala, pa sem se suvereno "stresla" v 6c. Ne predstavljam si dneva brez jutranje joge.
Vse slike na gore-ljudje.net


Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele?
03. 08. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar drugič: Pripadnost je danes vedno bolj preračunljiva. Med razlogi za članstvo predvsem zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja in kategorizacija. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letos 2 mio EUR za ureditev okoljskih kritičnih točk v TNP? Forum na PZS bi morali obremeniti "po impulzu". Kako je šel Ante Mahkota po čist sneg.
Vse slike na gore-ljudje.net


O Turnu vrh Triglava in planinstvu kot blagovni znamki
27. 07. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar: Prvi del pogovora s predsednikom PZS. Ni več kot včasih, ko je bila planinska romantika in šumenje viharnikov posebna vrednota. Če se danes ne praši in kadi dovolj, je še pristanek na Luni vprašljiv. Zgodovina slovenskega planinstva ne more biti hobi posameznikov. Gorništvo je programirana ideologija, da je Skala za idola izbrala ateista in komunista pa je korajža.
Vse slike na gore-ljudje.net


Specialist za Latinsko Ameriko
13. 07. 2009, ProMo intervju - Janez Pretnar, planinski vodnik, ki je v PZS že več kot 40 let: Ideja za popotniško agencijo znotraj PZS še vedno aktualna. Kaj pravzaprav pomeni izraz treking? Navdušujoče planote na 4000 metrih z velikimi jezeri, polji in mesti. Zakon o GV je razdelil vodnike na dva bregova. Fotogalerija v 27 slikah.
Vse slike na gore-ljudje.net


Manj udobja v kočah in korak več do stene
29. 06. 2009, ProMo intervju - Martin Šolar, Triglavski narodni park: V TNP odgovoren za načrtovanje in razvoj. Vplivi alpinizma na okolje so neznatni, večji so vplivi športnega plezanja, najbolj pa na naravo v gorskem svetu vpliva delovanje planinskih koč. Park ni ovira življenju v njem.
Vse slike na gore-ljudje.net


Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit
15. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji.
Vse slike na gore-ljudje.net

Preplezati smer ne sme biti glavni cilj
01. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Bečan, zmagovalec tekme SP: Najbolje plezam, če ne vem ocene smeri. .....
Vse slike na gore-ljudje.net


Za vellika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce 
18. 05. 2009, ProMo intervju - Andrej Štremfelj, alpinist in himalajec: Najtežje je bilo v Les Droites ...
Vse slike na gore-ljudje.net



Še dolgo bomo na vrhu ista imena 
20. 04. 2009, ProMo intervju - Marjan Zupančič,  šestkratni zmagovalec Triatlona jeklenih: Prvi zmagovalec Teka na Grintovec, državni prvak v gorskih tekih, svetovni prvak v gorskih tekih v kategoriji nad 35 let. Če je treba, navzdol tudi v "medvedka" ...
Vse slike na gore-ljudje.net
Komentarji: 1   slike: 0


Iker Pou ponovil Sharmino Demencia Senil 9a+
24. januar 2010 @ 21:10 | Teme Plezanje.

Iker Pou (DMM, Edelrid) je ponovil Sharmino smer Demencia senil (9a+) v Margalefu. "Prvi del smeri je težka 8c+, sledi pa mu še 8A+ boulder."
Iker Pou je znan po svoji raznolikosti, opravil je z Action Directe (9a) že leta 2000 in kasneje z nekaj 8B+. Z bratom Enekom sta med drugim preplezala dve dolgi prvensteni smeri. Prva je na Antarktiki z raztežaji do 7a, M7. Še bolj pa je odmevala Orbayu na Naranjo de Bulnes, 500 metrska smer s 13 raztežaji, katerih najtežji "tehta" težkih 8c+/9a.
Video: Chris Sharma v Demencia senil (9a+)
Video: Brata v Orbayu (8c+/9a)
ukclimbing, 8a.nu (M.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


Najboljše v EU
23. januar 2010 @ 19:23 | Teme Plezanje.

Če ne veste, kje v tem zimskem času najti toplo skalo, si lahko pomagate z izborom bralcev (= plezalcev) spletne strani www.8a.nu. Prav tako, če iščete adrenalinske izzive ali naravno čisto plezanje, kakšno lepo 8ab, dobre balvane ... Bolj ali manj posrečeni izbori, ki pa lahko pomagajo pri izbiri cilja.

Najboljša evropska zimska plezališča:
El Chorro na jugu Španije, ena najboljših low budget destinacij, brez problema tudi brez avtomobila. Sperlonga, uro vožnje od Rima proti jugu, plezališče se nahaja tako rekoč pod avtoceso, ob peščeni obali. Arico na kanarskem otoku Teneriffa, številne raznolike stene. Gandia, uro vožnje od Alicanteja (JV Španija) proti severu, številne stene. Mallorca, veliko težkih smeri, najboljši DWS (Deep Water Soloing). Sicilija, 30 plezališč, tudi stene z več raztežaji, odlične zveze z Ryan Airom. La Pedriza, pol ure vožnje iz Madrida, največja izbira smeri med 6a in 7c.

Najboljša evropska trad plezališča (kratke, raztežaj dolge smeri):
Bohuslän severno od Göteborga,1000 smeri v odličnem granitu. Lofotsko otočje, Norveška, kjer je še veliko drugih tovrstnih plezališč. Pianos Rachardos, Lizbona, novo bazaltno plezališče na portugalski obali. Peak District, Lake District, Pembroke, tradicionalna angleška plezališča, velikokrat slabe možnosti varovanja, trad v originalni izvedbi. La Pedriza in Alicante (Španija), posamezne trad smeri v športnih plezališčih. Valle dell'Orco, Valle d'Aosta, Val di Mello (Italija), najboljši granit v Evropi, poči, ki spominjajo na Yosemite. Elbsandstein, znani stolpi ob reki Labi v vzhodni Nemčiji, 9000 (!) slabo varovanih smeri v peščenjaku, dolga tradicija.

Najbolj kvalitetne 8ab (pet od Top15 jih je v francoskem Céüse):
8b: Migrayana Siurana, L'ami de tout le monde Céüse, Le plaisir qui demonte Gorges du Tarn. 8a+ : Le poinconneur des lilas Céüse, La Femme blache Céüse, Wichcraft Frankenjura, Encore Céüse, Izgubljeni sin Mišja Peč. 8a: El Segre Tres Ponts, Schattenjagd Ponte Brolla, Abstrakt Hylteberget, Monnaie de singe Céüse, Face de rat Céüse, ...

Najboljše boulder destinacije:
presenetljivo, največ naj bi ponujala okolica Madrida s področji Burguillo, La Pedriza, Zarzalejo in El Escorial. Že bralci 8a.nu so se čudili izboru, na vrhu bi pričakovali bolj znane kraje. Vendar je po drugi strani nazorna pripomba enega izmed njih: "Znana imena mi ne pomagajo veliko, pomembni so balvani, ki jih plezam...".
(S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


Ondra v Crescianu
26. december 2009 @ 19:53 | Teme Plezanje.

Cresciano v Švici postaja pomembno balvansko središče. Začelo se je z Dreamtime-om Freda Nicola, Američan Dave Graham pa je leta 2006 dodal nekaj zanimivih problemov. Njegov najtežji nosi oceno 8C/C+ in je neponovljen tudi po obisku češkega "Harrya Potterja".

Adam Ondra je na flash preplezal Dave Grahamov problem Confessions (8B+) iz leta 2005. Problem je ponovilo kar nekaj plezalcev, med njimi tudi Daniel Woods. To je verjetno prvi flash potrjenega 8B+ problema.

Adam Ondra v Confessions 8B+

 

Ondra pravi, da Confessions-u ne bi smelu reči "trdna 8B+". Ondra je na 8a.nu zapisal: "Dobro, 8B+ flash se sliši čudovito, a se mi zdi lažja od 8B+. Vse je bilo preveč preprosto v primerjavi z The Dagger ali La Proue. Samo poskusil sem, brez pričakovanj in naenkrat sem bil na vrhu in se mi ni zdelo preveč težko. A ne rečem, da ne more biti 8B+, mogoče je bila moj stil ali nevem. Za flash The Vice sem se moral bolj potruditi."

Zanimivo je, da je Confessions skoraj vsak preplezal na drugačen način.

Julija je Ondra na flash preplezal dva problema v Južni Afriki ocenjena z 8B: The Vice in Armed Response. Prav tako je pravkar ponovil The Dagger (8B+) in Dreamtime (8B+) v Crescianu. Ni mu šlo le v neponovljenem Grahamovem problemu The Story of Two Worlds (8C/C+). M.R.

Komentarji: 0   slike: 0


Neanderthal 9b
20. december 2009 @ 21:17 | Teme Plezanje.

Chris Sharma je preplezal Neanderthal (9b) v Santa Linyi, Španija. Ta 40 metrska smer se začne z 20 metrskim obvozom v desno (8a) do počitka brez rok. Nato je 10 metrov težavnosti 9a do "detajla". Luknjica za dva prsta do težkega dinamca, sledi več boulderskih problemov, brez počitka in izstop čez rob. Chrisa v poskušanju smeri lahko vidite v Big Up-ovem Dosage 5 (trailer). Smer je prav tako poskusil Tomas Mrazek med svojim nedavnim izletom v Santa Linyo.
Chris je na tej neverjetni liniji delal dve leti. Zdaj nadaljuje z drugim 9b projektom First round, First minute v Margalef.

Na svojem prana blogu je zapisal: “Neanderthal, 50 metrski projekt 9b+. Zanimivo je, da bila smer z direktnim začetkom, brez počitka brez rok, verjetno 9c!”

Pregled vseh 9b vzponov (tudi 9a).  M.R.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Čisto je lepo
20. december 2009 @ 21:04 | Teme Plezanje.

Plezanje mimo svedrovcev je navdušilo tudi Nemce. Kdaj lahko prvi omembe vreden clean vzpon pričakujemo tudi pri nas? Katera smer tam okoli 8a bi bila prava?
Novice iz Anglije in ZDA o čistih ponovitvah navrtanih smeri vedno bolj navdihujejo tudi osrednjo Evropo. Prav tu je (bila) filozofija vrtanja najbolj zakoreninjena. Potem ko je 23 letni Johannes Ernst občutil angleški zrak in etiko, se je s prijateljem Felixom Lehmanom lotil podobnega odkrivanja v domačem Pfalzu v Nemčiji. S sprotnim nameščanjem varovanja v naravne razčlembe sta ponovila Teufelskralle (7c+) in Meisterjäger (8a). Svedrovce v smeri sta seveda ignorirala in plezala mimo njih. Morda bi koga lahko motilo predhodno študiranje gibov in nameščanja varovanja - prav s pomočjo svedrovcev! No, tudi tak način je korak do "popolnega" vzpona - "on sight and clean".
Omenjeni smeri sicer nista med najtežjimi čistimi ponovitvami. Če upoštevamo zgolj oceno, ki pa ni edino merilo "clean" vzponov, so na vrhu Path 8b+ v Kanadi, Monkey Face 8b, Greenspit 8b in Prosthetics 8b. Seveda na tem mestu govorimo le o prostih ponovitvah že navrtanih smereh.
S.R., klettern.de
Komentarji: 0   slike: 0


Klub 9a in Klub 9b
14. december 2009 @ 21:37 | Teme Plezanje.

Leto se izteka, tekmovalni plezalci so zaključili še eno sezono, medalje so razdeljene, ve se, kdo je kdo. Kakšna pa so razmerja med plezalci v skali? Jasno je, tu šteje le 9a ali več. O tem smo pisali v članku 12 stopnja in najtežje smeri nasvetu . Francozi pa so pripravili pregled vseh plezalcev, ki so preplezali vsaj eno smer, ki diši po tej težavnosti, torej 8c+/9a ali več. Več kot 150 plezalcem je to že uspelo. Prav zaradi velikega števila pregled ni najbolj zanesljiv. Veliko smeri še nima potrjene ocene ali pa so navedbe razlikujejo. In kar najbolj bode v oči: upoštevane so različne variante iste smer. Dani Andrada ima tako kar 5 variant ene smeri, ena se razlikuje zgolj v sedečem štartu! Steve McClure je tako prvič slišal, da je preplezal deset smeri 9a: "Do sedaj sem mislil, da sem jih le pet". In kje so naši? Matej Sova je s petimi domačimi smermi (Mišja peč, Osp) kar solidno "uvrščen".

Poglejmo vrh lestvice iz Kluba 9a - tiste, ki imajo za sabo več kot 10 smeri z oceno 8c+/9a ali več. Sedem jih je: Adam Ondra 41, Dani Andrada 33, Chris Sharma 21, Ramon Julien 21, Patxi Usobiaga 19, David Graham 16, Edu Marin 11. Celotno lestvico si lahko ogledate tu. Veliko bolj je "pregleden" Klub 9b:
Chris Sharma, 3: Es Pontas 9b (Mega Arch, Mallorca), Jumbo Love 9b (Clark Mountain, ZDA, slika levo), Golpe de Estado 9b (Siurana, Španija)
Dani Andrada, 2: Ali Hulk Sit Start* Extension 9b (slika levo), Delinsuente Natural 9b (obe Rodellar, Španija) *sedeči štart!
Fred Rouhling, 1: Akira 9b (Vilhoneur, Francija)
Adam Ondra, 1: Marina Superstar 9a+/9b (Domusnovas, Sardinija)

Še ena lestvica je zanimiva. Letošnje leto so pravi "boom" naredili veterani, zato poglejmo, kako so po letih razvrščeni in katero 9a so preplezali:
52 let - Steve Haston, 9a Descente Lolita
50 let - Mauritzio "Manolo" Zanolla, 9a Eternit
45 let - Arthur Kubista, 9a+ Der Lange Atem
42 let - Francois Nicole, 9a Amazonie
40 let - Yuji Hirayama, 9a The Fifth Element
S.R., 8a.nu
Komentarji: 0   slike: 0


Plezanje je v Kranju doma
05. december 2009 @ 19:05 | Teme Plezanje.

V Kranju se je ta vikend končala sezona v tekmovalnem športnem plezanju. Plezalni dnevi Kranja ali PDK postajajo več kot zgolj tekma, pdk je dogodek z dodano vrednostjo. Pogovarjali smo se z vodjo tekmovanj in načelnikom AO Kranj Matevžem Vučerjem.

Matevž, kako bi ocenil PDK 2009?
S prireditvijo kot celoto smo organizatorji zelo zadovoljni, saj je vse potekalo brez večjih problemov, tudi s tekmovalnega vidika. Predvsem sem izredno vesel, da nam je uspelo v eni prireditvi izpeljati finale težavnosti in balvanov ter da smo poleg tega lahko precej ponudili tudi obiskovalcem, ne samo tekmovalcem. Če bi moral oceniti z eno besedo: edinstveno!
Prav skupna organizacija težavnosti in balvanov se je zgodila prvič pri nas. Nekateri niso verjeli, da vam bo uspelo … Mi smo ves čas verjeli, da nam bo uspelo, vprašanje je bilo le, ali nam bo uspelo tako, kot smo si zamislili. Ideja o skupnem finalu balvanov in težavnosti nam je bila zelo všeč in seveda smo bili takoj za. Vsi smo se zavedali, da je tako velik projekt kar precejšen zalogaj, a ker nam entuziazma in idej ne manjka, smo zadevo ob pomoči Komisije za športno plezanje in seveda nepogrešljivih članov AO Kranj izpeljali tako kot je treba.
Za tiste, ki se tekme niso ogledali – kateri so bili vrhunci dogodka?Zagotovo lahko rečem, da je bil za marsikoga vrhunec že sam obisk prireditve, saj je bila celotna podoba dvorane, kjer se je vse dogajalo, nekaj posebnega. Sicer pa je bilo vrhuncev več. Prvi je bil sobotno predavanje Martine Čufar ter takoj za tem finale članic in članov v težavnosti. V nedeljo je bilo podobno, popoldan predvajanje filma Chalk&Chocolate o Nataliji Gros, kateremu je sledil spektakularni finale članic in
članov v balvanskem plezanju, ki sta ga popestrila DJ-a na
vrhu balvana ter osvetlitev balvana z živimi barvami. Vsekakor pa je bil nedeljski finale največji dogodek celotne, trodnevne prireditve.
Kolikor vem je le v Kranju moč videti jumbo plakate, citylighte, WC plakate..., ki oglašujejo tekmo v športnem plezanju. Kako vam to uspe? Prve priprave na prireditev so stekle že maja letos, z bolj intenzivnim delom pa smo začeli septembra. Ves ta čas smo iskali tudi možnosti za oglaševanje, med drugim tudi zgoraj omenjene jumbo plakate in podobno. Tu nam veliko uslugo dela medijski sponzor Europlakat, ki je z nami že od prvih Plezalnih dnevov Kranja 2006. Letos smo pridobili tudi sponzorja Fini oglasi, ki so nam omogočili olgaševanje z WC plakati. Poleg tega smo letos imeli nekoliko boljši PR, ki je redno in sproti obveščal vse medije, na žalost pa očitno športno plezanje ostaja nezanimiv šport za televizijske hiše, tudi za našo nacionalno TV, ki niti ni poročala, kdo je osvojil naslov državnega prvaka.
Kako številčna je bila vaša ekipa? Ožja organizacijska ekipa šteje devet članov, sicer pa nam je pri izvedbi balvanske tekme pomagala Komisija za športno plezanje. Seveda pa prireditve ne bi bilo brez članov našega odseka, ki so nesebično priskočili na pomoč in na prireditvi tri dni neutrudno pomagali. Teh pa je bilo kar precej, groba ocena bi bila blizu 60 ljudi.
Letos ste bili deležni tudi nekaj kritik. Odpovedali ste glavni vzporedni dogodek v soboto zvečer. Zakaj? Če misliš na zabavo po tekmi, moram reči, da očitno tisti, ki so podali kritiko, niso bili točno obveščeni. Zabava s skupino Kose se je namreč odvila po prireditvi v nedeljo. Zdelo se nam je namreč nekoliko nesmiselno, da bi zabavo priredili v soboto, saj je večino tekmovalk in tekmovalcev čakal nastop še v nedeljo.
PDK 2010? Zaenkrat smo z mislimi še v ravnokar izpeljanih PDK, se pa seveda že porajajo ideje in vizije za prihodnje, 5. PDK. Vsekakor bomo poizkušali zopet pridobiti organizacijo finala v balvanih in težavnosti, tako kot letos. Predvsem pa je naša želja, da bi bil obisk prireditve večji. Tu ne mislim samo na PDK, tudi vseh ostalih tekem za državno prvenstvo bi se lahko ljudje (gledalci) bolj udeleževali, saj je ta šport zanimiv predvsem v živo. Seveda pa je odveč poudariti, da bi se spodobilo, če bi bil vsaj zaključek državnega prvenstva medijsko nekoliko bolje pokrit.
Več: pdk, rezultati Kranj, fotogalerija
Komentarji: 0   slike: 0


Veliko je precenjenih smeri
05. december 2009 @ 14:56 | Teme Plezanje.

Stevie Haston je Valle dell'Orco na severu Italije obiskal z eno samo mislijo: preplezati Greenspit. O tej poči je bilo že veliko napisanega, lani jo je ponovil Belgijec Nicolas Favresse, letos pa britanski plezalec Tom Randall.

"Vpel sem prvih nekaj camov za (ženo) Laurence (Stevie je nato splezal nazaj, prvi del smeri je relativno lahek). Poskusila je in namestila še dva cama. Nato sem bil na vrsti jaz. Smer sem preplezal brez divjih "dinamcov" in na koncu skoraj zamočil. Gre za flash, ker sem videl video in varoval Laurence, a po pravici povedano, nobena od teh stvari mi ni pomagala. Moral sem premakniti enega od Laurenceninih camov in ignorirati vse razen mojega instinkta."

Čeprav bi lahko Stevieju dali prav, da mu ni bilo nič laže kot v onsight vzponu, mu nekateri ne priznajo niti trad flash vzpona, ker je v smeri že imel štiri came. Na 8a.nu so objavili celo anketo, na climbing.com govorijo zgolj o najhitrejšem vzponu. Ne glede na to, Stevie je pokazal kako se pleza poči in ob tem še znižal oceno Greenspita na 8b.

"Dedek" Stevie Haston ima za sabo impresivno leto. Lani je preplezal svojo prvo 8c+, letos pa prvo 9a, Descente Lolitta v Grotte de Sabart, Ariege. Prav tako je preplezal krušljivo Bam, Bam (E8 6b). Stevie ni tujec v težkih počeh, niti v širokih offwidhts. Ponovil je ameriške klasike kot je Belly Full of Bad Berries  (5.13a) v Utahu. Prav tako je preplezal Thai Boxing v Chamonixu, kjer je sicer dvignil oceno iz 7b na 7c, kasneje pa so jo francoski vodniki navrtali in oceno povišali na 8b+. Zgleda, da ocene modernega športnega plezanja ne veljajo za poči...

Mick: Ali ponavadi plezaš to stopnjo na pogled? Stevie: Prekleto ne, Mick. Če plezam dobro, brez napak, včasih sightam 8a. Želja in lakota sta ključ in imata veliko s plezanjem na pogled. Imam veliko izkušenj v počeh in mislil sem, da se lahko dobro odrežem in sem se.

Mick: Kako težko je bilo? Stevie: Po mojem mnenju, čeprav je težko reči po samo enem poskusu, so težave maksimalno 8b. Poklopilo se je kar dobro, čeprav so bile moje dlani prevelike. Poč bi ocenil 7b/c s težkim gibom V8. Malo na moč, a nič zares težkega.

Mick: Poznaš težje poči kot Greenspit? Stevie: Ja, vse, ki v njih nisem uspel. Ne maram ozkih poči, najraje imam od 10 do 20 centimetrske, a prav te so lahko najtežje. A verjetno najbolj uživantske. Najtežja poč kar sem jih preplezal je Sans Liberty 8b+, mogoče je precenjena. Danes je veliko precenjenih smeri tod okoli.

Mick:: Kdo so po tvojem mnenju najboljši plezalci v počeh? Stevie: Peter Croft, Yuji Hirayama, Alex Honnold in nekaj nepoznanih bojevnikov.

Celoten intervju in slika na ukclimbing, dmm

Komentarji: 0   slike: 0


Ko gre boulderaš v hribe ...
24. november 2009 @ 22:08 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Kilian Fischhuber (Edelrid, Vaude), štirikratni zmagovalec SP v boulderingu, je ponovil Cesarjeva nova oblačila (8b+, 250 m) v Wilder Kaiserju. Avstrijec Fischhuber je znan po svoji prevladi v balvanskem plezanju in je zmagovalec večine zadnjih svetovnih pokalov (2005, 2007, 2008, 2009). Kar nekoliko presenetljiva je zato novica, da je zavil v hribe in se lotil dolge smeri v Fleischbanku v Wilder Kaiserju. Smer "Des Kaisers neue Kleider" je leta 1994 prvi preplezal Stefan Glowach. Zanimivo, istega leta sta nastali tudi drugi dve znani in težki dolgi smeri: End of silence v Feuerhornu (Thomas Huber) in Silbergeier v Rätikonu (Beat Kammerlander). JV stena Fleischbanka v Wilder Kaiserju spada med velike klasične stene, v njej je bila preplezana prva alpska sedmica - Pumprisse (Reihard Karl).
Fischhuber je smer prvič poskusil leta 2008 in ga je tako očarala, da je mislil nanjo celo v tako čudovitem okolju, kot je južnoafriški boulderaški raj Rocklands. Po 7 dnevnem delu je 28. septembra 2009 uspel, čeprav je dolgo dvomil vase. "V ključnem, osmem raztežaju so me grabili krči že od drugega sistema dalje" je povedal Kilian, "na vrhu pa sem se počutil - cesarsko." Le kako bi se počutil drugače?

Des Kaisers neue Kleider, ocena po raztežajih (250m, 9 raztežajev): 7a,7c,8b,7b+,8b+,8a,6b,8b+,6c.
planetmountain.com, edelrid.de
Komentarji: 0   slike: 0


Pontas 9a+ (ali več?)
17. november 2009 @ 22:31 | Teme Plezanje.

Klemen Bečan (Evolv, Edelrid) je pred finalom SP v Kranju obiskal Mallorco in poskusil eno najbolj atraktivnih smeri na svetu. Chris Sharma je Pontas preplezal leta 2006 in ga ocenil z 9a+ ali več. Znameniti dyno (skok) je obkrožil svet, na ponovitev pa še vedno čakamo ...

Pontas je turistična atrakcija Mallorce, table že v središču glavnega mesta Palme usmerjati proti obali, ker se iz morja dviga ta znamenita čer. Na razglednem parkirišču so vedno turisti, razgled je res lep in atraktiven, če imajo srečo, da vidijo padce plezalcev, toliko bolj. Čez sredino oboka je Chris Sharma leta 2006 potegnil smer brez enega svedrovca, brez varovanja od zgoraj, brez vrvi. Napeto plezanje in dolg dyno, skok na ključnem mestu, katerega posnetki so obkrožili svet. Približno 50 padcev, po vsakem pa nov poskus iz morja, od začetka.

Ker ni imel čolna, je Klemen Bečan do vstopa moral zaplavati. Vstop je dokaj svoboden, vendar se takoj nato začnejo dolgi težki gibi. »Še pred polovico smeri sem imel občutek, da sem 20 metrov visoko. Morje je bilo daleč spodaj, podzavestno se začneš pripravljati za skok - ne navzgor, ampak v vodo«. Klemenu ni uspelo priti do ključnega mesta, do znamenitega skoka, kjer je padal Sharma. Nekateri so si ta detajl drznili študirati na tope rope, vendar ni pomagalo. Tudi nad ključnim mestom težavene popustijo. Bečan: »Povsem nesmiselno se je tako smer lotiti z vrvjo. Če ne gre, pač ne gre«

Kaj lahko pripomnimo? Klemen je dve leti v svetovnem vrhu, v stalnem stiku z najboljšimi plezalci. Letos je bil skupno peti med boulderaši, kar pomeni, da mu najtežji gibi niso tuji. Poleg tega je znan kot plezalec, ki zna plezati v skali. Res je, na Mallorco je šel bolj za sprostitev pred finalom SP, a očitno je Pontas smer ekstra kategorije. Že zaradi samih težav, kaj šele zaradi načina, kako jo je Sharma preplezal.

Ogled videa, Sharma v Pontasu
Komentarji: 0   slike: 0


Banff - veliki finale
11. november 2009 @ 19:15 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Po najboljši fotografiji (Frozen in Time) in najboljši knjigi (Jerry Moffat) se je festival v Banffu zaključil z velikim finalom. Glavno nagrado, podkrepljeno s 4000$, je dobil film Finding Farley. Prikazuje snemalca, par, z dve letnim sinom in psom na 5000 km potovanju po "literarni predlogi" Farley Mowat.
Sicer je sodelovalo 277 filmov iz 28 držav, kar dokazuje kako velik in pomemben je ta festival. Izbor je potekal v različnih kategorijah in kar vse nas verjetno bolj zanima, so nagrajeni filmi z alpinistično plezalno tematiko. Tako je bil kot najboljši plezalni fim (sponzoriran s strani Alpine Club of Canada) izbran Walk of Life, 21 minutni dokumentarni film Jamesa Pearsona o tveganem plezanju smeri z istim imenom (Dyer's Lookout na obali North Devon). "To je film o angleški plezalni etiki" je utemeljil član žirije Daniel du Lac, tudi sam plezalec. “Odličen film o plezalni skupnosti. Glasba in fotografija stopnujeta napetost"
V kategoriji "Mountain Film" je zmagal Beyond the Summits s Catherine Destivelle v glavni vlogi. Slavna franconska plezalka pleza tri velike smeri nad Chamonixom, vsako z drugim partnerjem, vsak od njih pa je imel poseben vpliv na njeno življenje.Omenimo še Mont Blanc Speed Flying, najboljši kratki gorniški film pod pokroviteljstvom Mountan Hardweara. Polet šestih "speed ridersov" s strehe Evrope v Chamonix v 10 minutnem neprekinjem posnetku. Čudovit adrenalinski balet.

Mont Blanc Speed Flying, pokrovitelj Mountain Hardwear
Ostali nagrajeni filmi so na www.banffcentre.ca
Komentarji: 0   slike: 0


Banff Mountain Book Festival
04. november 2009 @ 00:05 | Teme Alpinizem, Plezanje.

The Banff Mountain Festival je osrednji svetovni filmsko knjižni festival na temo gora. Tradicionalno se odvija v Banffu, mestecu v osrčju kanadskega Skalnega gorovja v zvezni državi Alberta. Poročali smo že o izboru najboljših fotografij in zmagovalki Frozen in Time. Festival se je nadaljeval s podelitvijo najboljših literarnih del. Med 101 prijavljenimi deli iz 10 dežel je Veliko nagrado (podkrepljeno z 2000 $) dobila bigrafija Revelations - Jerry Moffatt, a rock climbing legend, avtorja Nialla Grimesa in Moffata.

Jerry je nesporno legenda, eden največjih plezalcev vseh časov. To je zgodba o najstniku, ki s prijateljem pusti vse in dve leti preživi v votlini pod steno v znamenitem Peak Districtu ter pleza, pleza ... Nekaj njegovih "del" iz 80-ih bo večnih: nevarna Masters Wall, kjer je tvegal največ, The Face v Frankenjuri (prva 8a+ na svetu), Messiah (E6 6c, takrat najtežja smer v angleškem "gritstonu"), prva ponovitev Midnight Lightning, kultnega boulderja v Yosemith v enem dnevu, prvi on sight Yardinovega Phoenixa 5.13... In potem, če preskočimo nekaj let, njegovo nesrečo z motorjem in ljubezen do "norih" hitrostih na dveh in štirih kolesih ..., so sledile ponovitve vseh glavnih svetovnih smeri, zmage na tekmah in končno tudi prvi Porshe, želja iz mladosti.

Naslovnica je nazorna: Jerry Moffat v Ulysses, Stanage. "Je to možno?" smo se spraševali, "je možno preplezati navpičen pravokoten vogal brez dodatnih razčlemb, je možno splezati po vogalu hiše?". Toplo priporočam poskus na prvem vogalu!
Jerry Moffat je bil vseskozi zvest plezalkam Boreal, zato ni čudno, da je Boreal na otoku zelo popularen.

V sklopu Banff Mountain Book Festival so podelili še sedem nagrad glede na različne tematike knižnjih del. Kot najboljša knjiga v kategoriji Mountain Image je bilo izbrano delo Matevža Lenarčiča, The Alps — A Bird's Eye View založbe Panalp.
http://www.banffcentre.ca/mountainculture/festivals/2009/books/
Komentarji: 0   slike: 0


Najtežja tehnika na svetu
26. oktober 2009 @ 14:04 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Tehnično plezanje, kaj je že to? Se še kdo ukvarja s tem? Kaj pravzaprav pomenijo ocene, ki se začnejo z A? No, zlato obdobje tehnike je resda že davno za nami, v El Capitanu se govori le še o prostih ponovitvah, v visokih stenah pride v poštev le, če ne gre drugače... Toda v avtentičnem okolju divjega zahoda v Utahu v ZDA gre tehnično plezanje svojo pot naprej. V Fisher Towers se plezajo težave A5 in A6, morda celo več.

 

Španska naveza David Palmada and Ester Ollé je tako avgusta preplezala novo smer v SZ steni Titana (Fisher Tower). Smer sta imenovala Look Out! Danger, dolga je 11 raztežajev, za enega predlagata oceno A6+, trije raztežaji so A5, trije A4+. Svedrovca nista zavrtala nobenega. 315 m visoko smer sta plezala sta skupno 13 dni, prve tri dolžine sta se vračala nazaj, 7 dni sta bila steni. Za posamezen raztežaj sta rabila tudi po 17 ur! Resnost vzpona še najbolj pokaže slika, kjer je stojišče skoraj povsem na krempeljcih. Smer je težja od legendarne Intifade v sosednjem stolpu.

 

Od 14 do 17. oktobra pa je ameriška naveza Jeremy Aslaksen and Paul Gagner preplezala še eno težko prvenstveno v stolpu King Fisher. Ime Weird Science, ocena V 5.7 A4 R, 5 raztežjev. Ključ je v prvem raztežaju: nekaj metrov za ogrevanje, nato dva svedrovca in nato 24 beaksov (kljunov) do konca raztežaja ...

 

Varovališče na hudičevih krempeljcih

www.climbing.com, www.thebmc.com

Komentarji: 0   slike: 0


Težje kot Action Directe
18. oktober 2009 @ 15:18 | Teme Plezanje.

Sveža jesen je omogočila nekaj pomembnih vzponov v Frakenjuri, Nemčija. Sarah Seeger je preplezala Steinbock, previsnih 22 gibov (8c). Smer je prvi preplezal Markus Bock avgusta 2008. Po Roninu (8c) na začetku leta, je Steinbock najtežja smer Seegerjeve in prav tako najtežji ženski vzpon v Frankenjuri. 

Marcus Bock (Evolv) v The Man That Follws Hell (9a+).

Dan po njenem uspehu je Markus Bock doživel "enega najsrečnejših trenutkov" v plezalni karieri, ko je preplezal The Man That Follows Hell (9a+). Bockov vzpon, star projekt, je navrtal Milan Sykora (mož, ki si je zamislil linijo Action Directe), Bock je za nemški Klettern dejal: "16 gibov, 

natanko toliko kot Action Directe (9a), s primerljivim plezanjem in previsom. A posamični gibi so precej težji. "Bock je crux (ključni gib) naredil v sedmem poskusu, četrtega oktobra. The Man That Follows Hell, je sedaj ob Coroni, najtežja smer v Frankenjuri.

 

Planetmountain.com

Komentarji: 0   slike: 0


Tehnika varovanja
17. oktober 2009 @ 09:48 | Teme Plezanje.

Precej poškodb pri plezanju je posledica statičnega varovanja: pretrdih zaustavljanj in udarcev v steno. Tehnika varovanja, starost vrvi in razlika v telesni teži so ključni dejavniki, ki odločajo o tem ali bo padec trd ali mehak. Najslabša kombinacija je: težak plezalec, lahka plezalka. Pa ne, ko je ona spodaj!

Gneča v priljubljenem plezališču na lepo nedeljo... Marsikaj je moč videti, recimo temu različni pristopi k varovanju. Če lahko malo karikiramo, bi dve skrajni obliki izgledali takole:
-stara šola: »ata« stoji tik ob steni, gleda navzgor in pozorno spremlja plezajočega, zanke nima nobene, vrv drži na kratko, ob padcu jo po možnosti še pobere in stopi korak nazaj, da bo padec ja čim krajši (v resnici so taki kratki padci najtrši, najbolj statični in najbolj nevarni).
-sodoben pristop: mladenič sedi na klopci, vrv ima v dolgi zanki, med debato si prižiga cigareto (no, tole je morda res odveč), težave v katerih se je znašel plezajoči ga niti najmanj ne zanimajo, na eventuelno pripombo ima odgovor »Kaj je, saj varujem« ... (in še prav ima, varuje dinamično, ne statično).

Posledica neprimernega varovanja s "prekratko" vrvjo je lahko trd statičen padec, ki precej poveča možnost udarca v steno in s tem možnost poškodbe. Statično varovanje je vsekakor nevarno. Vendar po drugi strani, najbolj statičen je padec na tla! In to se lahko zgodi, če varujemo preveč »dinamično«: daleč od stene in še v stran za povrh. Poleg tega, če stena ni previsna, je meter daljši padec lahko problem sam po sebi, verjetnost pristanka na kakšni polici ali celo na tleh, je večja.

Kakorkoli, upoštevati je treba obe plati, z nekaj nasvetov in z malo vaje se lahko vsakdo skupaj s soplezalcem nauči mehkega varovanja in se otrese strahu pred neugodnim padcem. Sedaj pa si poglejmo pet najpomembnejših faktorjev varovanja za mehke padce:
1.Tehnika varovanja: to je najpomembnejši faktor. Če stojimo nekoliko dlje od stene, smo na dobri poti, da mehko ujamemo padajočega. Tudi premik proti steni lahko nekoliko podaljša in ublaži padec. Če lahek plezalec varuje težkega se to zgodi avtomatično. Obratno je bolj nevarno. Če se težji varojoči pomakne še nekoliko nazaj ali se ob tem še vsede, je padec lažjega plezalca lahko neprijetno trd. Težji varujoči bi se ob padcu moral pomakniti naprej, pokrčiti kolena in se pripraviti na skok.
2. Stanje vrvi: s staranjem se počasi zmanjšuje elastičnost vrvi. Proizvajalci pri 80 kg plezalcu v vodstvu jamčijo 6-10% raztezanje, nihče pa ne omenja, da to velja le za relativno novo vrv. Obrabljena stara vrv ima le še 2% raztezka, kar praktično pomeni statično vrv! Po padcu vrv potrebuje nekaj počitka, da se vrne v prvotno stanje. Če padaš veliko in obenem še veliko visiš, se rezanju vrvi ne moreš izogniti. Konec vrvi hitreje izgublja elastičnost in z rezanjem koncev se izboljša elastičnost celotne vrvi. Bolj ko varujemo dinamično, kasneje se vrv izrabi. Vprašanje pa je kompleksno: ali en dolg padec, ali več krajših, ali študij smeri ... kdaj je vrv izrabljena, je težko reči.
3. Trenje vrvi: če je veliko trenja vrvi, še posebej v dolgi smeri, je težko zagotoviti mehak padec. V dolgih smereh je trenje vrvi razlog za trd padec, še posebej, če sistemi niso v liniji. Z dodatno zanko se trenje vrvi zmanjša in padec omehšča.
4. Vrsta varovala: vrsta varovala igra bolj obrobno vlogo. Večkrat se sicer sliši, da so padci na samozatezna varovala (GriGri, Eddy, ZypoMat) trdi, toda razlika glede na ploščice je bolj stvar tehnike varovanja. Vrsta varovala je pomembna v primeru, ko lje varujoči bistveno lažji od vodečega. Nevarno je na prvem klinu, saj se lahko srečata v zraku, v tem primeru je GriGri ali Eddy nujen. No, možna rešitev je tudi, da se varujoči vpne v klin ali drevo na tleh, če ga seveda najde.
5. Teža plezalcev: razliko v teži med plezajočim in varujočim je vsekakor treba upoštevati, razloge in dejstva smo omenili v prejšnih točkah. Lažji plezalec bo vsekakor deležen tršega in bolj statičnega padca. Težji varujoči mora stopiti ob padcu naprej, lažji varujoči naj bo pozoren predvsem na prvem klinu.

Iztočnica: 8a.nu
Komentarji: 0   slike: 0


Boj za užitek
14. oktober 2009 @ 08:38 | Teme Plezanje.

Stena tik za vasjo v Bohinjski Beli je znana kot Stara BB in je za razliko od Nove BB manj obiskana. Stiskanje majhnih stranskih oprimkov danes ni ravno priljubljena rekreacija, tehnično plezanje s poudarkom na gibanju in delu nog pa postaja domena specialistov. Kakorkoli, v Ta stari BB je vseeno nekaj dobrih smeri in najboljša med njimi je prav gotovo Boj za užitek. Navpična bela plošča se zgoraj rahlo prevesi in prav zadnja dva giba sta najtežja. Klemen Bečan je v smeri sicer že poskusil, 13.10 pa mu je v hladnem večeru, že v mraku, po dveh poskusih uspelo. "V prvem mi ni bilo veliko jasno, v drugem pa se mi je proti pričakovanju gib za gibom lepo izšlo do vrha" je povedal takoj po vzponu. Na vprašanje, če je uporabil trše plezalke pa je dodal: "Ne, v Pontasu lahko preplezam vse". In prav El Pontas na Mallorci je naslednji Klemenov cilj. Prav zanimivo bo videti, kaj lahko Slovenec naredi v eni izmed svetovnih smeri ...

Pred tem je Bečan uspel tudi v sosednji, leto starejši Lojtrci domačih (8a+). Smer je na precej frekventnem mestu tik ob poti, je kratka in po svoje markantna - gladka bela plošča, lepo okrašena z grafiti. Človek bi pričakoval večji obisk, vendar je Lojtrca ob svoji dvajsetletnici doživela šele peti vzpon. "Mi je kar dala misliti" je dejal Bečan in tudi tu potrdil oceno.

Komentarji: 0   slike: 0


Plezanje, bouldering, buildering
12. oktober 2009 @ 11:18 | Teme Plezanje.

Plezanje se razvija in išče svoje možnosti. Ob boulderingu (plezanju po balvanih) poznamo še buildering (plezanje po stavbah). Kako bolje izkoristiti urbano arhitekturo, kot uporabiti jo za športni poligon? V še vedno zeleni, nenaseljeni in nepozidani Sloveniji pojav morda nima takega pomena, v velemestih pa je tako rekoč samoumeven in logičen.

Red Bull Urban Boulder - ideja je zanimiva, projekt je uspel. Vprašanje je le, če so urejena švicarska mesta s svojimi parki in arhitekturo prava iztočnica. Bi bil v kakšnem razsutem underground okolju projekt bolj avtentičen? Buildering lahko širil po tej poti, čeprav obsega kakšnega skejtanja (s celotno subkulturo zraven) ne more doseči. Kot dopolnilo ali nadgradnja freerunninga pa bi bil lahko huda kombinacija!

Poživitev mestnega dogajanja, tudi za opazovalce: ob opazovanju reke, čakanju na avtobus.

Pet ekip je dva dni v različnih švicarskih mestih poplezavalo po stavbah, konstrukcijah, mostovih. Vsako ekipo je sestavljal fotograf, profesionalni plezalec (med njimi tudi znana Kilian Fischhuber in Bernd Zangerl) in lokalni plezalec. Za pomoč so dobili mestni zemljevid, potovalni vodniček in karto za vlak. Najboljše fotografije so bile nagrajene po kategorijah (najboljši športni, mestni, nočni, ... posnetek) z Red Bull Award. Posnetki kažejo zanimivo zlitje arhitekture in človeka, ob njih pa se spontano porodi kakšna misel ...

 

Kaj ti ostane, če so prvi hribi daleč stran? Če živiš v labirintu stavb, tudi tistih napol podrtih, zapuščenih, nedograjenih, povezanimi s temačnimi poodhodi, med delujočimi in nedelujočimi industrijskimi objekti ...? Odgovor: človek v vsakem okolju lahko najde zabavo, igro, smisel. Tisti znani stavek, da se na gore pleza zato, ker pač so, ima nedvomno več variacij. Tudi po stavbah se pleza, ker ... so. 

Iztočnica in slike: klettern.de, outdoochannel.de

Komentarji: 0   slike: 0


El Cap že preplezan na pogled?
11. oktober 2009 @ 16:07 | Teme Plezanje.

Odgovor bi moral biti jasen, a ni. Švicar Lachat je Free Riderja preplezal "na pogled", s tem, da je prvih deset raztežajev zmogel teden prej. Zgoraj pa je po padcu v Huberjevi varianti 24 raztežaja nadaljeval po Teflon Cornerju, prvotni varianti tega raztežaja.

Švicarski plezalec Cédric Lachat je na pogled preplezal Free Rider-ja, varianto Salathé Wall (5.12d) v El Capitanu. Je bil to prvi onsight celega El Capa? Odgovor je odvisen od vaših standardov: Lachat je onsight preplezal prvih 10 raztežajev — Free Blast — približno 10 dni prej in jih je nato spustil (nobeden težji od 5.11) med končnim vzponom. Prav tako je nekajkrat padel v varianti 24 raztežaja, in nato onsight preplezal prvotno linijo tega raztežaja (5.12d.).

 

Cédric Lachat in Chloé Graftiaux na vrhu El Capa. Cedric-lachat.com.

 

25 letni Lachat je v Yosemite potoval z Belgijko Chloé Graftiaux. Oba sta tekmovalca - Lachat je zmagal World Cup tekmovanjih in je po 8a.nu rangiran kot trinajsti na svetovni lestvici v boulderingu in težavnostnem plezanju; Graftiaux je peta na svetu v boulderingu. Toda nihče od njiju še ni plezal big wall. Začela sta v Salathé, nadaljevala v Golden Gate, nato sta preplezala Nose, vse da se privadita El Capu. Po izletu v Bishop na bouldering, sta se vrnila v Valley in se preizkusila v Free Rider-ju. Ker sta že preplezala Free Blast (prvih 10 raztežajev stene, 5.11 začetek v Salathé Wall), sta se odločila, da do začetka enajstega raztežaja požimarita po vrveh in istočasno do Heart Ledge spravita opremo.
Od Heart Ledge do vrha je Lachat vodil vse težke raztežaje. Edini del, ki ga je ustavil na njegovi poti je bila Huberjeva varianta 24 raztežaja (5.12d), kjer se je odločilni oprimek odlomil prejšnje leto. Ostal je "bouldery dyno", dinamični boulder.
“Zdaj je zelo težko, a možno,” je dejal Lachat. “Gib sem dolgo vadil, a mi je uspel enkrat v desetih poskusih. Potem sem se spustil in preplezal varianto v levo (Teflon Corner, prav tako 5.12d), da sem končal vse raztežaje onsight."
Lachat je povedal, da ni imel težav v 5.12 raztežajih. “Vendar sem se moral resnično boriti v offwidths (do 5.11). Prvič sem plezal široke poke, tako, da je bila velika bitka.”
To je drugič v tem letu, da je švicarski plezalec prišel zelo blizu nespornemu vzponu na pogled v El Capu. Maja je Ueli Steck onsight preplezal ves Golden Gate (5.13b) razen mokre poči 5.11. Kar nekaj drugih plezalcev je dokončalo onsight z enim padcem v Free Rider. climbing magazine

Komentarji: 0   slike: 0


Slovenija je zakon!
07. oktober 2009 @ 15:32 | Teme Plezanje.

Klemen Bečan (Evolv, Edelrid, Prana) je v elitni konkurenci boulderinga zasedel končno 9. mesto, v skupnem seštevku pa je dve tekmi pred koncem sezone na 4. mestu. Selektor Aleš Jensterle: "Bečan se lahko kosa z najboljšimi, le Ondra in Usobiaga sta korak pred ostalimi. Odločala bo zadnja tekma v Kranju".

K. Bečan: stopničke v skupnem seštevku so dosegljive.

V težavnosti, kjer sta do konca sezone še dve tekmi (v Brnu in Kranju), je Bečan trenutno na 10. mestu. Po zadnjem nastopu  v Puursu v Belgiji in odličnem 5.mestu je Klemen povedal: "V Belgiji mi je končno uspelo odplezati, tako kot znam. V kvalifikacijah sem sicer delal še manjše napake, ki pa sem jih do finala uspešno odpravil. Finale sem odplezal odlično in brez napak. Počutil sem se odlično in sproščeno, tudi na koncu, ko me je zaradi prevelike utrujenosti odneslo iz stene. Vesel sem, da sem končno zadovoljen s svojim nastopom na tekmi. Sedaj pa priprave na Brno in Kranj."

 

V skupnem seštevku (boulder, težavnost, hitrost) Bečanu kaže najbolje, trenutno je na 4. mestu. "To se pa da še malo popraviti " dodaja in če popravi za eno samo mesto, bi bil to seveda nov velik uspeh našega moškega plezanja.

Jensterle dodaja: "Klemenu je težje, ker je edini pri nas, ki je sposoben plezati na tako visokem nivoju, reprezentantke ena drugo vlečejo naprej. Slovenska šola plezanja je zelo kvalitetna in konkurenčna, čeprav po plezalni infrastrukturi zaostajamo za konkurenco (Avstrija, Italija, Francija,...) že nekaj velikih korakov. Toda naša znanja, izkušnje in tradicija so vredne čistega zlata, zato pravim: Slovenija je zakon!"

Komentarji: 0   slike: 0


Memento F8b+
07. oktober 2009 @ 15:20 | Teme Plezanje.

Britanski plezalec Stewart Watson je preplezal znan bouderski problem. Memento (Font 8B+, V14) v Silvretti, Avstrija.

Na svojem blogu je dejal: "Za boulder potrebujem dvoje- lepo linijo in lepo okolje."

Stewart Watson (Edelrid, Prana) v Memento, Font 8B+

Memento je prvi preplezal Bernd Zangerl in zdi se, da se je smer ustalila pri oceni Font 8B+. Problem je bil prvič preplezan z zelo dolgim dinamičnim gibom (skokom) in Zangerl je predlagal višjo oceno (Font 8C+), ker mu je gib vzel veliko časa.

Najtežji boulderski problemi na svetu so ocenjeni s Font 8C/8C+ (V15/16), od tega so trije v VB: Walk Away Sit Start, Shadow Play in Il Pirata all in the Lake District in vse z ocenami Font 8C.

VIDEO: Bernd Zangerl on Memento

Komentarji: 0   slike: 0


Krušljivo! Bam Bam (E8)
30. september 2009 @ 17:02 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Zadnji hit na Otoku je smer Bam Bam. Stevie Haston: »Bam Bam (E8 7c) je ena najboljših smeri na svetu!« Smer je resnično odštekana. Impresivna linija poči in lukenj in varljivi kremenovi kristali. Angleški humor pred in po plezanju.

Pisali smo o različni naj smereh, o najbolj krušljivih pa še ne prav veliko. Tokrat nekaj za ljubitelje tovrstnih izzivov oz. za plezalce z dobrimi živci. Ocena E8, ki vrednoti kompleksnost vzpona, vključno s slabim varovanjem, sicer ni najvišja. Krušljivost, zanimanje plezalcev in odmevnost med plezalnimi mediji pa smeri dajo precej dodane vrednosti.

 

"Bo to zadnja slika živega Jacka?" se je šalila druščina, medtem ko se je Jack Geldard živčno prestopal pred vstopom v Bam Bam.

Po uspešnem vzponu je Jack z veseljem razložil, koga je bilo zares strah: »Ian (prijatelj, ki je varoval) je medtem, ko sem plezal, pokadil vse cigarete, kar jih je imel. Ne vem, koliko je sploh lahko držal vrv«.

 

Bam Bam v Craig Dorys (North Walles) je hit meseca septembra na Otoku. Psihično zahtevna in zelo krušljiva TRAD smer z oceno E8 7c, poteka čez markantno votlino. V 45 metrih se prevesi za 8 metrov, vseskozi v zelo slabi skali. Impresivna linija poči in lukenj in varljivi kremenovi kristali.North Wales več let ni doživel vzpona v rangu E8, sedaj pa v treh tednih zabeležil tri vzpone v BamBam: prvenstvenega in dvapogled

Prvega, prvenstvenega je opravil Stevie Huston. Legenda dry toolinga (prva M10 in M11), himalajec in boarder. Poročali smo o njegovem uspehu v 9a. Stevie je septembra po dolgem času obiskal steno svoje mladosti na rtu Lleyn Penninsula. Problem v stebru Stigmata je bil še vedno nerešen, on pa v življenski skalni formi. Spustil se je čez steno in očistil tisto, kar se je komaj držalo. Nato je takoj vstopil v smer in jo preplezal v prvem poskusu.

 

Novica o podvigu in rešitvi problema se je hitro razširila. Le en teden kasneje je v smer vstopil Jack Geldard (DMM, Evolv) in uspel na pogled. Kot tretji je v Bam Bam, prav tako na pogled uspel James McHaffie.

 

 

James McHaffie tik nad edinim počitkom v smeri. "What a route!"

 

 www.dmmclimbing.com/news.asp

Komentarji: 0   slike: 0


Dreamcatcher (9a) ponovljen
27. september 2009 @ 14:43 | Teme Plezanje.

Znana in veličastna smer Chrisa Sharme končno ponovljena. Po štirih letih jo je prvi ponovil Sean McColl. Za kakšno smer gre, je razvidno iz video posnetka prvega vzpona.

Kanadčan Sean McColl je prvi ponovil eno najtežjih smeri v Kanadi, Dreamcatcher (9a, 5.14d), ki jo je leta 2005 preplezal Chris Sharma. Smer v ogromnem balvanu v Squamishu, British Columbia, se je do sedaj upirala poskusom številnih odličnih plezalcev kot sta Sonnie Trotter in Paul Robinson. Preplezati je treba strmo ploščo, sledi skok v desno na nagnjene sloperje v zelo previsni steni, po katerih se nadaljuje v desno. Sledi linija zelo tankih poči oz. zarez in nekaj dinamičnih gibov, s ključnim zadnjim. 

McColl je na smeri začel delati eno leto po Chrisovem vzponu, vrnil pa se je to jesen. V celoti je potreboval približno 8 dni dela za vzpon. 

Komentarji: 0   slike: 0


55.000$ za nakup plezališča
26. september 2009 @ 06:16 | Teme Plezanje.

Zanimiva rešitev problema v obojestransko korist: po 20 letnem sporu z lastnikom in prepovedi plezanja je Steele v Alabami sedaj v lasti in upravljanju plezalcev.

 

Ste lastnik zemljišča, bog pa vas je osrečil s tem, da je na njem postavil nekaj skalovja. Bi bili veseli plezalcev, ki so nenadoma odkrili izjemen potencial vaših sten? Jim boste ponudili pijačo ali jih boste ciljali s kamenjem?Ja, vse to smo že videli, tudi v Sloveniji. Kraški rob, Kotečnik, Bohinjska Bela, ... Problem je precej pereč, ena izmed možnih rešitev pa prihaja, od kod drugje, kot iz Amerike.

V Alabami je združenje plezalcev Southeastern Climbers Coalition (SCC) od lastnikov za 55.000$ kupilo dobrih 100.000 kv. metrov (25 acr) zemljišča z verigo sten in balvanov. Področje Steele je bilo po sporu z lastnikom več kot 20 let zaprto, sedaj pa je pristalo v rokah in v menagementu samih plezalcev. Plezališče z urejenimi dovozi, s pripadajočim parkiriščem in potmi je tako predano v uporabo in užitek bodočim generacijam. Steele v Alabami nudi športno in tradicionalno plezanje pa tudi bouldering, kamenina je peščenjak. Od velemesta Atlanta je oddaljeno 2 uri vožnje in ima vse pogoje, da postane priljubljeno in obiskano plezališče.

 

Pri projektu je sodeloval tudi Access Fund LCC, fundacija, ki je bila ustanovljena prav za to, da se z lastniki zemljišč, na katerih stojijo stene in plezališča, pogaja in omogoči sobivanje enih in drugih ter seveda plezanje.Cilj obeh organizacij je nadaljevati v tej smeri. Financiranje je različno, delno tudi od prodaje plezalne opreme.

 

http://www.accessfund.org/site/c.tmL5KhNWLrH/b.4861253/k.BDBB/Home.htm

accessfund.org
Komentarji: 0   slike: 0


Prosta ponovitev Japonske v Eigerju
22. september 2009 @ 03:55 | Teme Plezanje.

Nemec Robert Jasper in Švicar Roger Schali sta prosto ponovitev japonske ''Super Diretissime'' opravila med 28. in 31. avgustom. Tri tedne po uspešnem vzponu so na voljo podrobnosti o vzponu.

Gre za najbolj zahtevno smer v slavni 1800 metrov visoki severni steni Eigerja. Smer je bila preplezana točno pred 40 leti. Od 15.7. do 15.8. 1969 je po enomesečnem obleganju v pravem ekspedicijskem slogu uspela japonska odprava. Poskušali so slediti vpadnici oz. ravni liniji padajočih kapljic, kot se je v času direttissim rado navajalo. Napredovali so s pomočjo lojtrc, zavrtali so 250 svedrovcev, zabili mnogo klinov.

''Eiger in Japonska smer sta me »držala« šest let. Vedno znova naju je s prijateljem Schäli-jem zaustavil dobro poznan del stene ''Rote Fluh'', 200 m visoka in v glavnem previsna stopnja. Točno za štirideseto obletnico smeri nama je končno uspelo'' je komentiral Robert Jasper, Mountain Hardwear.

Prav »Rote Fluh'' je najbolj strm in najtežji del Eigerjeve severne stene. Herman Buhl ga je primerjal s severno steno Zahodne Cine, kar je dolgo pomenilo – prosto nepreplezljivo. V vsem ''Rote Fluh'' je mnogo krempeljcev, ki so ostali še od japonske ekipe. Večina skale je kompaktne, zaradi snežišča zgoraj pa obstaja nevarnost skalnega plazu. Toda Rote Fluh ni vse, zgoraj čaka še izredno krušljiva vršna stena s težavami do 7b. »Robert se je boril kot samuraj« se tega dela spominja Roger. Po treh bivakih v steni sta v zadnjih pramenih svetlobe četrti dan dosegla vrh. Prav tretji bivak v vršni steni je bil dramatičen, padajoče kamenje je udarilo tik ob šotoru ...

Povzetek za ponavljalce:

Japonska smer, VI A2, 1800 m, 1.PP ponovitev Robert Jasper in Roger Shaeli, ocena 8a (10-, 5.13b), M5

Izjemno resna alpska tura z dvema ključnima odstavkoma:

Rote Fluh – odlična skala, približno polovica oprimkov je mokrih, številni stari kljini. Ključno mesto 8a, ponavljajoče se težave 7a do 7c, posamezni zahtevni boulderjii na majhnih poličkah in stranskih oprimkih. Pričakovana temperatura malo nad 0 st.C-

Vršna stena – zelo krušljivo, malo slabih zarjavelih klinov, od drugega ledišča naprej zelo izpostavljena padajočem kamenju, sem in tja je stena podobna melišču

Oprema pri 1.PP:
1 set camov in zatičev
6 skalnih klinov (vključno z Messerhaken)
2-3 ledna vijaka
cepini, dereze
60 m dvojna vrv

bivak oprema

www.blog.mountainhardwear.com

Opomba: Robert Jasper pri svojih vzponih uporablja oblačila in opremo Mountain Hardwear ter obutev Lowa.

Komentarji: 0   slike: 0


Cobra Crack (8c)
21. september 2009 @ 14:53 | Teme Plezanje.

Ne gre toliko za poči, kot za pristop k plezanju: poišči smer v njenem prvotnem, naravnem stanju, jo preplezaj in jo pusti takšno, kot si jo dobil.

Poči, te naravne in izrazite tvorbe v stenah in balvanih so v plezalnem smislu svoj vrhunec doživele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. John Bachar je soliral tiste do 5.12, Ray Jardin je preplezal Phoenix (5.13a) v Yosemitih in iskal "prijatelje" (izumljal friende), ko ga je v njih najbolj navijalo. Najtežje poči so bile v domeni Tonya Yanira: Grand Illusion (5.13c) v Lake Tahoe in Sphynx Crack (5.13b) v Coloradu, dve fantastični razpoki v ogromnih skalnih blokih sta pravi čudesi narave že same po sebi, tudi za neplezalce. Prav Sphynx Crack je Hirayama že pred leti preplezal na pogled in to je še vedno eden največjih tovrstnih podvigov nasploh.

No, potem je prišlo obdobje svedrovcev in poči naenkrat niso bile več konkurenčne. Kako boš šel do konca, če moraš sproti nameščati varovanje, pred tem pa si se "pomehkužil" v gosto navrtanih projektih?

Zadnje čase pa zopet piha star veter. Tudi v Evropi. Pisali smo že o najtežji evropski poči Greenspit (8b+) in najtežji visokogorski poči Voie Petit (8b). Sedaj lahko poročamo o še nekoliko težji zadevi. Yuji Hirayama je v Kanadi v Squamishu ponovil Cobro (8c). Potreboval je pet dni, opravil pa je šesti vzpon. Poč, ki ji pravijo tudi Canadien Fingermonster, je lani prvi preplezal eden najboljših "euro" specialistov Belgijec Nico Favrese.

To je pravi konec smeri. Občutek, da si res preplezal "čez". Yuji Hirayama na vrhu Cobre.

 

Yuji Hirayama je star 40 let in je svoji domovini prava zvezda. O njegovih vzponih redno poročajo na nacionalni TV. Je verjetno najbolje plačan plezalec na svetu, gre pa za sponzorski denar.

Opomba: Yuji Hirayama pleza s plezalkami Boreal.

Komentarji: 0   slike: 0


Dr. Iztok Tomazin
20. september 2009 @ 15:03 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje, ProMo Intervju.

Iztok, si zdravnik in direktor Zdravstvenega doma, ob tem pa še gorski reševalec letalec, zdravnik SHNP (Služba helikopterske nujne pomoči) in predstavnik Slovenije v Medicinski komisiji IKAR. Precej odgovornih in zahtevnih funkcij, je še kaj časa za alpinizem?
Največ časa in energije sem že vse od začetka študija, v zadnjem obdobju pa še toliko bolj, posvetil medicini. Biti zdravnik mi je več kot samo poklic, to dojemam kot poslanstvo in način življenja, čeprav se morda sliši kot oguljena fraza. Na drugem mestu je seveda alpinizem v vseh mogočih oblikah, od samotnih potepanj po brezpotjih do osemtisočakov, od prostega plezanja do zaledenelih slapov, alpinističnega smučanja itd.

Zdravniška oskrba nosačev na ledeniku Baltoro v pakistanskem Karakorumu

Vse našteto so idealne predispozicije za vrhunskega gorskega reševalca letalca, kar dejansko tudi si. Sodeluješ potemtakem le pri helikopterskih intervencijah in kdo od zdravnikov je potem vključen pri klasičnih reševanjih?                                                                                            Vsi aktivni zdravniki GRZS, tudi zdravniki letalci, sodelujemo tudi na klasičnih akcijah. Prisotnost zdravnika na klasični akciji je enako pomembna kot pri helikopterski, včasih še bolj, saj je pacient pri klasičnem transportu še bolj izpostavljen neugodnim dejavnikom, pa tudi dlje traja. Seveda je idealno, če je zdravnik zelo izkušen v urgentni medicini in hkrati odličen ali celo vrhunski alpinist.

 

Letošnja sezona v gorah se počasi končuje. Je kakorkoli odstopala od predhodnih? Na koliko reševanjih si sodeloval?
Po številu nesreč, tudi smrtnih, bo to očitno ena od najbolj negativnih sezon doslej. Slovenski gorski reševalci smo že pri okoli 300 reševanjih v letošnjem letu, sam sem letos zaradi številnih, predvsem službenih obveznosti, doslej sodeloval le na 16 reševanjih, pretežno s helikopterjem.

 

Skupno pa to pomeni?
Na pamet točno ne vem, vsekakor v več kot 400 v domačih in nekaj deset v tujih gorah.

 

Na kakšnem nivoju je pravzaprav naša gorska reševalna zveza, tudi v primerjavi z drugimi državimi? Če vprašam poenostavljeno, višje kotirajo naši zdravniki ali naši gorski reševalci? Kot eden vodilnih imen v sistemu reševanja in dolgoletni zdravnik bi lahko podal realno oceno.
Naše gorsko reševanje je na visokem nivoju, v mnogih pogledih države z najbolj razvito tovrstno dejavnostjo (Švica, Avstrija, Italija, Francija…) dosegamo, v nekaterih morda celo prekašamo, v nekaterih pa malo zaostajamo. Predvsem smo šibki v nekaterih aspektih organizacije helikopterskega reševanja, saj od klica na pomoč do prihoda ekipe na mesto nesreče v povprečju mine preveč časa, tudi sestava ekipe ni vedno optimalna, včasih je preveč lokalizmov ipd. Če bi uspeli organizirati ozko profesionalno jedro helikopterskega reševanja, ki bo takoj dosegljivo vse dni v letu ali celo združiti letalski del GRS s HNMP v eno službo, in se hkrati otresti motečih vplivov policijske in zlasti vojaške birokracije, bi bili lahko v vseh pogledih med najboljšimi službami gorskega reševanja na svetu. Pa da ne bom napačno razumljen: nisem proti sodelovanju policijskimi in vojaškimi piloti in tehniki, ki so večinoma zelo dobri, nekateri celo odlični, enako velja tudi za gorske policiste, tudi helikopterje imata policija in vojska zelo primerne, marsikje nam jih zavidajo. Zelo omejujoč pa je zbirokratiziran, mnogo prepočasen sistem aktivacije zlasti vojaških helikopterjev, poleg tega Slovenija kot verjetno edina od razvitih držav sploh nima helikopterja, ki bi bil namenjen izključno za potrebe nujne medicinske pomoči in gorskega reševanja. Pa da ne bo govora samo o letalskem reševanju – temelj gorsko reševalne dejavnosti bi tudi vnaprej morala ostati široka amaterska baza društev in postaj zlasti v krajih blizu gora, tako kot doslej. Torej konstruktivno sožitje in sodelovanje med ozkim, vrhunsko usposobljenim profesionalnim jedrom in široko amatersko bazo, ki se dopolnjujeta in dobro sodelujeta podobno kot imamo, seveda v precej večjem obsegu, pri gasilcih. Tako ne bi nihče nič izgubil, kar se nekateri v GRZS bojijo, pač pa bi samo pridobili, predvsem seveda ponesrečenci in bolniki. Izboljšati bi bilo potrebno tudi mesto in vlogo GRZS v državi in družbi, tukaj nas čaka še veliko dela (zakon o gorskem reševanju ki je npr. na Hrvaškem bistveno pospešil razvoj gorskega reševanja itd.).
Kar pa se tiče kotiranja zdravnikov in reševalcev: tukaj ne bi delal nobenih razlik, med enimi in drugimi so nekateri odlični po strokovni, drugi po gorniški plati, nekateri v obojem, nekateri pa tudi niso. Izrazito slabih ni, saj je kar nekaj filtrov. Ena od težav je, da primanjkuje zdravnikov alpinistov ali vsaj dobrih gornikov.

Gorsko reševanje s helikopterjem v Karavankah.

Je tvoja naloga zgolj zdravniška pomoč ali sodeluješ tudi pri ostalih manevrih?
Primarna naloga zdravnika pri gorskem reševanju je oskrba ponesrečenca, reševalca pa tehnični in drugi manevri reševanja ipd. Seveda pa gre za timsko delo in si med sabo pomagamo na vseh področjih. Glede na moje izkušnje, alpinistične in druge sposobnosti pa seveda v praksi po potrebi opravljam vse, tudi najzahtevnejše reševalne manevre. Z reševalcem se ponavadi dogovoriva, kaj bo kdo delal. Če je na primer reševalec manj izkušen ali pa če gre za zelo hude poškodbe, grem prvi na vitlo in do ponesrečenca, tudi v steno, če je treba, sicer je to delo reševalca, zdravnik mu sledi, če je potrebno. Poudariti je treba, da imajo zdravniki enak program tehničnega usposabljanja kot reševalci letalci, seveda pa je nesmiselno, da gre v steno na vitlo prvi zdravnik, ki ni alpinist, ki nima ustreznih izkušenj. Skratka, vsak naj bi delal tisto, kar najbolj obvlada in hkrati pomaga drugim na drugih področjih.

 

Kako pravzaprav poteka reševanje, od prvega klica do odhoda ekipe? Je sistem dodelan?
Prav tu bi se dalo še kaj poenostaviti in izboljšati, prevečkrat se izgublja dragoceni čas. Tu se vidi razlika med amaterizmom in profesionalizmom. Poškodovanec ali očividec kliče 112, operativec v centru za obveščanje (112) klic na pomoč posreduje lokalnim reševalcem, ki se odločijo o načinu reševanja. Ne moremo pričakovati, da bo vsak od nekaj sto slovenskih amaterskih gorskih reševalcev, ki je v času neke nesreče lahko dežuren v domačem društvu in sprejme tak klic, tudi optimalno ukrepal. V času dežurstva ekipe za helikoptersko reševanje med glavno poletno planinsko sezono bi morali nujni klici preko Centra brez posrednikov takoj priti do dežurne ekipe na Brniku, kjer naj bi zdravnik ocenil resnost stanja in se skupaj z reševalcem in posadko helikopterja odločil o optimalnem ukrepanju. Vzporedno pa je seveda potrebno obveščanje in aktiviranje lokalne ekipe, ki se vključuje v reševanje, če se helikopterski ekipi kaj zalomi ali če ima več intervencij hkrati. Tukaj smo seveda v zdravstvu, v službi nujne medicinske pomoči, bolje organizirani in hitrejši, ker smo pač samostojna, profesionalna služba z jasnimi standardi - ko preko Centra (112) ali direktno od očividcev dobimo obvestilo o potrebi po nujni intervenciji, vsa ekipa (zdravnik, tehnik ali sestra in voznik reševalec) steče do rešilca in z opozorilnimi znaki v najkrajšem možnem času z vso potrebno opremo doseže mesto nesreče. Če je potrebna pomoč sosednjih enot ali HNMP pa imamo tudi jasne protokole hitrega ukrepanja. Skratka profesionalen sistem odzivanja. Seveda to velja za terene, ki so dostopni službi NMP.

 

Dobro urejena zavarovalna politika je verjetno osnova za celo zadevo. V katerih primerih bi reševani načelno morali sami nositi stroške le-tega?
Zaenkrat se stroški gorskega reševanja krijejo solidarno, iz državnega proračuna, helikopterski prevozi v primeru poškodb in bolezni konkretno iz zdravstvene blagajne (ZZZS). To ima dobre in slabe plati, po eni strani je pomoč za reševance zagotovljena brez njihovih stroškov, po drugi strani se dogajajo tudi malomarnosti ali celo zlorabe, za katere pa ni pošteno, da jih pokriva proračun, torej vsi državljani. Postopek za izterjavo stroškov pri gorskem reševanju v Sloveniji je zaenkrat redkost, večinoma v primerih očitne malomarnosti ali zlorabe.

 

So bili primeri v praksi, ko je reševani morali povrniti stroške reševanja? Se je končalo z zahtevkom ali je prišlo do plačila?
Skoraj vsako leto je bilo nekaj takih primerov, v zadnjih letih je bilo medijsko najbolj izpostavljeno reševanje v Špiku, ko sta ob poslabšanju vremena plezalca obtičala v steni in ju je rešila dežurna helikopterska ekipa. Izidov zahtevkov ne spremljam, to je stvar organizacije in države, reševalci se ne sprašujemo ali gremo reševat pijanca, ki se je potolkel po lastni krivdi ali pa nekoga, ki je povsem nepričakovano zbolel. Ko je potrebna pomoč, ni selekcije, o vzrokih se sprašujemo po opravljenem delu.

 

Verjetno je težko govoriti o tem, morda tudi neetično, pa vendarle - najtežji primer reševanja?
Veliko je bilo zelo zahtevnih reševanj, tako tehnično, telesno in duševno. Najtežje je pri težko poškodovanih ali hudo bolnih, umirajočih ali mrtvih, še posebej, če gre za znance, soplezalce in prijatelje ali otroke. To je duševno najbolj obremenjujoče že med samo intervencijo, ima pa seveda posledice tudi kasneje.

 

Kaj čuti človek, ko prileti več sto metrov po zraku, kakšen je "stik" s steno? Vem, precej teoretično vprašanje, mogoče bi znal vsaj približno odgovoriti. Konec koncev si tudi sam »rad« preizkušal meje možnega ...
Osebne izkušnje več sto metrskega padca, ki se konča na trdih tleh nimam, sicer midva ne bi imela tega intervjuja. Najdalj sem doslej padel 60 metrov globoko med smučanjem v severni steni Begunjščice in se grdo polomil. Dokler se že polomljen nisem nekako obdržal v snežni strmini še visoko v steni, nisem vedel ali se bom ubil ali preživel.. Večkrat sem strmoglavil z zmajem in padalom, nekajkrat celo brez rezervnega padala, a sem se pred usodnim trkom v tla vedno nekako izvlekel, pričakovanje usodnega trka pa je bilo skrajno neprijetno. Seveda pa vsi poznamo poročila o lepih, celo ekstatičnih doživetjih med padanjem v verjetno smrt. Verjamem, da je nekaj na tem, najbrž pa ni pravilo.

 

Glavni razlogi nesreč tako poleti kot pozimi so zdrsi in padci. Vendar se pozimi največ govori o plazovih.
Plazovi so v naših gorah za enkrat med redkejšimi vzroki nesreč, precej drugače je v Alpah.

 

Imamo pa prav tu veliko preventive: lavinske žolne, zračne blazine, … Kam gre razvoj, kaj ti priporočaš?
Osebno najbolj priporočam, taka so tudi uradna priporočila IKAR, uporabo plazovne zračne blazine (airbag) kot pripomočka, ki precej zmanjša možnost, da nas sneg v plazu zasuje in hkrati plazovno žolno, ki v primeru, da nas plaz vseeno zasuje, omogoča ustrezno opremljenim sopotnikom ali reševalcem, da nas hitro najdejo. Z uporabo obeh pripomočkov je stopnja preživetja v plazu največja, od posamičnih pripomočkov pa je stopnja preživetja največja pri airbagu, nekoliko nižja pa pri žolni. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi.

 

Kakšna je smrt pod plazom?
Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje – počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.

Plaz v južni steni Lotseja (1981) tik preden nas je oplazil. Če ne bi bili pripeti na fiksno vrv, bi nas razmetalo po ledeniku in pomedlo v razpoke.

Kaj lahko stori smučar, ki ga odnese plaz? Kakšne 2, 3 sekunde morda lahko kaj ukrene…
Dokler še lahko stoji na nogah oziroma lahko smuča, naj poskuša čim hitreje odsmučati iz območja plazu. Ko ga plaz zajame, je potrebno odpeti ali sneti vso opremo (smuči, palice, nahrbtnik, razen če nimamo takega z airbagom). To seveda ni enostavno. Če ima airbag, naj ga takoj sproži. Ko nas nosi plaz, naj bi se s plavalnimi gibi skušali obdržati na površju in hkrati ščitili glavo in vratno hrbtenico, kar je v divjajoči snežni gmoti dostikrat težko ali nemogoče. Zelo pomembno pa je, da si preden se plaz zaustavi in nas dokončno zasuje, naredimo pred obrazom čim večji prostor za dihanje, od tega je lahko odvisno naše preživetje.

 

Kot zdravnik drugače gledaš na »ekstremne« športe kot bi sicer? Tvegajo zdravniki več ali manj?
Kot dolgoletni vrhunski alpinist in alpinistični smučar gledam na ekstremne športe z določeno naklonjenostjo, vendar imam občutek, da se je večina aktivnosti izrodila v smeri nastopaštva, medijske in seveda sponzorske pozornosti za vsako ceno, tveganja, ki je samo sebi namen, dosežkov zaradi dosežkov. Kot zdravnik in gorski reševalec pa na ekstremne športe seveda gledam tudi iz tega zornega kota, ker dobro vem, kakšne so posledice po dolgoletnem ukvarjanju z vrhunskim ali »ekstremnim« športom in kakšne so posledice po napakah ali nesrečah. Sam v zadnjem tvegam precej manj, kot sem včasih, razlogov za to je veliko, od staranja do množice razmesarjenih trupel, ki sem jih moral pobirati po gorah, seveda pa imam sedaj tudi nekoliko drugačne življenjske prioritete in ambicije. Še najbolj tvegana od vseh mojih sedanjih aktivnosti se mi zdi gorsko reševanje, predvsem zato, ker imamo zaradi velike želje pomagati pogosto zelo visok prag za tveganje, še bolj pa zato, ker reševanje pomeni sodelovanje več ljudi, od katerih lahko vsak stori napako, pa tudi precej tehnike, ki tudi lahko odpove, obojega pa ne morem imeti v celoti pod kontrolo.

 

V vrhunskem športu je doping nekaj, kar visi v zraku. Najboljši atleti, kolesarji, plavalci …, se marsikomu zdijo komaj še verodostojni. Kako je s tem v alpinizmu, nekje nad 8000 metrov, ko gre za preživetje ali zgolj uspešen vzpon? Kolikor vem, so tudi slovenski alpinisti že imeli s seboj v nahrbtniku substance, za vsak slučaj.
Ponosen sem na to, da nikoli v življenju nisem uporabil dopinga, še posebej ob spoznanju, kako velik odstotek alpinistov, pa ne samo vrhunskih, posega po dopingu v različnih oblikah. Ko sem pred nekaj leti začel brati tovrstna poročila in članke, sem bil šokiran. Čeprav sem kot zdravnik in vrhunski alpinist precej vedel o teh stvareh, mi niti na misel ni prišlo, da bi jih uporabljal, naivno sem tudi mislil, da je to v alpinizmu kot visoko etični dejavnosti večinoma tabu, da se uporablja redko ali izjemoma, na primer kadar gre za preživetje, ne pa za rezultate. Edinkrat, ko sem imel za vsak slučaj, če bi šlo za biti ali ne biti, v nahrbtniku par tabletk, ki so sodile med blaga poživila, je bilo na zimskem Daulagiriju, vendar čeprav je šlo za noro zgodbo, ki nas je postavila na mejo preživetja, jih nisem uporabil. Iz številnih, predvsem etičnih razlogov, ne odobravam uporabe poživil ne v alpinizmu ne kjerkoli drugje, saj gre poenostavljeno rečeno za nepošteno, zdravju škodljivo zlorabo substanc za krepitev ega, ki je itak med največjimi sovražniki človekovega razvoja, predvsem mentalnega in duhovnega.

Na vrhu Gašerbruma 1 (8068m) tik pred prvenstvenim smučanjem po S steni z Markom Čarom. Brez dopinga, seveda. Marko je sicer na vrh prinesel eno pločevinko Red Bulla, ki je bil njegov sponzor, vendar je tekočina seveda zmrznila in je bila neuporabna. Foto: Marko Čar.

 

Za kakšna poročila je šlo, nad čem si bil šokiran?
Na primer, nad statistiko, kakšen odstotek »navadnih« gornikov, ne vrhunskih alpinistov, uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.

 

Par tabletk v nahrbtniku … je stvar tako preprosta?
Seveda ne. Poživil je mnogo vrst, z zelo različnimi mehanizmi delovanja in učinki, od takih, ki ti dajo možnost da postrgaš še kakšno rezervo v organizmu, ki je zavestno nisi mogel, do takih z drugačnimi načini delovanja. Nekaj povsem drugega, ne po etični pač pa po praktični plati, je uporabljati poživila v »kontroliranem« okolju npr. atletskega stadiona, na toplem in varnem, kot npr. v gorah, v hudem mrazu, ob dehidraciji in drugih okoliščinah…Odločno odsvetujem, tako iz etičnih kot iz zdravstvenih razlogov.

 

Kaj potem priporočaš, ko so izčrpane vse druge možnosti? Avtogeni trening, "dialog" s steno, posebno prehrano, vegetarijanstvo mogoče?                      Stvari so zelo individualne, od prehrane, hidracije, treninga, do bolj duhovnih in »duhovnih« pristopov. Jaz sem vegetarijanec zaradi etičnih razlogov, ne pa zaradi tega, ker bi mislil,da je vegetarijanska prehrana bistveno boljša za alpinizem od mešane. Seveda pa je bolj zdrava in omogoča tudi ukvarjanje z alpinizmom, tudi z vrhunskim. Intrapsihične in duhovne rezerve v človeku pa so skoraj neomejene, le zelo težko je priti do njih.

Fotografije: arhiv Tomazin
Komentarji: 0   slike: 0


52 letni Haston do 9a
20. september 2009 @ 14:56 | Teme Plezanje.

Kot poroča dmmclimbing je Stevie Haston, eden od nespornih pionirjev dry toolinga in mix plezanja, opravil prvi prosti vzpon Descente Lolitta v Grotte de Sabart v Ariege, Francija. 30 metrska smer je podaljšek zelo previsne 8c+, ki jo je Haston preplezal prejšnje leto. Nova smer je zdaj ocenjena z 9a. Po vzponu je Haston komentiral : "Talent me ni potegnil čez to smer, trdo delo me je. In decembra 2008 sem si zaslužil redpoint".

Haston je očitno v odlični formi - pred nekaj tedni je prvi preplezal Bam Bam, psihološko E8 v Craig Dorys v Walesu. S tem je še enkrat dokazal, da je eden največjih britanskih večnamenskih plezalcev. Nič ne pomeni, da je Haston star 52 let in, kot Manolo, ne kaže nobenih znakov upočasnitve. Nasprotno, Anglež se je že osredotočil na nov projekt, verjetno 9a+...

"Smer bi moraI preplezati že lani, pa ni šlo. Po dieti s 700 kalorijami na dan sem prišel na 66 kg in to je bilo dovolj za uspeh. Res, da to ni najbolj zdravo, za plezanje na tej stopnji pa nujno."

Komentarji: 0   slike: 0


Dean Poter: rekordni BASE jump z Eigerja
11. september 2009 @ 07:00 | Teme Plezanje.

Dean Poter in družba so 7. septembra posneli rekorden skok z Eigerja. Pilot helikopterja, ki mu je BASE blizu že deset let, je dejal da takšnega skoka še ni videl in Deanu nadel ime The Eagle.
"Sposobnosti tega pilota so neverjetne", pravi Dean. "Letel je 30 metrov stran od mene, po telesu sem lahko čutil zvok propelerja. Par dni nazaj je prijatelj nameraval z ''wingsuitom'' letet skozi luknjo, ki jo je za dober meter zgrešil in se smrtno ponesrečil. Samo letos sem izgubil šest prijateljev. To mi daje vedeti da nisem večen. Še vedno se bližam končni težavnosti zato za varnost, naredim vse kar je v moji moči …"

Več na prana.com

Komentarji: 0   slike: 0


Mountain Hardwear Academy
29. avgust 2009 @ 10:31 | Teme Plezanje, Popotništvo.

5.Odprava                                 

Gorska akdemija se nadaljuje. Tokrat v Tagiji...

                                      

Z rdeče v globoko vijolično prelivajoča se pokrajina, ogromen apnenčast kamnolom in strme smeri… celodnevna vožnja v Marakeš, 3 ure hoje in mnogo Berberskih mostov. Prispemo v Tagijo, za 5. avanturo Gorske akademije.

V desetih dneh so imeli kandidati širok izbor smeri: včasih težje gibe skozi kompakten in strm del stene po pokah, strehah, na klasično varovanje s frendi in zatiči ponekod tudi svedri.

 

 

Plezanje tu je precej zahtevno. Celo najlažje smeri zahtevajo 6. stopnjo in ''mentalno silo''! Baraka, klasična 680 metrska smer v Z steni Oujdad-a. Casacade(Slap) slaven po svoji odlični liniji. Le Rêve d'Aïcha, Canyon Apache… Vse to so bile osupljive smeri, precej strme. Naše mladeniče je bilo malo strah da vrha mogoče ne bodo osvojili, pa so vsi preizkusili svoje zmogljivosti in na koncu tedna so bili izčrpani ampak ponosni na dosežke.

 

 

Kot nam je Corne povedal: ''Do 6. raztežaja Canyon Apache-ja, je šlo vse precej gladko, lepi gibi na izvrstni

skali. Na tem delu pa so gibi postali kočljivi in zahtevali moč in tehnično iznajdljivost obenem. Da sem ostal miren in osredotočen sem v mislih bil velike bitke, med visenjem na prstih 200 metrov nad deročo reko v dolini. Ko sem končno dosegel štant sem bil dokončno izčrpan in resnično zadoščen.''

 

 

 

Edina slabost: zelo ostra skala v Tagiji ni pustila možnosti da bi na prstih ostalo kaj od kože… Kot je Avstrijec Benjamin razložil med spiranjem krvi z rok: ''Skale tu so tako ostre, da so bile moje roke, po nekaj dneh, kot bi jih potegnil iz mikserja.''

 

 

 

 

 

 

Plezanje pa ni bil edini cilj odprave, v desetih dneh naj bi se plezalci združili v drugačni kulturi, načinu življenja-v drugem svetu.''Po celem tednu plezanja se počutim utrujeno in izčrpano, obraz imam od sonca opečen, lasje pa so postali dreadlocksi, pod nohti imam zemljo, opraskano kožo, bolečine v sklepih, umazane obleke, iz nosu mi lije, plezalke uničene zaradi ostre skale... pa boste v mojih očeh vseeno našli tisti sijaj ko me vprašate o Tagiji. Nasmeh bo zrasel na obrazu, ko se je bom spominjala-tiste majhne vasice na koncu sveta. Domačinov ne bom pozabila. So nekaj posebnega-še posebej otroci. Prav tako so nogometne tekme v popoldnevu, čuden trg v Zaouiat-u, meni nerazumljiva Berberščina postali nepozabni. Med oddihom v Tagiji smo spet našli svoje korenine izpred 100 in več let. Domov smo prišli polni lepih vtisov in drugih-uporabnih navad, dobre volje, prijateljski. Pa bi človek rekel, da je šlo samo za odmor. V naši družbi moraš bit v ponedeljek polno pripravljen na ljudi-ni druge. Po tem sem bolj sproščena in si svet počasi vzamem če mi je prenaporen.'' Je povedala Patrizia (Nemčija)

Ferran (Španija) povzema: To je možnost da malo spremenimo svoja življenja in postanemo dovzetnejši.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Greenspit 8b+, najtežja EU poč
26. avgust 2009 @ 16:16 | Teme Plezanje.

Če je Voie Petit v Grand Capucin najtežja visokogorska smer v Evropi, o čemer smo pisali v eni prejšnjih objav, je Greenspit najtežja evropska poč. Obe sta pred kratkim doživeli svoj tretji prosti vzpon.

Val di Melo in Valle dell Orco sta granitni plezališči v severni Italijo, tik ob meji s Švico. Veljata za evropske Yosemite, saj ponujata celo vrsto poči v odličnem granitu. Prva med njimi je prav gotovo Greenspit, 12 metrska horizontalna poč, ki se jo že uvršča v kategorijo »offwidh«. To so neugodne široke poči, ki se jih pleza z gvozdenjem rok, pesti in prstov. S svedrovci je bila opremljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

 

Tretji vzpon v Greenspit, 8b+ 

 

 

Leta 2003 je Švicar Didier Berthod odstranil 5 svedrovcev, namestil friende, jo preplezal in ocenil 8b+. Oktobra 2005 se je vrnil in jo preplezal še s sprotnim nameščanjem varovanja. S tem je smer bila preplezana tako, kot je treba. Ime odraža zeleno naravo pristopa k plezanju. Lani je Belgijec Nicolas Favrese opravil drugi vzpon (potreboval je vsega dva dni), tretjo ponovitev pa je to poletje opravil Anglež Tom Randall. Greenspit velja za drugo najtežjo trad smer v celinskem delu Evrope. Plezanje s tradicionalnim varovanjem, to je s sprotnim nameščanjem friendov in zatičev, vedno bolj pridobiva na veljavi in je neke vrste odgovor na poplavo svedrovcev in visenja na vrvi.

Nicolas Favrese. "To je resnično fantastična in zelo unikatna smer za Evropo. Ne morem verjeti, da sem prvi, ki jo je ponovil. It's so classic!"

Komentarji: 0   slike: 0


Grand Capucin 8b
23. avgust 2009 @ 14:28 | Teme Plezanje.

DMM na svoji spletni strani poroča, da sta njihova plezalca Ben Bransby and James McHaffie ponovila Voie Petit v Grand Capucinu. Gre za najtežjo visoko ležečo smer v Evropi, ki jo prvi preplezal Arnaud Petit in prosto ponovil Alexander Huber.

8b na najvišji ravni: oražen granit, bel sneg, modro nebo... 

 

 

 

3838 metrov visoki Grand Capucin ni med najvišjimi vrhovi v masivu Mont Blanca, s svojo 450 metrov visoko jugovzhodno steno pa je velik izziv za alpiniste. Prvi vzpon je pred več kot 50 leti opravil veliki Walter Bonatti. Leta 1997 sta Francoza Arnaud Petit in Stefanie Bodet potegnila novo linijo. Varovala sta se na tradicionalen »čisti« način, le najtežji raztežaj sta opremila s klini in svedrovci. 40 metrov visoko pravokotno zajedo z veliko 4 metrsko streho na koncu je Peit sicer prosto preplezal po delih, ni pa povezal gibov. Šele poleti 2005 je to uspelo Alexandru Huberju. Voie Petit je ocenil z 8b, 450 metrov, 16 raztežajev. »Ko imaš streho in ves ključni raztežaj pod sabo še ni konec. Čaka te še en raztežaj najboljšega granita s težavami 8a. To je najtežja smer na tej višini v Evropi.«

A. Huber med 1.PP Voie Petit

 

 

 

 

Smer je kasneje prosto ponovila češka naveza, Angleža pa sta tako opravila šele tretjo prosto ponovitev.

Komentarji: 0   slike: 0


M. Čufar: V steni vedno spim na zunanji strani postelje
16. avgust 2009 @ 16:25 | Teme Plezanje, ProMo Intervju.

Martina, ti si plezalka. Bi rekel, da je to najboljši opis zate. Plezaš veliko, že dolgo časa, povsod po svetu, v vseh kamninah. Predvsem pa plezaš zelo dobro. Vendar ne bova govorila o "naslednjem" oprimku in "naslednjem" gibu. Življenje je vendarle več kot to. Ali ni?
V določenih trenutkih, v smeri, ki jo hočeš preplezati, se zdi da je res vse kar šteje naslednji grif. Sicer pa je plezanje mnogo več. Je način življenja in hkrati šola zanj. Je nekaj, kar je oblikovalo mojo osebnost in pogled na svet. Plezanje je preizkušnje, so avanture, je širjenje obzorij, je spoznavanje dežel, ljudi, predvsem pa deljenje doživetij z velikim številom plezalnih navdušencev z vsega sveta. Če srečam plezalce, se vedno počutim domače, kljub jezikovnim oviram, se s kretnjami rok najde skupni jezik.

So trenutki, ko šteje le nasljedni grif. Bouldering v Zionu.

Kaj praviš na »naključnega« opazovalca, ki pade v plezalno debato in mu ni nič jasno: toliko besed in kretenj o nekem metru skale v neki steni bog ve kje? Je ozek in omejen on ali kdo drug?
Ja, sem si tudi sama že večkrat postavila to vprašanje. Ampak o tem se je tako dobro pogovarjati! O podrobnostih, poslušati občutke drugih na določenih gibih, spraševati za rešitve problemov. Teh debat se nikoli ne naveličam. Kdor nas posluša in gleda si gotovo misli, da nismo čisto normalni. A mislim, da ima vsak človek v življenju vsaj eno področje, kjer pade v podobno podrobne debate, npr. nekateri o avtomobilih, drugi o delnicah, tretji o jadrnicah…

Torej, si plezalka. Potovanja, čudovite stene, življenje v naravi, spoznavanje ljudi, občutek vrhunske forme in uspeha. Kakšna je cena takšnega življenskega sloga?
Naj te dopolnim - po novem sem tudi padalka. V tem letu, ko se ukvarjam s padalstvom, sem ugotovila, da je plezanje res zastonj, čeprav nikoli ne računam, koliko me stane moj plezalni življenjski slog. Najdražji je prevoz, letalske karte ali cestnine in bencin. Spanje, sploh če poznaš veliko plezalcev po svetu, sploh ni drago. Opremo večinoma dobim od sponzorjev, le preden sem šla prvič v Ameriko je bil malo večji zalogaj kupiti dva seta frendov in nekaj big wall opreme in toplih oblačil.

"Handcrack", Martinina najljubša širina poči.

Nisem mislil te vrste »ceno«. 
Moram razmisliti, je nekaj … Posledica tega, da je plezanje že dvajset let številka 1 v mojem življenju, je verjetno to, da nimam fanta. Resda večinoma plezam s fanti, a razen dveh me je z njimi vedno povezovala le strast do plezanja. Zdaj pa sem v letih, ko imajo moji vrstniki že po enega ali dva otroka in priznam, da jim zavidam. A verjamem, da bo tudi zame prišel čas.

 

Pri tistih dveh, kjer ni bila le strast do plezanja ... se je končalo zaradi različnih pogledov na količino in pomen plezanja v življenju?
Predvsem zaradi razdalje, do Francije in Amerike.

Bi znala živeti z nekom, ki ni plezalec?
»Nikoli ne reci nikoli«. Ne bom rekla ne, ker vem, da se življenje lahko zelo hitro obrne. Če že ne bi bil plezalec, bi moral biti vsaj športnik, avanturist. Nekdo, ki bi razumel kako močna je lahko strast do nekega športa, do plezanja. Sicer pa kdaj prav prija biti v družbi nekoga, ki nima pojma o plezanju in so teme pogovorov druge kot gibi in ocene.

Separate Reallity 5.12a, sprejemni izpit v Yosemite Vally. Proti koncu strehe poč postane zelo neugodna.

Je plezalec obsojen na življenje v šotorih, v avtomobilih?
Meni plezalski way of life res ustreza. Ne sicer ekstremni, da bi ves čas spala nekje pod stenami v prahu ali vsa zvita v premajhnem avtu, kdaj pa kdaj pa je tudi to del avanture. Če je lepo vreme in ni preveč mraz, mi je kamp veliko bolj udoben od hotela. Ko postavim šotor, kjerkoli že sem, se takoj počutim kot doma. Pozimi je drugače. Raje plačam malo več in spim na suhem in toplem, sploh ker so noči dolge.

Kakšna so tvoja vračanja domov? Po mesecu ali dveh plezanja v nekem drugem svetu gledaš zviška na "povprečneže" z ustaljenim vsakdanom ali se počutiš nekako otožno, ker ne veš kaj pravzaprav sedaj?
Najprej sem res malo zgubljena, z glavo še v preteklosti, v stenah, ki sem jih preplezala. Ponavadi tudi nimam novih ciljev, zato nekaj dni traja, da padem v domačo rutino, ki mi pa hitro postane dolgočasna in začenjajo se rojevati novi projekti. Kako gledam na druge? Nikakor ne zviška. Občudujem jih, da zmorejo živeti v tako ustaljenem ritmu. Predvsem tiste, ki imajo redno službo in poleg tega še vrhunsko plezajo. Hkrati se zavedam, kako veliko srečo imam, da sem zaposlena v Slovenski Vojski, kar mi omogoča, da lahko živim »po stenah sveta«.

Lahko brez stalnih potovanj, nekakšnega nomadstva, plezalec sploh izkoristi svoje potenciale, lahko napreduje?
Jaz mislim, da. Saj na začetku kariere nisem toliko potovala. Tudi naše tekmovalke trenirajo večinoma v domačih logih, na umetnih stenah in napredek v zadnjih letih je več kot očiten. Problem je, ko enkrat greš v tujino in vidiš, kakšen ogromen potencial za plezanje tam obstaja! In ko jih enkrat začneš odkrivati, se ti jih pokaže še več. In potem enostavno ne moreš zdržati doma. Osebno najbolj napredujem in najbolje plezam, ko sem nekje v popolnoma novem okolju, ko sem navdušena nad stenami, ko mi duša kar gori v pričakovanju naslednjega plezalnega dne. Tega doma, kjer vse poznam na pamet, ne občutim. In tako ne morem izkoristiti vsega potenciala. Vse je v glavi, v motivaciji.

Pogled s ceste v steno.

 

Si odgovorila, čeprav se vprašanje ni nanašalo na tekmovalno plezanje, kjer gre vendarle za običajen šport in ne za način življenja. Ti se v zadnjem obdobju vedno bolj posvečaš tudi jogi. Kakšen poseben razlog ali povod?
Z jogo se pravzaprav ukvarjam že zelo dolgo, a ne tako resno kot v zadnjih letih. Že leta 92 sem si kupila knjigo o hatha jogi in sama delala različne položaje, asane. A to je bilo bolj kot stretching. V tem res uživam in ga ne delam z namenom da bi bila boljša v plezanju. Bolj resno sem v kontakt z jogo prišla leta 2005 v Franciji, ker sem dva tedna stanovala pri jogiju. Na tekmah za svetovni pokal nam je serviral Yogi čaj in me povabil, da lahko kadarkoli pridem v Grenobel trenirat, ker živi čisto blizu plezalnega centra. On je vsako jutro ob petih začel z jogo, ki je bila popolnoma drugačna od Hatha joge. Zanimalo me je kaj počne in sem se mu pridružila. Bila mi je izziv, ker me je vsak dan vse bolelo. In začutila sem, da bi bilo to zame. Kundalini joga je bolj celostna, vaje so bolj dinamične, več je tudi meditacij, petja mantr, ki mi sprva niso bile všeč, a ko se jim prepustiš, zaznaš pozitiven učinek. Zdaj si ne predstavljam dneva brez jutranje joge! Postala mi je stil življenja. Letos sem naredila intenzivni tečaj za učitelja kundalini joge. Bilo je naporno, še posebej zadnji teden v Franciji, a spoznala sem, da telo zmore veliko več, kot mislimo. Upam, da bom to znala prenesti tudi v plezanje. Da se mi ne bo zdelo, da kakega giba ne zmorem, ker sem premajhna ali prešvoh.

Torej postaja zate joga že enakovredna plezanju?
Življenja ne moremo tako enostavno popredalčkati. Če malo zafilozofiram; pomen besede joga v sanskrtu pomeni združitev. Mislim, da z izkušnjami iz plezanja dopolnjujem tiste iz joge in obratno. Predvsem me je joga naučila prisluhniti sebi, živeti s tokom in slediti intuiciji. Kar je za plezanje in za življenje nasploh zelo pomembno.

Joga v »fizičnem« smislu (gibljivost, dihanje, koncentracija) ti očitno ne bo dovolj, podajaš se v iskanje globljih odgovorov?
Začelo se je na fizičnem nivoju, zdaj pa spoznavam druge nivoje. A tu sem še začetnik. Sem namreč tip človeka, ki se mora stalno gibati, če ne imam občutek, da je dan izgubljen. Če se ne prešvicam, nisem naredila nič. Zdaj sem našla smisel tudi v sedenju, v meditacijah in dihalnih vajah. V bistvu me je življenje kar malo na silo ustavilo. Ko sem se pritoževala, ker smo dobili domače naloge s polurnimi ali daljšimi meditacijami, sem si poškodovala koleno. Ko sem bila spet mobilna in sem hotela vse nadoknaditi, sem si zlomila gleženj. Z gipsom na nogi sem imela čas za razmislek.

Ali je učitelj joge poklic, ki ga želiš opravljati?
Vodja izobraževanje mi je rekel, da bi bila zelo dobra učiteljica joge in bom zagotovo poskusila. Idelano bi bilo, da bi to povezala s kakšnimi plezalnimi potovanji in »yogi spirit« širila med plezalci. Si ne predstavljam, da bi imela nek ustaljen urnik vadbe v kakšni telovadnici.

Zaposlena si v Slovenski vojski, boš poskusila s kakšno demonstracijo joge med vojaki?
Tega si pa ne predstavljam najbolj, delati jogo v uniformi.

Misliš, da plezalne veščine slovenski vojak bolj potrebuje?
Tisti iz gorske šole vsekakor. Športnike v vojski potrebujejo bolj za promocijske namene, čeprav je Silvo Karo že nekajkrat organiziral plezalni športni dan za uslužbence. Plezali so v Črnem Kalu, enkrat celo v veliki osapski steni, a tam jih je bilo strah. Umetna stena je zdaj tudi v vojašnici Franc Rozman Stane v Ljubljani, tako da se vojaki s tem športom seznanijo.

Sicer si končala Fakulteto za šport, v diplomski nalogi si obdelala poškodbe pri športnem plezanju. Nimaš ambicije, da bi to znanje posredovala naprej? Je kaj povpraševanje?
Moja diplomska naloga je kar uporabna, del nje je postal obvezno gradivo za trenerje športnega plezanja, tako da sem znanje dobro posredovala naprej. Dobivam tudi mnogo vprašanj od plezalcev, ki se poškodujejo. »Martina, mene pa boli prst, kaj misliš da je, ali lahko plezam…«. Pomagam po najboljših močeh, a pač nisem zdravnik, zato vsakega, kjer se sliši da gre za resno poškodbo napotim h zdravniku. Sama nisem imela veliko poškodb, me je pa to področje zanimalo in sem ga kar dobro naštudirala. Predvsem razne preventivne vaje.

Kako potemtakem gledaš na trening? Zdi se mi, da si prva med tistimi, ki zagovarjajo le plezanje in nisi navdušena nad ločenim treningom moči.
Točno, mislim,da je plezanje najboljši trening za plezanje. Seveda na čim več različnih stenah, umetnih in naravnih, v previsih, v platkah, v kapnikih, na balvanih, po poličkah in po »musavcih«. Dobrodošli so tudi nadomestki v obliki plezalnih desk, campus boarda. Trening v fitnesu je izguba časa in energije. Mišice pri plezanje nikoli ne delujejo tako omejeno kot na fitnes napravah. Tudi gimnastiki, ki morajo tako kot plezalci obvladati svoje telo, trenirajo za moč le z lastno težo. Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan ne gresta nikoli v fitnes. Torej, vaje za moč in uravnovešenje mišic da, a vse le z lastno težo in s prostimi ročkami ter elastikami, s katerimi aktiviramo več mišic.

Začela si kot tekmovalka, nadaljevala kot športna plezalka, bila si svetovna prvakinja. Danes te privlačijo velike stene in še posebej El Capitan. Proste ponovitve velikih tehničnih smeri so kombinacija športnih izzivov in pustolovščine. Težavnostna lestvica ti ni več motiv. Meni je pri smeri vedno pomembna linija, videz, razgibanost, barve. Tudi ime mi je pomembno, zato sem kar razočarana, če splezam kakšno lepo smer in je brez imena. Ocena je seveda tisti faktor, ki ti približno pove, koliko se boš moral za smer potruditi. A že zdavnaj sem ugotovila, da so ocene le ocene in ne povedo koliko truda in treninga si moral vložiti v smer. V počeh so ocene še bolj relativne. Nekdo z velikimi dlanmi, se bo čez poko v širini pesti sprehodil, punce ali kdo z manjšimi dlanmi, se bo pa boril z kajlanjem obeh rok naenkrat in se namučil kot v kakšni 8a. Vsaj meni se je to dogajalo.

Povej kaj o El Capu.
Joj, o El Capitanu bi lahko napisala celo knjigo, to je res stena vseh sten! Stena ima eno posebno energijo. Ko sem prvič stala pod njo so šli kar mravljinci po meni. Neverjetna masa kompaktnega granita, tisoč metrov vertikale in pod vrhom še pas previsov. Če jo pogledaš od daleč ima na sredini srce. Verjamem, da ni le naključna oblika.

Kaj pa je?
Je kot živo bitje. V El Ninu sem bila v težkih raztežajih tolikokrat na meji padca, v bistvu sem se videla že v zraku, a sem se čudežno obdržala na oprimkih. Kot bi se stena odločila, da me bo obdržala na sebi. Seveda so trenutki, ko sem jo preklinjala, ko se je vrv kje zataknila, ko je bilo mraz, a to sem vzela kot lekcije potrpežljivosti. Če hočeš osvojiti srce nekoga, se moraš za to zelo potruditi.

El Capovo srce. Da ga osvojiš, se je potrebno zelo potruditi.

Kakšne so v El Capu poči in kakšne so plate?
Poči so vseh možnih širin, za konice prstov ali še to ne (Great Roof v Nosu), do neskončnih širokih poči off widthov (Monster off width). Kamini so mi najbolj strašni, ker večinoma ne moreš namestiti varovanja in jih praktično soliraš. Nekajkrat me je bilo pošteno strah, saj sem imela občutek, da se bom, če padem, zakajlala nekje v globinah in me ne bodo dobili ven. Plate sem sprava malo podcenjevala, ker sem mislila, da jih v primerjavi s počmi veliko bolje obvladam. A so mi takoj dale vedeti, da se z njimi v El Capi ni za hecat. V Free Blaster-ju sem se v 6c suvereno »stresla«, ker sem šla malo prehitro. A vsega se navadiš in v El Ninu sem že lezla do 8a+ v ploščah in do 7c+ v ozkih počeh.

Izgubljena v granitu.

 

Smeri so visoke od 600 do 1000 metrov, število raztežajev je med 30 in 60?
To je El Capitan! Sprva se ti sploh ne zdi tako velik, sploh ker so že smreke ob vznožju veliko večje, kot smo jih navajeni v Evropi. A ko začneš plezati, kar ni konca. Ko misliš, da si že nekje visoko, prideš čez previs in je nad tabo še vedno nekaj sto metrov granita. 60 raztežajev mislim, da nima nobena smer, a jih je že nekaj čez 30 čez glavo, sploh če moraš za sabo vlačiti vso opremo.

To pomeni koliko dni plezanja?
Če si Hirayama ali Huber pomeni to dobri 2 uri in pol! Za normalne ljudi pa več dni. Če želiš smer splezati prosto gre seveda počasi, jaz sem v steni preživela enkrat šest in dvakrat po pet dni. Tehnično gre hitreje, seveda odvisno od težavnosti. Povprečno naveze za Nos, ki je najbolj popularen, rabijo tri dni. Tudi jaz sem ga tik pred odhodom šla »potehničarit«, brez prasic sva bila s soplezalcem Joshuom Cookom čez v 18 urah. Omenila bi še »vesoljske« dosežke domačinov. Tommy Caldwell preplezal prosto Nos in potem še Freeriderja v enem dnevu! Skupaj kar 69 raztežajev. Ali nedavni podvig Lea Houldinga in Seana Learyja. V 20 urah sta prosto preplezala Freeriderja v El Capitanu in Regular Route v Half Domu, že samo dostop za normalnega človeka pa traja 3h! Vse skupaj sta povezala z BASE skokom z vrha.

El Nino, 21 raztežaj.

Koliko ljudi je istočasno v steni in koliko v posamezni smeri?
Čez Nos se v glavni sezoni valijo cele procesije. A se jih veliko obrne že na prvi tretjini, ker spoznajo, da niso dobro pripravljeni. Tudi Freerider je popularna smer, ko sem bila tam leta 2007 je bilo v smeri po šest ali sedem navez. Nekateri so študirali od zgoraj, drugi od spodaj, tako da je bila cela smer v fiksnih vrveh. Nič kaj etično. Jaz sem plezala bolj osamljene smeri. Najprej Goldengate, potem pa dvakrat El Nino. Samo enkrat smo imeli malo gužve na policah, ko je naveza štirih plezala North American Wall, ki se križa z El Ninom. A je bilo fajn imeti malo družbe, sploh tisti dan, ko je snežilo in smo cel dan čepeli na porta ledgih.

Sliši se razburlivo in romantično, viseti cel teden v steni, se zbujati v viseči postelji sredi vertikale. Kako pa izgleda to v praksi? Posteljo, hrano, vodo .. , vse se tovori s seboj in prasica ni imena dobila kar tako.
Kot si rekel, romantično in super je, ko ležiš na porta ledgu in gledaš zvezde nad sabo in lučke drugih navez v steni. Ko po celem dnevu naporov nekaj toplega poješ in popiješ. V bistvu je to edini pravi počitek v steni, pa še tam moraš ves čas paziti, da ti kaj iz rok ne pade. Leta 2007 se mi je priprava prasic, nošenje stvari pod steno in potem vlečenje po steni navzgor še zdelo romantično. Po nekaj raztežajih je postalo nujno zlo. To delo ti res vzame največ energije, še posebej, če tehnike ne obvladaš najbolje. Jaz sem imela o srečo, da sem šla prvič v steno z izkušenim lokalnim plezalcem Seanom Learyjem, ki mi je pokazal, kako se stvari streže. A še vedno je težko. Če je le kje kak rob, se zanj gotovo zatakne. Po zadnjem vzponu čez El Nino eno leto niti pomisliti nisem mogla na prasice in na to, da bi šla spet tja. Zdaj sem že malo pozabila in v glavi imam le »romantiko«, tako da me spet vleče nazaj.

Promet v steni.

Hiteti verjetno nima smisla, to je domena enodnevnih vzponov. Bolje si je vzeti čas in uživati, se prebuditi s sončnimi žarki, si privoščiti obilen zajtrk, ...??
Če bi hotel hiteti, bi bilo potrebno opremo in vodo zmanjšati na minimum, ali pa kot počnejo nekatere naveze, z vrha stene na policah pustiti določene zaloge. Jaz se nisem kaj obirala, pa sem za steno rabila pet oziroma šest dni. Raztežaji v Goldengate in El Ninu so namreč tako težki, da ne dopuščajo hitenja. Kakšnega je treba tudi malo naštudirati. Vmes je bil vedno planiran kak dan počitka, ki pa ga na koncu nikoli ni bilo. Čas v steni teče hitro, čeprav se je akcija vedno začela s svitom in končala v temi. Kar nekaj časa traja, da zjutraj poješ. Jaz sem se vedno prav basala z musliji, ker čez dan ni časa za kaj konkretnega. Potem je treba »spalnico, kuhinjo in stranišče« pospraviti nazaj v prasice, in se opremiti s friendi za prvi jutranji raztežaj, ki je vedno izziv, saj me je vsak dan kaj novega bolelo.

Ti spiš dobro v steni?
Jaz res uživam na porta ledgu in vedno super spim! Vedno na zunanji strani, da gledam v globino.

 

 

Soba z razgledom. Vedno na zunanji strani postelje.

Oprosti, kako pa izgleda opravljanje človeških potreb? V Yosemitih sem bil leta 1986 in če se prav spomnim so takrat »stvari« preprosto letele čez steno. Danes to ne bi bilo več sprejemljivo ...
Tega je bilo tudi mene pred prvim vzponom najbolj strah. Sploh ker sem soplezalca poznala šele dober teden. Na tleh je to neprijetna tema pogovora, v s steni pa postane vsakdanja. Zdaj je vse skupaj bolj urejeno kot v 80-ih letih. V trgovini kupiš vrečke z neke vrste peskom, ki vse skupaj malo razdišavi, zraven so še vlažilni robčki in papir, tako da po opravljeni potrebi vse skupaj zapreš z »zip lockom« in daš v posebno tubo, ki jo potem vlečeš za seboj gor po steni. Lulat greš pa še vedno v zrak oziroma po steni navzdol. Je kar zabavno, ko piha veter.

Ti nisi začela z najlažjimi smermi v steni (West Face 5.11d/7a ali Freerider 2.12b/7b), ampak si takoj poskusila Golden Gate 5.13b/8a in nadaljevala z El Ninom 5.13c/8a+. O tem smo že pisali. Ni ti veliko zmanjkalo, boš še poskusila?
Poskusila sem Goldengate, ki se na polovici stene odcepi od Salatheja. To je bil moja prva smer v Yosemitih in sem pravzaprav le spremljala Seana Leary-ja, ki je iskal partnerja pri svojem prostem vzponu. A potem seveda nisem tehničarila, ker ne znam in ker mi je prosto plezanje v krvi. Na dveh mestih ni šlo, a si tudi nisem vzela veliko časa, ker bi s tem zapravljala Seanov čas. Mani je bilo bistvo dobiti izkušnje in priti na vrh. Druga zgodba je El Nino, ki sem ga poskušala že dvakrat. Tam je bil moj cilj, da bi ga prosto preplezala. A mi je na treh mestih zmanjkalo, kljub študiranju. Zadnjič, ko sem imela nogo v gipsu in sem še enkrat prebrala knjigo Lynn Hill, sem se zamislila. Ona je dva metra stene študirala štiri dni! Jaz sem po pol ure »ugotovila«, da giba ne morem in sem šla naprej. A zdaj razmišljam, da bi mi z drugačno taktiko, mogoče z dostopom z vrha, uspelo najti rešitev. A za to rabim nekoga, ki bi bil prav tako motiviran za smer. Ne maram, da me nekdo le varuje. Super je, če oba v navezi študirata smer.

Soplezalec je poglavje zase, potreben je nekakšen »sparing partner«, dva dobra plezalca se nekako izključujeta. Najtežje raztežaje je po etiki treba voditi?
Ko sem plezala El Gigante in me je soplezalec le varoval, je bila energija prav čudna. Bolje je, če oba plezava. Na primer, ko sem bila v Hotelu Supramonte z Markom Lukičem, je vsak našel kakšno lažjo rešitev problema, tako da sva smer s skupnimi močmi dešifrirala. Najti soplezalca za El Capitan ni tako lahko, saj so potrebne določene izkušnje. A jaz sem imela vedno srečo. V Ameriko sem šla vedno brez soplezalca. Prvič je Sean našel mene, drugič sem jaz našla Josha v Campu IV.

Oglasi v Campu 4 so običajna praksa, Tommy Caldwell je tako našel soprogo ...
Bi bilo fajn, da bi vsak lahko na tak način našel svojega življenjskega sopotnika.
Jaz nikoli nisem pisala oglasov, je pa res, da je deska vedno polna. Nekdo prodaja opremo, drugi išče soplezalca, tretji prevoz do prvega večjega ali cenejšega supermarketa. Oba, tako Seana kot Josha sem srečala že v Utah-u, skupaj smo plezali poči. Res sem imela srečo, da sem se z obema zelo dobro razumela, saj je pozitivna energija v napornih dneh v steni še kako pomembna!

Če se vrnem k etiki, kaj je sedaj pravilno? Študij smeri z vrha je »mimo«. Preplezati raztežaj najprej tehnično in ga nato naštudirati pa je ok?
Kot sem že rekla, vsak svojo tehniko in etiko. Še vedno se smeri študira z vrha. Jaz sem se temu sicer izogibala, a po dveh neuspešnih vzponih v El Ninu, zgleda, da je to pameten način, da kolikor toliko spočita poskusim gibe, ki jih takrat nisem mogla in vidim, ali so izvedljivi ali ne. Seveda največ šteje vzpon od spodaj, po možnosti na pogled, s sprotnim nameščanjem varoval.

Če se že postavljajo visoki kriteriji, je potem dopustno predhodno namestiti friende in jebice? Prosta ponovitev s tem vendarle precej izgubi.
Preplezati raztežaj s prej nameščeno opremo je kot dan in noč v primerjavi s sprotnim nameščanjem. Teža frendov za pasom, taktika postavljanja varoval, opazovanje smeri nad sabo, katere velikosti frendov boš rabil, kako pogosto jih nameščati…to da smeri pravi čar. Zame raztežaj na tak način ni preplezan. In v Ameriki na splošno velja, da moraš varovala sam nameščati.

Nekoč so billi klini. Posledice v poči so dobro vidne. Serenity Crack 5.10c.

»Gear only« torej, takšno varovanje pa drži ali pa tudi ne. Je prosto plezanje v El Capu nevarno?
Po moje je bolj varno kot v naših gorah, ki so večinoma zelo krušljive. Granit omogoča zanesljivo varovanje, seveda če to znaš. Kot sem že rekla, nevarni kamini in off width-i. Če nimaš ogromnih friendov varovanja ni.

Do kam se bo šlo v El Capu? Vse smeri prosto? 9a s slabim varovanjem?
Mislim, da je prihodnost najprej v vzponih na pogled v že obstoječih smereh. Gotovo bodo pa lokalni plezalci in tisti, ki v »Dolini« živijo, poskušali prosto v vse več smereh. 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dve izmed velikih smeri (Nos in El Nino), ki sta že prosto ponovljeni. Veliko jih še čaka ...

In tvoji naslednji izzivi v El Capu ali kje drugje?
El Nino sem že omenila, a ne bom šla na silo. Čez eno ali dve leti. Počakala bom na pravi trenutek, na pravo formo, motivacijo in soplezalca. Je vedno v mojih mislih. Do takrat pa daljše smeri po v Dolomitih, kjer sem plezala šele enkrat. Tudi V Chamonixu sem letos 12 dni čakala na vreme. Še dobro da obstajajo previsna plezališča, kjer se da plezati v vsakem vremenu.

Opomba: Martina Čufar nosi oblačila Prana.

Komentarji: 0   slike: 0


Dovžanova soteska, 30 let prvih slovenskih sedmic
08. avgust 2009 @ 10:06 | Teme Alpinizem, Plezanje.

Leva, Desna, Ta vohka, Ta težka in še Ta dolga za povrh. Kaj je to? Ja, tako nepomembne so bile svoj čas te uboge smerce, da jim tržiški alpinisti še "pravih" imen niso namenili. Kdo bi se pred skoraj pol stoletja(!) v plezalnem vrtcu ukvarjal z imeni...

Zgornji del stene s sosednjega stolpa.









"Za strmo, skoraj 100 metrov visoko steno v Dovžanovi soteski mi je spomladi 1963 povedal prijatelj, soplezalec iz AO-ja Janez Hladnik. Njemu pa je povedal nekdo drug" razlaga Luka Rožič, tržiški alpinist in avtor večine klasičnih smeri v steni. "Kasneje se je izkazalo, da je stena na najvišjem delu visoka 78 metrov. Vrv smo  spustili z vrha in spodaj je visela 4 metre od stene oziroma od navpičnice".

"V juliju 1963 sva tako z Janezom prvič stala pod steno. Za tiste čase in nivo naših sposobnosti ter opremo je bila bistveno pretežka. Ogledovala sva si razčlembe in se odločila, da prvo poizkusiva v zajedi današnje Ta vohke. S staro ameriško najlonko in nekaj klini sva zaplezala v spodnji del smeri in se prebila do značilnega kota in še malo višje". V avgustu se je Janez Hladnik smrtno ponesrečil v Grossglocknerju in stena je nekaj časa ostala pozabljena. Leta 1965 so splezali še malo višje v Ta vohki in vstopili v Ta težko. "Zaustavil nas je previs sredi prvega raztežaja. Plezali smo v gojzarjih, pumparicah, navezani okoli pasu samo z vrvjo, brez čelad in podobne opreme. Če ni šlo, si zabil klin, obesil streme in se potegnil više".
Nato je Luka odšel v vojsko (Ej, plezalci, si lahko predstavljate, kako bi to izgledalo danes?!) in minilo je leto in pol do naslednjih poizkusov. Sredi poletja 1967 sta z Dušanom Srečnikom Zobačem preplezala Ta vohko do vrha in sestopila na drugi strani nazaj pod steno. To je bila prva smer v steni. Čez nekaj dni sta do vrha potegnila tudi Ta težko. "Pri dostopu sem stopil na osje gnezdo, popikan pa je bil Zobač, ki je hodil za mano. Varoval me je spodaj in ko je za mano prišel čez previs, je videl samo še na eno oko". 




Vrv okrog pasu in gremo!


Problem stene pa za Tržičane še ni bil rešen. Luka si je kar nekaj časa ogledoval razčlembe, ki se vlečejo od vpadnice poševno navzgor čez vso steno. "Najtežji je bil videti spodnji del, dostop do zajede. V jeseni leti 1967 sem se je resno lotil in v drugem poskusu splezal do vrha. Z mano je bil Janez Jerman Fajfon". Tako je nastala Ta dolga. Matjaž Anderle Ful in Marjan Srečnik (Ta velk Zobač) sta v tistem obdobja preplezala Levo. Do leta 1979 je nastalo še nekaj smeri, variant in prehodov med smermi. Naj omenim Unijo, ki so jo splezali Dušan Markič, Želo Perko, Janči Perko in Vili Vogelnik. Do takrat so v steni plezali le domači plezalci, člani AO Tržič. "Le sem in tja je kdo pripeljal kakšnega znanca od drugod. Že pod steno so bili vsi navdušeni. Plezali smo vedno v navezi od spodaj do vrha stene in na način, ki je bil v navadi v gorah. Če si bil bolj v formi, si več plezal v skali in ne toliko po klinih". Luka je z Marjanom Grosom Torto in bratom Jožom preplezal še Čez lusko, Direktno in Smer krokarjev. "Poleg tega sem v sosednjih stolpih splezal še šest smeri, ki pa so zaradi težjega dostopa bolj zapostavljene, čeprav imajo veliko krasnih detajlov". 




Če je bila forma dobra je šlo več po skali, če ne, pa več po klinih. Nikoli pa s "štrikom" od zgoraj.

Alpinisti so tako zaključili svoje delo. teren je bil pripravljen za proste plezalce. Prve trenutke slave je stena doživela konec sedemdesetih, ko sta jo obiskala ameriška prosta plezalca. V Ameriki se je namreč takrat že plezalo prosto. No, tudi v Evropi, le da se kar dolgo ni ločilo med povsem prostim in delno prostim plezanjem. Če ni šlo, si se pač prijel za klin in nadaljeval, mesto pa je dobilo oceno A0. Danes je seveda jasno: klini ne pridejo v poštev, raje počitek in še en poizkus, ali pa umik. Prav ta obisk na nek način lahko pomeni začetek športnega plezanja v Sloveniji. Iztok Tomazin se takole spominja tistih časov: »To je bilo leta 1979 v okviru drugega dela izmenjave med AAC (American Alpine Club) in PZS. V prvem delu izmenjave leto poprej sva ZDA, kot predstavnika Jugoslavije, obiskala z Borutom Bergantom. Tako sva naslednje leto kot predstavnika gostiteljev za ameriška gosta »skrbela« midva z Matjažem Ivnikom. Borut je bil namreč precej zadržan, zato sem vključil tudi druge soplezalce, zlasti Matjaža«.

1.PP Ta težke, 1979


Ajax Greene in Earl Wiggins sta tako točno pred 30 leti obiskala za njiju prav gotovo nekoliko eksotično državo, ki je bila alpinistično zelo razvita, v plezalnem smislu pa še povsem na začetku. »Plezali smo v Paklenici, ob avgustovski vročini in obilici kač pa sta od tam kmalu pobegnila. Preplezala sta le Mosoraško, medtem ko sva midva z Ivnikom opravila 1.PP (prvo prosto ponovitev) Velebitaške 6a+. Opravili smo tudi nekaj 1.PP v Julijcih in Kamniških. V Dovžanovi soteski smo preplezali Levo 6b, Ta težko 6b in Unijo 6c+. Wiggins je ob tem opravil tudi prvo solo PP Ta težke«. Ta težka solo prosto? No, to pa je bilo za tiste čase res nekaj! Treba je dodati, da se Unija skoraj ne pleza več, saj gre za drugi raztežaj z daljšo prečnico pod streho, kar je danes povsem nepraktično...

Na vprašanje, če sta z Matjažem lahko sledila Američanoma, Iztok odgovarja: »Kolikor se spominjam, smo si bili kar precej enakovredni, le precej bolj »sproščena« sta bila pri padanju. V Levi sta mirno padala na najslabši klin v celi smeri«. Takrat seveda svedrovcev še ni bilo, upam si celo trditi, da je bila smer nekoliko težja, tudi ocena je bila za + višja. Na ključnem mestu so se namreč oprimki sčasoma kar malo povečali. Omeniti moramo še eno zanimivost. Takrat edini slovenski tednik Tovariš je dogodek predstavil na naslovnici, namesto plezalk pa smo lahko videli galoške:»Z Matjažem sva deloma res plezala v galoškah, ki so bile takrat daleč najcenejša »plezalna« obutev, deloma pa tudi že v Ebjkah. Galoške so neke vrste gumijasti nizki telovadni copati, pritrjeni s trakovi. Prve so k nam prinesli ruski alpinisti, potem pa smo ugotovili, da podobne, le nekoliko slabše prodajajo tudi v naših trgovinah".

Dovžanova soteska od zgoraj. Marsikaj se skriva v tej dolini ..






Sam sem sotesko prvič obiskal okoli leta 1985 in v tem in naslednjem letu med drugimi preplezal tri lepe po tri raztežaje dolge smeri do vrha stene: Smer krokarjev (7a, 6a, 6c+), Direktna (7c, 6a, 7a)  in Bogovi so padli na glavo (7c, 6a, 6c+). Pri prvih dveh gre za 1.PP že obstoječih tehnični smeri, Bogovi pa so bili poglavje zase. Bili so prva smer v gladkih ploščah v desnem delu stene in še sedaj ne morem verjeti, da sem v tej steni osem smeri lepo po vrsti  navrtal na roke! Tako veliko je bilo navdušenje, ko sem (ali smo) odkrili možnosti, ki jih ponuja športno pleznje. Te sive plošče so bile v naslednjih par letih pravi hit, danes pa precej samevajo. Za pojasnilo je najbolje kar poskusiti prvo od njih, Mozartove kroglice 7a+.  Precej bolj je priljubljen levi, rumeni del stene, kjer je plezarija res odlična, strma, razčlembe prave in lepo razporejene. Ambient je svojstven, pogled od zgoraj na zelene krošnje pa spremlja neprestan šum Tržiške Bistrice globoko na dnu soteske. Še lepši je pogled čisto z vrha stene, kjer se je obvezno  treba vleči na trebuh tik ob skrinjici in glavo pomoliti čez rob stene, seveda previdno!. Legendarno je varovališče na macesnu tik na robu stene. Ja, marsikaj zamudi, kdor pleza le prve raztežaje ...

Če bi za konec moral izbrati naj smer v Dovžanki, ne bi bil v zadregi. Ni dvoma, Ta težka je smer z veliko začetnico. Upam si trditi, da gre za najboljšo 6b v Sloveniji!

Komentarji: 2   slike: 0


El Cap Free
19. julij 2009 @ 16:42 | Teme Plezanje.

Ni je, ki bi ji bila enaka: lepa, težka, visoka. El Cap v dolini Yosemite, stena vseh sten. Dolgo je bila domena čistega tehničnega plezanja. In yosemitska tehnika je bil pravzaprav edina prava tehnika. Znameniti Camp 4 v gozdičku pod veliko steno danes diha nekoliko drugače, debate o hudičevih krempeljcih in bakrenih glavicah so zamenjali pogovori o prosto preplezljivih detajlih in ključnih gibih. V dolini Yosemite so ene sanje dosanjane, zaživele so druge ...

V steni je danes 17 prosto preplezanih smeri. Če ne upoštevamo obeh krajnih je najlažja Freerider z oceno 5.12b ali 7b. Tri najtežje nosijo oceno 5.14a ali 8b+: The Nose, Dihedral Wall in Magic Mushroom.

El Capitan, stena vseh sten.

Poglejmo po vrsti kako se je razvijalo prosto plezanje v El Capu:

1965 East Butress 5.10a
Leeper in Sacherer na skrajnem desnem robu stene preplezata Vzhodni steber 6ab.

1979 West Face 5.11c
Jardine in Price opravita vzpon v levem delu stene. West Face 5.11c bi lahko predstavljal prvi pravi prosti vzpon v El Capu, saj gre za 600 metrov plezanja in 6 raztežajev 5.11. Istega leta sledi prvi poskus v Nosu. John Bachar in Ron Kauk na način »prosto, kar je mogoče« zmoreta 850 metrov od dobrega kilometra vertikale. Ostalo je 150 tehničnih metrov: Great Roof, Glowering spot, Changing Corner... Pomembno je nekaj drugega: ta vzpon je odprl nov pogled na tehnične smeri v El Capu. Proste ponovitve so le še vprašanje časa.

 

 

 

 

 

Ray Jardine - avtor prvega prostega vzpona v El Capu, izumitelj in izobčenec.

1980 The Nose, poskus z umetnimi oprimki
Ray Jardin poskuša Nos, v gladki prečnici ne vidi pravih možnosti in naredi nekaj umetnih oprimkov. Prvič v zgodovini El Capa se je zgodilo, da je človek izklesal oprimek! Reakcija Johna Bacharja je bila čustvena in ostra, za sabo je potegnila druge plezalce. Ray Yardine, fizik, avtor znamenitega Phoenixa 5.13a in izumitelj frienda oz. metulja, je bil izobčen, kmalu nato preneha s plezanjem! Za njim je ostala Yardinova prečnica v Nosu, ki je danes edina možnost za prosti vzpon. Za njim je ostal tudi »prijatelj v sili«, friend ali metulj, ki ga je izumil prav Yardine leta 1978, kot edino možnost za varovanje v počeh. Ime je nazorno in tako rekoč samoumevno, čeprav friendu danes pogosteje rečemo cam.

1988 Salathe 5.13b, vzpon z »napako«
Piana in Skinner se lotita smeri Salathe, za Nosom druge največje yosemitske klasike. Ignorirata uveljavljena etična merila v dolini in preko Headwall, zgornjega, najtežjega dela napneta statične vrvi. V steni poskušata 42 dni, za končni vzpon jih potrebujeta še osem. Vzpon od spodaj sta opravila tako, da je prvi v navezi plezal prosto, drugi pa žimaril. Ta vzpon kot regularen priznavajo le še v Ameriki.

1993 The Nose 5.14ab
Ob zaključku svoje izjemne tekmovalne kariere se želi Lynn Hill preizkusiti še v »big wall«. Tudi ona se ključnega mesta v Nosu, Great Roof, najprej loti na top rope. Zahvaljujoč svojim tankim prstom ga kmalu naštudira. Prav to mesto je za vse moške še danes praktično neprepezljivo! V Changing Corner poskuša več dni in se v prečki varuje s fixom. Končni vzpon opravi v celoti v vodstu, leto kasneje ga ponovi še v enem dnevu. »It goes, boys« kratko komentira ob povratku.

Nos 5.14ab, Lynn Hill v zadnjem raztežaju, fotografira jo nihče drug kot John Bachar.

1995 Salathe 5.13b
V dolino prvič pride Alexander Huber in opravi prvi pravi prosti vzpon čez Salathe. Sicer je tudi on Headwall naštudiral na top rope, toda smer je preplezal v celoti in kot prvi v navezi. Leto kasneje enako naredi še brat Thomas. Smer je z nekaterimi obvozi ocenjena z 8a, povsem originalna verzija je 8a+, Headwall v enem raztežaju (o tem kasneje) je 8b.

1997 Salathe, najboljši poskus na pogled
El Cap je še vedno brez on sight vzpona.Yuiji Hirayama v polni formi za malo »zgreši« v Salatheju. Če bi poskusil Freeriderja, ki takrat še ni obstojal, bi prav gotovo uspel. Le nekaj kasneje sta brata Huber namreč našla dva lažja prehoda...

1998 Freerider 5.12b in El Nino 5.14a
Brata Huber se potem, ko najdeta nekaj lažjih obvozov v Salathe in jih povežeta v novo smer Freerider 5.12b, lotita znane klasike Northamerican Wall. Tudi tu je bilo za uspeh potrebnih nekaj obvozov od prvotne tehnične smeri. El Nino ima že težave 5.13c! Spodaj tehnično plezanje po ploščah in zgoraj atletsko plezanje po previsnih počeh je od njiju zahtevalo nekaj tednov poskusov. Le teden po prvem vzponu »uletita« 18 letna Angleža Leo Houlding in Patch Hammond in v svojem prvem stiku z big wall zmoreta vse, razen dveh dolžin.

Kdo je umetnik, ki je oblikoval to skalovje?

2000 Golden Gate 5.13b in Lurking Fear 5.13c
Junija 2000 Tommy Caldwell na oglasno tablo v Campu 4 preprosto obesi listek, da išče soplezalca za prosto ponovitev strašljive tehnike Lurking Fear. Javila se je Beth Rodden, sicer odlična tekmovalka, ki je pogrešala malo pustolovščine. Čez en teden se vrneta, oba z uspešnim prostim vzponom 5.13c. Tommy je bil nad soplezalko tako navdušen, da jo je kmalu nato tudi poročil... Oktobra Huberja preplezata kombinacijo Golden Gate 5.13b.

2001 El Corazon 5.13b
Tommy Caldwell prepleza Muir Wall 5.13c, A.Huber pa El Corazon 5.13b. Ta smer je bila tudi del filma The Center of The Universe. Plezalca sta med plezanjem izvajala 5 metrski skok in morala za uspešen pristanek z obema rokama ujeti oprimek. No, skakal je tudi Leo Houlding, ki je vstopil v tehniko New Dawn in v petem raztežaju izvedel 3 metrski skok v desno... Tudi to je El Cap!

 

Juyi Hirayama v 28 raztežaju El Nina 5.13c. Od tridesetih le v dveh ni uspel na pogled!

2002 Salathe Headwall 5.13b/8b v enem raztežaju
Yuji Hirayama prepleza Salathe Headwall v enem samem 70 metrskem raztežaju. Običajno sta vmes dva varovališča. S tem se je ocena najtežjega raztežaja v El Capu povzpela do 5.13d (8b). Yuji na vsak način poskuša steno preplezati tudi na pogled, blizu je, toda El Nino zmore z dvema, Golden Gate pa s tremi padci.

2003 Zodiak 5.13b
Caldwell prepleza West Butress 5.13c, Huberja pa še eno znamenito tehniko - Zodiak 5.13b.

2004 Dihedral Wall 5.14a
Po večmesečnem delu v Dihedral Wall Caldwel prepleza prvo 5.14 (8b+) v steni. V sosednji smeri ga s fotoparatom spremlja znani fotograf Hainz Zak, ki smer imenuje za kraljico med vsemi prostimi ponovitvami v El Capu. Kar devet raztežajev je 8a ali več.

 

Tommy Caldwell v Dihedrall Wall. Raztežaj na podprijemih (5.14) je verjetni najtežji v El Capu. 

2005 The Nose 5.14ab, drugič
Prvo ponovitev dočaka The Nose! Tommy Caldwell in Beth Robben uspeta 12 let po Lynn Hill. Tommy opravi prvi moški vzpon (sliši se nekolko smešno, mar ne?), Beth pa potrdi primat nežnega spola v najbolj znameniti in najtežji big wall na svetu.

2007 Lost in Translation 5.12b/c
Ninov in Favresse v desnem delu preplezata Lost in Translation 5.12bc, ki ob Freeriderju prav lahko postane druga popularna in oblegana klasika v El Capu.

2008 Magic Mushroom 5.14a
Caldwell je neutruden in postaja prvo ime stene. Lani mu uspe zadnji veliki met – prosto čez Mugic Mushrom. Devet raztežajev 5.12, deset raztežajev 5.13 in en raztežaj 5.14! Tommy jo označi za eno najlepših in najbolj napetih na svetu, medtem pa že dela na projektu svojega življenja – prosto čez Mescalito ...

 

 

Martina Čufar v El Nino 5.13c. Najprej plezanje, nato vlečenje vreč. Plezalci že vedo, zakaj jim rečejo prasice. 

Od Slovencev je v El Capu s prostim plezanjem najdlje prišla Martina Čufar. Leta 2007 je 5 dni prebila v Golden Gate 5.13b/8a in razen dveh raztežajev je šlo vse prosto. Naslednji cilj je bil El Nino 5.13c/8a+. »To je logična izbira za evropskega plezalca, saj je v smeri več tehničnega plezanja po ploščah in manj širokih poči«. Te so namreč za večino še vedno nemogoče. V 30 raztežajih so ji ostali nepreplezani le trije dolgi gibi in ena mokra zajeda. Vse je plezala kot prva v navezi, s fotoaparatom jo je spremljal Gerhard Shaar. »Kljub temu nisem razočarana. Dala sem vse od sebe, v steni preživela skupno 12 dni in se veliko naučila. Smer je fantastična in predstavlja veliko pustolovščino«. Najtežja mesta so v prvih petih raztežajih. Vsaj kar se plezanja tiče. »Vlečenje prtljage čez steno zaradi številnik prečk predstavlja drugo ključno mesto. Brez izurjenosti enostavno ne gre. Toda ko te v »postelji« sredi vertikale vsako jutro prebudijo topli sončni žarki so muke prejšnega dne pozabljene«.
Komentarji: 0   slike: 0


12.stopnja in najtežje smeri na svetu
07. junij 2009 @ 09:48 | Teme Plezanje.

So se trendi zopet obrnili in bariere padle? Kako drugače razložiti pravi boom novih smeri najvišje kategorije?
Dobro desetletje, tam od sredine devetdesetih naprej, so se plezalci osredotočali na "on sight" vzpone in na tekmovanja, težavnostno plezanje pa je stagniralo. Kot pravi Klemen Bečan so razlogi preprosti: »Naredim dva, tri poizkuse, za več pa že zmanjka motivacije. Je preveč smeri, da bi se obešal samo v eni. Najraje plezam na pogled«. Toda ali je plezanje na pogled v slepi ulici? Andreas Bindhammer, eden najbolj vidnih nemških plezalcev zadnjega obdobja: »Na Youtube & Co ni težko dobiti popolne analize katerekoli smeri. Ob tem spoznanju igra ni več tako zanimiva«. Adam Ondra, češki čudežni deček, ki postavlja nove dimenzije s hitrostjo svojih vzponov tudi v 9a : »Dozorelo je spoznanje, da preplezati 8b+ na pogled ni posebej težka stvar«. No, kakor za koga. Res pa je, da spoznanje veliko pomeni. Ko padejo meje v glavah, padejo tudi v resnici.

     Plezališča v Španiji, še posebno tista v Kataloniji, so trenutno srediišče dogajanja. Dani Andrada je tu doma. Dobesedno..

Tako je bilo tudi v zgodovini ocenjevanja smeri. Po UIAA lestvici je bila VI stopnja dolgo zgornja meja in logično je, da se je v tej stopnji nabralo tudi veliko težjega. Vse dokler se ni sprostila sedmica. Nato je šlo dokaj gladko do desetke (X). »Čista deset« zveni lepše kot 8b, mar ne? Toda komaj se je dobro rodila, že je desetka izginila, v celoti se je namreč uveljavila francoska lestvica. Toda pozor! Krog verodostojnih plezalcev, poznavalcev in kronistov okoli revije Klettern v svojem izbor najtežjih smeri – zanimivo - zopet omenja stopnjo 12! Kot da v plezariji meje človeške zmogljivosti lažje padajo in se lepše beležijo v dobri stari UIAA lestvici .....

Posebno poglavje so vrhunski tekmovalci, kot sta recimo Španca Paxi Usobiaga in Ramon Puigblanque. V svojih redkih obiskih plezališč vedno poskrbita za »dogodek«. Teza, da bi prav imena z vrha tekmovalnih lestvic hitro dvignila težavnostno lestvico, če bi se tekmovalci odločili plezati v skali, pa vendarle zdrži le delno. Patxi Usobiaga, ki je konec leta 2007 dobesedno šokiral s 14 dnevno serijo neverjetnih vzponov (8c+ na pogled, dvakrat 9a+, dvakrat 9a) pravi: »Nič ne bi šlo hitreje. Če bi več plezal v skali, ne bi toliko treniral na plastiki in napredka ne bi bilo.« Torej se stvari nekako uravnovesijo.... Kot pribito pa drži, da so prav številne umetne stene temelj današnjega napredka. S široko mrežo priljubljenih »bolderc« je omogočen začetek množici mladih. Zaradi »bolderce« v soseki je možno vsakodnevno visenje v previsu in napredek hitro sledi. S tega zornega kota je pomembno le spoznati, da je plezarija vendarle več kot nekaj metrov plastike. Sicer se kariera marsikaterega talenta hitro konča pri petnajstih.

Chris Sharma v Jumbo Love 9b, 80m. So vsi oprimki takšni?

Če je bila še pred petimi leti 9a nekaj izjemnega, se je danes število 9a in 9a+ povzpelo na dvajset. S septembrom 2009 pa smo očitno dobili prvo 12! Chris Sharma je svojo Jumbo Love v Clark Mountain v Kaliforniji ocenil z 9b (11+/12-). To je točno sedem let po Realization, svoji prvi 9a+. Dolgo ali kratka doba za eno stopnjo? Toda druga 9b je sledila že v sedmih mesecih – Golpe de estado, Siurana. Zanimiva in nazorna je izjava Alexandra Huberja, glavnega akterja spektakularnih prostih ponovitev v steni vseh sten – El Capitanu, ki je svoj "master piece" Open Air 9a+ zmogel davnega 1996: »Ne gre za to, da preplezaš 50 novih 9a. Gre za to, da preplezaš eno pravo. Kar se tega tiče ima Sharma zlate roke « In res, Jumbo Love je čista »kingline«, kraljevska linija z 80 m dolžine v 45 % previsu in ubijalskim zadnjim gibom. Čisto nekaj drugega, kot par metrov povezave v malih prašnih votlinah. »Razvoj gre v dveh smereh: v težavnost in estetiko.« je na filmskem festivalu v Trentu dejal Chris Sharma. »Moj cilj je povezati oboje. Ko sem polno motiviran je plezanje zame čista meditacija. Kot pri jogi«.

 
   Dani Andrada v svojem mega projektu v Margalefu. Vstop je 8c+, nato se pa začne ...

Središče plezalnega sveta je danes nedvomno Španija in še posebej Katalonija. Področja kot Siurana, Margalef, Oliana in Santa Linya so stene, kjer se zbirajo težkokaterniki iz vsega sveta. »Če bi si najboljši tekmovalci vzeli čas in prišli sem, bi lahko videli neverjetne stvari« je prepričan Dani Andrada, »šef vrtanja« in katalonski matador, ki je tu doma. Tudi Chris Sharma se je preselil sem. Iz sončne in tople Kalifornije v sončno in toplo Španijo, le kaj bi drugega. »Tu sem v raju« je izjavil za Rock&Ice. Nihšče od njiju v takem okolju ne more sedeti pri miru, dneve počitka tako namenjata vrtanju novih smeri.

Kakšne so pravzaprav najtežje smeri na svetu? Zadnja leta so bile to dolgi previsi z številnimi zaporednimi težkimi gibi, kombinacija maksimalne moči in vzdržljivosti. Na nek način simulacije tekmovalnih smeri. Razvoj se je upočasnil tako pri super težkih detajlih (in se nadaljeval pri boulderingu) kot tudi v tehnično zahtevnih smereh. Spremembe pa so očitne. Letošnja smer Chrisa Sharme Demencia senil 9a+ v Margalefu je 15 metrski previs z zaporednimi ekstremnimi gibi na luknjicah za en in dva prsta. Čisto v slogu Wolfganga Gullicha, ki je kar po vrsti dvigoval težanostno stopnjo na 8b, 8b+, 8c in 8c+ - Končno, bi lahko rekli, saj so nekateri kar pogrešali skoncentrirane težave v par metrih, dinamične gibe na prvem členku enega prsta s komaj kaj teže na nogah. Končno, bi lahko rekli tudi ob novo nastalih smereh povsem nasprotnega značaja – z obilo zahtevnega gibanja in veliko teže na nogah. Tako je, recimo, Sharmo vse pogosteje moč videti v nekoliko trših plezalkah (Pontas Lace), ki so rešitev za tovrstne tehnične probleme.

 
   Chris Sharma v Demencia senil 9a+. Je vsa teža na levi roki?

Kakšna je torej lestvica najtežjih smeri na svetu? V njej so upoštevane preverjene smeri in potrjene ocene. Kjer gre le za en vzpon se upošteva verodostojnost plezalca. Nekaj znanih smeri ni na spisku. Prva je Akira 9b iz leta 1995 (!), ki jo je Fred Rouhling plezal z vrvjo, čeprav je vpel le v zadnjih lažjih metrih.. Ker gre za povprečno »highball« višino, zato se smer danes šteje za boulder. Druga je spektakularna El Pontas na Mallorci. Čeprav gre za povsem običajno visoko smer (20m), jo je Sharma preplezal brez vrvi in zato spada v kategorijo DWS (deep water soloing). No, omeniti je treba še Chilam Balam iz leta 2003. Toda nad to smerjo je takšna senca dvoma o samem vzponu, da se zaenkrat ne registrira kot preplezana.

Najtežje smeri na svetu (junij 2009):
Za lažje razumevanje pa še primerjava težavnostnih lestvic:

*** Delno povzeto po članku Der 12 Grad v reviji Klettern, z nekaj dodanimi komentarji.

Opomba:
Chris Sharma nosi plezalke Evolv in oblačila Prana.
Dani Andrada nosi plezalke Boreal in oblačila Prana.

Komentar: napisal: alpikor, dne: June 9, 2009
Na tej sončni strani Alp sem dolgo pogrešal en resen, ažuren Blog, kjer se od časa do časa objavljajo tipkane besede vredne branja... Ja, ProMo Intervju objavlja z tako hudim tempom, da je treba biti na preži že kar dnevno! Po vrhunskem intervjuju "Preplezati smer ne sme biti gavni cilj", ko so za bralce "slekli" Klemna Bečana, so ta teden pod splošno vsebino ProMontana Blog obdelali trend novonastajajočih težkokategornih smeri pod naslovom "12.stopnja in najtežje smeri na svetu".

Komentarji: 2   slike: 0


K. Bečan: Preplezati smer ne sme biti glavni cilj
28. maj 2009 @ 03:50 | Teme Plezanje, ProMo Intervju.

Klemen, za tabo je zelo uspešno leto, zmaga na finalu svetovnega pokala pred domačo publiko pa prav gotovo višek tvoje kariere. Povej, kako se pride do svetovnega vrha? Včasih daješ vtis, da vse skupaj ne jemlješ prav zares ..
Videz vara, pri meni se je zares začelo že pri mladincih. Zelo rad sem veliko plezal in to me je pripeljalo do naslova mladinskega svetovnega prvaka. To mi je dalo motivacijo za nadaljnji trening, a sem si na žalost naslednje leto v nesreči z motorjem zdrobil podplat leve noge. Leto dni nisem plezal, bilo je mučno, ampak sem kasneje začel zelo motiviran. Forma se je hitro dvigovala, tudi izkušenj je bilo več. Vse to se je pokazalo na tekmi v Chamonixu, kjer sem bil tretji. Od tu pa je šlo samo še navzgor in mislim, da se še ni ustavilo.

Si profesionalni plezalec. Je vprašanje, koliko si s plezarijo zaslužil v lanskem letu nevljudno?
Dosti manj, kot sem pa porabil za potovanja, treninge in ostale stvari povezane s plezanjem. Na zadnji tekmi sem dobil malo čez 2.000 €. Zapravil sem jih pa tudi uspešno. Letalske karte so drage, bencin prav tako. Mi pa zelo pomaga, da sem se zaposlil v Slovenski vojski. To mi trenutno omogoča nemoten trening in priprave na vsa tekmovanja.

Očitno plezanje ni dovolj zanimivo za publiko. Če ni gledalcev ni medijev, če ni medijev ni denarja. Iskreno rečeno, 10 minut »namakanja« in »otresanja« je težko gledati. V popularnih športih je vse hitreje, bolj dinamično. Je rešitev v omejitvi plezalnega časa na 3 minute? Ali tekmovalno plezanje enostavno nima perspektive?
Jaz bi skrajšal čas na 5-6 minut, obenem pa postavil težje smeri, tako da počivati in namakati skoraj ne bi mogoče. Pomagalo bi tudi malo več skokov, morda varovanje zgolj z veliko gasilsko blazino. Če bi bilo videti bolj nevarno, bi pritegnilo tudi več ljudi.

Potek tekme je v veliki meri odvisen od smeri. Idealno je, da se tekmovalci postopno bližajo vrhu, enemu pa to tudi uspe, najbolje zadnjemu. Postavljavec smeri na tekmo zaslužil približno toliko kot dobi zmagovalec. Je odgovoren za potek tekme?
Če ne postavi dobro mu seveda lahko kaj odbijejo od plačila. Ni pa enostavno postaviti idealno, potrebno je veliko izkušenj in poznati je treba tekmovalce. Največkrat so tekme dolgočasne prav zaradi postavljavcev. Jaz raje vidim, da nihče ne pride v zadnjo »plato«, kot da jih pride več na sam vrh.

Kje se pravzaprav konča smer? Na umetni steni je logično, da se stojišče vpenja iz oprimka. V naravi pa se velikokrat meče na »štant«.
Veliko ljudi še ne ve, da je »štant« umetna stvar v steni in ne oprimek iz katerega se vpenja. Jaz ga jemljem kot komplet, tega pa seveda ne primeš. Problem je tam, kjer je opremljevalec smeri naredil napako in se vrha ne da normalno vpeti. To radi počnejo Italijani. V tem primeru bi morali »štant« prestaviti na bolj logično mesto, kjer je možno vpenjati brez problemov. Problem naj bo skala, ne pa nek opremljevalec smeri, ki ne vidi logične linije in njenega konca.

Kje je meja med smerjo in »smerjo«? V nekaterih kombinacijah je brez sprotnih navodil, kateri oprimek velja in kateri ne, skoraj nemogoče vedeti ali plezaš pravo smer.
Na to se ponavadi ne oziram. Pogledam, kje naj bi smer šla, kje je logična linija. Tam potem tudi plezam. Kateri »grifi« veljajo in kateri ne naj se določa na umetni steni za trening. V skali gre za boj med plezalcem in skalo. Me pa motijo tudi smeri, ki jih tlačijo med dve že obstoječi smeri, tako da plezaš malo po eni, malo po drugi. V nekaterih plezališčih je tako zelo težko razbrati kateri svedrovec je v kateri smeri, saj so si zelo blizu. Pa še grdo zgleda.

Za koliko časa si »avtor« lahko prilasti smer, kako dolgo je lahko pentlja v prvem klinu? Kolikor vem se ti ne oziraš na to …
Moti me, ker si ljudje prilastijo nek del skale in nikogar ne pustijo tam plezati. Nekateri so si jih navrtali kar nekaj, sedaj pa mislijo, da jih bomo pustili naslednjih 67 let pri miru. Smer pustim pri miru, če vidim, da se nekdo v njej trudi in izrazi željo, da bi jo prvi preplezal. Ampak ne več kot teden, dva ..

Letošnjo sezono si začel s 6 mestom na tekmi za svetovni pokal v »boulderingu« na Japonskem in z zmago v državnem pokalu. Kako si pripravljen, kateri so glavni cilji?
Priprave so potekale kot vsako leto. Čim več plezanja v skali in na različnih stenah. Bolj sem se posvetil plezanju »boulderjev«, kar se je poznalo že na prvi tekmi. Seveda pa nisem pozabil na vzdržljivost. Te imam zgleda še vedno dovolj. Glavni cilji je svetovni pokal - stopničke v obeh disciplinah in vsaj še ena zmaga. Zraven pa bi rad prišel še na stopničke na svetovnem prvenstvu.

Obstaja »dream route«, sanjska smer, ki si jo želiš preplezati?
V Ospu sem navrtal smer, ki mi je še vedno ni uspelo preplezati. Pod njo je večkrat jezero, počakal bom na prave razmere in poskusil brez vrvi - na DWS (deep water soloing).

Tvoja najtežja smer, najtežji boulder, naj "on sight"?
Za enkrat mi je največ problemov delala smer Karizma v Mišji peči. Čeprav se nekaterim zdi lahka za 8b+, je bila to meni sigurno najtežja kar sem jih kadarkoli preplezal. Zaradi mene ji lahko takoj pripišemo 9a. Za »boulderje« ne vem ocen. Ponavadi mi je 8a lažje od 7b in obratno. Tudi raje plezam če ne vem ocen, je bolj zabavno. Naj »on sight« je vsekakor moja prva 8b+, za katero sem mislil da je itak pretežka, a sem se je vseeno lotil in totalno navit vpel vrh smeri. Vmes me je presenetil tudi »grif«, ki je bil zalit s ptičjim drekom, brez katerega ni šlo.

Specialist za balvane verjetno lahko prepleza problem v katerem »običajen« plezalec nima možnosti. Kaj pa obratno?
Seveda ga lahko. Tako kot »navaden« plezalec takšnega, ki ga »bolderaš« ne more. Odvisno, kaj komu odgovarja. Dave Graham je na primer preplezal smer 9a+, ki je sestavljena iz treh ali štirih kratkih problemov. »Bolderaše« bi takšna smer preveč navila, za »štrik climberjem« bi bili problemi pretežki. Kdor hoče biti dober, mora biti dober v vsem. Specializacija po mojem mnenju ne pelje nikamor.

Plezališča so polna plezalcev, gneča je marsikje že kar moteča. To pa ne velja za najtežje smeri. Tudi na posameznih tekmah kvalifikacije niso več potrebne, tekmovalcev celo primanjkuje. Postaja plezanje vedno bolj rekreacija in užitek ter vedno manj vrhunski šport?
Vedno več ljudi pleza samo za užitek. Podirajo svoje rekorde, večina pa ne namenja veliko časa in energije v ta šport, da bi postali zares dobri. Smo pa tudi izjeme. Dobro pri vsem skupaj je, da najtežje smeri niso preveč okupirane z ostalimi plezalci in se jim lažje posvetiš.

Obstaja razlika med svetovno in slovensko plezalno sceno?
V Sloveniji se preveč pleza na umetni steni. V naravo se spravi le redko kdo. V tujini nekateri plezajo samo v skali. Tega pri nas ni.

Kako to, da se nihče ne loti kakšne znane smeri, recimo La Rambla ali Action Direkt imata že kar nekaj ponovitev. Za Slovence niso zanimive ali so enostavno pretežke?
Action Direct sem poskusil, potreboval bi kar nekaj časa, jaz pa sem bil v Frankenjuri samo 3 dni. Pa še pretežka se mi je zdela. La Rambla je preveč turistična, v njej se obeša veliko ljudi, ki ne morejo narediti nič, razen da se pohvalijo, da so jo poskusili. Malo desno so podobno težke smeri, ki jih skoraj nihče ne pleza in so tudi zelo lepe. Biographie v Ceuse, na primer, je zelo lepa smer. Seveda bi jo bilo treba večkrat poskusiti, varovalca, ki bi s teboj pešačil do vstopa, pa ni lahko dobiti. Tako se raje pleza na pogled, morda narediš 2, 3 poizkuse, za več pa že zmanjka motivacije. Je preveč smeri, da bi se obešal samo v eni.

Pa vendarle se tudi najtežje smeri plezajo, obe omenjeni imata kar nekaj ponovitev. Imajo tuji plezalci torej drugačen pristop ali enostavno toliko rezerve v kvaliteti?
Večinoma je tu rezerva v kvaliteti. Redko kdo se loti težke dolge smeri za katero bi potreboval veliko časa. Sploh če je najtežje na vrhu. Če 20 krat padeš meter pod vrhom 50 metrske smeri …. Raje preplezaš malo lažjo, sosednjo. V Ceuse sem preplezal 70 metrov dolgo smer. Za en poizkus sem potreboval dobro uro in že za to je bilo težko dobiti varovalca.

Obstaja najtežja smer na svetu? Najboljši plezalec, plezalka?
Ne. Nič od tega.

Malo si me razočaral z odgovorom, naj poskusim drugače. Do katere težavnosti smo prišli, katera smer je najvišje ocenjena?
Trenutno je najtežje ocenjena 9b+ v Španiji. Problem je v tem, da nihče ne ve, če jo je kdo sploh preplezal. Dani in Chris (Andrada in Sharma, op. p.) pravita da v zadnjih metrih smeri (ki niso lahki) ni bilo nobenih sledov magnezije in gume od plezalk. Naslednja je Akira, 9b, za katero se tudi ne ve, če je bila preplezana. Bi rekel, da najboljši zaradi tega ne dajejo več tako visokih ocen, da bi jim ostali ljudje lažje verjeli. Najtežja smer pa je po mojev St. Anni v Španjij. Dani je navrtal 80m dolgo previsno mega težko smer. Že po prvih 5 metrih je 8c+, potem se pa šele začne…. Kdor jo bo preplezal bo zame sigurno najboljši plezalec na svetu, do takrat bomo pa vsi nekje v povprečju.

Kaj meniš o »Kingu« Sharmi in čudežnemu dečku Ondri?
Oba zelo dobro in veliko plezata. Plezanju sta se popolnoma posvetila in zato lahko preplezata tudi toliko težkih smeri. Ne obremenjujeta se toliko z ocenami in vidi se jima da pri tem zelo uživata.

To je zelo splošen odgovor, oba vendarle medijsko izstopata. Zanima nas zakaj, sta zgolj »fotogenična«?
Zgleda da je to to. Moraš biti lep, da objavijo tvoje slike v revijah, to vidijo sponzorji in ti plačajo, da lahko treniraš in postaneš še boljši.

Kolikšen pomen ima plezalna oprema, recimo plezalke?
Opremi moraš popolnoma zaupati, sicer se lahko zgodi, da te postane malo strah in težko napreduješ. Vse je veliko težje, če nisi sproščen. Najbolj pa so pomembne plezalke. Če jim ne zaupaš, daš premalo teže na nogo in te prej navije ali pa ti spodrsne. Zaupaš pa jim lahko samo, če res držijo.

Kakšen pomen ima prehrana in telesna teža?
Jaz s tem nimam nobenih problemov. Že nekaj let imam enako telesno težo, ne glede na to kaj pojem in koliko. Je pa pomembno, da dosti ješ, da imajo mišice zadosti hrane za normalno obnovo in regeneracijo. Tudi v hrani moraš uživati in si znati pripraviti zares dobro večerjo.


Bistvo dobrega treninga, kaj bi priporočil mladim?
Plezati čim več v skali, v smereh, ki so zanimive, med seboj različne. Najbolje na pogled. Seveda je dobro, če smer preplezaš, ampak to ne sme biti glavni cilj. Najbolj je pomembno, da v plezanju uživamo in smo na koncu zadovoljni s seboj. Meni je bilo vedno najbolj zabavno plezati na pogled smeri, za katere sem vedel da jih nimam možnosti preplezati. Enostavno poskušam priti čim dlje, dam vse od sebe. Včasih kakšno smer na ta način tudi zlezem in veselje je toliko večje.




Ampak kaj je skrivnost dobrega plezanja? Recimo razmerje roke-noge, hitro-počasi, odprti-zaprti prijemi, dinamični-statični gibi?
Težko povem. Vsak se lahko navadi na svoje prednost, zavedati pa se mora tudi slabosti in jih nekako obrniti na bolje. Jaz imam po moje vse optimalno.

Torej si brez slabosti?
Moja prednost je, da se hitro zavedam slabosti in to tudi odpravim. Slabost je moj kleščast prijem, ampak že delam na tem in ga izboljšujem.

Klemen Bečan kot trener?
Trudim se navdušit »ta male«, da bi se preselili iz umetnih sten v skalo. Ker tam se pravo plezanje šele začne. Je pa težko, ker je tudi njih na nek način zadela recesija. Nimajo več 3 ure časa, da bi se odpeljali v naravo. Očitno jim bolj ustreza trenirati v zaprtem prostoru brez oken. Pa še sonce jih ne moti …

Opomba: Klemen Bečan pri svojih vzponih uporablja plezalke Evolv, vrvi, pas in sisteme Edelrid, oblačila in vrečko Prana.

Komentar: sreda, 03.06.2009, šiljo, alpikor
še eno res vrhunsko branje. vprašanja na mestu.


Komentarji: 0   slike: 0