ProMontana - Prva outdoor trgovina v Sloveniji

Roraima - Big Wall v džungli

Wed, 10 Mar 2010 19:47:00 +0100

Monte Roraima (2810 m) je pravo čudo narave, z ogromnega trikotnega platoja padajo navpične stene v težko prehodno džunglo Gvajane, Venezuele in Brazilije.
Takšne mizaste gore z ravnim vrhom oz. platojem na vrhu so znana kot tepui. Sir Arthur Conan Doyle je Roraimo v enih prvih zapisov leta 1800 označil kot Izgubljeni svet, The Lost World. Gvajanski del stene so prvi preplezali Angleži leta 1973, za njimi sta znana le še dva vzpona Američanov (2003 in 2006)

Za trojico brazilskih plezalcev je prvi izziv predstavljal dostop, čeprav helikopterski. Pilot pri poskusu leta 2008 je obupal 2 km pred steno, januarja letos pa so našli pogumnejšega "voznika", ki jih je ponesel do vznožja slapov, ki padajo čez steno. Eliseu Frechou, Marcio Bruno in Fernando Leal so zaradi balvanov ob vznožju morali zmetati opremo in poskakati iz helikopterja.

Skala v prvem delu smeri je gnila in poraščena, zgoraj kompaktna, a ostra. Peti dan jih je presenetila huda nevihta in jih prisilila v bivakiranje. Dež je izbezal na plano različne vrste žuželk, pajkov in škorpijonov in tako so skupaj čakali na izboljšanje...

Smer so imenovali Guerra de Luz e Trevas (Vojna luči in senc), ocenili pa VI 5.11a A3, 12 raztežajev, 650m. V steni so bili kar 15 dni!?

alpinist.com, ESPN Brazil, rockclimbing.com (S.R.)

Ben Nevis - zasnežena 8a+

Sun, 07 Mar 2010 17:39:00 +0100

Sezone v ledu očitno še ni konec. Dave MacLeod je v škotskem Ben Nevisu preplezal Anubis, kar je verjetno najtežja zimska smer, ki je bila kdajkoli preplezana v Veliki Britaniji. Lepo je, da se je primat "najtežjega" povrnil v Ben Nevis, legendarno domovino lednega plezanja. Upoštevajoč tradicijo plezanja na Otoku ima to vsekakor dodatno težo. Vedeti je treba, se je da v časih, ko so se pri nas zimski vzponi plezali mestoma brez rokavic, s stremeni, ko se je z metlico čistilo sneg z oprimkov..., v Benu plezalo že na današnji ("moderen") način - s cepini in derezami. Anubis je v kopnem ocenjena z E8 6c (8a+), dolga 220 metrov in velja za najtežjo v Ben Nevisu tudi po tej plati, poleti. Poteka čez osrednji previs v The Comb. Po tradiciji, brez padca ni šlo ...

MacLeod: "Vse skupaj se je začelo kot ideja, kot vprašanje ali možno nadaljevati s tradicionalnim viktorijanskim (?) pristopom do alpinizma: smer najprej preplezati poleti in jo nato ponoviti pozimi."
davemacleod.blogspot.com (S.R.)

Zlati cepin 2009

Wed, 03 Mar 2010 22:54:00 +0100

Kateri so bili najboljši alpinistični vzponi lanskega leta? V izboru za Piolet d'Or 2009 je znanih pet finalistov. Zmagovace bodo razglasili med 7. in 10.4. Tako kot Zlati cepini 2008 bodo tudi letošnji podeljeni pod Mont Blancom (Chamonix oz. Courmayeur) v treh glavnih kategorijah: the most technical, the most committing in the most exploratory. Izmed 52 vzponov v konkurenci je znanih pet finalistov:

Kazahstanca Denis Urubko in Boris Dedečko za JV steno Čo Oju (8201 m), Nepal (M6 6b A2/3, 2600 m)
Angleža Nick Bullock in Andy Houseman za S steno Čang Himal (6750 m), Nepal (M6, 1800 m)
Rusa Mihail Mihailov and Aleksander Ručkin za smer Carte Blanche, Peak 6134 m, Kitajska   (6c 75 st., 1100 m)
Američana Jed Brown in Kyle Dempster ter Škot Bruce Normand za S steno Xuelian Feng (6422 m), smer The Great White Jade Heist (M6 WI5 5.7 R, 2650 m)
Rusa Vitalij Gorelik in Gleb Sokolov za vzpon v Pik Pobedi (7439m), Kirgizstan (ED, 2400m)
Reinhold Messner bo nagrajen v kategoriji Lifetime Achievement, kategorija A Spirit of Mountaineering pa naj bi prepoznala tiste, ki so pomagali drugim.
pioletsdor.org (S.R.)

Anoreksija v plezalni skupnosti?

Sat, 27 Feb 2010 19:46:00 +0100

Kaj imajo skupnega smučarski skakalci in plezalci? Oboji imajo nizek Index telesne mase (ITM) in so po splošno priznanih kriterijih večkrat na robu podhranjenosti. Je prav, da obe krovni organizaciji zahtevata, da se ... zredijo?

Po zimskih OI bodo za smučarske skakalce zvišali indeks telesne mase iz sedanjih 18,5 na 19, kar po domače pomeni, da se bodo morali tekmovalci zrediti. Že doslej je veljajo pravilo, da so morali tekmovalci, lažji od zahtevanega kriterija skakati s krajšimi smučmi (en kilogram je pomenil dva centimetra krajše smuči). Razlog za povečanje teže skakalcev je, da je veliko tekmovalcev prav na trenutno dovoljeni meji. Najmanjšo težo tekmovalca glede na višino so uvedli potem, ko so svet obšle fotografije Nemca Svena Hannawalda, ki je pri 183 centimetrih tehtal le 54 kilogramov. Zanimivo, med skakalci je bil velik upor ...

Body Mass Index (BMI) ali Index telesne mase (ITM) je kazalec prehranjenosti za moške in ženske v starosti od 20 do 65 let. Ne velja za otroke, mladostnike in starejše, ker je delež mišičevja pri njih drugačen. Čim višji je ITM, večje je tveganje obolevanja za srčnimi boleznimi, sladkorno boleznijo ali rakom. Po drugi strani pa velja, da je človek kronično podhranjen, če je indeks telesne teže nižji kot 18,5. Po tem kriteriju sta tako na robu podhranjenosti 180 cm visok moški s 60 kg in 165 cm visoka ženska s 55 kg. Takšna razmerja med težo in višino so pogosta tako pri skokih kot pri plezanju. Kilogramov je v zraku ali steni hitro preveč in ko so izčrpane druge možnosti, ostane le še hujšanje. Dejstvo je, da imaš več možnosti v obeh omenjenih športih, če si lahek. V želji po napredku tako mladi (res samo oni?) plezalci in plezalke hitro prestopijo mejo "normalnosti".
Bi bilo prav, da bi o uvedbi omejitev pri tekmovalnem plezanju razmišljali tudi pri IFSC, se sprašujejo na portalu www.8a.nu. Problematika naj bi bila vsaj tako očitna kot pri skokih. Urednik priljubljenega portala ugotavlja, da so predvsem najboljše plezalke (tudi fantje niso izjema) izredno suhe, nekatere celo anorektične: "To je eden večjih problemov v plezalni skupnosti in mi ne želimo promovirati takšnega življenskega sloga". Lahko se zgodi, da bodo naredili omejitve v svojih lestvicah, kjer se plezalci iz vsega sveta lahko (samo)rangiranjo glede na opravljene vzpone. Tako bi avtomatično izločili vse plezalce z ITM pod 17. V tem kontekstu se kot svetla izjema navaja Chris Sharma (na sliki pri boulderingu), ki dokazuje, da je moč čez 9b spraviti tudi "normalnih" 71 -75 kg oz. biti najboljši z ITM 21.6. Za primerjavo, Adam Ondra ima pri 180 cm le 58 kg, kar (pri 17 letih, to je treba upoštevati) pomeni ITM 17,9 ...

Če te zanima svoj ITM, si ga lahko izračunaš TUKAJ. Seveda je treba upoštevati, da izračun na osnovi razmerja med težo in višino ne loči med mišicami in maščobo. Zato je podatek lahko tudi zavajajoč, dva imata lahko enako višino in težo, videz in zdravstveni karton pa sta lahko zelo različna. Pri vrhunskih športnikih so primerjave veliko bolj realne, saj gre za trenirana telesa. (S.R.)

ProMo intervju: K.Premrl

Sun, 21 Feb 2010 19:23:00 +0100

To zimo se je "na ledu" kar veliko dogajalo. V Avstriji je bil preplezan Centrecourt (WI7+), v Kanadi Spray On (WI10), v Angliji Never Say Never (8, E7). Kako bi primerjal te smeri?
Kljub temu, da gre v vseh primerih za ledno plezanje, je te vzpone težko primerjati. Jasno je, da je Spray On fizično najtežja in povsem športnega značaja. Centercourt (WI7+) je bolj ali manj klasično ledno plezanje. Za Never Say Never pa takole iz nekaj fotk težko rečem kaj bolj konkretnega, lahko le malo špekuliram.

K. Premrl (Mountain Hardwear) v Centercourt

Špekuliraj …
Dave Birkett, avtor smeri, je v skali čista legenda. Ima največ smeri E8 ali več. Torej je fizično in psihično vrhunsko pripravljen. V ledu sicer nima toliko izkušenj, vendar ne gre dvomiti v zahtevnost vzpona. V Scafellu sem poleti plezal ravno z njim in pokazal mi je nekaj linij, ki veljajo za zimske projekte. Videti je bilo precej pokonci. Osebno bi bil z Never Say Never v žepu še najbolj zadovoljen, ampak pri tako težkih stvareh odločajo razmere. Dave je na razmere čakal slabih 30 let, te pa se lahko spremenijo v enem dnevu.

Kaj pa Centercourt? Smer, ki sta jo avtorja označila za najtežji avstrijski ledni slap in enega najtežjih nasploh, sta z Aljažem Anderletom ponovila hitro in brez pompa.
Albert Leichtfried je smer zelo dobro promoviral in vzpon je bil v gorniških medijih dobro pokrit. Posledično je bil tudi najin vzpon dobro opažen, o njem je poročalo kar nekaj spletnih mest z gorniško tematiko, tako da ravno brez pompa ni šlo. Centercourt je lepa linija, varovanje je slabo, s konkretnimi težavami postreže v drugem raztežaju. Albert je Centercourt primerjal s Second Choice WI 7+ na Norveškem in Senda Real WI 7+ v Chilu. Po ocenah so to najtežje ledne smeri. Z Aljažem sva pred leti opravila prvo ponovitev Second Choice, še bolj na hitro in s še manj pompa. Primerjava je vsekakor primerna, ne verjamem pa, da so to najtežje ledne smeri. V alpinizmu imajo osebni občutki veliko vlogo, iste probleme različni plezalci dojemamo različno, zato ocene dostikrat ne odražajo realnega stanja.

»Videl sem prihodnost lednega plezanja« je po vzponu v Spray On preroško izjavil Will Gad. Je dobro "videl"?
Zadeva je sicer nadvse zanimiva in sigurno bo preplezanih še nekaj podobnih smeri, upam da kakšno novo preplezam tudi sam. Da bi bila to prihodnost, to pa ne verjamem. Pred leti smo plezali na ledenikih, predvsem na Pitztalu, kjer je bilo grozno previsno, tam so bile verjetno preplezane fizično najtežje smeri v ledu, čeprav bolj za trening. Nisem čisto na tekočem, ampak se mi zdi, da je zadeva počasi zamrla, še posebej po nesreči Haralda Bergerja, ki se je zgodila v podobnih razmerah. Gad je pred leti plezal tudi v rudnikih na Švedskem in tudi v tem je videl prihodnost. »I have seen the future of Ice climbing and it is dark« ima najbrž dva pomena. Tisto, kar se nanaša na globalno segrevanje in s tem nič kaj svetlo prihodnost lednega plezanja, je nemara bolj verjetno.

No, vseeno je Gad eden vodilnih lednih plezalcev. Kdo je pravzaprav najboljši v slapovih (Water Ice), v kombiniranem plezanju (Mix) in v alpskem ledu (Alpine Ice)?
Pri WI je v vrhu sigurno Will Gadd, ki je že dolgo na sceni in je v lednem in kombiniranem plezanju premikal in še premika meje. Ne morem mimo Guya Lacella, ki nas je letos na žalost zapustil, je pa med poznavalci nesporno veljal za legendo lednega plezanja. Pri kombiniranem plezanju je to mogoče Markus Bendler, ki serijsko zmaguje IWC in je fizično korak pred drugimi. Kar se tiče AI je še težje reči, takole na prvo žogo bi lahko izpostavil Uelija Stecka. AI označuje tako široko področje, da ga najbrž ni junaka, ki bi verodostojno okronal enega samega plezalca.

Kako je pri nas? Takoj po Centercourtu sta z Aljažem obiskala Logarsko dolino in ponovila Ledenko, eno bolj izpostavljenih naših smeri.
Ledenka je bila precej logična izbira. Smer vsekakor ima svoj sloves in je želja mnogih alpinistov. Na tem mestu ne bi bil rad preveč pameten, dejstvo je, da se ne naredi prav pogosto, sploh ne tako dobro. Malo pred nama so jo že preplezali in v ključnem raztežaju pustili opremo, pa tudi drugih informacij ni bilo težko dobiti. V Ledenko sva vsekakor vstopila s potrebnim spoštovanjem, a smer se je v danih razmerah izkazala za lažjo kot sva pričakovala. Na vrhu sva bila v treh urah in pol, pa sploh nisva hitela.

Slovenski led torej ponuja tudi kaj težjega?
O ja, seveda. Težave Ledenke so skoncentrirane v kopni skali in ledu, zato so težave opisane z ocenami WI in M, v bistvu pa je Ledenka alpska smer. Zato jo je težko primerjati z lednimi smermi. Gledano zgolj tehnično je ocena Ledenke WI 5+, M7 in to niso kakšne posebne težave. Pri nas najtežji slapovi segajo v območje sedme stopnje, najtežje kombinirane smeri pa do M11. Torej, gledano zgolj tehnično, je to čisto drug svet.

Ko govorimo o plezanju, ki se ocenjuje z WI ali M sta potemtakem v svetovnem vrhu in korak pred ostalimi našimi.
V ledu sva najbrž res v vrhu, navsezadnje o tem govorijo najini vzponi, predvsem pa način, kako sva jih preplezala. Predvsem stil se mi zdi v lednem plezanju, pa tudi na splošno v alpinizmu, zelo pomemben. V kombiniranem plezanju sva stik s špico izgubila. V ledu največ štejejo izkušnje in teh imava zares veliko, saj sva lednemu plezanju v vseh oblikah posvetila veliko časa. V kombiniranem plezanju pa se ne da počivati na sadovih stare slave, brez rednega in namenskega treninga težko ostaneš v samem vrhu.

Kaj je najtežje, kar si plezal?
Lahko se mučim in razmišljam, pa ne morem izbrati ene smeri. Tu gre bolj za občutja, za osebno doživetje, seveda tudi za fizične težave in ne nazadnje tudi za varnost ali bolje rečeno nevarnost. Vse skupaj na koncu privede do različno močnih občutkov.

Koliko so ocene v ledu sploh realne glede na spreminjajoče se razmere? Kaj pomenijo luknjice v ledu, koliko olajšajo zadevo ponavljalcem?
Ocene pri plezanju po ledu, snegu in v kombiniranem svetu, že zaradi različnih razmer seveda ne morejo biti vedno realne. V vsakem primeru nam podajo osnovno informacijo o težavah, ki jih lahko pričakujemo. Luknjice v ledu, še bolj pa čiščenje slapu, ki ga opravijo plezalci pred nami vzpon seveda olajšajo. Pri zelo tankem ledu in snežnem ledu pa prav to isto čiščenje lahko razmere poslabša.

Se v mixu »prakticirajo« umetne luknjice? S konico cepina ni težko kaj narediti v skalo …
Ne, s cepini se v skalo luknjice ne da narediti, se pa večkrat kaj odlomi in je potrebno najti drug »oprimek« ali drugačno kombinacijo. Kakšna luknjica se lahko tudi poveča in posledično nudi bolj zanesljivo oporo, ampak to razen v ekstremnih smereh niso tako pomembne stvari. Da bi kakšno umetno luknjico kar naredil, to je pa podobno kot z umetnimi oprimki v skalnem plezanju, odnos to tega se je sčasoma zelo spremenil in tega nihče več ne mara. Kakorkoli že, določeno smer pač preplezaš ali pa ne, tu ni kakšne posebne filozofije. Je pa v alpinizmu fino, ker so za veliko neuspehov krive razmere…

V Angliji si se preizkusil tudi v trad plezanju, kjer se za varovanje izkorišča le naravne možnosti oz. se uporabljajo tista varovala, ki ne puščajo sledi v skali.
Tradicionalno plezanje me je potegnilo, v Angliji sem bil v zadnjih treh letih že petkrat…

Pri nas takih smeri ni. Zaradi naravnih možnosti ali zaradi plezalcev, ki jih to ne zanima?
Prav imaš, takih smeri pri nas ni. Tiste v hribih v bolj vprašljivi skali so ena čisto druga zgodba. Zakaj je temu tako ne vem, eden od razlogov bi lahko bil v naši miselnosti, da so plezališča namenjena zgolj športnim plezalcem in treningu bolj zagnanih alpinistov. Prostor za resno plezanje naj bi bil le v gorah. Drug razlog je najbrž v dojemanju narave oziroma dvojnih merilih. Če na nove svedrovce v gorah dokaj hitro reagiramo, se ob navrtani liniji v nekem plezališču, ki bi bila čisto varno preplezljiva zgolj s tradicionalnim varovanjem, ne zgane nihče. Plezalcev, ki jih tovrstno plezanje zanima, je kar nekaj in mnogi med njimi so se izkazali z odličnimi vzponi v Angliji in drugod po svetu. Naravne možnosti pri nas so, na žalost jih je večina že navrtanih.

Ostane torej plezanje mimo svedrovcev?
Plezanje mimo svedrovcev nima smisla in ne prihodnosti.

In če bi svedrovce odstranili?
Kaj pa vem, najbrž bi s tem povzročili tudi veliko zmedo. Pri nas ni tovrstne tradicije, večina plezališč je zgledno urejenih in namenjenih športnemu plezanju. Bi bilo pa danes in v prihodnosti pametno razmišljati, da vseh smeri pač ni potrebno navrtati. Zaradi narave in zanamcev.

Fotografije: arhiv Premrl (S.R.)

Solo prvenstvena v Aconcagui

Tue, 09 Feb 2010 12:14:00 +0100

Novo smer v 3000 metrov visoki in objektivno zelo nevarni južni steni Aconcague desno od Slovenske iz leta 1982 je v solo vzponu preplezal Američan Chad Kellog. Kellog je pripotoval v Argentino s soplezalcem, ki pa je pri aklimatizaciji po normalni smeri zbolel za višinsko boleznijo. Kellog je tako sam vstopil v 3000 metrov visoko južno steno. Izbral je plazovom izpostavljeno linijo med Slovensko smerjo iz leta 1982 in Francosko iz leta 1954. Precej snežena zima je steno odela v led in prekrila razpoke, kar je bilo dobro izhodišče za solo vzpon.
Kellog je upal, da bo smer preplezal v enem "dolgem" dnevu. V steno je vstopil ob štirih zjutraj, brez spalke in šotora. S seboj je vzel 30 m pomožno vrv, set varoval, gorilnik ... Do stika z Messnerjevo (1974) na višini 6000 m, nad pregrado serakov, je priplezal po dvanajstih urah in pol, pri čemer so se plazovi prožili ves dan. Ob enajstih zvečer je spoznal, da ne bo šlo v enem dnevu in si je na ledeniku uredil bivak. Pri -12 stopinjah je počival sedem ur, s prvimi sončnimi žarki pa nadaljeval. Za nekaj časa je naletel na boljše snežne razmere, ki pa so se kmalu zopet poslabšale, za nameček mu zmankalo še plina in ostal je brez tekočine. V močnem vetru je ob desetih zvečer po 42 urah v steni dosegel vršni greben, začel s sestopom in ob pol dveh zjutraj prispel do koče Nido de Cóndores na višini 5300 metrov, kjer so ga pričakali rangerji, s katerimi je vzpostavil radijsko zvezo že med vzponom.

Medicine Buddha (VI, WI4, M4, 1980 m do stika z Messnerjevo), čas vzpona: 22. - 24. december 2009

American Alpine Journal, climbing.com (S.R.)

Never Say Never

Tue, 09 Feb 2010 12:04:00 +0100

Po super prvenstvenih vzponih v Avstriji (Centrecourte) in Kanadi (Spray On) o dobrem zimskem vzponu poročajo tudi iz Anglije. Dave Birkett, eden izmed najbolj aktivnih in talentiranih britanskih all round plezalcev, je v domačem Lake District preplezal smer, ki jo štejejo za eno najpomembnejših zimskih smeri zadnjega četrt stoletja. Never Ever Say Never (VIII 8, E7 5c) poteka po vzhodnem stebru vrha Scafell, ki ima eno najbolj značilnih in simboličnih angleških sten. Smer poteka po tanki ozki liniji ledu, ki se naredi enkrat v blue moon in lepo poveže tri obstoječe letne smeri: Gold Rush (E1), Yellow Slab (HVS) in Overhanging Grooves (E3).

Birkett je preplezal smer v dveh delih. Pvi dan prva dva raztežaja, naslednji dan, ko se je na drugo stojišče z vrha spustil po vrvi, pa še preostale tri do vrha.

Scafell, vzhodni steber. Plezalca sta v "krogcu", linijo smeri pa si ni težko predstavljati.

ukclimbing.com (S.R.)

128 minut za Ginata v Les Droites

Wed, 03 Feb 2010 21:47:00 +0100

Ueli Steck (Mountain Hardwear) je po dvomesečni prekinitvi po vzponu na Makalu zopet začel s plezanjem. Kot je povedal mu ozebline na stopalih še delajo nekaj težav, zato pa je polno motiviran za nove podvige. Za začetek novega ciklusa si je izbral znano severno steno Les Droites. "Že dolgo mi je jasno, da so dirkanje po stenah in podiranje hitrostnih rekordov zgodovina. Želim plezati zanesljivo, hitrost je v drugem planu. Les Droites je primer stene, kjer je plezanje varno. Tudi za solista".
Ueli Steck je Les Droites preplezal v oblačilih Mountain Hardwear: Berylium Jacket in Cholatse Pant (na sliki).

Ueli Steck je tako 19.1.10 vstopil v Ginatovo smer (ED V M4+ 85 stopinj, 1000m), značilno ledno klasiko v severni stene 4001 m visokih Les Droites v francoskih Alpah. Dosedanji rekord (2.30) je imel legendarni Christophe Profit, Stecku se je čas ustavil pri 2.08. Fotograf Jonathan Griffith: "Ueli je smer plezal za užitek, ne za rekord. Pred tem ni treniral 2 meseca. V steni ni bilo nobenih sledi, veliko pršiča je oviralo plezanje, očitno je bil to prvi vzpon to zimo. Zaradi tankega ledu je bil zaključni mix 1000 metrov visoko resna zadeva".
alpinist.com, uelisteck.ch (S.R.)

King Sharma v sončni Španiji

Tue, 02 Feb 2010 22:06:00 +0100

Sharmina meteorska kariera se je začela pri njegovih 14 letih z zmago na Bouldering Nationals in leto kasneje z najtežjo smerjo v Ameriki tistega časa (5.14c). V naslednjem desetletju je Chris plezanje dvignil na novo raven. Preplezal je številne 5.15, boulderje V15, na pogled 5.14b in deep water solo na najvišji stopnji. Po mnenju mnogih je njegov Jumbo Love najtežja smer v Ameriki in mogoče tudi na svetu. To leto ima na svojem "pladnju" veliko, novo hišo v Španiji, ustvarjanje 5.15 smeri in skoraj vsakodnevno plezanje s svojo punco Dailo Ojedo. Območje okoli njunega doma velja za svetovno enega najbolj vročih z neskončnimi možnostmi v previsnih apnenčastih jamah.
Video: The Legacy Continuous
Prana blog
m.r.

Nova dimenzija plezanja v ledu

Tue, 02 Feb 2010 08:48:00 +0100

Will Gadd in Tim Emmet sta v Kanadi dvignila mejo plezanja v ledu na WI10. V poprhanem previsu, 45 stopinj onkraj vertikale, sta povsem ledno potegnila novo smer. "To je najhujši led, ki sem ga kadarkoli videl ali plezal. Kjerkoli na svetu. Povsem sem impresioniran. Videl sem prihodnost lednega plezanja! In ta je ... sprayed on (poškropljena, poprhana)." To so besede, ki jih je pod vtisom velikega vzpona izrekel Kanadčan Will Gadd, nesporno eden najboljših lednih plezalcev na svetu.

Prava velikost slapu se pokaže, ko poiščemo plezalca na sliki spodal levo ...

Will Gadd in Tim Emmett (Mountain Hardwear) sta v Britanski Kolumbiji preplezala 30 metrsko smer v 45 stopinjskem previsu. Smer Spray On poteka v steni čez katero pade orjaški 140 metrski slap Helmcken Falls, ki ne zamrzne niti pri -30 stopinj C, saj je vode veliko preveč. Plezalca sta za slapom v vsteni vulkanske kamenine potegnila, kot sama pravita - skreirala, unikatno smer po ledenih bunkicah in gobicah. Smer sta najprej preplezala tehnično in namestila svedrovce, ki sedaj služijo za varovanje. V celotni dolžini ni niti enega dry tooling giba, gre za povsem običajno ledno plezanje. Le da da gre za previs 45 stopinj onkraj vertikale. Oba sta opravila vzpon z rdečo piko.

"Bilo je veliko težje od vsega, kar sem plezal v ledu. Težave so primerljive z M10 v mix smereh. WI10 je najnižja možna ocena, ki jo lahko dam" je dejal Will Gad. "Toda cepina tu ne moreš le zatikati, razlika je očitna, zadeva je veliko težja kot mix M10!"

Plezalec v Spray On (WI10). Dimenzije na sliki presenetijo, v desnem zgornjem kotu se vidi vrv ...

Kaj lahko dodamo? Ko smo Centrecourte, najtežjo smer v Avstriji označili za eno najtežjih na svetu, sta jo naša matadorja Anderle in Premrl tako rekoč spotoma ponovila. No, Gadd in Emmet sta vendarle čista "špica", tudi Britanska Kolumbija je nekoliko dlje, toda ...
planetfear Gravsports.blogspot.com (S.R.)

Prosto v Torres del Paine

Sat, 30 Jan 2010 22:45:00 +0100

Preplezana je nova smer v Patagoniji med Centralnim in Severnim stolpom Paine. Hansjörg Auer in Much Mayr sta se vrnila iz Patagonije, kjer sta v slabem vremenu v stolpih Paine preplezala novo smer z imenom Waiting for Godot. "Čakajoč na Godoja" poteka v V steni Osrednjega stolpa do sedla z Severnim stolpom. Visoka je 750 metrov, težave pa sta ocenila s 7b. Kljub temu, da se bile razmere v steni obupne, sta smer vseskozi plezala prosto. Auer je vzpon označil za svojega najbolj intenzivnega do sedaj. To nekaj pomeni le, če vemo o kom govorimo ...
Hansjorg Auer (Edelrid) je eden najbolj prodornih plezalcev dolgih skalnih smeri zadnjega obdobja. Za sabo ima športno 8c+ in prosto El Nino (8a+) v El Capu. Lani je v južni steni Schüsselkarspitze (Wetterstein) z visečim bivakom v portaledge prosto preplezal 14 raztežajev dolgo smer Vogelfrei s ključnim mestom 8b/b+ v predzadnjem raztežaju. Zanimivi so njegovi vzponi v bolj ali manj neodkritih in eksotičnih stenah. V 800 metrski steni Jebel Misht v Omanu je preplezal prvenstveno Fata Morgano (7c) in dodal še tri raztežajno El Hamar (8b). V granitnih stenah doline Chochamo v Čilu ima dve 10 raztežajev dolgi prvenstveni s težavami do 7c+. Na Norveškem je v steni Blamanen opravil 1. PP smeri Arctandria (8b, 10 raztežajev).

No, vse to pa morda ni nič v primerjavi s solo prosto ponovitvijo znamenite Ribe (7b+, 850 m) v Marmoladi, ki jo je leta 2007 brez vrvi opravil v 2 urah in 55 minutah. Smeri pred tem ni plezal, treba pa je dodati, da se je pred realizacijo po smeri spustil z vrvi in si jo ogledal.
edelrid.de, planetmountain.com (S.R.)

Tawoche pozimi

Tue, 26 Jan 2010 22:28:00 +0100

Leto se je v Himalaji začelo tako, kot se lansko končalo - z dobrimi prvenstvenimi vzponi. V šesttisočaku Tawoche v pozni jeseni nova smer v severni steni, januarja pa še v južnem stebru.
Tawoche (Taboche) je atraktiven vrh ob poti do baznega tabora pod Everestom. Podatki o višini varirajo med 6367 in 6501 m. Gora je plezalno zelo zanimiva. Težko in strmo SV steno sta leta 1989 preplezala Jeff Lowe in John Roskelly. Šest let kasneje sta v SV stebru uspela Mick Fowler in Pat Littlejohn. Sedaj lahko poročamo še o dveh novih smereh.
Američana Renan Ozturk in Cory Richards sta med 13. in 16. januarjem letos preplezala prvenstveno v južni steni. Za vzpon po osrednjem stebru sta potrebovala dva dni in pol, za sestop po vrveh po isti smeri pa še dan in pol. 1200 m visoko smer sta ocenila z ED VI 5.10 M4/5. Ob krušljivi skali sta v mrzlem zimskem zraku imela velike probleme z dehidracijo. Prvi bivak sta imela na skalni polici brez snega in ledu, kar je pomenilo, da sta po napornem celodnevnem plezanju ostala brez prepotrebne tekočine.
Le dva meseca pred tem sta v povsem drugačni severni steni Japonca Fumitaka Ichimura in Genki Narumi potegnila smer v strmem ledu. (VI, AI5R, 1500 m, 2 bivaka).
climbing.com, climbing.com, mounteverest.net (S.R.)

ProMo Intervju

Mon, 25 Jan 2010 22:32:00 +0100

ProMo Intervju - pogovori s tistimi, ki imajo kaj pokazati in imajo kaj povedati. Alpinizem, plezanje, gorništvo, planinstvo in druge aktivnosti v gorah iz prve roke, tako, kot jih vidijo in doživljajo najbolj izpostavljeni posamezniki slovenskega "outdoora". ProMo intervju, prvih trinajst:

Brez vrha ni smeri
18. 01. 2010, ProMo intervju: Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.

Strongman v plezalkah
23. 12. 2009, ProMo intervju: Gregor Stegnar: Najmočnejši Slovenec najraje vleče 16 tonski tovornjak in prenaša 150 kg kovčke. Magnezij, plezalke in dereze so pomemben del opreme. Vsak dan kilogram mesa in lastnoročno pripravljen biftek.

Sinji slap je freeride scena
23. 11. 2009, ProMo intervju, Davo Karničar: Smučanje za nastopaške fantine ali za prave gornike? V ledeni strmini moraš biti nežen in odločen, asociacija pomaga! Vsaka prekinitev skazi uspeh. Bolj od pomoči ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve.

Medicina in reševanje kot poslanstvo in način življenja
21. 09. 2009, ProMo intervju - dr. Iztok Tomazin: S kombinacijo skupine profesionalcev in široke amaterske baze bi v GRZS vsi pridobili. V plazu gre za mučno umiranje v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti kaj storiti. Šokiran sem nad statistiko, koliko gornikov uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.
Vse slike na gore-ljudje.net

V steni vedno spim na zunanji strani postelje
18.08.2009, ProMo intervju - Martina Čufar: Kdor nas posluša, si lahko misli, da nismo normalni. Ko sem prvič stala pod El Capom so šli mravljinci po meni. Stena ima na sredini srce, za srce nekoga pa se moraš potruditi. V kaminih me je bilo strah, da se bom izgubila v njihovih globinah. Plate v steni :em malo podcenjevala, pa sem se suvereno "stresla" v 6c. Ne predstavljam si dneva brez jutranje joge.
Vse slike na gore-ljudje.net

Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele?
03. 08. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar drugič: Pripadnost je danes vedno bolj preračunljiva. Med razlogi za članstvo predvsem zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja in kategorizacija. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letos 2 mio EUR za ureditev okoljskih kritičnih točk v TNP? Forum na PZS bi morali obremeniti "po impulzu". Kako je šel Ante Mahkota po čist sneg.
Vse slike na gore-ljudje.net

O Turnu vrh Triglava in planinstvu kot blagovni znamki
27. 07. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar: Prvi del pogovora s predsednikom PZS. Ni več kot včasih, ko je bila planinska romantika in šumenje viharnikov posebna vrednota. Če se danes ne praši in kadi dovolj, je še pristanek na Luni vprašljiv. Zgodovina slovenskega planinstva ne more biti hobi posameznikov. Gorništvo je programirana ideologija, da je Skala za idola izbrala ateista in komunista pa je korajža.
Vse slike na gore-ljudje.net

Specialist za Latinsko Ameriko
13. 07. 2009, ProMo intervju - Janez Pretnar, planinski vodnik, ki je v PZS že več kot 40 let: Ideja za popotniško agencijo znotraj PZS še vedno aktualna. Kaj pravzaprav pomeni izraz treking? Navdušujoče planote na 4000 metrih z velikimi jezeri, polji in mesti. Zakon o GV je razdelil vodnike na dva bregova. Fotogalerija v 27 slikah.
Vse slike na gore-ljudje.net

Manj udobja v kočah in korak več do stene
29. 06. 2009, ProMo intervju - Martin Šolar, Triglavski narodni park: V TNP odgovoren za načrtovanje in razvoj. Vplivi alpinizma na okolje so neznatni, večji so vplivi športnega plezanja, najbolj pa na naravo v gorskem svetu vpliva delovanje planinskih koč. Park ni ovira življenju v njem.
Vse slike na gore-ljudje.net

Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit
15. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji.
Vse slike na gore-ljudje.net

Preplezati smer ne sme biti glavni cilj
01. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Bečan, zmagovalec tekme SP: Najbolje plezam, če ne vem ocene smeri. .....
Vse slike na gore-ljudje.net

Za vellika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce
18. 05. 2009, ProMo intervju - Andrej Štremfelj, alpinist in himalajec: Najtežje je bilo v Les Droites ...
Vse slike na gore-ljudje.net

Še dolgo bomo na vrhu ista imena
20. 04. 2009, ProMo intervju - Marjan Zupančič, šestkratni zmagovalec Triatlona jeklenih: Prvi zmagovalec Teka na Grintovec, državni prvak v gorskih tekih, svetovni prvak v gorskih tekih v kategoriji nad 35 let. Če je treba, navzdol tudi v "medvedka" ...
Vse slike na gore-ljudje.net

NAJ NOVOSTI zime!

Mon, 25 Jan 2010 08:31:00 +0100

Nekaj izdelkov, ki predstavljajo vrhunec v razvoju današnje opreme in ki kažejo, kaj se bo uporabljalo v naslednjih letih:

Snowpulse - airbag, ki ščiti tudi glavo in vrat
Gecko - kože, ki držijo brez lepila
Craftov olimpijsk dres - boljši in hitrejši za zmago v Vancouverju
Outdry rokavice - nova tehnologija, ki bo nadomestila GoteTex
Montrail Masochist - tekaški copat leta v ZDA in VB

Iker Pou ponovil Sharmino Demencia Senil 9a+

Sun, 24 Jan 2010 21:10:00 +0100

Iker Pou (DMM, Edelrid) je ponovil Sharmino smer Demencia senil (9a+) v Margalefu. "Prvi del smeri je težka 8c+, sledi pa mu še 8A+ boulder."
Iker Pou je znan po svoji raznolikosti, opravil je z Action Directe (9a) že leta 2000 in kasneje z nekaj 8B+. Z bratom Enekom sta med drugim preplezala dve dolgi prvensteni smeri. Prva je na Antarktiki z raztežaji do 7a, M7. Še bolj pa je odmevala Orbayu na Naranjo de Bulnes, 500 metrska smer s 13 raztežaji, katerih najtežji "tehta" težkih 8c+/9a.
Video: Chris Sharma v Demencia senil (9a+)
Video: Brata v Orbayu (8c+/9a)
ukclimbing, 8a.nu (M.R.)

Supervisior solo

Sun, 24 Jan 2010 18:47:00 +0100

V avstrijskem Gasteinu se to zimo veliko dogaja. Preplezan in ponovljen je bil Centercourt (WI7+, 300 m), pred tem pa sta bila opravljena še dva dobra vzpona.
Prvič je bil v celoti preplezan slap Gamsstubenfall (WI7, 800 m). Domači plezalec Rudi Hauser (Lowa) je v njem z različnimi partnerji poskušal že večkrat, neuspešni so bili tudi drugi odlični plezalci. 4. januarja je naveza Hauser, Holleis, Huber po 11 urnem maratonu končno uspela in rešila enega zadnji avstrijskih lednih problemov. Ključ je 36 m runout na 8 cm vijakih.
Teden dni kasneje je Hauser soliral slap Supervisior (WI6+, 270 m), ki je bil preplezan leta 1991 in šteje med top avstrijske slapove. Hauser je za vzpon po "extrem klassiker" brez zank za roke in brez vrvi potreboval uro in 40 minut. Ključno mesto je na višini 180 m.

Hauser med počitkom v Supervisior-ju.

bergsteigen.at , planetmountain.com (S.R.)

Najboljše v EU

Sat, 23 Jan 2010 19:23:00 +0100

Če ne veste, kje v tem zimskem času najti toplo skalo, si lahko pomagate z izborom bralcev (= plezalcev) spletne strani www.8a.nu. Prav tako, če iščete adrenalinske izzive ali naravno čisto plezanje, kakšno lepo 8ab, dobre balvane ... Bolj ali manj posrečeni izbori, ki pa lahko pomagajo pri izbiri cilja.

Najboljša evropska zimska plezališča:
El Chorro na jugu Španije, ena najboljših low budget destinacij, brez problema tudi brez avtomobila. Sperlonga, uro vožnje od Rima proti jugu, plezališče se nahaja tako rekoč pod avtoceso, ob peščeni obali. Arico na kanarskem otoku Teneriffa, številne raznolike stene. Gandia, uro vožnje od Alicanteja (JV Španija) proti severu, številne stene. Mallorca, veliko težkih smeri, najboljši DWS (Deep Water Soloing). Sicilija, 30 plezališč, tudi stene z več raztežaji, odlične zveze z Ryan Airom. La Pedriza, pol ure vožnje iz Madrida, največja izbira smeri med 6a in 7c.

Najboljša evropska trad plezališča (kratke, raztežaj dolge smeri):
Bohuslän severno od Göteborga,1000 smeri v odličnem granitu. Lofotsko otočje, Norveška, kjer je še veliko drugih tovrstnih plezališč. Pianos Rachardos, Lizbona, novo bazaltno plezališče na portugalski obali. Peak District, Lake District, Pembroke, tradicionalna angleška plezališča, velikokrat slabe možnosti varovanja, trad v originalni izvedbi. La Pedriza in Alicante (Španija), posamezne trad smeri v športnih plezališčih. Valle dell'Orco, Valle d'Aosta, Val di Mello (Italija), najboljši granit v Evropi, poči, ki spominjajo na Yosemite. Elbsandstein, znani stolpi ob reki Labi v vzhodni Nemčiji, 9000 (!) slabo varovanih smeri v peščenjaku, dolga tradicija.

Najbolj kvalitetne 8ab (pet od Top15 jih je v francoskem Céüse):
8b: Migrayana Siurana, L'ami de tout le monde Céüse, Le plaisir qui demonte Gorges du Tarn. 8a+ : Le poinconneur des lilas Céüse, La Femme blache Céüse, Wichcraft Frankenjura, Encore Céüse, Izgubljeni sin Mišja Peč. 8a: El Segre Tres Ponts, Schattenjagd Ponte Brolla, Abstrakt Hylteberget, Monnaie de singe Céüse, Face de rat Céüse, ...

Najboljše boulder destinacije:
presenetljivo, največ naj bi ponujala okolica Madrida s področji Burguillo, La Pedriza, Zarzalejo in El Escorial. Že bralci 8a.nu so se čudili izboru, na vrhu bi pričakovali bolj znane kraje. Vendar je po drugi strani nazorna pripomba enega izmed njih: "Znana imena mi ne pomagajo veliko, pomembni so balvani, ki jih plezam...".
(S.R.)

Smučanje po ledeniku

Tue, 19 Jan 2010 20:58:00 +0100

Kako se izogniti ledeniškim razpokam in se varno spustiti z Aiguille de Midi (3842 m). Šest minutni video iz Valle Blanchee ...
Vallee Blanche je priljubljen cilj turnih smučarjev, freeriderjev in borderjev. Z vrha Aigulle de Midi se je po "Beli dolini" moč pripeljati vse do Chamonixa. Proga je dolga 17 km, višinske razlike je 2800 m.
BMG vodnik Andy Perkins in smučarski inštruktor iz Courchevela Simon Christy sta v sodelovanju z Compagnie du Mont Blanc video posnela lansko zimo. Cilj je preprečiti resne nesreče z usodnimi posledicami, do katerih prihaja v Valle Blanche in pri drugih ledeniških spustih. "Vsako zimo lahko vidimo smučarje in borderje, ki se spuščajo brez nahrbtnika in plezalnega pasu", razlaga Perkins. "Lahko le čakamo, kdaj se bo zgodilo ..."
Prikazani so osnovni principi smučanja po ledeniku, kako se je moč izogibati ledeniškim razpokam in kako naj se organizira skupina. Video se bo vso zimo vrtel na znanih smučarskih točkah Aiguille du Midi in Grands Montets.
ukclimbing.com (S.R.)

Brez vrha ni smeri

Mon, 18 Jan 2010 09:52:00 +0100

Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.

Tomaž, res mi je žal, da ti je ob naši objavi vzpona v Hamma Yomjumi »dvignilo kapo in si moral na wc«. Upam, da se to ni zgodilo v kakšni steni »100 metrov pod vrhom«? Ne, ne, brez skrbi. Vračal sem se z Aconcague in užival v prijetni Mendozi.

Poudarek je bil na »lepi« smeri, kar je bilo navedeno že v podnaslovu. Na lepi smeri? To ni smer, ampak le dober poizkus.

Kaj pa plezanje zaradi plezanja, užitek v gibanju, iskanje težav... Zatakne se pri vrednotenju alpinističnega dosežka. Plezanje brez osvojitve vrha, ali vsaj priključitve na že obstoječo smer, pač ni alpinistični dosežek, ampak le poizkus. Postanem kar slabe volje, da se moramo o tem pogovarjati in da to ni samo po sebi umevno. Vse več današnjih alpinistov se ukvarja s takšnim kvazi instant alpinizmom. Nekoč sem se malo šalil v AN glede uporabe pesticidov pri pridelovanju hrane in s tem posledično zmanjševanju moških spolnih organov in ravni testesterona. Tako, kot ni več pretepov v gostilnah, tako je tudi vse manj premikanja meja v himalajskih stenah.

Mejo lahko premakneš, če preplezaš novo težavnostno stopnjo ali če zmoreš smer, ki je bila kljub poskusom nepreplezana. Športni plezalec se vrhu običajno celo zavestno odreče in športni pristop je prisoten tudi v alpinizmu in v Himalaji. Alpinizem je težko merljiv šport, vrednotenje težav v neki odmaknjeni himalajski steni je subjektivno. Edino vrh gore je res konkretna in točno izmerljiva točka, edini otipljiv kriterij uspešnosti. Kakšna bi bila sicer razlika v 1000 m steni med nekom, ki konča smer po 100 ali po 900 metrih?

Ampak tisto, da se smer od nekdaj konča na vrhu gore ali kvečjemu ob stiku z obstoječo smerjo, pa res ne vem, če zdrži. JLA v Šitah torej ne bi bila smer, če bi bila preplezana pred Jesihovo. In če ostanem v Tamarju in pri klasikah: je v Dularjevi v Jalovcu še pomembno kako nadaljuješ, ko si na gredini? JLA niti slučajno ne bi bila smer, če bi prva plezalca sestopila po gredini po kateri še ne bi bilo Jesihove smeri. To drži kot pribito. Mislim, da bi se Krivic in Košir strinjala z menoj! Za Dularjevo velja enako. Tako ali tako gre večina plezalcev od tam do vrha. V tehničnem smislu pa je tam smer tudi priključena starejšemu Razu in kasneje Hornovi. Torej še v domačih hribih je temu zadoščeno!

Torej bo treba do vrha! Lahko bi ti sicer navrgel slapove v Prisojniku in te spravil v zadrego, a pustiva zdaj to ... Si tudi pisec oz. kronist AN na GL. Kako dolgo že spremljaš in kako dobro poznaš naše alpinistično dogajanje? Domače in tudi tuje alpinistično dogajanje spremljam že 25 let in jo poznam zelo dobro. Tisti, ki me poznajo bi potrdili, da sem dobro seznanjen z zgodovino alpinizma, smermi v naših in tujih stenah. Morda v zadnjem času malo pešam, sem bil preveč časa na višini ...

Leti to na Visoke gore, ubijalke možganskih celic? Meniš, da so bile stvari predstavljene pretirano? Morda malo. Znano je dejstvo, da višina ubija možganske celice. To verjamem in opažam tudi pri sebi. A proces je reverzibilen, torej predvsem kratkotrjana izguba spomina. Alkohol prav tako ubija možganske celice, pa se tistemu piru po turi niti slučajno ne bo nihče odrekel.

Vrniva se k AN. Kakšen kriterij imata s Petrom Mežnarjem? Objavita vse, kar dobita? Objaviva vse, kar pride v nabiralnik. Res nimava posebnega sita. Seveda pa nameniva dobrih vzponom več prostora in tudi več besed.

Je objava dovolj? Se ti ne zdi, da bi bilo dobro včasih kaj pokomentirati, realno vrednotiti in primerjati med sebj? Mislim, da ob vsakem pomembnem vzponu dodava dovolj mesa, da izstopi iz povprečnih AN.

Imamo v Slovenija avtoriteto na tem področju, ki bi si kaj takega lahko privoščila ali bolje - si upala? V Sloveniji je kar nekaj ljudi, ki bi mirno lahko vrednotili dosežke. Mednje štejem tudi naju s Petrom. Vendar se nekateri pač ukvarjajo z drugimi stvarmi, nekateri pa tega ne počnejo zaradi ljubega miru. Veliko je ljudi, ki so dovolj zaverovani vase ali zgolj primitivni in bi potem bljuvali žolč. Franci Savenc je sicer res dobro sito in je na GL zelo dvignil nivo komuniciranja.Vse, ki se prijavijo z lažnim imenom enostavno zbriše. Komaj si predstavljam, kako mizerne kreature so ljudje, ki se prijavijo pod lažnim imenom in potem žalijo in pljuvajo vsevprek.

Franci je »sistemsko« lepo uredil stvari, mogoče bralci pogrešajo kakšen komentar, ki stvari postavi na prava mesta. Sicer to prevzame rumeni tisk ... Misliš, da so bili posamezni dosežki našega alpinizma ustrezno predstavljeni in vrednoteni? Se je komu dalo preveč in drugemu premalo teže? Žal živimo v času, ko je veličina dosežka zelo odvisna od tega, koliko se o njem govori. Odličen vzpon v Jorassih (No Siesta) naveze Lukić,Grmovšek je šel mimo dokaj neopazno, jesenska odprava naveze Prezelj, Lindič, Blagus je bila predstavljena na vseh pomembnejših svetovnih alpinističnih portalih, a vesoljne slave niso poželi. Kolikor jih poznam po tem niti ne hrepenijo. Torej običajno leto v smislu medijske in obče pozornosti. Daleč največ pozornosti sta prevzeli žalostni nesreči Oderlapa in Humarja.

Je ob »največjih« dogodkih našega alpinizma (npr. Humarjev Daulagiri) ostalo nekaj nedorečenega, bi bilo potrebno zdaj z distance kaj dodati? Slika znotraj stroke je drugačna, kot tista v širši javnosti ... Za šankom ni problema, a tule ne več. Po Nanga Parbatu sem se s spisom Naš Tomaž zelo izpostavil in potem poslušal blebetanja o zavisti in podobne neumnosti. Tega se mi sedaj ne da več. Poleg tega se je Tomaž letos žalostno ponesrečil. Naj počiva v miru!

Poglejva torej leto 2009, kateri so vrhunci lanskega leta? V Himalaji visoko kotirajo Wedge Peak (Bullock, Housman), prosto Eternal Flame v Trangu (Huberja), naši v Bagiratijih. V Evropi Steckovo dirkanje po Zadnjih treh problemih Alp in prosta ponovitev Japonske v Eigerju.

In v Sloveniji?
Pri nas so to Via Montura v Travniku (Karo, Lindič), prosti Norčki (Krajnc), Spominska smer Mihe Valiča v Triglavu (Hrastelj in jaz), ...

Torej si še vedno v formi. Kateri vzpon ti največ pomeni, najboljši šele pride? Trudim se! Letos mi je pomagala Tinčina nosečnost, poleti sem bil več doma in sem se res podolgem času spravil tudi v solidno športno plezalno formo in le pet mesecev po Everestu preplezal smer z oceno 8b. Zelo sem bil vesel! Za svoje najboljše štejem vzpone v Patagoniji. Tam mi res paše plezati, ni me strah, kot npr.visokih snežnih sten Himalaje.

Si profesionalni gorski vodnik, svoj vrhunec si doživel lani z vodenjem na Everest. To je lep dosežek, se je po njem kaj spremenilo? Še vedno sem kot športnik zaposlen pri Policiji. Z gorskim vodništvom si pa služim dodatni denar, ki ga potrebujem za aktivno ukvarjanje z alpinizmom, saj nimam nobenih sponzorjev. Sicer se pa ni z Everestom spremenilo nič bistvenega! Sploh v Sloveniji. Sam sem vrhunski alpinist, gorski vodnik z mednarodno licenco, v hribih sem več kot 150 dni na leto, vodil sem ljudi na Everest in imam na primer, ceno za sedem dni Haute Route 410 €. Sosedov Janez, ki je bil včasih alpinist, rad turno smuča, hodi v hribe in je dovolj podjeten, se bo spomnil, da bi se enkrat rad smučal med Chamonixom in Zermattom in še malo zaslužil. Zato bo plačal oglas na G-L, postavil ceno 250 € in zelo hitro zapolnil skupino. Hočem reči, da je v Sloveniji največkrat še vedno bolj pomebno, da je poceni, kot pa da je storitev strokovna, kvalitetna in varna. Moj CV mi pa zelo pomaga v tujini. Dobiti delo pri najpomembnejših angleških agencijah ni več problem.

Tam naj bi bile stvari urejene, kar GV radi poveste in dajete za zgled. Pri nas se stvari nikakor ne razčistijo. Na naših straneh smo se o tem pogovarjali s predsednikom ZGVS, ne dolgo nazaj je Slovenijo obkrožilo Univerzalno opozorilo ... Kar se tiče ureditve vodenja, smo trdno na Balkanu. Vodi lahko vsak, ki se mu v določenem trenutku tako zazdi. Študentje, alpinisti, kdorkoli, za majhno ceno. V ostalih alpskih državah in tudi nealpskih članicah UIAGM so stvari jasne. GVji so edini, ki lahko vodijo v svetu, ki zahteva uporabo vrvi. V kolikor se tam pojavi nekvalificiran vodnik, mu bo nadaljne življenje zagrenjeno z veliko kaznijo. In tega se vsi držijo. To je jasno tudi v vseh ostalih športih. Boste kje dobili nekvalificiranega, ki bo učil tenis, potapljanje, celo smučanje? Ne, edino v gorah je tega veliko.

Mogoče so kopja GV usmerjena v napačne tarče. Agencije in različni sp-ji so na trgu, nosijo zakonske obveznosti (preglednost poslovanja, davki), odgovarjajo strankam. Od tega živijo in če preživijo z nizkimi cenami, super, z nizko kvaliteto storitev verjetno ne bodo. Cene in nivo se znižujejo nekje drugje … To je drug problem, ki je praktično nerešljiv. Zato po mojem mnenju v Sloveniji še nekaj časa ne bo več kot pet gorskih vodnikov, ki bi se profesionalno ukvarjali samo z vodenjem slovenskih gostov. Vzrok je postsocialistična ureditev PZS. V mojem času so bili alpinistični odseki prostor, kjer so se zbirali ljudje, ki so se želeli ukvarjati z alpinizmom in glavna naloga odsekov je bila produkcija alpinistov, morda celo vrhunskih. V zadnjih letih se je večina AO-jev prelevila v shajališča ljudi, ki so jim ljube aktivnosti v naravi, druženje. Kar sploh ni slabo, a nima več dosti skupnega z alpinizmom kot športom. Seveda vsi ti ljudje ne iščejo druge ponudbe na tržišču, ki bi bila tako ali tako dražja. Gorski vodniki delamo individualno ali z majnimi skupinicami. V klubih ali na odsekih pa za malo plačilo delajo z množicami inštruktorji, ki so študenti ali drugje varno zaposleni. Pojavljajo se celo klubi, ki niso člani PZS in ponujajo gorniško izobraževanje. Učinkovitih vzvodov, ki bi to preprečili zaenkrat žal ni. Nam, gorskim vodnikom torej ostajajo le ljudje, ki res vedo kaj je gorski vodnik in kaj z njim pridobijo.

A približno tako je povsod, v množici različnih ponudb blaga in storitev naj bi stranke vendarle ločile zrno od plevela in se odločile za kvaliteto. Ni povsod tako! V Chamonixu ne moreš na Mont Blanc kar z nekim alpinistom s katerim dela lokalna agencija, ni variante. Nikjer v Alpah. Vse agencije delajo izključno z gorskimi vodniki. Res, gostje slej ko prej ločijo zrno od plevela kot praviš, sploh, ko gredo enkrat na zahtevnejšo turo z GV, v to sem prepričan. Seveda ne bom rekel, da je šolanje v AO-jih slabo, kje pa! Le pristop je drug!

V Franciji so si GV očitno izborili takšen položaj, ni pa nujno, da je to edina možnost in najbolj pošteno. "Lahko pa ponavljamo, kot papige ...", je bill tvoj komentar na vprašanje, zakaj se je Slovencem zaključek 100 m pod vrhom zdel sporen, Italijanom pa ne. Bi enako lahko veljalo še kje, pri GV na primer? V Sloveniji poklic GV prav zaradi dolgotrajnega ločevalnega procesa zrna od plevela zaenkrat ne more zaživeti popolnoma. Gre pa na bolje in sem optimist.
(S.R.)

Led na Chamonixom

Sat, 16 Jan 2010 10:44:00 +0100

Dve priročni, kratki a težki smeri na ledeniku Argentiere je britanski ledni specialist Nick Bullock preplezal tako rekoč po pomoti. Nick Bullock in Kenton Cool sta v stenah na ledeniku Argentiere nad Chamonixom nameravala ponoviti kratko ledno smer Home Wet Home. Do vstopa se pride s spustom z vrha stene. Angleža sta očitno zgrešila pravo smer in vstopila v še nepreplezan del stene. Po požlejenih skalah z milimetrskim ledom sta potegnila zelo verjetno novo smer, ki sta jo imenoval Homeward Bound in ocenila s škotsko VII,8, 70 m. Enake težave je ponudila tudi sosednja prvenstvena, ki jo je Bullock preplezal dva dni kasneje s Petom Bensonom - Homage to the Homeland (VII,8, 70 m).

Nick Bullock & DMM Rebell v akciji
UKC.com

Ena najtežjih lednih

Wed, 13 Jan 2010 20:16:00 +0100

V bližnjem Bad Gasteinu je preplezana ena najtežjih lednih smeri na svetu in najtežja v Avstriji. Albert Leichtfried in Benedikt Purner sta decembra potegnila najdaljšo ledno smer v Avstriji (Moonwalk,1000m, WI6/M7). Januarja sta se lotila še večjega zalogaja in 7.1. 2010 v dolini Gastein (Bad Gastein) preplezala Centercourt. Z oceno WI7+ je to, po mnenju avtorjev, najtežja povsem ledna smer v Avstriji in ena najtežjih na svetu.
Dolina ponuja res veliko. Potem, ko sta se ogrela v dveh klasičnih slapovih Supervisor (270 m, WI6) in Seidenraupe Direkt (200 m, WI5), sta vstopila v led levo od še neponovljene smeri Landunder (WI7) iz leta 1998.

300 metrov ledu za najboljše! Srednji dve smeri na sliki sta Centercourt WI7+ in Landunder WI7-.

Centercourt je postregel z napetim in zahtevnim plezanjem, živci in podlahti so bili polno obremenjeni. "Varovanje je bilo tako slabo, da sem imel občutek, da soliram, podlahti pa sem imel tako navite, kot da bi plezal M8/9. Toda varovanje je bilo na spectrih, peckerjih, malih camih in do pol zavrtanih 6 cm vijakih. Za nameščanje je bilo potrebno veliko inovativnosti" je komentiral Leichtfried. "Poznam samo še dve smeri v tem rangu. Second choice na Norveškem in Senda real v Čilu". Prvo je preplezal Kanadčan Gad, drugo pa prav Leichtfried. (planetmountain.com, S.R.)

Plaz pod Cerro Torrejem

Sat, 09 Jan 2010 17:01:00 +0100

Italijanski alpinist Fabio Giacomelli je umrl v plazu pod Cerro Torrejem. S partnerjem Eliom Orlandijem sta 1. januarja sestopala po poskusu vzpona v V steni. Snežilo je že dva dni, nasploh je bilo konec decembra vreme v Patagoniji obupno. Giacomelli je prvi končal spuste po vrvi in se odpravil v njuno snežno votlino, da bi zavrel vodo in pripravil večerjo. Približno ob devetih zvečer, ko je bil Orlandi še v steni, ga je presenetil plaz. Orlandi, odličen poznavalec Patagonije, ni v temi videl ničesar, a je kmalu dojel, kaj se je zgodilo. Med stalnim proženjem novih plazov je sam tri dni iskal in kopal, preden je mrtvega Fabia našel v čelnem delu plazovine. Petega januarja ga je, ne brez novih težav, na ramenih prinesel v vasico El Chantel.
Giacomelli in Orlandi, oba znana in izkušena alpinista, sta obrnila 200 metrov pod vrhom v novi prvenstveni smeri, kjer sta poskušala že leto pred tem. Želela sta osvojiti vrh in raztresti pepel pokojnega prijatelja Cesarino Fava, ki je umrl leta 2008 po objavi svojega prvenca, zgodovine gore Cerro Torre. 51 letni Giacomelli je zapustil ženo in dva otroka.

alpinist.com, planetmountain.com (S.R.)

Druga stopnja Mt. Everesta

Sat, 09 Jan 2010 10:58:00 +0100

Znamenita stopnja v SV grebenu na višini 8600 m ima lepo zgodovino. O osvajanju Mt. Everesta je sicer težko povedati kaj novega. Je bil uspešen že eden prvih poskusov osvojitve najvišje gore na zemlji? Ali sta bila leta 1953 res prva na vrhu Hillary in Tensing ali sta morda že leta 1924 uspela Mallory in Irving? Slednja sta na Everestu umrla 8. junija 1924. Knjiga Primer Mallory avtorja Jochena Hemmleba se bere kot dobra kriminalka, a ob glavni zgodbi sta zanimivi tudi dve drugi: o takratni alpinistični opremi in konkretnih plezalnih težavah.

Fotografije iz leta 1920 so zanimive in presenetljive. Ljudje v višini nad 8000 metrov v jopičih iz gabardena in v usnjenih čevljih brez derez! Toda kar na prvi pogled izgleda primitivno in pomankljivo, ima tudi svoje kvalitete. Oblačila so rezultat dolgoletnih izkušenj iz polarnih ekspedicij. Kombinacija različnih materialov združuje toplotno izolacijo, parapropustnost, zaščito pred vetrom in omogoča gibljivost. Tako danes delujejo plasti termo perila in velurja pod takšno ali drugačno membrano. A membrane v tistih časih ni bilo. Takratna obleka je nekako zadoščala za hiter vzpon v lepem vremenu. Toda, če ni šlo vse gladko, če je bilo potrebno bivakirati ... Norton in Somervell sta leta 1924 kot prva jurišna naveza v takšnih oblačilih brez kisika prišla skoraj do 8600 m. Mallory je bil sprva odločno proti uporabi jeklenk, saj se mu je to zdelo nešportno. Zanje se je odločil šele, ko je spoznal, da sicer nima nobenih možnosti. Z Irwinom sta 8. junija zjutraj krenila proti vrhu. Vprašanje je, ali so ventili na jeklenkah s kisikom sploh delovali. Eden izmed ventilov naj bi puščal, to jeklenko so leta 1999 našli na 8480 metrih. To je do danes tudi zadnja, najvišja sled za obema pionirjema. Vse kar se je dogajalo višje so špekulacije. In višje sta le še znani Everestovi stopnji ...

Druga stopnja na 8600 metrih je visoka dobrih 20 metrov, krušljiva in zadnjih 5 metrov navpična, nekoliko previsna. Noell , ki se je takrat kot njuna podpora povzpel do zadnjega tabora, je sprva mislil, da ju je videl tu, ko so se za hip razkadili oblaki. Vendar kasneje ni bil več prepričan. Je možno, da je bilo to ključno mesto preplezano že leta 1924? "V takratnih čevljih z žeblji nikoli!" je odločen Reinhold Messner. "Če je bil katerikoli del takratne opreme primerljiv z današnjo, so bili čevlji", trdi ameriški snemalec in večkratni osvajalec Everesta David Breashears. "Mallory in Irvine bi stopnjo lahko preplezala, velja se zamisliti" pa meni Američan Anker, ki je tam uspel leta 2007. Stopnjo so leta 1960 zmogli Kitajci v mega ekspedicijskem stilu (214 članov, masa opreme, veliko časa). V petmetrski previsni poči so uporabili živo lestev, prvi v navezi je stopil soplezalcu na rame. Pri tem je sezul čevlje (?!) in kasneje izgubil obe stopali. Leta 1985 jo Katalonec Oscar Cadiach prvikrat prepleza prosto, leta 2001 jo Avstrijec Theo Fritsche prosto solira. Oba jo ocenita s V do V+. Leta 1997 je Drugo stopnjo plezal in kasneje nazorno opisal pokojni Pavle Kozjek: "Druga stopnja, dvajsetmetrski navpičen odstavek na višini malo pod 8700 metrov, je bila od nekdaj ključ do vrha Everesta s tibetanske strani. Tudi danes, ko so tam pritrjene vrvi in celo aluminijasta lestev. Da se ne bi utrujal z visenjem na rokah, sem se sklenil prebiti čeznjo naenkrat, brez vmesnih oddihov, ki so na takšni višini pravilo. Šlo je presenetljivo dobro in celo hitro, a dolg sem plačal takoj zatem: ležeč na produ in skrčen v dve gubi sem nekaj minut obupno lovil razredčeni himalajski zrak. A zadnja resnejša ovira je bila za menoj, pot do vrha bi od tam naprej morala biti le še vprašanje časa".
Kako se je končal vzpon na Streho sveta 8.6.1924? Pozno popoldan tistega dne se naveza izčrpana vrača. Pod prvo stopnjo se je zgodilo ... Irvine je izgubil cepin (najdejo ga 9 let kasneje), naveza se razdvoji, vrv se pretrga, Mallory omahne ... Truplo je prvi odkril kitajski alpinist leta 1975, ponovno pa ga je našla v ta nemen organizirana odprava leta 1999. Položaj in lega najdenega trupla ter sledi krvi na njegovi obleki kažejo, da je prvi padec preživel in se je šele kasneje smrtno ponesrečil. In Irwine? Izgleda, da ga je pri sestopu ujela tema in je potem pri bivakiranju na 8400 zmrznil. Tam je sedel 36 let, ko ga je presenečen zagledal še en kitajski alpinist.

»Tatort Mount Everest: Der Fall Mallory«, Neue Fakten und Hintergründe, Jochen Hemmleb 272 strani, € 24,95, Založba Langen-Müller, München 2009, Bergsteiger, gore-ljudje.net (S.R.)

Alpe severnega morja

Sat, 02 Jan 2010 15:57:00 +0100

Jadranje med ledenimi gorami, raziskovanje in plezanje na otokih ob zahodni obali Grenlandije ... lahko tudi kot popotnica v leto 2010: imeti svoj "veliki" cilj, videti in doživeti nekaj posebnega!
Michele Maggioni and Daniele Bernasconi sta že leta 2006 prijadrala do Baffinovih otokov v polarnem krogu in tam preplezala pet novih smeri. Letos poleti sta se ponovno vkrcala na jadrnico Billy Bud in odplula do fjordov na zahodni obali Grenlandije, točneje do precej neznanega polotoka Qioge nasproti otoka Disko. "Kot Alpe, ki se zrcalijo v morju" sta opisala čudovito neraziskano pokrajino. "Vreme je bilo na najini strani, brez običajnega nadležnega mraza in vlažne megle. Lahko sva brez običajnih težkih oblačil jadrala med številnimi ledenimi gorami in jih občudovala".
Skupaj z Mario Christino Rapisardi, lastnico jadrnice Billy Bud sta na dveh bližnjih otokih v odličnem granitu preplezala dve novi smeri, obe na povsem čist način: Pavlova (6a, 11 raztežajev, 520 m, otok Adgap) in White Seagulls (5c, 10 raztežajev, 400 m, otok Qingussaq, rdeča smer na sliki levo, zelena je smer sestopa).
Za konec so se povzpeli še na 1831 metrov visok vrh, ki je bil prvič osvojen šele leta 1996. "Z vrha smo lahko opazovali neverjetno število čudovitih gora, ki spominjajo na Alpe" je bil navdušen Maggioni, "možnosti za nove smeri so izjemne ".
Alpinist.com (S.R.)

3x Khumbu ali Kje se lahko konča smer?

Sat, 02 Jan 2010 11:35:00 +0100

Več smeri namesto enega velikega cilja postaja trend modernih himalajskih odprav. Po slovenski trilogiji v Bagiratiju sedaj še italijanska v Nepalu, kjer so italijani "spornemu" vzponu dodali dve prvenstveni. "Fantom iz opere" spominja na najtežji mix v Les Droites.
Italijanska naveza je med 18. novembrom in 12. decembrom v nepalskem Khumbuju opravila tri prvenstvene vzpone. Prvemu v Hama Yomjuma sta v začetku decembra Bonino in Meli dodala 600 metrsko prvenstveno v Peak Khancha (5850 m): M’han dato 5 al modulo di misto … WI6 M7X A2). Trilogijo sta zaključila sredi decembra. The Phantom of the Opera sta plezala tri dni, težave v prostem plezanju so bile do 6b, mix je spominjal na najtežje v Les Droites (M6+), en raztežaj je bil tehničen (A1/A2).
Vrnimo se v november, ko so Italijani preplezali novo 1100 metrsko smer v Hama Yomjuma (5970m). Smer Ramri Keti (WI5+ M7 5a) so zaključili 100 m pod vrhom na polici pri skalni barieri, kar je botrovalo komentarjema na GL in ProMo blogu. Ne glede na to, da drugje (v tujih medijih) podobnih dvomov nismo zasledili, gre za zanimivo temo, ki ima vsaj dve plati. Ne da bi "navijali" za Italijane, da ne bo pomote! Na osnovi fotografije je težko soditi, ali gre za konec težav, ki bi opravičeval zaključek na tem mestu. Slutiti je, da se tam težave končajo oz. prekinejo, da je po polici možen obvoz levo ali desno. S stališča plezanja v Alpah in Dolomitih je to za plezalca konec vzpona. Je v Himalaji drugače, niso časi, ko je štel le vrh, minili celo na osemtisočakih?
Vrisana smer, ki se konča malo pod vrhom res bode v oči. Toda od daleč je težko soditi. Dokaj renomirana (?) naveza in relevantni (?) mediji (climbing.com, planetmountain.com) očitno niso videli problema. Bi ga morali? (S.R.)

Ledno plezanje na Otoku

Sat, 26 Dec 2009 19:56:00 +0100

Odlične razmere v decembru so med drugim botrovale tudi prvi ponovitvi najtežje zimske smeri v North Walesu - Cracking Up (IX,9). Padcev ne manjka, čeprav se varuje s cami in zatiči, na nogah pa dereze ...

Pri nas še vedno čakamo na led ali vsaj na sneg, povsod pa ni tako. V gorovju North Walesa na britanskem otočju je že ves december mogoče odlično plezati, pa naj gre za led, mix ali dry tooling. Res je, da je po tovrstni plezariji bolj znan škotski Ben Nevis, toda velško višavje je zaradi krajših smeri in dostopnosti vedno bolj priljubljeno. Iz DMM, ki je stacioniran v srcu tega zgodovinsko pomembnega področja, poročajo o super decembru ...

Andy Turner je kot prvi ponovil Cracking Up (IX,9) v Clogwyn Du. Gre za najtežjo zimsko smer v Walesu, znano smer, ki jo je leta 2006 prvi in do sedaj edini preplezal Nick Bullock. Zanimivo je poudarjanje, da gre za prvi vzpon brez padca (no falls ascent). Bullock je pri prvenstvenem vzponu doživel "nepozaben" padec, vendar je poskusil še enkrat, tokrat uspešno. No, pri prvem poskusu je poletel tudi Turner, vendar je naslednji dan kontinuirano potegnil od tal do vrha. Smer je previsna in dolga 45 metrov, »letna« ocena je E1 z dvema tehničnima mestoma. Turner je potrdil oceno. »Sicer me ni tako namučila kot lansko sezono Sassenah v Ben Nevisu, ki ima enako oceno. Toda Cracking Up je bolj napeta, predvsem pa lepša«.

Takoj nato je prvo ponovitev doživela še ena Bullockova smer letnik 2006, sosednja Traversity (VIII,8). Po nekaj (!) padcih je uspel Ian Parnell. Kako izgleda ledno plezanje na Otoku si lahko ogledate v videu prvenstvenega vzpona M8+ (plezalec Pete Harison, snemalec Jack Geldard). Dnevi so zanimivi in polni adrenalina, noči so dolge in mrzle. Zelo nazorno je slika Simona in Malcolma, ki med dvema plezalnima dnevoma nabirata moči v svojem kombiju. Tudi s pomočjo slivovke (le kje sta jo dobila?), ki jo imenujeta kar Slovenian Death Juice. In obenem, dodajata, da to ni redna praksa ... No, bolj pomembno je, kaj sta fanta preplezala. Vrnila sta se iz Škotske, kjer ste v Ben Nevisu ponovila Sidewinder (VII;8), nato pa še Messiah (VII,7) v Sothern Highlands.
S.R., www.dmmclimbing.com ,www.ianparnell.com

Ondra v Crescianu

Sat, 26 Dec 2009 19:53:00 +0100

Cresciano v Švici postaja pomembno balvansko središče. Začelo se je z Dreamtime-om Freda Nicola, Američan Dave Graham pa je leta 2006 dodal nekaj zanimivih problemov. Njegov najtežji nosi oceno 8C/C+ in je neponovljen tudi po obisku češkega "Harrya Potterja".

Adam Ondra je na flash preplezal Dave Grahamov problem Confessions (8B+) iz leta 2005. Problem je ponovilo kar nekaj plezalcev, med njimi tudi Daniel Woods. To je verjetno prvi flash potrjenega 8B+ problema.

Adam Ondra v Confessions 8B+

Ondra pravi, da Confessions-u ne bi smelu reči "trdna 8B+". Ondra je na 8a.nu zapisal: "Dobro, 8B+ flash se sliši čudovito, a se mi zdi lažja od 8B+. Vse je bilo preveč preprosto v primerjavi z The Dagger ali La Proue. Samo poskusil sem, brez pričakovanj in naenkrat sem bil na vrhu in se mi ni zdelo preveč težko. A ne rečem, da ne more biti 8B+, mogoče je bila moj stil ali nevem. Za flash The Vice sem se moral bolj potruditi."

Zanimivo je, da je Confessions skoraj vsak preplezal na drugačen način.

Julija je Ondra na flash preplezal dva problema v Južni Afriki ocenjena z 8B: The Vice in Armed Response. Prav tako je pravkar ponovil The Dagger (8B+) in Dreamtime (8B+) v Crescianu. Ni mu šlo le v neponovljenem Grahamovem problemu The Story of Two Worlds (8C/C+). M.R.

Nova smer v Patagoniji

Sat, 26 Dec 2009 19:50:00 +0100

Italijansko-švicarska naveza Simon Gietl in Roger Schäli sta v Patagoniji preplezala težko novo smer. V vzhodni steni Aguja Poincenot (3002 m) sta v štirih dneh, med 14. in 17. novembrom, v alpskem stilu v zimskih razmerah potegnila Fühl dich stark, aber nicht unsterblich in ocenila 6c A3+ M5. Za ključni 20 metrski raztežaj sta potrebovala celih 15 ur.

Gietl in Schäli sta prvenstvenemu vzponu dodala še Kalifornijsko smer v Fitz Royu.
Švicar Shalli je postan znan, ko je letos poleti z Robertom Jasperjem prosto preplezal Japonsko v Eigerju.

S.R., climbing.com

Strongman v plezalkah

Tue, 22 Dec 2009 13:06:00 +0100

Grega, ko človek tvojih dimenzij zavije v trgovino s plezalno opremo, bi človek najprej pomislil, da gre za pomoto?
Magnezij je v mojem ekstremnem športu nepogrešljiv pripomoček, saj ga rabim pri vsaki disciplini, na tekmi in na treningu. V trgovini s plezalno opremo dobim najboljšega. Mora ostati na rokah in imeti dobro oprijemljivost.
Kje ga gre največ? Kolikor vem, se ne mažeš le po rokah ...
Največ ga uporabljam pri nošnji 150 kilogramskih kovčkov, pri prevračanju 520 kg težke gume in pri dvigovanju železnega 130 kg težkega hloda nad glavo. Tu se z magnezijo namažem tudi spredaj po majici. Podobno kot pri prenašanju 420 kg težkega bremena, kjer se namažem po ramenih.
Je magnezij vsa "oprema", ki jo potrebuješ, da premakneš tovornjak?
Uporabljam tudi plezalne čevlje, saj se je potrebno čim bolj oprijeti asfalta. Zelo pomembno je, da so podplati mehki, da se lahko odrivam s prsti. Še posebej pri štartu, kjer moraš biti zelo eksploziven. Na makadamu pa si pomagam z derezami. Sicer imam pri vseh disciplinah na nogah vedno pohodniške čevlje, običajni športni copati ne bi zdržali obremenitev.
Vleka tovornjaka je najbolj atraktivna, a le ena izmed 10 disciplin v tekmovanju za najmočnejšega Slovenca, ki se uradno imenuje po Martinu Krpanu. Račja hoja, Sokolov krog, Vlečenje kobile iz hleva ... So discipline tudi tako zanimive kot zvenijo imena?
Krpanove discipline niso več tako zanimive kot Strongmanove, ki se danes odvijajo po svetu. Le-te so bolj atraktivne, izpopolnjene in težje. Recimo: šest betonskih krogel (120 -190 kg) je treba postaviti na 130 cm podest, 130 kg železni hlod čimvečkrat dvigniti v 90 sekundah, dvig 80 kg težke ročke nad glavo z eno roko, vleka minimalno 16 tonskega kamiona 20 metrov v čim krajšem času, ...
Globalizacija torej tudi v vaši branži, namesto Martina Krpana sedaj Strongman. Letos si dobil licenco za organizacijo Strongmana v Sloveniji.
Tako je, pripravljam tri tekme v naslednjem letu.
Kaj je tvoja specialnost, kje si najmočnejši?
Moje najljubše discipline so vleka kamiona, dvigovanje betonskih krogel in prenašanje 150 kg kovčkov.
Si 3-kratni Martin Krpan (slovenski prvak 2005, 07, 08), najmočnejši Avstrijec 2008, najmočnejši Madžar (ekipno) 2008. Letos si osvojil 5. mesto v Evropi in 21. mesto na svetovnem prvenstvu World Strongman Champion League. Kateri rezultat ti največ pomeni?
Zmaga na tekmovanju za Najmočnejšega Avstrijca je moj največji uspeh, konkurenca je tu najhujša.
Se domače tekme lahko primerjajo s svetovnimi?
V Sloveniji so teže na tekmah 30% nižje, kot v svetu. Tam so tudi tekmovalci močnejši, težji in večji.
Kakšna druščina ste tekmovalci, koliko je resnosti in koliko zabave v tem športu?
Z večino tekmovalcev smo v dobrih odnosih, si pomagamao med seboj in drug drugemu svetujemo, kako čim lažje izpeljati disciplino. Za praznike si voščimo vse dobro, smo v kontaktih tudi po mailih in facebooku. Po vsaki tekmi gremo na after party, zabavamo se tudi med vajami.
Kako treniraš?
Treniram petkrat na teden v fitnesu in z rekviziti, ki jih imam posebej izdelane za strongman discipline. Treniram tehniko in hitrost. Imam tudi svoj fitnes center in poligon.
Kako pridobiš toliko mišic, kakšna je tvoja prehrana?
Veliko je odrekanja, to verjetno ve vsak vrhunski športnik. Pojesti je treba ogromno hrane. Na prvem mestu je meso, obvezno en kilogram na dan.
Torej ti tvoja izobrazba še kako prav pride?
Res je, po poklicu sem mesar in biftek, ki je redno na jedilnem listu (pol kilograma na dan), si pripravljam izključno sam.
Glede na precej nenaravne gibe lahko kaj »poči« v hrbtu. Kako je s poškodbami?
Ja, potrebno je paziti, saj gre hitro kakšna mišica v cvet. Hrbet je potrebno non stop krepiti z vajami za križ. Pomembni so dodatki k prehrani, kot so vitamini, minerali, proteini, aminokisline, regeneratorji mišic in sklepov, dodatki za moč. Brez tega enostavno ni moč dvigovati takih bremen.
Imaš svoj fitnes, kjer si tudi osebni trener. Si specializiran za oblikovanje orjaških teles?
Po želji. Dekleta pri meni zagotovo shujšajo ...
Hodiš kaj v hribe?
Zadnje tri leta nisem bil prav veliko v hribih, vzponov pa bi se kar nabralo, saj za eksplozivnost redno delam kratke 30 metrske šprinte v klanec. Sicer pa grem rad v hribe, večinoma sam, za motivacijo in relaksacijo.
Kaj pa plezanje, si že poizkusil?
Plezal sem na steni v Bohinjski Beli. Bi pa z veseljem šel kam višje, to me je vedno zanimalo. Le padcev me je malo strah, ne vem, če bi klini zdržali mojih 150 kilogramov, ha, ha ...
Fotografije: Arhiv Stegnar ProMo intervju: Prvih enajst S.R.

Neanderthal 9b

Sun, 20 Dec 2009 21:17:00 +0100

Chris Sharma je preplezal Neanderthal (9b) v Santa Linyi, Španija. Ta 40 metrska smer se začne z 20 metrskim obvozom v desno (8a) do počitka brez rok. Nato je 10 metrov težavnosti 9a do "detajla". Luknjica za dva prsta do težkega dinamca, sledi več boulderskih problemov, brez počitka in izstop čez rob. Chrisa v poskušanju smeri lahko vidite v Big Up-ovem Dosage 5 (trailer). Smer je prav tako poskusil Tomas Mrazek med svojim nedavnim izletom v Santa Linyo.
Chris je na tej neverjetni liniji delal dve leti. Zdaj nadaljuje z drugim 9b projektom First round, First minute v Margalef.

Na svojem prana blogu je zapisal: “Neanderthal, 50 metrski projekt 9b+. Zanimivo je, da bila smer z direktnim začetkom, brez počitka brez rok, verjetno 9c!”

Pregled vseh 9b vzponov (tudi 9a). M.R.

Čisto je lepo

Sun, 20 Dec 2009 21:04:00 +0100

Plezanje mimo svedrovcev je navdušilo tudi Nemce. Kdaj lahko prvi omembe vreden clean vzpon pričakujemo tudi pri nas? Katera smer tam okoli 8a bi bila prava?
Novice iz Anglije in ZDA o čistih ponovitvah navrtanih smeri vedno bolj navdihujejo tudi osrednjo Evropo. Prav tu je (bila) filozofija vrtanja najbolj zakoreninjena. Potem ko je 23 letni Johannes Ernst občutil angleški zrak in etiko, se je s prijateljem Felixom Lehmanom lotil podobnega odkrivanja v domačem Pfalzu v Nemčiji. S sprotnim nameščanjem varovanja v naravne razčlembe sta ponovila Teufelskralle (7c+) in Meisterjäger (8a). Svedrovce v smeri sta seveda ignorirala in plezala mimo njih. Morda bi koga lahko motilo predhodno študiranje gibov in nameščanja varovanja - prav s pomočjo svedrovcev! No, tudi tak način je korak do "popolnega" vzpona - "on sight and clean".
Omenjeni smeri sicer nista med najtežjimi čistimi ponovitvami. Če upoštevamo zgolj oceno, ki pa ni edino merilo "clean" vzponov, so na vrhu Path 8b+ v Kanadi, Monkey Face 8b, Greenspit 8b in Prosthetics 8b. Seveda na tem mestu govorimo le o prostih ponovitvah že navrtanih smereh.
S.R., klettern.de

Klub 9a in Klub 9b

Mon, 14 Dec 2009 21:37:00 +0100

Leto se izteka, tekmovalni plezalci so zaključili še eno sezono, medalje so razdeljene, ve se, kdo je kdo. Kakšna pa so razmerja med plezalci v skali? Jasno je, tu šteje le 9a ali več. O tem smo pisali v članku 12 stopnja in najtežje smeri nasvetu . Francozi pa so pripravili pregled vseh plezalcev, ki so preplezali vsaj eno smer, ki diši po tej težavnosti, torej 8c+/9a ali več. Več kot 150 plezalcem je to že uspelo. Prav zaradi velikega števila pregled ni najbolj zanesljiv. Veliko smeri še nima potrjene ocene ali pa so navedbe razlikujejo. In kar najbolj bode v oči: upoštevane so različne variante iste smer. Dani Andrada ima tako kar 5 variant ene smeri, ena se razlikuje zgolj v sedečem štartu! Steve McClure je tako prvič slišal, da je preplezal deset smeri 9a: "Do sedaj sem mislil, da sem jih le pet". In kje so naši? Matej Sova je s petimi domačimi smermi (Mišja peč, Osp) kar solidno "uvrščen".

Poglejmo vrh lestvice iz Kluba 9a - tiste, ki imajo za sabo več kot 10 smeri z oceno 8c+/9a ali več. Sedem jih je: Adam Ondra 41, Dani Andrada 33, Chris Sharma 21, Ramon Julien 21, Patxi Usobiaga 19, David Graham 16, Edu Marin 11. Celotno lestvico si lahko ogledate tu. Veliko bolj je "pregleden" Klub 9b:
Chris Sharma, 3: Es Pontas 9b (Mega Arch, Mallorca), Jumbo Love 9b (Clark Mountain, ZDA, slika levo), Golpe de Estado 9b (Siurana, Španija)
Dani Andrada, 2: Ali Hulk Sit Start* Extension 9b (slika levo), Delinsuente Natural 9b (obe Rodellar, Španija) *sedeči štart!
Fred Rouhling, 1: Akira 9b (Vilhoneur, Francija)
Adam Ondra, 1: Marina Superstar 9a+/9b (Domusnovas, Sardinija)

Še ena lestvica je zanimiva. Letošnje leto so pravi "boom" naredili veterani, zato poglejmo, kako so po letih razvrščeni in katero 9a so preplezali:
52 let - Steve Haston, 9a Descente Lolita
50 let - Mauritzio "Manolo" Zanolla, 9a Eternit
45 let - Arthur Kubista, 9a+ Der Lange Atem
42 let - Francois Nicole, 9a Amazonie
40 let - Yuji Hirayama, 9a The Fifth Element
S.R., 8a.nu

Outdry rokavice, nova tehnologija

Sun, 13 Dec 2009 13:50:00 +0100

''Imel sem OutDry izkušnjo na Antarktiki, za katero sem mnenja, da bo cenjena. Na poti s smučanja smo se odločili, da seboj vzamemo nekaj ledu, ki ga bomo porabili za koktajle zvečer. Saj veste, harmonija, dvanajst let star Scotch ohlajen z ledom izpred tisočih. Prijatelji so se s cepini trudili potegniti kose z vode, jaz pa optimistično segel vanjo in potegnil ven primerno veliko ledeno kocko. Ostali, osem jih je bilo, niso verjeli dokler niso rokavic poskusili sami. Bile so suhe in tople. Suhe po celodnevnem smučanju, potem ko sem jih namočil v zaledenelo morje in v njih držal kos ledu od katerega je teklo. Hvala za odlične produkte.''
Prednosti membrane OutDry so najbolj hvalevredne predvsem pri uporabi v obutvi in rokavicah. Do sedaj znan način vstavljanja PU membrane je zapleten, problem je spajanje pri šivih pa naj gre za leplenje ali varenje. PU membrana (---tex) je sicer najbolj uporabljana, ima pa par slabosti, ki jih ne gre zanemariti. Prva in tudi glavna slabost je njeno odstopanje od zunanjega tekstila, t.i. nespojenost. Na vsak kos zunanjega sloja tkanine(usnje, tekstil) je zato potrebno PU membrano posebej pritrditi. Pri taki obdelavi pride do potrebe po šivanju. Pri spojih, lepljenih ali šivanih, vlaga ne prehaja na zunanjo plast in stvar ne ''diha''. Med vrhnjo plastjo(npr. usnje) in membrano ostaja prostor, ki ga zaradi prepustnosti prve prej ali slej napolni voda. Ta, ujeta med obema plastema, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje, pritisk na membrano se poveča in voda prej ali slej preide v notranjost.
Bistvena prednost OutDry membrane je enotnost z zunanjim slojem (usnje, tekstil). Najprej je narejena zunanja školjka (tekstila, usnja) z vsemi šivi, šele potem se na notranjo stran s pomočjo toplote pritrdi membrano. Izparevanje vlage je boljše, ker ni nobenih spojev, ki bi zmanjševali prepustnost vlage. Ni prostora za vodo med plastmi, pritisk vode na OutDry je nižji, voda ne prehaja v notranjost.
Mountain Hardwear je glavni partner Outdry-a na področju rokavic: Mountain Hardwear Hydra, Mountain Hardwear Guajillo M.M.

Craftov olimpijski dres

Sat, 12 Dec 2009 13:09:00 +0100

Na osnovi dolgoletnega sodelovanja med Craftom in švedsko nordijsko reprezentanco je sedaj tu nov olimpijski dres. Z njim gredo Švedi na čelu s Charlotte Kalla odločno in odkrito po olimpijske medalje v Vancouver 2010.
Značilnosti dresa za tek na smučeh Craft Race:
* visoka elastičnost
* nizka teža
* maksimalno izparevanje
* najboljša aerodinamika
* odlična regulacija temperature

Le Grave in Mountain Hardwear

Sat, 12 Dec 2009 12:22:00 +0100

Le Grave je eno najbolj razburljivih smučišč, sinonim za off piste in zbirališče freeriderjev iz vsega sveta. Nahaja se v La Meije v francoskih Alpah, kjer je tudi veliko možnosti za ledno plezanje. Gondola v manj kot pol ure potegne do Col des Ruillans na višini 3200 metrov, od tu dve žičnici nadaljujeta do 3550 metrov. Navzdol vodita le dve markirani progi, vse ostalo je "free", 2150 višinskih metrov spustov po nedotaknjenih in divjih strminah. "Made for a reason", narejeno z razlogom! Velja tako za Le Grave kot za Mountain Hardwear. Ekipa, ki skrbi za žičnice in smučišča v Le Grave, je za partnerja v teh zahtevnih pogojih izbrala prav Mountain Hardwear. Mountain Hardwear Freeride Collection: Kramer Jacket, Syncro Ski Jacket, Monkey Jacket, Syncro Pants, Outdray, Wayback, ...

Snowpulse - airbag, ki ščiti tudi glavo in vrat

Mon, 07 Dec 2009 13:39:00 +0100

Snowpulse nahrbtniki: 15, 30 in 45 litrov
Plazovi so poleg zdrsov največji faktor tveganja pri zimskih obiskih gora, še posebej so jim izpostavljeni turni smučarji. Razvoj opreme v to smer se je začel z lavinskimi žolnami, ki pa imajo kljub velikemu napredku dve veliki slabosti: ne delujejo preventivno in učinkovite so zgolj v skupini, skupaj z dodatno opremo. Pojav airbagov oz. zračnih blazin prav gotovo pomeni revolucionarno rešitev. Še posebej to velja za t.i. "drugo" verzijo zračnih blazin, ki jih je predstavil švicarski Snowpulse. Gre za to, da ima blazina dodatno zaščito za glavo in vrat, s čimer se dramatično povečuje možnost preživetja v plazu. Poglejmo po vrsti bistvene prednosti airbaga Snowpulse, ji je sicer na voljo v treh različnih nahrbtnikih (15, 30, 45 litrov):
1. Prva in najpomembnejša prednost je, da telo in še posebej glava ostajajata na površju, torej sta zaščiteni pred mehanskimi poškodbami.
2. Zračni blazini sta dobro vidni v plazovini.
3. Aktiviranje je enostavno, odzivnost hitra.
4. Uporabnost nahrbtnika ni manjša zaradi dodanega airbaga, teža je še sprejemljiva.
5. Zelo pomembno je, da se po sprožitvi bombice lahko napolnijo, za to je poskrbljeno pri prodajalcu.

Dr.Iztok Tomazin, reševalec letalec in predstavnik Slovenije v IKAR: "Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje, počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.
Uporaba plazovne zračne blazine je najboljša izbira med vsemi posamičnimi pripomočki za varstvo pred plazovi. Tako je uradno stališče IKAR in moje osebno stališče. Zračna blazina precej zmanjša možnost, da nas plaz zasuje, če pa se to že zgodi, je stopnja preživetja največja. Korak naprej in pomembna prednost so zračne blazine z dodatno zaščito za glavo in vrat (Snowpulse). Prav pri teh modelih je bila tudi zanesljivost sprožitve po znanih podatkih 100%. Sicer je bilo zadnjo zimo v evropskih gorah registriranih 10 primerov, ko se blazina ni sprožila.
Verjetnost preživetja se poveča s kombinirano uporabo zračne blazine in lavinske žolne. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi." Več: ProMo intervju z dr.Tomazinom. Snowpulse
Snowpulse nahrbtniki: 15, 30 in 45 litrov

Gecko - kože, ki držijo brez lepila

Sun, 06 Dec 2009 18:43:00 +0100

GECKO - svetovna novost in patent! Kože oz. psi za turno smuko, ki držijo brez lepila! Delujejo na podlagi adhezije, molekularne privlačnosti med različnimi snovmi. Prednosti so številne:
- odličen stik s smučko na osnovi molekularne adhezije
- hitra montaža in demontaža
- enostavno shranjevanje (kože se ne zlepijo skupaj, vmesna folija ni potrebna, ni zoprnega razdvajanja obeh zlepljenih kož.)
- ni ostanka lepila na smučeh
- kože so 30% lažje od običajnih, ker na njih ni plasti lepila
- obnavljanje in ponovni nanos lepila ni potreben, stroški za lepilo, odstranjevalec, .. odpadejo
- enostavna obnova ploskve s čiščenjem ploskve
- enostavno čiščenje s toplo vodo
- obstojnost +250 do -70 st.C
- visoka vodoodbojnost zagotavlja, da se tudi zunanja plast moherja ne napije vode in da se ne nabira cokla
                   - dolga življenska doba
                  - kože so okolju prijazen proizvod, brez kemičnih dodatkov
            Kože so na voljo za vse radije, razrez točno po smučki (v trgovini)
              G E C K O

Montrail Masochist - tekaški copat leta v ZDA in VB

Sun, 06 Dec 2009 15:20:00 +0100

Mountrail Mountain Masochist je off road tekaški copat leta! Ameriški Outside Magazine ga je nagradil z Year Award, angleški Trail Magazine pa z Best value.

Lisa Jhung iz Outside Magazine je imela ekipo tridesetih preizkuševalcev, ki so testirali okoli 30 offroad tekaških čevljev, na različnem terenu in z različnim načinom teka. Masochist je bil čevelj po katerem so posegli najpogosteje, kar je bil prvi pokazatelj. Je lahek, "hiter" in ima dovolj udobja in stopalne zašcite za zahtevne terene in različne načine teka.
"Masochist je naš najljubši čevelj za offroad tek v tem letu," je dejal Buyer's Guide, izvršni urednik Trail Magazine Justin Nyberg.

Oba modela Masochist z Goretex (moški in ženski) v trgovini ProMontana.

Mountain Masochist, moški.

Mountain Masochist, ženski.

Plezanje je v Kranju doma

Sat, 05 Dec 2009 19:05:00 +0100

V Kranju se je ta vikend končala sezona v tekmovalnem športnem plezanju. Plezalni dnevi Kranja ali PDK postajajo več kot zgolj tekma, pdk je dogodek z dodano vrednostjo. Pogovarjali smo se z vodjo tekmovanj in načelnikom AO Kranj Matevžem Vučerjem.

Matevž, kako bi ocenil PDK 2009?
S prireditvijo kot celoto smo organizatorji zelo zadovoljni, saj je vse potekalo brez večjih problemov, tudi s tekmovalnega vidika. Predvsem sem izredno vesel, da nam je uspelo v eni prireditvi izpeljati finale težavnosti in balvanov ter da smo poleg tega lahko precej ponudili tudi obiskovalcem, ne samo tekmovalcem. Če bi moral oceniti z eno besedo: edinstveno!
Prav skupna organizacija težavnosti in balvanov se je zgodila prvič pri nas. Nekateri niso verjeli, da vam bo uspelo … Mi smo ves čas verjeli, da nam bo uspelo, vprašanje je bilo le, ali nam bo uspelo tako, kot smo si zamislili. Ideja o skupnem finalu balvanov in težavnosti nam je bila zelo všeč in seveda smo bili takoj za. Vsi smo se zavedali, da je tako velik projekt kar precejšen zalogaj, a ker nam entuziazma in idej ne manjka, smo zadevo ob pomoči Komisije za športno plezanje in seveda nepogrešljivih članov AO Kranj izpeljali tako kot je treba.
Za tiste, ki se tekme niso ogledali – kateri so bili vrhunci dogodka?Zagotovo lahko rečem, da je bil za marsikoga vrhunec že sam obisk prireditve, saj je bila celotna podoba dvorane, kjer se je vse dogajalo, nekaj posebnega. Sicer pa je bilo vrhuncev več. Prvi je bil sobotno predavanje Martine Čufar ter takoj za tem finale članic in članov v težavnosti. V nedeljo je bilo podobno, popoldan predvajanje filma Chalk&Chocolate o Nataliji Gros, kateremu je sledil spektakularni finale članic in
članov v balvanskem plezanju, ki sta ga popestrila DJ-a na
vrhu balvana ter osvetlitev balvana z živimi barvami. Vsekakor pa je bil nedeljski finale največji dogodek celotne, trodnevne prireditve.
Kolikor vem je le v Kranju moč videti jumbo plakate, citylighte, WC plakate..., ki oglašujejo tekmo v športnem plezanju. Kako vam to uspe? Prve priprave na prireditev so stekle že maja letos, z bolj intenzivnim delom pa smo začeli septembra. Ves ta čas smo iskali tudi možnosti za oglaševanje, med drugim tudi zgoraj omenjene jumbo plakate in podobno. Tu nam veliko uslugo dela medijski sponzor Europlakat, ki je z nami že od prvih Plezalnih dnevov Kranja 2006. Letos smo pridobili tudi sponzorja Fini oglasi, ki so nam omogočili olgaševanje z WC plakati. Poleg tega smo letos imeli nekoliko boljši PR, ki je redno in sproti obveščal vse medije, na žalost pa očitno športno plezanje ostaja nezanimiv šport za televizijske hiše, tudi za našo nacionalno TV, ki niti ni poročala, kdo je osvojil naslov državnega prvaka.
Kako številčna je bila vaša ekipa? Ožja organizacijska ekipa šteje devet članov, sicer pa nam je pri izvedbi balvanske tekme pomagala Komisija za športno plezanje. Seveda pa prireditve ne bi bilo brez članov našega odseka, ki so nesebično priskočili na pomoč in na prireditvi tri dni neutrudno pomagali. Teh pa je bilo kar precej, groba ocena bi bila blizu 60 ljudi.
Letos ste bili deležni tudi nekaj kritik. Odpovedali ste glavni vzporedni dogodek v soboto zvečer. Zakaj? Če misliš na zabavo po tekmi, moram reči, da očitno tisti, ki so podali kritiko, niso bili točno obveščeni. Zabava s skupino Kose se je namreč odvila po prireditvi v nedeljo. Zdelo se nam je namreč nekoliko nesmiselno, da bi zabavo priredili v soboto, saj je večino tekmovalk in tekmovalcev čakal nastop še v nedeljo.
PDK 2010? Zaenkrat smo z mislimi še v ravnokar izpeljanih PDK, se pa seveda že porajajo ideje in vizije za prihodnje, 5. PDK. Vsekakor bomo poizkušali zopet pridobiti organizacijo finala v balvanih in težavnosti, tako kot letos. Predvsem pa je naša želja, da bi bil obisk prireditve večji. Tu ne mislim samo na PDK, tudi vseh ostalih tekem za državno prvenstvo bi se lahko ljudje (gledalci) bolj udeleževali, saj je ta šport zanimiv predvsem v živo. Seveda pa je odveč poudariti, da bi se spodobilo, če bi bil vsaj zaključek državnega prvenstva medijsko nekoliko bolje pokrit.
Več: pdk, rezultati Kranj, fotogalerija

Veliko je precenjenih smeri

Sat, 05 Dec 2009 14:56:00 +0100

Stevie Haston je Valle dell'Orco na severu Italije obiskal z eno samo mislijo: preplezati Greenspit. O tej poči je bilo že veliko napisanega, lani jo je ponovil Belgijec Nicolas Favresse, letos pa britanski plezalec Tom Randall.

"Vpel sem prvih nekaj camov za (ženo) Laurence (Stevie je nato splezal nazaj, prvi del smeri je relativno lahek). Poskusila je in namestila še dva cama. Nato sem bil na vrsti jaz. Smer sem preplezal brez divjih "dinamcov" in na koncu skoraj zamočil. Gre za flash, ker sem videl video in varoval Laurence, a po pravici povedano, nobena od teh stvari mi ni pomagala. Moral sem premakniti enega od Laurenceninih camov in ignorirati vse razen mojega instinkta."

Čeprav bi lahko Stevieju dali prav, da mu ni bilo nič laže kot v onsight vzponu, mu nekateri ne priznajo niti trad flash vzpona, ker je v smeri že imel štiri came. Na 8a.nu so objavili celo anketo, na climbing.com govorijo zgolj o najhitrejšem vzponu. Ne glede na to, Stevie je pokazal kako se pleza poči in ob tem še znižal oceno Greenspita na 8b.

"Dedek" Stevie Haston ima za sabo impresivno leto. Lani je preplezal svojo prvo 8c+, letos pa prvo 9a, Descente Lolitta v Grotte de Sabart, Ariege. Prav tako je preplezal krušljivo Bam, Bam (E8 6b). Stevie ni tujec v težkih počeh, niti v širokih offwidhts. Ponovil je ameriške klasike kot je Belly Full of Bad Berries (5.13a) v Utahu. Prav tako je preplezal Thai Boxing v Chamonixu, kjer je sicer dvignil oceno iz 7b na 7c, kasneje pa so jo francoski vodniki navrtali in oceno povišali na 8b+. Zgleda, da ocene modernega športnega plezanja ne veljajo za poči...

Mick: Ali ponavadi plezaš to stopnjo na pogled? Stevie: Prekleto ne, Mick. Če plezam dobro, brez napak, včasih sightam 8a. Želja in lakota sta ključ in imata veliko s plezanjem na pogled. Imam veliko izkušenj v počeh in mislil sem, da se lahko dobro odrežem in sem se.

Mick: Kako težko je bilo? Stevie: Po mojem mnenju, čeprav je težko reči po samo enem poskusu, so težave maksimalno 8b. Poklopilo se je kar dobro, čeprav so bile moje dlani prevelike. Poč bi ocenil 7b/c s težkim gibom V8. Malo na moč, a nič zares težkega.

Mick: Poznaš težje poči kot Greenspit? Stevie: Ja, vse, ki v njih nisem uspel. Ne maram ozkih poči, najraje imam od 10 do 20 centimetrske, a prav te so lahko najtežje. A verjetno najbolj uživantske. Najtežja poč kar sem jih preplezal je Sans Liberty 8b+, mogoče je precenjena. Danes je veliko precenjenih smeri tod okoli.

Mick:: Kdo so po tvojem mnenju najboljši plezalci v počeh? Stevie: Peter Croft, Yuji Hirayama, Alex Honnold in nekaj nepoznanih bojevnikov.

Celoten intervju in slika na ukclimbing, dmm

Hama Jomjuma (5970 m)

Sat, 05 Dec 2009 11:53:00 +0100

Lepa prvenstvena smer nad dolino Khumbu na poti proti Everestu: Ramri Keti (1100m, WI5+/M7/5a). Zaradi nahrbtnika, ki je poletel čez steno, ostali brez vrha.

Hama Jomjuma je eden izmed številnih vrhov v dolini Khumbu, ki se iz Lukle vleče proti Everestu. V njegovi severni steni so med 20 in 22 novembrom Italijani Enrico Bonino, Nicolas Meli in Francesco Cantù preplezali prvenstveno smer, ki poteka po seriji lepih koluarjev in je zelo verjetno prvi vzpon v steni. Težave so bile 5+ v ledu, M7 mix in 5a v skali.Smer so zaključili na robu strmega dela stene 100 metrov pod vrhom, potem ko je Boninov nahrbtnik poletel čez 1000 metrsko steno in niso želeli tvegati še enega bivaka z nepopolno opremo. Sestopili so po vrveh. (planetmountain.com=

Kitajci prihajajo

Tue, 01 Dec 2009 20:30:00 +0100

Po prvenstvenem vzponu Rusov v SZ steni Sigunianga (6250 m) sedaj še prvenstvena v J steni. Mlada kitajska alpinista sta 1120 metrov visoko smer z imenom Free Spirit ocenila z VI, A3+, M4.

Šesttisočak Siguniang v kitajskem Sečuanu je to jesen priljubljena tarča azijskih plezalcev. Po vzponu ruske naveze v SZ steni sedaj še novica iz južne stene. Mlada kitajska alpinista Yan Dongdong in Zhou Peng sta 1120 metrov visoko smer imenovala The Free Spirits in ocenila z VI AI3+ M4. Za vzpon v alpskem stilu z minimalno opreme sta potrebovala dva dni. Sestopila sta po isti smeri že v poslabšanju vremena v dnevu in pol.

Oba Kitajca sta neuspešno poskušala že dvakrat, podobno so se končali poskusi drugih alpinistov pred njima. Uspešen vzpon sta začela 23. novembra z bivakom na robu ledenika tik pod vstopm. Prvi dan sta preplezala 600 metrov, pri čemer sta se varovala le tri skalne raztežaje. Prvič sta bivakirala sede na višini 5700 m. Do vrha je sledilo mešano plezanje v ledu in skali, južni vrh Sigunianga sta osegla 25. novembra ob šestih popoldan.

climbing.co, emg.com.cn

Nepreplezani vrhovi v Tibetu

Sat, 28 Nov 2009 18:01:00 +0100

Znani japonski raziskovalec Tamotsu Nakamura že od leta 1990 sistematično raziskuje gore V Tibeta in JZ Kitajske, tudi po dvakrat letno. Sedaj se je vrnil iz še ene svoje poti po neodkritih predelih tega dela našega planeta. V petih tednih je prepotoval 4800 km od Lhase in nazaj po območju Nyainqentanglha in Kangri Garpo. Kljub ostri kontroli tujih obiskovalcev mu je med drugim uspelo fotografirati dolino, ki jo tuje oči še niso videle. Prinesel pa je tudi atraktivne posnetke številnih še nepreplezanih vrhov.

Več fotografij na climbing.com

250 tonski balvan v dnevni sobi

Sat, 28 Nov 2009 12:11:00 +0100

Že v mladosti je sanjal o hiši zgrajeni okoli skale. John Carson, gradbinec ki se sicer ukvarja z nepremičninami, si je za uresničitev ideje, ogledal kar 75 parcel. Balvan (v višino meri dva in pol metra, slabih sedem metrov pa ga najdemo pod zemljo) okoli katerega je kasneje nastal dom, tehta kar 250 ton. Zanimivi so bili napotki g. Carsona izdani posredniku:' 'Želim nekaj masivnega, v velikosti tramvaja, nekaj bistveno večjega od tega, kar se smatra za primerno.'' Zaradi lege balvana je hiša zgrajena v dveh nadstropjih. Da se odprtost oz. zračnost hiše ne zgubi, je večina v steklu in bakru, tudi streha.

“There’s just something inviting about being able to rub against nature in your living room.” John Carson
www.prana.com

Ko gre boulderaš v hribe ...

Tue, 24 Nov 2009 22:08:00 +0100

Kilian Fischhuber (Edelrid, Vaude), štirikratni zmagovalec SP v boulderingu, je ponovil Cesarjeva nova oblačila (8b+, 250 m) v Wilder Kaiserju. Avstrijec Fischhuber je znan po svoji prevladi v balvanskem plezanju in je zmagovalec večine zadnjih svetovnih pokalov (2005, 2007, 2008, 2009). Kar nekoliko presenetljiva je zato novica, da je zavil v hribe in se lotil dolge smeri v Fleischbanku v Wilder Kaiserju. Smer "Des Kaisers neue Kleider" je leta 1994 prvi preplezal Stefan Glowach. Zanimivo, istega leta sta nastali tudi drugi dve znani in težki dolgi smeri: End of silence v Feuerhornu (Thomas Huber) in Silbergeier v Rätikonu (Beat Kammerlander). JV stena Fleischbanka v Wilder Kaiserju spada med velike klasične stene, v njej je bila preplezana prva alpska sedmica - Pumprisse (Reihard Karl).
Fischhuber je smer prvič poskusil leta 2008 in ga je tako očarala, da je mislil nanjo celo v tako čudovitem okolju, kot je južnoafriški boulderaški raj Rocklands. Po 7 dnevnem delu je 28. septembra 2009 uspel, čeprav je dolgo dvomil vase. "V ključnem, osmem raztežaju so me grabili krči že od drugega sistema dalje" je povedal Kilian, "na vrhu pa sem se počutil - cesarsko." Le kako bi se počutil drugače?

Des Kaisers neue Kleider, ocena po raztežajih (250m, 9 raztežajev): 7a,7c,8b,7b+,8b+,8a,6b,8b+,6c.
planetmountain.com, edelrid.de

D.Karničar: Sinji slap je freeride scena

Fri, 20 Nov 2009 19:57:00 +0100

Davo, kaj je smisel smučanja v gorah? Pogosto imamo priložnost videti freeride filme s skoki čez več desetmetrske stene, vijuganje pri polni hitrosti in, na drugi strani, utrujenega alpinističnega smučarja, ki nerodno poskakuje ali bočno drsi navzdol. Gre za isto stvar?
Smisel smučanja je peljati, kar ponuja zasnežena pokrajina. Freeride je zelo atraktivna oblika smučanja izven urejenih smučišč, kjer je dovolj pršiča, z zgolj nekaj sto metrov višinske razlike. Lahko pristopimo s helikopterjem ali naokrog. Tudi sam rad vriskam v pršiču, vendar me nekaj minutno uživanje ne izpolni. Nerodno pa poskakujejo tisti, ki so nevešči zahtevnosti situacije in imajo nezadostno tehnično znanje.

Smučanje ali alpinizem v domačih strminah?

Na Youtube lahko videmo video smučanja po smeri Fritsch-Lindenbach v Grintovcu, ki ste ga z avtorji označili za najbolj strmega in ekstremnega v Evropi. Nekateri komentarji so kar "sočni". Verjetno ne gre za hude poznavalce, a roko na srce, zavojev je bilo bolj malo. Je smiselno siliti s smučmi v tako strmino?
Prihajam iz hribov in na smučanje gledam kot na alpinizem. Tako kot je smer treba preplezati, jo je treba tudi presmučati. Držim se načela, da to storim brez pomagal: cepina ali vrvi. To je zame psihična potrditev, da si upam.

Je kdo, ki bi to smer tekoče presmučal? Freeriderji vozijo vedno daljše odseke, ne gre več le za en skok in kup pršiča.
To ni smer za freeride, preveč je ostrih prehodov, robov. Hitrost je tu nevarna.

Katero je pravzaprav tvoje najboljše smučanje? Mislim kompleksno, vključujoč zahtevnost višino, stil?
»Naj« smučarija? Za opazovalčevo oko ali akterje, po lagodni ali doživljajski plati? Za razmazane in nastopaške fantine ali z vidika gorništva? Moja »naj« smučarija je Denali, 4000 m višinske razlike, težkega za vzorec, ostalo užitki na različnih strukturah snega.

Everest 2000. Veliko dal in tudi kaj vzel.

In nasploh? Kako bi primerjal svoj pristop oz. način smučanja z velikimi klasiki ekstremnega smučanja, kot so Silvane Sudan, Jean Marc Boivin, mogoče Hans Kammerlander?
Zelo težko ocenim, razmere so spremenljive, poročanje velikokrat tendenciozno. Za območje Himalaje sem podobno vprašanje namenil g. Elizabeth Hawley. Odgovorila je, da si s prekinitvami večina ne dela skrbi in zato postavlja Annapurno in Everest v ospredje. Vemo za drzne smučarije, tudi Čarov in Tomazinev Gasherbrum. Dejavnost je vendar še premlada za neke dokončne ocene.

Pisali smo o spustu z Manasluja, zopet se je odprlo vprašanje, kakšno smučanje ja pravo: prekinjeno ali neprekinjeno, s kisikom ali brez, z varovanjem ali ne. Če mene vprašaš, le da je s stilom ...
Seveda je stil odvisen od smučarskega znanja. Pomembno je, da smučamo, torej da ne uporabljamo pomagal, kot sta cepin ali vrv. Predvsem cepin pri borderjih in » štamfanje pri smučarjih. Tudi meni je nelagodno za območja, kjer sem bil obupno počasen! Absolutno pa je treba »gorniško« to povedati. Stena (gora) je presmučana, ko je presmučana v celoti. Vsaka prekinitev, meter ali 500 metrov, prav vseeno, skazi uspeh, le le delna rešitev. Popolno pa je takrat, ko pride nekdo, ki je boljši od nas, je imel še boljše pogoje, uporablja primernejšo opremo

Sinji slap - freeride pod Češko kočo?

Tvoj mogoče najbolj odmeven podvig je Sinji slap pod Češko kočo. Tu bi bolj kot o smučanju lahko govorili o padanju in pristajanju? Predpogoj je dovolj pršiča?
Sinji slap z vidika opravljene ture skoraj nič ne šteje, je freeride scena, le da gre za led in ne pršič. Najugodnejši je, ko po hitrem vremenskem preobratu zapade sneg in se lepi na led, takrat celo delno lahko kontroliramo hitrost padca oz. drsenja. Za zaustavitev ni pogoj pršič, je pa varneje. Kočljiv je spodnji skok, tu se doskoči na polico sredi sveče in če je preveč snega, se lahko splazi. Se mi je že zgodilo, da sem tistih 15-20 metrov s snegom vred odletel v žleb spodaj. Je atraktivno, doslej sem peljal čez osemkrat, razmere so bile različne. Zato lahko trdim, da je po doživljajski plati in z vidika gorniškega uspeha ta slap neprimerljiv s ponovitvijo smučanja Mlinarsko sedlo - Zgornje ravni, ki sta ga že davno zmogla Zaplotnik in Jamnik. Atraktivno je velikokrat zgolj opazovalcem všečno. Mi se moramo odločiti, zakaj smučamo v gorah!

Pri najtežjih spustih nisi uporabljal turne opreme, ampak alpsko. Zanesljiva vez, tekmovalni pancarji in predvsem prave slalomske smuči (dovolj trde, ustrezno nabrušene), je to poenostavljeno rečeno, prava oprema?
Prava oprema za alpinistično smučanje se na veliko srečo zelo hitro izpopolnjuje. Tvoja trditev velja za obdobje devedesetih let. Turne smuči različnih dimenzij, trdot, upogljivosti in namembnosti so posledica ugotovljenega trenda perspektive smučarskega športa. Turni čevlji so ožji, da ne nasedajo na trdih strminah, nekoliko težji že nudijo oporo kot smučarski tekmovalni čevlji. Turne vezi so lažje od alpskih, kar nam ob pristopih veliko pomeni, moramo pa jih preizkusiti in jim zaupati. Rad pa opozorim, da ni primerno s povprečno opremo poizkušati smučati na zahtevnih pobočjih!

Dolomiti ponujajo veliko, toda najboljše je bilo na Aljaski.

Bil si serviser in imaš dovolj izkušenj s pripravo smuči V čem je skrivnost brušenja robnikov? Da zagrabijo, a ne preveč, da ne obrnejo na glavo ...
Čudovito je znati pripraviti smuči, je tudi del samozaupanja, preden tvegamo. Kot radi rečemo, robniki morajo biti ostri, pod kotom. Do neke točke mora biti drsna obloga konkavna, od tu naprej konveksna. Ravno prav! Ne gre zato, da ne želim povedati, to mora vsak spoznati zase. Marsikomu pa celo uspe kaj dobrega odsmučati ravno zato, ker teh stvari ne pozna, ker niti ne ve, kako nabrušene robnike ima ...

In skrivnost zavoja v veliki strmini na zaledeneli podlagi?
Zavoj na trdem in v strmini nad 50 stopinj? Opisati je predolgo, rad pa pokažem, če si ljudje vzamejo čas. Nežen in odločen je treba biti, kot pri ... Če komu asociacija pomaga, ni slabo!

Med alpinisti je večkrat, v šali ali pa tudi ne, moč zaslediti neko vzporednico stena/ženska. Je za moškega, za alpinista lahko to enakovreden izziv? Ljubezen na prvi pogled, osvajanje, osvojitev? In nato naslednja stena ...
V začetni fazi je med motivi prisotna samo potrditev. To se nadaljuje tudi, ko zvišujemo težavnost, tveganje, vse do slutenega vrhnjega nivoja posameznika. Ob vzdrževanju nivoja uspešnosti se poraja skušnjava, narediti korak v neznano, v območje za katerega čutimo, da je preko osebne meje! Takrat se odpre motiv doživetja. Zaradi želje lastnega obstoja zavestno postavimo doživetje pred rezultatski motiv. Če nekdo lahko ob tem razmišlja še o nasprotnem spolu, toliko popolneje zanj.

Kako razmišljaš ti? Večkrat smo lahko brali o tem, da imaš veliko otrok z več ženskami. Gre za življensko filozofijo, tako močna čustva ali se stvari preprosto zgodijo?
Iztok Mlakar v eni svojih pesmi poje »Od tistih, ki jih ne poznamo, vemo vsi največ«. Trudim se izpolniti pričakovanja, seveda imam ob tem svoje poglede na nujnosti bivanja in hierarhijo vrednot. Res sem si zadal težak nahrbtnik. Morda je bolje, da govoriva o snegu…

Živiš na svojem rodnem Jezerskem. Precej običajno je postalo vprašanje (nedeljskih) turistov: tako lep kraj, pa tako malo ponudbe, kaj vse bi se dalo tu narediti ... Ste domačini namenoma izbrali mir in ne turističnega vrveža? Sicer pa si nekaj začenjal v to smer, imaš kaj v planu?
Jezersko! Ne da bi se kaj odločili, ker se zares še nismo nič odločili - je kot je. Mnogo je dejavnikov, ki na to vplivajo, vendar ne bi o tem na tem mestu. Gotovo pa je, da sledim želji, ki ima vedno več prostora v mojem življenju; preživeti doma. Narediti je treba kot ob vzponu na goro - če izostane en korak, nismo prišli do želene točke. Gotovo pa se bom moral marsičesa še naučiti, vendar na to goro želim priti. Vse bližje sem tej turi!

Projekt "7 Summits" se je končal z Antarktiko

Projekt "7 Summits" skupaj z Everestom je tvoje življensko delo. Nekaj kapitala za kakšno posmučarsko naložbo je prav gotovo navrgel. Medijsko si bil dobro »pokrit«. Si izkoristil to podporo medijev?
Zadovoljen sem s prepoznavnostjo. Koliko pa jo uporabim v komercialne namene, kot namiguješ, pa je posledica mojih aktivnosti v alpinizmu. Sam ne zmorem preveč različnih dejavnosti v istem obdobju. Lahko sem v očeh opazovalca nesposoben in len, lahko pa razume, da za vrnitev domov ni dovolj dober krvni tlak in ostri robniki. Uravnoteženost vsega v življenju mi edino da korajžo za večja tveganja.

V seznamu kategoriziranih športnikov za 2008 je več kot 40 alpinistov, plezalcev in smučarjev, tebe nisem našel. Služba v vojski ali policiji, si zraven?
Dogaja se mi, da zadnja leta niti sprotnih statističnih podatkov o dejavnostih v gorah ne vodim redno. Doživljajski moment je presegel rezultatskega. Bil sem 10 let kategoriziran v najvišjem rangu - svetovni razred Bodi dovolj! Bolj od ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve!

Lansko leto sta z bratom Drejcem naredila nekaj dobrih študij spustov in jih objavila na GL. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi letos?
Vsekakor. Rad smučam in še bom smučal – pazljivo, preudarno, strmo in položno. To je skušnjava ali predanost ali poslanstvo ali utvara, ne vem … Naloga Alpinista pa je bila, je in ostane, da zna tudi poročati o svojih raziskovanjih. Po Lionelu Terayu je alpinist raziskovalec, torej smo dolžni tudi povedati, pa čeprav le o snežinkah, robnikih, čudovitih jutrih in bežečih meglicah.

Kako naprej, K2 ostaja v planu?
O smučanju s K2 se bom odločil do konca letošnjega leta.

Fotografije: arhiv Karničar Srečo Rehberger

S padalom okoli Masherbruma

Thu, 19 Nov 2009 20:37:00 +0100

Španec Ramón Morillas je postavil nov višinski rekord v poletu s padalom. S pomočjo "paramotorja" se je dvignil na 7800 metrov. Vse se je dogajalo v neposredni bližini Masherbruma (7821 m) in to pri temperaturah 30 stopinj C pod ničlo. Največjo nevarnost pri takih podvigih predstavlja letenje blizu sten, mraz in redek zrak.
Drugi član odprave, Belgijec Tom de Dorlodot, se je brez pomoči motorja dvignil do 6625 metrov. Nihče od njiju ni uporabljal kisika. "Prizadel me je močan efekt višinske bolezni. Za nekaj časa sem izgubil vid, dejansko nisem videl ničesar". Kot je pokazal GPS se je iz 3600 metrov ob močni termiki v 11 minutah dvignil na 6625 metrov. "Bil je precej slab občutek, leteti skoraj slep med vrhovi na višini 7000 metrov". Največjo nevarnost predstavlja letenje blizu sten, mraz in redek zrak.

video: http://www.altitudenangaparbat.org/
http://www.thomasdedorlodot.blogspot.com,http://www.planetmountain.com

Pontas 9a+ (ali več?)

Tue, 17 Nov 2009 22:31:00 +0100

Klemen Bečan (Evolv, Edelrid) je pred finalom SP v Kranju obiskal Mallorco in poskusil eno najbolj atraktivnih smeri na svetu. Chris Sharma je Pontas preplezal leta 2006 in ga ocenil z 9a+ ali več. Znameniti dyno (skok) je obkrožil svet, na ponovitev pa še vedno čakamo ...

Pontas je turistična atrakcija Mallorce, table že v središču glavnega mesta Palme usmerjati proti obali, ker se iz morja dviga ta znamenita čer. Na razglednem parkirišču so vedno turisti, razgled je res lep in atraktiven, če imajo srečo, da vidijo padce plezalcev, toliko bolj. Čez sredino oboka je Chris Sharma leta 2006 potegnil smer brez enega svedrovca, brez varovanja od zgoraj, brez vrvi. Napeto plezanje in dolg dyno, skok na ključnem mestu, katerega posnetki so obkrožili svet. Približno 50 padcev, po vsakem pa nov poskus iz morja, od začetka.

Ker ni imel čolna, je Klemen Bečan do vstopa moral zaplavati. Vstop je dokaj svoboden, vendar se takoj nato začnejo dolgi težki gibi. »Še pred polovico smeri sem imel občutek, da sem 20 metrov visoko. Morje je bilo daleč spodaj, podzavestno se začneš pripravljati za skok - ne navzgor, ampak v vodo«. Klemenu ni uspelo priti do ključnega mesta, do znamenitega skoka, kjer je padal Sharma. Nekateri so si ta detajl drznili študirati na tope rope, vendar ni pomagalo. Tudi nad ključnim mestom težavene popustijo. Bečan: »Povsem nesmiselno se je tako smer lotiti z vrvjo. Če ne gre, pač ne gre«

Kaj lahko pripomnimo? Klemen je dve leti v svetovnem vrhu, v stalnem stiku z najboljšimi plezalci. Letos je bil skupno peti med boulderaši, kar pomeni, da mu najtežji gibi niso tuji. Poleg tega je znan kot plezalec, ki zna plezati v skali. Res je, na Mallorco je šel bolj za sprostitev pred finalom SP, a očitno je Pontas smer ekstra kategorije. Že zaradi samih težav, kaj šele zaradi načina, kako jo je Sharma preplezal.

Ogled videa, Sharma v Pontasu

Chang Himal (6750 m)

Fri, 13 Nov 2009 12:03:00 +0100

Chang Himal (Wedge Peak) v nepalski Kangchenjungi je bil s svojo severno steno eden največjih izzivov v Himalaji. Renomirana ameriška revija Alpinist ga je že leta 2003 predstavila v svojem izboru največjih še nerešenih problemov sodobnega alpinizma. V steni je bil vse do sedaj, navkljub zveneči predstavitvi, le en poskus in to prav slovenski. Naveza Koželj - Šorn je leta 2007 prišla do polovice stene.

Angleža Nick Bullock and Andy Houseman iz ekipe DMM sta sedaj sedaj končno uspela. "Po čudoviti poletni sezoni v skali je čas za malo trpljenja" je dejal Nick, ko so zapakirali zadnji kos opreme in je bila ekipa postrojena na dvorišču DMM-jeve tovarne. Po vrnitvi pa seveda veselje ob uspehu, nekaj angleškega humorja in ocena smeri:

ED+ M6, 1800 m, 4 dni za vzpon + 1 dan za sestop (po isti smeri), 29.10. - 2.11. 2009

Nick Bullock. Več na DMM website

http://www.dmmclimbing.com

Banff - veliki finale

Wed, 11 Nov 2009 19:15:00 +0100

Po najboljši fotografiji (Frozen in Time) in najboljši knjigi (Jerry Moffat) se je festival v Banffu zaključil z velikim finalom. Glavno nagrado, podkrepljeno s 4000$, je dobil film Finding Farley. Prikazuje snemalca, par, z dve letnim sinom in psom na 5000 km potovanju po "literarni predlogi" Farley Mowat.
Sicer je sodelovalo 277 filmov iz 28 držav, kar dokazuje kako velik in pomemben je ta festival. Izbor je potekal v različnih kategorijah in kar vse nas verjetno bolj zanima, so nagrajeni filmi z alpinistično plezalno tematiko. Tako je bil kot najboljši plezalni fim (sponzoriran s strani Alpine Club of Canada) izbran Walk of Life, 21 minutni dokumentarni film Jamesa Pearsona o tveganem plezanju smeri z istim imenom (Dyer's Lookout na obali North Devon). "To je film o angleški plezalni etiki" je utemeljil član žirije Daniel du Lac, tudi sam plezalec. “Odličen film o plezalni skupnosti. Glasba in fotografija stopnujeta napetost"
V kategoriji "Mountain Film" je zmagal Beyond the Summits s Catherine Destivelle v glavni vlogi. Slavna franconska plezalka pleza tri velike smeri nad Chamonixom, vsako z drugim partnerjem, vsak od njih pa je imel poseben vpliv na njeno življenje.Omenimo še Mont Blanc Speed Flying, najboljši kratki gorniški film pod pokroviteljstvom Mountan Hardweara. Polet šestih "speed ridersov" s strehe Evrope v Chamonix v 10 minutnem neprekinjem posnetku. Čudovit adrenalinski balet.

Mont Blanc Speed Flying, pokrovitelj Mountain Hardwear
Ostali nagrajeni filmi so na www.banffcentre.ca

Pik Pobeda (7439 m)

Sat, 07 Nov 2009 10:23:00 +0100

Rusa Vitaly Gorelik and Gleb Sokolov sta v S steni Pik Pobede, najvišjem vrhu Tien Šana preplezala težko in nevarno prvenstveno smer. 2400 metrov visok steber sta plezala 7 dni in pol, s sestopom vred kar 9 dni. Vstopila sta 20. avgusta v nestanovitnem vremenu, kmalu je začelo tudi snežiti. Izboljšanje naslednje dni je prineslo mraz in veter. Namesto pričakovenega predelanega snega sta naletela na trd led, v strmi skali ju je pričakal požled. Napredovala sta počasi, rob stene sta dosegla osmi dan v močnem vetru in nikakršni vidljivosti. Zato sta se odrekla vrhu, prečila do zahodnega vrha Pik Pobede in po še enem bivaku sestopila v bazo.
Sokolov in Gorelik sta izkušena naveza, ki sta v steni pred tem že dvakrat poskusila, spadata pa med najbolj renomirane ruske alpiniste. Prvi je star 56 let, drugi 42, oba sta osvojila K2 po Z steno, Sokolov tudi Everest po S steni, torej po težkih prvenstvenih smereh. Najtežje vzpone pa je Sokolov opravil prav v stenah Pobede.

Pik Pobeda ima sloves zelo zahtevne gore. Severna stena s smerjo vzpona, 8 bivakov (in še eden pri sestopu) kaže, da je šlo zares.

bask.ru, climbing.com

J stena Jasembe (7350 m)

Thu, 05 Nov 2009 08:39:00 +0100

Novice o odličnih vzponih v Himalaji še kar prihajajo. Trije mladeniči izpod Matterhorna Samuel in Simon Anthamatten ter Michael Lerjen so med 26. in 30, oktobrom v alpskem stilu preplezali južno steno nepalskega vrha Jasemba (7350m). Pet dni strmega plezanja v ledu in snegu je bilo potrebnih za uspeh v 2200 metrov visoki steni.
Jasemba je poznana tudi kot Pasang Lhamu Chuli ali Nangpa Gosum I, nahaja pa se ob kitajsko nepalski meji blizu Cho-Oyu. Vrh so prvič osvojili Japonci 1986. Leta 2004 je naša naveza Blagus-Krmelj-Samec preplezala prvenstveno smer v J steni in po JZ grebenu na vrh. Leta 2007 sta Unterkircher in Kamerlander do istega grebena prišla z druge strani.

Simon Anthamatten (Mountain Hardwear), brat Samuel, Michael Lerjen

Švicarji so po pet dnevnem dostopu do baze v steno vstopili 26. oktobra. Kljub strmi steni v skali in ledu jim je bilo najtežje v nestabilnem snegu. "V ledu smo se lahko odlično varovali z vijaki, ko pa si enkrat v prhkem snegu brez dna, lahko riješ naprej le kot krt, povsem brez varovanja" je povedal Simon Anthamatten, sicer Steckov soplezalec in letošnji dobitnik Zlatega cepina. "En korak naprej, dva nazaj. Bili smo na koncu z živci. Snežne gobe so bile velikosti avtomobilov in avtobusov" je bil nazoren Simon.
Prva dva bivaka so imeli na 6500 in na 6900 metrih, nato pa je 150 metrska skalna stopnja zaustavila napredovanje. No, ko so jo premagali, je bila pot do vrha odprta. Toda: "Jasemba nima položnih sten. Tako kot na vrhu Matterhorna, si tudi tu šele na pol poti". Tako je bil sestop enostaven le do bivaka na 6900 metrih. Naslednji dan pa je sledilo 25 "abzajlov" na nezanesljivih sidriščih (friendi, zatiči, V-threads, zakopnem cepinu in zakopanem delu teleskopske palice).

Jasemba (7350 m) z južno steno

Kot navajajo Švicarji in povzema AAJ in climbing.com, gre za prvi vzpon preko južne stene in za prvi vzpon na vrh v povsem alpskem stilu. Ker bo točen potek smeri znan šele po povratku odprave, bo takrat bolj jasno, kaj njihov vzpon realno pomeni, tudi v primerjavi s slovenskim. (Anthamattens.ch, AAJ, climbing.com)

Banff Mountain Book Festival

Wed, 04 Nov 2009 00:05:00 +0100

The Banff Mountain Festival je osrednji svetovni filmsko knjižni festival na temo gora. Tradicionalno se odvija v Banffu, mestecu v osrčju kanadskega Skalnega gorovja v zvezni državi Alberta. Poročali smo že o izboru najboljših fotografij in zmagovalki Frozen in Time. Festival se je nadaljeval s podelitvijo najboljših literarnih del. Med 101 prijavljenimi deli iz 10 dežel je Veliko nagrado (podkrepljeno z 2000 $) dobila bigrafija Revelations - Jerry Moffatt, a rock climbing legend, avtorja Nialla Grimesa in Moffata.

Jerry je nesporno legenda, eden največjih plezalcev vseh časov. To je zgodba o najstniku, ki s prijateljem pusti vse in dve leti preživi v votlini pod steno v znamenitem Peak Districtu ter pleza, pleza ... Nekaj njegovih "del" iz 80-ih bo večnih: nevarna Masters Wall, kjer je tvegal največ, The Face v Frankenjuri (prva 8a+ na svetu), Messiah (E6 6c, takrat najtežja smer v angleškem "gritstonu"), prva ponovitev Midnight Lightning, kultnega boulderja v Yosemith v enem dnevu, prvi on sight Yardinovega Phoenixa 5.13... In potem, če preskočimo nekaj let, njegovo nesrečo z motorjem in ljubezen do "norih" hitrostih na dveh in štirih kolesih ..., so sledile ponovitve vseh glavnih svetovnih smeri, zmage na tekmah in končno tudi prvi Porshe, želja iz mladosti.

Naslovnica je nazorna: Jerry Moffat v Ulysses, Stanage. "Je to možno?" smo se spraševali, "je možno preplezati navpičen pravokoten vogal brez dodatnih razčlemb, je možno splezati po vogalu hiše?". Toplo priporočam poskus na prvem vogalu!
Jerry Moffat je bil vseskozi zvest plezalkam Boreal, zato ni čudno, da je Boreal na otoku zelo popularen.

V sklopu Banff Mountain Book Festival so podelili še sedem nagrad glede na različne tematike knižnjih del. Kot najboljša knjiga v kategoriji Mountain Image je bilo izbrano delo Matevža Lenarčiča, The Alps — A Bird's Eye View založbe Panalp.
http://www.banffcentre.ca/mountainculture/festivals/2009/books/

Smučanje z Manasluja (8156m)

Thu, 29 Oct 2009 22:34:00 +0100

Gorski vodniki združujejo prijetno s koristnim. Tomaž Jakofčič je na Mt. Everestu prvič stal kot vodnik komercialne odprave, na enak način je Guy Willet kot prvi neprekinjeno smučal z Manasluja. O dogodku smo že pisali, sedaj še nekaj podrobnosti in fotografij.

Guy Willet, britanski gorski in smučarski vodnik z licenco IFMGA, je stacioniran v Cxamonixu in skupaj z alpinistom Kenton Cool-om (oba Mountain Hardwear Team) vodi agencijo Dream Guides. Cilj zadnje odprave je bil med drugim peljati klientko na Manaslu in se z vrha spustiti na smučeh. Emma Jack, klientka, je bila prav gotovo zadovoljna s potekom odprave, osvojila je vrh in razen 350 višinskih metrov (med 6250 and 5900 m) Manaslu tudi presmučala.

Osmo najvišjo gor na svetu sta osvojila 28 septembra 2009, s spustom sta začela ob devetih dopoldan, v bazo na višini 4850 metrov sta prismučala ob štirih popoldan. Spust je potekal po SV steni v območju normalne smeri, do višine 7450 m s pomočjo kisika. Gre za drugi spust s te gore, leta 1981 so prvi smučali Avstrijci, vendar kompletnost spusta ni bila potrjena. Tako je Guy vendarle opravil prvi nepretrgan spust z Manasluja, čeprav ... na višini 6200 m je za 5 metrov snel smuči zaradi ledeniške razpoke. Kaj to pomeni pri 3000 m spusta, zanemarljivo malo ali vse? No, pomembneje je marsikaj drugega, predvsem stil, bi rekel. Kako se smuča in koliko se vijuga ...

Guy Willet je na Manasluju uporabljal naslednje kose oblačil Mountain Hardwear: Absolute Zero Suit, Medusa Mitt, Power Stretch Gloves, Power Stretch Tight, Power Stretch Zip T, Monkey Man Zip T.
www.blog.mountainhardwear.com

Nova smer v Nemjungu (7140 m)

Thu, 29 Oct 2009 00:00:00 +0100

Šest dni plezanja, 2300 višinskih metrov, 45 raztežajev in težave ED+, to so bistveni podatki nove Francoske smeri v južni steni. Gre za eno najmočnejših himalajskih navez in zelo verjetno šele za drugi vzpon na ta nepalski vrh.

Francoza Yannick Graziani and Christian Trommsdorff sta med 11. in 16. oktobrom preplezala južno steno 7140 m visoke gore Nemjung v Nepalu. Vzpon sta končala na robu stene, do vrha je še približno 200 m lahkega grebena. Alpinista sta sicer nameravala plezati v Manasluju, toda zaradi veliko novega snega in slabega vremena to ni bilo mogoče. Že tako sta imela težave z aklimatizacijo, pred vstopom v steno sta imela za sabo le tri noči nad 5000 metrov.
Francoza sta v 2300 metrov visoki steni bivakirala štirikrat med vzponom in še enkrat pri sestopu. Preplezala sta 45 raztežajev, pretežno v ledu, sneu in mešanem terenu. Rob stene sta dosegla 15. oktobra malo po drugi uri popoldan. Trommsdorff se ni počutil najbolje, saj ga je prešnji dan v glavo zadel kos ledu. To in vsaj še en bivak sta bila razlog, da sta se odrekla vrhu. Nemjung je bil do sedaj preplezan verjetno le enkrat. Leta 1983 je bila uspešna japonska ekipa. Oba Francoza sta sta preizkušena naveza, dolgo plezata skupaj in veljata za eno najmočnejših himalajskih navez zadnjega obdobja. Za sabo imata veliko zahtevnih vzponov, izstopata pa Chomo Lonza v Tibetu in Pumari v Pakistanu.
climbing.com, AAJ

SZ steber Sigunianga (6250 m)

Wed, 28 Oct 2009 11:46:00 +0100

Štirje ruski alpinisti so preplezali novo smer 6250 m visokem Siguniangu v kitajskem Sečuanu. Siguniang je nekakšna ikona in najvišji vrh nacionalnega parka z istim imenom. Gora je v alpinističnem svetu postala znana leta 2002, ko sta Mike Fowler and Paul Ramsden preplezala ozek in strm severni ozebnik. Vzpon Inside Line (WI 6) je bil nagrejen z Zlatim cepinom 2003.
Rusi so nameravali preplezati granitni SZ steber levo od tega ozebnika, vendar so se pod vrhom umaknili v desno v Angleško smer in nato po njej nadaljevali do vrha. Podrobnosti še niso znane, saj se odprava še vrača domov.

Severna stena Sigunianga (6250 m) z markantnim ozebnikom (Fowler-Ramsden) in SZ stebrom, kjer so plezali Rusi.

thebmc.uk.com

Banff Mountain Photography

Tue, 27 Oct 2009 22:33:00 +0100

Tradicionalni filmski festival v Banffu v Kanadi bo potekal med 31. oktobrom in 8. novembrom. Kot najbolj atraktivni gostje se napovedujejo Chris Sharma, Ueli Steck in Royala Robbinsa.

Prve nagrade so podelili že pred uradnim začetkom. V kategoriji Banff Mountain Photography za najboljšo fotografijo iz gora, je sodelovalo 600 fotografov z skupno 4000 fotografijami. Zmagala Nathalie Daoust s svojo fotografijo "Frozen in Time.", ki jo je komentirala takole: "Poskušala sem ohraniti ne le spomin na kraj, ampak tudi moje stanje duha, medtem ko razmišljam o kulisi. Kot nekoga, ki se je odločil, da začasno prekine čas in ostane ujet v surrealističnem svetu."

Frozen in Time, najboljša fotografija Banffa 2009

www.banffcentre.ca

Najtežja tehnika na svetu

Mon, 26 Oct 2009 14:04:00 +0100

Najtežje tehnične smeri se trenutno plezajo v Fisher Towers na jugozahodu Utaha. Za en raztežaj tudi po 17 ur. Varovališča na hudičevih krempeljcih. Ocena se je v smeri Look Out dvignila na A6+.

Tehnično plezanje, kaj je že to? Se še kdo ukvarja s tem? Kaj pravzaprav pomenijo ocene, ki se začnejo z A? No, zlato obdobje tehnike je resda že davno za nami, v El Capitanu se govori le še o prostih ponovitvah, v visokih stenah pride v poštev le, če ne gre drugače... Toda v avtentičnem okolju divjega zahoda v Utahu v ZDA gre tehnično plezanje svojo pot naprej. V Fisher Towers se plezajo težave A5 in A6, morda celo več.

Španska naveza David Palmada and Ester Ollé je tako avgusta preplezala novo smer v SZ steni Titana (Fisher Tower). Smer sta imenovala Look Out! Danger, dolga je 11 raztežajev, za enega predlagata oceno A6+, trije raztežaji so A5, trije A4+. Svedrovca nista zavrtala nobenega. 315 m visoko smer sta plezala sta skupno 13 dni, prve tri dolžine sta se vračala nazaj, 7 dni sta bila steni. Za posamezen raztežaj sta rabila tudi po 17 ur! Resnost vzpona še najbolj pokaže slika, kjer je stojišče skoraj povsem na krempeljcih. Smer je težja od legendarne Intifade v sosednjem stolpu.

Od 14 do 17. oktobra pa je ameriška naveza Jeremy Aslaksen and Paul Gagner preplezala še eno težko prvenstveno v stolpu King Fisher. Ime Weird Science, ocena V 5.7 A4 R, 5 raztežjev. Ključ je v prvem raztežaju: nekaj metrov za ogrevanje, nato dva svedrovca in nato 24 beaksov (kljunov) do konca raztežaja ...

Varovališče na hudičevih krempeljcih

www.climbing.com, www.thebmc.com

Gore, ubijalke možganskih celic

Sun, 25 Oct 2009 08:27:00 +0100

Naslov je dramatičen, toda takšne so lahko tudi posledice. Je vzpon na osemtisočak brez kisika več vreden ali gre zgolj za nepotrebno tveganje? Znane so negativne posledice bivanja v redkem zraku že po \"nedolžnih\" vzponih na Mt. Blanc. Pravi odgovor je aklimatizacija.

\"Moraš biti malo nor, če plezaš na gore\", laičen zaključek, ob katerem se zviška nasmehnejo vsi alpinisti. Pa vendarle bi ugotovitev utegnila biti kar na mestu, vsaj če plezaš previsoko, če to počneš brez dodatnega kisika in predvsem - brez aklimatizacije.

Po navedbah ameriške revije Outside Magazine, ki se sklicuje na raziskave skupine nevroradiologov na kliniki v Zaragozi, redek zrak bolj poškoduje možganske celice, kot je veljalo do sedaj. In to na nižjih višinah, kot smo mislili. Znano je tveganje nad 8000 m, toda na Mt. Blancu? Ne gre za posledice očitnih težav na gori, ampak za primere, ko sta vzpon in spust potekala brez zapletov, težave pa so se pojavile kasneje. Zaskrbljujoče je, da se to lahko zgodi na višinah okoli 5000 metrov in celo nižje

Preučevanje skupine 35 alpinistov in planincev, ki imajo za sabo vrhove kot Aconcagua, Everest, Kilimanjaro in Mont Blanc je dalo bolj jasno sliko, kaj se dogaja z možgani na višinah. MRI slike na katerih so posnetki možganov amaterskih in profesionalnih alpinistov po vrnitvi iz visokih gora, kažejo določene atrofije, ki običajno pomenijo trajne poškodbe. No, sporočilo raziskave nikakor ni - NE vzpenjati se na visoke vrhove, pač pa – vzemi si čas za aklimatizacjo. Le ta v veliki meri zmanjša možnost poškodb.

Poglejmo še dva primera iz raziskave španskih zdravnikov in njihov komentar, kot ga navaja Outside Magazine:
Osem plezalcev po povratku z vrha Aconcague, večina pred tem še ni bila na podobni višini. Nihče se ni vrnil brez posledic. »Fantje so utrpeli resne poškodbe. Mlad robusten fant, vidimo ga na sliki na snežni strmini. Ko se je vrnil, si ni mogel zapomniti svoje telefonske številke. Ko ga je žena poslala po kruh v trgovino, se je vrnil brez njega, ne vedoč po kaj je šel v trgovino\".
Sedem planincev, ki se je vrnilo z vrha Mt.Blanca ni imelo nobenih simptomov višinske bolezni. \"Nekaj dni kasneje so se pojavile prve abnormalnosti, ki niso običajne za ljudi v tridesetih letih, simptomi so med drugim spominjali na Alzheimerjevo bolezen\".

Dr. Iztok Tomazin, je bil na petih osemtisočakih (Daulagiri pozimi, Čo Oju, Šiša Pangma, Gašerbrum 1, Gašerbrum 2), umetnega kisika pa ni nikoli uporabljal: \"Kronična višinska bolezen ob dolgotrajnem bivanju na srednjih velikih višinah je znana stvar. Jasno da višje ko gremo, tudi če samo za kratek čas, večje je tveganje tudi za akutne dogodke (akutna višinska bolezen, višinski pljučni in višinski možganski edem). Prav tako so možne dolgotrajne ali trajne posledice na različnih organskih sistemih, tudi po kratkotrajnem ali še bolj po ponavljajočem se kratkotrajnem zadrževanju na velikih višinah- nad 7500/8000 m. Tu je še precej neraziskanega.\"

1000 m navpičnega ledu

Mon, 19 Oct 2009 04:26:00 +0200

Temperature padajo, zima se počasi bliža. Za ogrevanje pred prihajajočo sezono lednega plezanja poglejmo, kako je Rober Jasper (Mountain Hardwear, Lowa) s soplezalcema konec letošnje zime plezal v norveških fjordih. Novica o dveh super vzponih je šla kar preveč neopazno mimo nas.

V fjordih pri kraju Gudvangen (Aurland) na Norveškem padajo orjaške vodne mase čez navpične stene v velikosti El Capa. Zaradi velikih količin vode in toplega zalivskega toka redko zamrznejo v celoti. Letošnjo zimo pa je Norveško zajelo daljše obdobje temeratur do -30 st.C. In najboljši plezalci so to enostavno »morali » izkoristiti.

Robert Jasper je v dveh obiskih, najprej z Markusom Stofferjem in nato z Rogerjem Shalijem (kasnejšim partnerjem v Eigerju) preplezal dve fantastični dolgi smeri, ki dajeta težkemu lednemu plezanju nove dimenzije. " Nedvomno gre za dva najdaljša slapova take težavnosti na svetu, absolutno ekstremno. V smislu športnega izziva, modernega lednega in kombiniranega plezanja, je bil to zame velik korak naprej, velika pustolovščina. Res je sanjsko plezati kaj takega, tako popolno linijo ledu v svojem življenju verjetno ne bom več našel".

Into the Wild
Ocena: WI 6X, E5
Višina: 900 metrov, 1300 plezalnih metrov
Sestop: spust ob vrvi, sidrišča, ledne »ure«
Prvi vzpon: on sight, Jasper in Stoffer, 3.2.2009
Komentar: eden najdaljših lednih slapov na svetu

Fosslimonster
Ocena: M8+, WI6+, E5
Višina: 800 metrov, 1000 plezalnih metrov
Čas plezanja: 12 ur in pol
Oprema: 60 m vrv, friendi 0,5 – 2,5 in 3, zatiči
Spust: ob vrvi, pripravlena sidrišča in ledne »ure«
Prvi vzpon: rot punkt, po predhodnem poskusu, Jasper in Shali, 19.2.2009
Komentar: eden najbolj napetih in najdaljših zaledenelih slapov na svetu

robert-jasper.de

Težje kot Action Directe

Sun, 18 Oct 2009 15:18:00 +0200

Sveža jesen je omogočila nekaj pomembnih vzponov v Frakenjuri, Nemčija. Sarah Seeger je preplezala Steinbock, previsnih 22 gibov (8c). Smer je prvi preplezal Markus Bock avgusta 2008. Po Roninu (8c) na začetku leta, je Steinbock najtežja smer Seegerjeve in prav tako najtežji ženski vzpon v Frankenjuri.

Marcus Bock (Evolv) v The Man That Follws Hell (9a+).

Dan po njenem uspehu je Markus Bock doživel "enega najsrečnejših trenutkov" v plezalni karieri, ko je preplezal The Man That Follows Hell (9a+). Bockov vzpon, star projekt, je navrtal Milan Sykora (mož, ki si je zamislil linijo Action Directe), Bock je za nemški Klettern dejal: "16 gibov,

natanko toliko kot Action Directe (9a), s primerljivim plezanjem in previsom. A posamični gibi so precej težji. "Bock je crux (ključni gib) naredil v sedmem poskusu, četrtega oktobra. The Man That Follows Hell, je sedaj ob Coroni, najtežja smer v Frankenjuri.

Planetmountain.com

Tehnika varovanja

Sat, 17 Oct 2009 09:48:00 +0200

Precej poškodb pri plezanju je posledica statičnega varovanja: pretrdih zaustavljanj in udarcev v steno. Tehnika varovanja, starost vrvi in razlika v telesni teži so ključni dejavniki, ki odločajo o tem ali bo padec trd ali mehak. Najslabša kombinacija je: težak plezalec, lahka plezalka. Pa ne, ko je ona spodaj!

Gneča v priljubljenem plezališču na lepo nedeljo... Marsikaj je moč videti, recimo temu različni pristopi k varovanju. Če lahko malo karikiramo, bi dve skrajni obliki izgledali takole:
-stara šola: »ata« stoji tik ob steni, gleda navzgor in pozorno spremlja plezajočega, zanke nima nobene, vrv drži na kratko, ob padcu jo po možnosti še pobere in stopi korak nazaj, da bo padec ja čim krajši (v resnici so taki kratki padci najtrši, najbolj statični in najbolj nevarni).
-sodoben pristop: mladenič sedi na klopci, vrv ima v dolgi zanki, med debato si prižiga cigareto (no, tole je morda res odveč), težave v katerih se je znašel plezajoči ga niti najmanj ne zanimajo, na eventuelno pripombo ima odgovor »Kaj je, saj varujem« ... (in še prav ima, varuje dinamično, ne statično).

Posledica neprimernega varovanja s "prekratko" vrvjo je lahko trd statičen padec, ki precej poveča možnost udarca v steno in s tem možnost poškodbe. Statično varovanje je vsekakor nevarno. Vendar po drugi strani, najbolj statičen je padec na tla! In to se lahko zgodi, če varujemo preveč »dinamično«: daleč od stene in še v stran za povrh. Poleg tega, če stena ni previsna, je meter daljši padec lahko problem sam po sebi, verjetnost pristanka na kakšni polici ali celo na tleh, je večja.

Kakorkoli, upoštevati je treba obe plati, z nekaj nasvetov in z malo vaje se lahko vsakdo skupaj s soplezalcem nauči mehkega varovanja in se otrese strahu pred neugodnim padcem. Sedaj pa si poglejmo pet najpomembnejših faktorjev varovanja za mehke padce:
1.Tehnika varovanja: to je najpomembnejši faktor. Če stojimo nekoliko dlje od stene, smo na dobri poti, da mehko ujamemo padajočega. Tudi premik proti steni lahko nekoliko podaljša in ublaži padec. Če lahek plezalec varuje težkega se to zgodi avtomatično. Obratno je bolj nevarno. Če se težji varojoči pomakne še nekoliko nazaj ali se ob tem še vsede, je padec lažjega plezalca lahko neprijetno trd. Težji varujoči bi se ob padcu moral pomakniti naprej, pokrčiti kolena in se pripraviti na skok.
2. Stanje vrvi: s staranjem se počasi zmanjšuje elastičnost vrvi. Proizvajalci pri 80 kg plezalcu v vodstvu jamčijo 6-10% raztezanje, nihče pa ne omenja, da to velja le za relativno novo vrv. Obrabljena stara vrv ima le še 2% raztezka, kar praktično pomeni statično vrv! Po padcu vrv potrebuje nekaj počitka, da se vrne v prvotno stanje. Če padaš veliko in obenem še veliko visiš, se rezanju vrvi ne moreš izogniti. Konec vrvi hitreje izgublja elastičnost in z rezanjem koncev se izboljša elastičnost celotne vrvi. Bolj ko varujemo dinamično, kasneje se vrv izrabi. Vprašanje pa je kompleksno: ali en dolg padec, ali več krajših, ali študij smeri ... kdaj je vrv izrabljena, je težko reči.
3. Trenje vrvi: če je veliko trenja vrvi, še posebej v dolgi smeri, je težko zagotoviti mehak padec. V dolgih smereh je trenje vrvi razlog za trd padec, še posebej, če sistemi niso v liniji. Z dodatno zanko se trenje vrvi zmanjša in padec omehšča.
4. Vrsta varovala: vrsta varovala igra bolj obrobno vlogo. Večkrat se sicer sliši, da so padci na samozatezna varovala (GriGri, Eddy, ZypoMat) trdi, toda razlika glede na ploščice je bolj stvar tehnike varovanja. Vrsta varovala je pomembna v primeru, ko lje varujoči bistveno lažji od vodečega. Nevarno je na prvem klinu, saj se lahko srečata v zraku, v tem primeru je GriGri ali Eddy nujen. No, možna rešitev je tudi, da se varujoči vpne v klin ali drevo na tleh, če ga seveda najde.
5. Teža plezalcev: razliko v teži med plezajočim in varujočim je vsekakor treba upoštevati, razloge in dejstva smo omenili v prejšnih točkah. Lažji plezalec bo vsekakor deležen tršega in bolj statičnega padca. Težji varujoči mora stopiti ob padcu naprej, lažji varujoči naj bo pozoren predvsem na prvem klinu.

Iztočnica: 8a.nu

Boj za užitek

Wed, 14 Oct 2009 08:38:00 +0200

Klemen Bečan (Evolv, Edelrid, Prana) je točno 19 let po prvem vzponu (oktober 1990 - oktober 2009) ponovil Boj za užitek v Bohinjski Beli. "Marsikatera današnja 8c je lažja, vendar ocene ne bi spreminjal. Naj ostane 8b+". Pred tem tudi Lojtrca domačih, sedaj pa Mallorca in morda ... El Pontas?

Stena tik za vasjo v Bohinjski Beli je znana kot Stara BB in je za razliko od Nove BB manj obiskana. Stiskanje majhnih stranskih oprimkov danes ni ravno priljubljena rekreacija, tehnično plezanje s poudarkom na gibanju in delu nog pa postaja domena specialistov. Kakorkoli, v Ta stari BB je vseeno nekaj dobrih smeri in najboljša med njimi je prav gotovo Boj za užitek. Navpična bela plošča se zgoraj rahlo prevesi in prav zadnja dva giba sta najtežja. Klemen Bečan je v smeri sicer že poskusil, 13.10 pa mu je v hladnem večeru, že v mraku, po dveh poskusih uspelo. "V prvem mi ni bilo veliko jasno, v drugem pa se mi je proti pričakovanju gib za gibom lepo izšlo do vrha" je povedal takoj po vzponu. Na vprašanje, če je uporabil trše plezalke pa je dodal: "Ne, v Pontasu lahko preplezam vse". In prav El Pontas na Mallorci je naslednji Klemenov cilj. Prav zanimivo bo videti, kaj lahko Slovenec naredi v eni izmed svetovnih smeri ...

Pred tem je Bečan uspel tudi v sosednji, leto starejši Lojtrci domačih (8a+). Smer je na precej frekventnem mestu tik ob poti, je kratka in po svoje markantna - gladka bela plošča, lepo okrašena z grafiti. Človek bi pričakoval večji obisk, vendar je Lojtrca ob svoji dvajsetletnici doživela šele peti vzpon. "Mi je kar dala misliti" je dejal Bečan in tudi tu potrdil oceno.

Plezanje, bouldering, buildering

Mon, 12 Oct 2009 11:18:00 +0200

Plezanje se razvija in išče svoje možnosti. Ob boulderingu (plezanju po balvanih) poznamo še buildering (plezanje po stavbah). Kako bolje izkoristiti urbano arhitekturo, kot uporabiti jo za športni poligon? V še vedno zeleni, nenaseljeni in nepozidani Sloveniji pojav morda nima takega pomena, v velemestih pa je tako rekoč samoumeven in logičen.

Red Bull Urban Boulder - ideja je zanimiva, projekt je uspel. Vprašanje je le, če so urejena švicarska mesta s svojimi parki in arhitekturo prava iztočnica. Bi bil v kakšnem razsutem underground okolju projekt bolj avtentičen? Buildering lahko širil po tej poti, čeprav obsega kakšnega skejtanja (s celotno subkulturo zraven) ne more doseči. Kot dopolnilo ali nadgradnja freerunninga pa bi bil lahko huda kombinacija!

Poživitev mestnega dogajanja, tudi za opazovalce: ob opazovanju reke, čakanju na avtobus.

Pet ekip je dva dni v različnih švicarskih mestih poplezavalo po stavbah, konstrukcijah, mostovih. Vsako ekipo je sestavljal fotograf, profesionalni plezalec (med njimi tudi znana Kilian Fischhuber in Bernd Zangerl) in lokalni plezalec. Za pomoč so dobili mestni zemljevid, potovalni vodniček in karto za vlak. Najboljše fotografije so bile nagrajene po kategorijah (najboljši športni, mestni, nočni, ... posnetek) z Red Bull Award. Posnetki kažejo zanimivo zlitje arhitekture in človeka, ob njih pa se spontano porodi kakšna misel ...

Kaj ti ostane, če so prvi hribi daleč stran? Če živiš v labirintu stavb, tudi tistih napol podrtih, zapuščenih, nedograjenih, povezanimi s temačnimi poodhodi, med delujočimi in nedelujočimi industrijskimi objekti ...? Odgovor: človek v vsakem okolju lahko najde zabavo, igro, smisel. Tisti znani stavek, da se na gore pleza zato, ker pač so, ima nedvomno več variacij. Tudi po stavbah se pleza, ker ... so.

Iztočnica in slike: klettern.de, outdoochannel.de

El Cap že preplezan na pogled?

Sun, 11 Oct 2009 16:07:00 +0200

Odgovor bi moral biti jasen, a ni. Švicar Lachat je Free Riderja preplezal "na pogled", s tem, da je prvih deset raztežajev zmogel teden prej. Zgoraj pa je po padcu v Huberjevi varianti 24 raztežaja nadaljeval po Teflon Cornerju, prvotni varianti tega raztežaja.

Švicarski plezalec Cédric Lachat je na pogled preplezal Free Rider-ja, varianto Salathé Wall (5.12d) v El Capitanu. Je bil to prvi onsight celega El Capa? Odgovor je odvisen od vaših standardov: Lachat je onsight preplezal prvih 10 raztežajev — Free Blast — približno 10 dni prej in jih je nato spustil (nobeden težji od 5.11) med končnim vzponom. Prav tako je nekajkrat padel v varianti 24 raztežaja, in nato onsight preplezal prvotno linijo tega raztežaja (5.12d.).

Cédric Lachat in Chloé Graftiaux na vrhu El Capa. Cedric-lachat.com.

25 letni Lachat je v Yosemite potoval z Belgijko Chloé Graftiaux. Oba sta tekmovalca - Lachat je zmagal World Cup tekmovanjih in je po 8a.nu rangiran kot trinajsti na svetovni lestvici v boulderingu in težavnostnem plezanju; Graftiaux je peta na svetu v boulderingu. Toda nihče od njiju še ni plezal big wall. Začela sta v Salathé, nadaljevala v Golden Gate, nato sta preplezala Nose, vse da se privadita El Capu. Po izletu v Bishop na bouldering, sta se vrnila v Valley in se preizkusila v Free Rider-ju. Ker sta že preplezala Free Blast (prvih 10 raztežajev stene, 5.11 začetek v Salathé Wall), sta se odločila, da do začetka enajstega raztežaja požimarita po vrveh in istočasno do Heart Ledge spravita opremo.
Od Heart Ledge do vrha je Lachat vodil vse težke raztežaje. Edini del, ki ga je ustavil na njegovi poti je bila Huberjeva varianta 24 raztežaja (5.12d), kjer se je odločilni oprimek odlomil prejšnje leto. Ostal je "bouldery dyno", dinamični boulder.
“Zdaj je zelo težko, a možno,” je dejal Lachat. “Gib sem dolgo vadil, a mi je uspel enkrat v desetih poskusih. Potem sem se spustil in preplezal varianto v levo (Teflon Corner, prav tako 5.12d), da sem končal vse raztežaje onsight."
Lachat je povedal, da ni imel težav v 5.12 raztežajih. “Vendar sem se moral resnično boriti v offwidths (do 5.11). Prvič sem plezal široke poke, tako, da je bila velika bitka.”
To je drugič v tem letu, da je švicarski plezalec prišel zelo blizu nespornemu vzponu na pogled v El Capu. Maja je Ueli Steck onsight preplezal ves Golden Gate (5.13b) razen mokre poči 5.11. Kar nekaj drugih plezalcev je dokončalo onsight z enim padcem v Free Rider. climbing magazine

Slovenija je zakon!

Wed, 07 Oct 2009 15:32:00 +0200

Klemen Bečan (Evolv, Edelrid, Prana) je v elitni konkurenci boulderinga zasedel končno 9. mesto, v skupnem seštevku pa je dve tekmi pred koncem sezone na 4. mestu. Selektor Aleš Jensterle: "Bečan se lahko kosa z najboljšimi, le Ondra in Usobiaga sta korak pred ostalimi. Odločala bo zadnja tekma v Kranju".

K. Bečan: stopničke v skupnem seštevku so dosegljive.

V težavnosti, kjer sta do konca sezone še dve tekmi (v Brnu in Kranju), je Bečan trenutno na 10. mestu. Po zadnjem nastopu v Puursu v Belgiji in odličnem 5.mestu je Klemen povedal: "V Belgiji mi je končno uspelo odplezati, tako kot znam. V kvalifikacijah sem sicer delal še manjše napake, ki pa sem jih do finala uspešno odpravil. Finale sem odplezal odlično in brez napak. Počutil sem se odlično in sproščeno, tudi na koncu, ko me je zaradi prevelike utrujenosti odneslo iz stene. Vesel sem, da sem končno zadovoljen s svojim nastopom na tekmi. Sedaj pa priprave na Brno in Kranj."

V skupnem seštevku (boulder, težavnost, hitrost) Bečanu kaže najbolje, trenutno je na 4. mestu. "To se pa da še malo popraviti " dodaja in če popravi za eno samo mesto, bi bil to seveda nov velik uspeh našega moškega plezanja.

Jensterle dodaja: "Klemenu je težje, ker je edini pri nas, ki je sposoben plezati na tako visokem nivoju, reprezentantke ena drugo vlečejo naprej. Slovenska šola plezanja je zelo kvalitetna in konkurenčna, čeprav po plezalni infrastrukturi zaostajamo za konkurenco (Avstrija, Italija, Francija,...) že nekaj velikih korakov. Toda naša znanja, izkušnje in tradicija so vredne čistega zlata, zato pravim: Slovenija je zakon!"

Memento F8b+

Wed, 07 Oct 2009 15:20:00 +0200

Britanski plezalec Stewart Watson je preplezal znan bouderski problem. Memento (Font 8B+, V14) v Silvretti, Avstrija.

Na svojem blogu je dejal: "Za boulder potrebujem dvoje- lepo linijo in lepo okolje."

Stewart Watson (Edelrid, Prana) v Memento, Font 8B+

Memento je prvi preplezal Bernd Zangerl in zdi se, da se je smer ustalila pri oceni Font 8B+. Problem je bil prvič preplezan z zelo dolgim dinamičnim gibom (skokom) in Zangerl je predlagal višjo oceno (Font 8C+), ker mu je gib vzel veliko časa.

Najtežji boulderski problemi na svetu so ocenjeni s Font 8C/8C+ (V15/16), od tega so trije v VB: Walk Away Sit Start, Shadow Play in Il Pirata all in the Lake District in vse z ocenami Font 8C.

VIDEO: Bernd Zangerl on Memento

S smučmi z Manasluja (8156 m)

Thu, 01 Oct 2009 15:25:00 +0200

Angleža Guy Willett (na sliki) and Emma Jack sta se povzpela na Manaslu (8156m) in se z vrha spustila na smučeh. Manaslu je 8 najvišji vrh na planetu. To je prvi angleški spust z vrha Manasluja in prav mogoče, da je tudi prvi nasploh.

Krušljivo! Bam Bam (E8)

Wed, 30 Sep 2009 17:02:00 +0200

Zadnji hit na Otoku je smer Bam Bam. Stevie Haston: »Bam Bam (E8 7c) je ena najboljših smeri na svetu!« Smer je resnično odštekana. Impresivna linija poči in lukenj in varljivi kremenovi kristali. Angleški humor pred in po plezanju.

Pisali smo o različni naj smereh, o najbolj krušljivih pa še ne prav veliko. Tokrat nekaj za ljubitelje tovrstnih izzivov oz. za plezalce z dobrimi živci. Ocena E8, ki vrednoti kompleksnost vzpona, vključno s slabim varovanjem, sicer ni najvišja. Krušljivost, zanimanje plezalcev in odmevnost med plezalnimi mediji pa smeri dajo precej dodane vrednosti.

"Bo to zadnja slika živega Jacka?" se je šalila druščina, medtem ko se je Jack Geldard živčno prestopal pred vstopom v Bam Bam.

Po uspešnem vzponu je Jack z veseljem razložil, koga je bilo zares strah: »Ian (prijatelj, ki je varoval) je medtem, ko sem plezal, pokadil vse cigarete, kar jih je imel. Ne vem, koliko je sploh lahko držal vrv«.

Bam Bam v Craig Dorys (North Walles) je hit meseca septembra na Otoku. Psihično zahtevna in zelo krušljiva TRAD smer z oceno E8 7c, poteka čez markantno votlino. V 45 metrih se prevesi za 8 metrov, vseskozi v zelo slabi skali. Impresivna linija poči in lukenj in varljivi kremenovi kristali.North Wales več let ni doživel vzpona v rangu E8, sedaj pa v treh tednih zabeležil tri vzpone v BamBam: prvenstvenega in dvapogled

Prvega, prvenstvenega je opravil Stevie Huston. Legenda dry toolinga (prva M10 in M11), himalajec in boarder. Poročali smo o njegovem uspehu v 9a. Stevie je septembra po dolgem času obiskal steno svoje mladosti na rtu Lleyn Penninsula. Problem v stebru Stigmata je bil še vedno nerešen, on pa v življenski skalni formi. Spustil se je čez steno in očistil tisto, kar se je komaj držalo. Nato je takoj vstopil v smer in jo preplezal v prvem poskusu.

Novica o podvigu in rešitvi problema se je hitro razširila. Le en teden kasneje je v smer vstopil Jack Geldard (DMM, Evolv) in uspel na pogled. Kot tretji je v Bam Bam, prav tako na pogled uspel James McHaffie.

James McHaffie tik nad edinim počitkom v smeri. "What a route!"

www.dmmclimbing.com/news.asp

Dreamcatcher (9a) ponovljen

Sun, 27 Sep 2009 14:43:00 +0200

Znana in veličastna smer Chrisa Sharme končno ponovljena. Po štirih letih jo je prvi ponovil Sean McColl. Za kakšno smer gre, je razvidno iz video posnetka prvega vzpona.

Kanadčan Sean McColl je prvi ponovil eno najtežjih smeri v Kanadi, Dreamcatcher (9a, 5.14d), ki jo je leta 2005 preplezal Chris Sharma. Smer v ogromnem balvanu v Squamishu, British Columbia, se je do sedaj upirala poskusom številnih odličnih plezalcev kot sta Sonnie Trotter in Paul Robinson. Preplezati je treba strmo ploščo, sledi skok v desno na nagnjene sloperje v zelo previsni steni, po katerih se nadaljuje v desno. Sledi linija zelo tankih poči oz. zarez in nekaj dinamičnih gibov, s ključnim zadnjim.

McColl je na smeri začel delati eno leto po Chrisovem vzponu, vrnil pa se je to jesen. V celoti je potreboval približno 8 dni dela za vzpon.

VIDEO: Chris Sarma pri prvem vponu.

Makalu (8463m)

Sun, 27 Sep 2009 14:33:00 +0200

V četrtek 24 septembra 2009 je Ueli Steck dosegel vrh 8463 metrov visokega Makaluja po normalni smeri. Makalu je peta najvišja gora na svetu. Leži vzhodno od Mount Everesta na meji med Nepalom in Kitajsko.

Skupaj z Robert Böschom sta 24 septembra ob tretji uri zjutraj krenila iz tabora 3 na

7350 metrih. Bilo je veliko snega. Robert Bösch je obrnil na višini 7900 metrov.

Ueli Steck je dosegel vrh približno ob treh

popoldne, sestopil pa je še istega dne do tabora 3. 25 septembra 2009 so se vrnili v bazni tabor na Makaluju.

blog.mountainhardwear

55.000$ za nakup plezališča

Sat, 26 Sep 2009 06:16:00 +0200

Zanimiva rešitev problema v obojestransko korist: po 20 letnem sporu z lastnikom in prepovedi plezanja je Steele v Alabami sedaj v lasti in upravljanju plezalcev.

Ste lastnik zemljišča, bog pa vas je osrečil s tem, da je na njem postavil nekaj skalovja. Bi bili veseli plezalcev, ki so nenadoma odkrili izjemen potencial vaših sten? Jim boste ponudili pijačo ali jih boste ciljali s kamenjem?Ja, vse to smo že videli, tudi v Sloveniji. Kraški rob, Kotečnik, Bohinjska Bela, ... Problem je precej pereč, ena izmed možnih rešitev pa prihaja, od kod drugje, kot iz Amerike.

V Alabami je združenje plezalcev Southeastern Climbers Coalition (SCC) od lastnikov za 55.000$ kupilo dobrih 100.000 kv. metrov (25 acr) zemljišča z verigo sten in balvanov. Področje Steele je bilo po sporu z lastnikom več kot 20 let zaprto, sedaj pa je pristalo v rokah in v menagementu samih plezalcev. Plezališče z urejenimi dovozi, s pripadajočim parkiriščem in potmi je tako predano v uporabo in užitek bodočim generacijam. Steele v Alabami nudi športno in tradicionalno plezanje pa tudi bouldering, kamenina je peščenjak. Od velemesta Atlanta je oddaljeno 2 uri vožnje in ima vse pogoje, da postane priljubljeno in obiskano plezališče.

Pri projektu je sodeloval tudi Access Fund LCC, fundacija, ki je bila ustanovljena prav za to, da se z lastniki zemljišč, na katerih stojijo stene in plezališča, pogaja in omogoči sobivanje enih in drugih ter seveda plezanje.Cilj obeh organizacij je nadaljevati v tej smeri. Financiranje je različno, delno tudi od prodaje plezalne opreme.

http://www.accessfund.org/site/c.tmL5KhNWLrH/b.4861253/k.BDBB/Home.htm

accessfund.org

Navodila, kako na WC v naravi

Fri, 25 Sep 2009 04:57:00 +0200

How to shit in the Woods je prodajno precej uspešen Outdoor priročnik. Lahko pomaga pri zadregi v nekaterih najbolj priljubljenih plezališčih in nasploh tam, kjer se zbira veliko ljubiteljev narave?

Vse je relativno. Kar je za sprehajalca neuporabna skala, ki v sili nudi zaščito pred pogledi, je za plezalca lahko najboljši boulder. Kar je za plezalce grmovje pod steno, je za nabiralca špargljev ali gobarja sveta zemlja.

Tema je malo kočljiva - je res potrebno govoriti oz. pisati o tem? Sploh pa, ali ni „opraviti to“ v naravi, najbolj naravna stvar na svetu? No, problem ponavadi nastane, ko je nečesa preveč. In v nekaterih plezališčih je plezalcev že preveč. Tak primer je Zillertall na Tirolskem v Avstriji, ki je je po publiciteti, ki sta jo zagotovila nov vodnček in organizacija Petzl Rock Trip 2008 še posebej na udaru. Zato naj bi bil izzid priročnika v nemščini zelo dobrodošel. Bi ga rabili tudi v slovenščini?

Poglejmo nekaj navodil iz omenjenega priročnika s podnaslovom Osnovna znanja, kako živeti zunaj:

Predvsem se potrudi in naredi nekaj korakov več, da boš dovolj oddaljen od stene, šotora, itd.

Pri mali potrebi upoštevaj naslednje „prepovedi“:

NE po skalah in kamenju, urin in vonj po njem tu ostane dlje kot v zemlji
NE po rastlinah, večina zelišč ne prenaša dobro kislih tekočin
NE pod velikimi drevesi in pod skalnimi previsi, kjer dež ne more sprati
NE v izvire, jezera in druge vode

Pri veliki potrebi velja eno in pomembno pravilo:
OBVEZNO skoplji jamico, kajti deževnica ne razkraja ampak iztrebke le spira. Encimi, ki so "specializirani" za to nalogo, živijo v globini 15 - 20 cm, zato ne koplji pregloboko! Ker seveda ni za pričakovati, da boš s seboj nosil lopato, se posluži preproste rešitve – uporabi palčke. Celoten postopek oz. navodila v sliki si lahko ogledaš v desnem stolpcu ...

"How to shit in the Woods" avtor Kathleen Meyer, založba Conrad Stein Verlag

www.klettern.de

Prosta ponovitev Japonske v Eigerju

Tue, 22 Sep 2009 03:55:00 +0200

Nemec Robert Jasper in Švicar Roger Schali sta prosto ponovitev japonske ''Super Diretissime'' opravila med 28. in 31. avgustom. Tri tedne po uspešnem vzponu so na voljo podrobnosti o vzponu.

Gre za najbolj zahtevno smer v slavni 1800 metrov visoki severni steni Eigerja. Smer je bila preplezana točno pred 40 leti. Od 15.7. do 15.8. 1969 je po enomesečnem obleganju v pravem ekspedicijskem slogu uspela japonska odprava. Poskušali so slediti vpadnici oz. ravni liniji padajočih kapljic, kot se je v času direttissim rado navajalo. Napredovali so s pomočjo lojtrc, zavrtali so 250 svedrovcev, zabili mnogo klinov.

''Eiger in Japonska smer sta me »držala« šest let. Vedno znova naju je s prijateljem Schäli-jem zaustavil dobro poznan del stene ''Rote Fluh'', 200 m visoka in v glavnem previsna stopnja. Točno za štirideseto obletnico smeri nama je končno uspelo'' je komentiral Robert Jasper, Mountain Hardwear.

Prav »Rote Fluh'' je najbolj strm in najtežji del Eigerjeve severne stene. Herman Buhl ga je primerjal s severno steno Zahodne Cine, kar je dolgo pomenilo – prosto nepreplezljivo. V vsem ''Rote Fluh'' je mnogo krempeljcev, ki so ostali še od japonske ekipe. Večina skale je kompaktne, zaradi snežišča zgoraj pa obstaja nevarnost skalnega plazu. Toda Rote Fluh ni vse, zgoraj čaka še izredno krušljiva vršna stena s težavami do 7b. »Robert se je boril kot samuraj« se tega dela spominja Roger. Po treh bivakih v steni sta v zadnjih pramenih svetlobe četrti dan dosegla vrh. Prav tretji bivak v vršni steni je bil dramatičen, padajoče kamenje je udarilo tik ob šotoru ...

Povzetek za ponavljalce:

Japonska smer, VI A2, 1800 m, 1.PP ponovitev Robert Jasper in Roger Shaeli, ocena 8a (10-, 5.13b), M5

Izjemno resna alpska tura z dvema ključnima odstavkoma:

Rote Fluh – odlična skala, približno polovica oprimkov je mokrih, številni stari kljini. Ključno mesto 8a, ponavljajoče se težave 7a do 7c, posamezni zahtevni boulderjii na majhnih poličkah in stranskih oprimkih. Pričakovana temperatura malo nad 0 st.C-

Vršna stena – zelo krušljivo, malo slabih zarjavelih klinov, od drugega ledišča naprej zelo izpostavljena padajočem kamenju, sem in tja je stena podobna melišču

Oprema pri 1.PP:
1 set camov in zatičev
6 skalnih klinov (vključno z Messerhaken)
2-3 ledna vijaka
cepini, dereze
60 m dvojna vrv

bivak oprema

www.blog.mountainhardwear.com

Opomba: Robert Jasper pri svojih vzponih uporablja oblačila in opremo Mountain Hardwear ter obutev Lowa.

Cobra Crack (8c)

Mon, 21 Sep 2009 14:53:00 +0200

Ne gre toliko za poči, kot za pristop k plezanju: poišči smer v njenem prvotnem, naravnem stanju, jo preplezaj in jo pusti takšno, kot si jo dobil.

Poči, te naravne in izrazite tvorbe v stenah in balvanih so v plezalnem smislu svoj vrhunec doživele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. John Bachar je soliral tiste do 5.12, Ray Jardin je preplezal Phoenix (5.13a) v Yosemitih in iskal "prijatelje" (izumljal friende), ko ga je v njih najbolj navijalo. Najtežje poči so bile v domeni Tonya Yanira: Grand Illusion (5.13c) v Lake Tahoe in Sphynx Crack (5.13b) v Coloradu, dve fantastični razpoki v ogromnih skalnih blokih sta pravi čudesi narave že same po sebi, tudi za neplezalce. Prav Sphynx Crack je Hirayama že pred leti preplezal na pogled in to je še vedno eden največjih tovrstnih podvigov nasploh.

No, potem je prišlo obdobje svedrovcev in poči naenkrat niso bile več konkurenčne. Kako boš šel do konca, če moraš sproti nameščati varovanje, pred tem pa si se "pomehkužil" v gosto navrtanih projektih?

Zadnje čase pa zopet piha star veter. Tudi v Evropi. Pisali smo že o najtežji evropski poči Greenspit (8b+) in najtežji visokogorski poči Voie Petit (8b). Sedaj lahko poročamo o še nekoliko težji zadevi. Yuji Hirayama je v Kanadi v Squamishu ponovil Cobro (8c). Potreboval je pet dni, opravil pa je šesti vzpon. Poč, ki ji pravijo tudi Canadien Fingermonster, je lani prvi preplezal eden najboljših "euro" specialistov Belgijec Nico Favrese.

To je pravi konec smeri. Občutek, da si res preplezal "čez". Yuji Hirayama na vrhu Cobre.

Yuji Hirayama je star 40 let in je svoji domovini prava zvezda. O njegovih vzponih redno poročajo na nacionalni TV. Je verjetno najbolje plačan plezalec na svetu, gre pa za sponzorski denar.

Opomba: Yuji Hirayama pleza s plezalkami Boreal.

Dr. Iztok Tomazin

Sun, 20 Sep 2009 15:03:00 +0200

Iztok, si zdravnik in direktor Zdravstvenega doma, ob tem pa še gorski reševalec letalec, zdravnik SHNP (Služba helikopterske nujne pomoči) in predstavnik Slovenije v Medicinski komisiji IKAR. Precej odgovornih in zahtevnih funkcij, je še kaj časa za alpinizem?
Največ časa in energije sem že vse od začetka študija, v zadnjem obdobju pa še toliko bolj, posvetil medicini. Biti zdravnik mi je več kot samo poklic, to dojemam kot poslanstvo in način življenja, čeprav se morda sliši kot oguljena fraza. Na drugem mestu je seveda alpinizem v vseh mogočih oblikah, od samotnih potepanj po brezpotjih do osemtisočakov, od prostega plezanja do zaledenelih slapov, alpinističnega smučanja itd.

Zdravniška oskrba nosačev na ledeniku Baltoro v pakistanskem Karakorumu

Vse našteto so idealne predispozicije za vrhunskega gorskega reševalca letalca, kar dejansko tudi si. Sodeluješ potemtakem le pri helikopterskih intervencijah in kdo od zdravnikov je potem vključen pri klasičnih reševanjih? Vsi aktivni zdravniki GRZS, tudi zdravniki letalci, sodelujemo tudi na klasičnih akcijah. Prisotnost zdravnika na klasični akciji je enako pomembna kot pri helikopterski, včasih še bolj, saj je pacient pri klasičnem transportu še bolj izpostavljen neugodnim dejavnikom, pa tudi dlje traja. Seveda je idealno, če je zdravnik zelo izkušen v urgentni medicini in hkrati odličen ali celo vrhunski alpinist.

Letošnja sezona v gorah se počasi končuje. Je kakorkoli odstopala od predhodnih? Na koliko reševanjih si sodeloval?
Po številu nesreč, tudi smrtnih, bo to očitno ena od najbolj negativnih sezon doslej. Slovenski gorski reševalci smo že pri okoli 300 reševanjih v letošnjem letu, sam sem letos zaradi številnih, predvsem službenih obveznosti, doslej sodeloval le na 16 reševanjih, pretežno s helikopterjem.

Skupno pa to pomeni?
Na pamet točno ne vem, vsekakor v več kot 400 v domačih in nekaj deset v tujih gorah.

Na kakšnem nivoju je pravzaprav naša gorska reševalna zveza, tudi v primerjavi z drugimi državimi? Če vprašam poenostavljeno, višje kotirajo naši zdravniki ali naši gorski reševalci? Kot eden vodilnih imen v sistemu reševanja in dolgoletni zdravnik bi lahko podal realno oceno.
Naše gorsko reševanje je na visokem nivoju, v mnogih pogledih države z najbolj razvito tovrstno dejavnostjo (Švica, Avstrija, Italija, Francija…) dosegamo, v nekaterih morda celo prekašamo, v nekaterih pa malo zaostajamo. Predvsem smo šibki v nekaterih aspektih organizacije helikopterskega reševanja, saj od klica na pomoč do prihoda ekipe na mesto nesreče v povprečju mine preveč časa, tudi sestava ekipe ni vedno optimalna, včasih je preveč lokalizmov ipd. Če bi uspeli organizirati ozko profesionalno jedro helikopterskega reševanja, ki bo takoj dosegljivo vse dni v letu ali celo združiti letalski del GRS s HNMP v eno službo, in se hkrati otresti motečih vplivov policijske in zlasti vojaške birokracije, bi bili lahko v vseh pogledih med najboljšimi službami gorskega reševanja na svetu. Pa da ne bom napačno razumljen: nisem proti sodelovanju policijskimi in vojaškimi piloti in tehniki, ki so večinoma zelo dobri, nekateri celo odlični, enako velja tudi za gorske policiste, tudi helikopterje imata policija in vojska zelo primerne, marsikje nam jih zavidajo. Zelo omejujoč pa je zbirokratiziran, mnogo prepočasen sistem aktivacije zlasti vojaških helikopterjev, poleg tega Slovenija kot verjetno edina od razvitih držav sploh nima helikopterja, ki bi bil namenjen izključno za potrebe nujne medicinske pomoči in gorskega reševanja. Pa da ne bo govora samo o letalskem reševanju – temelj gorsko reševalne dejavnosti bi tudi vnaprej morala ostati široka amaterska baza društev in postaj zlasti v krajih blizu gora, tako kot doslej. Torej konstruktivno sožitje in sodelovanje med ozkim, vrhunsko usposobljenim profesionalnim jedrom in široko amatersko bazo, ki se dopolnjujeta in dobro sodelujeta podobno kot imamo, seveda v precej večjem obsegu, pri gasilcih. Tako ne bi nihče nič izgubil, kar se nekateri v GRZS bojijo, pač pa bi samo pridobili, predvsem seveda ponesrečenci in bolniki. Izboljšati bi bilo potrebno tudi mesto in vlogo GRZS v državi in družbi, tukaj nas čaka še veliko dela (zakon o gorskem reševanju ki je npr. na Hrvaškem bistveno pospešil razvoj gorskega reševanja itd.).
Kar pa se tiče kotiranja zdravnikov in reševalcev: tukaj ne bi delal nobenih razlik, med enimi in drugimi so nekateri odlični po strokovni, drugi po gorniški plati, nekateri v obojem, nekateri pa tudi niso. Izrazito slabih ni, saj je kar nekaj filtrov. Ena od težav je, da primanjkuje zdravnikov alpinistov ali vsaj dobrih gornikov.

Gorsko reševanje s helikopterjem v Karavankah.

Je tvoja naloga zgolj zdravniška pomoč ali sodeluješ tudi pri ostalih manevrih?
Primarna naloga zdravnika pri gorskem reševanju je oskrba ponesrečenca, reševalca pa tehnični in drugi manevri reševanja ipd. Seveda pa gre za timsko delo in si med sabo pomagamo na vseh področjih. Glede na moje izkušnje, alpinistične in druge sposobnosti pa seveda v praksi po potrebi opravljam vse, tudi najzahtevnejše reševalne manevre. Z reševalcem se ponavadi dogovoriva, kaj bo kdo delal. Če je na primer reševalec manj izkušen ali pa če gre za zelo hude poškodbe, grem prvi na vitlo in do ponesrečenca, tudi v steno, če je treba, sicer je to delo reševalca, zdravnik mu sledi, če je potrebno. Poudariti je treba, da imajo zdravniki enak program tehničnega usposabljanja kot reševalci letalci, seveda pa je nesmiselno, da gre v steno na vitlo prvi zdravnik, ki ni alpinist, ki nima ustreznih izkušenj. Skratka, vsak naj bi delal tisto, kar najbolj obvlada in hkrati pomaga drugim na drugih področjih.

Kako pravzaprav poteka reševanje, od prvega klica do odhoda ekipe? Je sistem dodelan?
Prav tu bi se dalo še kaj poenostaviti in izboljšati, prevečkrat se izgublja dragoceni čas. Tu se vidi razlika med amaterizmom in profesionalizmom. Poškodovanec ali očividec kliče 112, operativec v centru za obveščanje (112) klic na pomoč posreduje lokalnim reševalcem, ki se odločijo o načinu reševanja. Ne moremo pričakovati, da bo vsak od nekaj sto slovenskih amaterskih gorskih reševalcev, ki je v času neke nesreče lahko dežuren v domačem društvu in sprejme tak klic, tudi optimalno ukrepal. V času dežurstva ekipe za helikoptersko reševanje med glavno poletno planinsko sezono bi morali nujni klici preko Centra brez posrednikov takoj priti do dežurne ekipe na Brniku, kjer naj bi zdravnik ocenil resnost stanja in se skupaj z reševalcem in posadko helikopterja odločil o optimalnem ukrepanju. Vzporedno pa je seveda potrebno obveščanje in aktiviranje lokalne ekipe, ki se vključuje v reševanje, če se helikopterski ekipi kaj zalomi ali če ima več intervencij hkrati. Tukaj smo seveda v zdravstvu, v službi nujne medicinske pomoči, bolje organizirani in hitrejši, ker smo pač samostojna, profesionalna služba z jasnimi standardi - ko preko Centra (112) ali direktno od očividcev dobimo obvestilo o potrebi po nujni intervenciji, vsa ekipa (zdravnik, tehnik ali sestra in voznik reševalec) steče do rešilca in z opozorilnimi znaki v najkrajšem možnem času z vso potrebno opremo doseže mesto nesreče. Če je potrebna pomoč sosednjih enot ali HNMP pa imamo tudi jasne protokole hitrega ukrepanja. Skratka profesionalen sistem odzivanja. Seveda to velja za terene, ki so dostopni službi NMP.

Dobro urejena zavarovalna politika je verjetno osnova za celo zadevo. V katerih primerih bi reševani načelno morali sami nositi stroške le-tega?
Zaenkrat se stroški gorskega reševanja krijejo solidarno, iz državnega proračuna, helikopterski prevozi v primeru poškodb in bolezni konkretno iz zdravstvene blagajne (ZZZS). To ima dobre in slabe plati, po eni strani je pomoč za reševance zagotovljena brez njihovih stroškov, po drugi strani se dogajajo tudi malomarnosti ali celo zlorabe, za katere pa ni pošteno, da jih pokriva proračun, torej vsi državljani. Postopek za izterjavo stroškov pri gorskem reševanju v Sloveniji je zaenkrat redkost, večinoma v primerih očitne malomarnosti ali zlorabe.

So bili primeri v praksi, ko je reševani morali povrniti stroške reševanja? Se je končalo z zahtevkom ali je prišlo do plačila?
Skoraj vsako leto je bilo nekaj takih primerov, v zadnjih letih je bilo medijsko najbolj izpostavljeno reševanje v Špiku, ko sta ob poslabšanju vremena plezalca obtičala v steni in ju je rešila dežurna helikopterska ekipa. Izidov zahtevkov ne spremljam, to je stvar organizacije in države, reševalci se ne sprašujemo ali gremo reševat pijanca, ki se je potolkel po lastni krivdi ali pa nekoga, ki je povsem nepričakovano zbolel. Ko je potrebna pomoč, ni selekcije, o vzrokih se sprašujemo po opravljenem delu.

Verjetno je težko govoriti o tem, morda tudi neetično, pa vendarle - najtežji primer reševanja?
Veliko je bilo zelo zahtevnih reševanj, tako tehnično, telesno in duševno. Najtežje je pri težko poškodovanih ali hudo bolnih, umirajočih ali mrtvih, še posebej, če gre za znance, soplezalce in prijatelje ali otroke. To je duševno najbolj obremenjujoče že med samo intervencijo, ima pa seveda posledice tudi kasneje.

Kaj čuti človek, ko prileti več sto metrov po zraku, kakšen je "stik" s steno? Vem, precej teoretično vprašanje, mogoče bi znal vsaj približno odgovoriti. Konec koncev si tudi sam »rad« preizkušal meje možnega ...
Osebne izkušnje več sto metrskega padca, ki se konča na trdih tleh nimam, sicer midva ne bi imela tega intervjuja. Najdalj sem doslej padel 60 metrov globoko med smučanjem v severni steni Begunjščice in se grdo polomil. Dokler se že polomljen nisem nekako obdržal v snežni strmini še visoko v steni, nisem vedel ali se bom ubil ali preživel.. Večkrat sem strmoglavil z zmajem in padalom, nekajkrat celo brez rezervnega padala, a sem se pred usodnim trkom v tla vedno nekako izvlekel, pričakovanje usodnega trka pa je bilo skrajno neprijetno. Seveda pa vsi poznamo poročila o lepih, celo ekstatičnih doživetjih med padanjem v verjetno smrt. Verjamem, da je nekaj na tem, najbrž pa ni pravilo.

Glavni razlogi nesreč tako poleti kot pozimi so zdrsi in padci. Vendar se pozimi največ govori o plazovih.
Plazovi so v naših gorah za enkrat med redkejšimi vzroki nesreč, precej drugače je v Alpah.

Imamo pa prav tu veliko preventive: lavinske žolne, zračne blazine, … Kam gre razvoj, kaj ti priporočaš?
Osebno najbolj priporočam, taka so tudi uradna priporočila IKAR, uporabo plazovne zračne blazine (airbag) kot pripomočka, ki precej zmanjša možnost, da nas sneg v plazu zasuje in hkrati plazovno žolno, ki v primeru, da nas plaz vseeno zasuje, omogoča ustrezno opremljenim sopotnikom ali reševalcem, da nas hitro najdejo. Z uporabo obeh pripomočkov je stopnja preživetja v plazu največja, od posamičnih pripomočkov pa je stopnja preživetja največja pri airbagu, nekoliko nižja pa pri žolni. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi.

Kakšna je smrt pod plazom?
Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje – počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.

Plaz v južni steni Lotseja (1981) tik preden nas je oplazil. Če ne bi bili pripeti na fiksno vrv, bi nas razmetalo po ledeniku in pomedlo v razpoke.

Kaj lahko stori smučar, ki ga odnese plaz? Kakšne 2, 3 sekunde morda lahko kaj ukrene…
Dokler še lahko stoji na nogah oziroma lahko smuča, naj poskuša čim hitreje odsmučati iz območja plazu. Ko ga plaz zajame, je potrebno odpeti ali sneti vso opremo (smuči, palice, nahrbtnik, razen če nimamo takega z airbagom). To seveda ni enostavno. Če ima airbag, naj ga takoj sproži. Ko nas nosi plaz, naj bi se s plavalnimi gibi skušali obdržati na površju in hkrati ščitili glavo in vratno hrbtenico, kar je v divjajoči snežni gmoti dostikrat težko ali nemogoče. Zelo pomembno pa je, da si preden se plaz zaustavi in nas dokončno zasuje, naredimo pred obrazom čim večji prostor za dihanje, od tega je lahko odvisno naše preživetje.

Kot zdravnik drugače gledaš na »ekstremne« športe kot bi sicer? Tvegajo zdravniki več ali manj?
Kot dolgoletni vrhunski alpinist in alpinistični smučar gledam na ekstremne športe z določeno naklonjenostjo, vendar imam občutek, da se je večina aktivnosti izrodila v smeri nastopaštva, medijske in seveda sponzorske pozornosti za vsako ceno, tveganja, ki je samo sebi namen, dosežkov zaradi dosežkov. Kot zdravnik in gorski reševalec pa na ekstremne športe seveda gledam tudi iz tega zornega kota, ker dobro vem, kakšne so posledice po dolgoletnem ukvarjanju z vrhunskim ali »ekstremnim« športom in kakšne so posledice po napakah ali nesrečah. Sam v zadnjem tvegam precej manj, kot sem včasih, razlogov za to je veliko, od staranja do množice razmesarjenih trupel, ki sem jih moral pobirati po gorah, seveda pa imam sedaj tudi nekoliko drugačne življenjske prioritete in ambicije. Še najbolj tvegana od vseh mojih sedanjih aktivnosti se mi zdi gorsko reševanje, predvsem zato, ker imamo zaradi velike želje pomagati pogosto zelo visok prag za tveganje, še bolj pa zato, ker reševanje pomeni sodelovanje več ljudi, od katerih lahko vsak stori napako, pa tudi precej tehnike, ki tudi lahko odpove, obojega pa ne morem imeti v celoti pod kontrolo.

V vrhunskem športu je doping nekaj, kar visi v zraku. Najboljši atleti, kolesarji, plavalci …, se marsikomu zdijo komaj še verodostojni. Kako je s tem v alpinizmu, nekje nad 8000 metrov, ko gre za preživetje ali zgolj uspešen vzpon? Kolikor vem, so tudi slovenski alpinisti že imeli s seboj v nahrbtniku substance, za vsak slučaj.
Ponosen sem na to, da nikoli v življenju nisem uporabil dopinga, še posebej ob spoznanju, kako velik odstotek alpinistov, pa ne samo vrhunskih, posega po dopingu v različnih oblikah. Ko sem pred nekaj leti začel brati tovrstna poročila in članke, sem bil šokiran. Čeprav sem kot zdravnik in vrhunski alpinist precej vedel o teh stvareh, mi niti na misel ni prišlo, da bi jih uporabljal, naivno sem tudi mislil, da je to v alpinizmu kot visoko etični dejavnosti večinoma tabu, da se uporablja redko ali izjemoma, na primer kadar gre za preživetje, ne pa za rezultate. Edinkrat, ko sem imel za vsak slučaj, če bi šlo za biti ali ne biti, v nahrbtniku par tabletk, ki so sodile med blaga poživila, je bilo na zimskem Daulagiriju, vendar čeprav je šlo za noro zgodbo, ki nas je postavila na mejo preživetja, jih nisem uporabil. Iz številnih, predvsem etičnih razlogov, ne odobravam uporabe poživil ne v alpinizmu ne kjerkoli drugje, saj gre poenostavljeno rečeno za nepošteno, zdravju škodljivo zlorabo substanc za krepitev ega, ki je itak med največjimi sovražniki človekovega razvoja, predvsem mentalnega in duhovnega.

Na vrhu Gašerbruma 1 (8068m) tik pred prvenstvenim smučanjem po S steni z Markom Čarom. Brez dopinga, seveda. Marko je sicer na vrh prinesel eno pločevinko Red Bulla, ki je bil njegov sponzor, vendar je tekočina seveda zmrznila in je bila neuporabna. Foto: Marko Čar.

Za kakšna poročila je šlo, nad čem si bil šokiran?
Na primer, nad statistiko, kakšen odstotek »navadnih« gornikov, ne vrhunskih alpinistov, uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.

Par tabletk v nahrbtniku … je stvar tako preprosta?
Seveda ne. Poživil je mnogo vrst, z zelo različnimi mehanizmi delovanja in učinki, od takih, ki ti dajo možnost da postrgaš še kakšno rezervo v organizmu, ki je zavestno nisi mogel, do takih z drugačnimi načini delovanja. Nekaj povsem drugega, ne po etični pač pa po praktični plati, je uporabljati poživila v »kontroliranem« okolju npr. atletskega stadiona, na toplem in varnem, kot npr. v gorah, v hudem mrazu, ob dehidraciji in drugih okoliščinah…Odločno odsvetujem, tako iz etičnih kot iz zdravstvenih razlogov.

Kaj potem priporočaš, ko so izčrpane vse druge možnosti? Avtogeni trening, "dialog" s steno, posebno prehrano, vegetarijanstvo mogoče? Stvari so zelo individualne, od prehrane, hidracije, treninga, do bolj duhovnih in »duhovnih« pristopov. Jaz sem vegetarijanec zaradi etičnih razlogov, ne pa zaradi tega, ker bi mislil,da je vegetarijanska prehrana bistveno boljša za alpinizem od mešane. Seveda pa je bolj zdrava in omogoča tudi ukvarjanje z alpinizmom, tudi z vrhunskim. Intrapsihične in duhovne rezerve v človeku pa so skoraj neomejene, le zelo težko je priti do njih.

Fotografije: arhiv Tomazin

52 letni Haston do 9a

Sun, 20 Sep 2009 14:56:00 +0200

Kot poroča dmmclimbing je Stevie Haston, eden od nespornih pionirjev dry toolinga in mix plezanja, opravil prvi prosti vzpon Descente Lolitta v Grotte de Sabart v Ariege, Francija. 30 metrska smer je podaljšek zelo previsne 8c+, ki jo je Haston preplezal prejšnje leto. Nova smer je zdaj ocenjena z 9a. Po vzponu je Haston komentiral : "Talent me ni potegnil čez to smer, trdo delo me je. In decembra 2008 sem si zaslužil redpoint".

Haston je očitno v odlični formi - pred nekaj tedni je prvi preplezal Bam Bam, psihološko E8 v Craig Dorys v Walesu. S tem je še enkrat dokazal, da je eden največjih britanskih večnamenskih plezalcev. Nič ne pomeni, da je Haston star 52 let in, kot Manolo, ne kaže nobenih znakov upočasnitve. Nasprotno, Anglež se je že osredotočil na nov projekt, verjetno 9a+...

"Smer bi moraI preplezati že lani, pa ni šlo. Po dieti s 700 kalorijami na dan sem prišel na 66 kg in to je bilo dovolj za uspeh. Res, da to ni najbolj zdravo, za plezanje na tej stopnji pa nujno."

Ueli Steck poskusil...

Tue, 15 Sep 2009 16:40:00 +0200

Prvi poskus v zahodni steni Makaluja zaradi obilice novega snega neuspešen, poglejmo poročilo Uelija Stecka o tem, kaj se je dogajalo:

V soboto zjutraj ob 00.30 sem zapustil bazni tabor in se odpravil v zahodni steber Makaluja. Povzpel sem se do mojega šotorčka na višini 6700 metrov. Pot do tja pelje čez vrhova Jumeaux, prv jei na 6220 metrih in drugi na 6462 metrih. Dolga pot, z 20 kilogramov težkim nahrbtnikom mi je vzelal 9 ur. Utrujen sem pozno prispel na jutranji prigrizek. Šotor je še vedno gledal iz snega, dvomil sem namreč v to, da ga bom po velikem plazu, ki je šel prejšnji teden, še našel. Razveselilo me je dejstvo, da je vse nepoškodovano. Po dolgem dnevu čakanja je sledila kratka noč. V nedeljo ob treh zjutraj sem se zbudil in si pripravil zajtrk. Kavo in muesli. Ob štirih zjutraj pa sem nadaljeval z vzponom. Načrt je bil povzpeti se na 7600 metrov in tam odložiti kuhalnik ter plin, vendar je bilo že na 6900 metrih preveč novozapadlega snega. Cel sneg "brez dna", tudi po strmi skali. Vanj sem se pogrezal vedno bolj izčrpan. Situacija me je spravila ob živce. Zaradi takih razmer se postaraš hitreje kot bi si želel. Zato sem na 7200 metrih dokončno obupal. Brezupno je bilo tako poskušati. Moral sem se vrniti nazaj na 6700 metrov. V prvem hipu sem bil uničen, sesut. Popolnoma izčrpan. Za 500 višinskih sem potreboval štiri in pol ure. Kmalu bi vse skupaj pospravil in se vrnil v bazni tabor. Takoj naslednji dan sem si želel leteti nazaj domov. Po dolgem nihanju sem se odločil, da se tako hitro pač ne vdam! V tem trenutku je sneg preveč svež za plezanje tako težke smeri, tudi v lažji ne bi šlo. Sedanje razmere ne vlivajo upanja za kakršenkoli poskus. Lahko pa se spremenijo. Po poti nazaj v bazni tabor sem bil na vezi z Robijem in Andy-jem. Bili so na normalni poti in se prav tako utapljali v globokem snegu! Danes, v ponedeljek zjutraj, sem se ob 8ih zbudil. Spal sem 12 ur. Imel sem težke noge. Motivacija je bila na nuli. sedaj pa svet izgleda mnogo bolje. Ta teden prav veliko ne morem storiti. Narava bo povedala kaj sledi. Sneg se mora najprej posesti.
Za zdaj sem prisiljen sedeti in početi - nič...

Novi CAM iz kovačije DMM!

Fri, 11 Sep 2009 07:13:00 +0200

DMM je predstavil svoje nove Dragon came. Urednik revije Climb Magazine Kevin Avery je bil po rokovanju z njimi navdušen:

''Prvi vtis je fantastičen. Izgledajo odlično. Večji cami so lahki, delujejo prefinjeno, končna obdelava pa je zelo kvalitetna. Točno to, kar smo se navadili pričakovati od DMM-ja.''

Za razliko od predhodnikov se Dragon ponaša z enojnim steblom in dvema osema. Simon Marsh v DMM-u komentira:''V pisarnah do sedaj še nisem bil priča takemu navdušenju pri razvoju novega produkta. Vsi se zbirajo pri ''Cam'' ekipi, da bi videli kako se ga sestavlja.''

Šest velikosti bo pokrivalo razpon od 20 mm do 114 mm, zasnovani pa bodo na kotu 13,75°. Za preprečevanje korozije so glave ''anodizirane''. Uporabljen je Duplex sistem, 5mm kabel na steblu in 3,2mm na zanki, tako da ima cam enako prožnost skozi 360°, kar je prednost tako v navpični kot v vodoravni namestitvi. Izbrane, zelo odporne in prožne zanke Zytel, so dokazano zanesljive v vseh vremenskih pogojih. Oprijem je reliefno oblikovan, tako da bo zanesljiv tudi potnih prstih. Kot pri dosedanjih DMM camih (4CU in 3CU) boste tudi tu našli Dyneema zanko, z možnostjo podaljšanja. S tem pa boste privarčevali nekaj gramov. Dragon naj bi bil 10-15% lažji od konkurentov. Kratek video ogled na Climber magazine.

Dean Poter: rekordni BASE jump z Eigerja

Fri, 11 Sep 2009 07:00:00 +0200

Dean Poter in družba so 7. septembra posneli rekorden skok z Eigerja. Pilot helikopterja, ki mu je BASE blizu že deset let, je dejal da takšnega skoka še ni videl in Deanu nadel ime The Eagle.
"Sposobnosti tega pilota so neverjetne", pravi Dean. "Letel je 30 metrov stran od mene, po telesu sem lahko čutil zvok propelerja. Par dni nazaj je prijatelj nameraval z ''wingsuitom'' letet skozi luknjo, ki jo je za dober meter zgrešil in se smrtno ponesrečil. Samo letos sem izgubil šest prijateljev. To mi daje vedeti da nisem večen. Še vedno se bližam končni težavnosti zato za varnost, naredim vse kar je v moji moči …"

Več na prana.com

Ueli Steck poroča z baznega tabora pod Makalujem

Wed, 09 Sep 2009 22:55:00 +0200

Po udobno preživeti noči 4. septembra pod Jameauxem na 6000 metrih, sem dosegel 6700 m na West Pillarju. Imel sem priložnost, da od blizu preučim steber. Smer izgleda zelo težka; strmo ledno in skalno plezanje na 7500 metrih. Tako me je spreletelo brezmejno zadovoljstvo. Vreme je bilo dobro, snežne razmere pa senzacionalne. Kasneje je bilo napovedano slabo vreme, tako sem se isti dan v petek spustil v bazni tabor. Bila je dobra pot za aklimatizacijo in ogled oz. študijo smeri.

Danes je nedelja. Vsi sedimo v baznem taboru, ker je celo noč snežilo. Vremenska napoved je slaba, zato imamo občutek, da smo obsojeni na čakanje. To pomeni: čakaj in glej, beri knjige in ne izgubi motivacije. Skozi meglo pa jasno slišimo bobnenje, ki je znak večjih plazov.

Razmere se bodo izboljšale, nekoč! Do takrat pa pa bomo marali počakati.

Na svidenje kmalu!

Ekspedicija Makalu (8463m)-Prihod v bazni tabor

Thu, 03 Sep 2009 09:20:00 +0200

-Prihod v bazni tabor

Piše Patricia Bamert, pisarna Ueli Steck:

1. September, 2009 - Prihod v bazni tabor (5250m)

Deževno in vlažno pešačenje proti baznem taboru.

Končno smo dosegli vznožje gore. Zadnjih deset dni po zaslugi monsuna, ki tu divja, ni bilo najbolj prijetnih in udobnih. Ta nas k sreči ni preveč motil.

Nastanili smo se na 5250 metrih, del naše opreme pa je še vedno na 4745 metrih. Zadnji del nas pelje čez ledenik Barun. Za ta vzpon imamo sedem šerp s katerimi nas čaka deset kosov tovora od teh pa vsak znaša 25kg. Za Roberta, Andyja in mene se začenja faza aklimatizacije. Röbi in Andy bosta poskusila s smerjo v katero so se prvič povzpeli leta 1955. Moj načrt pa je solo vzpon, v alpskem slogu na zahodni steber. Precej bo odvisno od pogojev in vremena. Motivacija je velika, kljub temu da ne bi bili prvi, če bi nam spodletelo.

Veselimo se dni, ki nas čakajo v gori. Najprej se bomo spodobno namestili v baznem taboru, uživali v počitku ter kulinaričnih sposobnostih našega kuharja Kaji-ja.

Robert Bösch in Andy Wälchli se sproščata.

Kot je bilo predvideno se obeta precej nestabilno vreme, zato smo namenoma odšli prej. Pogoji naj bi se izboljšali nekje do srede septembra. Do takrat se bomo morali z vlago, ki jo prinaša monsun, pač sprijazniti. Naša telesa pa se bodo lahko navadila na višino. Takoj ko se vreme stabilizira, se premaknemo višje. Od srede oktobra so sunki vetra na 8000 metrih premočni, tako da na vrhu ne bi imeli možnosti. Nekje med septembrom in oktobrom pa računamo na vrh.

...upamo na najboljše!

Ueli Steck pod Makalujem

Sun, 30 Aug 2009 17:41:00 +0200

Projekt zahodna stena Makaluja se je začel 20.avgusta s poletom v Nepal in z deset dnevnim pristopnim maršom, trajal pa naj bi

do konca oktobra. Ueli Steck ima s sabo fotografa in še enega gorskega vodnika. Priprave so potekale na zanimiv način, kot kombinacija težkega plezanja v skali in »teka« na osemtisočak. Steck je prosto je preplezal Golden

Gate v El Capitanu in za aklimatizacijo opravil hiter vzpon na Gasherbrum II. Na svojem prvem osemtisočaku je stal 9.julija. Na vrhu je počakal 5 minut in sestopil v vsega dveh urah in pol. Pol metra svežega snega, mraz in močan veter so mu predstavljali edini problem. »No, sem lahko vsaj preizkusil opremo« je dejal po povratku. Oprema za Makalu je skrbno izbrana in preizkušena,

lahko jo »preizkusite« tudi vi: Kaj bo grelo Uelija Stecka v Makaluju?

Zahodna stena Makaluja z Mera Peaka

Makalu je s 8463 metri peta najvišja gora na svetu. Prvič je bil osvojen leta 1955, ko se je nanj povzpela kompletna francoska odprava z Lionelom Terrayem in Jeanom Couzyjem na čelu. Smer vodi na glavni vrh čez Makalu La in je danes znana kot Francoska smer. Leta 1971 so Francozi zopet udarili in v zahodnem stebru preplezali za tiste čase neverjetne težave: VI/A2 na 7500 metrih! Na vrh sta se povzpela Yannick Seigneur und Bernard Mellet. To je nedvomno eden mejnih kamnov himalajizma in alpinizma nasploh.Tudi Slovenci smo v Makaluju pustili pomemben pečat z vzponom preko južne stene leta 1975. Marjan Manfreda je prvi ćlovek, ki se je na vrh povzpel brez kisika, za nameček pa preplezal tudi ključno mesto smeri.

Zahodni stena Makaluja je ob direktni smeri v južni steni Annapurne največji alpinistični problem v Himalaji. Če kdo, je Ueli Steck človek, ki ga lahko reši. Mu bo uspelo?

Ueli Steck pod Gasherbrumom II

Mountain Hardwear Academy

Sat, 29 Aug 2009 10:31:00 +0200

5.Odprava

Gorska akdemija se nadaljuje. Tokrat v Tagiji...

Z rdeče v globoko vijolično prelivajoča se pokrajina, ogromen apnenčast kamnolom in strme smeri… celodnevna vožnja v Marakeš, 3 ure hoje in mnogo Berberskih mostov. Prispemo v Tagijo, za 5. avanturo Gorske akademije.

V desetih dneh so imeli kandidati širok izbor smeri: včasih težje gibe skozi kompakten in strm del stene po pokah, strehah, na klasično varovanje s frendi in zatiči ponekod tudi svedri.

Plezanje tu je precej zahtevno. Celo najlažje smeri zahtevajo 6. stopnjo in ''mentalno silo''! Baraka, klasična 680 metrska smer v Z steni Oujdad-a. Casacade(Slap) slaven po svoji odlični liniji. Le Rêve d'Aïcha, Canyon Apache… Vse to so bile osupljive smeri, precej strme. Naše mladeniče je bilo malo strah da vrha mogoče ne bodo osvojili, pa so vsi preizkusili svoje zmogljivosti in na koncu tedna so bili izčrpani ampak ponosni na dosežke.

Kot nam je Corne povedal: ''Do 6. raztežaja Canyon Apache-ja, je šlo vse precej gladko, lepi gibi na izvrstni

skali. Na tem delu pa so gibi postali kočljivi in zahtevali moč in tehnično iznajdljivost obenem. Da sem ostal miren in osredotočen sem v mislih bil velike bitke, med visenjem na prstih 200 metrov nad deročo reko v dolini. Ko sem končno dosegel štant sem bil dokončno izčrpan in resnično zadoščen.''

Edina slabost: zelo ostra skala v Tagiji ni pustila možnosti da bi na prstih ostalo kaj od kože… Kot je Avstrijec Benjamin razložil med spiranjem krvi z rok: ''Skale tu so tako ostre, da so bile moje roke, po nekaj dneh, kot bi jih potegnil iz mikserja.''

Plezanje pa ni bil edini cilj odprave, v desetih dneh naj bi se plezalci združili v drugačni kulturi, načinu življenja-v drugem svetu.''Po celem tednu plezanja se počutim utrujeno in izčrpano, obraz imam od sonca opečen, lasje pa so postali dreadlocksi, pod nohti imam zemljo, opraskano kožo, bolečine v sklepih, umazane obleke, iz nosu mi lije, plezalke uničene zaradi ostre skale... pa boste v mojih očeh vseeno našli tisti sijaj ko me vprašate o Tagiji. Nasmeh bo zrasel na obrazu, ko se je bom spominjala-tiste majhne vasice na koncu sveta. Domačinov ne bom pozabila. So nekaj posebnega-še posebej otroci. Prav tako so nogometne tekme v popoldnevu, čuden trg v Zaouiat-u, meni nerazumljiva Berberščina postali nepozabni. Med oddihom v Tagiji smo spet našli svoje korenine izpred 100 in več let. Domov smo prišli polni lepih vtisov in drugih-uporabnih navad, dobre volje, prijateljski. Pa bi človek rekel, da je šlo samo za odmor. V naši družbi moraš bit v ponedeljek polno pripravljen na ljudi-ni druge. Po tem sem bolj sproščena in si svet počasi vzamem če mi je prenaporen.'' Je povedala Patrizia (Nemčija)

Ferran (Španija) povzema: To je možnost da malo spremenimo svoja življenja in postanemo dovzetnejši.

Greenspit 8b+, najtežja EU poč

Wed, 26 Aug 2009 16:16:00 +0200

Če je Voie Petit v Grand Capucin najtežja visokogorska smer v Evropi, o čemer smo pisali v eni prejšnjih objav, je Greenspit najtežja evropska poč. Obe sta pred kratkim doživeli svoj tretji prosti vzpon.

Val di Melo in Valle dell Orco sta granitni plezališči v severni Italijo, tik ob meji s Švico. Veljata za evropske Yosemite, saj ponujata celo vrsto poči v odličnem granitu. Prva med njimi je prav gotovo Greenspit, 12 metrska horizontalna poč, ki se jo že uvršča v kategorijo »offwidh«. To so neugodne široke poči, ki se jih pleza z gvozdenjem rok, pesti in prstov. S svedrovci je bila opremljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Tretji vzpon v Greenspit, 8b+

Leta 2003 je Švicar Didier Berthod odstranil 5 svedrovcev, namestil friende, jo preplezal in ocenil 8b+. Oktobra 2005 se je vrnil in jo preplezal še s sprotnim nameščanjem varovanja. S tem je smer bila preplezana tako, kot je treba. Ime odraža zeleno naravo pristopa k plezanju. Lani je Belgijec Nicolas Favrese opravil drugi vzpon (potreboval je vsega dva dni), tretjo ponovitev pa je to poletje opravil Anglež Tom Randall. Greenspit velja za drugo najtežjo trad smer v celinskem delu Evrope. Plezanje s tradicionalnim varovanjem, to je s sprotnim nameščanjem friendov in zatičev, vedno bolj pridobiva na veljavi in je neke vrste odgovor na poplavo svedrovcev in visenja na vrvi.

Nicolas Favrese. "To je resnično fantastična in zelo unikatna smer za Evropo. Ne morem verjeti, da sem prvi, ki jo je ponovil. It's so classic!"

Grand Capucin 8b

Sun, 23 Aug 2009 14:28:00 +0200

DMM na svoji spletni strani poroča, da sta njihova plezalca Ben Bransby and James McHaffie ponovila Voie Petit v Grand Capucinu. Gre za najtežjo visoko ležečo smer v Evropi, ki jo prvi preplezal Arnaud Petit in prosto ponovil Alexander Huber.

8b na najvišji ravni: oražen granit, bel sneg, modro nebo...

3838 metrov visoki Grand Capucin ni med najvišjimi vrhovi v masivu Mont Blanca, s svojo 450 metrov visoko jugovzhodno steno pa je velik izziv za alpiniste. Prvi vzpon je pred več kot 50 leti opravil veliki Walter Bonatti. Leta 1997 sta Francoza Arnaud Petit in Stefanie Bodet potegnila novo linijo. Varovala sta se na tradicionalen »čisti« način, le najtežji raztežaj sta opremila s klini in svedrovci. 40 metrov visoko pravokotno zajedo z veliko 4 metrsko streho na koncu je Peit sicer prosto preplezal po delih, ni pa povezal gibov. Šele poleti 2005 je to uspelo Alexandru Huberju. Voie Petit je ocenil z 8b, 450 metrov, 16 raztežajev. »Ko imaš streho in ves ključni raztežaj pod sabo še ni konec. Čaka te še en raztežaj najboljšega granita s težavami 8a. To je najtežja smer na tej višini v Evropi.«

A. Huber med 1.PP Voie Petit

Smer je kasneje prosto ponovila češka naveza, Angleža pa sta tako opravila šele tretjo prosto ponovitev.

M. Čufar: V steni vedno spim na zunanji strani postelje

Sun, 16 Aug 2009 16:25:00 +0200

Martina, ti si plezalka. Bi rekel, da je to najboljši opis zate. Plezaš veliko, že dolgo časa, povsod po svetu, v vseh kamninah. Predvsem pa plezaš zelo dobro. Vendar ne bova govorila o "naslednjem" oprimku in "naslednjem" gibu. Življenje je vendarle več kot to. Ali ni?
V določenih trenutkih, v smeri, ki jo hočeš preplezati, se zdi da je res vse kar šteje naslednji grif. Sicer pa je plezanje mnogo več. Je način življenja in hkrati šola zanj. Je nekaj, kar je oblikovalo mojo osebnost in pogled na svet. Plezanje je preizkušnje, so avanture, je širjenje obzorij, je spoznavanje dežel, ljudi, predvsem pa deljenje doživetij z velikim številom plezalnih navdušencev z vsega sveta. Če srečam plezalce, se vedno počutim domače, kljub jezikovnim oviram, se s kretnjami rok najde skupni jezik.

So trenutki, ko šteje le nasljedni grif. Bouldering v Zionu.

Kaj praviš na »naključnega« opazovalca, ki pade v plezalno debato in mu ni nič jasno: toliko besed in kretenj o nekem metru skale v neki steni bog ve kje? Je ozek in omejen on ali kdo drug?
Ja, sem si tudi sama že večkrat postavila to vprašanje. Ampak o tem se je tako dobro pogovarjati! O podrobnostih, poslušati občutke drugih na določenih gibih, spraševati za rešitve problemov. Teh debat se nikoli ne naveličam. Kdor nas posluša in gleda si gotovo misli, da nismo čisto normalni. A mislim, da ima vsak človek v življenju vsaj eno področje, kjer pade v podobno podrobne debate, npr. nekateri o avtomobilih, drugi o delnicah, tretji o jadrnicah…

Torej, si plezalka. Potovanja, čudovite stene, življenje v naravi, spoznavanje ljudi, občutek vrhunske forme in uspeha. Kakšna je cena takšnega življenskega sloga?
Naj te dopolnim - po novem sem tudi padalka. V tem letu, ko se ukvarjam s padalstvom, sem ugotovila, da je plezanje res zastonj, čeprav nikoli ne računam, koliko me stane moj plezalni življenjski slog. Najdražji je prevoz, letalske karte ali cestnine in bencin. Spanje, sploh če poznaš veliko plezalcev po svetu, sploh ni drago. Opremo večinoma dobim od sponzorjev, le preden sem šla prvič v Ameriko je bil malo večji zalogaj kupiti dva seta frendov in nekaj big wall opreme in toplih oblačil.

"Handcrack", Martinina najljubša širina poči.

Nisem mislil te vrste »ceno«.
Moram razmisliti, je nekaj … Posledica tega, da je plezanje že dvajset let številka 1 v mojem življenju, je verjetno to, da nimam fanta. Resda večinoma plezam s fanti, a razen dveh me je z njimi vedno povezovala le strast do plezanja. Zdaj pa sem v letih, ko imajo moji vrstniki že po enega ali dva otroka in priznam, da jim zavidam. A verjamem, da bo tudi zame prišel čas.

Pri tistih dveh, kjer ni bila le strast do plezanja ... se je končalo zaradi različnih pogledov na količino in pomen plezanja v življenju?
Predvsem zaradi razdalje, do Francije in Amerike.

Bi znala živeti z nekom, ki ni plezalec?
»Nikoli ne reci nikoli«. Ne bom rekla ne, ker vem, da se življenje lahko zelo hitro obrne. Če že ne bi bil plezalec, bi moral biti vsaj športnik, avanturist. Nekdo, ki bi razumel kako močna je lahko strast do nekega športa, do plezanja. Sicer pa kdaj prav prija biti v družbi nekoga, ki nima pojma o plezanju in so teme pogovorov druge kot gibi in ocene.

Separate Reallity 5.12a, sprejemni izpit v Yosemite Vally. Proti koncu strehe poč postane zelo neugodna.

Je plezalec obsojen na življenje v šotorih, v avtomobilih?
Meni plezalski way of life res ustreza. Ne sicer ekstremni, da bi ves čas spala nekje pod stenami v prahu ali vsa zvita v premajhnem avtu, kdaj pa kdaj pa je tudi to del avanture. Če je lepo vreme in ni preveč mraz, mi je kamp veliko bolj udoben od hotela. Ko postavim šotor, kjerkoli že sem, se takoj počutim kot doma. Pozimi je drugače. Raje plačam malo več in spim na suhem in toplem, sploh ker so noči dolge.

Kakšna so tvoja vračanja domov? Po mesecu ali dveh plezanja v nekem drugem svetu gledaš zviška na "povprečneže" z ustaljenim vsakdanom ali se počutiš nekako otožno, ker ne veš kaj pravzaprav sedaj?
Najprej sem res malo zgubljena, z glavo še v preteklosti, v stenah, ki sem jih preplezala. Ponavadi tudi nimam novih ciljev, zato nekaj dni traja, da padem v domačo rutino, ki mi pa hitro postane dolgočasna in začenjajo se rojevati novi projekti. Kako gledam na druge? Nikakor ne zviška. Občudujem jih, da zmorejo živeti v tako ustaljenem ritmu. Predvsem tiste, ki imajo redno službo in poleg tega še vrhunsko plezajo. Hkrati se zavedam, kako veliko srečo imam, da sem zaposlena v Slovenski Vojski, kar mi omogoča, da lahko živim »po stenah sveta«.

Lahko brez stalnih potovanj, nekakšnega nomadstva, plezalec sploh izkoristi svoje potenciale, lahko napreduje?
Jaz mislim, da. Saj na začetku kariere nisem toliko potovala. Tudi naše tekmovalke trenirajo večinoma v domačih logih, na umetnih stenah in napredek v zadnjih letih je več kot očiten. Problem je, ko enkrat greš v tujino in vidiš, kakšen ogromen potencial za plezanje tam obstaja! In ko jih enkrat začneš odkrivati, se ti jih pokaže še več. In potem enostavno ne moreš zdržati doma. Osebno najbolj napredujem in najbolje plezam, ko sem nekje v popolnoma novem okolju, ko sem navdušena nad stenami, ko mi duša kar gori v pričakovanju naslednjega plezalnega dne. Tega doma, kjer vse poznam na pamet, ne občutim. In tako ne morem izkoristiti vsega potenciala. Vse je v glavi, v motivaciji.

Pogled s ceste v steno.

Si odgovorila, čeprav se vprašanje ni nanašalo na tekmovalno plezanje, kjer gre vendarle za običajen šport in ne za način življenja. Ti se v zadnjem obdobju vedno bolj posvečaš tudi jogi. Kakšen poseben razlog ali povod?
Z jogo se pravzaprav ukvarjam že zelo dolgo, a ne tako resno kot v zadnjih letih. Že leta 92 sem si kupila knjigo o hatha jogi in sama delala različne položaje, asane. A to je bilo bolj kot stretching. V tem res uživam in ga ne delam z namenom da bi bila boljša v plezanju. Bolj resno sem v kontakt z jogo prišla leta 2005 v Franciji, ker sem dva tedna stanovala pri jogiju. Na tekmah za svetovni pokal nam je serviral Yogi čaj in me povabil, da lahko kadarkoli pridem v Grenobel trenirat, ker živi čisto blizu plezalnega centra. On je vsako jutro ob petih začel z jogo, ki je bila popolnoma drugačna od Hatha joge. Zanimalo me je kaj počne in sem se mu pridružila. Bila mi je izziv, ker me je vsak dan vse bolelo. In začutila sem, da bi bilo to zame. Kundalini joga je bolj celostna, vaje so bolj dinamične, več je tudi meditacij, petja mantr, ki mi sprva niso bile všeč, a ko se jim prepustiš, zaznaš pozitiven učinek. Zdaj si ne predstavljam dneva brez jutranje joge! Postala mi je stil življenja. Letos sem naredila intenzivni tečaj za učitelja kundalini joge. Bilo je naporno, še posebej zadnji teden v Franciji, a spoznala sem, da telo zmore veliko več, kot mislimo. Upam, da bom to znala prenesti tudi v plezanje. Da se mi ne bo zdelo, da kakega giba ne zmorem, ker sem premajhna ali prešvoh.

Torej postaja zate joga že enakovredna plezanju?
Življenja ne moremo tako enostavno popredalčkati. Če malo zafilozofiram; pomen besede joga v sanskrtu pomeni združitev. Mislim, da z izkušnjami iz plezanja dopolnjujem tiste iz joge in obratno. Predvsem me je joga naučila prisluhniti sebi, živeti s tokom in slediti intuiciji. Kar je za plezanje in za življenje nasploh zelo pomembno.

Joga v »fizičnem« smislu (gibljivost, dihanje, koncentracija) ti očitno ne bo dovolj, podajaš se v iskanje globljih odgovorov?
Začelo se je na fizičnem nivoju, zdaj pa spoznavam druge nivoje. A tu sem še začetnik. Sem namreč tip človeka, ki se mora stalno gibati, če ne imam občutek, da je dan izgubljen. Če se ne prešvicam, nisem naredila nič. Zdaj sem našla smisel tudi v sedenju, v meditacijah in dihalnih vajah. V bistvu me je življenje kar malo na silo ustavilo. Ko sem se pritoževala, ker smo dobili domače naloge s polurnimi ali daljšimi meditacijami, sem si poškodovala koleno. Ko sem bila spet mobilna in sem hotela vse nadoknaditi, sem si zlomila gleženj. Z gipsom na nogi sem imela čas za razmislek.

Ali je učitelj joge poklic, ki ga želiš opravljati?
Vodja izobraževanje mi je rekel, da bi bila zelo dobra učiteljica joge in bom zagotovo poskusila. Idelano bi bilo, da bi to povezala s kakšnimi plezalnimi potovanji in »yogi spirit« širila med plezalci. Si ne predstavljam, da bi imela nek ustaljen urnik vadbe v kakšni telovadnici.

Zaposlena si v Slovenski vojski, boš poskusila s kakšno demonstracijo joge med vojaki?
Tega si pa ne predstavljam najbolj, delati jogo v uniformi.

Misliš, da plezalne veščine slovenski vojak bolj potrebuje?
Tisti iz gorske šole vsekakor. Športnike v vojski potrebujejo bolj za promocijske namene, čeprav je Silvo Karo že nekajkrat organiziral plezalni športni dan za uslužbence. Plezali so v Črnem Kalu, enkrat celo v veliki osapski steni, a tam jih je bilo strah. Umetna stena je zdaj tudi v vojašnici Franc Rozman Stane v Ljubljani, tako da se vojaki s tem športom seznanijo.

Sicer si končala Fakulteto za šport, v diplomski nalogi si obdelala poškodbe pri športnem plezanju. Nimaš ambicije, da bi to znanje posredovala naprej? Je kaj povpraševanje?
Moja diplomska naloga je kar uporabna, del nje je postal obvezno gradivo za trenerje športnega plezanja, tako da sem znanje dobro posredovala naprej. Dobivam tudi mnogo vprašanj od plezalcev, ki se poškodujejo. »Martina, mene pa boli prst, kaj misliš da je, ali lahko plezam…«. Pomagam po najboljših močeh, a pač nisem zdravnik, zato vsakega, kjer se sliši da gre za resno poškodbo napotim h zdravniku. Sama nisem imela veliko poškodb, me je pa to področje zanimalo in sem ga kar dobro naštudirala. Predvsem razne preventivne vaje.

Kako potemtakem gledaš na trening? Zdi se mi, da si prva med tistimi, ki zagovarjajo le plezanje in nisi navdušena nad ločenim treningom moči.
Točno, mislim,da je plezanje najboljši trening za plezanje. Seveda na čim več različnih stenah, umetnih in naravnih, v previsih, v platkah, v kapnikih, na balvanih, po poličkah in po »musavcih«. Dobrodošli so tudi nadomestki v obliki plezalnih desk, campus boarda. Trening v fitnesu je izguba časa in energije. Mišice pri plezanje nikoli ne delujejo tako omejeno kot na fitnes napravah. Tudi gimnastiki, ki morajo tako kot plezalci obvladati svoje telo, trenirajo za moč le z lastno težo. Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan ne gresta nikoli v fitnes. Torej, vaje za moč in uravnovešenje mišic da, a vse le z lastno težo in s prostimi ročkami ter elastikami, s katerimi aktiviramo več mišic.

Začela si kot tekmovalka, nadaljevala kot športna plezalka, bila si svetovna prvakinja. Danes te privlačijo velike stene in še posebej El Capitan. Proste ponovitve velikih tehničnih smeri so kombinacija športnih izzivov in pustolovščine. Težavnostna lestvica ti ni več motiv. Meni je pri smeri vedno pomembna linija, videz, razgibanost, barve. Tudi ime mi je pomembno, zato sem kar razočarana, če splezam kakšno lepo smer in je brez imena. Ocena je seveda tisti faktor, ki ti približno pove, koliko se boš moral za smer potruditi. A že zdavnaj sem ugotovila, da so ocene le ocene in ne povedo koliko truda in treninga si moral vložiti v smer. V počeh so ocene še bolj relativne. Nekdo z velikimi dlanmi, se bo čez poko v širini pesti sprehodil, punce ali kdo z manjšimi dlanmi, se bo pa boril z kajlanjem obeh rok naenkrat in se namučil kot v kakšni 8a. Vsaj meni se je to dogajalo.

Povej kaj o El Capu.
Joj, o El Capitanu bi lahko napisala celo knjigo, to je res stena vseh sten! Stena ima eno posebno energijo. Ko sem prvič stala pod njo so šli kar mravljinci po meni. Neverjetna masa kompaktnega granita, tisoč metrov vertikale in pod vrhom še pas previsov. Če jo pogledaš od daleč ima na sredini srce. Verjamem, da ni le naključna oblika.

Kaj pa je?
Je kot živo bitje. V El Ninu sem bila v težkih raztežajih tolikokrat na meji padca, v bistvu sem se videla že v zraku, a sem se čudežno obdržala na oprimkih. Kot bi se stena odločila, da me bo obdržala na sebi. Seveda so trenutki, ko sem jo preklinjala, ko se je vrv kje zataknila, ko je bilo mraz, a to sem vzela kot lekcije potrpežljivosti. Če hočeš osvojiti srce nekoga, se moraš za to zelo potruditi.

El Capovo srce. Da ga osvojiš, se je potrebno zelo potruditi.

Kakšne so v El Capu poči in kakšne so plate?
Poči so vseh možnih širin, za konice prstov ali še to ne (Great Roof v Nosu), do neskončnih širokih poči off widthov (Monster off width). Kamini so mi najbolj strašni, ker večinoma ne moreš namestiti varovanja in jih praktično soliraš. Nekajkrat me je bilo pošteno strah, saj sem imela občutek, da se bom, če padem, zakajlala nekje v globinah in me ne bodo dobili ven. Plate sem sprava malo podcenjevala, ker sem mislila, da jih v primerjavi s počmi veliko bolje obvladam. A so mi takoj dale vedeti, da se z njimi v El Capi ni za hecat. V Free Blaster-ju sem se v 6c suvereno »stresla«, ker sem šla malo prehitro. A vsega se navadiš in v El Ninu sem že lezla do 8a+ v ploščah in do 7c+ v ozkih počeh.

Izgubljena v granitu.

Smeri so visoke od 600 do 1000 metrov, število raztežajev je med 30 in 60?
To je El Capitan! Sprva se ti sploh ne zdi tako velik, sploh ker so že smreke ob vznožju veliko večje, kot smo jih navajeni v Evropi. A ko začneš plezati, kar ni konca. Ko misliš, da si že nekje visoko, prideš čez previs in je nad tabo še vedno nekaj sto metrov granita. 60 raztežajev mislim, da nima nobena smer, a jih je že nekaj čez 30 čez glavo, sploh če moraš za sabo vlačiti vso opremo.

To pomeni koliko dni plezanja?
Če si Hirayama ali Huber pomeni to dobri 2 uri in pol! Za normalne ljudi pa več dni. Če želiš smer splezati prosto gre seveda počasi, jaz sem v steni preživela enkrat šest in dvakrat po pet dni. Tehnično gre hitreje, seveda odvisno od težavnosti. Povprečno naveze za Nos, ki je najbolj popularen, rabijo tri dni. Tudi jaz sem ga tik pred odhodom šla »potehničarit«, brez prasic sva bila s soplezalcem Joshuom Cookom čez v 18 urah. Omenila bi še »vesoljske« dosežke domačinov. Tommy Caldwell preplezal prosto Nos in potem še Freeriderja v enem dnevu! Skupaj kar 69 raztežajev. Ali nedavni podvig Lea Houldinga in Seana Learyja. V 20 urah sta prosto preplezala Freeriderja v El Capitanu in Regular Route v Half Domu, že samo dostop za normalnega človeka pa traja 3h! Vse skupaj sta povezala z BASE skokom z vrha.

El Nino, 21 raztežaj.

Koliko ljudi je istočasno v steni in koliko v posamezni smeri?
Čez Nos se v glavni sezoni valijo cele procesije. A se jih veliko obrne že na prvi tretjini, ker spoznajo, da niso dobro pripravljeni. Tudi Freerider je popularna smer, ko sem bila tam leta 2007 je bilo v smeri po šest ali sedem navez. Nekateri so študirali od zgoraj, drugi od spodaj, tako da je bila cela smer v fiksnih vrveh. Nič kaj etično. Jaz sem plezala bolj osamljene smeri. Najprej Goldengate, potem pa dvakrat El Nino. Samo enkrat smo imeli malo gužve na policah, ko je naveza štirih plezala North American Wall, ki se križa z El Ninom. A je bilo fajn imeti malo družbe, sploh tisti dan, ko je snežilo in smo cel dan čepeli na porta ledgih.

Sliši se razburlivo in romantično, viseti cel teden v steni, se zbujati v viseči postelji sredi vertikale. Kako pa izgleda to v praksi? Posteljo, hrano, vodo .. , vse se tovori s seboj in prasica ni imena dobila kar tako.
Kot si rekel, romantično in super je, ko ležiš na porta ledgu in gledaš zvezde nad sabo in lučke drugih navez v steni. Ko po celem dnevu naporov nekaj toplega poješ in popiješ. V bistvu je to edini pravi počitek v steni, pa še tam moraš ves čas paziti, da ti kaj iz rok ne pade. Leta 2007 se mi je priprava prasic, nošenje stvari pod steno in potem vlečenje po steni navzgor še zdelo romantično. Po nekaj raztežajih je postalo nujno zlo. To delo ti res vzame največ energije, še posebej, če tehnike ne obvladaš najbolje. Jaz sem imela o srečo, da sem šla prvič v steno z izkušenim lokalnim plezalcem Seanom Learyjem, ki mi je pokazal, kako se stvari streže. A še vedno je težko. Če je le kje kak rob, se zanj gotovo zatakne. Po zadnjem vzponu čez El Nino eno leto niti pomisliti nisem mogla na prasice in na to, da bi šla spet tja. Zdaj sem že malo pozabila in v glavi imam le »romantiko«, tako da me spet vleče nazaj.

Promet v steni.

Hiteti verjetno nima smisla, to je domena enodnevnih vzponov. Bolje si je vzeti čas in uživati, se prebuditi s sončnimi žarki, si privoščiti obilen zajtrk, ...??
Če bi hotel hiteti, bi bilo potrebno opremo in vodo zmanjšati na minimum, ali pa kot počnejo nekatere naveze, z vrha stene na policah pustiti določene zaloge. Jaz se nisem kaj obirala, pa sem za steno rabila pet oziroma šest dni. Raztežaji v Goldengate in El Ninu so namreč tako težki, da ne dopuščajo hitenja. Kakšnega je treba tudi malo naštudirati. Vmes je bil vedno planiran kak dan počitka, ki pa ga na koncu nikoli ni bilo. Čas v steni teče hitro, čeprav se je akcija vedno začela s svitom in končala v temi. Kar nekaj časa traja, da zjutraj poješ. Jaz sem se vedno prav basala z musliji, ker čez dan ni časa za kaj konkretnega. Potem je treba »spalnico, kuhinjo in stranišče« pospraviti nazaj v prasice, in se opremiti s friendi za prvi jutranji raztežaj, ki je vedno izziv, saj me je vsak dan kaj novega bolelo.

Ti spiš dobro v steni?
Jaz res uživam na porta ledgu in vedno super spim! Vedno na zunanji strani, da gledam v globino.

Soba z razgledom. Vedno na zunanji strani postelje.

Oprosti, kako pa izgleda opravljanje človeških potreb? V Yosemitih sem bil leta 1986 in če se prav spomnim so takrat »stvari« preprosto letele čez steno. Danes to ne bi bilo več sprejemljivo ...
Tega je bilo tudi mene pred prvim vzponom najbolj strah. Sploh ker sem soplezalca poznala šele dober teden. Na tleh je to neprijetna tema pogovora, v s steni pa postane vsakdanja. Zdaj je vse skupaj bolj urejeno kot v 80-ih letih. V trgovini kupiš vrečke z neke vrste peskom, ki vse skupaj malo razdišavi, zraven so še vlažilni robčki in papir, tako da po opravljeni potrebi vse skupaj zapreš z »zip lockom« in daš v posebno tubo, ki jo potem vlečeš za seboj gor po steni. Lulat greš pa še vedno v zrak oziroma po steni navzdol. Je kar zabavno, ko piha veter.

Ti nisi začela z najlažjimi smermi v steni (West Face 5.11d/7a ali Freerider 2.12b/7b), ampak si takoj poskusila Golden Gate 5.13b/8a in nadaljevala z El Ninom 5.13c/8a+. O tem smo že pisali. Ni ti veliko zmanjkalo, boš še poskusila?
Poskusila sem Goldengate, ki se na polovici stene odcepi od Salatheja. To je bil moja prva smer v Yosemitih in sem pravzaprav le spremljala Seana Leary-ja, ki je iskal partnerja pri svojem prostem vzponu. A potem seveda nisem tehničarila, ker ne znam in ker mi je prosto plezanje v krvi. Na dveh mestih ni šlo, a si tudi nisem vzela veliko časa, ker bi s tem zapravljala Seanov čas. Mani je bilo bistvo dobiti izkušnje in priti na vrh. Druga zgodba je El Nino, ki sem ga poskušala že dvakrat. Tam je bil moj cilj, da bi ga prosto preplezala. A mi je na treh mestih zmanjkalo, kljub študiranju. Zadnjič, ko sem imela nogo v gipsu in sem še enkrat prebrala knjigo Lynn Hill, sem se zamislila. Ona je dva metra stene študirala štiri dni! Jaz sem po pol ure »ugotovila«, da giba ne morem in sem šla naprej. A zdaj razmišljam, da bi mi z drugačno taktiko, mogoče z dostopom z vrha, uspelo najti rešitev. A za to rabim nekoga, ki bi bil prav tako motiviran za smer. Ne maram, da me nekdo le varuje. Super je, če oba v navezi študirata smer.

Soplezalec je poglavje zase, potreben je nekakšen »sparing partner«, dva dobra plezalca se nekako izključujeta. Najtežje raztežaje je po etiki treba voditi?
Ko sem plezala El Gigante in me je soplezalec le varoval, je bila energija prav čudna. Bolje je, če oba plezava. Na primer, ko sem bila v Hotelu Supramonte z Markom Lukičem, je vsak našel kakšno lažjo rešitev problema, tako da sva smer s skupnimi močmi dešifrirala. Najti soplezalca za El Capitan ni tako lahko, saj so potrebne določene izkušnje. A jaz sem imela vedno srečo. V Ameriko sem šla vedno brez soplezalca. Prvič je Sean našel mene, drugič sem jaz našla Josha v Campu IV.

Oglasi v Campu 4 so običajna praksa, Tommy Caldwell je tako našel soprogo ...
Bi bilo fajn, da bi vsak lahko na tak način našel svojega življenjskega sopotnika.
Jaz nikoli nisem pisala oglasov, je pa res, da je deska vedno polna. Nekdo prodaja opremo, drugi išče soplezalca, tretji prevoz do prvega večjega ali cenejšega supermarketa. Oba, tako Seana kot Josha sem srečala že v Utah-u, skupaj smo plezali poči. Res sem imela srečo, da sem se z obema zelo dobro razumela, saj je pozitivna energija v napornih dneh v steni še kako pomembna!

Če se vrnem k etiki, kaj je sedaj pravilno? Študij smeri z vrha je »mimo«. Preplezati raztežaj najprej tehnično in ga nato naštudirati pa je ok?
Kot sem že rekla, vsak svojo tehniko in etiko. Še vedno se smeri študira z vrha. Jaz sem se temu sicer izogibala, a po dveh neuspešnih vzponih v El Ninu, zgleda, da je to pameten način, da kolikor toliko spočita poskusim gibe, ki jih takrat nisem mogla in vidim, ali so izvedljivi ali ne. Seveda največ šteje vzpon od spodaj, po možnosti na pogled, s sprotnim nameščanjem varoval.

Če se že postavljajo visoki kriteriji, je potem dopustno predhodno namestiti friende in jebice? Prosta ponovitev s tem vendarle precej izgubi.
Preplezati raztežaj s prej nameščeno opremo je kot dan in noč v primerjavi s sprotnim nameščanjem. Teža frendov za pasom, taktika postavljanja varoval, opazovanje smeri nad sabo, katere velikosti frendov boš rabil, kako pogosto jih nameščati…to da smeri pravi čar. Zame raztežaj na tak način ni preplezan. In v Ameriki na splošno velja, da moraš varovala sam nameščati.

Nekoč so billi klini. Posledice v poči so dobro vidne. Serenity Crack 5.10c.

»Gear only« torej, takšno varovanje pa drži ali pa tudi ne. Je prosto plezanje v El Capu nevarno?
Po moje je bolj varno kot v naših gorah, ki so večinoma zelo krušljive. Granit omogoča zanesljivo varovanje, seveda če to znaš. Kot sem že rekla, nevarni kamini in off width-i. Če nimaš ogromnih friendov varovanja ni.

Do kam se bo šlo v El Capu? Vse smeri prosto? 9a s slabim varovanjem?
Mislim, da je prihodnost najprej v vzponih na pogled v že obstoječih smereh. Gotovo bodo pa lokalni plezalci in tisti, ki v »Dolini« živijo, poskušali prosto v vse več smereh.

Dve izmed velikih smeri (Nos in El Nino), ki sta že prosto ponovljeni. Veliko jih še čaka ...

In tvoji naslednji izzivi v El Capu ali kje drugje?
El Nino sem že omenila, a ne bom šla na silo. Čez eno ali dve leti. Počakala bom na pravi trenutek, na pravo formo, motivacijo in soplezalca. Je vedno v mojih mislih. Do takrat pa daljše smeri po v Dolomitih, kjer sem plezala šele enkrat. Tudi V Chamonixu sem letos 12 dni čakala na vreme. Še dobro da obstajajo previsna plezališča, kjer se da plezati v vsakem vremenu.

Opomba: Martina Čufar nosi oblačila Prana.

Dovžanova soteska, 30 let prvih slovenskih sedmic

Sat, 08 Aug 2009 10:06:00 +0200

Leva, Desna, Ta vohka, Ta težka in še Ta dolga za povrh. Kaj je to? Ja, tako nepomembne so bile svoj čas te uboge smerce, da jim tržiški alpinisti še "pravih" imen niso namenili. Kdo bi se pred skoraj pol stoletja(!) v plezalnem vrtcu ukvarjal z imeni...

Zgornji del stene s sosednjega stolpa.

"Za strmo, skoraj 100 metrov visoko steno v Dovžanovi soteski mi je spomladi 1963 povedal prijatelj, soplezalec iz AO-ja Janez Hladnik. Njemu pa je povedal nekdo drug" razlaga Luka Rožič, tržiški alpinist in avtor večine klasičnih smeri v steni. "Kasneje se je izkazalo, da je stena na najvišjem delu visoka 78 metrov. Vrv smo spustili z vrha in spodaj je visela 4 metre od stene oziroma od navpičnice".

"V juliju 1963 sva tako z Janezom prvič stala pod steno. Za tiste čase in nivo naših sposobnosti ter opremo je bila bistveno pretežka. Ogledovala sva si razčlembe in se odločila, da prvo poizkusiva v zajedi današnje Ta vohke. S staro ameriško najlonko in nekaj klini sva zaplezala v spodnji del smeri in se prebila do značilnega kota in še malo višje". V avgustu se je Janez Hladnik smrtno ponesrečil v Grossglocknerju in stena je nekaj časa ostala pozabljena. Leta 1965 so splezali še malo višje v Ta vohki in vstopili v Ta težko. "Zaustavil nas je previs sredi prvega raztežaja. Plezali smo v gojzarjih, pumparicah, navezani okoli pasu samo z vrvjo, brez čelad in podobne opreme. Če ni šlo, si zabil klin, obesil streme in se potegnil više".
Nato je Luka odšel v vojsko (Ej, plezalci, si lahko predstavljate, kako bi to izgledalo danes?!) in minilo je leto in pol do naslednjih poizkusov. Sredi poletja 1967 sta z Dušanom Srečnikom Zobačem preplezala Ta vohko do vrha in sestopila na drugi strani nazaj pod steno. To je bila prva smer v steni. Čez nekaj dni sta do vrha potegnila tudi Ta težko. "Pri dostopu sem stopil na osje gnezdo, popikan pa je bil Zobač, ki je hodil za mano. Varoval me je spodaj in ko je za mano prišel čez previs, je videl samo še na eno oko".

Vrv okrog pasu in gremo!

Problem stene pa za Tržičane še ni bil rešen. Luka si je kar nekaj časa ogledoval razčlembe, ki se vlečejo od vpadnice poševno navzgor čez vso steno. "Najtežji je bil videti spodnji del, dostop do zajede. V jeseni leti 1967 sem se je resno lotil in v drugem poskusu splezal do vrha. Z mano je bil Janez Jerman Fajfon". Tako je nastala Ta dolga. Matjaž Anderle Ful in Marjan Srečnik (Ta velk Zobač) sta v tistem obdobja preplezala Levo. Do leta 1979 je nastalo še nekaj smeri, variant in prehodov med smermi. Naj omenim Unijo, ki so jo splezali Dušan Markič, Želo Perko, Janči Perko in Vili Vogelnik. Do takrat so v steni plezali le domači plezalci, člani AO Tržič. "Le sem in tja je kdo pripeljal kakšnega znanca od drugod. Že pod steno so bili vsi navdušeni. Plezali smo vedno v navezi od spodaj do vrha stene in na način, ki je bil v navadi v gorah. Če si bil bolj v formi, si več plezal v skali in ne toliko po klinih". Luka je z Marjanom Grosom Torto in bratom Jožom preplezal še Čez lusko, Direktno in Smer krokarjev. "Poleg tega sem v sosednjih stolpih splezal še šest smeri, ki pa so zaradi težjega dostopa bolj zapostavljene, čeprav imajo veliko krasnih detajlov".

Če je bila forma dobra je šlo več po skali, če ne, pa več po klinih. Nikoli pa s "štrikom" od zgoraj.

Alpinisti so tako zaključili svoje delo. teren je bil pripravljen za proste plezalce. Prve trenutke slave je stena doživela konec sedemdesetih, ko sta jo obiskala ameriška prosta plezalca. V Ameriki se je namreč takrat že plezalo prosto. No, tudi v Evropi, le da se kar dolgo ni ločilo med povsem prostim in delno prostim plezanjem. Če ni šlo, si se pač prijel za klin in nadaljeval, mesto pa je dobilo oceno A0. Danes je seveda jasno: klini ne pridejo v poštev, raje počitek in še en poizkus, ali pa umik. Prav ta obisk na nek način lahko pomeni začetek športnega plezanja v Sloveniji. Iztok Tomazin se takole spominja tistih časov: »To je bilo leta 1979 v okviru drugega dela izmenjave med AAC (American Alpine Club) in PZS. V prvem delu izmenjave leto poprej sva ZDA, kot predstavnika Jugoslavije, obiskala z Borutom Bergantom. Tako sva naslednje leto kot predstavnika gostiteljev za ameriška gosta »skrbela« midva z Matjažem Ivnikom. Borut je bil namreč precej zadržan, zato sem vključil tudi druge soplezalce, zlasti Matjaža«.

1.PP Ta težke, 1979

Ajax Greene in Earl Wiggins sta tako točno pred 30 leti obiskala za njiju prav gotovo nekoliko eksotično državo, ki je bila alpinistično zelo razvita, v plezalnem smislu pa še povsem na začetku. »Plezali smo v Paklenici, ob avgustovski vročini in obilici kač pa sta od tam kmalu pobegnila. Preplezala sta le Mosoraško, medtem ko sva midva z Ivnikom opravila 1.PP (prvo prosto ponovitev) Velebitaške 6a+. Opravili smo tudi nekaj 1.PP v Julijcih in Kamniških. V Dovžanovi soteski smo preplezali Levo 6b, Ta težko 6b in Unijo 6c+. Wiggins je ob tem opravil tudi prvo solo PP Ta težke«. Ta težka solo prosto? No, to pa je bilo za tiste čase res nekaj! Treba je dodati, da se Unija skoraj ne pleza več, saj gre za drugi raztežaj z daljšo prečnico pod streho, kar je danes povsem nepraktično...

Na vprašanje, če sta z Matjažem lahko sledila Američanoma, Iztok odgovarja: »Kolikor se spominjam, smo si bili kar precej enakovredni, le precej bolj »sproščena« sta bila pri padanju. V Levi sta mirno padala na najslabši klin v celi smeri«. Takrat seveda svedrovcev še ni bilo, upam si celo trditi, da je bila smer nekoliko težja, tudi ocena je bila za + višja. Na ključnem mestu so se namreč oprimki sčasoma kar malo povečali. Omeniti moramo še eno zanimivost. Takrat edini slovenski tednik Tovariš je dogodek predstavil na naslovnici, namesto plezalk pa smo lahko videli galoške:»Z Matjažem sva deloma res plezala v galoškah, ki so bile takrat daleč najcenejša »plezalna« obutev, deloma pa tudi že v Ebjkah. Galoške so neke vrste gumijasti nizki telovadni copati, pritrjeni s trakovi. Prve so k nam prinesli ruski alpinisti, potem pa smo ugotovili, da podobne, le nekoliko slabše prodajajo tudi v naših trgovinah".

Dovžanova soteska od zgoraj. Marsikaj se skriva v tej dolini ..

Sam sem sotesko prvič obiskal okoli leta 1985 in v tem in naslednjem letu med drugimi preplezal tri lepe po tri raztežaje dolge smeri do vrha stene: Smer krokarjev (7a, 6a, 6c+), Direktna (7c, 6a, 7a) in Bogovi so padli na glavo (7c, 6a, 6c+). Pri prvih dveh gre za 1.PP že obstoječih tehnični smeri, Bogovi pa so bili poglavje zase. Bili so prva smer v gladkih ploščah v desnem delu stene in še sedaj ne morem verjeti, da sem v tej steni osem smeri lepo po vrsti navrtal na roke! Tako veliko je bilo navdušenje, ko sem (ali smo) odkrili možnosti, ki jih ponuja športno pleznje. Te sive plošče so bile v naslednjih par letih pravi hit, danes pa precej samevajo. Za pojasnilo je najbolje kar poskusiti prvo od njih, Mozartove kroglice 7a+. Precej bolj je priljubljen levi, rumeni del stene, kjer je plezarija res odlična, strma, razčlembe prave in lepo razporejene. Ambient je svojstven, pogled od zgoraj na zelene krošnje pa spremlja neprestan šum Tržiške Bistrice globoko na dnu soteske. Še lepši je pogled čisto z vrha stene, kjer se je obvezno treba vleči na trebuh tik ob skrinjici in glavo pomoliti čez rob stene, seveda previdno!. Legendarno je varovališče na macesnu tik na robu stene. Ja, marsikaj zamudi, kdor pleza le prve raztežaje ...

Če bi za konec moral izbrati naj smer v Dovžanki, ne bi bil v zadregi. Ni dvoma, Ta težka je smer z veliko začetnico. Upam si trditi, da gre za najboljšo 6b v Sloveniji!

Nova smer v severni steni Matterhorna

Sat, 08 Aug 2009 03:35:00 +0200

Švicar Jean Troillet ima za seboj 10 osemtisočakov (vse brez kisika) in spust s snowboardom z vrha Everesta, verjetno pa je najbolj znan po 39 urnem vzponu z Erhadom Loretanom v severni steni Everesta leta 1986. Konec letošnjega julija je Troillet s Francozoma Martial Dumasom in Jean-Yves Fredriksenom v Matterhornu preplezal novo smer, ki gre levo od Bonattija in desno od Schmidtove. 61 letnik je smer že plezal pred 3 leti s Sébastien Gayom, ampak sta zaradi slabih pogojev morala predčasno končati. Na žalost je nekaj tednov kasneje Sébastien Gay umrl v tragični nesreči. Zdaj pa se je še "neupokojeni" Troillet vrnil v steno, da bi končal projekt in posvetil smer svojemu plezalnemu partnerju.

Prvi del nove 600 metrske smeri je direktna linija med smerjo bratov Schmidt iz leta 1935 in Bonattijevim zimskim solom iz leta 1965. Po prvih 400 metrih težavne, skoraj previsne vertikale, se nova smer pridruži Schmidtovi in se nato nadaljuje ob Bonattijevi preden zavije levo proti grebenu.."

Jean Troillet, Martial Dumas in Jean-Yves Fredriksen v Spominski smeri Sébastien Gay (600m, Abo) v severni steni Matterhorna.

Smer ima oceno ABO in Troillet jo je opisal: "Smer se začne strmo, prvih 400m je skoraj previsnih. Dobro v tem je, da si zaščiten pred padajočimi skalami. Imeli smo viseči bivak. Ocena? Abo. Kar pomeni abominable (gnusno)

F. Ekar: Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre?

Sun, 02 Aug 2009 02:14:00 +0200

Zakaj naj bi se človek sploh včlanil v PZS? Gre za načela in pripadnost ali za čisto praktične prednosti?
Načel je vedno manj, pripadnost pa je vse bolj preračunljiva. Osnovna motivika za vpis v PZS je zavarovanje. Zavarovalne pravice in dodatne možnosti so tako pestre, da zagotovo vsak najde tisto zavarovalno uslugo, ki jo potrebuje. Naslednje motivike so planinske informatike in možnosti zelo razvejanega in kvalitetnega strokovnega usposabljanja. PZS ima skoraj 40 strani od države potrjenih programov, imamo preko 3000 kategoriziranih s strani države registriranih vodnikov, poskrbljeno je za vrhunske statuse s kategorizacijo, tu so še mednarodna strokovna sodelovanja in izmenjave. Tu je planinska literatura, Založba in Planinski Vestnik sta določena vrednota.Popusti pri nočitvah v postojankah s statusom Planinske postojanke v Sloveniji in v državah članic CAA (teh koč je preko 1.300) so vse bolj mikavni. Bogate so mladinske aktivnosti, šole, tabori. in želja po planinskem druženju. Iz meseca v mesec se veča seznam podjetij in s tem trgovin, kjer lahko člani koristijo komercialne ugodnosti svojega članstva. Osnovni cilj včlanjevanja v Planinsko društvo pa je, da se vsak ustrezno usposobi za varno hojo in gibanje po planinskih poteh in brezpotjih v vseh letnih časih. Nekateri to koristijo, drugi pač ne. Tisti, ki se ne vključijo v planinsko organizacijo, gredo žal večinoma tja gor nepripravljeni.

Kvalitetne planinske karte so prepoznaven proizvod PZS.

Kaj danes simbolizira slovensko planinstvo? Pumparice, rdeče dokolenke, veseli vriski in proslave z govori verjetno ne, čeprav morda marsikdo od »zunaj« vidi planinstvo na ta način.
Slovenski planinski simboli so zanesljivo znak PZS, zastava, prapor, modra barva, posebej dragocen je tudi Aljažev stolp. Planinsko kulturni simboli pa odražajo v prijaznosti, pomoči, informiranji, opozorilih, pozdravljanju.

Razpoznavnost planinke in planinca se odraža tudi v upoštevanju planinskega kodeksa in kulturnega vedenja na sploh. Velikokrat se reče, da so planinci resnično dobri ljudje. Srečanja, prijateljevanja, zbor – to so še vedno vrednote in razpoznavnost alpskega planinstva, alpinizma. Tudi planinska pesem utrjuje in zbližuje človeka. Simbol slovenskega planinstva je zanesljivo in mora biti s statutom določena himna Oj Triglav moj dom. To je nekako kooperacija Zemljiča, Aljaža in Bavarcev. Osebno intimno pa mi je najbližja Kje so tiste stezice, ki so včasih bile. Naučili so me jo v prvem razredu in v vsej sentimentalni popolnosti jo dojemam šele danes.

Na tradicijo ne smemo pozabiti, vendar moramo vedeti in dojeti, kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele.

Znak PZS kot osrednji simbol: obris Jalovca, leto nastanka predhodnika SPD, značilne barve

No, to me pa res zanima …
Na štajerskem so bile npr. zelene barve za alpinistične pripravnike, Francozi so imeli »rojalistično« pariško modre barve, Italijani so radi posegali po rumenih barvah, rdeče so bile udomačene pri Avstrijcih in pri nas. Politično jih ne bi izpostavljal, zanesljivo pa »rdeče« barve nogavic niso pomenile, da bi bile komunistične. To so bili statusne razpoznavnosti. In če smo se včasih razpoznavali po tipičnih oblačilih, se danes po tozadevnih blagovnih znamkah. Zgodovinski klobuk model »Luis Trenkerja« je še vedno odlično uporaben.

Kugyjev klobuk ne bi bil uporaben?
Menim, da je nekako enako uporaben, kot blagovna znamka pa ni našel mesta. Je pa ob praznovanju 150 letnice rojstva dr. Juliusa Kugyja PZS močno utrdila Kugyjevo slovensko poreklo, da je bila mati Kugyja Slovenka,da so bili tudi Kugyji po poreklu Slovenci iz Lipja. Založba PZS je izjemno razumljivo in pregledno objavila t.i. rodovni list Kugyja in meni kot predsedniku PZS je tudi uspelo, da bo po 50 letih na rojstni hiši Kugyja v Gorici na spominski plošči tudi dopisana Planinska zveza Slovenije. Prispelo je tudi že pisno pozitivno sporočilo.

Na grobu dr. Juliusa Kugyja v Trstu, Ekar Franc in tržaški župan Roberto Dipiazza

Pomemben del slovenskega planinstva se dogaja v TNP, tu je tudi največ planinskih koč. Martin Šolar iz vodstva parka je prav za koče dejal, da predstavljajo najbolj negativen vpliv na okolje od vseh dejavnikov, ki jih zasledimo v parku. Kako vidite ta problem, so kakšne aktivnosti v to smer?
Stališče PZS je jasno - na območju TNP je poti in kot planinskih postojank zadosti. Planinske postojanke resnično potrebujejo popolne ekološke zaščite in sanacije, to so primarne obveze in dolžnosti. Enako je na planinskih poteh, tudi teh je zadosti, vendar pa je potreba in želja, da bi bile bolj urejene. V letošnjem septembru bo MG izdalo razpis za posodabljanje planinskih postojank v vrednosti blizu 2 mio EUR. To bo priložnost, da se kritične točke dokončno uredijo. Pri tem pa ne smemo mimo ostalih neplaninskih objektov v parku , ki so tudi določeni onesnaževalci. Funkcija TNP bo morala postati strokovno partnersko aktivnejša.

Dom v Tamarju in Jalovec. Bo 2 mio EUR dovolj že (če bo) ekološko ureditev planinskih postojank v TNP?

Lani se je zapletlo na relaciji do GRZS (Gorske reševalne zveze) zaradi dokumentacijo bivše Gorske reševalne službe.
SPD je v letu 1912 ustanovil tudi reševalno dejavnost za lastno članstvo, pa tudi za ostale obiskovalce gora. Z ustanovitvijo PZS leta 1948, kot naslednice SPD, je dejavnost prešla nanjo. Torej je gorsko reševalna dejavnost zaradi obiskovalcev gora (članstva PZS) in ne obratno. Vsak se je včlanil v PD ali GRS prostovoljno, vsak ima pravico oditi prostovoljno kadarkoli, vendar ne z lastnino PZS, ki je zapisana v statutih in knjigovodsko vodena. To je povsem enako, kot v podjetju. Miselnosti, da je še vse naše, da imamo neke nadpravice, tega žal ni, to so spomini. Arhivi in dokumentacija je nesporna last PZS. Tudi avtorstvo, katero je bilo plačano ali z odlikovanji »poplačano«. Današnji čas dvojnih meril ne pozna več, tržiti lastnino tretje osebe brez soglasja lastnika ni dovoljeno.

Tega, da je "vse naše", ni več. "Kar je knjigovodsko vodeno v knjigah, je last podjetja". Če so arhivi in dokumentacija GRS osnovna sredstva PZS, tam tudi ostanejo.

Bo ZGRS po izstopu iz PZS bolj učinkovita kot prej GRS, so na voljo že kakšni podatki?
V letu 2008 je bilo 665 zahtevkov za izplačilo zavarovalnine iz naslova planinske zavarovalne police zaradi poškodbe ali nesreče člana PD od 57.000 članstva. Od tega je bilo smrtno ponesrečenih 5 članov PD. V letošnjem letu do 19. julija pa je bilo poslanih zahtevkov 28 in od tega so bili trije mrtvi. Statistično je bilo nesreč z nesmrtnim primerom veliko manj, s smrtnim pa precej več. Ta števila povedo, da so nesreče »organiziranih« planincev v upadanju, o smrtnih primerih pa bomo morali kaj doreči. PZS kritične primere še posebej proučuje in predlaga nadaljnja preventivna ukrepanja. Nesreče bomo zanesljivo zmanjšali le z dobrim usposabljanjem, informiranjem planinskega članstva in ostalih obiskovalcev gora.

V lepem vremenu ni dileme ..., v megli pa tudi ne.

Sedanja statistika gorskega reševanja vse bolj kaže, da je že več kot 90 % reševalnih akcij izvedenih s strani profesionalnih »helio« nujnih medicinskih posegov. Ekonomsko gledano je odločitev jasna, vendar za obvladovanja in reševanja v slabem vremenu, ko so helikopterji »paralizirani«, pride v poštev samo klasično reševanje. In odpovedati se klasičnemu reševanju in društvenim ekipam, moštvom GRS bi bilo ne humano ter groba napaka.

Zakaj se Slovenci za primer nesreče v gorah vedno več zavarujejo v Avstriji?
Pri planinskem zavarovalništvu je napredek izjemen. Včlanjevanje v tuje planinske organizacije je skromno, čeprav povsem odprta opcija, večinoma gre za dvojno zavarovanje (tudi domače). Prisotno je tudi zmotno mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji pomeni avtomatično tudi zavarovanje. Tam že dolgo izpostavljajo pred kritjem stroškov tudi vzroke za nesrečo! Kar precej tujih »planincev« je že včlanjenih v naša PD: Italijani, Madžari, Hrvatje pa tudi Avstrijci.
Glede gorskega reševanja v Sloveniji imamo pač srečo, da ima vsak obiskovalec gora brezplačno pravico do reševanja in zdravljenja, razen izjem, če se ugotovi, da to ni bilo upravičeno. Torej, to se izvaja v breme davkoplačevalcev. V alpski Evropi je to nekoliko drugače, tam se je potrebno za planinsko alpinistične aktivnosti posebej zavarovati. PZS je naredila na tem področju velik napredek, da so vsi člani s plačano članarino v tekočem letu zavarovani (nezgodno in za odgovornost) za stroške reševanja. Še posebno A člani, ki so zavarovani za stroške reševanja po celem svetu do vrednosti 15.000 EUR. Tudi šolski otroci so že zavarovani za nezgodo in odgovornost. V PZS je včlanjenih 14 GRS društev in »ta pravi« gorski reševalci so tudi člani PD. Cilj nas vseh je, da je reševanje v vseh situacijah učinkovito in hitro, kajti to najbolj učinkovito ohranja življenje. Gorsko reševalna zveza pa si seveda od leta 2007 piše novo lastno zgodovino.

V zadnjih letih se zveza počasi krči, nekateri so odšli na svoje. Se je to res moralo zgoditi, ker enostavno ni bilo skupnih temeljev in interesov ali bi se ob drugačnem sodelovanju lahko drugače obrnilo?
O skrčenju PZS ne bi smeli govoriti, tako registrirano kot zavarovano članstvo je v porastu. Fiktivnih članov ni več, vsak je z imenom in priimkom v registru. Kot sem omenil, je tudi članstvo GRS skoraj nespremenjeno, gorski reševalci so še naprej v nekdanjih matičnih PD, enako tudi gorski vodniki. Alpinisti so dobro finančno podpirani in tudi v pridobivanju kategorizacijskih razredov so uspešni.
Za leto 2008 jih ima 15 mednarodni razred. Športni plezalci ohranjajo svoj vrhunski svetovni status. Za leto 2008 jih ima 16 mednarodni razred. Tudi turnosmučarska tekmovalna dejavnost je vedno bolj uspešna.
(O vsem tem so podatki v objavi Kategorizirani športniki.)

Spremembe se torej ne poznajo na "budgetu"?
Prihodkov je za 1,8 mio EUR, kar predstavlja 12. mesto med zvezami. Ob tem gospodarska situacija ni prizanesljiva in postaja nenaklonjena za donatorstva ali sponzorstva. Posebno pozornost namenjamo uveljavljanju prostovoljnega dela. Načeloma stojimo solidno in smo mednarodno primerljivi. 2 mio prebivalcev in majhna površina države terja veliko iznajdljivosti in naporov, da se planinstvo, alpinizem, športno plezanje in drugi gorski športi obdržijo. Je pa Slovenija fenomen, s tako majhnostjo posegamo v same svetovne rekorde.

PZS kot dobičkonosno podjetje?
Založba se trudi in pozitivno posluje, prav tako Izobraževalni center Bavšica. Knjižnica je zaenkrat popolnoma pasivna.

Summit DAV znotraj nemške planinske zveze, je danes močna turistična agencija. V pogovoru z Janezom Pretnarjem smo slišali, da je bila tudi PZS blizu takemu projektu.
Ja, DAV ima skoraj 900.000 članstva in Nemčija ima z več kot 80 mio prebivalstva izjemno močno populacijo za trekinge, velikopotezne planinske ture. Za organizacijo planinsko turistične agencije so na PZS dane vse možnosti. Problem je le kader, ki bi potovalne projekte profesionalno, organizacijsko in pripadno PZS izvajal. Žal smo v Sloveniji kadrovsko deficitarni, ko nekdo postane dober poslovnež in organizacijsko usposobljen si uredi svojo firmo, svojo agencijo. Posebnih zagonskih sredstev PZS za ustanovitveni kapital in pokrivanje izgub žal nima na voljo. Lanski prihodek te komisije je bil zanemarljivih 2.000 EUR. Bilo pa je veliko slovenskega planinskega članstva na trekingih in ostalih planinskih turah v svetu in doma.

Ekar Franc in Jozef Kllener, bivši predsednik DAV in sedanji predsednik CAA (Združenja alpskega loka), združenja za ohranitev Alp: "Pobudo za statut je dala prav PZS".

Kadra manjka, PZS pa ima vendarle precej velik aparat (več kot 10 zaposlenih) in precej birokracije.
Se strinjam, administrativna birokracija se je preveč razbohotila in ne da pričakovanih učinkov. Vendar je tudi predpisana administrativna birokracija vse obsežnejša, za to se porabi preveč delovnega časa. Tega nekateri še danes ne razumejo, poenostavljanja ali izmikanja davkom pa ni in ne more biti več. Na PZS je zaposlenih 9 delavcev, ki pokrivajo področja 16 komisij, vso organizacijsko, administrativno, finančno, računovodsko delo. Tudi register in postopki zavarovalništva se izvajajo za 59.000 članov, 255 društev in 12 meddruštvenih odborov. Osnovna želja je, da bi se zaposleni usposobili tudi s planinskimi znanji in da bi resnično postali strokovna planinska služba.

»Že večkrat sem zapisal, da v rumene medije ne bom odgovarjal, ker niso resni in so na nivoju šanka« je ena izmed tvojih izjav. Velja to tudi za gore-ljudje.net?
Berem vse planinske informatike, tudi kritike in razprave, tudi tuje. Vendar nepodpisanim pisanjem in šifriranim avtorjem skrivačem ne namenjam ne branja ne časa. Trdim, da moramo biti planinci in planinke pokončne osebnosti, razpoznavni in hrabri, da sprejemamo dobro namerne poštene kritike. Ali pa pohvale.

Si zadovoljen s spletiščem PZS in zadnjo prenovo? Že od druge verzijo ga vodi SloWay, za objave pa je posebej zadolžena uslužbenka. Je skrivnost, kolikšna sredstva so bila potrebna oz. se namenjajo za to?
Ne, nisem zadovoljen. Že v osnovi ne moremo biti popolnoma zadovoljni, kajti , če si, je to konec poti. Manjkajo hitre in učinkovite vesti iz planinskega sveta, celoviti dogodki iz članstva PZS, uradna obvestila, napotki, ostale informacije. Manjkajo tudi prihodki iz oglaševanja, donacije. Tudi aktivnosti na raznih forumih bi morali, po vsakem »impulzu«, finančno obremeniti. Lanska prenovitev spletne strani je stala 10.000 EUR, mesečno vzdrževanje je 250 EUR.

V tisku so možnosti vse bolj omejene. Včasih (ko je INDOK službo vodil Franci Savenc, recimo) je imela PZS več kot deset rednih tedenskih rubrik po slovenskih časopisih. O taki rubriki, kot so bile AN v Delu danes slovenski alpinisti in plezalci lahko le sanjajo. Tu je bila še planinska rubrika v Večeru ...
Se prizadevamo za obnovitev v Večeru in v Delu, kjer smo se za obnovo trudili, vendar nismo uspeli. Še preveč so »živi« konflikti, med uredniki in dopisniki, ki so to povzročili ali pa so bili to le dobrodošli vzroki.

Franci, imaš za konec še kakšno dobro zgodbico iz hribov?
Nekako se je zgodil čudež, da sem bil izbran v prvo slovensko odpravo v Pamir. Z Antejem Mahkoto sva bila v navezi in si po tihem zadala cilj prečenje celotnega masiva Lenin. To je preko vrha Razdelnaje in dalje do sedla Kirilenko. Do vrha sva odlično prisopihala, po kratkem spustu pa se na prvem platoju odločiva za topel napitek. Pripraviva kuhalnik in posod za stalitev snega, Ante gre nekaj metrov izven »sledi« po čistejši sneg. Vreme je bilo čudovito, pravljično. Kmalu opazim, da Anteja ni nikjer več videti. Grem za sledmi derez in pridem do prelepo simetrično oblikovane okrogle luknje. Vse je bilo jasno, možakar je šel nekoliko po preveč svež in čist sneg. Trenutek je bil tesnoben , kaj se je zgodilo, v kakšnen stanju je Ante..., to so bila razmišljanja. Naj izvlečem vrv, pripravim spodobno sidrišče in se nato »leže« plazim proti mestu vdora? Na robu se pričnem s klicanjem, sprva nič in nič, nato pa vendarle pride trpek glas Anteja. Ugotoviva, da ni prehudo, da ni poškodb. Sedaj pa kje dobiti energijo za poteg človeka iz navpične »sifonaste« globine? Vrv se je raztegnila dobrih 30 metrov, komaj jo je še kaj ostalo za sidrišče. Ante se je uspel navezati, za dviganje ob pomoči Anteja z derezami in »bajlo« je bilo vse pripravljeno.

Na vrhu Pik Lenina. Vzpona je konec, ko zaplapola zastava.
(Foto Ante Mahkota)

Sreča v nesreči nikdar ne počiva in tako se je zgodilo, da so se prav ta čas z vrha spuščali domačini Rusi. Dviganje ni bilo tako enostavno in je kar nekaj časa trajalo. Ko se pojavi iz ledenika Antejeva glava smo vsi obnemeli in se oddahnili, morda celo bolj Ante. Vse skozi je bil prisoten strah, da se notranjost ledenika ne bi zrušila, da pod nami ne bi še kaj novega popustilo. Kljub temu sva zmogla še isti dan priti do vrha sedla Kirelenko, kjer sva morala ponovno bivakirati.

Čaj v koči na Kališču za novoletno dobro jutro - ostaja v programu?
Nikdar se ne sme reči ne. Prvi koraki na novega leta dan so pomembni. Priti na goro, na vrh, do prijateljev … To je doživetje posebne novoletne gorske sreče. Če bo vse še normalno, duša in telo, se mora »novoletni planinski čaj 2010« zgoditi! Če se ne motim bo to že desetič.

Srečo Rehberger

Monkey Face

Tue, 28 Jul 2009 10:08:00 +0200

ZDA, domovina prostega plezanja so začele izgubljati primat v začetku 80ih let.

John Bachar, Ron Kauk in še nekateri vodilni plezalci so vztrajno zavračali uporabo svedrovcev. Seveda je to upočasnilo plezanje težkih smeri in dvigovanje težavnostne lestvice navzgor. Vodilno vlogo so prevzeli Francozi, ki so začeli zahajati tudi v ZDA, kjer so vedno poskrbeli za odmevne vzpone. V enem od teh obiskov je Jean Baptiste Tribout v Smith Rock preplezal 45 metrov visoko vertikalno steno. Ta "plata" zahteva veliko tehničnega znanja in gibanja. Možnosti varovanja s frendi, jebicami in klini ni. Bolj kot vse to je pomembno ime smeri in njeno sporočilo - To Bolt Or Not To Be 5.14a/8b+. Ali prosto po Shakespearu

- To Be Or Not To Be, biti ali ne biti, to je zdaj

vprašanje... (za tiste, ki ste to v šoli "prespali").

Če se vrnemo k sporočilu: če ne boste vrtali, vas ne bo! To je veljalo kar nekaj časa, zanimivo pa je, da so tudi

v Smith Rocku po več kot 20 let začeli plezati mimo navrtanih svedrovcev.

Monkey Face v Smith Rock, Oregon.

Sonnie Trotter je naredil prvi "gear-only" vzpon čez Alan Wattsovo mojstrovino iz leta 1985. V East Face of Monkey Face 5.13d/8b v Smith Rock, Oregon je plezal mimo vseh svedrovcev. Spustil je 5 originalnih svedrov in fiksen klin, varoval pa se je z jebicami in frendi. Do nedavnega nihče drug ni preplezal te 45 metrske smeri v tem slogu. Verjetno zaradi najmanj 15 metrskega padca na zgornjem detajlu.

Sonnie Trotter v East Face of Monkey Face. Fotografiral Ben Moon.

Konec aprila je 22 letni Kanadčan Will Stanhope, prijatelj Trotterja, "zagrabil vabo". Po dveh tednih poskušanja jo je preplezal tako kot Trotter - gear only. Talentirani all-arounder Stanhope dosti pleza tudi v velikih stenah. V Squamishu pa poleti dela kot gorski vodnik.

"Monkey Face se začne s težko, nekoliko bolečo razpoko 5.12. Naprej je 5.13 z dobrim počitkom. Detajl je čisto na koncu, okoli 7 metrov nad zadnjim vpetim frendom (rumeni No.2 Metolius Master Cam). Vlečenje vrvi je pomemben faktor. Spodaj je nekaj slabih jebic. Nikoli ne veš ali bo vulkanski tuf (peščenjak) držal padce ali ne - čeprav sem že letel 15 metrov na Master Cam."

F. Ekar: O Turnu vrh Triglava

Sun, 26 Jul 2009 13:29:00 +0200

Franci, ne bom začel z Aljaževim stolpom. Direktna zimska v zahodni steni Kočne, redko plezana smer v neobljudenem ostenju je bila ena mojih prvih smeri in se je rad spomnim. Kaj bi povedal o prvenstvenem vzponu?
Ta vzpon po centralnem ostenju je trajal skoraj pet zim, ko je bil 21. februarja 1967 dokončno preplezan. Idejo za zimski prvenstveni vzpon ja dal Vinko Pretnar, ki smo mu pravili Fifi in je leta 1961 prvi od članov AO Kranja preplezal Čopov steber. V tej steni v masivu Kočne je bilo kar nekaj zimske krutosti, težke vremenske razmere, plazovi, padajoče kamenje. Nekajkrat sva se morala po bivakih iz sredine stene vračati in po čudežu tudi preživela. 21. februar 1967 pa je bil najin dan, popolna jasnina, nizke temperature z odličnimi plezalnimi razmerami trdega, lednega snega. In tako sva z Branetom Jakličem uspela in zmagala...

Franci Ekar in Aljažev stolp.

Je težko biti predsednik PZS?
No, v prvem desetletju novega tri tisočletja je to zanesljivo poseben izziv. Biti deveti predsednik PZS pomeni, da moraš upoštevati in ceniti preteklost, biti moraš pravičen, neodvisen in samostojen. Kot neplačan predsednik moraš biti na voljo 24 ur na dan. Tudi določeno »imunost« rabiš in to brez antibiotikov. Z mirnostjo moraš prenašati tudi množice nečednosti, grajanja, neosnovane kritike. Predsednik mora biti še posebej materialno neodvisen in ne sme iskati v tej funkciji denarnih nagrad, pogodbenega dela, avtorskih honorarjev. Brez kulture je tudi težko in brez »abonmaja« v kulturnem hramu tudi ne gre. Nekaj izkušenj je ostalo od dobrih trideset let profesionalnega vodstvenega dela. Iz vedno pozitivnega poslovanja in direktovanja sem vendarle veliko dojel in dobil. Brez produktivne in zaslužne planinske preteklosti je težko delovati v tako širokih in zahtevnih planinskih okoljih. Izjemnega pomena so sodelavci in profesionalni team. Če ni prisotne planinske predanosti in gorske srčnosti je kaj kmalu hudo...

Slišati je kar težko. Toda zdi se, da so predhodniki (Brvar, Banovec) bolj umirjeno vodili to organizacijo. So bili drugačni časi ali je razlog v predsedniku?
Vsako časovno obdobje ima svoje zakonitosti in zahteva svoje načine dela. Današnji čas kapitala in kapitalne demokratičnosti pa zahteva človeka na površju, brez političnih imenovanj in narekovanj. Moraš se soočiti tudi s slabimi stvarmi, provokacijami in nečednostmi. Ni več tako kot včasih, ko je bila planinska romantika in šepet viharnikov posebna vrednota. Sedaj je tudi čas pravnega in ekonomskega menagmenta, ko se s tem da tudi trgovati. Sem pa prepričan, da se je vseh osem predsednikov z menoj vred enako trudilo za ohranitev, razvoj in afirmacijo slovenskega planinstva...

110 obletnica Aljaževega stolpa (22.8.1895 - 22.8.2005). Janez Janša in Franci Ekar: "S šampanjcem s(m)o ga zalili obakrat".

Bo v tem primeru veljal eden izmed pregovor »za dobrim konjem se vedno praši« ali »kdor dela, tudi greši«?
Bistvo »grešenja« je v tem ali to počneš zavestno ali iz neznanja. Išče pa se ustvarjalno razvojno naravnano in inovativno delovno »prašenje«. Če se premalo praši je tako, kot pred štiridesetimi leti pri prvem pristanku na Luni. Nergači in kritiki še danes »ugotavljajo«, da če je bil pristanek resničen, bi se moralo bolj kaditi in prašiti, pristajalno mesto pa bi moralo biti globlje izprašeno. Jasno je, da se danes ni moč izogniti anonimnosti in skrito prikritemu delovanju. Vedno si tarča ocenjevanj brez preverjanja dejstev in resnic. Takih metod se vse bolj poslužuje demokratična politika za doseganja svojih ciljev. Moram povedati, da se za planinska funkcionarska »prašenja« nisem nikdar sam predlagal, to so bile pobude iz preprostega planinskega slovenskega prostora.

Kakorkoli, precej je stvari, ki so razburkale javnost, selitev Aljaževega stolpa pa je višek tvojih neprimernih potez (da ne rečem kaj drugega). PZS naj bi si neopravičeno lastila vso "preteklost" planinske organizacije, vodstvo naj bi skrbelo predvsem za svojo promocijo.
Zgodba o »Turnu vrh Triglava« je jasna. Jakob Aljaž je že v letu 1895 zapisal, da je turn in grunt podaril Slovensko planinskemu društvu (SPD), ki ga je za to in tudi za ostala dejanja odlikovalo z častnim članstvom SPD. Takratni nadškof in sedanji kardinal Franc Rode je potrdil, da je ta lastnina vrh Triglava nesporna in da je last PZS, kot naslednice SPD. Ker pa gre za kulturni spomenik državnega pomena in simbol slovenstva je verjetno smiselno, da postane lastnik država in da ona določi upravljalca.

Maša in planinski nagovor na Kredarici. Jakob Aljaž je podaril, PZS podedovala, nadškof "požegnal".

Kako se je s stolpom upravljalo do sedaj?
Stolp je skozi čas doživel vsa mogoča prebarvanja, saniranja. V letu 1896 se zamenja letnico na pločevinasti zastavici, leta 1907 ga Alojz Knafelc prebarva na belo in streho na črno. Tudi zvezda je bila kruto odstranjena in je dve leti ležala pri Staničevi koči. Neznani graditelji so dodali "škarpo" in tako dalje. Jaz sem v svojih pismih in pobudah po zakonski zaščiti ostal osamljen in deloma celo nasedel tozadevnim pobudnikom in diskutantom.

Kako je zorela ideja o selitvi, je šlo za uradne sklepe?
Sklepov ni, so le pobude. Stare so že trideset let, prvotno naj bi se stolp prenesel v muzej, takrat v Triglavsko zbirko. V lanskem letu se je pobuda obnovila, kajti kolikor je Aljaževega stolpa še v originalnosti, je zadnji čas, da se ga odda v »svečano« hrambo v Slovenski planinski muzej, kot osrednji eksponat. S to namero se je strinjal tudi Zavod za kulturno dediščino Slovenije in enako gorenjska izpostava, katera je v letu 1999 pripravila in izdala odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa vrh Triglava za kulturni spomenik državnega pomena.

Stanje stolpa torej ni najboljše, z leti pa je izgubil precej svoje originalnosti. Temelji ta ocena na kakšnem strokovnem pregledu?
Ogled je predviden, zaradi vremenskih razmer pa bo šele v poletnih mesecih. Šele na podlagi strokovne ocene in izdelanega načrta bo možna resna strokovna debata. Dejstvo je, da je stolp vse bolj ogrožen in izgublja varovane spomeniške lastnosti. Prenos originala v SPM (Slovenski planinski muzej) in izdelava replike je smiselna in upravičena odločitev, potrjena na rednih srečanjih meddruštvenih odborov planinskih društev, kjer ni bilo niti enega pomisleka. Tudi na Dnevu slovenskih planincev na Krimu 06.06.2009 ni bilo nobenih nasprotnih mnenj. Seveda pa so kritiki nasprotij vedno budni. Tako je bilo v Ljubljani z Robbovim spomenikom, ki je tudi terjal restavriranje in zaščito. Tudi knežji kamen na Koroškem so prenesli v prostore deželne vlade v Celovcu.

Srečanje na vrhu: ameriški veleposlanik v Sloveniji Robertson.

Saj za to gre, konsenz je znotraj ene linije PZS. Veliko ljudi se s tem ne strinja, čeprav tudi zagovornikov selitve ni malo, seveda ob postavitvi replike. Nisem pa še zasledil, da bi se kdo zavzel za »čiste« vrhove. Od kod želja v človeku, da mora ob vsej pozidani nižini tudi na vsakem vrhu nekaj stati?
Stališče PZS je jasno zapisano: na vrhovih slovenskih gora naj ne bilo nobenih obeležij, znamenj in podobno, bila naj bi le skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Izjema je dovoljena na tistih vrhovih, kjer so taka in zelo podobna obeležja že bila. Sedaj se je tudi že veliko spremenilo, ker lastnina tudi nad gozdno mejo dobiva svojo pravno razpolagalno pravico. To velja tudi za severno steno Triglava, kjer vse bolj prihaja do izraza last in pravica lastnika pašne skupnosti..

Mogoče bi morali manj govoriti o železu in več o knjigah. Če je res, kar se sliši, smo spet pri eni neposrečeni odločitvi. Na Dvoržakovi je Centralna planinska knjižnica sedaj bralcem na voljo resda le enkrat tedensko, s selitvijo v Muzej pa bodo knjige in revije še bolj nedosegljive. Tudi če je predvideno, čitalnica in izposoja tam ne moreta zaživeti.
O tem so razmišljanja, vsaj moja ideja je, da knjižnica mora ostati v Ljubljani. Bolj me skrbi, kako ilegalno odtujene edicije vrniti nazaj na PZS. V okviru vsakega muzeja pa se predvideva tudi knjižnica, po strokovnih merilih bi bilo potrebno odbrati tisto, kar ima značaj zgodovinske vrednosti in določiti, kako se bo to uporabljalo in kako zavarovalo.

Edini posnetek Slovenca z Edmundom Hillaryjem, prvim človekom na Mt.Everestu. "Stisk rok je trajal kar nekaj časa", napovedan obisk Slovenije pa je žal prehitala smrt. Fotografijo je posnel sin Peter Hillary, levo Junka Tabej.

Letos ste napovedali tožbo založbi, ki je izdala Zgodovino slovenskega planinstva, ker si je avtor Tone Strojin prilastil stvari, ki si jih ne bi smel.
Izdaja Zgodovine slovenskega planinstva je nekoliko čudno, planinstvu nepoznano in neprijazno početje. Kriteriji pri naštevanjih raznih dogodkov in dosežkov niso ne objektivni, ne strokovni. Področja niso obravnava po objektivnostih in pomembnostih, slovensko zamejsko planinstvo je, na primer, zelo bogaboječe zapisano. Kje je planinska mladina, kje so pota, planinske postojanke? Avtor je zelo subjektiven, naklonjen njemu ljubim osebam in dogodkom. Ustanovniki SPD niso omenjeni. Izraz planinstvo se zamenjuje z gorništvom. Ne Nejc Zaplotnik, niti Jakob Aljaž ne bosta in ne moreta biti gornika, to je omaloževanje.
Brez dovoljenja lastnika je bila objavljena leta 2004 najdena listina, ki je sedaj v »trezorju« PZS. Govori o nakupu 16 m² zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar (kupna pogodba, 15. april 1895, prodajalka Občina Mojstrana, kupec Jakob Aljaž, Dovje 15). Založnik in avtor sta jo izdala s pripisom in opozorilom, da ja kakršnakoli uporaba za tretje namene prepovedana. Torej bo moral osnovni lastnik PZS prositi za dovoljenje izdajatelja in avtorja, ki sta se tega prilastila?! Ta izdelek , ki se je nadel ime »Zgodovina Slovenskega planinstva« opozarja, da Slovenija resnično potrebuje celovito kronologijo od odgovorne in usposobljene stroke. Taka pisanja ne morejo biti hobi posameznikov, brez kakršnih koli odgovornosti.

Kaj naj bi bil torej Nejc Zaplotnik, planinec? Gornik verjetno res ne, a kolikor jaz lahko sodim (z njim sem namreč plezal le Dularjevo zajedo v Jalovcu), bi se on deklariral za alpinista.
Se popolnoma strinjam, da mu je bila beseda alpinist in plezalec najbolj všeč. Je pa tudi poučeval telovadbo v OŠ, kjer mu je bilo planinstvo in planinsko pohodništvo na prvem mestu. Ura telovadbe se je največkrat uredila z pohodom na Jošta ali Šmarjetno goro.

Prva YU odprava Kibo - Mawenzi, 1972. Vodja odprave Franci Ekar, prvi z leve Nejc Zaplotnik.

Če sedaj pogledaš nazaj, je bila res potrebna tista prepoved besede gorništvo in njenih izpeljank? Kot sem lahko zasledil sem in tja tudi ti sedaj uporabljaš »oboje« – planine in gore.
Izraz »prepoved« je bil zlonamerno tako interpretiran. Ne ustave, ne zakoni ne morejo preprečevati svobode izražanja, pa naj bo to v lepi kulturni besedi, kletvicah, vulgarizmih ali provokacijah. Predsedstvo PZS je ob uporabi tega izraza le opozorilo, da se v društveno zakonsko registrirani organizaciji »mora« spoštovati in uporabljati tisti besednjak in izrazoslovje, ki je zapisano v Pravilih ali Statutu PZS. Torej planinstvo, ki ga moramo varovati in ohranjati, za kar so se v letu 1893 plemeniti in pokončni domoljubni Slovenci domenili. Izraz planinstvo je postal simbol razpoznavnosti slovenstva. To je praktično »blagovna znamka« s skoraj neprimerljivo slovensko stoletno tradicijo in vrednoto.

Mlajšim generacijam, ki danes kar množično zahajajo v hribe se dilema gornik/planinec zdi smešna. Bi lahko njim razložil, kje je srž problema? Koliko je tu zgodovine, koliko politike, kaj prihaja z leve in kaj z desne?
Že nekajkrat sem poudaril, da imajo pravico in dolžnost do uporabe izraza gorništvo člani Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma. Združenje si je nadelo in registriralo to ime in če so kjer koli prisotni člani tega gorniškega kluba, jih spoštljivostjo pozdravim v njihovi izrazni in razpoznavni besedi. Če bi jih pozdravil z izrazom planinci, bi jih seveda žalil. Pa tudi enako spoštljivo je, da je gorniški klub Skala izbral za idola dr. Henrika Tumo, člana SPD in izjemnega pisca v Planinskem vestniku, ki mu je vestnik namenjal veliko prostora. Tudi sam Tuma, ki ga je legaliziral šele dr. Julius Kugy, pravi: »Saj sem hodil sam, nepoznan, dokler me ni našel Kugy«.

Dr. Henrik Tuma, pogumna izbira Gorniškega kluba Skala.

Je pa seveda vprašanje in tudi korajža, da je Gorniški klub Skala izbral za idola zavednega Slovenca, tako visoko kotiranega člana SPD, ateista, socialista in komunista. Ob tem se slovensko planinstvo namreč ne more strinjati z gorniškimi zapisovanji in trditvami, da je bilo SPD »zgolj hotelsko in gostilničarsko društvo«, ki nima razumevanja za kulturno znanstveno poslanstvo. SPD je bil zaslužen za planinska knjižna dela, zbornike, ki so danes po kakovosti in vsebini neprecenljivih vrednosti. Enako velja za kartografije, fotografije, slikarska dela, pesnitve. Ob tem se seveda ne bomo strinjali, da se bodo planinska izrazoslovja, skozi stoletja zapisovana, nasilno zamenjavala in prepleskala z izrazom gorništvo. Taka nekulturna nasilja z brisanjem imena planinstvo so bila izjemno aktivna v prvih povojnih časih druge svetovne vojne, ko so na velikih spomenikih kot npr. Pod Steno v Vratih zapisali na plošči pod »vponko in klinom« le: »V spomin gornikom, ki so dali življenje«. Kaj pa ostale planinske, gorske, alpske duše? Moram citirati zapis v knjigi dr. Henrik Tuma (dr. Tone Strojin) iz leta 2008 na 32. strani, da bo zadeva korektna in jasna: »Skala je med med obema vojnama gradila ideološko podlago slovenskega gorništva ...«. Torej je gorništvo programirana ideologija.

Stolp nekoč

S strani Skalašev proti SPD?
Tako je, že takrat. Slovensko planinstvo, ki je vzniknilo iz slovenskega narodovega boja in domoljubja naj bi se na ta način moralo umakniti, ponikniti in planinske vrednote in imena prepustiti gorniški ideologiji? Kaj je gorništvo in kaj gorniki pa slovenski pravopis knjižnega jezika lepo in razumljivo pojasni. Ni nobene tozadevne prepovedi, je le ogledalo dotičnega, ki ne spoštuje pripadnosti lastne uradne planinske organizacije. Tudi Skalaši so bili večinoma zelo dosledni člani SPD, saj drugače ne bi poceni spali v objektih SPD, bili so zanesljivo bolj desni kot levi, sredinski pa zanesljivo. Za levo opcijo se odločijo s Tumovo usmeritvijo. Mislim, da sem bistvo ideologije in politike pojasnil.

Stolp pozimi

Ja, precej pretekle ideologije, pri aktualni politiki pa nisi bil posebej jasen. Namenoma?
Današnji čas je čas spoštovanja različnosti, tudi današnji predsednik PZS išče stičišča sodelovanj med prijatelji gora ne glede na politične usmeritve, barve ali članstva. Sem že javno povedal, da politične »navlake« in nestrpnosti ne sodijo v gore. Podpis sporazuma o sodelovanju PZS z gorniškim klubom Skala je dokaz odprtosti, spoštovanja gorniškega kluba in izraz pokončnosti PZS.

V ponedeljek, 3. avgusta 2009, sledi:
Vedeti moramo kaj so pomenile rdeče nogavice, kaj pa modre ali bele.

ProMo intervju: Drugi del pogovora s Francijem Ekarjem, predsednikom PZS. Članstvo je v porastu, pripadnost pa je danes vedno bolj preračunljiva. Zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja, kategorizacija in popusti so glavni razlogi za članstvo. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letošnji razpis MG priložnost, da se okoljske kritične točke v TNP uredijo. Zmotno je mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji avtomatično pomeni zavarovanje. Kako je šel Ante Mahkota

El Cap Free

Sun, 19 Jul 2009 16:42:00 +0200

Ni je, ki bi ji bila enaka: lepa, težka, visoka. El Cap v dolini Yosemite, stena vseh sten. Dolgo je bila domena čistega tehničnega plezanja. In yosemitska tehnika je bil pravzaprav edina prava tehnika. Znameniti Camp 4 v gozdičku pod veliko steno danes diha nekoliko drugače, debate o hudičevih krempeljcih in bakrenih glavicah so zamenjali pogovori o prosto preplezljivih detajlih in ključnih gibih. V dolini Yosemite so ene sanje dosanjane, zaživele so druge ...

V steni je danes 17 prosto preplezanih smeri. Če ne upoštevamo obeh krajnih je najlažja Freerider z oceno 5.12b ali 7b. Tri najtežje nosijo oceno 5.14a ali 8b+: The Nose, Dihedral Wall in Magic Mushroom.

El Capitan, stena vseh sten.

Poglejmo po vrsti kako se je razvijalo prosto plezanje v El Capu:

1965 East Butress 5.10a
Leeper in Sacherer na skrajnem desnem robu stene preplezata Vzhodni steber 6ab.

1979 West Face 5.11c
Jardine in Price opravita vzpon v levem delu stene. West Face 5.11c bi lahko predstavljal prvi pravi prosti vzpon v El Capu, saj gre za 600 metrov plezanja in 6 raztežajev 5.11. Istega leta sledi prvi poskus v Nosu. John Bachar in Ron Kauk na način »prosto, kar je mogoče« zmoreta 850 metrov od dobrega kilometra vertikale. Ostalo je 150 tehničnih metrov: Great Roof, Glowering spot, Changing Corner... Pomembno je nekaj drugega: ta vzpon je odprl nov pogled na tehnične smeri v El Capu. Proste ponovitve so le še vprašanje časa.

Ray Jardine - avtor prvega prostega vzpona v El Capu, izumitelj in izobčenec.

1980 The Nose, poskus z umetnimi oprimki
Ray Jardin poskuša Nos, v gladki prečnici ne vidi pravih možnosti in naredi nekaj umetnih oprimkov. Prvič v zgodovini El Capa se je zgodilo, da je človek izklesal oprimek! Reakcija Johna Bacharja je bila čustvena in ostra, za sabo je potegnila druge plezalce. Ray Yardine, fizik, avtor znamenitega Phoenixa 5.13a in izumitelj frienda oz. metulja, je bil izobčen, kmalu nato preneha s plezanjem! Za njim je ostala Yardinova prečnica v Nosu, ki je danes edina možnost za prosti vzpon. Za njim je ostal tudi »prijatelj v sili«, friend ali metulj, ki ga je izumil prav Yardine leta 1978, kot edino možnost za varovanje v počeh. Ime je nazorno in tako rekoč samoumevno, čeprav friendu danes pogosteje rečemo cam.

1988 Salathe 5.13b, vzpon z »napako«
Piana in Skinner se lotita smeri Salathe, za Nosom druge največje yosemitske klasike. Ignorirata uveljavljena etična merila v dolini in preko Headwall, zgornjega, najtežjega dela napneta statične vrvi. V steni poskušata 42 dni, za končni vzpon jih potrebujeta še osem. Vzpon od spodaj sta opravila tako, da je prvi v navezi plezal prosto, drugi pa žimaril. Ta vzpon kot regularen priznavajo le še v Ameriki.

1993 The Nose 5.14ab
Ob zaključku svoje izjemne tekmovalne kariere se želi Lynn Hill preizkusiti še v »big wall«. Tudi ona se ključnega mesta v Nosu, Great Roof, najprej loti na top rope. Zahvaljujoč svojim tankim prstom ga kmalu naštudira. Prav to mesto je za vse moške še danes praktično neprepezljivo! V Changing Corner poskuša več dni in se v prečki varuje s fixom. Končni vzpon opravi v celoti v vodstu, leto kasneje ga ponovi še v enem dnevu. »It goes, boys« kratko komentira ob povratku.

Nos 5.14ab, Lynn Hill v zadnjem raztežaju, fotografira jo nihče drug kot John Bachar.

1995 Salathe 5.13b
V dolino prvič pride Alexander Huber in opravi prvi pravi prosti vzpon čez Salathe. Sicer je tudi on Headwall naštudiral na top rope, toda smer je preplezal v celoti in kot prvi v navezi. Leto kasneje enako naredi še brat Thomas. Smer je z nekaterimi obvozi ocenjena z 8a, povsem originalna verzija je 8a+, Headwall v enem raztežaju (o tem kasneje) je 8b.

1997 Salathe, najboljši poskus na pogled
El Cap je še vedno brez on sight vzpona.Yuiji Hirayama v polni formi za malo »zgreši« v Salatheju. Če bi poskusil Freeriderja, ki takrat še ni obstojal, bi prav gotovo uspel. Le nekaj kasneje sta brata Huber namreč našla dva lažja prehoda...

1998 Freerider 5.12b in El Nino 5.14a
Brata Huber se potem, ko najdeta nekaj lažjih obvozov v Salathe in jih povežeta v novo smer Freerider 5.12b, lotita znane klasike Northamerican Wall. Tudi tu je bilo za uspeh potrebnih nekaj obvozov od prvotne tehnične smeri. El Nino ima že težave 5.13c! Spodaj tehnično plezanje po ploščah in zgoraj atletsko plezanje po previsnih počeh je od njiju zahtevalo nekaj tednov poskusov. Le teden po prvem vzponu »uletita« 18 letna Angleža Leo Houlding in Patch Hammond in v svojem prvem stiku z big wall zmoreta vse, razen dveh dolžin.

Kdo je umetnik, ki je oblikoval to skalovje?

2000 Golden Gate 5.13b in Lurking Fear 5.13c
Junija 2000 Tommy Caldwell na oglasno tablo v Campu 4 preprosto obesi listek, da išče soplezalca za prosto ponovitev strašljive tehnike Lurking Fear. Javila se je Beth Rodden, sicer odlična tekmovalka, ki je pogrešala malo pustolovščine. Čez en teden se vrneta, oba z uspešnim prostim vzponom 5.13c. Tommy je bil nad soplezalko tako navdušen, da jo je kmalu nato tudi poročil... Oktobra Huberja preplezata kombinacijo Golden Gate 5.13b.

2001 El Corazon 5.13b
Tommy Caldwell prepleza Muir Wall 5.13c, A.Huber pa El Corazon 5.13b. Ta smer je bila tudi del filma The Center of The Universe. Plezalca sta med plezanjem izvajala 5 metrski skok in morala za uspešen pristanek z obema rokama ujeti oprimek. No, skakal je tudi Leo Houlding, ki je vstopil v tehniko New Dawn in v petem raztežaju izvedel 3 metrski skok v desno... Tudi to je El Cap!

Juyi Hirayama v 28 raztežaju El Nina 5.13c. Od tridesetih le v dveh ni uspel na pogled!

2002 Salathe Headwall 5.13b/8b v enem raztežaju
Yuji Hirayama prepleza Salathe Headwall v enem samem 70 metrskem raztežaju. Običajno sta vmes dva varovališča. S tem se je ocena najtežjega raztežaja v El Capu povzpela do 5.13d (8b). Yuji na vsak način poskuša steno preplezati tudi na pogled, blizu je, toda El Nino zmore z dvema, Golden Gate pa s tremi padci.

2003 Zodiak 5.13b
Caldwell prepleza West Butress 5.13c, Huberja pa še eno znamenito tehniko - Zodiak 5.13b.

2004 Dihedral Wall 5.14a
Po večmesečnem delu v Dihedral Wall Caldwel prepleza prvo 5.14 (8b+) v steni. V sosednji smeri ga s fotoparatom spremlja znani fotograf Hainz Zak, ki smer imenuje za kraljico med vsemi prostimi ponovitvami v El Capu. Kar devet raztežajev je 8a ali več.

Tommy Caldwell v Dihedrall Wall. Raztežaj na podprijemih (5.14) je verjetni najtežji v El Capu.

2005 The Nose 5.14ab, drugič
Prvo ponovitev dočaka The Nose! Tommy Caldwell in Beth Robben uspeta 12 let po Lynn Hill. Tommy opravi prvi moški vzpon (sliši se nekolko smešno, mar ne?), Beth pa potrdi primat nežnega spola v najbolj znameniti in najtežji big wall na svetu.

2007 Lost in Translation 5.12b/c
Ninov in Favresse v desnem delu preplezata Lost in Translation 5.12bc, ki ob Freeriderju prav lahko postane druga popularna in oblegana klasika v El Capu.

2008 Magic Mushroom 5.14a
Caldwell je neutruden in postaja prvo ime stene. Lani mu uspe zadnji veliki met – prosto čez Mugic Mushrom. Devet raztežajev 5.12, deset raztežajev 5.13 in en raztežaj 5.14! Tommy jo označi za eno najlepših in najbolj napetih na svetu, medtem pa že dela na projektu svojega življenja – prosto čez Mescalito ...

Martina Čufar v El Nino 5.13c. Najprej plezanje, nato vlečenje vreč. Plezalci že vedo, zakaj jim rečejo prasice.

Od Slovencev je v El Capu s prostim plezanjem najdlje prišla Martina Čufar. Leta 2007 je 5 dni prebila v Golden Gate 5.13b/8a in razen dveh raztežajev je šlo vse prosto. Naslednji cilj je bil El Nino 5.13c/8a+. »To je logična izbira za evropskega plezalca, saj je v smeri več tehničnega plezanja po ploščah in manj širokih poči«. Te so namreč za večino še vedno nemogoče. V 30 raztežajih so ji ostali nepreplezani le trije dolgi gibi in ena mokra zajeda. Vse je plezala kot prva v navezi, s fotoaparatom jo je spremljal Gerhard Shaar. »Kljub temu nisem razočarana. Dala sem vse od sebe, v steni preživela skupno 12 dni in se veliko naučila. Smer je fantastična in predstavlja veliko pustolovščino«. Najtežja mesta so v prvih petih raztežajih. Vsaj kar se plezanja tiče. »Vlečenje prtljage čez steno zaradi številnik prečk predstavlja drugo ključno mesto. Brez izurjenosti enostavno ne gre. Toda ko te v »postelji« sredi vertikale vsako jutro prebudijo topli sončni žarki so muke prejšnega dne pozabljene«.

Solo na Baffinovih otokih

Thu, 16 Jul 2009 07:24:00 +0200

Dave Turner je med 65 dnevno ekspedicijo to pomlad soliral veliko novo smer na Baffinovih otokih. V ekstremnih razmerah polarnega kroga je sam z minimalno opreme preplezal 1800 metrov severnega grebena in stene Broad Peaka.

Turnerjev bazni tabor. V ozadju severna stena (baffinskega) Broad Peaka.

Vodili so ga Inuiti, avtohtoni prebivalci, potovali so z motornimi sanmi do Sam Ford Fjorda, nato pa so postavili bazni tabor pod Polar Sun Spire. Njegov načrt je bil smučati in raziskovati v aprilu in nato poskusiti eno ali več novih smeri, ko se maja vreme ogreje. Večino časa je bil na otoku sam, čeprav so ga občasno obiskali lovci, base jumperji in kite skierji. Turner je utrpel ozebline na prstih na nogi med plezanjem in smučanjem. To je vplivalo na njegove velike plezalne načrte. V začetku maja je poskušal še nepreplezano 1300 metrsko severno steno Beluga Spire, ki se dviga direktno nad Ledenim morjem. V steno je vstopil brez svedrov, portaledga in statične vrvi. Po treh dneh je preplezal 650 metrov smeri, večinoma po snegu, ledu in skali ter po strmem sistemu poči. Ko je hotel zamenjati čevlje, da bi začel s skalnim plezanjem je opazil svoje ozeble prste. Po padcu in dokaj hudih odrgninah se je umaknil. Teden kasneje je znova poskusil, s še manj opreme. Preplezal je 500 metrov v dveh dneh, poškodovani prsti so še vedno ovirali njegovo prosto plezanje, kar je onemogočilo vzpon na alpski način.

Ledeni Dave.

Po vrnitvi v bazni tabor je Turner dva tedna smučal in raziskoval, medtem so si njegovi ozebli prsti opomogli. Teden pred koncem odprave in s prsti, ki so se v plezalkah počutili bolje, se je odločil, da bo še enkrat poskusil še nepreplezano severno steno Broad Peaka,1450 metrov elegantno vijugajočega grebena, strmega snežnega pobočja in skalno glavno steno.

Zaradi novozapadlega snega in otoplitve so nastali nevarni plazoviti pogoji. Plezati je začel ob osmih zvečer. V ostrem skalnem grebenu je preplezal nekaj mešanih raztežajev, sledilo je snežno pobočje pod glavno steno. Plezanje do te točke je približno 5.8, M5, 60°. Headwall je ponudil sedem ratežajev A3, z obveznim prostim plezanjem 5.10+ (6b+), kar ga je pripeljalo do zmerno ledenega grebena, ki vodi do vrha.

Severna stena Beluga Spire- 1400 m.

Sestopil je po grebenu, ki ga je prej preplezal in kjer so ga čakale smuči. V bazni tabor se je vrnil po 39 urah brez počitka. Uporabil ni nobenih svedrov in v steni je pustil le dva klina v prečnici. “Nobena druga oprema in nobene smeti niso ostale v steni,” je dejal. Njegova neimenovana nova smer, je druga v steni in ima oceno VI, 5.10, A3, 60°.

Turner je odpravo financiral z nagrado American Alpine Cluba (Lymann Spitzer Cutting Edge Award 2009). Pred tem je dobil še priznanje "Naj" mladi plezalec (Robert Hicks Bates Award) za prvi vzpon (tudi solo) v Cerro Escudo, Patagonija.

Janez Pretnar, specialist za Latinsko Ameriko

Sat, 11 Jul 2009 09:46:00 +0200

"Potrebuješ vodnika za treking v Peruju in Boliviji? Najboljšega? S Pretnarjem pojdi". Janez, kaj praviš na tak popotniški dialog?
No, ne vem, če sploh so takšni dialogi med popotniki, res pa je, da v Latinsko Ameriko hodim že več kot trideset let. Začelo se je z Mehiko, potem je sledil Ekvador z Galapaškim otočjem in načrtno ostale andske države. Nekatere poti so ustaljene, vendar še vedno najdem kakšen ovinek, ki je nov in zanimiv tudi za mene, Južna Amerika je ogromna in tudi belih lis je še veliko. Seveda pa ne vodim le tam, ampak z veseljem peljem skupino tudi v Kenijo in Tanzanijo s Kilimandžarom, Novo Zelandijo, Maroko in bližnje, evropske države.

Na poti čez Salaro, Bolivija.

Vedno pa gre za prave trekinge z nahrbtnikom in šotorom po neobljudeni pokrajini...
Moram takoj popraviti, sam ne vodim trekingov v pravem smislu, ampak so to planinsko-turistična popotovanja. Naj na kratko razložim v čem je razlika, saj se beseda treking pogosto zlorablja in tudi organizatorji potovanj nimajo razčiščeno, kaj je eno in kaj drugo. Izraz trek v holandskem dialektu afrikaans, ki ga govore Buri, holandski naseljenci v Južni Afriki pomeni dolgo potovanje. Trekking lahko traja tudi več tednov in načeloma naj bi udeleženci vse nosili s seboj ter spoznavali dežele, kjer ponavadi ni koč in zavetišč. To pomeni, da je treking n. pr. v Peruju okrog gorovja Cordillera Huayhuash in inkovska pot do Macchu Piccha ali v Tibetu okrog svete gore Kailash. Naša popotovanja pa so kombinacija turističnega potovanja z bivanjem v preprostih hotelih in lodgih in le izjemoma v šotorih ter vzponi na posamezne vrhove. Poskrbljeno pa je tudi za spoznavanje naravnih in kulturnih znamenitosti ter sobivanje z domačini.

Na začetku si bil bolj planinsko usmerjen…
V začetku sem bil planinec, mladinski in planinski vodnik, vzporedno pa tudi učitelj smučanja. V matičnem planinskem društvu Radovljica sem dal »skozi« vse mogoče funkcije od načelnika MO, gospodarja društva do predsednika. Član UO društva sem še danes, podobno pa je bilo z delom v Planinski zvezi Slovenije. Odgovoren sem bil za orientacijo pri Mladinski komisiji, bil sem član Uredniškega odbora Planinskega Vestnika in imel srečo spoznati in delati z dr. Mihom Potočnikom, Evgenom Lovšinom, Jankom Ravnikom. Potem je prišlo prelomno leto 1974 z odpravo na Mc. Kinley, ki mi je pustila spomine z ozeblinami in leto kasneje prvi treking nasploh, ko smo šli nasproti takratni uspešni odpravi na Makalu. Torej delam pri tej organizaciji že več kot štirideset let in ni mi žal tega časa. Nadgradnja vsega pa je bila še pridobitev licence turističnega vodnika, ki je pripomogla, da sem od leta 2002 profesionalni turistični vodnik.

Pumasillo, Peru.

Seveda poznaš Summit DAV nemške planinske organizacije. Kje je PZS zgrešila odcep oz. kdaj je zamudila vlak, da bi sama postavila takšno outdoor agencijo?
Komisija za mednarodno sodelovanje pri PZS je bila zametek organizacije, ki se je poleg stikov s sosednjimi planinskimi organizacijami, ukvarjala z izleti, potovanji in smučarskimi izleti. Dolgo jo je vodil Mirko Fetih, popularni Mka. Kot načelnik sem ga nasledil in nadaljeval s spoznavanjem vedno novih ciljev. To je bilo obdobje, ko so tudi planinci začeli obiskovati Himalajo in Ande, področja, ki so bila prej rezervirana za alpiniste
Primerjava z večjimi organizatorji ni možna, čeprav so cilji in izvedba podobni. Večji trg in s tem potencialni kandidati omogočajo večjo prodornost. Planinska zveza Slovenije je imela vizijo ustanovitve podobne agencije, na UO je že bila potrjena organizacijska shema d.o.o., pripravljeni akti, imenovan sem bil za vodjo te agencije, vendar ne kot profesionalec. Toda še preden je prišlo do realizacije, je nekatere mladce zanimalo, kako se bo delil dobiček. In tako se je tudi končalo … Ideja je še vedno, da se projekt v razširjenem smislu izvede, pa ne samo zaradi planinsko-turističnega delovanja, ampak tudi zaradi drugih komercialnih dejavnosti planinske organizacije.

Kdaj lahko pričakujemo konkreten korak, naj bi prišel iz Komisije za popotništvo?
Ideja za agencijo je aktualna, vendar je konkurenca na sorazmerno majhnem trgu že velika. Premalo se posvečamo tudi incoming turizmu in popotništvu, čeprav se tudi na tem področju kažejo spremembe in nove ideje. Komisija za mednarodno sodelovanje je z neodvisnostjo dobila širše naloge, zato je bil v njenem okviru ustanovljen Odbor za popotništvo, ki pa je preoblikoval v Komisijo za gorsko popotništvo, ki kot taka deluje še danes. Komisija pripravlja program, ki ga skuša po najboljših močeh skuša realizirati. V programu so tako izleti v okviru Poti prijateljstva, turni smuki in popotovanja. Posebnost je tudi Klub 4000, ki omogoča planincem organizirane pristope na lažje štiritisočake. Člani komisije samostojno pripravijo programe in akcijo tudi izvedejo, zaradi raznolikosti delovanja so v komisiji tako turistični, planinski in gorski vodniki. Zaradi težavne logistike pri daljših potovanjih sodelujemo tudi s potovalnimi agencijami. Druga dejavnost je dajanje različnih informacij posameznikom, skupinam in društvom pri načrtovanju izletov in potovanj.
Na splošno so skupine manjše, kot so bile včasih, kot pa sem omenil, je program pester, objavljen je na spletnih straneh, udeleženci dosedanjih akcij pa so o programu obveščeni tudi osebno, zavedam pa se, da naše propagiranje šepa.

Vrač v Chichi-ju, Guatemala.

Tvoja pot vodnika je torej tesno povezana s PZS. Imeti za seboj tako bazo je želja vsakega vodnika, tudi v tvojem primeru je bila prav gotovo odločilna.
Moram takoj povedati, da baza ni tako široka. Slovenci smo popotniški narod, zagotovo nas je procentualno več kot Nemcev, ki veljajo za svetovne popotnike. Če primerjamo še naš bruto produkt po glavi, jih še bolj prekašamo. Vendar so Slovenci tudi veliki individualisti, z razvojem prometa, turizma, dostopnosti do informacij, je odločitev za samostojno potovanje toliko večja. Pri nas obstojajo določeni krogi popotnikov, ki so navajeni drug na drugega. Prostora za velike tour operatorje pri nas ni, vse se dogaja in izvaja butično, kar je po svoje bolje.

Od kot ljubezen do Latinske Amerike?
Že od nekdaj sem se zanimal za eksotične dežele, doma smo imeli Brochausov leksikon iz leta 1895, kjer so bili še zemljevidi z neraziskanimi področji. Odločilna je bila skupina prijateljev, ki je tudi želela potovati, izkušnje z organiziranjem podobnih zadev sem imel in tako se je začelo. Najbolj so me navdušili ljudje, ki so bolj neposredni, kontrasti zasneženih gora in pragozda ter starodavne kulture. Ne morem trditi, da mi je Peru najbolj pri srcu, saj so tu še Bolivija, Čile, Argentina s svojimi puščavskimi prostranstvi in neskončnimi visokimi planotami. Na 4000 metrih so velika mesta, jezera, polja krompirja in žitaric.

Kondor v Colci, Peru.

Po vseh teh obiskih se verjetno tam počutiš kot doma. Kdaj se je pravzaprav začelo?
V nekaterih krajih se res že počutim kot doma, res pa je tudi, da sem raje v manjših krajih, kjer je varneje in ljudje bolj neposredni. Poslovno sodelujem z veliko ljudmi, hoteli in agencijami in mnogokrat je dovolj smo telefonski dogovor za rezervacije in tudi kasneje plačila na licu mesta. Beseda še nekaj velja in moram reči, da nimam veliko slabih izkušenj. Začelo pa se je leta 1978 z Mehiko in 1980 z Ekvadorjem in Perujem.

V tem dolgem obdobju se je prav gotovo marsikaj zgodilo.
Lepih dogodkov je bilo kar nekaj, eden takih je bil v Čilu, v mestu Arici, kjer so nas že sprejeli kot slovenske državljane in so se potrudili, da so našli slovensko zastavo. Vedno so tudi prijetna srečanja s Slovenci v Argentini, v Buenos Airesu, Mendozi, Bariločah. Slovence sem s skupinami obiskoval še za časa Juge, tesno smo sodelovali, prinašali knjige. Tudi sam sem se seznanjal z njihovim življenjem, literaturo in jo tudi prinašal domov, ko to še ni bilo najbolj zaželjeno. Tam sem spoznal planince in alpiniste, Dinka Bertonclja, Borisa Kambiča, Vojka Arka.

Kakšna slaba izkušnja?
Eno ne bom nikoli pozabil. Kar nekaj časa je že od tega, ko si je na vrhu tehnično nezahtevnega šesttisočaka Chachanija v Peruju eden od udeležencev zlomil nogo in smo ga sami rešili in prepeljali v bolnišnico. K sreči je bila skupina številčnejša, z nami je bil zdravnik, imeli smo potrebno opremo in tudi vreme je bilo naklonjeno. Toda to še ni vse, v Arequipi, mestu v vznožju Chachanija, so bili na vojaškem delu letališča takoj pripravljeni za reševanje s helikopterjem. S pilotom, mladim majorjem, sva tudi poletela, vendar je bil ponesrečenec z našimi člani skupine na višini 5400 metrov in helikopter ni mogel lebdeti, tako, da je bilo reševanje do konca akcije klasično, vendar uspešno. Takrat so se izkazali vsi člani skupine. S helikopterjem pa se je pilot uspel dvigniti na 6400 metrov in je bilo božansko nad vsemi vulkani, jaz pa brez fotoaparata.
Iz Peruja sem enkrat tudi dobesedno bežal pred kolero v Ekvador, k sreči sem vedel, kdaj so zaprli mejo, bil sem sam, brez skupine, s katero sem se srečal kasneje v Quitu, Ekvador.

Otok ribičev Salar De Unyuni, Bolivija.

Kdo so tvoje stranke, zakaj se odločijo za pot v JA?
Ni kakšnega posebnega pravila, pretežno sicer starejši, tudi na meji upokojitve, v skupinah pa so tudi študentje, prevladujejo ženske. V skupinah so bili uspešni tudi pri vzponih sedemdesetletniki, torej ni pravila. Res pa je, da taka potovanja niso poceni, nekateri si to lahko privoščijo pogosteje, drugi varčujejo in jim je to sanjsko ali življenjsko potovanje.
Razni televizijski programi prinašajo veliko potopisnih reportaž, Južna Amerika je kar hvaležna tema, žal pa so potopisi precej stereotipni in se veliko ponavljajo. Treba pa je priznati, da pripomorejo k odločitvi za odhod. Mnogi se odločijo tudi zaradi pripovedovanja drugih, ki jih navdušijo za pot.

V kakšni meri si morajo turisti na turah pomagati sami? Imajo »all inclusive« ali jim pustiš, da spoznajo tudi nelagodno plat popotovanja?
Mentaliteta udeležencev se spreminja, internet in drugi viri informacij so prinesli svoje, skratka ljudje vedo veliko več in se na potovanje tudi pripravijo. Ne samo kondicijsko, ampak se oborožijo z zgodovinskimi in geografskimi podatki in dober vodnik mora biti pripravljen tudi na najbolj nenavadna vprašanja. Popotovanja so včasih res fizično naporna in je kondicija pomembna, še največji problem predstavlja menjava različnih klimatskih razmer in menjava višin. Kar se tiče aklimatizacije, to ne predstavlja takega problema, saj skušam postopoma zviševati kraje prenočevanja, najtežje je ob prihodu z letalom v Cusco, ki je na 3200 metrih, vendar imam svoj način premagovanja teh tegob. Pomembno je, da lahko popotniki tudi kreirajo posamezne etape potovanja, ki ga po potrebi tudi spreminjamo po dnevih.

Gejzir na Tatiu, Čile.

Se Latinska Amerika spreminja? Vodiš v dokaj neobljudene kraje, kakšne spremembe je moč opaziti?
Latinska Amerika je k sreči v obdobju brez revolucij in državnih prevratov, gverila je le v Kolumbiji in občasno v Srednji Ameriki, nacionalne ekonomije so v porastu, Čile spada med pacifiške tigre, napredek je viden skoraj povsod. Infrastruktura se izboljšuje, ceste, zlasti v osi Pacifik-Atlantik se gradijo na večih krajih. Glavni iniciator teh gradenj je Brazilija, ki postaja svetovna gospodarska velesila in ima velik vpliv na lokalno gospodarstvo. Povsod se čuti poskus izrivanja ZDA in skupno nastopanje držav. Človek je vesel, ko vasi visoko v Andih dobivajo ceste, vodovode, kanalizacijo, vendar je pri tem velika ovira birokracija in korupcija. Sicer pa - kje ni? Zaradi teh sprememb danes popotnik in skupine hitreje in varneje potujejo, prometne zveze so redne, skratka ni primerjave s stanjem pred desetletji in prav je tako. Nekateri želijo videti »prave« Indijance, tega je malo, v rezervate je težko priti zaradi odmaknjenosti, treba je imeti dovoljenja.

Globalno segrevanje, taljenje ledu, ...poslušamo vsakdan. Opaziš kaj od tega na svojih poteh?
Ja, globalno segrevanje je prisotno tudi na drugi strani oceana, klima se po pripovedovanju domačinov spreminja. Ni več klasične deževne in suhe dobe, dež pade v kratkih obdobjih v velikih količinah, večja je erozija in poplave, vpliv pojava »ninjo« je katastrofalnejši. Ledeniki se umikajo, tako, da se moreš več zanesti na zemljevide, namesto ledenikov te pričakajo mukotrpne morene. Sam zasledujem nekaj ledenikov v Boliviji in Peruju. Na Chacaltayi je bila nekdaj smučarska vlečnica, danes je le še zaplata ledu oziroma snega, podobno je na drugi strani, pod lepim šesttisočakom Huayna Potosi, da ne govorimo o Kilimandžaru. Na vseh teh vrhovih načrtno fotografiram z istih točk in ljudje ne morejo verjeti, kaj se je v zadnjih desetletjih zgodilo z ledeniki.

Se tržiš sam ali prepuščaš prodajo agencijam?
Ker delam v glavnem kot turistični vodnik, sem »free lancer«, torej me najemajo turistične agencije, za akcije Komisije za gorsko popotništvo pa se odločamo za skupni nastop. S tem je za udeležence večja varnost in sigurna izvedba potovanja. Največje razočaranje za potnika je odpoved potovanja. Res je težko, ko si že natempiran fizično, psihično in denarno, potem pa hladen tuš z odpovedjo.

Toplice na visoki planoti.

Ne bi rad pogreval in ne iščem novih polemik, ampak tvoje stališče na relaciji planinski-gorski vodniki vendarle moram predstaviti.
To je kompleksno vprašanje, ki terja najprej uvod. Zasledujem polemike o vodenju, kdo je več vreden. Zakon o gorskem vodništvu je razdelil vodnike na dva bregova, GV so si po mojem mnenju vzeli preveč kompetenc, ob sprejemanju zakona so nekateri zaspali. S strani gorskih vodnikov je čutiti podcenjevanje, vsaj tako je čutiti iz intervjuja s predsednikom ZGVS. Enostavno problemu ni mogoče priti do dna, jasno je, da gre pri gorskemu vodništvu za dodatne zahteve, zlasti kar se tiče tehnike vodenja, gibanja, varovanja. Vendar pa so nekatere stvari iz predmetnika identične. Recimo orientacija, oba vodnika jo morata obvladati, kljub današnji uporabi GPS in dobrih zemljevidov. Enaka ali podobna je psihologija vodenja, prve pomoči, mislim, da tudi ni dileme kadrovanja, ki je pri GV alpinist, gorski reševalec. Da ne govorim o tistem, da mora gorski vodnik delati vse, od samega vodenja do obvladovanja interneta, pa tujega jezika. Kot da to ne dela in ne zna tudi planinski vodnik.
Zakon o gorskem vodništvu prepoveduje komercialno vodenje drugim kategorijam, za mene je bilo to vedno sporno in nelogično. Samo primer: v okviru vodniškega odseka pri našem društvu bi v soboto peljal razpisan izlet na Roblek, v nedeljo pa mi ni dovoljeno po isti poti peljati goste iz Šobca. Kje tu logika, zlasti, če imam na primer urejen status samostojnega podjetnika. Prav tako ne držijo trditve, da je tudi v drugih državah podobno. Že res, da preganjajo v Zahodnih Alpah samozvane vodnike, toda obenem se pozablja, da imajo v istih državah razvejan sistem drugih vodnikov na ravni naših planinskih vodnikov. Ali take vodnike preganjajo na markiranih daljinskih poteh v Avstriji ali na Osrednjem francoskem višavju? Seveda ne.
Ne bom se spuščal v doktrino uporabe in načina vodenja, zagotovo gorski vodniki najbolje poznajo te veščine, res pa je tudi, da je izobraževanje planinskih vodnikov verificirano od državnih institucij in ga zaenkrat PZS s svojimi institucijami v redu opravlja.

Kako poteka šolanje, se dobi pravo znanje?
Izobraževanje planinskih in prej mladinskih vodnikov je preživelo nekaj sprememb, čas prinese svoje in znanje, razvoj opreme ter miselnost spreminja tudi izobraževanje. Vendar sem prepričan, da je rdeča nit šolanja vodnikov vedno bila skrb za varnost, stalno izobraževanje in prilagajanje novostim. Tako je bilo pred štiridesetimi leti v Šlajmarci v Vratih, ko so bile včasih tri izmene kandidatov za mladinske vodnike, do zadnjega A tečaja, ki se je pravkar končal na Gorenjskem.
Znanja ni nikoli dovolj in stalno ga je treba obnavljati, sam bi še kaj dodal, toda že sedaj je predmetnik natrpan, tako da je malo časa za debato in družabnost. Osnove so podane, kdor pa hoče nekaj več, se mora dodatno potruditi, sicer pa je tako povsod v življenju. Pri vodenju društvenih in drugih izletih se planinski in gorski vodnik srečujeta tudi s turizmom, zgodovino, raznimi zanimivostmi. Vse prevečkrat mine vožnja do izhodišča brez razlage, brez komentarja, zakaj ga ne bi vodnik izkoristil z razlago nekaterih dejstev in zanimivosti ob poti in tako pridemo do novega poglavja vzgojne nadgradnje. Da ne omenjamo čuvanje narave, nove trende v ekologiji.

Pravzaprav je turizem rešitev za vse, tako za gorske kot planinske
vodnike, pri čemer slednji nagovarjajo precej širšo množico.
Cilji in nameni so isti, so pa različni načini vodenja in težavnosti. Planinskih vodnikov z urejenim statusom pri svojem delu ne bi smeli omejevati. Zadeva je tako daleč, da je način pridobitve naziva zasebni športni delavec možen in pozdravljam njegovo uvedbo. Kdor se bo čutil sposobnega in vidi izziv, naj se odloči. Prepričan sem, da je med planinskimi vodniki dovolj zanimanja in da bodo zapolnili potrebe turističnih agencij. Vrednotenje obeh je odvisno od osebnosti vodnika, izkušenosti, reputacije. Okvirne tarife so eno, ponudba in povpraševanje bosta naredili svoje, prav pa je, da so te okvirne tarife javno objavljene.

Poklic torej ima prihodnost in bo kos sodobnim trendom in izzivom?
Da ne bo izzvenelo preveč enostransko, toda ta poklic ima prihodnost, vendar se bosta poklic in vsebina spreminjala glede na potrebe in trende, ki se bodo pojavili v svetovnem turizmu. Ta panoga bo navkljub sedanji gospodarski krizi našla sebe, vendar z drugimi zgodbami, ki jih bo treba znati prodajati. Samo turistično ali gorsko vodenje bo premalo, treba bo znanje združiti, nekaj odvzeti, toda kaj odvzeti, mislim, da je to domača naloga za bodoče vodnike, pa kakorkoli se bodo že imenovali.
Ni treba iti daleč, že prej omenjeni Summit načrtno vzgaja svoje planinsko-turistične vodnike, ki z lokalnimi vodniki predstavljajo popolno ponudbo, da ne omenjam vzgojo kulturnih in popotniških vodnikov. Cela paleta vodnikov se obeta tudi pri nas, tržne niše čakajo. Podobno je z nemškim Hauserjem, ki ima v svojem okrilju 200 vodnikov različnih profilov od treking do gorskih vodnikov za najvišje izzive. In ASI-Alpinschule Innsbruck, ki stalno in občasno zaposluje 160 gorskih, planinskih in popotniških vodnikov, škoda, da nimam podatkov, koliko od teh je po posameznih zvrsteh.

Piramida v Ticalu, Guatemala.

Nasvet starega mačka mladim vodnikom?
Deliti nasvete je težavna in odgovorna naloga. Predvsem je treba biti potrpežljiv, stalno se je treba izobraževati in obnavljati znanje.

Tvoja naslednja tura?
Avgusta sledi utečeno potovanje Peru, Bolivija in Čile, v začetku septembra grem v Albanijo, konec septembra v Mehiko, potem pa dve Srednji Ameriki. V glavnem gre za turistična potovanja. Upam, da bo zdravje zdržalo.

John Bachar - legende ni več

Wed, 08 Jul 2009 15:18:00 +0200

John Bachar je padel med soliranjem v Dike Wall, Mammoth Lakes v Kaliforniji to nedeljo, 5. julija. Pod steno so ga našli mrtvega. Star je bil 51 let.

Dike Wall je čudovita stena iz prastarega granita in leži okoli 2700 metrov nad Mamutovimi jezeri, kjer je John živel s svojim sinom. Plezal je sam, ob vznožju 25 metrske stene pa so ga našli mrtvega.

John Bachar, ameriška in svetovna plezalna legenda, se je rodil leta 1957. Odraščal je v Los Angelesu. Obiskoval je UCLA, kjer je bil njegov oče učitelj matematike, vendar jo je kasneje opustil zaradi plezanja. Živel je v Mammoth Lakes, v osrčju Sierre Nevade in bil vodja oblikovanja v Acopa International, podjetja, ki izdeluje plezalne čevlje. Leta 2006 je bil vpleten v resnejšo prometno nesrečo, ko se je vračal iz outdoor sejma v Salt Lake City in utrpel več zlomov vretenca.

John Bachar. One Man, One Myth, One Legend

Dolgo preden je bil bouldering popularen je John preplezal highball (brez crashpadov) boulderja Planet X (V8) in So High (V9), v katerem je ključni detajl 8 metrov nad tlemi. Veliko boulderjev v Yosemitih nosi Johnov podpis, tudi kultni Midnight Lightning, highball V8, ki sta ga skupaj z Ronom Kaukom preplezala leta 1978.

Bachar v kultnem boulderju Midnight Lightning, Yosemite.

Ime si je ustvaril v Yosemitih s solo vzponi čez New Dimensions (6c) in Nabisco Wall (trije raztežaji), Waverly Wafer (6b), Butterballs (7a), Butterfingers (6c) in kot višek še onsight solo The Moratorium (6c+). Leta 1981 je obesil sporočilo "$10,000 reward for anyone who can follow me for one full day" . Nihče ni sprejel izziva. Bil je velik nasprotnik in oster kritik vrtanja smeri od zgoraj navzdol.

John je legenda svetovnega plezanja iz več razlogov. Njegov prvi odmevnejši vzpon se je zgodil leta 1981, ko je preplezal Bachar-Yerian, 150 metrsko steno Medlicot Dome v Tuolumne Meadows. Smer je navrtal od spodaj navzgor z vsega 13 svedrovci.

Leta 1986 sta s Kanadčanom Petrom Croftom povezala Nos v El Capu in Regular Route v Half Dome v 14 urah. Preplezala sta eno miljo vertikale. Razvil je tudi svoj način plezalnega treninga. Znana je "Bachar Ladder", mornarska lestev, ki ponazarja previs na kateri je redno treniral. V svojih najboljših letih je naredil zgibo na eni roki z 6 kg dodatne teže. Za trening ravnotežja je prakticiral danes zelo popularni slackline. Po njem je bil posnet tudi dokumentarni film One Man, One Myth, One Legend.

Bachar's Revenge(5b).

"Vedno se trudim, da ne poškodujem skale, leplenje in klesanje oprimkov se mi zdi noro, že samo s svedrovci spreminjaš skalo za vedno. Skala ni samo tvoja. Če smeri ne morem preplezati z dolečenim stilom, jo raje prepustim drugim. Nekatere stvari, ki jih ljudje plezajo zdaj, si ne morem niti predstavljati. Kjer smo nekoč ugibali, če je sploh možno splezati gre danes Sharmina smer, ki sploh ni nič posebnega. Ena najboljših stvari, ki sem jih naredil je nova smer onsight solo. Naslednji korak je verjetno plezati gol, brez čevljev in magnezija ..."

Opomba: John Bachar je najtežje vzpone opravil v plezalkah Boreal Fire.

John Gill - utemeljitelj modernega boulderinga in Mt.Everest

Fri, 03 Jul 2009 10:46:00 +0200

Kdo je John Gill in odkod beseda bouldering? Zgodba o pionirjih in začetkih te priljubljene oblike plezanja je zanimiva, zato je na hitro preletimo. Matematik in univerzitetni profesor John Gill je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel s plezanjem po skalnih blokih okoli mesteca Boulder v Coloradu. Izraz bouldering izvira prav od tu.

John Gill demonstrira zgibo/blokado na eni roki. Piše se leto 1960.

Bouldering ali balvansko plezanje se je kontinuirano začelo pojavljati v začetku dvajsetega stoletja v Fontainebleu pri Parizu. Tam je v prijetnih listnatih gozdovih raztresenih več kot 10 000 balvanov. John Gill tako seveda ni bil prvi, ki je plezal po balvanih, bil pa je prvi, ki je postavil temelje današnjemu boulderingu. Uvedel je nove elemente, ki jih do takrat v plezanju niso poznali: dinamične gibe, načrten trening, uporabo magnezije in ocenjevanje problemov s svojo težavnostno lestvico.
John Gill je v plezalnih krogih postal znan leta 1961, ko je v Black Hills v Južni Dakoti brez vrvi preplezal dobrih 10 metrov visok stolp Thimble. Danes velja ta vzpon za prvo preplezano 5.12 po ameriški lestvici (7ab po francoski ali 8+/9- po UIIA) in se praviloma pleza z vrvjo od zgoraj. Na prvo ponovitev je bilo treba čakati 27 let! Climbing Magazine je ta vzpon uvrstil med TOP 8 dvajsetega stoletja. Thimble velja kot "very highball" problem, kar pomeni, da gre za plezanje precej nad tlemi s potencialnim trdim pristankom. Če so tla mehka in peščena naziv ne velja. "This is not f... highball" je v takih primerih rad pripomnil John Bachar, druga velika legenda boulderinga in plezanja nasploh. Crashpadov (blazin) takrat seveda še niso poznali.

Thimble. Prva 5.12 (7ab, 8+/9-) na svetu. Very hard and very highball.

V časih, ko je nekaj veljal le vzpon na vrh gore in še posebej višina le-te, so se nekateri torej ukvarjali s par metrov visokimi skalami! Že to je samo po sebi pomenilo odklon in zaprta vrata v elitne alpinistične kroge. Provokativne izjave v stilu "na ta balvan je težje priti kot na Mt.Everest" pa so seveda razburkale tradicionalne alpinistične kroge. Everest je bil takrat svetinja in življenjski cilj vsakega alpinista. Izjava danes nima posebne teže, saj je logična in samoumevna. Še več, Everest doživlja popolno degradacijo v smislu zahtevnosti in vrhunskega dosežka, bouldering pa je v velikem razmahu. Časi in vrednote se spreminjajo. Je John to slutil že takrat? Nikakor, veliko popularnost boulderinga je na stara leta celo označil za malo morečo in poceni zadevo: "Upam, da se ne bo obrnilo kot pri skejtanju".

  Ko bouldering še ni bil "poceni" . Brez blazin in iztegnjenih rok prijateljev ...

Zgodba o Johnu Gillu pa se s tem ne konča. Bil je prvi glasnik ideje, da je plezati pomembneje kot osvojiti vrh. Zanimivo, podoben pristop je v našem intervjuju navedel Klemen Bečan: »Preplezati smer ne sme biti glavni cilj«... Torej: plezati, ne preplezati! Kot rečeno, John Gill je v plezarijo prinesel magnezijo in dinamične gibe. Prvi pomemben dynamic boulder in prvi z oceno V9 je bil preplezan 1959 v Red Cross Rock V metih oz. skokih na oprimek je bil J.Gill seveda pogosto brez ene same točke s steno, medtem ko so alpinistične šole učile »znameniti« princip treh točk. Vsak podoben primer je bil tako označen kot "kriva vera". (Saj res, kako je s tem danes?) Jasno, gre za različne stvar, ampak ravno v tem je »point«. Dopustiti različne stvari.
Pa vendarle, nekaj so zgodbice, ki krožijo okoli, nekaj drugega pa kako boulderaška scena v resnici diha. Kako bomo govorili o tem mi, ki v življenju enega balvana nismo preplezali? Veliko pa jih je preplezal Grega Šeliga Šeli in če kdo, ima on kaj povedati na to temo:
"Trening bolderaša je zelo drugačen od športnega plezalca. Še največja selekcija je "material". Če bo zdržal obremenitve, potem lahko začneš balvanirati. Ta stvar ne bo nilkoli tako razširjena kot frikanje, ravno zaradi tega. Veliko si jih na začetku potrga kolenske vezi, gležnje in popokajo kite na prstih. OK. Govorim o pravem boulderingu, ne o nekem svalkanju po nekih hribovskih kamnih. Fora je, da je treba iti na granit in peščenjak.To slednje, da se je JG bal da bo šel boldering po sledeh šminke, skejtanja, pa res mislim da je malo za lase privlečeno. Mislim da se JG ni bal ničesar takega in da je pač užival v tem kar je delal. Skejtanje je zelo resna stvar, sem jo sam prakticiral kar nekaj let in še vedno stopim na sk8. Lahko trdim, da je precej bolj zahteven šport od plezanja in da to ni nikakršna šminka. Šminkerji so pač povsod, tako v frikanju, bolderingu, smučanju, alpinizmu... Ni športa, kjer jih ne bi bilo". No, točno to zadnje je ob svoji "bojazni" povedal tudi JG, vendar nas je Šeli "prehitel" s svojim nazornim in sočnim komentarjem.

J.Gill demonstrira dinamično plezanje v Pennyrile Forest, Kentacky v poznih 60 ih.

John je bil prvi, ki se je načrtno lotil treninga moči, iskal povezave z gimnastiko in dejansko tudi bil zelo močan. Vse njegove ideje so aktualne še danes, le glede treninga se moderen (trenuten?) pristop razlikuje. »Najboljši trening je plezanje samo« bi sedajle zatrdilo 99% plezalcev in plezalk. John je, nasprotno, menil, da za določen gib enostavno moraš povečati moč, sicer ga preprosto ne zmoreš. In njegov najboljši "učenec" pri tem je bil veliki Wolfgang Gullicha, ki je prav s treningom v fitnesu večkrat premaknil mejo mogočega.
Šeli o treningu razmišlja takole: "Morda Klemen Bečan res samo pleza, vsi ostali pa trenirajo kot zmešani. Pa saj to si vsak želi, samo plezati. Tudi Klemen in Sharma in vsi, ki so v medijih, so ogromno trenirali kot mladci. Tukaj gre bolj zato, da si danes zelo malo ljudi lahko privošči ves čas plezati. Dejstvo pa je, da je to še vedno najboljša metoda. Torej biti ves čas v gibanju tako na naravnih balvanih kot smereh in tudi občasno na umetni steni. Za sabo to potegne veliko časa in denarja. Vmes ne služiš, to pomeni da moraš biti "pro". Teh pa je danes manj kot 15 let nazaj. Hkrati ta neverjetna moč JG ni tako izrazita, kot se jo interpretira. Njegovi balvani so danes skoraj ogrevalni. Dejstvo je, da nekaj mladih posameznikov trenutno postavlja takšne neverjetne meje, da bo to bliže javnosti šele čez 10 let. To kar lezejo Woods, Landman, Robinson in Hukataival so tako težke stvari, da recimo Chris Sharma ne bi naredil niti enega giba".

Egg V4 (Jajce) je klasičen Gillov problem v Shawagunks (New York), ki se ga lahko lotiš med sprehodom po parku.

Za oceno problemov je J. Gill postavil novo lestvico. Ocene niso bile fiksne ampak so se spreminjale glede na število vzponov. Lestvica se je začela pri B1, kar je predstavljalo težave 5.12/5.13 (nekje pri 7c ali IX) in so pomenile
"hardest moves required on a rock climb". B2 so bile težave 5.15 ?? ali "as hard as it gets". B3 je pomenil uspešen vzpon v tisti B2, ki do takrat še ni bila ponovljena. Vsak naslednji vzpon je B3 avtomatično znižal na B1 ali B2. B-lestvica se ni ohranila, v Amerika se danes ocene začenjajo z V, v Evropi pa z F.

   67 letni John Gill v balvanih Puppy Dome v Toulumne Meadows nad dolino Yosemite, 2004.

The Groove V10, Pueblo Colorado leta 1969(?) je bil najtežji in zadnji med Johnovimi boulderji. Profesor je plezalne probleme reševal do konca svojega življenja leta 2009. "Za matematika je rešitev problema največji motiv" je rad dejal. "Za plezalca balvanov tudi".

"Master of The Rock" - knjigo štejejo v Ameriki med klasična plezalna dela.

Schleierwasserfall in 8b+ solo

Wed, 01 Jul 2009 07:13:00 +0200

Schleierwasserfall. Za marsikoga težko preberljivo, a vsekakor zelo zanimiva pohodniška točka in plezališče v Wilder Kaiser-ju na Tirolskem. Zaščitni znak je mogočen slap pod katerim se pohodniki lahko tudi sprehodijo. Najbolj znano ime tega kraja je Alexander Huber.

Slap Schleierwasserfall

Na mrzlo, suho jutro 20 aprila je Huber prosto, brez varovanja preplezal 22 metrsko smer The Kommunist 8b+ v svojem najljubšem plezališču Schleierwasserfall v Avstriji. Upal je da, bo čisto sam pri vzponu, a po ogrevanju je prišel pohodnik. Huber mu je dal svojo kamero, ne da bi mu povedal kaj bo posnel. Plezati je začel okoli devetih. Prvič je namočil roke v magnezij po sedmih metrih, nato vstopil v pet metrski detajl deset metrov nad tlemi."Dolgi, težki gibi zahtevajo zbrano plezanje in mi ne dajo možnosti, da pomislim kaj delam" je dejal Huber. Po kratkem počitku nad ključnim
detajlom je sledilo lažje plezanje s težavami 7c. Huber je svoj solo imenoval "iskanje svojih meja" in pravi, da jih je našel v Kommunistu. "Po solo vzponu čez The Oppurtunist-a (8b, ki jo je Huber soliral leta 2003, prav tako v Schleierwasserfallu, op.p.) vem, da še nisem prišel niti blizu svojim mejam. Po drugi strani pa se zavedam, da je čas omejen. Z vsakim letom je težje držati visok nivo v športnem plezanju. V bistvu moj nivo ni veliko višji kot je ocena Kommunista in tudi po intenzivnem treniranju in študiranju te smeri je ne morem vedno preplezati. Ampak po veliko solo vzponih vem, kako moj um in telo delujeta pri soliranju".
Vprašanje časa je bilo, a v tem primeru je trajalo zelo dolgo. Natančno 17 let. Poglavje je zaključil 16 letni Adam Ondra, ki je izvedel prvo ponovitev smeri Om v Schleierwasserfall. Zgodbo je leta 1992 začel pisati takrat 24 letni Alexander Huber, ki si je s to umetnino utrl pot v iskanju svojih meja. Iskanje se je začelo s smerjo Om 9a, nadaljevalo z Weisse Rose 9a leta 1994 in se zaključilo dve leti pozneje z Open Air 9a+.

Alexander Huber solo v Der Opportunist 8b

Mogoče zaradi lokacije, težkega vstopa ali pa preprosto zato, ker so bile prekleto težke... dejstvo je, da so smeri ostale neponovljene dokler si ni čudežni Ondra zadal osebno nalogo: ponoviti še neponovljeno. Rezultat tega je Weisse Rose septembra 2008, Open Air dva meseca pozneje, ki je ena najtežjih smeri, ki jih je Ondra sploh preplezal in zdaj še Om. Po tem popolnem triu bi bilo zanimivo slišati avtorja, ki je leta nazaj vložil veliko časa in truda v svoj osebni projekt. Kot ponavadi ima Nemec, ki je spremljal Ondro na zadnjih uspehih, jasne misli. "Prejšnji vikend sva skupaj plezala. Kaj naj rečem, dolgo časa je trajalo! Toda zdaj res lahko rečemo, da plezalca kot sta Adam Ondra in Chris Sharma predstavljata generacijo plezalcev, ki so dosegli novo stopnjo težavnosti. Čeprav Adam ni preplezal nič težjega kot sem jaz v začetku in sredi devetdesetih, je te smeri ponovil suvereno, kar dokazuje da, pleza na drugem nivoju kot najboljši v mojem času. Open Air v petih dneh, Weisse Rose v sedmih dneh, Om v dveh... in mimogrede 8b in 8a na pogled in Shogun 8c v tretjem poskusu... in vrsto 8c na pogled... Sharma je prvi, ki je dosegel 9b in kot zgleda bo Ondra zvišal težavnost še dalje. Poleg tega je Adam res prijetna oseba in imeli smo dva res lepa dneva! Ondra je potrdil oceno za Om 9a. Ponavljam: smer je prvi preplezal Alexander leta 1992, leto preden se je Ondra rodil.

Dve generaciji, en pogled: Alexander Huber & Adam Ondra

Pomembno je razumeti, da se časi spreminjajo oz. so se spremenili: Ondra in Sharma (ter drugi) spreminjajo meje mogočega. To dokazujejo težavne smeri Sharme (9b) in hitrost, s katero Ondra ponovi kakršne koli probleme, ki se smatrajo za mejo mogočega. In prav to dvigovanje meja v steni in bolderjih postaja igra, ki zares šteje. Nekakšen povratek k originalnem duhu športnega plezanja. Kdo se bo dvignil do izziva? Kdo bo imel pogum, da bo posvetil čas za še težje in še bolj utrujajoče projekte?