Popotništvo

Lowa: Udobje na poti
07. junij 2010 @ 18:15 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, Smučanje, Vodnik po opremi.

Udobje ni samo po sebi umevno. V Lowi se dotičnim raziskavam posvečajo strokovnjaki, ki so na podlagi izkušenj, razvili celo ideologijo. Spodaj smo navedli lastnosti, ki s hitrim pogledom niso opazne, čeprav na njih temelji udobje ki ste ga deležni.
FLEXFIT
Ustvarjen z namenom da je gojzar v gležnju še bolj upogljiv in nudi boljši oprijem v peti. Prosta, s vrvjo pritrjena zanka za vezalke ne ovira upogiba.

FLEXFIT 3D
Ta izum poveča gibljivost čevlja v gležnju in mu omogoča naraven upogib
Boljši oprijem v peti
Prosta zanka za vezalke ne ovira upogiba

HEEL TRUSS
Je z gumo ojačan del na peti, ki ščiti zadnji del noge in prepreči poškodbe gojzarja, ki nastanejo na melišču…
(Expert, Cevedale, )
 X-LACING
Pritrditev jezika po vertikalni in horizontalni osip, prepreči žulje saj se pritisk jezika na nogi enakomerno porazdeli.

C4 TONGUE
Asimetrično oblikovan in obložen jezik, na prepogibu bolj oblazinjen in mehkejši ter gibljiv material.
1. Asimetrična podloga, se proti zunanjost čevlja debeli.
2. Ožji del v gležnju ('oblazinjenost' se konča šele na zunanji strani jezika da rob ne pritiska na nogo).
3. Prepogljiv in zakrivljen vložek napravi jezik bolj gibljiv.
4. Mehak rob na vrhu.
 
SPS-SYSTEM
So območja za podporo v med-podplatu in podplatu. Po njihovi zaslugi je čevelj bolj stabilen. Upogib podplata napravijo bolj naraven.

STG TECHNOLOGY
Pred tem je veljalo da bolj kot je čevelj stabilen manj blaži in obratno. Z STG tehnologijo sta ta dva elementa ločena in to omogoča ločeno izolacijo vsakega dela podplata posebej. Tako stabilnost in blaženje delujeta vzajemno.
Pri tem se uporabljata, trši in mehkejši, EVA medpodplata. Prvi z MONOWRAP konstrukcijo, po zaslugi vgrajenega stabilizatorja drži nogo na mestu. Drugi, tik nad zunanjim podplatom, pa zagotavlja upogljivost slednjega in s tem izboljša oprijem gume.
 -MONOWRAP klasičen okvir
Je konstrukcija podplata s 7/8-inskim stabilizatorjem in velja za najbolj stabilno različico.
 -MONOWRAP križni okvir
Je konstrukcija podplata s ¾-inskim stabilizatorjem. Lažji zgornji materiali so dodatno zaščiteni. Uporabljen za mehkejšo in lažjo obutev.


Komentarji: 0   slike: 0


Edelrid gorilnik Kiro nagrajen z ''rdečo piko''
29. april 2010 @ 12:49 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo.

Center za oblikovanje v Vestfaliji (Design Zentrum Nordrhein Westfalen), že od leta 1955 dalje, nagrajuje izjemne izdelke s svojo slavno piko, Reddot. Različni proizvajalci in oblikovalci skozi celo leto tekmujejo za zaželjeno piko(nagrado), število prijavljenih pa raste iz leta v leto.

Gorilnika Edelrid Kiro Ti in Kiro ST sta prejela nagrado in s tem sloves ter prepoznavost na mednarodnem področju.
S samo 72 grami je peresno lahek Edelrid Kiro Ti med najlažjimi, manjšimi in bolj inovativnimi plinskimi gorilniki na trgu. Odprt nudi dovolj veliko površino posodi za tri osebe. Precizno, enostavno nastavljivo izgorevanje. Zanj pravijo:''Je nekaj med tehnološkim čudom in delovnim konjem.'' Založen je s transportno vrečko in je, kljub svoji moči, v nahrbtniku komaj opazen.
Komentarji: 0   slike: 0


Lowa: 'odpadnik' v najboljši formi
23. marec 2010 @ 16:54 | Teme Blagovna znamka, Planinstvo, Popotništvo.

 Prenovljen Renegade, za leto 2010, je prejel nagrado revije Outdoor (Editor's Choice Award). Večnamenski čevelj, katerega mehko nubuck usnje prekriva Gore-Tex membrano, z na novo zasnovanim podplatom MONOWRAP. Njegov spodnji del  prekriva guma Vibram Evo, ki ima visoko trenje ter kljub svoji odpornosti nudi dovolj mehkobe, s tem tudi udobja. Naslednja plast (nad gumo) je, 7/8 čevlja dolg, stabilizator, ta zagotavlja prožnost ter stabilnost. Vmesni podplat (PU zlitina) je pogoj za udobje. Tu je še petni stabilizator, ki vam bo v največjo pomoč pri sestopih.

Komentarji: 0   slike: 0


Roraima - Big Wall v džungli
10. marec 2010 @ 19:47 | Teme Alpinizem, Popotništvo.

Monte Roraima (2810 m) je pravo čudo narave, z ogromnega trikotnega platoja padajo navpične stene v težko prehodno džunglo Gvajane, Venezuele in Brazilije.
Takšne mizaste gore z ravnim vrhom oz. platojem na vrhu so znana kot tepui. Sir Arthur Conan Doyle je Roraimo v enih prvih zapisov leta 1800 označil kot Izgubljeni svet, The Lost World. Gvajanski del stene so prvi preplezali Angleži leta 1973, za njimi sta znana le še dva vzpona Američanov (2003 in 2006)

Za trojico brazilskih plezalcev je prvi izziv predstavljal dostop, čeprav helikopterski. Pilot pri poskusu leta 2008 je obupal 2 km pred steno, januarja letos pa so našli pogumnejšega "voznika", ki jih je ponesel do vznožja slapov, ki padajo čez steno. Eliseu Frechou, Marcio Bruno in Fernando Leal so zaradi balvanov ob vznožju morali zmetati opremo in poskakati iz helikopterja.

Skala v prvem delu smeri je gnila in poraščena, zgoraj kompaktna, a ostra. Peti dan jih je presenetila huda nevihta in jih prisilila v bivakiranje. Dež je izbezal na plano različne vrste žuželk, pajkov in škorpijonov in tako so skupaj čakali na izboljšanje...

Smer so imenovali Guerra de Luz e Trevas (Vojna luči in senc), ocenili pa VI 5.11a A3, 12 raztežajev, 650m. V steni so bili kar 15 dni!?

alpinist.com, ESPN Brazil, rockclimbing.com (S.R.)

Komentarji: 0   slike: 0


OutDry
06. marec 2010 @ 13:30 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, Smučanje.

''Italijanska OutDry tehnologija je eden največjih tehnoloških napredkov stoletja, na področju tekstila,'' pravi direktor za stike z javnostjo v podjetju Mountain HardWear, Paige Boucher. V 2010 bo tehnologija lepljene membrane, katere rokavice(edine nepremočljive na trgu) ponujajo največ spretnosti, na voljo v dveh modelih imenovanih Pistolero in Minus One. ''Do zdaj popolnoma nepremočljivih/paraprepustnih rokavic ni naredil še nihče. Tako revolucionarno, da nam je, zaradi sodelovanja z OutDry-em, Gore odvzel licenco.'' Eugene Buchanan


Komentarji: 0   slike: 0


ProMo Intervju
25. januar 2010 @ 22:32 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, ProMo Intervju, Tek, Vodnik po opremi.

ProMo Intervju - pogovori s tistimi, ki imajo kaj pokazati in imajo kaj povedati. Alpinizem, plezanje, gorništvo, planinstvo in druge aktivnosti v gorah iz prve roke, tako, kot jih vidijo in doživljajo najbolj izpostavljeni posamezniki slovenskega "outdoora". ProMo intervju, prvih trinajst:

Brez vrha ni smeri
18. 01. 2010, ProMo intervju: Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.


Strongman v plezalkah
23. 12. 2009, ProMo intervju: Gregor Stegnar: Najmočnejši Slovenec najraje vleče 16 tonski tovornjak in prenaša 150 kg kovčke. Magnezij, plezalke in dereze so pomemben del opreme. Vsak dan kilogram mesa in lastnoročno pripravljen biftek.


Sinji slap je freeride scena
23. 11. 2009, ProMo intervju, Davo Karničar: Smučanje za nastopaške fantine ali za prave gornike? V ledeni strmini moraš biti nežen in odločen, asociacija pomaga! Vsaka prekinitev skazi uspeh. Bolj od pomoči ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve.


Medicina in reševanje kot poslanstvo in način življenja
21. 09. 2009, ProMo intervju - dr. Iztok Tomazin: S kombinacijo skupine profesionalcev in široke amaterske baze bi v GRZS vsi pridobili. V plazu gre za mučno umiranje v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti kaj storiti. Šokiran sem nad statistiko, koliko gornikov uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.
Vse slike na gore-ljudje.net


V steni vedno spim na zunanji strani postelje
18.08.2009, ProMo intervju - Martina Čufar: Kdor nas posluša, si lahko misli, da nismo normalni. Ko sem prvič stala pod El Capom so šli mravljinci po meni. Stena ima na sredini srce, za srce nekoga pa se moraš potruditi. V kaminih me je bilo strah, da se bom izgubila v njihovih globinah. Plate v steni :em malo podcenjevala, pa sem se suvereno "stresla" v 6c. Ne predstavljam si dneva brez jutranje joge.
Vse slike na gore-ljudje.net


Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele?
03. 08. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar drugič: Pripadnost je danes vedno bolj preračunljiva. Med razlogi za članstvo predvsem zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja in kategorizacija. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letos 2 mio EUR za ureditev okoljskih kritičnih točk v TNP? Forum na PZS bi morali obremeniti "po impulzu". Kako je šel Ante Mahkota po čist sneg.
Vse slike na gore-ljudje.net


O Turnu vrh Triglava in planinstvu kot blagovni znamki
27. 07. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar: Prvi del pogovora s predsednikom PZS. Ni več kot včasih, ko je bila planinska romantika in šumenje viharnikov posebna vrednota. Če se danes ne praši in kadi dovolj, je še pristanek na Luni vprašljiv. Zgodovina slovenskega planinstva ne more biti hobi posameznikov. Gorništvo je programirana ideologija, da je Skala za idola izbrala ateista in komunista pa je korajža.
Vse slike na gore-ljudje.net


Specialist za Latinsko Ameriko
13. 07. 2009, ProMo intervju - Janez Pretnar, planinski vodnik, ki je v PZS že več kot 40 let: Ideja za popotniško agencijo znotraj PZS še vedno aktualna. Kaj pravzaprav pomeni izraz treking? Navdušujoče planote na 4000 metrih z velikimi jezeri, polji in mesti. Zakon o GV je razdelil vodnike na dva bregova. Fotogalerija v 27 slikah.
Vse slike na gore-ljudje.net


Manj udobja v kočah in korak več do stene
29. 06. 2009, ProMo intervju - Martin Šolar, Triglavski narodni park: V TNP odgovoren za načrtovanje in razvoj. Vplivi alpinizma na okolje so neznatni, večji so vplivi športnega plezanja, najbolj pa na naravo v gorskem svetu vpliva delovanje planinskih koč. Park ni ovira življenju v njem.
Vse slike na gore-ljudje.net


Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit
15. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji.
Vse slike na gore-ljudje.net

Preplezati smer ne sme biti glavni cilj
01. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Bečan, zmagovalec tekme SP: Najbolje plezam, če ne vem ocene smeri. .....
Vse slike na gore-ljudje.net


Za vellika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce 
18. 05. 2009, ProMo intervju - Andrej Štremfelj, alpinist in himalajec: Najtežje je bilo v Les Droites ...
Vse slike na gore-ljudje.net



Še dolgo bomo na vrhu ista imena 
20. 04. 2009, ProMo intervju - Marjan Zupančič,  šestkratni zmagovalec Triatlona jeklenih: Prvi zmagovalec Teka na Grintovec, državni prvak v gorskih tekih, svetovni prvak v gorskih tekih v kategoriji nad 35 let. Če je treba, navzdol tudi v "medvedka" ...
Vse slike na gore-ljudje.net
Komentarji: 0   slike: 0


Mountain Hardwear Academy
29. avgust 2009 @ 10:31 | Teme Plezanje, Popotništvo.

5.Odprava                                 

Gorska akdemija se nadaljuje. Tokrat v Tagiji...

                                      

Z rdeče v globoko vijolično prelivajoča se pokrajina, ogromen apnenčast kamnolom in strme smeri… celodnevna vožnja v Marakeš, 3 ure hoje in mnogo Berberskih mostov. Prispemo v Tagijo, za 5. avanturo Gorske akademije.

V desetih dneh so imeli kandidati širok izbor smeri: včasih težje gibe skozi kompakten in strm del stene po pokah, strehah, na klasično varovanje s frendi in zatiči ponekod tudi svedri.

 

 

Plezanje tu je precej zahtevno. Celo najlažje smeri zahtevajo 6. stopnjo in ''mentalno silo''! Baraka, klasična 680 metrska smer v Z steni Oujdad-a. Casacade(Slap) slaven po svoji odlični liniji. Le Rêve d'Aïcha, Canyon Apache… Vse to so bile osupljive smeri, precej strme. Naše mladeniče je bilo malo strah da vrha mogoče ne bodo osvojili, pa so vsi preizkusili svoje zmogljivosti in na koncu tedna so bili izčrpani ampak ponosni na dosežke.

 

 

Kot nam je Corne povedal: ''Do 6. raztežaja Canyon Apache-ja, je šlo vse precej gladko, lepi gibi na izvrstni

skali. Na tem delu pa so gibi postali kočljivi in zahtevali moč in tehnično iznajdljivost obenem. Da sem ostal miren in osredotočen sem v mislih bil velike bitke, med visenjem na prstih 200 metrov nad deročo reko v dolini. Ko sem končno dosegel štant sem bil dokončno izčrpan in resnično zadoščen.''

 

 

 

Edina slabost: zelo ostra skala v Tagiji ni pustila možnosti da bi na prstih ostalo kaj od kože… Kot je Avstrijec Benjamin razložil med spiranjem krvi z rok: ''Skale tu so tako ostre, da so bile moje roke, po nekaj dneh, kot bi jih potegnil iz mikserja.''

 

 

 

 

 

 

Plezanje pa ni bil edini cilj odprave, v desetih dneh naj bi se plezalci združili v drugačni kulturi, načinu življenja-v drugem svetu.''Po celem tednu plezanja se počutim utrujeno in izčrpano, obraz imam od sonca opečen, lasje pa so postali dreadlocksi, pod nohti imam zemljo, opraskano kožo, bolečine v sklepih, umazane obleke, iz nosu mi lije, plezalke uničene zaradi ostre skale... pa boste v mojih očeh vseeno našli tisti sijaj ko me vprašate o Tagiji. Nasmeh bo zrasel na obrazu, ko se je bom spominjala-tiste majhne vasice na koncu sveta. Domačinov ne bom pozabila. So nekaj posebnega-še posebej otroci. Prav tako so nogometne tekme v popoldnevu, čuden trg v Zaouiat-u, meni nerazumljiva Berberščina postali nepozabni. Med oddihom v Tagiji smo spet našli svoje korenine izpred 100 in več let. Domov smo prišli polni lepih vtisov in drugih-uporabnih navad, dobre volje, prijateljski. Pa bi človek rekel, da je šlo samo za odmor. V naši družbi moraš bit v ponedeljek polno pripravljen na ljudi-ni druge. Po tem sem bolj sproščena in si svet počasi vzamem če mi je prenaporen.'' Je povedala Patrizia (Nemčija)

Ferran (Španija) povzema: To je možnost da malo spremenimo svoja življenja in postanemo dovzetnejši.

 

Komentarji: 0   slike: 0


Janez Pretnar, specialist za Latinsko Ameriko
11. julij 2009 @ 09:46 | Teme Planinstvo, Popotništvo, ProMo Intervju.

"Potrebuješ vodnika za treking v Peruju in Boliviji? Najboljšega? S Pretnarjem pojdi". Janez, kaj praviš na tak popotniški dialog?
No, ne vem, če sploh so takšni dialogi med popotniki, res pa je, da v Latinsko Ameriko hodim že več kot trideset let. Začelo se je z Mehiko, potem je sledil Ekvador z Galapaškim otočjem in načrtno ostale andske države. Nekatere poti so ustaljene, vendar še vedno najdem kakšen ovinek, ki je nov in zanimiv tudi za mene, Južna Amerika je ogromna in tudi belih lis je še veliko. Seveda pa ne vodim le tam, ampak z veseljem peljem skupino tudi v Kenijo in Tanzanijo s Kilimandžarom, Novo Zelandijo, Maroko in bližnje, evropske države.

 

Na poti čez Salaro, Bolivija.

Vedno pa gre za prave trekinge z nahrbtnikom in šotorom po neobljudeni pokrajini...
Moram takoj popraviti, sam ne vodim trekingov v pravem smislu, ampak so to planinsko-turistična popotovanja. Naj na kratko razložim v čem je razlika, saj se beseda treking pogosto zlorablja in tudi organizatorji potovanj nimajo razčiščeno, kaj je eno in kaj drugo. Izraz trek v holandskem dialektu afrikaans, ki ga govore Buri, holandski naseljenci v Južni Afriki pomeni dolgo potovanje. Trekking lahko traja tudi več tednov in načeloma naj bi udeleženci vse nosili s seboj ter spoznavali dežele, kjer ponavadi ni koč in zavetišč. To pomeni, da je treking n. pr. v Peruju okrog gorovja Cordillera Huayhuash in inkovska pot do Macchu Piccha ali v Tibetu okrog svete gore Kailash. Naša popotovanja pa so kombinacija turističnega potovanja z bivanjem v preprostih hotelih in lodgih in le izjemoma v šotorih ter vzponi na posamezne vrhove. Poskrbljeno pa je tudi za spoznavanje naravnih in kulturnih znamenitosti ter sobivanje z domačini.

Na začetku si bil bolj planinsko usmerjen…
V začetku sem bil planinec, mladinski in planinski vodnik, vzporedno pa tudi učitelj smučanja. V matičnem planinskem društvu Radovljica sem dal »skozi« vse mogoče funkcije od načelnika MO, gospodarja društva do predsednika. Član UO društva sem še danes, podobno pa je bilo z delom v Planinski zvezi Slovenije. Odgovoren sem bil za orientacijo pri Mladinski komisiji, bil sem član Uredniškega odbora Planinskega Vestnika in imel srečo spoznati in delati z dr. Mihom Potočnikom, Evgenom Lovšinom, Jankom Ravnikom. Potem je prišlo prelomno leto 1974 z odpravo na Mc. Kinley, ki mi je pustila spomine z ozeblinami in leto kasneje prvi treking nasploh, ko smo šli nasproti takratni uspešni odpravi na Makalu. Torej delam pri tej organizaciji že več kot štirideset let in ni mi žal tega časa. Nadgradnja vsega pa je bila še pridobitev licence turističnega vodnika, ki je pripomogla, da sem od leta 2002 profesionalni turistični vodnik.

Pumasillo, Peru.

Seveda poznaš Summit DAV nemške planinske organizacije. Kje je PZS zgrešila odcep oz. kdaj je zamudila vlak, da bi sama postavila takšno outdoor agencijo?
Komisija za mednarodno sodelovanje pri PZS je bila zametek organizacije, ki se je poleg stikov s sosednjimi planinskimi organizacijami, ukvarjala z izleti, potovanji in smučarskimi izleti. Dolgo jo je vodil Mirko Fetih, popularni Mka. Kot načelnik sem ga nasledil in nadaljeval s spoznavanjem vedno novih ciljev. To je bilo obdobje, ko so tudi planinci začeli obiskovati Himalajo in Ande, področja, ki so bila prej rezervirana za alpiniste
Primerjava z večjimi organizatorji ni možna, čeprav so cilji in izvedba podobni. Večji trg in s tem potencialni kandidati omogočajo večjo prodornost. Planinska zveza Slovenije je imela vizijo ustanovitve podobne agencije, na UO je že bila potrjena organizacijska shema d.o.o., pripravljeni akti, imenovan sem bil za vodjo te agencije, vendar ne kot profesionalec. Toda še preden je prišlo do realizacije, je nekatere mladce zanimalo, kako se bo delil dobiček. In tako se je tudi končalo … Ideja je še vedno, da se projekt v razširjenem smislu izvede, pa ne samo zaradi planinsko-turističnega delovanja, ampak tudi zaradi drugih komercialnih dejavnosti planinske organizacije.

Kdaj lahko pričakujemo konkreten korak, naj bi prišel iz Komisije za popotništvo?
Ideja za agencijo je aktualna, vendar je konkurenca na sorazmerno majhnem trgu že velika. Premalo se posvečamo tudi incoming turizmu in popotništvu, čeprav se tudi na tem področju kažejo spremembe in nove ideje. Komisija za mednarodno sodelovanje je z neodvisnostjo dobila širše naloge, zato je bil v njenem okviru ustanovljen Odbor za popotništvo, ki pa je preoblikoval v Komisijo za gorsko popotništvo, ki kot taka deluje še danes. Komisija pripravlja program, ki ga skuša po najboljših močeh skuša realizirati. V programu so tako izleti v okviru Poti prijateljstva, turni smuki in popotovanja. Posebnost je tudi Klub 4000, ki omogoča planincem organizirane pristope na lažje štiritisočake. Člani komisije samostojno pripravijo programe in akcijo tudi izvedejo, zaradi raznolikosti delovanja so v komisiji tako turistični, planinski in gorski vodniki. Zaradi težavne logistike pri daljših potovanjih sodelujemo tudi s potovalnimi agencijami. Druga dejavnost je dajanje različnih informacij posameznikom, skupinam in društvom pri načrtovanju izletov in potovanj.
Na splošno so skupine manjše, kot so bile včasih, kot pa sem omenil, je program pester, objavljen je na spletnih straneh, udeleženci dosedanjih akcij pa so o programu obveščeni tudi osebno, zavedam pa se, da naše propagiranje šepa.

 Vrač v Chichi-ju, Guatemala.

Tvoja pot vodnika je torej tesno povezana s PZS. Imeti za seboj tako bazo je želja vsakega vodnika, tudi v tvojem primeru je bila prav gotovo odločilna.
Moram takoj povedati, da baza ni tako široka. Slovenci smo popotniški narod, zagotovo nas je procentualno več kot Nemcev, ki veljajo za svetovne popotnike. Če primerjamo še naš bruto produkt po glavi, jih še bolj prekašamo. Vendar so Slovenci tudi veliki individualisti, z razvojem prometa, turizma, dostopnosti do informacij, je odločitev za samostojno potovanje toliko večja. Pri nas obstojajo določeni krogi popotnikov, ki so navajeni drug na drugega. Prostora za velike tour operatorje pri nas ni, vse se dogaja in izvaja butično, kar je po svoje bolje.

Od kot ljubezen do Latinske Amerike?
Že od nekdaj sem se zanimal za eksotične dežele, doma smo imeli Brochausov leksikon iz leta 1895, kjer so bili še zemljevidi z neraziskanimi področji. Odločilna je bila skupina prijateljev, ki je tudi želela potovati, izkušnje z organiziranjem podobnih zadev sem imel in tako se je začelo. Najbolj so me navdušili ljudje, ki so bolj neposredni, kontrasti zasneženih gora in pragozda ter starodavne kulture. Ne morem trditi, da mi je Peru najbolj pri srcu, saj so tu še Bolivija, Čile, Argentina s svojimi puščavskimi prostranstvi in neskončnimi visokimi planotami. Na 4000 metrih so velika mesta, jezera, polja krompirja in žitaric.

Kondor v Colci, Peru.

Po vseh teh obiskih se verjetno tam počutiš kot doma. Kdaj se je pravzaprav začelo?
V nekaterih krajih se res že počutim kot doma, res pa je tudi, da sem raje v manjših krajih, kjer je varneje in ljudje bolj neposredni. Poslovno sodelujem z veliko ljudmi, hoteli in agencijami in mnogokrat je dovolj smo telefonski dogovor za rezervacije in tudi kasneje plačila na licu mesta. Beseda še nekaj velja in moram reči, da nimam veliko slabih izkušenj. Začelo pa se je leta 1978 z Mehiko in 1980 z Ekvadorjem in Perujem.

V tem dolgem obdobju se je prav gotovo marsikaj zgodilo.
Lepih dogodkov je bilo kar nekaj, eden takih je bil v Čilu, v mestu Arici, kjer so nas že sprejeli kot slovenske državljane in so se potrudili, da so našli slovensko zastavo. Vedno so tudi prijetna srečanja s Slovenci v Argentini, v Buenos Airesu, Mendozi, Bariločah. Slovence sem s skupinami obiskoval še za časa Juge, tesno smo sodelovali, prinašali knjige. Tudi sam sem se seznanjal z njihovim življenjem, literaturo in jo tudi prinašal domov, ko to še ni bilo najbolj zaželjeno. Tam sem spoznal planince in alpiniste, Dinka Bertonclja, Borisa Kambiča, Vojka Arka.

Kakšna slaba izkušnja?
Eno ne bom nikoli pozabil. Kar nekaj časa je že od tega, ko si je na vrhu tehnično nezahtevnega šesttisočaka Chachanija v Peruju eden od udeležencev zlomil nogo in smo ga sami rešili in prepeljali v bolnišnico. K sreči je bila skupina številčnejša, z nami je bil zdravnik, imeli smo potrebno opremo in tudi vreme je bilo naklonjeno. Toda to še ni vse, v Arequipi, mestu v vznožju Chachanija, so bili na vojaškem delu letališča takoj pripravljeni za reševanje s helikopterjem. S pilotom, mladim majorjem, sva tudi poletela, vendar je bil ponesrečenec z našimi člani skupine na višini 5400 metrov in helikopter ni mogel lebdeti, tako, da je bilo reševanje do konca akcije klasično, vendar uspešno. Takrat so se izkazali vsi člani skupine. S helikopterjem pa se je pilot uspel dvigniti na 6400 metrov in je bilo božansko nad vsemi vulkani, jaz pa brez fotoaparata.
Iz Peruja sem enkrat tudi dobesedno bežal pred kolero v Ekvador, k sreči sem vedel, kdaj so zaprli mejo, bil sem sam, brez skupine, s katero sem se srečal kasneje v Quitu, Ekvador.

Otok ribičev Salar De Unyuni, Bolivija.

Kdo so tvoje stranke, zakaj se odločijo za pot v JA?
Ni kakšnega posebnega pravila, pretežno sicer starejši, tudi na meji upokojitve, v skupinah pa so tudi študentje, prevladujejo ženske. V skupinah so bili uspešni tudi pri vzponih sedemdesetletniki, torej ni pravila. Res pa je, da taka potovanja niso poceni, nekateri si to lahko privoščijo pogosteje, drugi varčujejo in jim je to sanjsko ali življenjsko potovanje.
Razni televizijski programi prinašajo veliko potopisnih reportaž, Južna Amerika je kar hvaležna tema, žal pa so potopisi precej stereotipni in se veliko ponavljajo. Treba pa je priznati, da pripomorejo k odločitvi za odhod. Mnogi se odločijo tudi zaradi pripovedovanja drugih, ki jih navdušijo za pot.

V kakšni meri si morajo turisti na turah pomagati sami? Imajo »all inclusive« ali jim pustiš, da spoznajo tudi nelagodno plat popotovanja?
Mentaliteta udeležencev se spreminja, internet in drugi viri informacij so prinesli svoje, skratka ljudje vedo veliko več in se na potovanje tudi pripravijo. Ne samo kondicijsko, ampak se oborožijo z zgodovinskimi in geografskimi podatki in dober vodnik mora biti pripravljen tudi na najbolj nenavadna vprašanja. Popotovanja so včasih res fizično naporna in je kondicija pomembna, še največji problem predstavlja menjava različnih klimatskih razmer in menjava višin. Kar se tiče aklimatizacije, to ne predstavlja takega problema, saj skušam postopoma zviševati kraje prenočevanja, najtežje je ob prihodu z letalom v Cusco, ki je na 3200 metrih, vendar imam svoj način premagovanja teh tegob. Pomembno je, da lahko popotniki tudi kreirajo posamezne etape potovanja, ki ga po potrebi tudi spreminjamo po dnevih.

Gejzir na Tatiu, Čile.

Se Latinska Amerika spreminja? Vodiš v dokaj neobljudene kraje, kakšne spremembe je moč opaziti?
Latinska Amerika je k sreči v obdobju brez revolucij in državnih prevratov, gverila je le v Kolumbiji in občasno v Srednji Ameriki, nacionalne ekonomije so v porastu, Čile spada med pacifiške tigre, napredek je viden skoraj povsod. Infrastruktura se izboljšuje, ceste, zlasti v osi Pacifik-Atlantik se gradijo na večih krajih. Glavni iniciator teh gradenj je Brazilija, ki postaja svetovna gospodarska velesila in ima velik vpliv na lokalno gospodarstvo. Povsod se čuti poskus izrivanja ZDA in skupno nastopanje držav. Človek je vesel, ko vasi visoko v Andih dobivajo ceste, vodovode, kanalizacijo, vendar je pri tem velika ovira birokracija in korupcija. Sicer pa - kje ni? Zaradi teh sprememb danes popotnik in skupine hitreje in varneje potujejo, prometne zveze so redne, skratka ni primerjave s stanjem pred desetletji in prav je tako. Nekateri želijo videti »prave« Indijance, tega je malo, v rezervate je težko priti zaradi odmaknjenosti, treba je imeti dovoljenja.

Globalno segrevanje, taljenje ledu, ...poslušamo vsakdan. Opaziš kaj od tega na svojih poteh?
Ja, globalno segrevanje je prisotno tudi na drugi strani oceana, klima se po pripovedovanju domačinov spreminja. Ni več klasične deževne in suhe dobe, dež pade v kratkih obdobjih v velikih količinah, večja je erozija in poplave, vpliv pojava »ninjo« je katastrofalnejši. Ledeniki se umikajo, tako, da se moreš več zanesti na zemljevide, namesto ledenikov te pričakajo mukotrpne morene. Sam zasledujem nekaj ledenikov v Boliviji in Peruju. Na Chacaltayi je bila nekdaj smučarska vlečnica, danes je le še zaplata ledu oziroma snega, podobno je na drugi strani, pod lepim šesttisočakom Huayna Potosi, da ne govorimo o Kilimandžaru. Na vseh teh vrhovih načrtno fotografiram z istih točk in ljudje ne morejo verjeti, kaj se je v zadnjih desetletjih zgodilo z ledeniki.

Se tržiš sam ali prepuščaš prodajo agencijam?
Ker delam v glavnem kot turistični vodnik, sem »free lancer«, torej me najemajo turistične agencije, za akcije Komisije za gorsko popotništvo pa se odločamo za skupni nastop. S tem je za udeležence večja varnost in sigurna izvedba potovanja. Največje razočaranje za potnika je odpoved potovanja. Res je težko, ko si že natempiran fizično, psihično in denarno, potem pa hladen tuš z odpovedjo.

Toplice na visoki planoti.

Ne bi rad pogreval in ne iščem novih polemik, ampak tvoje stališče na relaciji planinski-gorski vodniki vendarle moram predstaviti.
To je kompleksno vprašanje, ki terja najprej uvod. Zasledujem polemike o vodenju, kdo je več vreden. Zakon o gorskem vodništvu je razdelil vodnike na dva bregova, GV so si po mojem mnenju vzeli preveč kompetenc, ob sprejemanju zakona so nekateri zaspali. S strani gorskih vodnikov je čutiti podcenjevanje, vsaj tako je čutiti iz intervjuja s predsednikom ZGVS. Enostavno problemu ni mogoče priti do dna, jasno je, da gre pri gorskemu vodništvu za dodatne zahteve, zlasti kar se tiče tehnike vodenja, gibanja, varovanja. Vendar pa so nekatere stvari iz predmetnika identične. Recimo orientacija, oba vodnika jo morata obvladati, kljub današnji uporabi GPS in dobrih zemljevidov. Enaka ali podobna je psihologija vodenja, prve pomoči, mislim, da tudi ni dileme kadrovanja, ki je pri GV alpinist, gorski reševalec. Da ne govorim o tistem, da mora gorski vodnik delati vse, od samega vodenja do obvladovanja interneta, pa tujega jezika. Kot da to ne dela in ne zna tudi planinski vodnik.
Zakon o gorskem vodništvu prepoveduje komercialno vodenje drugim kategorijam, za mene je bilo to vedno sporno in nelogično. Samo primer: v okviru vodniškega odseka pri našem društvu bi v soboto peljal razpisan izlet na Roblek, v nedeljo pa mi ni dovoljeno po isti poti peljati goste iz Šobca. Kje tu logika, zlasti, če imam na primer urejen status samostojnega podjetnika. Prav tako ne držijo trditve, da je tudi v drugih državah podobno. Že res, da preganjajo v Zahodnih Alpah samozvane vodnike, toda obenem se pozablja, da imajo v istih državah razvejan sistem drugih vodnikov na ravni naših planinskih vodnikov. Ali take vodnike preganjajo na markiranih daljinskih poteh v Avstriji ali na Osrednjem francoskem višavju? Seveda ne.
Ne bom se spuščal v doktrino uporabe in načina vodenja, zagotovo gorski vodniki najbolje poznajo te veščine, res pa je tudi, da je izobraževanje planinskih vodnikov verificirano od državnih institucij in ga zaenkrat PZS s svojimi institucijami v redu opravlja.

Kako poteka šolanje, se dobi pravo znanje?
Izobraževanje planinskih in prej mladinskih vodnikov je preživelo nekaj sprememb, čas prinese svoje in znanje, razvoj opreme ter miselnost spreminja tudi izobraževanje. Vendar sem prepričan, da je rdeča nit šolanja vodnikov vedno bila skrb za varnost, stalno izobraževanje in prilagajanje novostim. Tako je bilo pred štiridesetimi leti v Šlajmarci v Vratih, ko so bile včasih tri izmene kandidatov za mladinske vodnike, do zadnjega A tečaja, ki se je pravkar končal na Gorenjskem.
Znanja ni nikoli dovolj in stalno ga je treba obnavljati, sam bi še kaj dodal, toda že sedaj je predmetnik natrpan, tako da je malo časa za debato in družabnost. Osnove so podane, kdor pa hoče nekaj več, se mora dodatno potruditi, sicer pa je tako povsod v življenju. Pri vodenju društvenih in drugih izletih se planinski in gorski vodnik srečujeta tudi s turizmom, zgodovino, raznimi zanimivostmi. Vse prevečkrat mine vožnja do izhodišča brez razlage, brez komentarja, zakaj ga ne bi vodnik izkoristil z razlago nekaterih dejstev in zanimivosti ob poti in tako pridemo do novega poglavja vzgojne nadgradnje. Da ne omenjamo čuvanje narave, nove trende v ekologiji.

Pravzaprav je turizem rešitev za vse, tako za gorske kot planinske
vodnike, pri čemer slednji nagovarjajo precej širšo množico.
Cilji in nameni so isti, so pa različni načini vodenja in težavnosti. Planinskih vodnikov z urejenim statusom pri svojem delu ne bi smeli omejevati. Zadeva je tako daleč, da je način pridobitve naziva zasebni športni delavec možen in pozdravljam njegovo uvedbo. Kdor se bo čutil sposobnega in vidi izziv, naj se odloči. Prepričan sem, da je med planinskimi vodniki dovolj zanimanja in da bodo zapolnili potrebe turističnih agencij. Vrednotenje obeh je odvisno od osebnosti vodnika, izkušenosti, reputacije. Okvirne tarife so eno, ponudba in povpraševanje bosta naredili svoje, prav pa je, da so te okvirne tarife javno objavljene.

Poklic torej ima prihodnost in bo kos sodobnim trendom in izzivom?
Da ne bo izzvenelo preveč enostransko, toda ta poklic ima prihodnost, vendar se bosta poklic in vsebina spreminjala glede na potrebe in trende, ki se bodo pojavili v svetovnem turizmu. Ta panoga bo navkljub sedanji gospodarski krizi našla sebe, vendar z drugimi zgodbami, ki jih bo treba znati prodajati. Samo turistično ali gorsko vodenje bo premalo, treba bo znanje združiti, nekaj odvzeti, toda kaj odvzeti, mislim, da je to domača naloga za bodoče vodnike, pa kakorkoli se bodo že imenovali.
Ni treba iti daleč, že prej omenjeni Summit načrtno vzgaja svoje planinsko-turistične vodnike, ki z lokalnimi vodniki predstavljajo popolno ponudbo, da ne omenjam vzgojo kulturnih in popotniških vodnikov. Cela paleta vodnikov se obeta tudi pri nas, tržne niše čakajo. Podobno je z nemškim Hauserjem, ki ima v svojem okrilju 200 vodnikov različnih profilov od treking do gorskih vodnikov za najvišje izzive. In ASI-Alpinschule Innsbruck, ki stalno in občasno zaposluje 160 gorskih, planinskih in popotniških vodnikov, škoda, da nimam podatkov, koliko od teh je po posameznih zvrsteh.

Piramida v Ticalu, Guatemala.

 

Nasvet starega mačka mladim vodnikom?
Deliti nasvete je težavna in odgovorna naloga. Predvsem je treba biti potrpežljiv, stalno se je treba izobraževati in obnavljati znanje.

Tvoja naslednja tura?
Avgusta sledi utečeno potovanje Peru, Bolivija in Čile, v začetku septembra grem v Albanijo, konec septembra v Mehiko, potem pa dve Srednji Ameriki. V glavnem gre za turistična potovanja. Upam, da bo zdravje zdržalo.
Komentarji: 0   slike: 0