ProMo Intervju

ProMo Intervju
25. januar 2010 @ 22:32 | Teme Alpinizem, Blagovna znamka, Gorništvo, Kolesarjenje, Planinstvo, Plezanje, Popotništvo, ProMo Intervju, Tek, Vodnik po opremi.

ProMo Intervju - pogovori s tistimi, ki imajo kaj pokazati in imajo kaj povedati. Alpinizem, plezanje, gorništvo, planinstvo in druge aktivnosti v gorah iz prve roke, tako, kot jih vidijo in doživljajo najbolj izpostavljeni posamezniki slovenskega "outdoora". ProMo intervju, prvih trinajst:

Brez vrha ni smeri
18. 01. 2010, ProMo intervju: Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.


Strongman v plezalkah
23. 12. 2009, ProMo intervju: Gregor Stegnar: Najmočnejši Slovenec najraje vleče 16 tonski tovornjak in prenaša 150 kg kovčke. Magnezij, plezalke in dereze so pomemben del opreme. Vsak dan kilogram mesa in lastnoročno pripravljen biftek.


Sinji slap je freeride scena
23. 11. 2009, ProMo intervju, Davo Karničar: Smučanje za nastopaške fantine ali za prave gornike? V ledeni strmini moraš biti nežen in odločen, asociacija pomaga! Vsaka prekinitev skazi uspeh. Bolj od pomoči ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve.


Medicina in reševanje kot poslanstvo in način življenja
21. 09. 2009, ProMo intervju - dr. Iztok Tomazin: S kombinacijo skupine profesionalcev in široke amaterske baze bi v GRZS vsi pridobili. V plazu gre za mučno umiranje v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti kaj storiti. Šokiran sem nad statistiko, koliko gornikov uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.
Vse slike na gore-ljudje.net


V steni vedno spim na zunanji strani postelje
18.08.2009, ProMo intervju - Martina Čufar: Kdor nas posluša, si lahko misli, da nismo normalni. Ko sem prvič stala pod El Capom so šli mravljinci po meni. Stena ima na sredini srce, za srce nekoga pa se moraš potruditi. V kaminih me je bilo strah, da se bom izgubila v njihovih globinah. Plate v steni :em malo podcenjevala, pa sem se suvereno "stresla" v 6c. Ne predstavljam si dneva brez jutranje joge.
Vse slike na gore-ljudje.net


Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele?
03. 08. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar drugič: Pripadnost je danes vedno bolj preračunljiva. Med razlogi za članstvo predvsem zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja in kategorizacija. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letos 2 mio EUR za ureditev okoljskih kritičnih točk v TNP? Forum na PZS bi morali obremeniti "po impulzu". Kako je šel Ante Mahkota po čist sneg.
Vse slike na gore-ljudje.net


O Turnu vrh Triglava in planinstvu kot blagovni znamki
27. 07. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar: Prvi del pogovora s predsednikom PZS. Ni več kot včasih, ko je bila planinska romantika in šumenje viharnikov posebna vrednota. Če se danes ne praši in kadi dovolj, je še pristanek na Luni vprašljiv. Zgodovina slovenskega planinstva ne more biti hobi posameznikov. Gorništvo je programirana ideologija, da je Skala za idola izbrala ateista in komunista pa je korajža.
Vse slike na gore-ljudje.net


Specialist za Latinsko Ameriko
13. 07. 2009, ProMo intervju - Janez Pretnar, planinski vodnik, ki je v PZS že več kot 40 let: Ideja za popotniško agencijo znotraj PZS še vedno aktualna. Kaj pravzaprav pomeni izraz treking? Navdušujoče planote na 4000 metrih z velikimi jezeri, polji in mesti. Zakon o GV je razdelil vodnike na dva bregova. Fotogalerija v 27 slikah.
Vse slike na gore-ljudje.net


Manj udobja v kočah in korak več do stene
29. 06. 2009, ProMo intervju - Martin Šolar, Triglavski narodni park: V TNP odgovoren za načrtovanje in razvoj. Vplivi alpinizma na okolje so neznatni, večji so vplivi športnega plezanja, najbolj pa na naravo v gorskem svetu vpliva delovanje planinskih koč. Park ni ovira življenju v njem.
Vse slike na gore-ljudje.net


Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit
15. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji.
Vse slike na gore-ljudje.net

Preplezati smer ne sme biti glavni cilj
01. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Bečan, zmagovalec tekme SP: Najbolje plezam, če ne vem ocene smeri. .....
Vse slike na gore-ljudje.net


Za vellika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce 
18. 05. 2009, ProMo intervju - Andrej Štremfelj, alpinist in himalajec: Najtežje je bilo v Les Droites ...
Vse slike na gore-ljudje.net



Še dolgo bomo na vrhu ista imena 
20. 04. 2009, ProMo intervju - Marjan Zupančič,  šestkratni zmagovalec Triatlona jeklenih: Prvi zmagovalec Teka na Grintovec, državni prvak v gorskih tekih, svetovni prvak v gorskih tekih v kategoriji nad 35 let. Če je treba, navzdol tudi v "medvedka" ...
Vse slike na gore-ljudje.net
Komentarji: 1   slike: 0


Brez vrha ni smeri
18. januar 2010 @ 09:52 | Teme Alpinizem, ProMo Intervju.

Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.

Tomaž, res mi je žal, da ti je ob naši objavi vzpona v Hamma Yomjumi »dvignilo kapo in si moral na wc«. Upam, da se to ni zgodilo v kakšni steni »100 metrov pod vrhom«? Ne, ne, brez skrbi. Vračal sem se z Aconcague in užival v prijetni Mendozi.

Poudarek je bil na »lepi« smeri, kar je bilo navedeno že v podnaslovu. Na lepi smeri? To ni smer, ampak le dober poizkus.

Kaj pa plezanje zaradi plezanja, užitek v gibanju, iskanje težav... Zatakne se pri vrednotenju alpinističnega dosežka. Plezanje brez osvojitve vrha, ali vsaj priključitve na že obstoječo smer, pač ni alpinistični dosežek, ampak le poizkus. Postanem kar slabe volje, da se moramo o tem pogovarjati in da to ni samo po sebi umevno. Vse več današnjih alpinistov se ukvarja s takšnim kvazi instant alpinizmom. Nekoč sem se malo šalil v AN glede uporabe pesticidov pri pridelovanju hrane in s tem posledično zmanjševanju moških spolnih organov in ravni testesterona. Tako, kot ni več pretepov v gostilnah, tako je tudi vse manj premikanja meja v himalajskih stenah.

Mejo lahko premakneš, če preplezaš novo težavnostno stopnjo ali če zmoreš smer, ki je bila kljub poskusom nepreplezana. Športni plezalec se vrhu običajno celo zavestno odreče in športni pristop je prisoten tudi v alpinizmu in v Himalaji. Alpinizem je težko merljiv šport, vrednotenje težav v neki odmaknjeni himalajski steni je subjektivno. Edino vrh gore je res konkretna in točno izmerljiva točka, edini otipljiv kriterij uspešnosti. Kakšna bi bila sicer razlika v 1000 m steni med nekom, ki konča smer po 100 ali po 900 metrih?

Ampak tisto, da se smer od nekdaj konča na vrhu gore ali kvečjemu ob stiku z obstoječo smerjo, pa res ne vem, če zdrži. JLA v Šitah torej ne bi bila smer, če bi bila preplezana pred Jesihovo. In če ostanem v Tamarju in pri klasikah: je v Dularjevi v Jalovcu še pomembno kako nadaljuješ, ko si na gredini? JLA niti slučajno ne bi bila smer, če bi prva plezalca sestopila po gredini po kateri še ne bi bilo Jesihove smeri. To drži kot pribito. Mislim, da bi se Krivic in Košir strinjala z menoj! Za Dularjevo velja enako. Tako ali tako gre večina plezalcev od tam do vrha. V tehničnem smislu pa je tam smer tudi priključena starejšemu Razu in kasneje Hornovi. Torej še v domačih hribih je temu zadoščeno!

Torej bo treba do vrha! Lahko bi ti sicer navrgel slapove v Prisojniku in te spravil v zadrego, a pustiva zdaj to ... Si tudi pisec oz. kronist AN na GL. Kako dolgo že spremljaš in kako dobro poznaš naše alpinistično dogajanje? Domače in tudi tuje alpinistično dogajanje spremljam že 25 let in jo poznam zelo dobro. Tisti, ki me poznajo bi potrdili, da sem dobro seznanjen z zgodovino alpinizma, smermi v naših in tujih stenah. Morda v zadnjem času malo pešam, sem bil preveč časa na višini ...

Leti to na Visoke gore, ubijalke možganskih celic? Meniš, da so bile stvari predstavljene pretirano? Morda malo. Znano je dejstvo, da višina ubija možganske celice. To verjamem in opažam tudi pri sebi. A proces je reverzibilen, torej predvsem kratkotrjana izguba spomina. Alkohol prav tako ubija možganske celice, pa se tistemu piru po turi niti slučajno ne bo nihče odrekel.

Vrniva se k AN. Kakšen kriterij imata s Petrom Mežnarjem? Objavita vse, kar dobita? Objaviva vse, kar pride v nabiralnik. Res nimava posebnega sita. Seveda pa nameniva dobrih vzponom več prostora in tudi več besed.

Je objava dovolj? Se ti ne zdi, da bi bilo dobro včasih kaj pokomentirati, realno vrednotiti in primerjati med sebj? Mislim, da ob vsakem pomembnem vzponu dodava dovolj mesa, da izstopi iz povprečnih AN.

Imamo v Slovenija avtoriteto na tem področju, ki bi si kaj takega lahko privoščila ali bolje - si upala? V Sloveniji je kar nekaj ljudi, ki bi mirno lahko vrednotili dosežke. Mednje štejem tudi naju s Petrom. Vendar se nekateri pač ukvarjajo z drugimi stvarmi, nekateri pa tega ne počnejo zaradi ljubega miru. Veliko je ljudi, ki so dovolj zaverovani vase ali zgolj primitivni in bi potem bljuvali žolč. Franci Savenc je sicer res dobro sito in je na GL zelo dvignil nivo komuniciranja.Vse, ki se prijavijo z lažnim imenom enostavno zbriše. Komaj si predstavljam, kako mizerne kreature so ljudje, ki se prijavijo pod lažnim imenom in potem žalijo in pljuvajo vsevprek.

Franci je »sistemsko« lepo uredil stvari, mogoče bralci pogrešajo kakšen komentar, ki stvari postavi na prava mesta. Sicer to prevzame rumeni tisk ... Misliš, da so bili posamezni dosežki našega alpinizma ustrezno predstavljeni in vrednoteni? Se je komu dalo preveč in drugemu premalo teže? Žal živimo v času, ko je veličina dosežka zelo odvisna od tega, koliko se o njem govori. Odličen vzpon v Jorassih (No Siesta) naveze Lukić,Grmovšek je šel mimo dokaj neopazno, jesenska odprava naveze Prezelj, Lindič, Blagus je bila predstavljena na vseh pomembnejših svetovnih alpinističnih portalih, a vesoljne slave niso poželi. Kolikor jih poznam po tem niti ne hrepenijo. Torej običajno leto v smislu medijske in obče pozornosti. Daleč največ pozornosti sta prevzeli žalostni nesreči Oderlapa in Humarja.

Je ob »največjih« dogodkih našega alpinizma (npr. Humarjev Daulagiri) ostalo nekaj nedorečenega, bi bilo potrebno zdaj z distance kaj dodati? Slika znotraj stroke je drugačna, kot tista v širši javnosti ... Za šankom ni problema, a tule ne več. Po Nanga Parbatu sem se s spisom Naš Tomaž zelo izpostavil in potem poslušal blebetanja o zavisti in podobne neumnosti. Tega se mi sedaj ne da več. Poleg tega se je Tomaž letos žalostno ponesrečil. Naj počiva v miru!

Poglejva torej leto 2009, kateri so vrhunci lanskega leta? V Himalaji visoko kotirajo Wedge Peak (Bullock, Housman), prosto Eternal Flame v Trangu (Huberja), naši v Bagiratijih. V Evropi Steckovo dirkanje po Zadnjih treh problemih Alp in prosta ponovitev Japonske v Eigerju.

In v Sloveniji?
Pri nas so to Via Montura v Travniku (Karo, Lindič), prosti Norčki (Krajnc), Spominska smer Mihe Valiča v Triglavu (Hrastelj in jaz), ...

Torej si še vedno v formi. Kateri vzpon ti največ pomeni, najboljši šele pride? Trudim se! Letos mi je pomagala Tinčina nosečnost, poleti sem bil več doma in sem se res podolgem času spravil tudi v solidno športno plezalno formo in le pet mesecev po Everestu preplezal smer z oceno 8b. Zelo sem bil vesel! Za svoje najboljše štejem vzpone v Patagoniji. Tam mi res paše plezati, ni me strah, kot npr.visokih snežnih sten Himalaje.

Si profesionalni gorski vodnik, svoj vrhunec si doživel lani z vodenjem na Everest. To je lep dosežek, se je po njem kaj spremenilo? Še vedno sem kot športnik zaposlen pri Policiji. Z gorskim vodništvom si pa služim dodatni denar, ki ga potrebujem za aktivno ukvarjanje z alpinizmom, saj nimam nobenih sponzorjev. Sicer se pa ni z Everestom spremenilo nič bistvenega! Sploh v Sloveniji. Sam sem vrhunski alpinist, gorski vodnik z mednarodno licenco, v hribih sem več kot 150 dni na leto, vodil sem ljudi na Everest in imam na primer, ceno za sedem dni Haute Route 410 €. Sosedov Janez, ki je bil včasih alpinist, rad turno smuča, hodi v hribe in je dovolj podjeten, se bo spomnil, da bi se enkrat rad smučal med Chamonixom in Zermattom in še malo zaslužil. Zato bo plačal oglas na G-L, postavil ceno 250 € in zelo hitro zapolnil skupino. Hočem reči, da je v Sloveniji največkrat še vedno bolj pomebno, da je poceni, kot pa da je storitev strokovna, kvalitetna in varna. Moj CV mi pa zelo pomaga v tujini. Dobiti delo pri najpomembnejših angleških agencijah ni več problem.

Tam naj bi bile stvari urejene, kar GV radi poveste in dajete za zgled. Pri nas se stvari nikakor ne razčistijo. Na naših straneh smo se o tem pogovarjali s predsednikom ZGVS, ne dolgo nazaj je Slovenijo obkrožilo Univerzalno opozorilo ... Kar se tiče ureditve vodenja, smo trdno na Balkanu. Vodi lahko vsak, ki se mu v določenem trenutku tako zazdi. Študentje, alpinisti, kdorkoli, za majhno ceno. V ostalih alpskih državah in tudi nealpskih članicah UIAGM so stvari jasne. GVji so edini, ki lahko vodijo v svetu, ki zahteva uporabo vrvi. V kolikor se tam pojavi nekvalificiran vodnik, mu bo nadaljne življenje zagrenjeno z veliko kaznijo. In tega se vsi držijo. To je jasno tudi v vseh ostalih športih. Boste kje dobili nekvalificiranega, ki bo učil tenis, potapljanje, celo smučanje? Ne, edino v gorah je tega veliko.

Mogoče so kopja GV usmerjena v napačne tarče. Agencije in različni sp-ji so na trgu, nosijo zakonske obveznosti (preglednost poslovanja, davki), odgovarjajo strankam. Od tega živijo in če preživijo z nizkimi cenami, super, z nizko kvaliteto storitev verjetno ne bodo. Cene in nivo se znižujejo nekje drugje … To je drug problem, ki je praktično nerešljiv. Zato po mojem mnenju v Sloveniji še nekaj časa ne bo več kot pet gorskih vodnikov, ki bi se profesionalno ukvarjali samo z vodenjem slovenskih gostov. Vzrok je postsocialistična ureditev PZS. V mojem času so bili alpinistični odseki prostor, kjer so se zbirali ljudje, ki so se želeli ukvarjati z alpinizmom in glavna naloga odsekov je bila produkcija alpinistov, morda celo vrhunskih. V zadnjih letih se je večina AO-jev prelevila v shajališča ljudi, ki so jim ljube aktivnosti v naravi, druženje. Kar sploh ni slabo, a nima več dosti skupnega z alpinizmom kot športom. Seveda vsi ti ljudje ne iščejo druge ponudbe na tržišču, ki bi bila tako ali tako dražja. Gorski vodniki delamo individualno ali z majnimi skupinicami. V klubih ali na odsekih pa za malo plačilo delajo z množicami inštruktorji, ki so študenti ali drugje varno zaposleni. Pojavljajo se celo klubi, ki niso člani PZS in ponujajo gorniško izobraževanje. Učinkovitih vzvodov, ki bi to preprečili zaenkrat žal ni. Nam, gorskim vodnikom torej ostajajo le ljudje, ki res vedo kaj je gorski vodnik in kaj z njim pridobijo.

A približno tako je povsod, v množici različnih ponudb blaga in storitev naj bi stranke vendarle ločile zrno od plevela in se odločile za kvaliteto. Ni povsod tako! V Chamonixu ne moreš na Mont Blanc kar z nekim alpinistom s katerim dela lokalna agencija, ni variante. Nikjer v Alpah. Vse agencije delajo izključno z gorskimi vodniki. Res, gostje slej ko prej ločijo zrno od plevela kot praviš, sploh, ko gredo enkrat na zahtevnejšo turo z GV, v to sem prepričan. Seveda ne bom rekel, da je šolanje v AO-jih slabo, kje pa! Le pristop je drug!

V Franciji so si GV očitno izborili takšen položaj, ni pa nujno, da je to edina možnost in najbolj pošteno. "Lahko pa ponavljamo, kot papige ...", je bill tvoj komentar na vprašanje, zakaj se je Slovencem zaključek 100 m pod vrhom zdel sporen, Italijanom pa ne. Bi enako lahko veljalo še kje, pri GV na primer? V Sloveniji poklic GV prav zaradi dolgotrajnega ločevalnega procesa zrna od plevela zaenkrat ne more zaživeti popolnoma. Gre pa na bolje in sem optimist.
(S.R.)
Komentarji: 0   slike: 0


Strongman v plezalkah
22. december 2009 @ 13:06 | Teme ProMo Intervju.

Grega, ko človek tvojih dimenzij zavije v trgovino s plezalno opremo, bi človek najprej pomislil, da gre za pomoto?
Magnezij je v mojem ekstremnem športu nepogrešljiv pripomoček, saj ga rabim pri vsaki disciplini, na tekmi in na treningu. V trgovini s plezalno opremo dobim najboljšega. Mora ostati na rokah in imeti dobro oprijemljivost.
Kje ga gre največ? Kolikor vem, se ne mažeš le po rokah ...
Največ ga uporabljam pri nošnji 150 kilogramskih kovčkov, pri prevračanju 520 kg težke gume in pri dvigovanju železnega 130 kg težkega hloda nad glavo. Tu se z magnezijo namažem tudi spredaj po majici. Podobno kot pri prenašanju 420 kg težkega bremena, kjer se namažem po ramenih.
Je magnezij vsa "oprema", ki jo potrebuješ, da premakneš tovornjak?
Uporabljam tudi plezalne čevlje, saj se je potrebno čim bolj oprijeti asfalta. Zelo pomembno je, da so podplati mehki, da se lahko odrivam s prsti. Še posebej pri štartu, kjer moraš biti zelo eksploziven. Na makadamu pa si pomagam z derezami. Sicer imam pri vseh disciplinah na nogah vedno pohodniške čevlje, običajni športni copati ne bi zdržali obremenitev.
Vleka tovornjaka je najbolj atraktivna, a le ena izmed 10 disciplin v tekmovanju za najmočnejšega Slovenca, ki se uradno imenuje po Martinu Krpanu. Račja hoja, Sokolov krog, Vlečenje kobile iz hleva ... So discipline tudi tako zanimive kot zvenijo imena?
Krpanove discipline niso več tako zanimive kot Strongmanove, ki se danes odvijajo po svetu. Le-te so bolj atraktivne, izpopolnjene in težje. Recimo: šest betonskih krogel (120 -190 kg) je treba postaviti na 130 cm podest, 130 kg železni hlod čimvečkrat dvigniti v 90 sekundah, dvig 80 kg težke ročke nad glavo z eno roko, vleka minimalno 16 tonskega kamiona 20 metrov v čim krajšem času, ...
Globalizacija torej tudi v vaši branži, namesto Martina Krpana sedaj Strongman. Letos si dobil licenco za organizacijo Strongmana v Sloveniji.
Tako je, pripravljam tri tekme v naslednjem letu.
Kaj je tvoja specialnost, kje si najmočnejši?
Moje najljubše discipline so vleka kamiona, dvigovanje betonskih krogel in prenašanje 150 kg kovčkov.
Si 3-kratni Martin Krpan (slovenski prvak 2005, 07, 08), najmočnejši Avstrijec 2008, najmočnejši Madžar (ekipno) 2008. Letos si osvojil 5. mesto v Evropi in 21. mesto na svetovnem prvenstvu World Strongman Champion League. Kateri rezultat ti največ pomeni?
Zmaga na tekmovanju za Najmočnejšega Avstrijca je moj največji uspeh, konkurenca je tu najhujša.
Se domače tekme lahko primerjajo s svetovnimi?
V Sloveniji so teže na tekmah 30% nižje, kot v svetu. Tam so tudi tekmovalci močnejši, težji in večji.
Kakšna druščina ste tekmovalci, koliko je resnosti in koliko zabave v tem športu?
Z večino tekmovalcev smo v dobrih odnosih, si pomagamao med seboj in drug drugemu svetujemo, kako čim lažje izpeljati disciplino. Za praznike si voščimo vse dobro, smo v kontaktih tudi po mailih in facebooku. Po vsaki tekmi gremo na after party, zabavamo se tudi med vajami.
Kako treniraš?
Treniram petkrat na teden v fitnesu in z rekviziti, ki jih imam posebej izdelane za strongman discipline. Treniram tehniko in hitrost. Imam tudi svoj fitnes center in poligon.
Kako pridobiš toliko mišic, kakšna je tvoja prehrana?
Veliko je odrekanja, to verjetno ve vsak vrhunski športnik. Pojesti je treba ogromno hrane. Na prvem mestu je meso, obvezno en kilogram na dan.
Torej ti tvoja izobrazba še kako prav pride?
Res je, po poklicu sem mesar in biftek, ki je redno na jedilnem listu (pol kilograma na dan), si pripravljam izključno sam.
Glede na precej nenaravne gibe lahko kaj »poči« v hrbtu. Kako je s poškodbami?
Ja, potrebno je paziti, saj gre hitro kakšna mišica v cvet. Hrbet je potrebno non stop krepiti z vajami za križ. Pomembni so dodatki k prehrani, kot so vitamini, minerali, proteini, aminokisline, regeneratorji mišic in sklepov, dodatki za moč. Brez tega enostavno ni moč dvigovati takih bremen.
Imaš svoj fitnes, kjer si tudi osebni trener. Si specializiran za oblikovanje orjaških teles?
Po želji. Dekleta pri meni zagotovo shujšajo ...
Hodiš kaj v hribe?
Zadnje tri leta nisem bil prav veliko v hribih, vzponov pa bi se kar nabralo, saj za eksplozivnost redno delam kratke 30 metrske šprinte v klanec. Sicer pa grem rad v hribe, večinoma sam, za motivacijo in relaksacijo.
Kaj pa plezanje, si že poizkusil?
Plezal sem na steni v Bohinjski Beli. Bi pa z veseljem šel kam višje, to me je vedno zanimalo. Le padcev me je malo strah, ne vem, če bi klini zdržali mojih 150 kilogramov, ha, ha ...
Fotografije: Arhiv Stegnar     ProMo intervju: Prvih enajst  S.R.
Komentarji: 0   slike: 0


D.Karničar: Sinji slap je freeride scena
20. november 2009 @ 19:57 | Teme Alpinizem, Gorništvo, ProMo Intervju, Smučanje.

Davo, kaj je smisel smučanja v gorah? Pogosto imamo priložnost videti freeride filme s skoki čez več desetmetrske stene, vijuganje pri polni hitrosti in, na drugi strani, utrujenega alpinističnega smučarja, ki nerodno poskakuje ali bočno drsi navzdol. Gre za isto stvar?
Smisel smučanja je peljati, kar ponuja zasnežena pokrajina. Freeride je zelo atraktivna oblika smučanja izven urejenih smučišč, kjer je dovolj pršiča, z zgolj nekaj sto metrov višinske razlike. Lahko pristopimo s helikopterjem ali naokrog. Tudi sam rad vriskam v pršiču, vendar me nekaj minutno uživanje ne izpolni. Nerodno pa poskakujejo tisti, ki so nevešči zahtevnosti situacije in imajo nezadostno tehnično znanje.

Smučanje ali alpinizem v domačih strminah?

Na Youtube lahko videmo video smučanja po smeri Fritsch-Lindenbach v Grintovcu, ki ste ga z avtorji označili za najbolj strmega in ekstremnega v Evropi. Nekateri komentarji so kar "sočni". Verjetno ne gre za hude poznavalce, a roko na srce, zavojev je bilo bolj malo. Je smiselno siliti s smučmi v tako strmino?
Prihajam iz hribov in na smučanje gledam kot na alpinizem. Tako kot je smer treba preplezati, jo je treba tudi presmučati. Držim se načela, da to storim brez pomagal: cepina ali vrvi. To je zame psihična potrditev, da si upam.

Je kdo, ki bi to smer tekoče presmučal? Freeriderji vozijo vedno daljše odseke, ne gre več le za en skok in kup pršiča.
To ni smer za freeride, preveč je ostrih prehodov, robov. Hitrost je tu nevarna.

Katero je pravzaprav tvoje najboljše smučanje? Mislim kompleksno, vključujoč zahtevnost višino, stil?
»Naj« smučarija? Za opazovalčevo oko ali akterje, po lagodni ali doživljajski plati? Za razmazane in nastopaške fantine ali z vidika gorništva? Moja »naj« smučarija je Denali, 4000 m višinske razlike, težkega za vzorec, ostalo užitki na različnih strukturah snega.

Everest 2000. Veliko dal in tudi kaj vzel. 

In nasploh? Kako bi primerjal svoj pristop oz. način smučanja z velikimi klasiki ekstremnega smučanja, kot so Silvane Sudan, Jean Marc Boivin, mogoče Hans Kammerlander?
Zelo težko ocenim, razmere so spremenljive, poročanje velikokrat tendenciozno. Za območje Himalaje sem podobno vprašanje namenil g. Elizabeth Hawley. Odgovorila je, da si s prekinitvami večina ne dela skrbi in zato postavlja Annapurno in Everest v ospredje. Vemo za drzne smučarije, tudi Čarov in Tomazinev Gasherbrum. Dejavnost je vendar še premlada za neke dokončne ocene.

Pisali smo o spustu z Manasluja, zopet se je odprlo vprašanje, kakšno smučanje ja pravo: prekinjeno ali neprekinjeno, s kisikom ali brez, z varovanjem ali ne. Če mene vprašaš, le da je s stilom ...
Seveda je stil odvisen od smučarskega znanja. Pomembno je, da smučamo, torej da ne uporabljamo pomagal, kot sta cepin ali vrv. Predvsem cepin pri borderjih in » štamfanje pri smučarjih. Tudi meni je nelagodno za območja, kjer sem bil obupno počasen! Absolutno pa je treba »gorniško« to povedati. Stena (gora) je presmučana, ko je presmučana v celoti. Vsaka prekinitev, meter ali 500 metrov, prav vseeno, skazi uspeh, le le delna rešitev. Popolno pa je takrat, ko pride nekdo, ki je boljši od nas, je imel še boljše pogoje, uporablja primernejšo opremo

Sinji slap - freeride pod Češko kočo?

Tvoj mogoče najbolj odmeven podvig je Sinji slap pod Češko kočo. Tu bi bolj kot o smučanju lahko govorili o padanju in pristajanju? Predpogoj je dovolj pršiča?
Sinji slap z vidika opravljene ture skoraj nič ne šteje, je freeride scena, le da gre za led in ne pršič. Najugodnejši je, ko po hitrem vremenskem preobratu zapade sneg in se lepi na led, takrat celo delno lahko kontroliramo hitrost padca oz. drsenja. Za zaustavitev ni pogoj pršič, je pa varneje. Kočljiv je spodnji skok, tu se doskoči na polico sredi sveče in če je preveč snega, se lahko splazi. Se mi je že zgodilo, da sem tistih 15-20 metrov s snegom vred odletel v žleb spodaj. Je atraktivno, doslej sem peljal čez osemkrat, razmere so bile različne. Zato lahko trdim, da je po doživljajski plati in z vidika gorniškega uspeha ta slap neprimerljiv s ponovitvijo smučanja Mlinarsko sedlo - Zgornje ravni, ki sta ga že davno zmogla Zaplotnik in Jamnik. Atraktivno je velikokrat zgolj opazovalcem všečno. Mi se moramo odločiti, zakaj smučamo v gorah!

Pri najtežjih spustih nisi uporabljal turne opreme, ampak alpsko. Zanesljiva vez, tekmovalni pancarji in predvsem prave slalomske smuči (dovolj trde, ustrezno nabrušene), je to poenostavljeno rečeno, prava oprema?
Prava oprema za alpinistično smučanje se na veliko srečo zelo hitro izpopolnjuje. Tvoja trditev velja za obdobje devedesetih let. Turne smuči različnih dimenzij, trdot, upogljivosti in namembnosti so posledica ugotovljenega trenda perspektive smučarskega športa. Turni čevlji so ožji, da ne nasedajo na trdih strminah, nekoliko težji že nudijo oporo kot smučarski tekmovalni čevlji. Turne vezi so lažje od alpskih, kar nam ob pristopih veliko pomeni, moramo pa jih preizkusiti in jim zaupati. Rad pa opozorim, da ni primerno s povprečno opremo poizkušati smučati na zahtevnih pobočjih!

Dolomiti ponujajo veliko, toda najboljše je bilo na Aljaski.

Bil si serviser in imaš dovolj izkušenj s pripravo smuči V čem je skrivnost brušenja robnikov? Da zagrabijo, a ne preveč, da ne obrnejo na glavo ...
Čudovito je znati pripraviti smuči, je tudi del samozaupanja, preden tvegamo. Kot radi rečemo, robniki morajo biti ostri, pod kotom. Do neke točke mora biti drsna obloga konkavna, od tu naprej konveksna. Ravno prav! Ne gre zato, da ne želim povedati, to mora vsak spoznati zase. Marsikomu pa celo uspe kaj dobrega odsmučati ravno zato, ker teh stvari ne pozna, ker niti ne ve, kako nabrušene robnike ima ...

In skrivnost zavoja v veliki strmini na zaledeneli podlagi?
Zavoj na trdem in v strmini nad 50 stopinj? Opisati je predolgo, rad pa pokažem, če si ljudje vzamejo čas. Nežen in odločen je treba biti, kot pri ... Če komu asociacija pomaga, ni slabo!

Med alpinisti je večkrat, v šali ali pa tudi ne, moč zaslediti neko vzporednico stena/ženska. Je za moškega, za alpinista lahko to enakovreden izziv? Ljubezen na prvi pogled, osvajanje, osvojitev? In nato naslednja stena ...
V začetni fazi je med motivi prisotna samo potrditev. To se nadaljuje tudi, ko zvišujemo težavnost, tveganje, vse do slutenega vrhnjega nivoja posameznika. Ob vzdrževanju nivoja uspešnosti se poraja skušnjava, narediti korak v neznano, v območje za katerega čutimo, da je preko osebne meje! Takrat se odpre motiv doživetja. Zaradi želje lastnega obstoja zavestno postavimo doživetje pred rezultatski motiv. Če nekdo lahko ob tem razmišlja še o nasprotnem spolu, toliko popolneje zanj.

Kako razmišljaš ti? Večkrat smo lahko brali o tem, da imaš veliko otrok z več ženskami. Gre za življensko filozofijo, tako močna čustva ali se stvari preprosto zgodijo?
Iztok Mlakar v eni svojih pesmi poje »Od tistih, ki jih ne poznamo, vemo vsi največ«. Trudim se izpolniti pričakovanja, seveda imam ob tem svoje poglede na nujnosti bivanja in hierarhijo vrednot. Res sem si zadal težak nahrbtnik. Morda je bolje, da govoriva o snegu…

Živiš na svojem rodnem Jezerskem. Precej običajno je postalo vprašanje (nedeljskih) turistov: tako lep kraj, pa tako malo ponudbe, kaj vse bi se dalo tu narediti ... Ste domačini namenoma izbrali mir in ne turističnega vrveža? Sicer pa si nekaj začenjal v to smer, imaš kaj v planu?
Jezersko! Ne da bi se kaj odločili, ker se zares še nismo nič odločili - je kot je. Mnogo je dejavnikov, ki na to vplivajo, vendar ne bi o tem na tem mestu. Gotovo pa je, da sledim želji, ki ima vedno več prostora v mojem življenju; preživeti doma. Narediti je treba kot ob vzponu na goro - če izostane en korak, nismo prišli do želene točke. Gotovo pa se bom moral marsičesa še naučiti, vendar na to goro želim priti. Vse bližje sem tej turi!

Projekt "7 Summits" se je končal z Antarktiko

Projekt "7 Summits" skupaj z Everestom je tvoje življensko delo. Nekaj kapitala za kakšno posmučarsko naložbo je prav gotovo navrgel. Medijsko si bil dobro »pokrit«. Si izkoristil to podporo medijev?
Zadovoljen sem s prepoznavnostjo. Koliko pa jo uporabim v komercialne namene, kot namiguješ, pa je posledica mojih aktivnosti v alpinizmu. Sam ne zmorem preveč različnih dejavnosti v istem obdobju. Lahko sem v očeh opazovalca nesposoben in len, lahko pa razume, da za vrnitev domov ni dovolj dober krvni tlak in ostri robniki. Uravnoteženost vsega v življenju mi edino da korajžo za večja tveganja.

V seznamu kategoriziranih športnikov za 2008 je več kot 40 alpinistov, plezalcev in smučarjev, tebe nisem našel. Služba v vojski ali policiji, si zraven?
Dogaja se mi, da zadnja leta niti sprotnih statističnih podatkov o dejavnostih v gorah ne vodim redno. Doživljajski moment je presegel rezultatskega. Bil sem 10 let kategoriziran v najvišjem rangu - svetovni razred Bodi dovolj! Bolj od ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve!

Lansko leto sta z bratom Drejcem naredila nekaj dobrih študij spustov in jih objavila na GL. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi letos?
Vsekakor. Rad smučam in še bom smučal – pazljivo, preudarno, strmo in položno. To je skušnjava ali predanost ali poslanstvo ali utvara, ne vem … Naloga Alpinista pa je bila, je in ostane, da zna tudi poročati o svojih raziskovanjih. Po Lionelu Terayu je alpinist raziskovalec, torej smo dolžni tudi povedati, pa čeprav le o snežinkah, robnikih, čudovitih jutrih in bežečih meglicah.

Kako naprej, K2 ostaja v planu?
O smučanju s K2 se bom odločil do konca letošnjega leta.

Fotografije: arhiv Karničar                                        Srečo Rehberger

Komentarji: 0   slike: 0


Dr. Iztok Tomazin
20. september 2009 @ 15:03 | Teme Alpinizem, Gorništvo, Plezanje, ProMo Intervju.

Iztok, si zdravnik in direktor Zdravstvenega doma, ob tem pa še gorski reševalec letalec, zdravnik SHNP (Služba helikopterske nujne pomoči) in predstavnik Slovenije v Medicinski komisiji IKAR. Precej odgovornih in zahtevnih funkcij, je še kaj časa za alpinizem?
Največ časa in energije sem že vse od začetka študija, v zadnjem obdobju pa še toliko bolj, posvetil medicini. Biti zdravnik mi je več kot samo poklic, to dojemam kot poslanstvo in način življenja, čeprav se morda sliši kot oguljena fraza. Na drugem mestu je seveda alpinizem v vseh mogočih oblikah, od samotnih potepanj po brezpotjih do osemtisočakov, od prostega plezanja do zaledenelih slapov, alpinističnega smučanja itd.

Zdravniška oskrba nosačev na ledeniku Baltoro v pakistanskem Karakorumu

Vse našteto so idealne predispozicije za vrhunskega gorskega reševalca letalca, kar dejansko tudi si. Sodeluješ potemtakem le pri helikopterskih intervencijah in kdo od zdravnikov je potem vključen pri klasičnih reševanjih?                                                                                            Vsi aktivni zdravniki GRZS, tudi zdravniki letalci, sodelujemo tudi na klasičnih akcijah. Prisotnost zdravnika na klasični akciji je enako pomembna kot pri helikopterski, včasih še bolj, saj je pacient pri klasičnem transportu še bolj izpostavljen neugodnim dejavnikom, pa tudi dlje traja. Seveda je idealno, če je zdravnik zelo izkušen v urgentni medicini in hkrati odličen ali celo vrhunski alpinist.

 

Letošnja sezona v gorah se počasi končuje. Je kakorkoli odstopala od predhodnih? Na koliko reševanjih si sodeloval?
Po številu nesreč, tudi smrtnih, bo to očitno ena od najbolj negativnih sezon doslej. Slovenski gorski reševalci smo že pri okoli 300 reševanjih v letošnjem letu, sam sem letos zaradi številnih, predvsem službenih obveznosti, doslej sodeloval le na 16 reševanjih, pretežno s helikopterjem.

 

Skupno pa to pomeni?
Na pamet točno ne vem, vsekakor v več kot 400 v domačih in nekaj deset v tujih gorah.

 

Na kakšnem nivoju je pravzaprav naša gorska reševalna zveza, tudi v primerjavi z drugimi državimi? Če vprašam poenostavljeno, višje kotirajo naši zdravniki ali naši gorski reševalci? Kot eden vodilnih imen v sistemu reševanja in dolgoletni zdravnik bi lahko podal realno oceno.
Naše gorsko reševanje je na visokem nivoju, v mnogih pogledih države z najbolj razvito tovrstno dejavnostjo (Švica, Avstrija, Italija, Francija…) dosegamo, v nekaterih morda celo prekašamo, v nekaterih pa malo zaostajamo. Predvsem smo šibki v nekaterih aspektih organizacije helikopterskega reševanja, saj od klica na pomoč do prihoda ekipe na mesto nesreče v povprečju mine preveč časa, tudi sestava ekipe ni vedno optimalna, včasih je preveč lokalizmov ipd. Če bi uspeli organizirati ozko profesionalno jedro helikopterskega reševanja, ki bo takoj dosegljivo vse dni v letu ali celo združiti letalski del GRS s HNMP v eno službo, in se hkrati otresti motečih vplivov policijske in zlasti vojaške birokracije, bi bili lahko v vseh pogledih med najboljšimi službami gorskega reševanja na svetu. Pa da ne bom napačno razumljen: nisem proti sodelovanju policijskimi in vojaškimi piloti in tehniki, ki so večinoma zelo dobri, nekateri celo odlični, enako velja tudi za gorske policiste, tudi helikopterje imata policija in vojska zelo primerne, marsikje nam jih zavidajo. Zelo omejujoč pa je zbirokratiziran, mnogo prepočasen sistem aktivacije zlasti vojaških helikopterjev, poleg tega Slovenija kot verjetno edina od razvitih držav sploh nima helikopterja, ki bi bil namenjen izključno za potrebe nujne medicinske pomoči in gorskega reševanja. Pa da ne bo govora samo o letalskem reševanju – temelj gorsko reševalne dejavnosti bi tudi vnaprej morala ostati široka amaterska baza društev in postaj zlasti v krajih blizu gora, tako kot doslej. Torej konstruktivno sožitje in sodelovanje med ozkim, vrhunsko usposobljenim profesionalnim jedrom in široko amatersko bazo, ki se dopolnjujeta in dobro sodelujeta podobno kot imamo, seveda v precej večjem obsegu, pri gasilcih. Tako ne bi nihče nič izgubil, kar se nekateri v GRZS bojijo, pač pa bi samo pridobili, predvsem seveda ponesrečenci in bolniki. Izboljšati bi bilo potrebno tudi mesto in vlogo GRZS v državi in družbi, tukaj nas čaka še veliko dela (zakon o gorskem reševanju ki je npr. na Hrvaškem bistveno pospešil razvoj gorskega reševanja itd.).
Kar pa se tiče kotiranja zdravnikov in reševalcev: tukaj ne bi delal nobenih razlik, med enimi in drugimi so nekateri odlični po strokovni, drugi po gorniški plati, nekateri v obojem, nekateri pa tudi niso. Izrazito slabih ni, saj je kar nekaj filtrov. Ena od težav je, da primanjkuje zdravnikov alpinistov ali vsaj dobrih gornikov.

Gorsko reševanje s helikopterjem v Karavankah.

Je tvoja naloga zgolj zdravniška pomoč ali sodeluješ tudi pri ostalih manevrih?
Primarna naloga zdravnika pri gorskem reševanju je oskrba ponesrečenca, reševalca pa tehnični in drugi manevri reševanja ipd. Seveda pa gre za timsko delo in si med sabo pomagamo na vseh področjih. Glede na moje izkušnje, alpinistične in druge sposobnosti pa seveda v praksi po potrebi opravljam vse, tudi najzahtevnejše reševalne manevre. Z reševalcem se ponavadi dogovoriva, kaj bo kdo delal. Če je na primer reševalec manj izkušen ali pa če gre za zelo hude poškodbe, grem prvi na vitlo in do ponesrečenca, tudi v steno, če je treba, sicer je to delo reševalca, zdravnik mu sledi, če je potrebno. Poudariti je treba, da imajo zdravniki enak program tehničnega usposabljanja kot reševalci letalci, seveda pa je nesmiselno, da gre v steno na vitlo prvi zdravnik, ki ni alpinist, ki nima ustreznih izkušenj. Skratka, vsak naj bi delal tisto, kar najbolj obvlada in hkrati pomaga drugim na drugih področjih.

 

Kako pravzaprav poteka reševanje, od prvega klica do odhoda ekipe? Je sistem dodelan?
Prav tu bi se dalo še kaj poenostaviti in izboljšati, prevečkrat se izgublja dragoceni čas. Tu se vidi razlika med amaterizmom in profesionalizmom. Poškodovanec ali očividec kliče 112, operativec v centru za obveščanje (112) klic na pomoč posreduje lokalnim reševalcem, ki se odločijo o načinu reševanja. Ne moremo pričakovati, da bo vsak od nekaj sto slovenskih amaterskih gorskih reševalcev, ki je v času neke nesreče lahko dežuren v domačem društvu in sprejme tak klic, tudi optimalno ukrepal. V času dežurstva ekipe za helikoptersko reševanje med glavno poletno planinsko sezono bi morali nujni klici preko Centra brez posrednikov takoj priti do dežurne ekipe na Brniku, kjer naj bi zdravnik ocenil resnost stanja in se skupaj z reševalcem in posadko helikopterja odločil o optimalnem ukrepanju. Vzporedno pa je seveda potrebno obveščanje in aktiviranje lokalne ekipe, ki se vključuje v reševanje, če se helikopterski ekipi kaj zalomi ali če ima več intervencij hkrati. Tukaj smo seveda v zdravstvu, v službi nujne medicinske pomoči, bolje organizirani in hitrejši, ker smo pač samostojna, profesionalna služba z jasnimi standardi - ko preko Centra (112) ali direktno od očividcev dobimo obvestilo o potrebi po nujni intervenciji, vsa ekipa (zdravnik, tehnik ali sestra in voznik reševalec) steče do rešilca in z opozorilnimi znaki v najkrajšem možnem času z vso potrebno opremo doseže mesto nesreče. Če je potrebna pomoč sosednjih enot ali HNMP pa imamo tudi jasne protokole hitrega ukrepanja. Skratka profesionalen sistem odzivanja. Seveda to velja za terene, ki so dostopni službi NMP.

 

Dobro urejena zavarovalna politika je verjetno osnova za celo zadevo. V katerih primerih bi reševani načelno morali sami nositi stroške le-tega?
Zaenkrat se stroški gorskega reševanja krijejo solidarno, iz državnega proračuna, helikopterski prevozi v primeru poškodb in bolezni konkretno iz zdravstvene blagajne (ZZZS). To ima dobre in slabe plati, po eni strani je pomoč za reševance zagotovljena brez njihovih stroškov, po drugi strani se dogajajo tudi malomarnosti ali celo zlorabe, za katere pa ni pošteno, da jih pokriva proračun, torej vsi državljani. Postopek za izterjavo stroškov pri gorskem reševanju v Sloveniji je zaenkrat redkost, večinoma v primerih očitne malomarnosti ali zlorabe.

 

So bili primeri v praksi, ko je reševani morali povrniti stroške reševanja? Se je končalo z zahtevkom ali je prišlo do plačila?
Skoraj vsako leto je bilo nekaj takih primerov, v zadnjih letih je bilo medijsko najbolj izpostavljeno reševanje v Špiku, ko sta ob poslabšanju vremena plezalca obtičala v steni in ju je rešila dežurna helikopterska ekipa. Izidov zahtevkov ne spremljam, to je stvar organizacije in države, reševalci se ne sprašujemo ali gremo reševat pijanca, ki se je potolkel po lastni krivdi ali pa nekoga, ki je povsem nepričakovano zbolel. Ko je potrebna pomoč, ni selekcije, o vzrokih se sprašujemo po opravljenem delu.

 

Verjetno je težko govoriti o tem, morda tudi neetično, pa vendarle - najtežji primer reševanja?
Veliko je bilo zelo zahtevnih reševanj, tako tehnično, telesno in duševno. Najtežje je pri težko poškodovanih ali hudo bolnih, umirajočih ali mrtvih, še posebej, če gre za znance, soplezalce in prijatelje ali otroke. To je duševno najbolj obremenjujoče že med samo intervencijo, ima pa seveda posledice tudi kasneje.

 

Kaj čuti človek, ko prileti več sto metrov po zraku, kakšen je "stik" s steno? Vem, precej teoretično vprašanje, mogoče bi znal vsaj približno odgovoriti. Konec koncev si tudi sam »rad« preizkušal meje možnega ...
Osebne izkušnje več sto metrskega padca, ki se konča na trdih tleh nimam, sicer midva ne bi imela tega intervjuja. Najdalj sem doslej padel 60 metrov globoko med smučanjem v severni steni Begunjščice in se grdo polomil. Dokler se že polomljen nisem nekako obdržal v snežni strmini še visoko v steni, nisem vedel ali se bom ubil ali preživel.. Večkrat sem strmoglavil z zmajem in padalom, nekajkrat celo brez rezervnega padala, a sem se pred usodnim trkom v tla vedno nekako izvlekel, pričakovanje usodnega trka pa je bilo skrajno neprijetno. Seveda pa vsi poznamo poročila o lepih, celo ekstatičnih doživetjih med padanjem v verjetno smrt. Verjamem, da je nekaj na tem, najbrž pa ni pravilo.

 

Glavni razlogi nesreč tako poleti kot pozimi so zdrsi in padci. Vendar se pozimi največ govori o plazovih.
Plazovi so v naših gorah za enkrat med redkejšimi vzroki nesreč, precej drugače je v Alpah.

 

Imamo pa prav tu veliko preventive: lavinske žolne, zračne blazine, … Kam gre razvoj, kaj ti priporočaš?
Osebno najbolj priporočam, taka so tudi uradna priporočila IKAR, uporabo plazovne zračne blazine (airbag) kot pripomočka, ki precej zmanjša možnost, da nas sneg v plazu zasuje in hkrati plazovno žolno, ki v primeru, da nas plaz vseeno zasuje, omogoča ustrezno opremljenim sopotnikom ali reševalcem, da nas hitro najdejo. Z uporabo obeh pripomočkov je stopnja preživetja v plazu največja, od posamičnih pripomočkov pa je stopnja preživetja največja pri airbagu, nekoliko nižja pa pri žolni. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi.

 

Kakšna je smrt pod plazom?
Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje – počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.

Plaz v južni steni Lotseja (1981) tik preden nas je oplazil. Če ne bi bili pripeti na fiksno vrv, bi nas razmetalo po ledeniku in pomedlo v razpoke.

Kaj lahko stori smučar, ki ga odnese plaz? Kakšne 2, 3 sekunde morda lahko kaj ukrene…
Dokler še lahko stoji na nogah oziroma lahko smuča, naj poskuša čim hitreje odsmučati iz območja plazu. Ko ga plaz zajame, je potrebno odpeti ali sneti vso opremo (smuči, palice, nahrbtnik, razen če nimamo takega z airbagom). To seveda ni enostavno. Če ima airbag, naj ga takoj sproži. Ko nas nosi plaz, naj bi se s plavalnimi gibi skušali obdržati na površju in hkrati ščitili glavo in vratno hrbtenico, kar je v divjajoči snežni gmoti dostikrat težko ali nemogoče. Zelo pomembno pa je, da si preden se plaz zaustavi in nas dokončno zasuje, naredimo pred obrazom čim večji prostor za dihanje, od tega je lahko odvisno naše preživetje.

 

Kot zdravnik drugače gledaš na »ekstremne« športe kot bi sicer? Tvegajo zdravniki več ali manj?
Kot dolgoletni vrhunski alpinist in alpinistični smučar gledam na ekstremne športe z določeno naklonjenostjo, vendar imam občutek, da se je večina aktivnosti izrodila v smeri nastopaštva, medijske in seveda sponzorske pozornosti za vsako ceno, tveganja, ki je samo sebi namen, dosežkov zaradi dosežkov. Kot zdravnik in gorski reševalec pa na ekstremne športe seveda gledam tudi iz tega zornega kota, ker dobro vem, kakšne so posledice po dolgoletnem ukvarjanju z vrhunskim ali »ekstremnim« športom in kakšne so posledice po napakah ali nesrečah. Sam v zadnjem tvegam precej manj, kot sem včasih, razlogov za to je veliko, od staranja do množice razmesarjenih trupel, ki sem jih moral pobirati po gorah, seveda pa imam sedaj tudi nekoliko drugačne življenjske prioritete in ambicije. Še najbolj tvegana od vseh mojih sedanjih aktivnosti se mi zdi gorsko reševanje, predvsem zato, ker imamo zaradi velike želje pomagati pogosto zelo visok prag za tveganje, še bolj pa zato, ker reševanje pomeni sodelovanje več ljudi, od katerih lahko vsak stori napako, pa tudi precej tehnike, ki tudi lahko odpove, obojega pa ne morem imeti v celoti pod kontrolo.

 

V vrhunskem športu je doping nekaj, kar visi v zraku. Najboljši atleti, kolesarji, plavalci …, se marsikomu zdijo komaj še verodostojni. Kako je s tem v alpinizmu, nekje nad 8000 metrov, ko gre za preživetje ali zgolj uspešen vzpon? Kolikor vem, so tudi slovenski alpinisti že imeli s seboj v nahrbtniku substance, za vsak slučaj.
Ponosen sem na to, da nikoli v življenju nisem uporabil dopinga, še posebej ob spoznanju, kako velik odstotek alpinistov, pa ne samo vrhunskih, posega po dopingu v različnih oblikah. Ko sem pred nekaj leti začel brati tovrstna poročila in članke, sem bil šokiran. Čeprav sem kot zdravnik in vrhunski alpinist precej vedel o teh stvareh, mi niti na misel ni prišlo, da bi jih uporabljal, naivno sem tudi mislil, da je to v alpinizmu kot visoko etični dejavnosti večinoma tabu, da se uporablja redko ali izjemoma, na primer kadar gre za preživetje, ne pa za rezultate. Edinkrat, ko sem imel za vsak slučaj, če bi šlo za biti ali ne biti, v nahrbtniku par tabletk, ki so sodile med blaga poživila, je bilo na zimskem Daulagiriju, vendar čeprav je šlo za noro zgodbo, ki nas je postavila na mejo preživetja, jih nisem uporabil. Iz številnih, predvsem etičnih razlogov, ne odobravam uporabe poživil ne v alpinizmu ne kjerkoli drugje, saj gre poenostavljeno rečeno za nepošteno, zdravju škodljivo zlorabo substanc za krepitev ega, ki je itak med največjimi sovražniki človekovega razvoja, predvsem mentalnega in duhovnega.

Na vrhu Gašerbruma 1 (8068m) tik pred prvenstvenim smučanjem po S steni z Markom Čarom. Brez dopinga, seveda. Marko je sicer na vrh prinesel eno pločevinko Red Bulla, ki je bil njegov sponzor, vendar je tekočina seveda zmrznila in je bila neuporabna. Foto: Marko Čar.

 

Za kakšna poročila je šlo, nad čem si bil šokiran?
Na primer, nad statistiko, kakšen odstotek »navadnih« gornikov, ne vrhunskih alpinistov, uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.

 

Par tabletk v nahrbtniku … je stvar tako preprosta?
Seveda ne. Poživil je mnogo vrst, z zelo različnimi mehanizmi delovanja in učinki, od takih, ki ti dajo možnost da postrgaš še kakšno rezervo v organizmu, ki je zavestno nisi mogel, do takih z drugačnimi načini delovanja. Nekaj povsem drugega, ne po etični pač pa po praktični plati, je uporabljati poživila v »kontroliranem« okolju npr. atletskega stadiona, na toplem in varnem, kot npr. v gorah, v hudem mrazu, ob dehidraciji in drugih okoliščinah…Odločno odsvetujem, tako iz etičnih kot iz zdravstvenih razlogov.

 

Kaj potem priporočaš, ko so izčrpane vse druge možnosti? Avtogeni trening, "dialog" s steno, posebno prehrano, vegetarijanstvo mogoče?                      Stvari so zelo individualne, od prehrane, hidracije, treninga, do bolj duhovnih in »duhovnih« pristopov. Jaz sem vegetarijanec zaradi etičnih razlogov, ne pa zaradi tega, ker bi mislil,da je vegetarijanska prehrana bistveno boljša za alpinizem od mešane. Seveda pa je bolj zdrava in omogoča tudi ukvarjanje z alpinizmom, tudi z vrhunskim. Intrapsihične in duhovne rezerve v človeku pa so skoraj neomejene, le zelo težko je priti do njih.

Fotografije: arhiv Tomazin
Komentarji: 0   slike: 0


M. Čufar: V steni vedno spim na zunanji strani postelje
16. avgust 2009 @ 16:25 | Teme Plezanje, ProMo Intervju.

Martina, ti si plezalka. Bi rekel, da je to najboljši opis zate. Plezaš veliko, že dolgo časa, povsod po svetu, v vseh kamninah. Predvsem pa plezaš zelo dobro. Vendar ne bova govorila o "naslednjem" oprimku in "naslednjem" gibu. Življenje je vendarle več kot to. Ali ni?
V določenih trenutkih, v smeri, ki jo hočeš preplezati, se zdi da je res vse kar šteje naslednji grif. Sicer pa je plezanje mnogo več. Je način življenja in hkrati šola zanj. Je nekaj, kar je oblikovalo mojo osebnost in pogled na svet. Plezanje je preizkušnje, so avanture, je širjenje obzorij, je spoznavanje dežel, ljudi, predvsem pa deljenje doživetij z velikim številom plezalnih navdušencev z vsega sveta. Če srečam plezalce, se vedno počutim domače, kljub jezikovnim oviram, se s kretnjami rok najde skupni jezik.

So trenutki, ko šteje le nasljedni grif. Bouldering v Zionu.

Kaj praviš na »naključnega« opazovalca, ki pade v plezalno debato in mu ni nič jasno: toliko besed in kretenj o nekem metru skale v neki steni bog ve kje? Je ozek in omejen on ali kdo drug?
Ja, sem si tudi sama že večkrat postavila to vprašanje. Ampak o tem se je tako dobro pogovarjati! O podrobnostih, poslušati občutke drugih na določenih gibih, spraševati za rešitve problemov. Teh debat se nikoli ne naveličam. Kdor nas posluša in gleda si gotovo misli, da nismo čisto normalni. A mislim, da ima vsak človek v življenju vsaj eno področje, kjer pade v podobno podrobne debate, npr. nekateri o avtomobilih, drugi o delnicah, tretji o jadrnicah…

Torej, si plezalka. Potovanja, čudovite stene, življenje v naravi, spoznavanje ljudi, občutek vrhunske forme in uspeha. Kakšna je cena takšnega življenskega sloga?
Naj te dopolnim - po novem sem tudi padalka. V tem letu, ko se ukvarjam s padalstvom, sem ugotovila, da je plezanje res zastonj, čeprav nikoli ne računam, koliko me stane moj plezalni življenjski slog. Najdražji je prevoz, letalske karte ali cestnine in bencin. Spanje, sploh če poznaš veliko plezalcev po svetu, sploh ni drago. Opremo večinoma dobim od sponzorjev, le preden sem šla prvič v Ameriko je bil malo večji zalogaj kupiti dva seta frendov in nekaj big wall opreme in toplih oblačil.

"Handcrack", Martinina najljubša širina poči.

Nisem mislil te vrste »ceno«. 
Moram razmisliti, je nekaj … Posledica tega, da je plezanje že dvajset let številka 1 v mojem življenju, je verjetno to, da nimam fanta. Resda večinoma plezam s fanti, a razen dveh me je z njimi vedno povezovala le strast do plezanja. Zdaj pa sem v letih, ko imajo moji vrstniki že po enega ali dva otroka in priznam, da jim zavidam. A verjamem, da bo tudi zame prišel čas.

 

Pri tistih dveh, kjer ni bila le strast do plezanja ... se je končalo zaradi različnih pogledov na količino in pomen plezanja v življenju?
Predvsem zaradi razdalje, do Francije in Amerike.

Bi znala živeti z nekom, ki ni plezalec?
»Nikoli ne reci nikoli«. Ne bom rekla ne, ker vem, da se življenje lahko zelo hitro obrne. Če že ne bi bil plezalec, bi moral biti vsaj športnik, avanturist. Nekdo, ki bi razumel kako močna je lahko strast do nekega športa, do plezanja. Sicer pa kdaj prav prija biti v družbi nekoga, ki nima pojma o plezanju in so teme pogovorov druge kot gibi in ocene.

Separate Reallity 5.12a, sprejemni izpit v Yosemite Vally. Proti koncu strehe poč postane zelo neugodna.

Je plezalec obsojen na življenje v šotorih, v avtomobilih?
Meni plezalski way of life res ustreza. Ne sicer ekstremni, da bi ves čas spala nekje pod stenami v prahu ali vsa zvita v premajhnem avtu, kdaj pa kdaj pa je tudi to del avanture. Če je lepo vreme in ni preveč mraz, mi je kamp veliko bolj udoben od hotela. Ko postavim šotor, kjerkoli že sem, se takoj počutim kot doma. Pozimi je drugače. Raje plačam malo več in spim na suhem in toplem, sploh ker so noči dolge.

Kakšna so tvoja vračanja domov? Po mesecu ali dveh plezanja v nekem drugem svetu gledaš zviška na "povprečneže" z ustaljenim vsakdanom ali se počutiš nekako otožno, ker ne veš kaj pravzaprav sedaj?
Najprej sem res malo zgubljena, z glavo še v preteklosti, v stenah, ki sem jih preplezala. Ponavadi tudi nimam novih ciljev, zato nekaj dni traja, da padem v domačo rutino, ki mi pa hitro postane dolgočasna in začenjajo se rojevati novi projekti. Kako gledam na druge? Nikakor ne zviška. Občudujem jih, da zmorejo živeti v tako ustaljenem ritmu. Predvsem tiste, ki imajo redno službo in poleg tega še vrhunsko plezajo. Hkrati se zavedam, kako veliko srečo imam, da sem zaposlena v Slovenski Vojski, kar mi omogoča, da lahko živim »po stenah sveta«.

Lahko brez stalnih potovanj, nekakšnega nomadstva, plezalec sploh izkoristi svoje potenciale, lahko napreduje?
Jaz mislim, da. Saj na začetku kariere nisem toliko potovala. Tudi naše tekmovalke trenirajo večinoma v domačih logih, na umetnih stenah in napredek v zadnjih letih je več kot očiten. Problem je, ko enkrat greš v tujino in vidiš, kakšen ogromen potencial za plezanje tam obstaja! In ko jih enkrat začneš odkrivati, se ti jih pokaže še več. In potem enostavno ne moreš zdržati doma. Osebno najbolj napredujem in najbolje plezam, ko sem nekje v popolnoma novem okolju, ko sem navdušena nad stenami, ko mi duša kar gori v pričakovanju naslednjega plezalnega dne. Tega doma, kjer vse poznam na pamet, ne občutim. In tako ne morem izkoristiti vsega potenciala. Vse je v glavi, v motivaciji.

Pogled s ceste v steno.

 

Si odgovorila, čeprav se vprašanje ni nanašalo na tekmovalno plezanje, kjer gre vendarle za običajen šport in ne za način življenja. Ti se v zadnjem obdobju vedno bolj posvečaš tudi jogi. Kakšen poseben razlog ali povod?
Z jogo se pravzaprav ukvarjam že zelo dolgo, a ne tako resno kot v zadnjih letih. Že leta 92 sem si kupila knjigo o hatha jogi in sama delala različne položaje, asane. A to je bilo bolj kot stretching. V tem res uživam in ga ne delam z namenom da bi bila boljša v plezanju. Bolj resno sem v kontakt z jogo prišla leta 2005 v Franciji, ker sem dva tedna stanovala pri jogiju. Na tekmah za svetovni pokal nam je serviral Yogi čaj in me povabil, da lahko kadarkoli pridem v Grenobel trenirat, ker živi čisto blizu plezalnega centra. On je vsako jutro ob petih začel z jogo, ki je bila popolnoma drugačna od Hatha joge. Zanimalo me je kaj počne in sem se mu pridružila. Bila mi je izziv, ker me je vsak dan vse bolelo. In začutila sem, da bi bilo to zame. Kundalini joga je bolj celostna, vaje so bolj dinamične, več je tudi meditacij, petja mantr, ki mi sprva niso bile všeč, a ko se jim prepustiš, zaznaš pozitiven učinek. Zdaj si ne predstavljam dneva brez jutranje joge! Postala mi je stil življenja. Letos sem naredila intenzivni tečaj za učitelja kundalini joge. Bilo je naporno, še posebej zadnji teden v Franciji, a spoznala sem, da telo zmore veliko več, kot mislimo. Upam, da bom to znala prenesti tudi v plezanje. Da se mi ne bo zdelo, da kakega giba ne zmorem, ker sem premajhna ali prešvoh.

Torej postaja zate joga že enakovredna plezanju?
Življenja ne moremo tako enostavno popredalčkati. Če malo zafilozofiram; pomen besede joga v sanskrtu pomeni združitev. Mislim, da z izkušnjami iz plezanja dopolnjujem tiste iz joge in obratno. Predvsem me je joga naučila prisluhniti sebi, živeti s tokom in slediti intuiciji. Kar je za plezanje in za življenje nasploh zelo pomembno.

Joga v »fizičnem« smislu (gibljivost, dihanje, koncentracija) ti očitno ne bo dovolj, podajaš se v iskanje globljih odgovorov?
Začelo se je na fizičnem nivoju, zdaj pa spoznavam druge nivoje. A tu sem še začetnik. Sem namreč tip človeka, ki se mora stalno gibati, če ne imam občutek, da je dan izgubljen. Če se ne prešvicam, nisem naredila nič. Zdaj sem našla smisel tudi v sedenju, v meditacijah in dihalnih vajah. V bistvu me je življenje kar malo na silo ustavilo. Ko sem se pritoževala, ker smo dobili domače naloge s polurnimi ali daljšimi meditacijami, sem si poškodovala koleno. Ko sem bila spet mobilna in sem hotela vse nadoknaditi, sem si zlomila gleženj. Z gipsom na nogi sem imela čas za razmislek.

Ali je učitelj joge poklic, ki ga želiš opravljati?
Vodja izobraževanje mi je rekel, da bi bila zelo dobra učiteljica joge in bom zagotovo poskusila. Idelano bi bilo, da bi to povezala s kakšnimi plezalnimi potovanji in »yogi spirit« širila med plezalci. Si ne predstavljam, da bi imela nek ustaljen urnik vadbe v kakšni telovadnici.

Zaposlena si v Slovenski vojski, boš poskusila s kakšno demonstracijo joge med vojaki?
Tega si pa ne predstavljam najbolj, delati jogo v uniformi.

Misliš, da plezalne veščine slovenski vojak bolj potrebuje?
Tisti iz gorske šole vsekakor. Športnike v vojski potrebujejo bolj za promocijske namene, čeprav je Silvo Karo že nekajkrat organiziral plezalni športni dan za uslužbence. Plezali so v Črnem Kalu, enkrat celo v veliki osapski steni, a tam jih je bilo strah. Umetna stena je zdaj tudi v vojašnici Franc Rozman Stane v Ljubljani, tako da se vojaki s tem športom seznanijo.

Sicer si končala Fakulteto za šport, v diplomski nalogi si obdelala poškodbe pri športnem plezanju. Nimaš ambicije, da bi to znanje posredovala naprej? Je kaj povpraševanje?
Moja diplomska naloga je kar uporabna, del nje je postal obvezno gradivo za trenerje športnega plezanja, tako da sem znanje dobro posredovala naprej. Dobivam tudi mnogo vprašanj od plezalcev, ki se poškodujejo. »Martina, mene pa boli prst, kaj misliš da je, ali lahko plezam…«. Pomagam po najboljših močeh, a pač nisem zdravnik, zato vsakega, kjer se sliši da gre za resno poškodbo napotim h zdravniku. Sama nisem imela veliko poškodb, me je pa to področje zanimalo in sem ga kar dobro naštudirala. Predvsem razne preventivne vaje.

Kako potemtakem gledaš na trening? Zdi se mi, da si prva med tistimi, ki zagovarjajo le plezanje in nisi navdušena nad ločenim treningom moči.
Točno, mislim,da je plezanje najboljši trening za plezanje. Seveda na čim več različnih stenah, umetnih in naravnih, v previsih, v platkah, v kapnikih, na balvanih, po poličkah in po »musavcih«. Dobrodošli so tudi nadomestki v obliki plezalnih desk, campus boarda. Trening v fitnesu je izguba časa in energije. Mišice pri plezanje nikoli ne delujejo tako omejeno kot na fitnes napravah. Tudi gimnastiki, ki morajo tako kot plezalci obvladati svoje telo, trenirajo za moč le z lastno težo. Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan ne gresta nikoli v fitnes. Torej, vaje za moč in uravnovešenje mišic da, a vse le z lastno težo in s prostimi ročkami ter elastikami, s katerimi aktiviramo več mišic.

Začela si kot tekmovalka, nadaljevala kot športna plezalka, bila si svetovna prvakinja. Danes te privlačijo velike stene in še posebej El Capitan. Proste ponovitve velikih tehničnih smeri so kombinacija športnih izzivov in pustolovščine. Težavnostna lestvica ti ni več motiv. Meni je pri smeri vedno pomembna linija, videz, razgibanost, barve. Tudi ime mi je pomembno, zato sem kar razočarana, če splezam kakšno lepo smer in je brez imena. Ocena je seveda tisti faktor, ki ti približno pove, koliko se boš moral za smer potruditi. A že zdavnaj sem ugotovila, da so ocene le ocene in ne povedo koliko truda in treninga si moral vložiti v smer. V počeh so ocene še bolj relativne. Nekdo z velikimi dlanmi, se bo čez poko v širini pesti sprehodil, punce ali kdo z manjšimi dlanmi, se bo pa boril z kajlanjem obeh rok naenkrat in se namučil kot v kakšni 8a. Vsaj meni se je to dogajalo.

Povej kaj o El Capu.
Joj, o El Capitanu bi lahko napisala celo knjigo, to je res stena vseh sten! Stena ima eno posebno energijo. Ko sem prvič stala pod njo so šli kar mravljinci po meni. Neverjetna masa kompaktnega granita, tisoč metrov vertikale in pod vrhom še pas previsov. Če jo pogledaš od daleč ima na sredini srce. Verjamem, da ni le naključna oblika.

Kaj pa je?
Je kot živo bitje. V El Ninu sem bila v težkih raztežajih tolikokrat na meji padca, v bistvu sem se videla že v zraku, a sem se čudežno obdržala na oprimkih. Kot bi se stena odločila, da me bo obdržala na sebi. Seveda so trenutki, ko sem jo preklinjala, ko se je vrv kje zataknila, ko je bilo mraz, a to sem vzela kot lekcije potrpežljivosti. Če hočeš osvojiti srce nekoga, se moraš za to zelo potruditi.

El Capovo srce. Da ga osvojiš, se je potrebno zelo potruditi.

Kakšne so v El Capu poči in kakšne so plate?
Poči so vseh možnih širin, za konice prstov ali še to ne (Great Roof v Nosu), do neskončnih širokih poči off widthov (Monster off width). Kamini so mi najbolj strašni, ker večinoma ne moreš namestiti varovanja in jih praktično soliraš. Nekajkrat me je bilo pošteno strah, saj sem imela občutek, da se bom, če padem, zakajlala nekje v globinah in me ne bodo dobili ven. Plate sem sprava malo podcenjevala, ker sem mislila, da jih v primerjavi s počmi veliko bolje obvladam. A so mi takoj dale vedeti, da se z njimi v El Capi ni za hecat. V Free Blaster-ju sem se v 6c suvereno »stresla«, ker sem šla malo prehitro. A vsega se navadiš in v El Ninu sem že lezla do 8a+ v ploščah in do 7c+ v ozkih počeh.

Izgubljena v granitu.

 

Smeri so visoke od 600 do 1000 metrov, število raztežajev je med 30 in 60?
To je El Capitan! Sprva se ti sploh ne zdi tako velik, sploh ker so že smreke ob vznožju veliko večje, kot smo jih navajeni v Evropi. A ko začneš plezati, kar ni konca. Ko misliš, da si že nekje visoko, prideš čez previs in je nad tabo še vedno nekaj sto metrov granita. 60 raztežajev mislim, da nima nobena smer, a jih je že nekaj čez 30 čez glavo, sploh če moraš za sabo vlačiti vso opremo.

To pomeni koliko dni plezanja?
Če si Hirayama ali Huber pomeni to dobri 2 uri in pol! Za normalne ljudi pa več dni. Če želiš smer splezati prosto gre seveda počasi, jaz sem v steni preživela enkrat šest in dvakrat po pet dni. Tehnično gre hitreje, seveda odvisno od težavnosti. Povprečno naveze za Nos, ki je najbolj popularen, rabijo tri dni. Tudi jaz sem ga tik pred odhodom šla »potehničarit«, brez prasic sva bila s soplezalcem Joshuom Cookom čez v 18 urah. Omenila bi še »vesoljske« dosežke domačinov. Tommy Caldwell preplezal prosto Nos in potem še Freeriderja v enem dnevu! Skupaj kar 69 raztežajev. Ali nedavni podvig Lea Houldinga in Seana Learyja. V 20 urah sta prosto preplezala Freeriderja v El Capitanu in Regular Route v Half Domu, že samo dostop za normalnega človeka pa traja 3h! Vse skupaj sta povezala z BASE skokom z vrha.

El Nino, 21 raztežaj.

Koliko ljudi je istočasno v steni in koliko v posamezni smeri?
Čez Nos se v glavni sezoni valijo cele procesije. A se jih veliko obrne že na prvi tretjini, ker spoznajo, da niso dobro pripravljeni. Tudi Freerider je popularna smer, ko sem bila tam leta 2007 je bilo v smeri po šest ali sedem navez. Nekateri so študirali od zgoraj, drugi od spodaj, tako da je bila cela smer v fiksnih vrveh. Nič kaj etično. Jaz sem plezala bolj osamljene smeri. Najprej Goldengate, potem pa dvakrat El Nino. Samo enkrat smo imeli malo gužve na policah, ko je naveza štirih plezala North American Wall, ki se križa z El Ninom. A je bilo fajn imeti malo družbe, sploh tisti dan, ko je snežilo in smo cel dan čepeli na porta ledgih.

Sliši se razburlivo in romantično, viseti cel teden v steni, se zbujati v viseči postelji sredi vertikale. Kako pa izgleda to v praksi? Posteljo, hrano, vodo .. , vse se tovori s seboj in prasica ni imena dobila kar tako.
Kot si rekel, romantično in super je, ko ležiš na porta ledgu in gledaš zvezde nad sabo in lučke drugih navez v steni. Ko po celem dnevu naporov nekaj toplega poješ in popiješ. V bistvu je to edini pravi počitek v steni, pa še tam moraš ves čas paziti, da ti kaj iz rok ne pade. Leta 2007 se mi je priprava prasic, nošenje stvari pod steno in potem vlečenje po steni navzgor še zdelo romantično. Po nekaj raztežajih je postalo nujno zlo. To delo ti res vzame največ energije, še posebej, če tehnike ne obvladaš najbolje. Jaz sem imela o srečo, da sem šla prvič v steno z izkušenim lokalnim plezalcem Seanom Learyjem, ki mi je pokazal, kako se stvari streže. A še vedno je težko. Če je le kje kak rob, se zanj gotovo zatakne. Po zadnjem vzponu čez El Nino eno leto niti pomisliti nisem mogla na prasice in na to, da bi šla spet tja. Zdaj sem že malo pozabila in v glavi imam le »romantiko«, tako da me spet vleče nazaj.

Promet v steni.

Hiteti verjetno nima smisla, to je domena enodnevnih vzponov. Bolje si je vzeti čas in uživati, se prebuditi s sončnimi žarki, si privoščiti obilen zajtrk, ...??
Če bi hotel hiteti, bi bilo potrebno opremo in vodo zmanjšati na minimum, ali pa kot počnejo nekatere naveze, z vrha stene na policah pustiti določene zaloge. Jaz se nisem kaj obirala, pa sem za steno rabila pet oziroma šest dni. Raztežaji v Goldengate in El Ninu so namreč tako težki, da ne dopuščajo hitenja. Kakšnega je treba tudi malo naštudirati. Vmes je bil vedno planiran kak dan počitka, ki pa ga na koncu nikoli ni bilo. Čas v steni teče hitro, čeprav se je akcija vedno začela s svitom in končala v temi. Kar nekaj časa traja, da zjutraj poješ. Jaz sem se vedno prav basala z musliji, ker čez dan ni časa za kaj konkretnega. Potem je treba »spalnico, kuhinjo in stranišče« pospraviti nazaj v prasice, in se opremiti s friendi za prvi jutranji raztežaj, ki je vedno izziv, saj me je vsak dan kaj novega bolelo.

Ti spiš dobro v steni?
Jaz res uživam na porta ledgu in vedno super spim! Vedno na zunanji strani, da gledam v globino.

 

 

Soba z razgledom. Vedno na zunanji strani postelje.

Oprosti, kako pa izgleda opravljanje človeških potreb? V Yosemitih sem bil leta 1986 in če se prav spomnim so takrat »stvari« preprosto letele čez steno. Danes to ne bi bilo več sprejemljivo ...
Tega je bilo tudi mene pred prvim vzponom najbolj strah. Sploh ker sem soplezalca poznala šele dober teden. Na tleh je to neprijetna tema pogovora, v s steni pa postane vsakdanja. Zdaj je vse skupaj bolj urejeno kot v 80-ih letih. V trgovini kupiš vrečke z neke vrste peskom, ki vse skupaj malo razdišavi, zraven so še vlažilni robčki in papir, tako da po opravljeni potrebi vse skupaj zapreš z »zip lockom« in daš v posebno tubo, ki jo potem vlečeš za seboj gor po steni. Lulat greš pa še vedno v zrak oziroma po steni navzdol. Je kar zabavno, ko piha veter.

Ti nisi začela z najlažjimi smermi v steni (West Face 5.11d/7a ali Freerider 2.12b/7b), ampak si takoj poskusila Golden Gate 5.13b/8a in nadaljevala z El Ninom 5.13c/8a+. O tem smo že pisali. Ni ti veliko zmanjkalo, boš še poskusila?
Poskusila sem Goldengate, ki se na polovici stene odcepi od Salatheja. To je bil moja prva smer v Yosemitih in sem pravzaprav le spremljala Seana Leary-ja, ki je iskal partnerja pri svojem prostem vzponu. A potem seveda nisem tehničarila, ker ne znam in ker mi je prosto plezanje v krvi. Na dveh mestih ni šlo, a si tudi nisem vzela veliko časa, ker bi s tem zapravljala Seanov čas. Mani je bilo bistvo dobiti izkušnje in priti na vrh. Druga zgodba je El Nino, ki sem ga poskušala že dvakrat. Tam je bil moj cilj, da bi ga prosto preplezala. A mi je na treh mestih zmanjkalo, kljub študiranju. Zadnjič, ko sem imela nogo v gipsu in sem še enkrat prebrala knjigo Lynn Hill, sem se zamislila. Ona je dva metra stene študirala štiri dni! Jaz sem po pol ure »ugotovila«, da giba ne morem in sem šla naprej. A zdaj razmišljam, da bi mi z drugačno taktiko, mogoče z dostopom z vrha, uspelo najti rešitev. A za to rabim nekoga, ki bi bil prav tako motiviran za smer. Ne maram, da me nekdo le varuje. Super je, če oba v navezi študirata smer.

Soplezalec je poglavje zase, potreben je nekakšen »sparing partner«, dva dobra plezalca se nekako izključujeta. Najtežje raztežaje je po etiki treba voditi?
Ko sem plezala El Gigante in me je soplezalec le varoval, je bila energija prav čudna. Bolje je, če oba plezava. Na primer, ko sem bila v Hotelu Supramonte z Markom Lukičem, je vsak našel kakšno lažjo rešitev problema, tako da sva smer s skupnimi močmi dešifrirala. Najti soplezalca za El Capitan ni tako lahko, saj so potrebne določene izkušnje. A jaz sem imela vedno srečo. V Ameriko sem šla vedno brez soplezalca. Prvič je Sean našel mene, drugič sem jaz našla Josha v Campu IV.

Oglasi v Campu 4 so običajna praksa, Tommy Caldwell je tako našel soprogo ...
Bi bilo fajn, da bi vsak lahko na tak način našel svojega življenjskega sopotnika.
Jaz nikoli nisem pisala oglasov, je pa res, da je deska vedno polna. Nekdo prodaja opremo, drugi išče soplezalca, tretji prevoz do prvega večjega ali cenejšega supermarketa. Oba, tako Seana kot Josha sem srečala že v Utah-u, skupaj smo plezali poči. Res sem imela srečo, da sem se z obema zelo dobro razumela, saj je pozitivna energija v napornih dneh v steni še kako pomembna!

Če se vrnem k etiki, kaj je sedaj pravilno? Študij smeri z vrha je »mimo«. Preplezati raztežaj najprej tehnično in ga nato naštudirati pa je ok?
Kot sem že rekla, vsak svojo tehniko in etiko. Še vedno se smeri študira z vrha. Jaz sem se temu sicer izogibala, a po dveh neuspešnih vzponih v El Ninu, zgleda, da je to pameten način, da kolikor toliko spočita poskusim gibe, ki jih takrat nisem mogla in vidim, ali so izvedljivi ali ne. Seveda največ šteje vzpon od spodaj, po možnosti na pogled, s sprotnim nameščanjem varoval.

Če se že postavljajo visoki kriteriji, je potem dopustno predhodno namestiti friende in jebice? Prosta ponovitev s tem vendarle precej izgubi.
Preplezati raztežaj s prej nameščeno opremo je kot dan in noč v primerjavi s sprotnim nameščanjem. Teža frendov za pasom, taktika postavljanja varoval, opazovanje smeri nad sabo, katere velikosti frendov boš rabil, kako pogosto jih nameščati…to da smeri pravi čar. Zame raztežaj na tak način ni preplezan. In v Ameriki na splošno velja, da moraš varovala sam nameščati.

Nekoč so billi klini. Posledice v poči so dobro vidne. Serenity Crack 5.10c.

»Gear only« torej, takšno varovanje pa drži ali pa tudi ne. Je prosto plezanje v El Capu nevarno?
Po moje je bolj varno kot v naših gorah, ki so večinoma zelo krušljive. Granit omogoča zanesljivo varovanje, seveda če to znaš. Kot sem že rekla, nevarni kamini in off width-i. Če nimaš ogromnih friendov varovanja ni.

Do kam se bo šlo v El Capu? Vse smeri prosto? 9a s slabim varovanjem?
Mislim, da je prihodnost najprej v vzponih na pogled v že obstoječih smereh. Gotovo bodo pa lokalni plezalci in tisti, ki v »Dolini« živijo, poskušali prosto v vse več smereh. 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dve izmed velikih smeri (Nos in El Nino), ki sta že prosto ponovljeni. Veliko jih še čaka ...

In tvoji naslednji izzivi v El Capu ali kje drugje?
El Nino sem že omenila, a ne bom šla na silo. Čez eno ali dve leti. Počakala bom na pravi trenutek, na pravo formo, motivacijo in soplezalca. Je vedno v mojih mislih. Do takrat pa daljše smeri po v Dolomitih, kjer sem plezala šele enkrat. Tudi V Chamonixu sem letos 12 dni čakala na vreme. Še dobro da obstajajo previsna plezališča, kjer se da plezati v vsakem vremenu.

Opomba: Martina Čufar nosi oblačila Prana.

Komentarji: 0   slike: 0


F. Ekar: Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre?
02. avgust 2009 @ 02:14 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Zakaj naj bi se človek sploh včlanil v PZS? Gre za načela in pripadnost ali za čisto praktične prednosti?
Načel je vedno manj, pripadnost pa je vse bolj preračunljiva. Osnovna motivika za vpis v PZS je zavarovanje. Zavarovalne pravice in dodatne možnosti so tako pestre, da zagotovo vsak najde tisto zavarovalno uslugo, ki jo potrebuje. Naslednje motivike so planinske informatike in možnosti zelo razvejanega in kvalitetnega strokovnega usposabljanja. PZS ima skoraj 40 strani od države potrjenih programov, imamo preko 3000 kategoriziranih s strani države registriranih vodnikov, poskrbljeno je za vrhunske statuse s kategorizacijo, tu so še mednarodna strokovna sodelovanja in izmenjave. Tu je planinska literatura, Založba in Planinski Vestnik sta določena vrednota.Popusti pri nočitvah v postojankah s statusom Planinske postojanke v Sloveniji in v državah članic CAA (teh koč je preko 1.300) so vse bolj mikavni. Bogate so mladinske aktivnosti, šole, tabori. in želja po planinskem druženju. Iz meseca v mesec se veča seznam podjetij in s tem trgovin, kjer lahko člani koristijo komercialne ugodnosti svojega članstva. Osnovni cilj včlanjevanja v Planinsko društvo pa je, da se vsak ustrezno usposobi za varno hojo in gibanje po planinskih poteh in brezpotjih v vseh letnih časih. Nekateri to koristijo, drugi pač ne. Tisti, ki se ne vključijo v planinsko organizacijo, gredo žal večinoma tja gor nepripravljeni.

Kvalitetne planinske karte so prepoznaven proizvod PZS.

Kaj danes simbolizira slovensko planinstvo? Pumparice, rdeče dokolenke, veseli vriski in proslave z govori verjetno ne, čeprav morda marsikdo od »zunaj« vidi planinstvo na ta način.
Slovenski planinski simboli so zanesljivo znak PZS, zastava, prapor, modra barva, posebej dragocen je tudi Aljažev stolp. Planinsko kulturni simboli pa odražajo v prijaznosti, pomoči, informiranji, opozorilih, pozdravljanju.

Razpoznavnost planinke in planinca se odraža tudi v upoštevanju planinskega kodeksa in kulturnega vedenja na sploh. Velikokrat se reče, da so planinci resnično dobri ljudje. Srečanja, prijateljevanja, zbor – to so še vedno vrednote in razpoznavnost alpskega planinstva, alpinizma. Tudi planinska pesem utrjuje in zbližuje človeka. Simbol slovenskega planinstva je zanesljivo in mora biti s statutom določena himna Oj Triglav moj dom. To je nekako kooperacija Zemljiča, Aljaža in Bavarcev. Osebno intimno pa mi je najbližja Kje so tiste stezice, ki so včasih bile. Naučili so me jo v prvem razredu in v vsej sentimentalni popolnosti jo dojemam šele danes.

Na tradicijo ne smemo pozabiti, vendar moramo vedeti in dojeti, kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele.

Znak PZS kot osrednji simbol: obris Jalovca, leto nastanka predhodnika SPD, značilne barve

No, to me pa res zanima …
Na štajerskem so bile npr. zelene barve za alpinistične pripravnike, Francozi so imeli »rojalistično« pariško modre barve, Italijani so radi posegali po rumenih barvah, rdeče so bile udomačene pri Avstrijcih in pri nas. Politično jih ne bi izpostavljal, zanesljivo pa »rdeče« barve nogavic niso pomenile, da bi bile komunistične. To so bili statusne razpoznavnosti. In če smo se včasih razpoznavali po tipičnih oblačilih, se danes po tozadevnih blagovnih znamkah. Zgodovinski klobuk model »Luis Trenkerja« je še vedno odlično uporaben.

Kugyjev klobuk ne bi bil uporaben?
Menim, da je nekako enako uporaben, kot blagovna znamka pa ni našel mesta. Je pa ob praznovanju 150 letnice rojstva dr. Juliusa Kugyja PZS močno utrdila Kugyjevo slovensko poreklo, da je bila mati Kugyja Slovenka,da so bili tudi Kugyji po poreklu Slovenci iz Lipja. Založba PZS je izjemno razumljivo in pregledno objavila t.i. rodovni list Kugyja in meni kot predsedniku PZS je tudi uspelo, da bo po 50 letih na rojstni hiši Kugyja v Gorici na spominski plošči tudi dopisana Planinska zveza Slovenije. Prispelo je tudi že pisno pozitivno sporočilo.

Na grobu dr. Juliusa Kugyja v Trstu, Ekar Franc in tržaški župan Roberto Dipiazza 

Pomemben del slovenskega planinstva se dogaja v TNP, tu je tudi največ planinskih koč. Martin Šolar iz vodstva parka je prav za koče dejal, da predstavljajo najbolj negativen vpliv na okolje od vseh dejavnikov, ki jih zasledimo v parku. Kako vidite ta problem, so kakšne aktivnosti v to smer?
Stališče PZS je jasno - na območju TNP je poti in kot planinskih postojank zadosti. Planinske postojanke resnično potrebujejo popolne ekološke zaščite in sanacije, to so primarne obveze in dolžnosti. Enako je na planinskih poteh, tudi teh je zadosti, vendar pa je potreba in želja, da bi bile bolj urejene. V letošnjem septembru bo MG izdalo razpis za posodabljanje planinskih postojank v vrednosti blizu 2 mio EUR. To bo priložnost, da se kritične točke dokončno uredijo. Pri tem pa ne smemo mimo ostalih neplaninskih objektov v parku , ki so tudi določeni onesnaževalci. Funkcija TNP bo morala postati strokovno partnersko aktivnejša.

Dom  v Tamarju in Jalovec. Bo 2 mio EUR dovolj že (če bo) ekološko ureditev planinskih postojank v TNP?

Lani se je zapletlo na relaciji do GRZS (Gorske reševalne zveze) zaradi dokumentacijo bivše Gorske reševalne službe.
SPD je v letu 1912 ustanovil tudi reševalno dejavnost za lastno članstvo, pa tudi za ostale obiskovalce gora. Z ustanovitvijo PZS leta 1948, kot naslednice SPD, je dejavnost prešla nanjo. Torej je gorsko reševalna dejavnost zaradi obiskovalcev gora (članstva PZS) in ne obratno. Vsak se je včlanil v PD ali GRS prostovoljno, vsak ima pravico oditi prostovoljno kadarkoli, vendar ne z lastnino PZS, ki je zapisana v statutih in knjigovodsko vodena. To je povsem enako, kot v podjetju. Miselnosti, da je še vse naše, da imamo neke nadpravice, tega žal ni, to so spomini. Arhivi in dokumentacija je nesporna last PZS. Tudi avtorstvo, katero je bilo plačano ali z odlikovanji »poplačano«. Današnji čas dvojnih meril ne pozna več, tržiti lastnino tretje osebe brez soglasja lastnika ni dovoljeno.

Tega, da je "vse naše", ni več. "Kar je knjigovodsko vodeno v knjigah, je last podjetja". Če so arhivi in dokumentacija GRS osnovna sredstva PZS, tam tudi ostanejo.

Bo ZGRS po izstopu iz PZS bolj učinkovita kot prej GRS, so na voljo že kakšni podatki?
V letu 2008 je bilo 665 zahtevkov za izplačilo zavarovalnine iz naslova planinske zavarovalne police zaradi poškodbe ali nesreče člana PD od 57.000 članstva. Od tega je bilo smrtno ponesrečenih 5 članov PD. V letošnjem letu do 19. julija pa je bilo poslanih zahtevkov 28 in od tega so bili trije mrtvi. Statistično je bilo nesreč z nesmrtnim primerom veliko manj, s smrtnim pa precej več. Ta števila povedo, da so nesreče »organiziranih« planincev v upadanju, o smrtnih primerih pa bomo morali kaj doreči. PZS kritične primere še posebej proučuje in predlaga nadaljnja preventivna ukrepanja. Nesreče bomo zanesljivo zmanjšali le z dobrim usposabljanjem, informiranjem planinskega članstva in ostalih obiskovalcev gora.

V lepem vremenu ni dileme ..., v megli pa tudi ne.

Sedanja statistika gorskega reševanja vse bolj kaže, da je že več kot 90 % reševalnih akcij izvedenih s strani profesionalnih »helio« nujnih medicinskih posegov. Ekonomsko gledano je odločitev jasna, vendar za obvladovanja in reševanja v slabem vremenu, ko so helikopterji »paralizirani«, pride v poštev samo klasično reševanje. In odpovedati se klasičnemu reševanju in društvenim ekipam, moštvom GRS bi bilo ne humano ter groba napaka.

Zakaj se Slovenci za primer nesreče v gorah vedno več zavarujejo v Avstriji?
Pri planinskem zavarovalništvu je napredek izjemen. Včlanjevanje v tuje planinske organizacije je skromno, čeprav povsem odprta opcija, večinoma gre za dvojno zavarovanje (tudi domače). Prisotno je tudi zmotno mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji pomeni avtomatično tudi zavarovanje. Tam že dolgo izpostavljajo pred kritjem stroškov tudi vzroke za nesrečo! Kar precej tujih »planincev« je že včlanjenih v naša PD: Italijani, Madžari, Hrvatje pa tudi Avstrijci.
Glede gorskega reševanja v Sloveniji imamo pač srečo, da ima vsak obiskovalec gora brezplačno pravico do reševanja in zdravljenja, razen izjem, če se ugotovi, da to ni bilo upravičeno. Torej, to se izvaja v breme davkoplačevalcev. V alpski Evropi je to nekoliko drugače, tam se je potrebno za planinsko alpinistične aktivnosti posebej zavarovati. PZS je naredila na tem področju velik napredek, da so vsi člani s plačano članarino v tekočem letu zavarovani (nezgodno in za odgovornost) za stroške reševanja. Še posebno A člani, ki so zavarovani za stroške reševanja po celem svetu do vrednosti 15.000 EUR. Tudi šolski otroci so že zavarovani za nezgodo in odgovornost. V PZS je včlanjenih 14 GRS društev in »ta pravi« gorski reševalci so tudi člani PD. Cilj nas vseh je, da je reševanje v vseh situacijah učinkovito in hitro, kajti to najbolj učinkovito ohranja življenje. Gorsko reševalna zveza pa si seveda od leta 2007 piše novo lastno zgodovino.

V zadnjih letih se zveza počasi krči, nekateri so odšli na svoje. Se je to res moralo zgoditi, ker enostavno ni bilo skupnih temeljev in interesov ali bi se ob drugačnem sodelovanju lahko drugače obrnilo?
O skrčenju PZS ne bi smeli govoriti, tako registrirano kot zavarovano članstvo je v porastu. Fiktivnih članov ni več, vsak je z imenom in priimkom v registru. Kot sem omenil, je tudi članstvo GRS skoraj nespremenjeno, gorski reševalci so še naprej v nekdanjih matičnih PD, enako tudi gorski vodniki. Alpinisti so dobro finančno podpirani in tudi v pridobivanju kategorizacijskih razredov so uspešni.
Za leto 2008 jih ima 15 mednarodni razred. Športni plezalci ohranjajo svoj vrhunski svetovni status. Za leto 2008 jih ima 16 mednarodni razred. Tudi turnosmučarska tekmovalna dejavnost je vedno bolj uspešna.
(O vsem tem so podatki v objavi Kategorizirani športniki.)

Spremembe se torej ne poznajo na "budgetu"?
Prihodkov je za 1,8 mio EUR, kar predstavlja 12. mesto med zvezami. Ob tem gospodarska situacija ni prizanesljiva in postaja nenaklonjena za donatorstva ali sponzorstva. Posebno pozornost namenjamo uveljavljanju prostovoljnega dela. Načeloma stojimo solidno in smo mednarodno primerljivi. 2 mio prebivalcev in majhna površina države terja veliko iznajdljivosti in naporov, da se planinstvo, alpinizem, športno plezanje in drugi gorski športi obdržijo. Je pa Slovenija fenomen, s tako majhnostjo posegamo v same svetovne rekorde.

PZS kot dobičkonosno podjetje?
Založba se trudi in pozitivno posluje, prav tako Izobraževalni center Bavšica. Knjižnica je zaenkrat popolnoma pasivna. 

Summit DAV znotraj nemške planinske zveze, je danes močna turistična agencija. V pogovoru z Janezom Pretnarjem smo slišali, da je bila tudi PZS blizu takemu projektu.
Ja, DAV ima skoraj 900.000 članstva in Nemčija ima z več kot 80 mio prebivalstva izjemno močno populacijo za trekinge, velikopotezne planinske ture. Za organizacijo planinsko turistične agencije so na PZS dane vse možnosti. Problem je le kader, ki bi potovalne projekte profesionalno, organizacijsko in pripadno PZS izvajal. Žal smo v Sloveniji kadrovsko deficitarni, ko nekdo postane dober poslovnež in organizacijsko usposobljen si uredi svojo firmo, svojo agencijo. Posebnih zagonskih sredstev PZS za ustanovitveni kapital in pokrivanje izgub žal nima na voljo. Lanski prihodek te komisije je bil zanemarljivih 2.000 EUR. Bilo pa je veliko slovenskega planinskega članstva na trekingih in ostalih planinskih turah v svetu in doma.

Ekar Franc in Jozef Kllener, bivši predsednik DAV in sedanji predsednik CAA (Združenja alpskega loka), združenja za ohranitev Alp: "Pobudo za statut je dala prav PZS".

Kadra manjka, PZS pa ima vendarle precej velik aparat (več kot 10 zaposlenih) in precej birokracije.
Se strinjam, administrativna birokracija se je preveč razbohotila in ne da pričakovanih učinkov. Vendar je tudi predpisana administrativna birokracija vse obsežnejša, za to se porabi preveč delovnega časa. Tega nekateri še danes ne razumejo, poenostavljanja ali izmikanja davkom pa ni in ne more biti več. Na PZS je zaposlenih 9 delavcev, ki pokrivajo področja 16 komisij, vso organizacijsko, administrativno, finančno, računovodsko delo. Tudi register in postopki zavarovalništva se izvajajo za 59.000 članov, 255 društev in 12 meddruštvenih odborov. Osnovna želja je, da bi se zaposleni usposobili tudi s planinskimi znanji in da bi resnično postali strokovna planinska služba.

»Že večkrat sem zapisal, da v rumene medije ne bom odgovarjal, ker niso resni in so na nivoju šanka« je ena izmed tvojih izjav. Velja to tudi za gore-ljudje.net?
Berem vse planinske informatike, tudi kritike in razprave, tudi tuje. Vendar nepodpisanim pisanjem in šifriranim avtorjem skrivačem ne namenjam ne branja ne časa. Trdim, da moramo biti planinci in planinke pokončne osebnosti, razpoznavni in hrabri, da sprejemamo dobro namerne poštene kritike. Ali pa pohvale.

Si zadovoljen s spletiščem PZS in zadnjo prenovo? Že od druge verzijo ga vodi SloWay, za objave pa je posebej zadolžena uslužbenka. Je skrivnost, kolikšna sredstva so bila potrebna oz. se namenjajo za to?
Ne, nisem zadovoljen. Že v osnovi ne moremo biti popolnoma zadovoljni, kajti , če si, je to konec poti. Manjkajo hitre in učinkovite vesti iz planinskega sveta, celoviti dogodki iz članstva PZS, uradna obvestila, napotki, ostale informacije. Manjkajo tudi prihodki iz oglaševanja, donacije. Tudi aktivnosti na raznih forumih bi morali, po vsakem »impulzu«, finančno obremeniti. Lanska prenovitev spletne strani je stala 10.000 EUR, mesečno vzdrževanje je 250 EUR.

V tisku so možnosti vse bolj omejene. Včasih (ko je INDOK službo vodil Franci Savenc, recimo) je imela PZS več kot deset rednih tedenskih rubrik po slovenskih časopisih. O taki rubriki, kot so bile AN v Delu danes slovenski alpinisti in plezalci lahko le sanjajo. Tu je bila še planinska rubrika v Večeru ...
Se prizadevamo za obnovitev v Večeru in v Delu, kjer smo se za obnovo trudili, vendar nismo uspeli. Še preveč so »živi« konflikti, med uredniki in dopisniki, ki so to povzročili ali pa so bili to le dobrodošli vzroki.

Franci, imaš za konec še kakšno dobro zgodbico iz hribov?
Nekako se je zgodil čudež, da sem bil izbran v prvo slovensko odpravo v Pamir. Z Antejem Mahkoto sva bila v navezi in si po tihem zadala cilj prečenje celotnega masiva Lenin. To je preko vrha Razdelnaje in dalje do sedla Kirilenko. Do vrha sva odlično prisopihala, po kratkem spustu pa se na prvem platoju odločiva za topel napitek. Pripraviva kuhalnik in posod za stalitev snega, Ante gre nekaj metrov izven »sledi« po čistejši sneg. Vreme je bilo čudovito, pravljično. Kmalu opazim, da Anteja ni nikjer več videti. Grem za sledmi derez in pridem do prelepo simetrično oblikovane okrogle luknje. Vse je bilo jasno, možakar je šel nekoliko po preveč svež in čist sneg. Trenutek je bil tesnoben , kaj se je zgodilo, v kakšnen stanju je Ante..., to so bila razmišljanja. Naj izvlečem vrv, pripravim spodobno sidrišče in se nato »leže« plazim proti mestu vdora? Na robu se pričnem s klicanjem, sprva nič in nič, nato pa vendarle pride trpek glas Anteja. Ugotoviva, da ni prehudo, da ni poškodb. Sedaj pa kje dobiti energijo za poteg človeka iz navpične »sifonaste« globine? Vrv se je raztegnila dobrih 30 metrov, komaj jo je še kaj ostalo za sidrišče. Ante se je uspel navezati, za dviganje ob pomoči Anteja z derezami in »bajlo« je bilo vse pripravljeno.

Na vrhu Pik Lenina. Vzpona je konec, ko zaplapola zastava.
(Foto Ante Mahkota)

Sreča v nesreči nikdar ne počiva in tako se je zgodilo, da so se prav ta čas z vrha spuščali domačini Rusi. Dviganje ni bilo tako enostavno in je kar nekaj časa trajalo. Ko se pojavi iz ledenika Antejeva glava smo vsi obnemeli in se oddahnili, morda celo bolj Ante. Vse skozi je bil prisoten strah, da se notranjost ledenika ne bi zrušila, da pod nami ne bi še kaj novega popustilo. Kljub temu sva zmogla še isti dan priti do vrha sedla Kirelenko, kjer sva morala ponovno bivakirati.

Čaj v koči na Kališču za novoletno dobro jutro - ostaja v programu?
Nikdar se ne sme reči ne. Prvi koraki na novega leta dan so pomembni. Priti na goro, na vrh, do prijateljev … To je doživetje posebne novoletne gorske sreče. Če bo vse še normalno, duša in telo, se mora »novoletni planinski čaj 2010« zgoditi! Če se ne motim bo to že desetič.

Srečo Rehberger

Komentarji: 0   slike: 0


F. Ekar: O Turnu vrh Triglava
26. julij 2009 @ 13:29 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Franci, ne bom začel z Aljaževim stolpom. Direktna zimska v zahodni steni Kočne, redko plezana smer v neobljudenem ostenju je bila ena mojih prvih smeri in se je rad spomnim. Kaj bi povedal o prvenstvenem vzponu?
Ta vzpon po centralnem ostenju je trajal skoraj pet zim, ko je bil 21. februarja 1967 dokončno preplezan. Idejo za zimski prvenstveni vzpon ja dal Vinko Pretnar, ki smo mu pravili Fifi in je leta 1961 prvi od članov AO Kranja preplezal Čopov steber. V tej steni v masivu Kočne je bilo kar nekaj zimske krutosti, težke vremenske razmere, plazovi, padajoče kamenje. Nekajkrat sva se morala po bivakih iz sredine stene vračati in po čudežu tudi preživela. 21. februar 1967 pa je bil najin dan, popolna jasnina, nizke temperature z odličnimi plezalnimi razmerami trdega, lednega snega. In tako sva z Branetom Jakličem uspela in zmagala...



Franci Ekar in Aljažev stolp.  


Je težko biti predsednik PZS?
No, v prvem desetletju novega tri tisočletja je to zanesljivo poseben izziv. Biti deveti predsednik PZS pomeni, da moraš upoštevati in ceniti preteklost, biti moraš pravičen, neodvisen in samostojen. Kot neplačan predsednik moraš biti na voljo 24 ur na dan. Tudi določeno »imunost« rabiš in to brez antibiotikov. Z mirnostjo moraš prenašati tudi množice nečednosti, grajanja, neosnovane kritike. Predsednik mora biti še posebej materialno neodvisen in ne sme iskati v tej funkciji denarnih nagrad, pogodbenega dela, avtorskih honorarjev. Brez kulture je tudi težko in brez »abonmaja« v kulturnem hramu tudi ne gre. Nekaj izkušenj je ostalo od dobrih trideset let profesionalnega vodstvenega dela. Iz vedno pozitivnega poslovanja in direktovanja sem vendarle veliko dojel in dobil. Brez produktivne in zaslužne planinske preteklosti je težko delovati v tako širokih in zahtevnih planinskih okoljih. Izjemnega pomena so sodelavci in profesionalni team. Če ni prisotne planinske predanosti in gorske srčnosti je kaj kmalu hudo...

Slišati je kar težko. Toda zdi se, da so predhodniki (Brvar, Banovec) bolj umirjeno vodili to organizacijo. So bili drugačni časi ali je razlog v predsedniku?
Vsako časovno obdobje ima svoje zakonitosti in zahteva svoje načine dela. Današnji čas kapitala in kapitalne demokratičnosti pa zahteva človeka na površju, brez političnih imenovanj in narekovanj. Moraš se soočiti tudi s slabimi stvarmi, provokacijami in nečednostmi. Ni več tako kot včasih, ko je bila planinska romantika in šepet viharnikov posebna vrednota. Sedaj je tudi čas pravnega in ekonomskega menagmenta, ko se s tem da tudi trgovati. Sem pa prepričan, da se je vseh osem predsednikov z menoj vred enako trudilo za ohranitev, razvoj in afirmacijo slovenskega planinstva...


110 obletnica Aljaževega stolpa (22.8.1895 - 22.8.2005). Janez Janša in Franci Ekar: "S šampanjcem s(m)o ga zalili obakrat".

Bo v tem primeru veljal eden izmed pregovor »za dobrim konjem se vedno praši« ali »kdor dela, tudi greši«?
Bistvo »grešenja« je v tem ali to počneš zavestno ali iz neznanja. Išče pa se ustvarjalno razvojno naravnano in inovativno delovno »prašenje«. Če se premalo praši je tako, kot pred štiridesetimi leti pri prvem pristanku na Luni. Nergači in kritiki še danes »ugotavljajo«, da če je bil pristanek resničen, bi se moralo bolj kaditi in prašiti, pristajalno mesto pa bi moralo biti globlje izprašeno. Jasno je, da se danes ni moč izogniti anonimnosti in skrito prikritemu delovanju. Vedno si tarča ocenjevanj brez preverjanja dejstev in resnic. Takih metod se vse bolj poslužuje demokratična politika za doseganja svojih ciljev. Moram povedati, da se za planinska funkcionarska »prašenja« nisem nikdar sam predlagal, to so bile pobude iz preprostega planinskega slovenskega prostora.

Kakorkoli, precej je stvari, ki so razburkale javnost, selitev Aljaževega stolpa pa je višek tvojih neprimernih potez (da ne rečem kaj drugega). PZS naj bi si neopravičeno lastila vso "preteklost" planinske organizacije, vodstvo naj bi skrbelo predvsem za svojo promocijo.
Zgodba o »Turnu vrh Triglava« je jasna. Jakob Aljaž je že v letu 1895 zapisal, da je turn in grunt podaril Slovensko planinskemu društvu (SPD), ki ga je za to in tudi za ostala dejanja odlikovalo z častnim članstvom SPD. Takratni nadškof in sedanji kardinal Franc Rode je potrdil, da je ta lastnina vrh Triglava nesporna in da je last PZS, kot naslednice SPD. Ker pa gre za kulturni spomenik državnega pomena in simbol slovenstva je verjetno smiselno, da postane lastnik država in da ona določi upravljalca.


Maša in planinski nagovor na Kredarici. Jakob Aljaž je podaril, PZS podedovala, nadškof "požegnal".

Kako se je s stolpom upravljalo do sedaj?
Stolp je skozi čas doživel vsa mogoča prebarvanja, saniranja. V letu 1896 se zamenja letnico na pločevinasti zastavici, leta 1907 ga Alojz Knafelc prebarva na belo in streho na črno. Tudi zvezda je bila kruto odstranjena in je dve leti ležala pri Staničevi koči. Neznani graditelji so dodali "škarpo" in tako dalje. Jaz sem v svojih pismih in pobudah po zakonski zaščiti ostal osamljen in deloma celo nasedel tozadevnim pobudnikom in diskutantom.

Kako je zorela ideja o selitvi, je šlo za uradne sklepe?
Sklepov ni, so le pobude. Stare so že trideset let, prvotno naj bi se stolp prenesel v muzej, takrat v Triglavsko zbirko. V lanskem letu se je pobuda obnovila, kajti kolikor je Aljaževega stolpa še v originalnosti, je zadnji čas, da se ga odda v »svečano« hrambo v Slovenski planinski muzej, kot osrednji eksponat. S to namero se je strinjal tudi Zavod za kulturno dediščino Slovenije in enako gorenjska izpostava, katera je v letu 1999 pripravila in izdala odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa vrh Triglava za kulturni spomenik državnega pomena.

Stanje stolpa torej ni najboljše, z leti pa je izgubil precej svoje originalnosti. Temelji ta ocena na kakšnem strokovnem pregledu?
Ogled je predviden, zaradi vremenskih razmer pa bo šele v poletnih mesecih. Šele na podlagi strokovne ocene in izdelanega načrta bo možna resna strokovna debata. Dejstvo je, da je stolp vse bolj ogrožen in izgublja varovane spomeniške lastnosti. Prenos originala v SPM (Slovenski planinski muzej) in izdelava replike je smiselna in upravičena odločitev, potrjena na rednih srečanjih meddruštvenih odborov planinskih društev, kjer ni bilo niti enega pomisleka. Tudi na Dnevu slovenskih planincev na Krimu 06.06.2009 ni bilo nobenih nasprotnih mnenj. Seveda pa so kritiki nasprotij vedno budni. Tako je bilo v Ljubljani z Robbovim spomenikom, ki je tudi terjal restavriranje in zaščito. Tudi knežji kamen na Koroškem so prenesli v prostore deželne vlade v Celovcu.

Srečanje na vrhu: ameriški veleposlanik v Sloveniji Robertson.

Saj za to gre, konsenz je znotraj ene linije PZS. Veliko ljudi se s tem ne strinja, čeprav tudi zagovornikov selitve ni malo, seveda ob postavitvi replike. Nisem pa še zasledil, da bi se kdo zavzel za »čiste« vrhove. Od kod želja v človeku, da mora ob vsej pozidani nižini tudi na vsakem vrhu nekaj stati?
Stališče PZS je jasno zapisano: na vrhovih slovenskih gora naj ne bilo nobenih obeležij, znamenj in podobno, bila naj bi le skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Izjema je dovoljena na tistih vrhovih, kjer so taka in zelo podobna obeležja že bila. Sedaj se je tudi že veliko spremenilo, ker lastnina tudi nad gozdno mejo dobiva svojo pravno razpolagalno pravico. To velja tudi za severno steno Triglava, kjer vse bolj prihaja do izraza last in pravica lastnika pašne skupnosti..

Mogoče bi morali manj govoriti o železu in več o knjigah. Če je res, kar se sliši, smo spet pri eni neposrečeni odločitvi. Na Dvoržakovi je Centralna planinska knjižnica sedaj bralcem na voljo resda le enkrat tedensko, s selitvijo v Muzej pa bodo knjige in revije še bolj nedosegljive. Tudi če je predvideno, čitalnica in izposoja tam ne moreta zaživeti.
O tem so razmišljanja, vsaj moja ideja je, da knjižnica mora ostati v Ljubljani. Bolj me skrbi, kako ilegalno odtujene edicije vrniti nazaj na PZS. V okviru vsakega muzeja pa se predvideva tudi knjižnica, po strokovnih merilih bi bilo potrebno odbrati tisto, kar ima značaj zgodovinske vrednosti in določiti, kako se bo to uporabljalo in kako zavarovalo.

Edini posnetek Slovenca z Edmundom Hillaryjem, prvim človekom na Mt.Everestu. "Stisk rok je trajal kar nekaj časa", napovedan obisk Slovenije pa je žal prehitala smrt. Fotografijo je posnel sin Peter Hillary, levo Junka Tabej.

Letos ste napovedali tožbo založbi, ki je izdala Zgodovino slovenskega planinstva, ker si je avtor Tone Strojin prilastil stvari, ki si jih ne bi smel.
Izdaja Zgodovine slovenskega planinstva je nekoliko čudno, planinstvu nepoznano in neprijazno početje. Kriteriji pri naštevanjih raznih dogodkov in dosežkov niso ne objektivni, ne strokovni. Področja niso obravnava po objektivnostih in pomembnostih, slovensko zamejsko planinstvo je, na primer, zelo bogaboječe zapisano. Kje je planinska mladina, kje so pota, planinske postojanke? Avtor je zelo subjektiven, naklonjen njemu ljubim osebam in dogodkom. Ustanovniki SPD niso omenjeni. Izraz planinstvo se zamenjuje z gorništvom. Ne Nejc Zaplotnik, niti Jakob Aljaž ne bosta in ne moreta biti gornika, to je omaloževanje.
Brez dovoljenja lastnika je bila objavljena leta 2004 najdena listina, ki je sedaj v »trezorju« PZS. Govori o nakupu 16 m² zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar (kupna pogodba, 15. april 1895, prodajalka Občina Mojstrana, kupec Jakob Aljaž, Dovje 15). Založnik in avtor sta jo izdala s pripisom in opozorilom, da ja kakršnakoli uporaba za tretje namene prepovedana. Torej bo moral osnovni lastnik PZS prositi za dovoljenje izdajatelja in avtorja, ki sta se tega prilastila?! Ta izdelek , ki se je nadel ime »Zgodovina Slovenskega planinstva« opozarja, da Slovenija resnično potrebuje celovito kronologijo od odgovorne in usposobljene stroke. Taka pisanja ne morejo biti hobi posameznikov, brez kakršnih koli odgovornosti.

Kaj naj bi bil torej Nejc Zaplotnik, planinec? Gornik verjetno res ne, a kolikor jaz lahko sodim (z njim sem namreč plezal le Dularjevo zajedo v Jalovcu), bi se on deklariral za alpinista.
Se popolnoma strinjam, da mu je bila beseda alpinist in plezalec najbolj všeč. Je pa tudi poučeval telovadbo v OŠ, kjer mu je bilo planinstvo in planinsko pohodništvo na prvem mestu. Ura telovadbe se je največkrat uredila z pohodom na Jošta ali Šmarjetno goro.

Prva YU odprava Kibo - Mawenzi, 1972. Vodja odprave Franci Ekar, prvi z leve Nejc Zaplotnik.


Če sedaj pogledaš nazaj, je bila res potrebna tista prepoved besede gorništvo in njenih izpeljank? Kot sem lahko zasledil sem in tja tudi ti sedaj uporabljaš »oboje« – planine in gore.
Izraz »prepoved« je bil zlonamerno tako interpretiran. Ne ustave, ne zakoni ne morejo preprečevati svobode izražanja, pa naj bo to v lepi kulturni besedi, kletvicah, vulgarizmih ali provokacijah. Predsedstvo PZS je ob uporabi tega izraza le opozorilo, da se v društveno zakonsko registrirani organizaciji »mora« spoštovati in uporabljati tisti besednjak in izrazoslovje, ki je zapisano v Pravilih ali Statutu PZS. Torej planinstvo, ki ga moramo varovati in ohranjati, za kar so se v letu 1893 plemeniti in pokončni domoljubni Slovenci domenili. Izraz planinstvo je postal simbol razpoznavnosti slovenstva. To je praktično »blagovna znamka« s skoraj neprimerljivo slovensko stoletno tradicijo in vrednoto.

Mlajšim generacijam, ki danes kar množično zahajajo v hribe se dilema gornik/planinec zdi smešna. Bi lahko njim razložil, kje je srž problema? Koliko je tu zgodovine, koliko politike, kaj prihaja z leve in kaj z desne?
Že nekajkrat sem poudaril, da imajo pravico in dolžnost do uporabe izraza gorništvo člani Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma. Združenje si je nadelo in registriralo to ime in če so kjer koli prisotni člani tega gorniškega kluba, jih spoštljivostjo pozdravim v njihovi izrazni in razpoznavni besedi. Če bi jih pozdravil z izrazom planinci, bi jih seveda žalil. Pa tudi enako spoštljivo je, da je gorniški klub Skala izbral za idola dr. Henrika Tumo, člana SPD in izjemnega pisca v Planinskem vestniku, ki mu je vestnik namenjal veliko prostora. Tudi sam Tuma, ki ga je legaliziral šele dr. Julius Kugy, pravi: »Saj sem hodil sam, nepoznan, dokler me ni našel Kugy«.

Dr. Henrik Tuma, pogumna izbira Gorniškega kluba Skala.

Je pa seveda vprašanje in tudi korajža, da je Gorniški klub Skala izbral za idola zavednega Slovenca, tako visoko kotiranega člana SPD, ateista, socialista in komunista. Ob tem se slovensko planinstvo namreč ne more strinjati z gorniškimi zapisovanji in trditvami, da je bilo SPD »zgolj hotelsko in gostilničarsko društvo«, ki nima razumevanja za kulturno znanstveno poslanstvo. SPD je bil zaslužen za planinska knjižna dela, zbornike, ki so danes po kakovosti in vsebini neprecenljivih vrednosti. Enako velja za kartografije, fotografije, slikarska dela, pesnitve. Ob tem se seveda ne bomo strinjali, da se bodo planinska izrazoslovja, skozi stoletja zapisovana, nasilno zamenjavala in prepleskala z izrazom gorništvo. Taka nekulturna nasilja z brisanjem imena planinstvo so bila izjemno aktivna v prvih povojnih časih druge svetovne vojne, ko so na velikih spomenikih kot npr. Pod Steno v Vratih zapisali na plošči pod »vponko in klinom« le: »V spomin gornikom, ki so dali življenje«. Kaj pa ostale planinske, gorske, alpske duše? Moram citirati zapis v knjigi dr. Henrik Tuma (dr. Tone Strojin) iz leta 2008 na 32. strani, da bo zadeva korektna in jasna: »Skala je med med obema vojnama gradila ideološko podlago slovenskega gorništva ...«. Torej je gorništvo programirana ideologija.

Stolp nekoč 



S strani Skalašev proti SPD?
Tako je, že takrat. Slovensko planinstvo, ki je vzniknilo iz slovenskega narodovega boja in domoljubja naj bi se na ta način moralo umakniti, ponikniti in planinske vrednote in imena prepustiti gorniški ideologiji? Kaj je gorništvo in kaj gorniki pa slovenski pravopis knjižnega jezika lepo in razumljivo pojasni. Ni nobene tozadevne prepovedi, je le ogledalo dotičnega, ki ne spoštuje pripadnosti lastne uradne planinske organizacije. Tudi Skalaši so bili večinoma zelo dosledni člani SPD, saj drugače ne bi poceni spali v objektih SPD, bili so zanesljivo bolj desni kot levi, sredinski pa zanesljivo. Za levo opcijo se odločijo s Tumovo usmeritvijo. Mislim, da sem bistvo ideologije in politike pojasnil.

                  Stolp pozimi


Ja, precej pretekle ideologije, pri aktualni politiki pa nisi bil posebej jasen. Namenoma?
Današnji čas je čas spoštovanja različnosti, tudi današnji predsednik PZS išče stičišča sodelovanj med prijatelji gora ne glede na politične usmeritve, barve ali članstva. Sem že javno povedal, da politične »navlake« in nestrpnosti ne sodijo v gore. Podpis sporazuma o sodelovanju PZS z gorniškim klubom Skala je dokaz odprtosti, spoštovanja gorniškega kluba in izraz pokončnosti PZS.

V ponedeljek, 3. avgusta 2009, sledi:
Vedeti moramo kaj so pomenile rdeče nogavice, kaj pa modre ali bele.

ProMo intervju: Drugi del pogovora s Francijem Ekarjem, predsednikom PZS. Članstvo je v porastu, pripadnost pa je danes vedno bolj preračunljiva. Zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja, kategorizacija in popusti so glavni razlogi za članstvo. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letošnji razpis MG priložnost, da se okoljske kritične točke v TNP uredijo. Zmotno je mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji avtomatično pomeni zavarovanje. Kako je šel Ante Mahkota

Komentarji: 0   slike: 0


Janez Pretnar, specialist za Latinsko Ameriko
11. julij 2009 @ 09:46 | Teme Planinstvo, Popotništvo, ProMo Intervju.

"Potrebuješ vodnika za treking v Peruju in Boliviji? Najboljšega? S Pretnarjem pojdi". Janez, kaj praviš na tak popotniški dialog?
No, ne vem, če sploh so takšni dialogi med popotniki, res pa je, da v Latinsko Ameriko hodim že več kot trideset let. Začelo se je z Mehiko, potem je sledil Ekvador z Galapaškim otočjem in načrtno ostale andske države. Nekatere poti so ustaljene, vendar še vedno najdem kakšen ovinek, ki je nov in zanimiv tudi za mene, Južna Amerika je ogromna in tudi belih lis je še veliko. Seveda pa ne vodim le tam, ampak z veseljem peljem skupino tudi v Kenijo in Tanzanijo s Kilimandžarom, Novo Zelandijo, Maroko in bližnje, evropske države.

 

Na poti čez Salaro, Bolivija.

Vedno pa gre za prave trekinge z nahrbtnikom in šotorom po neobljudeni pokrajini...
Moram takoj popraviti, sam ne vodim trekingov v pravem smislu, ampak so to planinsko-turistična popotovanja. Naj na kratko razložim v čem je razlika, saj se beseda treking pogosto zlorablja in tudi organizatorji potovanj nimajo razčiščeno, kaj je eno in kaj drugo. Izraz trek v holandskem dialektu afrikaans, ki ga govore Buri, holandski naseljenci v Južni Afriki pomeni dolgo potovanje. Trekking lahko traja tudi več tednov in načeloma naj bi udeleženci vse nosili s seboj ter spoznavali dežele, kjer ponavadi ni koč in zavetišč. To pomeni, da je treking n. pr. v Peruju okrog gorovja Cordillera Huayhuash in inkovska pot do Macchu Piccha ali v Tibetu okrog svete gore Kailash. Naša popotovanja pa so kombinacija turističnega potovanja z bivanjem v preprostih hotelih in lodgih in le izjemoma v šotorih ter vzponi na posamezne vrhove. Poskrbljeno pa je tudi za spoznavanje naravnih in kulturnih znamenitosti ter sobivanje z domačini.

Na začetku si bil bolj planinsko usmerjen…
V začetku sem bil planinec, mladinski in planinski vodnik, vzporedno pa tudi učitelj smučanja. V matičnem planinskem društvu Radovljica sem dal »skozi« vse mogoče funkcije od načelnika MO, gospodarja društva do predsednika. Član UO društva sem še danes, podobno pa je bilo z delom v Planinski zvezi Slovenije. Odgovoren sem bil za orientacijo pri Mladinski komisiji, bil sem član Uredniškega odbora Planinskega Vestnika in imel srečo spoznati in delati z dr. Mihom Potočnikom, Evgenom Lovšinom, Jankom Ravnikom. Potem je prišlo prelomno leto 1974 z odpravo na Mc. Kinley, ki mi je pustila spomine z ozeblinami in leto kasneje prvi treking nasploh, ko smo šli nasproti takratni uspešni odpravi na Makalu. Torej delam pri tej organizaciji že več kot štirideset let in ni mi žal tega časa. Nadgradnja vsega pa je bila še pridobitev licence turističnega vodnika, ki je pripomogla, da sem od leta 2002 profesionalni turistični vodnik.

Pumasillo, Peru.

Seveda poznaš Summit DAV nemške planinske organizacije. Kje je PZS zgrešila odcep oz. kdaj je zamudila vlak, da bi sama postavila takšno outdoor agencijo?
Komisija za mednarodno sodelovanje pri PZS je bila zametek organizacije, ki se je poleg stikov s sosednjimi planinskimi organizacijami, ukvarjala z izleti, potovanji in smučarskimi izleti. Dolgo jo je vodil Mirko Fetih, popularni Mka. Kot načelnik sem ga nasledil in nadaljeval s spoznavanjem vedno novih ciljev. To je bilo obdobje, ko so tudi planinci začeli obiskovati Himalajo in Ande, področja, ki so bila prej rezervirana za alpiniste
Primerjava z večjimi organizatorji ni možna, čeprav so cilji in izvedba podobni. Večji trg in s tem potencialni kandidati omogočajo večjo prodornost. Planinska zveza Slovenije je imela vizijo ustanovitve podobne agencije, na UO je že bila potrjena organizacijska shema d.o.o., pripravljeni akti, imenovan sem bil za vodjo te agencije, vendar ne kot profesionalec. Toda še preden je prišlo do realizacije, je nekatere mladce zanimalo, kako se bo delil dobiček. In tako se je tudi končalo … Ideja je še vedno, da se projekt v razširjenem smislu izvede, pa ne samo zaradi planinsko-turističnega delovanja, ampak tudi zaradi drugih komercialnih dejavnosti planinske organizacije.

Kdaj lahko pričakujemo konkreten korak, naj bi prišel iz Komisije za popotništvo?
Ideja za agencijo je aktualna, vendar je konkurenca na sorazmerno majhnem trgu že velika. Premalo se posvečamo tudi incoming turizmu in popotništvu, čeprav se tudi na tem področju kažejo spremembe in nove ideje. Komisija za mednarodno sodelovanje je z neodvisnostjo dobila širše naloge, zato je bil v njenem okviru ustanovljen Odbor za popotništvo, ki pa je preoblikoval v Komisijo za gorsko popotništvo, ki kot taka deluje še danes. Komisija pripravlja program, ki ga skuša po najboljših močeh skuša realizirati. V programu so tako izleti v okviru Poti prijateljstva, turni smuki in popotovanja. Posebnost je tudi Klub 4000, ki omogoča planincem organizirane pristope na lažje štiritisočake. Člani komisije samostojno pripravijo programe in akcijo tudi izvedejo, zaradi raznolikosti delovanja so v komisiji tako turistični, planinski in gorski vodniki. Zaradi težavne logistike pri daljših potovanjih sodelujemo tudi s potovalnimi agencijami. Druga dejavnost je dajanje različnih informacij posameznikom, skupinam in društvom pri načrtovanju izletov in potovanj.
Na splošno so skupine manjše, kot so bile včasih, kot pa sem omenil, je program pester, objavljen je na spletnih straneh, udeleženci dosedanjih akcij pa so o programu obveščeni tudi osebno, zavedam pa se, da naše propagiranje šepa.

 Vrač v Chichi-ju, Guatemala.

Tvoja pot vodnika je torej tesno povezana s PZS. Imeti za seboj tako bazo je želja vsakega vodnika, tudi v tvojem primeru je bila prav gotovo odločilna.
Moram takoj povedati, da baza ni tako široka. Slovenci smo popotniški narod, zagotovo nas je procentualno več kot Nemcev, ki veljajo za svetovne popotnike. Če primerjamo še naš bruto produkt po glavi, jih še bolj prekašamo. Vendar so Slovenci tudi veliki individualisti, z razvojem prometa, turizma, dostopnosti do informacij, je odločitev za samostojno potovanje toliko večja. Pri nas obstojajo določeni krogi popotnikov, ki so navajeni drug na drugega. Prostora za velike tour operatorje pri nas ni, vse se dogaja in izvaja butično, kar je po svoje bolje.

Od kot ljubezen do Latinske Amerike?
Že od nekdaj sem se zanimal za eksotične dežele, doma smo imeli Brochausov leksikon iz leta 1895, kjer so bili še zemljevidi z neraziskanimi področji. Odločilna je bila skupina prijateljev, ki je tudi želela potovati, izkušnje z organiziranjem podobnih zadev sem imel in tako se je začelo. Najbolj so me navdušili ljudje, ki so bolj neposredni, kontrasti zasneženih gora in pragozda ter starodavne kulture. Ne morem trditi, da mi je Peru najbolj pri srcu, saj so tu še Bolivija, Čile, Argentina s svojimi puščavskimi prostranstvi in neskončnimi visokimi planotami. Na 4000 metrih so velika mesta, jezera, polja krompirja in žitaric.

Kondor v Colci, Peru.

Po vseh teh obiskih se verjetno tam počutiš kot doma. Kdaj se je pravzaprav začelo?
V nekaterih krajih se res že počutim kot doma, res pa je tudi, da sem raje v manjših krajih, kjer je varneje in ljudje bolj neposredni. Poslovno sodelujem z veliko ljudmi, hoteli in agencijami in mnogokrat je dovolj smo telefonski dogovor za rezervacije in tudi kasneje plačila na licu mesta. Beseda še nekaj velja in moram reči, da nimam veliko slabih izkušenj. Začelo pa se je leta 1978 z Mehiko in 1980 z Ekvadorjem in Perujem.

V tem dolgem obdobju se je prav gotovo marsikaj zgodilo.
Lepih dogodkov je bilo kar nekaj, eden takih je bil v Čilu, v mestu Arici, kjer so nas že sprejeli kot slovenske državljane in so se potrudili, da so našli slovensko zastavo. Vedno so tudi prijetna srečanja s Slovenci v Argentini, v Buenos Airesu, Mendozi, Bariločah. Slovence sem s skupinami obiskoval še za časa Juge, tesno smo sodelovali, prinašali knjige. Tudi sam sem se seznanjal z njihovim življenjem, literaturo in jo tudi prinašal domov, ko to še ni bilo najbolj zaželjeno. Tam sem spoznal planince in alpiniste, Dinka Bertonclja, Borisa Kambiča, Vojka Arka.

Kakšna slaba izkušnja?
Eno ne bom nikoli pozabil. Kar nekaj časa je že od tega, ko si je na vrhu tehnično nezahtevnega šesttisočaka Chachanija v Peruju eden od udeležencev zlomil nogo in smo ga sami rešili in prepeljali v bolnišnico. K sreči je bila skupina številčnejša, z nami je bil zdravnik, imeli smo potrebno opremo in tudi vreme je bilo naklonjeno. Toda to še ni vse, v Arequipi, mestu v vznožju Chachanija, so bili na vojaškem delu letališča takoj pripravljeni za reševanje s helikopterjem. S pilotom, mladim majorjem, sva tudi poletela, vendar je bil ponesrečenec z našimi člani skupine na višini 5400 metrov in helikopter ni mogel lebdeti, tako, da je bilo reševanje do konca akcije klasično, vendar uspešno. Takrat so se izkazali vsi člani skupine. S helikopterjem pa se je pilot uspel dvigniti na 6400 metrov in je bilo božansko nad vsemi vulkani, jaz pa brez fotoaparata.
Iz Peruja sem enkrat tudi dobesedno bežal pred kolero v Ekvador, k sreči sem vedel, kdaj so zaprli mejo, bil sem sam, brez skupine, s katero sem se srečal kasneje v Quitu, Ekvador.

Otok ribičev Salar De Unyuni, Bolivija.

Kdo so tvoje stranke, zakaj se odločijo za pot v JA?
Ni kakšnega posebnega pravila, pretežno sicer starejši, tudi na meji upokojitve, v skupinah pa so tudi študentje, prevladujejo ženske. V skupinah so bili uspešni tudi pri vzponih sedemdesetletniki, torej ni pravila. Res pa je, da taka potovanja niso poceni, nekateri si to lahko privoščijo pogosteje, drugi varčujejo in jim je to sanjsko ali življenjsko potovanje.
Razni televizijski programi prinašajo veliko potopisnih reportaž, Južna Amerika je kar hvaležna tema, žal pa so potopisi precej stereotipni in se veliko ponavljajo. Treba pa je priznati, da pripomorejo k odločitvi za odhod. Mnogi se odločijo tudi zaradi pripovedovanja drugih, ki jih navdušijo za pot.

V kakšni meri si morajo turisti na turah pomagati sami? Imajo »all inclusive« ali jim pustiš, da spoznajo tudi nelagodno plat popotovanja?
Mentaliteta udeležencev se spreminja, internet in drugi viri informacij so prinesli svoje, skratka ljudje vedo veliko več in se na potovanje tudi pripravijo. Ne samo kondicijsko, ampak se oborožijo z zgodovinskimi in geografskimi podatki in dober vodnik mora biti pripravljen tudi na najbolj nenavadna vprašanja. Popotovanja so včasih res fizično naporna in je kondicija pomembna, še največji problem predstavlja menjava različnih klimatskih razmer in menjava višin. Kar se tiče aklimatizacije, to ne predstavlja takega problema, saj skušam postopoma zviševati kraje prenočevanja, najtežje je ob prihodu z letalom v Cusco, ki je na 3200 metrih, vendar imam svoj način premagovanja teh tegob. Pomembno je, da lahko popotniki tudi kreirajo posamezne etape potovanja, ki ga po potrebi tudi spreminjamo po dnevih.

Gejzir na Tatiu, Čile.

Se Latinska Amerika spreminja? Vodiš v dokaj neobljudene kraje, kakšne spremembe je moč opaziti?
Latinska Amerika je k sreči v obdobju brez revolucij in državnih prevratov, gverila je le v Kolumbiji in občasno v Srednji Ameriki, nacionalne ekonomije so v porastu, Čile spada med pacifiške tigre, napredek je viden skoraj povsod. Infrastruktura se izboljšuje, ceste, zlasti v osi Pacifik-Atlantik se gradijo na večih krajih. Glavni iniciator teh gradenj je Brazilija, ki postaja svetovna gospodarska velesila in ima velik vpliv na lokalno gospodarstvo. Povsod se čuti poskus izrivanja ZDA in skupno nastopanje držav. Človek je vesel, ko vasi visoko v Andih dobivajo ceste, vodovode, kanalizacijo, vendar je pri tem velika ovira birokracija in korupcija. Sicer pa - kje ni? Zaradi teh sprememb danes popotnik in skupine hitreje in varneje potujejo, prometne zveze so redne, skratka ni primerjave s stanjem pred desetletji in prav je tako. Nekateri želijo videti »prave« Indijance, tega je malo, v rezervate je težko priti zaradi odmaknjenosti, treba je imeti dovoljenja.

Globalno segrevanje, taljenje ledu, ...poslušamo vsakdan. Opaziš kaj od tega na svojih poteh?
Ja, globalno segrevanje je prisotno tudi na drugi strani oceana, klima se po pripovedovanju domačinov spreminja. Ni več klasične deževne in suhe dobe, dež pade v kratkih obdobjih v velikih količinah, večja je erozija in poplave, vpliv pojava »ninjo« je katastrofalnejši. Ledeniki se umikajo, tako, da se moreš več zanesti na zemljevide, namesto ledenikov te pričakajo mukotrpne morene. Sam zasledujem nekaj ledenikov v Boliviji in Peruju. Na Chacaltayi je bila nekdaj smučarska vlečnica, danes je le še zaplata ledu oziroma snega, podobno je na drugi strani, pod lepim šesttisočakom Huayna Potosi, da ne govorimo o Kilimandžaru. Na vseh teh vrhovih načrtno fotografiram z istih točk in ljudje ne morejo verjeti, kaj se je v zadnjih desetletjih zgodilo z ledeniki.

Se tržiš sam ali prepuščaš prodajo agencijam?
Ker delam v glavnem kot turistični vodnik, sem »free lancer«, torej me najemajo turistične agencije, za akcije Komisije za gorsko popotništvo pa se odločamo za skupni nastop. S tem je za udeležence večja varnost in sigurna izvedba potovanja. Največje razočaranje za potnika je odpoved potovanja. Res je težko, ko si že natempiran fizično, psihično in denarno, potem pa hladen tuš z odpovedjo.

Toplice na visoki planoti.

Ne bi rad pogreval in ne iščem novih polemik, ampak tvoje stališče na relaciji planinski-gorski vodniki vendarle moram predstaviti.
To je kompleksno vprašanje, ki terja najprej uvod. Zasledujem polemike o vodenju, kdo je več vreden. Zakon o gorskem vodništvu je razdelil vodnike na dva bregova, GV so si po mojem mnenju vzeli preveč kompetenc, ob sprejemanju zakona so nekateri zaspali. S strani gorskih vodnikov je čutiti podcenjevanje, vsaj tako je čutiti iz intervjuja s predsednikom ZGVS. Enostavno problemu ni mogoče priti do dna, jasno je, da gre pri gorskemu vodništvu za dodatne zahteve, zlasti kar se tiče tehnike vodenja, gibanja, varovanja. Vendar pa so nekatere stvari iz predmetnika identične. Recimo orientacija, oba vodnika jo morata obvladati, kljub današnji uporabi GPS in dobrih zemljevidov. Enaka ali podobna je psihologija vodenja, prve pomoči, mislim, da tudi ni dileme kadrovanja, ki je pri GV alpinist, gorski reševalec. Da ne govorim o tistem, da mora gorski vodnik delati vse, od samega vodenja do obvladovanja interneta, pa tujega jezika. Kot da to ne dela in ne zna tudi planinski vodnik.
Zakon o gorskem vodništvu prepoveduje komercialno vodenje drugim kategorijam, za mene je bilo to vedno sporno in nelogično. Samo primer: v okviru vodniškega odseka pri našem društvu bi v soboto peljal razpisan izlet na Roblek, v nedeljo pa mi ni dovoljeno po isti poti peljati goste iz Šobca. Kje tu logika, zlasti, če imam na primer urejen status samostojnega podjetnika. Prav tako ne držijo trditve, da je tudi v drugih državah podobno. Že res, da preganjajo v Zahodnih Alpah samozvane vodnike, toda obenem se pozablja, da imajo v istih državah razvejan sistem drugih vodnikov na ravni naših planinskih vodnikov. Ali take vodnike preganjajo na markiranih daljinskih poteh v Avstriji ali na Osrednjem francoskem višavju? Seveda ne.
Ne bom se spuščal v doktrino uporabe in načina vodenja, zagotovo gorski vodniki najbolje poznajo te veščine, res pa je tudi, da je izobraževanje planinskih vodnikov verificirano od državnih institucij in ga zaenkrat PZS s svojimi institucijami v redu opravlja.

Kako poteka šolanje, se dobi pravo znanje?
Izobraževanje planinskih in prej mladinskih vodnikov je preživelo nekaj sprememb, čas prinese svoje in znanje, razvoj opreme ter miselnost spreminja tudi izobraževanje. Vendar sem prepričan, da je rdeča nit šolanja vodnikov vedno bila skrb za varnost, stalno izobraževanje in prilagajanje novostim. Tako je bilo pred štiridesetimi leti v Šlajmarci v Vratih, ko so bile včasih tri izmene kandidatov za mladinske vodnike, do zadnjega A tečaja, ki se je pravkar končal na Gorenjskem.
Znanja ni nikoli dovolj in stalno ga je treba obnavljati, sam bi še kaj dodal, toda že sedaj je predmetnik natrpan, tako da je malo časa za debato in družabnost. Osnove so podane, kdor pa hoče nekaj več, se mora dodatno potruditi, sicer pa je tako povsod v življenju. Pri vodenju društvenih in drugih izletih se planinski in gorski vodnik srečujeta tudi s turizmom, zgodovino, raznimi zanimivostmi. Vse prevečkrat mine vožnja do izhodišča brez razlage, brez komentarja, zakaj ga ne bi vodnik izkoristil z razlago nekaterih dejstev in zanimivosti ob poti in tako pridemo do novega poglavja vzgojne nadgradnje. Da ne omenjamo čuvanje narave, nove trende v ekologiji.

Pravzaprav je turizem rešitev za vse, tako za gorske kot planinske
vodnike, pri čemer slednji nagovarjajo precej širšo množico.
Cilji in nameni so isti, so pa različni načini vodenja in težavnosti. Planinskih vodnikov z urejenim statusom pri svojem delu ne bi smeli omejevati. Zadeva je tako daleč, da je način pridobitve naziva zasebni športni delavec možen in pozdravljam njegovo uvedbo. Kdor se bo čutil sposobnega in vidi izziv, naj se odloči. Prepričan sem, da je med planinskimi vodniki dovolj zanimanja in da bodo zapolnili potrebe turističnih agencij. Vrednotenje obeh je odvisno od osebnosti vodnika, izkušenosti, reputacije. Okvirne tarife so eno, ponudba in povpraševanje bosta naredili svoje, prav pa je, da so te okvirne tarife javno objavljene.

Poklic torej ima prihodnost in bo kos sodobnim trendom in izzivom?
Da ne bo izzvenelo preveč enostransko, toda ta poklic ima prihodnost, vendar se bosta poklic in vsebina spreminjala glede na potrebe in trende, ki se bodo pojavili v svetovnem turizmu. Ta panoga bo navkljub sedanji gospodarski krizi našla sebe, vendar z drugimi zgodbami, ki jih bo treba znati prodajati. Samo turistično ali gorsko vodenje bo premalo, treba bo znanje združiti, nekaj odvzeti, toda kaj odvzeti, mislim, da je to domača naloga za bodoče vodnike, pa kakorkoli se bodo že imenovali.
Ni treba iti daleč, že prej omenjeni Summit načrtno vzgaja svoje planinsko-turistične vodnike, ki z lokalnimi vodniki predstavljajo popolno ponudbo, da ne omenjam vzgojo kulturnih in popotniških vodnikov. Cela paleta vodnikov se obeta tudi pri nas, tržne niše čakajo. Podobno je z nemškim Hauserjem, ki ima v svojem okrilju 200 vodnikov različnih profilov od treking do gorskih vodnikov za najvišje izzive. In ASI-Alpinschule Innsbruck, ki stalno in občasno zaposluje 160 gorskih, planinskih in popotniških vodnikov, škoda, da nimam podatkov, koliko od teh je po posameznih zvrsteh.

Piramida v Ticalu, Guatemala.

 

Nasvet starega mačka mladim vodnikom?
Deliti nasvete je težavna in odgovorna naloga. Predvsem je treba biti potrpežljiv, stalno se je treba izobraževati in obnavljati znanje.

Tvoja naslednja tura?
Avgusta sledi utečeno potovanje Peru, Bolivija in Čile, v začetku septembra grem v Albanijo, konec septembra v Mehiko, potem pa dve Srednji Ameriki. V glavnem gre za turistična potovanja. Upam, da bo zdravje zdržalo.
Komentarji: 0   slike: 0


M. Šolar, TNP: Manj udobja v kočah in korak več do stene
25. junij 2009 @ 15:54 | Teme Gorništvo, Planinstvo, ProMo Intervju.

Martin, v Triglavskem narodnem parku imaš eno ključnih vlog. Po eni strani želimo nedotaknjeno naravo, po drugi strani hočemo v tej isti naravi kolesariti, plezati, smučati, soteskati. Kaj sedaj? Lahko ob številnih dejavnostih in množici navdušencev sploh še kaj ostane nedotaknjeno?
Lahko. Ker gre za zavarovano območje se bomo ljubitelji gorništva, kolesarjenja, plezanja in smučanja podredili naravovarstvenim ciljem. Varstvo narave je zrel odnos ljudi do nekih višjih ciljev. Ohranjena narava je tak cilj in če se bomo znali v najbolj ohranjenih predelih omejiti, bomo prav tako notranje zadovoljni, kot če bi tam vsevprek počeli, kar bi nam pač padlo na pamet.

    Varstvo narave je zrel odnos do višjih ciljev. Rododendron s Triglavom v ozadju, dva simbola našega edinega nacionalnega parka.

Kot temeljni namen v TNP navajate varstvo narave, ohranitev rastlinskih in živalskih vrst ter ohranitev kulturne krajine. Kot primerne oblike rekreacije v parku pa tiste, ki so podrejene temeljnim namenom narodnega parka. Spadajo plezanje, alpinizem, gorništvo in turno smučanje med primerne oblike?
Naštete oblike rekreacije načelno sodijo med tiste najbolj primerne oblike za narodne alpske parke. Ne pomeni pa to »bianco« menice za počenjanje česarkoli, kjerkoli, kadarkoli.

Pa imajo privrženci teh bolj aktivnih oz. atraktivnih športov kaj privilegijev v primerjavi z običajnimi turisti?
Globoko vprašanje – kaj je običajen turist? Je to nekdo, ki pride za en teden v Bohinj, se nastani v hotelu ali kampu in hodi v hribe in pleza? Sicer pa mislim, da vem kaj si mislil. Ampak odgovor je NE – alpinizem in plezanje nista privilegirana v odnosu na običajne turiste, ki se ravno tako na primer pripeljejo v Vrata in si ogledajo slap Peričnik, gredo do klina pod steno in popijejo pivo v Aljaževem domu.

Martin Šolar: "Sem človek parka. Morda imam idealističen pogled, toda vizija mora biti".

Kaj pa plezališča? V visoki steni klini niso problem, saj razen alpinistov nihče niti ne ve zanje. Opremiti nizko steno s klini in verigami na stojiščih pa je nekaj drugega.
Opremljanje smeri v smislu klasičnega alpinizma je dopustno. Sicer pa velja NE za nova plezališča v osrednjem območju, možno je opremljati in vzdrževati obstoječa plezališča. Nova plezališča so v robnem območju dovoljena, vendar spet ne »bianco« kjerkoli. Pred ureditvijo se preverijo naravovarstvena izhodišča.

Kje se lahko ustavi? Ponavadi so ptiči tisti, ki jih plezalci najbolj ogrožajo.
Evo en teoretičen odgovor – to je del mojega članka, prispevka za temo varstva narave v programu izpopolnjevanja planinskih vodnikov: Vsaka človekova dejavnost, tudi plezanje, lahko podira ravnotežje v okolju, še posebej v občutljivih ekosistemih in ob čedalje večji množičnosti. Ravno to pa je razlog, zaradi katerega moramo predvsem športno plezanje v naravnih plezališčih obravnavati tudi z vidika negativnih vplivov na naravno okolje. Zaradi relativno majhnega števila plezalcev in zelo skromne pokrovnosti alpskih sten z vegetacijo so vplivi alpinizma na naravno okolje neznatni. Tudi vznemirjanje skalnih gnezdilk (krokarji, orel) s strani alpinistov je redko in ne predstavlja problema. Pri opremljanju smeri je sicer možno tudi poškodovanje fosilov ali drobnih geomorfoloških posebnosti, vendar tudi v takih zelo redkih primerih to praviloma ne predstavlja večjega naravovarstvenega problema. Redki posredni vplivi alpinizma se kažejo zaradi šotorjenja, kurjenja in odpadkov pod steno ali v njej.
Večji in drugačni pa so okoljski vplivi športnega plezanja. Množičnost, ki visoke alpske stene ponavadi obide, najbolj prizadene plezališča, ki so praviloma v osamljenih stenah zunaj gorskega sveta. Plezališča so vse bolj priljubljena zbirališča plezalcev skozi celo leto, množični obisk pa seveda po svoje neprijetno vpliva na okolje. Ekološki pomen sten zunaj visokih gora je drugačen od pomena velikih sten. Prve predstavljajo posebno življenjsko okolje sredi ekološko drugačnega sveta. Mnoge vrste so v takih stenah našle edino zatočišče. Pred motnjo se te vrste nimajo kam umakniti. Vznemirjena ptica ne more odleteti v sosednjo, mirno steno, kot lahko v gorah, ker ponavadi daleč naokoli ni nobenega ekološko primernega okolja. Rastiščne in življenjske razmere v stenah kjer so plezališča, so posebne, zato so posebne in redke tudi vrste, ki so ob množičnem obisku ogrožene. Najbolj so ogrožene rastline skalnih razpok in ptice gnezdilke. Tudi športno plezanje prinaša posredne negativne vplive zaradi odpadkov, kurjenja in šotorjenja.

No, vsaj z barvo skale imamo srečo, magnezija se ne pozna na belem apnencu. Na rdečkasti ali črni kamnini pa bi beli madeži že bodli v oči. Sicer pa so tudi planinske poti kar široke in dobro označene.
Barva res ni problem. Res je, da so veliko večji problem kakšni neokusni in preveliki napisi in smerokazi na planinskih poteh. Komisija za pota pri PZS ima dobra pravila, zdaj je bil sprejet tudi zakon o planinskih poteh, ki je glede oznak jasen!  Problem se pokaže tam, kjer kak preveč navdušen markacist ali pa oskrbnik koče ali planine na svojo pest označuje na neprimeren načiin.

   Je treba tako na veliko? Rezultat dela navdušenega "markacista".

Po poti prej ali slej pridemo do planinske koče. Ne glede na to kakšno stališče ima kdo - povsem nevtralen pogled od daleč pokaže, da gre za najbolj očitne nenaravne oblike v parku. Oblika pa je še najmanjši problem.
Tudi tukaj nekaj teorije. Omenila sva, da so planinske postojanke sestavni del planinske dejavnosti. Največji posredni vplivi na naravo v gorskem svetu in s tem povezani problemi so posledica delovanja planinskih koč. Okoljevarstvena problematika postojank se kaže predvsem v načinu oskrbovanja, energetski preskrbi, odpadnih vodah in odpadkih. V načinu oskrbovanja prihaja do največjih težav pri visokogorskih postojankah. Helikopterski preleti za oskrbovanje so predvsem zaradi hrupa najbolj moteč dejavnik za živalski svet. Tudi oskrbovanje niže ležečih koč z avtomobili ali traktorji ni okolju prijazno. Izsiljene dovozne poti največkrat predstavljajo moteče in grobe posege v prostor. Energetska preskrba je prav tako najbolj problematična pri kočah v visokogorju. Koče pridobivajo energijo s pomočjo težko sprejemljivih agregatov. Njihovo delovanje je vzrok za zvočno in zračno onesnaženje, možna so izlitja goriv in olj v tla, okoljsko sporen pa je tudi zračni prevoz goriva. Na srečo je problemov z agregati vse manj, saj je v zadnjih letih opaziti vse močnejši trend pridobivanja električne energije s pomočjo sončnih celic. Vse večje udobje in vse boljša ponudba v planinskih postojankah je vzrok za vedno večjo količino odpadnih voda. Uporaba stranišč na izplakovanje, sodobna tehnika in kemija v kuhinjah ter pranje posteljnine so glavni povzročitelj onesnaževanja. Odpadne vode odtekajo po vidnih in nevidnih poteh v dolino. Na ta način je pitna voda onesnažena že v povirnem območju. Ponudba v kočah in vse večje število obiskovalcev so tudi razlog za velike količine odpadkov, ki se kopičijo prav pri postojankah. Vse več upravljavcev koč odvaža odpadke v dolino, vendar je transport drag, več je uporabe motečih helikopterjev, nastaja pa tudi problem odvoza odpadkov prav do komunalnih deponij.

Ne bi sledili zgledom severnih dežel, ko je koča na nek način samooskrbovana: pohodnik pride, pripravi svoj obrok, prespi, počisti za sabo.
Ja, ta model bi bil lahko zanimiv. Nedavno nazaj sem bil na Finskem in  na trekingu po parku sem videl, kako imajo to tam urejeno. Vendar je v Alpah tradicionalno drugače. Sem seveda zato, da bi bile koče manj komfortne s skromnejšo ponudbo, hkrati pa bi morale izpolnjevati vse sodobne okoljske standarde.

Spanje v koči je torej dovoljeno, v šotoru pa ne, čeprav drugo vendarle izgleda nekoliko bližje naravi.
Kar se tiče prepovedi je tako, da ne gre vedno za to, kaj je bolj škodljivo in kaj ne. Mreža koč pri nas je dovolj gosta, tako da šotorenje ni potrebno. Pa še to – v koči kljub vsemu imamo nekako urejeno glede odpadkov, stranišč in podobno. Žal so izkušnje s šotorjenjem pri nas prej slabe, kot ne. Za tistimi, ki šotorijo v veliko primerih ostaja »svinjak«. Očitno še nismo tako zreli in okoljsko zavedni, kot severnjaki. Če dopustiš šotorenje, ga dopustiš vsem.  Največji problemi pri nas v parku so bili zaradi divjih šotorjenj Čehov, Madžarov, Poljakov. Na Češkem še s poti ne smeš stopiti, pri nas se pa obnašajo ravno obratno.

Kje zajeziti reko pločevine?

Kje je meja med kampiranjem (ki je prepovedano) in bivakiranjem (ki še ni)?
Zakon pravi, da ni dovoljeno šotoriti izven za to določenih mest. Določena mesta so uradni kampi in še nekaj lokacij namenjenih za planinske in tudi alpinistične tabore. Sicer pa – jasno se vidi kaj je bivak in kaj je nedovoljeno šotorenje. Težko me boš prepričal, da pretegovanje v šotoru sredi sončnega dne pol ure od koče pomeni bivak… Tudi naši nadzorniki imajo jasna navodila – če dobijo šotor zgodaj zjutraj visoko po vznožjem stene in vidijo, da se tisti, ki šotorijo odpravljajo dalje in pospravljajo za sabo – jih samo opozorimo. Če pa je šotor na parkirišču ali par sto metrov od planinske koče, pa seveda ukrepamo.

Če bi vendarle hotel doživeti naravo in se podati na brezpotje s šotorčkom - je velika verjetnost, da me preženejo »rangerji« ali se splača poskusiti? Koliko bi me »stala« noč pod šotorskim platnom?
Nadzornik te seveda lahko oglobi, te pristojnosti imamo. Globa je okrog 40 EUR.

Pod milim nebom (brez šotora) bi bilo »zastonj«?
Vprašanje je provokativno. Sem že pojasnil, kako se razume bivak in kakšna navodila imajo nadzorniki glede tega. Res je pa, da ni zakonskega določila, ki bi prepovedovalo spanje pod milim nebom. Zato tega tudi ne kaznujemo.

   Juriš na Vršič. Kje je prava mera?

Kako je s cestami v alpskih dolinah? Te naj bi se zaprle, v Vrata naj bi vozil avtobus. Je ta sploh potreben, ni v tem primeru kolo boljša možnost? Gorski kolesarji so sicer precej moteč faktor naravovarstvenikov.
Tudi v tem primeru bi se lahko razgovoril. Kolo je na vsak način ena najbolj prijaznih in primernih oblik obiskovanja parka, še posebej za alpske doline in visokogorske ceste. In s kolesom v Vrata ali na Vršič ni prav nobenega problema. Za nas so gorski kolesarji moteči le, če se vozijo izven poti, po planinskih stezah ali pa v kakšnih mirnih conah – sicer pa sploh ne. V TNP podpiramo postopne omejitve prometa, zapore, javni transport. Ali veš, da se nad kakšnim takim ukrepom najbolj pritožujejo kakšni zagnani »climberji«?!

Vem, a tudi pogledi plezalcev se spreminjajo. Sicer pa tudi planince vedno bolj mika plezarija, ferate postajajo hit. Tu precej zaostajamo za našimi sosedi, tako Avstrijci kot Italijani.
Res je, ampak stališče je, nobenih novih poti, tudi ferat ne. Saj nekaj jih pa je. Ampak zakaj bi se morali v vsem primerjati s tujino, morda imamo tudi mi kakšno svojo kvaliteto doživljanja naših gora.


   Vrh! Koliko je ta hip ljudi na sosednji Škrlatici, Rjavini, Vrbanovi Špici?

Naši sosedje imajo tako rekoč na vsakem vrhu križ. Se tu primerjamo ali dodajamo svojo kvaliteto?
To je del tradicije in kulturnega izročila. Pri nas nikoli ni bilo toliko znamenj na vrhovih, kot jih je v tujini. V parku se načelno strinjamo s postavitvijo tam, kjer je križ nekoč že bil. Sicer pa naj ostane tako kot je.

Na spletni strani parka lahko preberemo, da je javni zavod TNP mesto, kjer se srečujejo, obrusijo in združijo naravovarstveni, gospodarski, rekreativni, socialni in kulturni interesi. Sliši se lepo, pa vendarle, v praksi se je treba odločiti za eno ali drugo, vsemu se ne more ugoditi, neke prioritete morajo biti. Ima prednost človek ali narava?
V narodnem parku, ki je sicer tudi po mednarodnih definicijah namenjen varovanju narave in rekreaciji, je nedvomna prioriteta varstvo narave. Gre namreč za območje zavarovane narave, ki je ustanovljeno zaradi varovanja vrednot narave. Vse dejavnosti, ne le rekreacija, so podrejene primarnim ciljem varstva in ohranjanja narave.

Torej, če povzamem in poenostavim: šotor, plezanje, gorsko kolesarjenje na eni strani in planinske koče z vsem kar paše zraven na drugi strani. Cik cak pot je dovoljena, bližnjica (čeprav krajša in potemtakem manj moteča) pa ne. Klini v steni motijo, križ na vrhu ne. So relacije ustrezne? Je res vse podrejeno naravi ali gre morda bolj po načelu kdor prej pride oz. kdo se bolj sliši?
Tole so pavšalne ocene in črno belo gledanje. V strogem naravovarstvenem smislu bi bilo mogoče najbolje, da ni nikjer nič in da tudi v ta prostor nihče ne gre. Toda povedal sem, parki so namenjeni za obiskovanje, planinsko gorniška tradicija je stara več kot 100 let. In če  zložiš vse odgovore boš videl, da ni tako, kot je zastavljeno vprašanje.

Verjetno pa - bolj, ko je nek park nedotaknjen, lažje ga je voditi. Več ko je realiziranih posegov, več je interesnih skupin, ki hočejo zase to, kar že imajo drugi.
Točno tako!
    Najbolj agresiven obiskovalec parka?

V 25 vaseh v parku živi nekaj več kot 2000 prebivalcev. Pogosto slišimo, da je njihovo življenje težko, pa ne zaradi narave. So omejitve, ki jih postavljate res neživljenske?
Vedno se sliši le glas tistega, ki se pritožuje. Večine tistih, ki se strinjajo in ki ne doživljajo frustracij zaradi parka, se ne sliši. Cela vrsta anket in celo referendum pred leti v Bohinju so dokazali nasprotno – park ni ovira življenju in gospodarjenju v parku. Seveda pa nekaj omejitev je in kakšnemu kaj že ni bilo dovoljeno ali pa je bil zaradi nedovoljenih posegov prijavljen inšpekciji.

Čigav je pravzaprav park, kako daleč proti vrhovom seže privatna lastnina? Da bomo vedeli od koga so oprimki v Šitah, Špiku, Sfingi, ...
TNP je v veliki meri v zasebni lasti, tudi občinska lastnina ali agrarne skupnosti se štejejo za zasebno. Denacionalizacija se ni koncana. Privatna lastništva segajo do najvisjih vrhov, res pa je, da je visokogorski svet v najvecj primerih last razlicnih agrarnih skupnosti.

Kako se financira TNP?
Državni proračun pomeni približno 70 %. Pomemben vir je lastna gospodarska dejavnost, kot prodaja tiskovin in spominkov, vstopnine v info centre, vodenje, prenočevanje v kočah.

Denar iz turizma kaj vpliva na politiko parka ali varstvu narave enostavno ni kompromisov?
V parkih si ne želimo povečanega števila obiskovalcev, pač pa si želimo kvalitetnega, naravi prijaznega in okoljsko vzdržnega turizma.

V kakšni meri je vodstvo TNP samostojno pri odločitvah in v kakšni meri zgolj izvaja odločitve Ministrstva za okolje?
TNP ima svoj zakon in svoje standarde upravljanja, hkrati pa moramo pri odločanju upoštevati predpise in usmeritve na mednarodni ravni (konvencije, direktive EU…) in tudi nacionalno zakonsko ureditev. Pri odločanju smo dokaj avtonomni. Seveda v skladu s predpisi, ki pa so tudi od ministrstva. Končnih soglasij pa ne izdajamo, to je pristojnost ministrstva.

Kamniške Alpe in Karavanke niso posebej zaščitene, vendar nimam občutka, da bi bile zato kaj manj ohranjene kot Julijci, ki so v celoti v TNP.
Ugotovila sva že, da je lažje varovati, če je manj interesov. In visokogorski svet ima sicer izjemno vrednoto, pa vendarle manj interesov, zato je dokaj dobro ohranjen ne le v Julijcih, pač pa tudi v Karavankah in Kamniško Savinjskih Alpah. Drugače pa je pod vrhovi in grebeni, tu ti z gotovostjo trdim, da je stanje v Karavankah ali v Kamniških bistveno slabše. Kar poglej kako mrharijo gozdarji, za vsakim voglom taka ali drugačna brunarica, ne pazi se dovolj na vodne vire in podobno…

   Zimska idila. Kakšne sledi bodo ostale za turnim smučarjem?

Martin, v TNP si že dolgo, pravzaprav si navzven prvo ime parka. Si eden izmed kandidatov za novega direktorja. Ponujaš kaj posebnega, drugačnega?
V parku sem polnih 18 let, v času dolgoletnega direktorja TNP Janeza Bizjaka sem bil pomočnik direktorja, danes pa sem vodja službe za načrtovanje, upravljanje in razvoj parka. Res je, kandidiram za direktorja TNP. Kaj ponujam? Sem človek parka v vseh pogledih. TNP je najprej zavarovano območje narave, zato je tudi primarna dejavnost varstvo narave. Sledi sodelovanje s prebivalci in tu vidim predvsem velike možnosti za izboljšanje in sicer na področju naravi prijaznega turizma.

A veš, da sem certifikate vložil v TNP? Mi lahko poveš, je bila to dobra naložba ali sem jih vrgel stran? Pa ne mislim na dividende ali neposredno na tržno vrednost, ampak na TNP kot blagovno znamko prihodnosti. Samo enega imamo, novih pa ne delajo več, kot radi rečemo ...
Certifikate si vložil v Sklad za razvoj TNP, ki z našim zavodom za varstvo TNP nima nič skupnega, razen da je povzročil zmešnjavo. V tem skladu, ki je sedaj delniška družba so na primer žičnice Vogel, pa Šport hotel na Pokljuki in še nekaj turističnih objektov. Teoretično certifikata nisi vrgel proč, koliko je pa vreden, pa ne vem. Sicer pa, TNP bo v prihodnosti kvaliteno ohranjen naravni prostor, z razvitim in naravi prijaznim turizmom, v dolinah pa ljudje, ki se zavedajo vrednot tega prostora in ga upravljajo na trajnosten način. Idealisticen pogled? Morda, ampak sem preprican, da taka vizija mora biti!

Fotografije: Martin Šolar

Komentarji: 0   slike: 0


K. Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Če želiš voziti avto ...
14. junij 2009 @ 09:29 | Teme Alpinizem, Gorništvo, ProMo Intervju.

Gorski vodnik, sanjski poklic vsakega alpinista. Ali bo bolj držalo tisto drugo - vodniška je težka?
Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji. V bistvu je res sanjski poklic, po drugi strani pa delo kot vsako drugo. Potrebno ga je opravljati z veseljem. Tisti trenutek, ko ne bom več užival v gorah, bom delal kaj drugega.

   Klemen Gričar na vrhu Aiguille du Tour (3542 m) v Zahodnih Alpah

Katere ture vodiš najraje, katere so najbolj priljubljene?
Rad vodim v Martuljkovi skupini, ker je pred mojim domačim pragom, tudi v Alpah ali drugod po svetu je vodenje izziv. Pri nas so najbolj priljubljene ture plezalni vzponi: Slovenska, Nemška v Triglavu, Amfiteater in Široka peč, Riglica-Rušica, Severni raz Male Mojstrovke, Zeleniške špice, Južni raz Brane. Tudi športno plezalni dnevi za šolske izlete, pa zavarovane plezalne poti Jeseniška, Hanzova na Prisank, čez Plemenice na Triglav, Jalovec…

Opraviš več vodenj doma ali v tujini?
Okoli 85% vodenj opravim v tujini, doma okoli 15%.


   Himalaya (2008). Turistična destinacija prihodnosti? 

Sprejmeš vsakega klienta, kako poteka preizkus pred turo?
Vsakega klienta oziroma gosta lahko gorski vodnik pripravi za določeni cilj. Včasih poteka priprava tudi več let. Z dobrimi gosti lahko opravimo kvalitetne vzpone.

Več let priprave za en vzpon? Zanimivo, potem se gre lahko že v Čopa?
Tudi. Čopov steber danes lahko uvrstimo med vodniške klasike.

Se lahko na turi zaplete, ti je šlo kdaj za nohte?
Velikokrat, vendar v takih situacijah je potrebno obdržati hladno glavo in ukrepati po najboljši moči. V bistvu nisem imel res hude nesreče, pri vodenju so večkrat resne situacije vendar to je del našega poklica in na to smo pripravljeni. Če veliko vodiš, se zgodi, da nekdo nerodno stopi, zvije gleženj in že je zaplet tu.

    Varovanje čez ledeniško razpoko

Si eden najbolj angažiranih vodnikov pri nas in novi predsednik ZGVS. Kdaj si nastopil mandat in kaj bo tvoj doprinos tej organizaciji, tudi v primerjavi s predhodniki (Prezelj, Robas, ..?)
Počasi, šele sprejel sem mandat! V kratkem času ni mogoče narediti velikih stvari. Potrebno je potrpljenje, sestanki, dogovori, skratka politika v kateri gorski vodniki nismo najboljši. Preveč cenimo odkrito besedo. V samem upravnem odboru sodelujem že od Romanovega predsednikovanja, zatem sem sodeloval z Markom, ki mi kot bivši predsednik ZGVS veliko pomaga tudi danes. Doprinos organizaciji se bo pokazal čez leta. Veliko stavimo na mlade, nove vodnike in v Sloveniji prav gotovo imamo potencial. Eden glavnih ciljev je prepoznavnost GV. Ne bomo dovolili, da se poklic  razvrednoti z nizkimi cenami in slabšo kvaliteto.
 
Koliko gorskih vodnikov je trenutno v Sloveniji?
Trenutno nas je 67 gorskih vodnikov, 53 z mednarodno licenco IFMGA, 1 z licenco ZGVS, 7 pripravnikov in 6 neaktivnih (prostovoljni člani).

Šolanje je kar zahtevno, dolgotrajno in tudi drago. Kako poteka?
Šolanje poteka v skladu s mednarodnimi standardi. Traja tri leta in v tem času mora kandidat opraviti vse tečaje in izpite. Ker v Sloveniji nimamo ledenikov, šolanje poteka tudi v Alpah: Švici, Franciji, Italiji, Avstriji. Vedno gremo kam drugam, da se stvari ne ponavljajo. Po minimalno triletnem obdobju kandidat za gorskega vodnika postane pripravnik in ima dovoljenje za opravljanje poklica oziroma vodenj. Nima pa še mednarodne licence in zato ne more voditi v tujini. Tudi ne more voditi vsega, ponekod imajo združenja omejitve, recimo v Franciji pripravnik ne more samostojno voditi na Mt. Blanc, vedno mora biti prisoten IFMGA gorski vodnik. To je v bistvu v redu, ker ima pripravnik izkušenega vodnika ob sebi, ki mu lahko pomaga, svetuje… Po najmanj letu pripravništva mora opraviti še zahteven strokovni izpit iz vseh področij vodenja: skala, mešan teren, ledeniki, turna smuka. Nato pridobi mednarodno licenco IFMGA, s katero je enakovreden vodnikom po svetu (vseh držav, ki so v združenju International Federation of Mountain Guides Associations) Čeprav kandidat zaključi šolanje, s tem še ni rečeno da bo dober vodnik, z leti in »kilometrino« pridejo izkušnje, ki pa so enako pomembne kot samo šolanje.


   V varnih rokah gorskega vodnika

Glede na to je logično, da GV zahtevate poseben, tako rekoč ekskluziven položaj pri vodenju v naših gorah. Voditi pa želijo tudi drugi: planinski vodniki, turistične agencije, …
Tako je tudi v drugih Alpskih državah oziroma državah EU in Švici. Kdor želi voditi naj opravi šolanje za gorskega vodnika, saj je preprosto, mar ne? Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit. Gorski vodnik mora delati praktično vse,  ob vodenju mora obvladati internet, izposojo opreme, rezervacijo koče, prevoz… Recimo, Haute Route (Chamonix – Zermatt) je lep primer, ko vodnik dela od jutra do večera.

Nihče ne oporeka, ko gre za plezalne smeri in brezpotje. Dilema je pri manj zahtevnih turah. Kolikor mi je znano, je po zakonu o GV  vodenje v gorah za plačilo dovoljeno tako rekoč le gorskim vodnikom. Neuradno naj bi po novem GV sami omilili kriterij na vodenje z vrvjo in potrebno dodatno opremo. Ture brez vrvi in druge opreme (cepin, dereze, smuči, ..) lahko potemtakem vodijo tudi planinski vodniki?
PZS in PV niti niso zainteresirani za taka vodenja. Sedanji sistem PV daje zelo omejeno in pomanjkljivo izobrazbo, znanje tujega jezika je tudi pogosto problem. Tuje zavarovalnice ne krijejo zavarovanja, če ne vodi GV. Mi smo v okviru ZGVS pripravljeni reorganizirati celoten sistem in izobraziti PV do ustreznih licenc. Tako bi uradno lahko vodili ture, za katere ni potrebna vrv in druga oprema. Sicer pa - če se PV čuti sposobnega, naj se prijavi na tečaj GV.


    Vodenje "na kratki vrvi"

Kdo pravzaprav določa, kaj je prav in kaj narobe? Od kod doktrina vodenja, kakšen način varovanja je pravilen, katera varovalna oprema je prava? Na primer, vi prakticirate vodenje na t.i. kratki vrvi, PV pa tako, da vodnik varuje.
PV nimajo vodenja na kratki vrvi. Šolanja in posledično znanja PV in GV ne moremo primerjati, kot ne moreš primerjati osnovno šolo s fakulteto. Žal se tega ne zavedajo vsi. Lahko povem primer iz prakse, ko je PV kritiziral moje vodenje vpričo njegovih strank in mojega klienta.

V praksi se velikokrat izkaže, da je vodnike za lažje ture težko dobiti. Kot da GV ne bi bili zainteresirani za vodenje, recimo, po Pokljuki, dolini Triglavskih jezer in podobno. Sami nočete, drugih pa ne pustite zraven …
Kje pa, to ni res. Tudi sam vodim Slemenovo špico, Martuljške slapove, Soško pot, Triglavska jezera… Samo vodnika je potrebno prej rezervirati, sam imam poletje že zapolnjeno. Tudi v Chamonixu in Zermattu ne dobiš vodnika v avgustu, v glavni sezoni. Tu je glavna srž problema, sodelovanje.

Vodenje in zagotavljanje varnosti sta le del storitve. Upoštevanje potreb in pripravljenosti klienta, vremenskih razmer, dialog in podobne »dodatne« storitve so klientu morda pomembnejši del ponudbe. Se PV tu bolj potrudijo?
Planinski vodniki vodijo za planinska društva. Torej vodijo člane katere večinoma poznajo, gorski vodniki dobimo recimo gosta v Zermattu in ga moramo v tednu dni spoznati in pripraviti za vzpon na Matterhorn. Pri delu s klienti je tu še obvezen vsaj en tuj jezik, specifični izrazi, izkušnje. Nekdo, ki ima redno zaposlitev ne more letno voditi toliko tur, kot profesionalni gorski vodnik, prav tu je naša prednost v kvalitetni storitvi. Agencije za katere delamo dobijo povratno informacijo od klientov in Slovenski gorski vodniki imamo zelo dober »feedback«. Bi nas drugače tuje agencije še najemale? Je pač tako, da smo drugje bolj spoštovani kot doma.

   Tudi ferate so priljubljene.Takšne police v pri nas žal nimamo ... 

S strani agencij se sliši, da se bolj kot za pridobivanje strank angažirate proti navidezni konkurenci - torej proti agencijam.
Konkurenca so nam lahko samo gorski vodniki, moji kolegi v Sloveniji oziroma vodniki iz drugih držav združenja IFMGA. Normalno je, da ščitimo naš poklic, kdo ga bo, če ne mi? Proti »vodnikom«, ki nimajo licence in agencijam, ki jih najemajo smo in bomo ukrepali.

Sodelovanje ni možno? Agencije prodajajo, vodniki vodijo?
Saj sodelujemo, vedno več delamo tudi za slovenske agencije. Nekatere agencije ne najemajo gorskih vodnikov, oziroma ponujajo mizerno plačilo in razumljivo je, da za majhen denar ne morejo dobiti gorskega vodnika. Potem najamejo za resne ture alpiniste, planinske vodnike, reševalce, pač vsakogar, ki se malo spozna na hribe, kar je v nasprotju z zakonom o gorskih vodnikih in še storitev ne more biti kvalitetna. Te agencije na dolgi rok ne bodo mogle tako delati. Če v Franciji dobijo vodnika brez licence pokličejo policijo, pride helikopter Peloton de Gendarmerie de Haute Montagne (PGHM) in vse odpelje v dolino. Za kliente je tura končana, »vodnik« pa dobi kazen.

V vsakem poslu je danes konkurenca huda. Koliko jo je med gorskimi vodniki? Se kaže v kvaliteti, marketinškem pristopu ali morda tudi v zniževanju cen? Te naj bi bile določene znotraj ceha.
Tudi nekateri gorski vodniki vodijo pod priporočeni cenami, ki so objavljene na naši internetni strani. To je slabo za vse nas, poglejte kaj se je zgodilo z višinskimi deli. Nižanje cen ne bo prineslo več dela, kvečjemu več bomo delali za manj denarja. Recimo če nekdo pelje Mt. Blanc za 400 eur se mora gor povzpeti trikrat, če vodi po naši ceno 600 eur samo dvakrat.

Preživeti je treba… Kolikor vem, sta v Sloveniji le še dva GV, ki živita izključno od vodenja. Našel bi se še kdo, ki si ob vodenju pomaga s podobnimi dodatnimi storitvami. In tu je še nekaj GV, ki so kot vrhunski alpinisti pomagajo z »zaposlitvijo« v državnih službah. Prav okoli njih se je zadnje čase nekaj polemiziralo.
Zgolj od vodenja nas živi bolj malo, manj kot deset. Nekaj jih v glavni sezoni kar precej vodi, izven sezone pa opravljajo višinska ali druga dela. Gorski vodniki, ki imamo s.p., d.o.o. ali prijavljeno obslužbeno dejavnost so zdrava konkurenca, tudi če imajo drugo službo. Nelojalna konkurenca so tisti, ki tega nimajo.


   Aigulle du Chardonnet. Kdo si ne bi zaželel ture v takem ambientu? 

S kakšnim sloganom bi novi predsednik nagovoril Slovence,  potencialne kliente?
Varneje v gore s gorskim vodnikom! To je naš slogan. Kdor je enkrat bil z nami na turi bo znal povedati, kako kakovostna je naša storitev.

Če bi na stara leta želel na "tope rope" čez Ribo v Marmoladi, bi našel vodnika?
Seveda, zakaj ne. Še nekaj popusta bi dobil.


Komentarji: 0   slike: 0


K. Bečan: Preplezati smer ne sme biti glavni cilj
28. maj 2009 @ 03:50 | Teme Plezanje, ProMo Intervju.

Klemen, za tabo je zelo uspešno leto, zmaga na finalu svetovnega pokala pred domačo publiko pa prav gotovo višek tvoje kariere. Povej, kako se pride do svetovnega vrha? Včasih daješ vtis, da vse skupaj ne jemlješ prav zares ..
Videz vara, pri meni se je zares začelo že pri mladincih. Zelo rad sem veliko plezal in to me je pripeljalo do naslova mladinskega svetovnega prvaka. To mi je dalo motivacijo za nadaljnji trening, a sem si na žalost naslednje leto v nesreči z motorjem zdrobil podplat leve noge. Leto dni nisem plezal, bilo je mučno, ampak sem kasneje začel zelo motiviran. Forma se je hitro dvigovala, tudi izkušenj je bilo več. Vse to se je pokazalo na tekmi v Chamonixu, kjer sem bil tretji. Od tu pa je šlo samo še navzgor in mislim, da se še ni ustavilo.

Si profesionalni plezalec. Je vprašanje, koliko si s plezarijo zaslužil v lanskem letu nevljudno?
Dosti manj, kot sem pa porabil za potovanja, treninge in ostale stvari povezane s plezanjem. Na zadnji tekmi sem dobil malo čez 2.000 €. Zapravil sem jih pa tudi uspešno. Letalske karte so drage, bencin prav tako. Mi pa zelo pomaga, da sem se zaposlil v Slovenski vojski. To mi trenutno omogoča nemoten trening in priprave na vsa tekmovanja.

Očitno plezanje ni dovolj zanimivo za publiko. Če ni gledalcev ni medijev, če ni medijev ni denarja. Iskreno rečeno, 10 minut »namakanja« in »otresanja« je težko gledati. V popularnih športih je vse hitreje, bolj dinamično. Je rešitev v omejitvi plezalnega časa na 3 minute? Ali tekmovalno plezanje enostavno nima perspektive?
Jaz bi skrajšal čas na 5-6 minut, obenem pa postavil težje smeri, tako da počivati in namakati skoraj ne bi mogoče. Pomagalo bi tudi malo več skokov, morda varovanje zgolj z veliko gasilsko blazino. Če bi bilo videti bolj nevarno, bi pritegnilo tudi več ljudi.

Potek tekme je v veliki meri odvisen od smeri. Idealno je, da se tekmovalci postopno bližajo vrhu, enemu pa to tudi uspe, najbolje zadnjemu. Postavljavec smeri na tekmo zaslužil približno toliko kot dobi zmagovalec. Je odgovoren za potek tekme?
Če ne postavi dobro mu seveda lahko kaj odbijejo od plačila. Ni pa enostavno postaviti idealno, potrebno je veliko izkušenj in poznati je treba tekmovalce. Največkrat so tekme dolgočasne prav zaradi postavljavcev. Jaz raje vidim, da nihče ne pride v zadnjo »plato«, kot da jih pride več na sam vrh.

Kje se pravzaprav konča smer? Na umetni steni je logično, da se stojišče vpenja iz oprimka. V naravi pa se velikokrat meče na »štant«.
Veliko ljudi še ne ve, da je »štant« umetna stvar v steni in ne oprimek iz katerega se vpenja. Jaz ga jemljem kot komplet, tega pa seveda ne primeš. Problem je tam, kjer je opremljevalec smeri naredil napako in se vrha ne da normalno vpeti. To radi počnejo Italijani. V tem primeru bi morali »štant« prestaviti na bolj logično mesto, kjer je možno vpenjati brez problemov. Problem naj bo skala, ne pa nek opremljevalec smeri, ki ne vidi logične linije in njenega konca.

Kje je meja med smerjo in »smerjo«? V nekaterih kombinacijah je brez sprotnih navodil, kateri oprimek velja in kateri ne, skoraj nemogoče vedeti ali plezaš pravo smer.
Na to se ponavadi ne oziram. Pogledam, kje naj bi smer šla, kje je logična linija. Tam potem tudi plezam. Kateri »grifi« veljajo in kateri ne naj se določa na umetni steni za trening. V skali gre za boj med plezalcem in skalo. Me pa motijo tudi smeri, ki jih tlačijo med dve že obstoječi smeri, tako da plezaš malo po eni, malo po drugi. V nekaterih plezališčih je tako zelo težko razbrati kateri svedrovec je v kateri smeri, saj so si zelo blizu. Pa še grdo zgleda.

Za koliko časa si »avtor« lahko prilasti smer, kako dolgo je lahko pentlja v prvem klinu? Kolikor vem se ti ne oziraš na to …
Moti me, ker si ljudje prilastijo nek del skale in nikogar ne pustijo tam plezati. Nekateri so si jih navrtali kar nekaj, sedaj pa mislijo, da jih bomo pustili naslednjih 67 let pri miru. Smer pustim pri miru, če vidim, da se nekdo v njej trudi in izrazi željo, da bi jo prvi preplezal. Ampak ne več kot teden, dva ..

Letošnjo sezono si začel s 6 mestom na tekmi za svetovni pokal v »boulderingu« na Japonskem in z zmago v državnem pokalu. Kako si pripravljen, kateri so glavni cilji?
Priprave so potekale kot vsako leto. Čim več plezanja v skali in na različnih stenah. Bolj sem se posvetil plezanju »boulderjev«, kar se je poznalo že na prvi tekmi. Seveda pa nisem pozabil na vzdržljivost. Te imam zgleda še vedno dovolj. Glavni cilji je svetovni pokal - stopničke v obeh disciplinah in vsaj še ena zmaga. Zraven pa bi rad prišel še na stopničke na svetovnem prvenstvu.

Obstaja »dream route«, sanjska smer, ki si jo želiš preplezati?
V Ospu sem navrtal smer, ki mi je še vedno ni uspelo preplezati. Pod njo je večkrat jezero, počakal bom na prave razmere in poskusil brez vrvi - na DWS (deep water soloing).

Tvoja najtežja smer, najtežji boulder, naj "on sight"?
Za enkrat mi je največ problemov delala smer Karizma v Mišji peči. Čeprav se nekaterim zdi lahka za 8b+, je bila to meni sigurno najtežja kar sem jih kadarkoli preplezal. Zaradi mene ji lahko takoj pripišemo 9a. Za »boulderje« ne vem ocen. Ponavadi mi je 8a lažje od 7b in obratno. Tudi raje plezam če ne vem ocen, je bolj zabavno. Naj »on sight« je vsekakor moja prva 8b+, za katero sem mislil da je itak pretežka, a sem se je vseeno lotil in totalno navit vpel vrh smeri. Vmes me je presenetil tudi »grif«, ki je bil zalit s ptičjim drekom, brez katerega ni šlo.

Specialist za balvane verjetno lahko prepleza problem v katerem »običajen« plezalec nima možnosti. Kaj pa obratno?
Seveda ga lahko. Tako kot »navaden« plezalec takšnega, ki ga »bolderaš« ne more. Odvisno, kaj komu odgovarja. Dave Graham je na primer preplezal smer 9a+, ki je sestavljena iz treh ali štirih kratkih problemov. »Bolderaše« bi takšna smer preveč navila, za »štrik climberjem« bi bili problemi pretežki. Kdor hoče biti dober, mora biti dober v vsem. Specializacija po mojem mnenju ne pelje nikamor.

Plezališča so polna plezalcev, gneča je marsikje že kar moteča. To pa ne velja za najtežje smeri. Tudi na posameznih tekmah kvalifikacije niso več potrebne, tekmovalcev celo primanjkuje. Postaja plezanje vedno bolj rekreacija in užitek ter vedno manj vrhunski šport?
Vedno več ljudi pleza samo za užitek. Podirajo svoje rekorde, večina pa ne namenja veliko časa in energije v ta šport, da bi postali zares dobri. Smo pa tudi izjeme. Dobro pri vsem skupaj je, da najtežje smeri niso preveč okupirane z ostalimi plezalci in se jim lažje posvetiš.

Obstaja razlika med svetovno in slovensko plezalno sceno?
V Sloveniji se preveč pleza na umetni steni. V naravo se spravi le redko kdo. V tujini nekateri plezajo samo v skali. Tega pri nas ni.

Kako to, da se nihče ne loti kakšne znane smeri, recimo La Rambla ali Action Direkt imata že kar nekaj ponovitev. Za Slovence niso zanimive ali so enostavno pretežke?
Action Direct sem poskusil, potreboval bi kar nekaj časa, jaz pa sem bil v Frankenjuri samo 3 dni. Pa še pretežka se mi je zdela. La Rambla je preveč turistična, v njej se obeša veliko ljudi, ki ne morejo narediti nič, razen da se pohvalijo, da so jo poskusili. Malo desno so podobno težke smeri, ki jih skoraj nihče ne pleza in so tudi zelo lepe. Biographie v Ceuse, na primer, je zelo lepa smer. Seveda bi jo bilo treba večkrat poskusiti, varovalca, ki bi s teboj pešačil do vstopa, pa ni lahko dobiti. Tako se raje pleza na pogled, morda narediš 2, 3 poizkuse, za več pa že zmanjka motivacije. Je preveč smeri, da bi se obešal samo v eni.

Pa vendarle se tudi najtežje smeri plezajo, obe omenjeni imata kar nekaj ponovitev. Imajo tuji plezalci torej drugačen pristop ali enostavno toliko rezerve v kvaliteti?
Večinoma je tu rezerva v kvaliteti. Redko kdo se loti težke dolge smeri za katero bi potreboval veliko časa. Sploh če je najtežje na vrhu. Če 20 krat padeš meter pod vrhom 50 metrske smeri …. Raje preplezaš malo lažjo, sosednjo. V Ceuse sem preplezal 70 metrov dolgo smer. Za en poizkus sem potreboval dobro uro in že za to je bilo težko dobiti varovalca.

Obstaja najtežja smer na svetu? Najboljši plezalec, plezalka?
Ne. Nič od tega.

Malo si me razočaral z odgovorom, naj poskusim drugače. Do katere težavnosti smo prišli, katera smer je najvišje ocenjena?
Trenutno je najtežje ocenjena 9b+ v Španiji. Problem je v tem, da nihče ne ve, če jo je kdo sploh preplezal. Dani in Chris (Andrada in Sharma, op. p.) pravita da v zadnjih metrih smeri (ki niso lahki) ni bilo nobenih sledov magnezije in gume od plezalk. Naslednja je Akira, 9b, za katero se tudi ne ve, če je bila preplezana. Bi rekel, da najboljši zaradi tega ne dajejo več tako visokih ocen, da bi jim ostali ljudje lažje verjeli. Najtežja smer pa je po mojev St. Anni v Španjij. Dani je navrtal 80m dolgo previsno mega težko smer. Že po prvih 5 metrih je 8c+, potem se pa šele začne…. Kdor jo bo preplezal bo zame sigurno najboljši plezalec na svetu, do takrat bomo pa vsi nekje v povprečju.

Kaj meniš o »Kingu« Sharmi in čudežnemu dečku Ondri?
Oba zelo dobro in veliko plezata. Plezanju sta se popolnoma posvetila in zato lahko preplezata tudi toliko težkih smeri. Ne obremenjujeta se toliko z ocenami in vidi se jima da pri tem zelo uživata.

To je zelo splošen odgovor, oba vendarle medijsko izstopata. Zanima nas zakaj, sta zgolj »fotogenična«?
Zgleda da je to to. Moraš biti lep, da objavijo tvoje slike v revijah, to vidijo sponzorji in ti plačajo, da lahko treniraš in postaneš še boljši.

Kolikšen pomen ima plezalna oprema, recimo plezalke?
Opremi moraš popolnoma zaupati, sicer se lahko zgodi, da te postane malo strah in težko napreduješ. Vse je veliko težje, če nisi sproščen. Najbolj pa so pomembne plezalke. Če jim ne zaupaš, daš premalo teže na nogo in te prej navije ali pa ti spodrsne. Zaupaš pa jim lahko samo, če res držijo.

Kakšen pomen ima prehrana in telesna teža?
Jaz s tem nimam nobenih problemov. Že nekaj let imam enako telesno težo, ne glede na to kaj pojem in koliko. Je pa pomembno, da dosti ješ, da imajo mišice zadosti hrane za normalno obnovo in regeneracijo. Tudi v hrani moraš uživati in si znati pripraviti zares dobro večerjo.


Bistvo dobrega treninga, kaj bi priporočil mladim?
Plezati čim več v skali, v smereh, ki so zanimive, med seboj različne. Najbolje na pogled. Seveda je dobro, če smer preplezaš, ampak to ne sme biti glavni cilj. Najbolj je pomembno, da v plezanju uživamo in smo na koncu zadovoljni s seboj. Meni je bilo vedno najbolj zabavno plezati na pogled smeri, za katere sem vedel da jih nimam možnosti preplezati. Enostavno poskušam priti čim dlje, dam vse od sebe. Včasih kakšno smer na ta način tudi zlezem in veselje je toliko večje.




Ampak kaj je skrivnost dobrega plezanja? Recimo razmerje roke-noge, hitro-počasi, odprti-zaprti prijemi, dinamični-statični gibi?
Težko povem. Vsak se lahko navadi na svoje prednost, zavedati pa se mora tudi slabosti in jih nekako obrniti na bolje. Jaz imam po moje vse optimalno.

Torej si brez slabosti?
Moja prednost je, da se hitro zavedam slabosti in to tudi odpravim. Slabost je moj kleščast prijem, ampak že delam na tem in ga izboljšujem.

Klemen Bečan kot trener?
Trudim se navdušit »ta male«, da bi se preselili iz umetnih sten v skalo. Ker tam se pravo plezanje šele začne. Je pa težko, ker je tudi njih na nek način zadela recesija. Nimajo več 3 ure časa, da bi se odpeljali v naravo. Očitno jim bolj ustreza trenirati v zaprtem prostoru brez oken. Pa še sonce jih ne moti …

Opomba: Klemen Bečan pri svojih vzponih uporablja plezalke Evolv, vrvi, pas in sisteme Edelrid, oblačila in vrečko Prana.

Komentar: sreda, 03.06.2009, šiljo, alpikor
še eno res vrhunsko branje. vprašanja na mestu.


Komentarji: 0   slike: 0


A.Štremfelj: Za velika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce
11. maj 2009 @ 16:20 | Teme Alpinizem, Gorništvo, ProMo Intervju.

Andrej, v alpinizmu si več kot 30 let. Na vrhu Everesta si stal dvakrat, osvojil si osem tisočakov. Čeprav si bil aktiven tudi drugje, sta Himalaja in Karakorum vendarle tvoji destinaciji….
Res je. Zelo zgodaj sem dobil možnost preizkuisiti se v Himalaji. Pri dobrih dvajsetih letih sem bil prvič v Himalaji in tudi na svojem prvem osemtisočaku. Moram priznati, da mi je tudi sicer predstavljala Himalaja višek alpinizma in sem o takih vzponih sanjal že kot začetnik. Že dve leti za Hidden Peakom (8068m) sem bil prvič na Everestu. Spoznanje, da se relativno hitro in dobro prilagodim na višino, je verjetno botrovalo temu, da sem svoje največje uspehe v alpinizmu dosegal prav v visokih gorah.
No, Everest je vendarle podatek za širšo javnost. Nekaj težkih vzponov v alpskem stilu je tisto, kar daje težo tvoji karieri. Je prav, da na prvo mesto postavimo tvoj prvenstveni vzpon z Markom Prezljem na Kangčendzengo?
V alpinizmu kot tudi nasploh v športu je treba dosežke gledati skozi prizmo časa. Kadar pa se zamenja še način plezanja pa je to še posebej pomembno. Tako moram v svoji alpinistični karieri izpostaviti nekako dva vrhunca. Prvi je bil vzpon po Z grebenu Everesta, drugi pa seveda vzpon v Kangčendzengi.

Lahko zvemo kaj več o tem vzponu?
Vzpon je bil višek nekega obdobja v mojem življenju. Po Nejčevi smrti leta 1983, sem imel kar dolgo krizo. Po tem sem počasi začel dozorevati kot alpinist in sem se plezanja v alpskem slogu lotil sistematično. Prvi resni preizkus je bil Bezzubkinov steber v Pik Komunizma (verjetno se vzpona še dobro spomniš). Po tem je bilo nekaj ponesrečenih poizkusov (Daulagiri, Lotse Šar), nakar smo v neke vrste mešanici stilov v enem samem tednu prišli na vrh Broad Peaka in Gasherbruma I, kar mi je vlilo ponovno samozaupanje. Po tem še hladen tuš na K2, nato se je krivulja obrnila navzgor. Po vzponu v Šiša Pangmi, me je Tone Škarja povabil k sodelovanju na odpravi na Kangčendzengo. Čez nekaj dni sem v pisarni agencije v Katmanduju videl fotografijo J stebra J vrha te gore. Obsedla me je in od tedaj naprej praktično nisem več podvomil v uspeh. To je bilo ključnega pomena tudi pri samem vzponu. Marka sem spoznal na Lotse Šaru in potem še na Šiša Pangmi. Sprejel je moje povabilo in res nama je šlo dobro od rok. Najprej dva dneva pred bazo hiter vzpon na bližnji šesttisočak (2000m višinske razlike v enem dnevu gor in dol), potem vzpon na Talung peak, ponovno dva tisoč metrov, tokrat v dveh dneh in presežena višina sedem tisoč metrov, za tem pa kar napad na Kangčendzengo. Pet dni sva potrebovala za sam vzpon. Prvi dan so bile težave podobne Superkuloarju v Mt. Blanc de Taculu, potem nekoliko lažje, zadnji dan pa zopet prav težko, do pet v skali, precej gaženja in velika višina seveda. Brez kisika sva bila na vrhu pozno popoldne brez možnosti povratka nazaj do zadnjega bivaka. Zadnji večer nama je zmanjkalo plina in ostala sva le z litrom tekočine, ves dan in še vso noč, ko sva sestopala. Še danes sva edina alpinista, ki sva priplezala na katerikoli vrh Kanča po katerikoli smeri v alpskem stilu.

Kdaj ti je šlo najbolj za nohte, kateri so tvoji najtežji trenutki v gorah?
Najhuje je bilo v S steni Les Droites nad Chamonixom. S Tomom Česnom sva hotela opraviti zimsko ponovitev smeri Corneu Duvaill. Bilo je peklensko mraz, dvajset pod ničlo in več. Orodja so bila še precej slaba (1984), da ne govorim o lednih vijakih. V prvem raztežaju nad osrednjim lediščem sta se mi oba cepina nenadoma izpulila. Po kakih dvajsetih metrih sem z derezami na nogah priletel na 55 stopinj strmo ledeno pobočje. Zlomil sem si oba gležnja desne noge in koleno desne noge. Bolečine, občutek nemoči, mraz ki se je zajedal do kosti, skratka precejšen brezup. Potem pa v kristalnem zimskem popoldnevu prileti nad ledenikom Argentiere turistično letalo. Pilot naju je opazil, dala sva signale za pomoč in čez kake pol ure ali morda celo več je že priletel helikopter. Takrat je šlo zelo na tesno.
Čez teden dni sem bil operiran v Lyonu, zahvala za to gre predvsem mojemu dobremu prijatelju Danielu Stolzenbergu iz Chamonixa. Pol leta sem bil na vozičku, leto in pol po nesreči pa že na odpravi v V steno Daulagirija.
Podobno nemočnega vendar na povsem drug način, sem se počutil v S steni Šit, ko mi je padla Marijina sestra Barbara in ji nisem mogel pomagati. Umrla je viseč na vrvi, jaz pa povsem brez moči. Popoln brezup, praznina, občutek krivde,... .

Si kdaj mislil da se ne bo izšlo?
Pravzaprav ne. Vedno sem bil optimist in verjel vase.


Koliko noči v življenju si prebivakiral? Katera je bila najbolj mrzla?
Nikdar nisem bil kak poseben ljubitelj bivakiranja kot npr. Mihelič ali Šrauf. Nekaj pa se jih je vseeno nabralo. Eden najhujših je bil v SZ grebenu Nad Šitom glave, kjer smo kot zelenci v prekratkih nogavicah in brez kakršne koli opreme in dodatne obleke preživeli mrzlo jesensko noč. To je bil zelo poučen uvod v alpinizem. Morda mi je najbolj ostal v spominu bivak v Eigerjevi S steni tik pred Prečko bogov, kjer je začelo ponoči snežiti in smo vso noč razmišljali, kaj bo prineslo jutro, ali bi šli naprej, ali nazaj. Pred očmi so se mi zvrteli vsi filmi poznanih tragedij v tej steni. Marija z najino prvo hčerko Katarino pa še niti iz porodnišnice domov ni prišla.

Večina staršev bi rekla - neodgovorno ali egoistično. Kako alpinist pri sebi "opraviči" to svojo izbiro, saj ta potencialna nevarnost ne zadeva le njega, pač pa morda tudi njegovo družino?
Kar nekaj dejavnosti posameznika ogroža njegovo družino oziroma otroke, pa se večina za to ne razburja ker so te stvari »normalne« oziroma družbeno sprejemljive. Npr. brezglavo divjanje po cestah, alkoholizem, stresno življenje, … Alpinisti na nevarnost pri ukvarjanju z alpinizmom gledamo precej drugače kot večina »zunanjih« opazovalcev, za katere je alpinizem sinonim za brezmejno tveganje ki meji na samomorilnost. Nevarnosti se zavedamo in jo skušamo zmanjšati na minimum. Da pa te nekje čaka nek majav oprimek, ki ga ne boš dovolj zgodaj prepoznal, ali serak, ki se bo odlomil ob nepravem času glede na tvoja predvidevanja, je približno tako, kot ne veš, kje te čaka nek nori voznik, ki bo nenadoma zavil na levo. Tu gre za trenutne dogodke, ne bom pa izgubljal besed s primeri, kjer se ljudje zavestno zastrupljajo in posledično ubijajo na daljši rok, pa njim še višje zavarovalne premije za življenjsko zavarovanje ni treba plačati. Pomembnejše je, da je življenje nasploh, v tem primeru pa čas, prebit s svojimi otroki, kvalitetno. Slaba kvantiteta je celo škodljiva. Imeti otroke; delati in se pehati za materialnimi dobrinami po dvanajst ur na dan in več, na prvo otroško vprašanje ob vrnitvi domov pa odgovoriti, naj ti dajo mir, ker si utrujen, se mi zdi precej neodgovorno (res pa družbeno večinoma sprejemljivo).

V 30 letih se je oprema zelo spremenila. Kako bi opisal ta razvoj, kaj to pomeni za težavnost vzponov?
Razvoj opreme je šel v teh letih vrtoglavo naprej. Izolacijska moč materialov, njihova teža, okretnost v oblačilih, kvaliteta tehnične opreme (metulji, ledna orodja, ledni vijaki, vrvi). Zato sem pri vrednotenju dosežkov, ki so na različnih točkah časovnega traku, tako previden. Res je težko primerjati vzpone opravljeni v preteklosti z današnjimi. Mislim pa, da je moderna družba vedno bolj obsedena z varnostjo in je to eden od dejavnikov, ki športe, kot je alpinizem, najbolj zavira. Stanje duha, ki je za popoln alpinistični vzpon še kako potrebno, je bilo včasih res zelo visoko. Ljudje, ki imajo v vsakdanjem življenju vsega preveč, ki so čustveno vezani na materialne dobrine, niso pripravljeni nekaj tvegati za določen uspeh, niti nimajo dovolj močne želje za doseganje nekih materialno nedonosnih ciljev, ki človeka obogatijo predvsem duhovno.

Kje je danes alpinizem? Nekoč pustolovščina, odkrivanje nekoristnega sveta in reševanje velikih problemov, nato nekaj, kar je več kot šport, še ne dolgo nazaj zgolj šport. Lahko danes rečemo, da alpinizem postaja turizem? Širše množice, več lažjih ciljev, vedno manj garanja in tveganja, pomembno je doživetje in ne rezultat…
Po mojem mnenju alpinizem ni bil nikdar samo šport. Ta šport je tako usodno povezan z naravo, onemogoča ponavljanje istih vzponov v enakih razmerah, kroji skoraj vsak vzpon, dogajanje odriva stran od medijev, če pa ga skušamo medijem približati, pa izgubi pomemben del svojega bistva. Posamezniki so skušali približati svoje vzpone ljudem preko različnih medijev, pa se to ni obneslo. Že samo satelitski telefon, ki ti omogoči komunikacijo kjerkoli v steni, vzpon razvrednoti. Tega so se k sreči vse bolj začeli zavedati najboljši alpinisti. Primer: tam kjer je Humarja pobral helikopter po vzponu v Daulagiriju, se je Šraufova odisejada še kar nadaljevala in je njegov vzpon naredila epski. Danes je nemogoče narediti vzpon v alpskem stilu na Everest po normalni smeri v sezoni, kajti tam je toliko odprav, da je izničen pomemben del bistva takega vzpona – osamljenost. Na Everestu in drugih lažjih osemtisočakih alpinizma večinoma ni več. Tam gre samo še za visokogorski turizem. Tudi Ama Dablam, ki ga vsako leto nadelajo Šerpe s fiksnimi vrvmi, je postal samo še turistični objekt. Še če splezaš gor po kaki drugi smeri in se lahko spustiš po normalni smeri po fiksih, to ni več isto. Ljudje si danes zelo želijo adrenalina, toda na varen način. To je zame popolnoma nezdružljivo. Razumem, da si ljudje želijo na Everest. Toda na to bi se bilo treba pripraviti in ga preplezati »pošteno«. Kajti zadoščanje želja za vsako ceno je tipično razmišljanje ljudi z debelo denarnico in pravzaprav nima nobenih meja. V končni fazi bi si recimo jaz zaželel potešiti svoj napuh in sedaj »preplezati« J steno Lotseja, ker smo imeli leta 1981 pač smolo. Če ne gre drugače, naj mi pa navrtajo celo steno, napnejo čeznjo vrvi in lestve, saj bom plačal. Kako bi pa zadostili milijonarju, ki bi želel nastopiti v finalu teka na 100m na olimpijskih igrah?Enemu morda še, težje bi bilo če bi se jih pojavilo kar osem na isti olimpijadi.
Od nekdaj je bilo veliko alpinistov, ki jim je bilo pomembno doživetje in ne rezultat. To je normalno. Res pa je, da so se danes ljudje v vsem izobilju pripravljeni vedno manj truditi za neko doživetje. Od instant hrene do instant doživetja, živela civilizacija.

Kaj je danes največji plezalni problem v Himalaji in visokogorju nasploh?
Ni največjih problemov, ampak so samo problemi. Teh je še veliko. Že samo naša smer na Everest v alpskem stilu je kar lep izziv. Potrebno je imeti samo ideje in pa željo po uresničevanju le teh. Tudi neraziskanih predelov je še precej pa nižjih vrhov s čudovitimi linijami in še kaj. Res pa je, da nekih izrazitih ciljev, ki bi na daleč štrleli izmed ostalih trenutno ne vidim.

Najpomembnejše ime zadnjih let?
Alpinizem se je zelo razmahnil in težko je nekoga izpostaviti. Pogosto nas lahko zavedejo mediji, kajti nekdo je bolj spreten pri oglašanju svojih dosežkov od drugega. Izrazitih zvezdnikov v tem trenutku ni, vsaj jaz jih ne vidim. Tudi ni ljudi, ki bi alpinizem prestavili za dva koraka pred druge, kot so bili Buhl, Messner, Bonatti, Česen, Profit in še kdo. Tudi Humar s svojim Dhaulagirijem izstopa, čeprav so ga potem posrkali mediji. Imamo kar nekaj odličnih alpinistov, ki nizajo vrhunske vzpone vsako leto, zlepa pa se ne lotijo nečesa, kar bi bilo visoko nad povprečjem tega vrhunstva.

Alpinizem jutri?
Tako kot v vsakem športu, tudi v alpinizmu prihaja do nihanj. Obdobja suhih krav se menjajo z obdobji razcveta. Je pa alpinizem malo bolj občutljiv predvsem zato, ker ni samo šport. Tu pomembno vlogo igrajo etika, načela, morala ... . Spreminjanje in sprevračanje teh vrednot v življenju nasploh imajo kvarne posledice tudi v alpinizmu. K sreči narava ostaja ista in neizprosna. Za velike dosežke bo še vedno potrebno veliko srce. Vsaka generacija je našla neko svojo pot, nek svoj način alpinističnega izražanja. So določena načela in etične norme, preko katerih ne bi smela nobena generacija, sicer bo alpinizem postal preprosta obrt dosegljiva brez posebnega znanja, gorsko naravo pa bomo spremenili v poceni adrenalinske parke.

Pogosto rečemo, da je slovenski alpinizem v svetovnem vrhu. Drži?
Bolj ali manj še vedno, nekoliko je odvisno od področja, saj je danes alpinizem bolj kot kdaj koli razdeljen na specialna področja. Biti univerzalen in vrhunski na vseh je zelo težko. Res pa je, da moraš biti precej univerzalen povsod, če hočeš biti nekje zelo vrhunski. Morda smo malo popustili na področju Himalaje, še posebej tistih najvišjih vrhov. Je pa tu morda nasploh največja kriza v svetovnem merilu. Standardi so bili postavljeni tako visoko, da mladi zlepa ne zagledajo luči na koncu predora. Vrhunskost v visokih gorah je tudi najbolj vezana na bogate izkušnje, zrela leta pridejo po tridesetem, to pa je obdobje, ki je povsem predolgo za današnji družbeni ustroj. Težko je vzdržati toliko let v vrhunskem alpinizmu; profesionalcev nimamo in bo zanje tudi vedno težje, službe danes zahtevajo celega človeka, družina, vse to postaja vedno bolj nezdružljivo.

Zdi se, da je slovenski alpinizem v letih 1970 do 2000 imel idealne pogoje. Vrhunski alpinizem je bil tako rekoč nacionalni interes, država je pomagala s kategorizacijo in tudi drugače, podjetja so rada priskočila na pomoč. Privilegij glede na, recimo, ameriške alpiniste, ki so odpravo morali plačati sami?
Socializem je bil nasploh zelo prijazen do vrhunskih športnikov. To se je odražalo tudi v alpinizmu. Kategorizacijo imamo še danes, vendar kaj danes delodajalcu mar, tvoj mednarodni status, če pa hoče iz tebi izsrkati vse v tvojih najboljših letih, da bo njegov dobiček čim večji. Tudi država ni nič kaj dosti boljša. Kaj mar državi vrhunski vzpon v Himalaji, če se ji še Planica podira! Vsak je prepuščen svoji iznajdljivosti in to je slabo, to zelo zavira razvoj slovenskega alpinizma. Planinska zveza oziroma Komisija za alpinizem bi na tem mestu morali storiti kaj več.
Nekaj alpinistov ima službe v vojski in policiji. S tem so prisiljeni dosegati mednarodni razred vsaj na dve leti in vse svoje načrte podrejajo temu. Mednarodni razred se da doseči s tremi zelo dobrimi vzponi, za tistega, ki sem ga omenil zgoraj (ki bi štrlel močno nad vrhunsko povprečje), pa bi bilo morda treba ostati tri štiri leta brez razreda da bi se zgodil. Alpinist bi ostal brez službe in brez nadaljnjih možnosti vrhunskega udejstvovanja. Nekateri so se zatekli v gorsko vodništvo. Biti profesionalni vodnik in vrhunski alpinist pa je tudi bolj ali manj nezdružljivo. To so izkusili Francozi že pred leti, pa jim nismo povsem verjeli.

Komu gre zahvala za to?
Na podobno vprašanje, zakaj ima ta mala Slovenija toliko vrhunskih alpinistov, je zanimivo odgovoril znan angleški alpinistični publicist: ali ne veš, da je v tej deželici skoraj v vsaki vasi alpinistični klub, ki se ukvarja z vzgojo alpinistov!? In to je do neke mere res. Nikjer po svetu ni tako goste in dobro razvejane šole alpinističnih šol, ki bi, do pred kratkim zastonj, danes pa za majhen denar ponujala alpinistično vzgojo, še posebej če gledamo na število prebivalcev. Uspešnost je treba pripisati seveda še veliki gorniški tradiciji v Sloveniji, kjer je imelo gorništvo poseben in zelo velik pomen pri ohranjanju nacionalne identitete naroda. Vsa imena, ki so povezana s tem pa so seveda plod naštetega in seveda posameznih osebnosti, njihovih idej in življenjski sili, ki pa bi jih sicer lahko udejanjali na katerem koli drugem področju.


Kje je alpinizem v primerjavi z drugimi športi? Kako primerjati, vrednotiti dosežke v različnih športih?
Realno gledano je primerjati športe med seboj in rangirati dosežke različnih športov na neko absolutno lestvico, povsem nemogoče. Vse so samo boljši ali slabši poskusi oziroma približki. Že primerjava med posameznimi vzponi v različnih zvrsteh alpinizma je nemogoča in zelo nehvaležna. Način priprav v posameznih športih, njegova količina in znanstvena dognanost treningov so na zelo različnih stopnjah. Časovno ujeti vrhunsko formo za najpomembnejšo tekmo (vzponom) je sploh največja umetnost v treniranju. Lahko bi izdelali teoretični model primerjave rezultatov med različnimi športi (nekaj podobnega poskuša napraviti OKS za potrebe kategorizacije in sofinanciranja), kjer bi upoštevali razvitost posameznega športa, število vrhunskih tekmovalcev oziroma ljudi, ki se s tem ukvarjajo, znanstveno raziskanost športa in metod treniranja, razvitosti športa v svetovnem merilu in nivo domačih dosežkov v primerjavi s svetovnimi,… Pa še vedno ne bi mogli upoštevati vseh psiholoških faktorjev, ki vplivajo na rezultat, genskih potreb oziroma pogojev, da se rodi pravi, najboljši človek za to dejavnost.
Alpinizem ima zelo dolgo tradicijo, gledano v svetovnem merilu in tudi pri nas. Zaradi svoje nevarnosti je to šport, ki se po številu pripadnikov nikoli ne bo mogel primerjati z drugimi športi. Je pa eden bolj kompleksnih športov, ki pogosto zahteva maksimalno koncentracijo in trenutne odločitve, ki imajo lahko usodne posledice.

Nogomet, globalno brez konkurence, pri nas nekako ne uživa svetovnega slovesa. Zdi se, da ga (slovenskega še posebej) prav gorniki radi gledajo zviška. Zakaj?
Mislim, da to ni samo pogled gornikov. Rad pogledam vrhunski nogomet in cenim dobre nogometaše. Slovenska liga pa je bolj mučenje žoge, ki bi jo nekateri radi prikazali kot nekaj izjemnega. In nogometni lobi je zelo močan. Profesionalna slovenska liga je zame ena večjih športnih prevar.

Pa vendarle, težko je razumeti. Pri 15 letih, ko alpinisti šele začenjajo svojo pot, imajo mladi nogometaši za sabo že 10 let načrtnega dela v selekcijah, sprva dvakrat, kasneje petkrat tedensko, ne glede na vreme ali letni čas. Le najboljši so pri kadetih še v igri, le peščica jih kasneje lahko igra v prvi slovenski ligi. In to ligo ljubiteljski alpinist, ki za konec tedna oprta nahrbtnik tako z veseljem popljuva, češ to ni nič v primerjavi z mojo turo ...
To pljuvanje seveda ni na mestu in je nasploh tipično slovensko. Vseeno pa ne morem razumeti, da nek igralec Rudarja lahko s svojim nogometom (pravi, da trenira uro in pol na dan) zgledno preživlja sebe in svojo družino. Vrhunski alpinisti danes trenirajo precej več, pa se jim o takem materialnem (blago)stanju lahko samo sanja (in niso edini primeri takih športnikov). Preden si naberejo dovolj izkušenj za nek vrhunski vzpon, lahko traja deset let ali več. Enostavno je vrednost nogometa v Sloveniji prenapihnjena na račun svetovne popularnosti. Verjetno je to posledica tega, da je nogomet v osnovi zelo enostaven šport, igra se ga lahko že z minimalnim znanjem in zato se ni težko identificirati z vrhunskimi nogometaši.

No, gre bolj za razmišljanje, koliko rezerve se še skriva v alpinizmu, če bi se pristopalo na tako športen način. Rezerve pri stopnji tveganja ni prav veliko. Kakšen pomen ima danes Klement Jug in teza "Kjer je volja, tam je pot"?
Rezerv v alpinizmu je še veliko. Poleg osnovnih fizičnih sposobnosti pa je za vrhunske vzpone potrebno še veliko več. Podobno kot vrhunsko fizično pripravljen nogometaš brez občutka za prostor, igro, sodelovanje s soigralci in še česa, ne pomeni nič, tudi vrhunsko fizično pripravljen alpinist brez občutka za gore, brez sposobnosti prilagajanja na veliko višino …, ne pomeni nič. Velja, da se vrhunski šprinterji rodijo, podobno je tudi za vrhunske alpiniste. Ker se z alpinizmom ukvarja precej manj ljudi kot z atletiko, je možnost, da dobimo vrhunskega alpinista, še precej manjša. Poleg vseh omenjenih lastnosti je potrebno še ogromno volje, potrpežljivosti, psihične stabilnosti, zmožnosti koncentracije kljub grozeči nevarnosti, odgovornosti, podpori socialnega okolja (kljub potencialni nevarnosti) in še kaj.
Poleg vse omenjene kompleksnosti alpinizma, ki vpliva na vse, kar sem do sedaj o alpinizmu govoril, je tu še ena, morda najpomembnejša razlika od ostalih športov. Vsak vrhunski vzpon pomeni iskanje alpinistovih meja, bolj kot se jim približaš oziroma dlje časa kot si sposoben hoditi po sami meji, na da bi jo prestopil, boljši bo dosežek. In ko si enkrat v steni, ko si se lotil težkega vrhunskega vzpona, pa spoznaš, da si preveč utrujen ali nerazpoložen, da tvoja forma ni taka kot si pričakoval, ne moreš odstopiti in reči, ne zmorem, imam pač slab dan, narobe sem tempiral formo, bo pa drugič bolje. Ne, v alpinizmu se moraš boriti do konca. Tudi če ne gre naprej, moraš nazaj, kar je pogosto še težje ali celo nemogoče. Naučiti se upoštevati tudi to breme odločitve je poseben dar in zato so vrhunski vzponi še redkejši. Uspeh ali neuspeh sta tako v alpinizmu kot na primer v nogometu pogosto odvisna od neke trenutne odločitve. V nogometu napačna odločitev pomeni, da nisem dal gola oziroma sem ga dobil, v alpinizmu pa je to pogosto stvar preživetja.
Jugov rek je še vedno na mestu. Vendar ni nujno, da je pot vedno tam kjer je volja, običajno pa - če volje ni, tudi nadaljevanja poti ni.    





Komentarji: 0   slike: 0


Promo Intervju: M. Zupančič
25. april 2009 @ 06:40 | Teme ProMo Intervju, Tek.

Marjan, si šestkratni zmagovalec Triatlona jeklenih, prvi zmagovalec Teka na Grintovec, državni prvak v gorskih tekih, svetovni prvak v gorskih tekih v kategoriji nad 35 let, … Ob tebi človek pomisli: »Da je le klanec, da lahko daš »gas« do konca ..
Ja, s športom se ukvarjam od malega, letos bo tega že 22 let. Treniram povprečno dve uri na dan, ko se pripravljam za triatlon jeklenih pa še precej več.

 
 
Kolikšen srčni utrip imaš v mirovanju in do kam ga »poženeš« na tekmi?
V mirovanju 28, na tekmi pa 185 udarcev na minuto.

28 utripov na minuto je podatek, ob katerem človek pomisli na legendarne kolesarje. Kakšen utrip je imel v svojih časih Indurain, večkratni zmagovalec Toure de France?
Mislim da 27…..

Kje je glavna omejitev pri teku v klanec - pljuča, stegna, ..?
Oboje. Ko je premalo kisika v mišicah noge ne ubogajo več.

Pri spustu ti baje ni para? V čem je skrivnost teka navzdol?
Tehnika teka in koliko si upaš spustiti.

In ti si upaš spustiti do konca. Si že letel iz ovinka?
Ja, odvisno za kaj gre. Na izbirni tekmi tekmi za SP sem padel v ribo, naredil medvedka in se rešil. Na treningih pa nikoli ne pretiravam, ker tek navzdol ni dober za kolena. Ko je bil v igri naslov državnega prvaka sem tvegal več in uspel. Ko pa že v klanec ne gre in je pozicija slabša - tečeš na sigurno.

Kakšna je torej tehnika teka navzdol, ki jo omenjaš?
Če je teren enostaven, samo spustiš. Drugače pa je, če so skale, blato, korenine ali drevesa. To je težko opisati, treba je videti, ko leti 25km/h navzdol po kaki planinski stezi! So pa posledice naslednje dni po tekmi, ko je muskelfiber, navkljub vsakodnevnemu treningu.

Eden najbolj atraktivnih tekov, Grintovec, se konča na vrhu. Torej ti ni pisan na kožo?
Sem prvi zmagovalec teka na Grintovec (pa dvakrat drugi, enkrat tretji ...). Ko sem v formi, mi je vseeno. Letos ta tek šteje za grandprix in upam, da se bom še lahko približal svojemu rekordu 1 ura in 24min. To bi bil vrhunski rezultat. Bom pa poskusil še četrtič zmagati na Gorskem maratonu štirih občin, ki letos šteje za državno prvenstvo v gorskem maratonu.

Tek na Grintovec je eden najbolj strmih. Pri takem naklonu je hoja enako hitra kot tek. Česa se poslužuješ ti?
Trudim se, da bi ves čas tekel, kar pa ni nujno najhitreje. Na enem od tekov na Grintovec sem zgubil zmago v zaključnem šprintu ravno zaradi tega, ker je kasnejši zmagovalec Igor Šalamon strme odseke za razliko od mene hodil. Tako mu je ostalo več moči za zaključek.

Kako se pripravljaš, imaš trenerja?
Pripravljam se sam. Nisem profesionalec, ker v teku preprosto ni dovolj denarja. Vendar treniram že 20 let.

Imaš program ali preprosto tečeš?
V pripravljalnem obdobju se držim programa. Med sezono, ko so tekme vsak vikend, pa delam le regeneracijski trening.

Prehrana?
Jem vse po malem v zmernih količinah. Pazim le, da mi kilogrami ne gredo preko 55 pri višini168 cm.

Verjetno nepotrebno vprašanje, pa vendarle: alkohol, cigarete?
Kadil nisem nikoli, spijem pa kak kozarec piva enkrat na teden po kosilu.

Koliko dni pred tekom počivaš?
Počivam dva dni pred tekmo, dan pred tekmo pa naredim krajši trening - 15 minut stopnjevanja.

Koliko Slovencev se danes ukvarja z gorskim tekom?
Veliko ljudi teče, tako po ravnem kot v klanec. Na domačih tekmah nas je 200-300.
Predlani na SP v gorskem maratonu Jungfrau v Švici nas je teklo več kot 4000.

Vtis je, da je to šport za nekoliko starejšo generacijo. Se mladim ne da ali odtehta z leti pridobljena vzdržljivost?
Tek je predvsem vztrajnostni šport. Tako mi, starejši, lahko pariramo mlajšim. Sploh na daljših razdaljah v Sloveniji ni mlajše konkurence. Še nekaj časa bomo na vrhu ista imena.

Kako na vas gledajo aktivni atleti? Ste za njih le turisti ali enakovredni tekmeci? Bi recimo Roman Kejžar pometel z vami?
Na stezi da, na gorskih tekih pa ne. Pred leti je Kejžar prišel na gorski tek na Osolnik, potem ga ni bilo na nobenem več, se ve zakaj! (smeh) Pri teku po ravnem je pomembna predvsem hitrost, v klanec pa predvsem moč. Letos na DP v krosu zmagal prav gorski tekač (Mitja Kosovelj), Kejžar je bil drugi.

Vtis med dobršnim delom javnosti je, da so vsi najboljši atleti itak na dopingu. Kaj meniš ti? Na kateri točki športnika zamika, da bi vsakodnevno garanje nadgradil s prepovedano substanco? Najde opravičilo v tem, da drugače enostavno nima možnosti?
Doping je povezan predvsem z denarjem, kjer so v igri veliki zaslužki. Tega pa zaenkrat v gorskem teku ni.

Tudi tvoja soproga Katarina Stare je gorska tekačica. Sta se spoznala na tekmi?
Ona je bila prej odlična tekačica na 800 m, bila je balkanska podprvakinja. Njen rezultat na 800 metrov je nekaj čez dve minuti, kar je še za današnje razmere odlično. Sedaj pa teče, kolesari, turno smuča. Spoznala sva se na Triatlonu jeklenih v Bohinju, sam sem bil tekmovalec, ona pa v vlogi organizatorja.

Trenirata skupaj? Je v hitrosti velika razlika med vama, kakšna je razlika med moškimi in ženskami v gorskih tekih?
Predvsem regeneracijske treninge opraviva skupaj. Pozimi sva v navezi z elastiko osvojila vrh Koble (945m višinske razlike) s turnimi smučmi v 50-ih minutah. Moj najboljši čas do sedaj je 38 minut. Razlika je predvsem v mišični masi, zato moški dosegajo nekoliko boljše čase.

Kako pa komentiraš prevlado temnopoltih tekačev? Je razlog v genetiki, fiziologiji?
Ne vem točno, mislim da je nekaj v genetiki in pogojih ki jih imajo. Živijo na visoki nadmorski višini, tečejo od malega v šolo. Evropejci pa živijo v preobilju vsega (hrana, televizor, računalniki,…) in posledice so v prekomerni teži današnje mladine.

Kakšna oblačila potrebuje gorski tekač, je kakšna specifika?
Oblačila so podobna kot v atletiki: tekaški dres, pajkice, anorak. Pomembno je, da so lahka in zračna. Za tek pozimi ali v hladnejših dnevih je dobrodošla lahka dihajoča vetrovka. Ravnokar preizkušam novi Craftov komplet in sem zelo zadovoljen.

In obutev?
Copati so taki, kot za cestne teke. Razlikuje se predvsem profil podplata, ki je bolj grob. Sam spadam med lažje tekače, zato moram biti še posebej pozoren na težo. Za tekmo je prvi pogoj, da so copati krepko lažji od 1 kilograma, pa čeprav so le za en tek. Za treninge moram pa vzeti kaj robustnejšega, saj bi jih sicer po enem tednu lahko vrgel stran. Montrail je dobra kombinacija naštetega, dovolj trpežen in še vedno dovolj lahek.

Tvoje sporočilo rekreativnim tekačem?
Užitek naj bo pred rezultatom.

Opomba: Marjan Zupančič na tekmah in na treningu uporabllja: tekaška oblačila CRAFT, kolesarska oblačila CRAFT, perilo CRAFT in tekaške copate MONTRAIL.
Komentarji: 1   slike: 0