ProMontana - Prva outdoor trgovina v Sloveniji

Nova generacija oblačil

Thu, 19 Apr 2012 17:17:00 +0200

Tradicionalni za vodo neprepustni in dihajoči materiali (membrane) so odlični z vidika vodotesnosti, vendar materiala, ki bi ostal suh tudi z notranje plasti, še ni bilo. Mountain Hardwear predstavlja Dry.Q, prvi sistem, ki resnično diha obenem pa ostane suh tudi od znotraj. Po domače rečeno membrano, ki prinaša vse kar je Gore Tex obljubljal že pred desetletji.

Družina Dry.Q:

Dry.Q Elite

Je membrana namenjena uporabnikom, ki so izpostavljeni neusmiljenim vremenskim pogojem in neprestano v gibanju. Dry.Q Elite je najboljša zaščita pred zunanjimi vplivi, obenem pa vlago najhitreje odvaja od telesa. Je membrana za nenehno gibanje v zahtevnih pogojih.
Tradicionalne membrane delujejo tako, da vlago, ki se nabere pod njimi, prepuščajo na zunanjo stran. Delovati začnejo šele ko je delež vlage pod jakno nad 70%. Najprej se moramo spotiti in šele potem vlaga začne prehajati skozi membrano. Zato smo v njih vedno »zmerno mokri«..
Dry.Q Elite je membrana, ki je prepustna tudi za zrak. To ne pomeni, da prepušča veter, ampak le zrak in z njim tudi vlago. Torej še preden se na površini nabere kondenz. Lahko bi rekli, da k pojmu vodoodpornosti in paroprepustnosti, dodamo nov pojem, zrakoprepustnost.

Dry.Q Active

Je membrana zasnovana za najbolj intenzivno gibanje.
Je vodotesna in dihajoča ter predvsem elastična zaščita. Namenjena je torej tekačem, kolesarjem in ostalim aerobnim športom. Ta tip membrane vsebujejo izdelki, ki so v prvi vrsti lahki in elastični in se nosijo bolj ob telesu zato, da je trenje karseda nizko. Izdelana je za tiste aktivnosti, pri katerih je dihanje bolj pomembno od neprepustnosti.

Dry.Q Core

Je membrana namenjena praktično vsem vrstam aktivnosti v naravi ali mestu. Je tehnologija, ki ustreza industrijskim standardom za dihanje ter odpornost na vodo in veter. Je edina membrana, ki je bila razširjeno testirana z namenom, da zagotavlja dihanje. Oblikovana zato, da na vseh področjih ustreže zahtevam uporabnikov.
Vodoodpornost pri oblačilih so proizvajalci dosegli dokaj hitro. Zadnja leta je postal glaven kriterij vrhunskih oblačil dihanje. Cilj razvoja serije membran ali bolje rečeno tehnologije, je višja stopnja prepustnosti pare. Najdlje je razvoj segel pri membrani Dry.Q Elite, ki zračnikov pod pazduho sploh ne potrebuje. Z novimi rešitvami se pojavljajo tudi nove ovire. Jakne z najbolj paroprepustnimi membranami so namreč precej bolj hladne od ostalih, Gore ipd., zato je pogoj, za uporabnost ali celo smiselnost uporabe tako naprednih oblačil, konstantno gibanje.

AirShield^TM Elite

Postavlja nova merila na področju oblačil za zaščito pred vetrom, zato ker ne zahteva visoke telesne temperature, ki bi sprožila delovanje, torej dihanje oblačila. To se začne v trenutku, ko oblačilo oblečemo.

AirShield^TM: Takojšnja zaščita pred vetrom. Povečano izparevanje vlage se začne takoj.

Spray On Top

Mon, 20 Feb 2012 13:03:00 +0100

Klemen Premrl neposredno o Spray On Top, zdaj že eni bolj slavnih smeri ...

Januarja 2010 sta v Kanadi domačin Will Gad in Anglež Tim Emmet preplezala prvih 30 metrov zdaj že ene bolj slavnih plezalnih smeri nasploh, Spray On. Slap je vse od takrat deležen velike medijske pozornosti, tako v strokovnih kot laičnih krogih. Prva plezalca sta podala oceno WI10, takrat najvišja ocena v ledupa je bila WI7, kar pomeni, da sta lestvico dvignila kar za tri stopnje. Kaj podobnega se ni zgodilo pri nobenem drugem ocenjevanju v celotnem plezalnem svetu. Poleg tega gre za precej unikatno zadevo v veličastnem okolju in tudi za neobičajne dimenzije: reka padajoče vode, temperature 30 stopinj pod ničlo, za avtomobil velike sveče in specifičen poprhan led (spray ice), ki ne omogoča varovanja z vijaki. Zaradi bobneče vode je komunikacija že pri razdalji 20 m možna le preko radijske postaje, za iskanje svedrovcev pod ledom je potreben detektor kovin.

Lansko zimo sta prva plezalca smer podaljšala za 50 m, a še vedno končala v športnem duhu v previsu sredi stene. Letos pa sta Emmet in naš Klemen Premrl (oba Mountain Hardwear team) splezala do vrha stene in nastala je nova smer Spray On Top (WI10, M9+, 8 raztežajev, višina 140 m, dolžina 230 m). Nastala je nova kompleksna smer z izjemno težkim vstopnim delom v ledu (Spray On), klasično kombinirano plezarijo v srednjem delu in "škotskim" zgornjim delom v skali prekriti z neuporabnim snegom.

Klemen, vsekakor impresiven vzpon, poglejva ga po tehnični plati. Je Spray On res za cele tri ocene težji od vsega ostalega v ledu? Kaj podobnega v zgodovini ocenjevanja še nisem zasledil.
V. tehničnem smislu da. Druge ledne smeri praviloma ne potekajo v takšnem previsu, razen morda v ledeniških razpokah, kjer pa se pleza bolj za trening. Je pa v obeh primerih varovanje urejeno.

Poleg previsnosti Spray On prav svedrovci in s tem dobro varovanje loči od zahtevnih lednih smeri, tudi škotskih kombiniranih. Tam je pogosto faktor tveganja pomembnejši od samih težav.
Na varovanje in tveganje ima vsak svoj pogled. Zagotovim ti lahko, da sem se v veliko lednih smereh počutil mnogo bolj lagodno.

Kako trdne so vse tiste sveče?
Te so precej velike, dosti njih je večjih od poštenega družinskega avtomobila. Te sveče je pametno počistiti, ker niso tako stabilne in včasih kar same od sebe poletijo proti dnu. Tudi v primeru padca bi kakšno z lahkoto zbil. In ne bi se dobro končalo, če bi kakšno prestregla plezalna vrv.

Kako je potekalo plezanje, je bilo kaj padcev?
Enkrat sem kar pošteno poletel, ker je zelo previsno pa ni hudega. Ne glede na to ali plezaš v vodstvu ali kot drugi, vedno s sabo nosiš prižeme, da v primeru padca lahko hitro prideš nazaj.

Ima smer ključno mesto ali gre za vzdržljivostni problem?
Smer se začne v previsu 45°, nato preide v streho, ki je fizično najbolj zahtevna, nato zelo počasi preide v previs in končno v navpičnico. Ker gre za serijo gibov je ključna vzdržljivost.

V zvezi s tvojim plezanjem se omenja flash po treh poskusih, kako je pravzaprav s tem?
Ja, nekaj informacij se je pomešalo med seboj. Spray On sem splezal na flash, Wolverine (WI11) pa tretjem poizkusu.

Kako bi Spray On Top primerjal z znano Illuminati (M11), ki jo je pravkar ponovila Nemka Ines Papert?
Illuminati sem plezal pred leti in je ena mojih najljubših kombiniranih smeri. Kakorkoli že, Spray On Top precej težja in mnogo bolj divja.

Primerjava s tvojo najtežjo klasično ledno na Norveškem in v Avstriji?
Gre za različne tipe plezanja, direktna primerjava ocen ni možna. Na Norveškem sem plezal Second Choice (WI7+), v Avstriji pa Centercourt (WI7+), obe sta klasični ledni smeri. Lahko pa rečem, da se po težavah nikakor ne moreta primerjati s Spray On Top, dejansko sta v nižjem rangu, za tri do štiri ocene.

In z najtežjimi mixi oz. drytoolingi?
Od najtežji

h kombiniranih smeri M13 in M14 so omenjene seveda lažje, Wolverine je v rangu M11.

Širša javnost posnetke iz smeri lahko le gleda in se čudi. Kaj pa kolegi plezalci, kako so jo komentirali, bo kaj ponovitev?
Letos nas je bilo tam kar nekaj, vsi po vrsti smo bili presenečeni nad dimenzijami, ambientom in karakterjem plezanja. Toliko začudenih, presenečenih, nasmejanih pa tudi prestrašenih obrazov že dolgo nisem videl. Svoje občutke smo izražali zgolj v presežnikih. Nekateri so se že vrnili, čeprav nimajo realnih možnosti. A gre za izziv, da poskusiš nekaj takega, ni pomembno če zlezeš ali ne.

Omenila sva zahtevne razmere, veliko vode in nizke temperature. Nedvomno izziv tudi za osebno opremo.
Del projekta je tudi nova kolekcija alpinističnih oblačil, ki se je testirala med samim plezanjem, nosila pa bo ime Spray On.

Pregled vzponov naveze Premrl - Emmet, Helmcken Fall Kanada, februar 2012:
Spray On, WI10, 4 raztežaji, 80 m, Premrl flash (brez prvega raztežaja, ki je bil pod ledom)
Spray On Top, WI10, M9+, 8 raztežajev, višina 140 m, dolžina 230 m, 1. vzpon
Wolverine M11, 1 R, 1.vzpon

Cerro Torre zdaj še prosto

Wed, 25 Jan 2012 09:20:00 +0100

Potem ko je izbite svedrovce zasegla policija, je le tri dni po čistilni akciji Kennedyja in Kruka v Cerro Torreju David Lama v alpskem stilu prosto ponovil Maestrijevo in s tem pokazal, da se na Cerro Torre še vedno da splezati. Vložek je zdaj višji, nagrada pa tudi.

Kennedy in Kruk si po svojem manevru v Cerro Torreju in po kritikah dela alpinistične srenje (kritični so Italijani, navdušeni Američani) verjetno nista mogla želeti boljšega nadaljevanja, kot ga jima je ponudil Avstrijec David Lama. S svojo prosto ponovitvijo Kompresorja je enostavno pokazal, da se na Cerro Torre da splezati tudi brez množice svedrovcev. Tako je na nek način potrdil pravilnost njune odločitve, pa čeprav sta precej verodostojnosti za tak zgodovinski poseg izgubila, ker sta se dela lotila šele pri spustu. Toda v zgodovino ne bo šel njun vzpon, saj ga je kot takšnega v celoti izpeljal šele Lama, pač pa njun »spust«. Res je tudi, da sta Severnoameričana s svojim dejanjem »ven pobrala« tudi vse pretekle ponovitve, nikakor pa ne prihodnjih! "Odločitev je padla na vrhu in pripravljena sva sprejeti odgovornost" sta izjavila potem, ko jo je v El Chaltenu celo zaslišala policija in jima zasegla vseh 100 izbitih svedrovcev.

Lama je s soplezalcem Ortnerjem v smer vstopil 19. januarja ob enih popoldan. Pri prvih svedrovcih je plezal naravnost in nato našel prehod nekaj metrov levo od Salvaterrove variante. Uspel je v drugem poskusu. Avstrijca sta bivakirala na ledenem stolpu in naslednjo jutro vstopila v headwall, od koder sta Kennedy in Kruk odstranilia skoraj 100 svedrovcev. Lama je sprva sledil originalni smeri, nato pa plezal po počeh in zajedah desno od nje do vrha.

David: "Prosta ponovitev JV raza Cerro Torreja je zame verjetno največja pustolovščina mojega življenja. Ponosen sem, da sem uspel brez vseh tistih svedrovcev". Spomnimo, Lama je v svojem poskusu proste ponovitve in snemanja podviga razburil alpinistično sceno prav z nameščanjem dodatnih svedrovcev.

Za konec pa ... je sploh obstojala možnost, da bi omenjeni svedrovci za vedno ostali v smeri? JV raz Cerro Torreja se bo namreč z nadaljnjim razvojem plezanja vedno bolj plezal prosto in vedno manj tehnično ...

klettern, bergsteigen

Cerro Torre "na pošten način"

Sun, 22 Jan 2012 16:16:00 +0100

Znamenitega Kompresorja v Cerro Torreju ni več. Radikalna rešitev zgodovinskega problema, ameriško kanadska naveza ponovila smer brez Maestrijevih svedrovcev in počistila večino železja iz stene.

Novica je vsekakor zelo vroča. Američan Hayden Kennedy in Kanadčan Jason Kruk (o njuni zadnji prvenstveni v Aguja de L'S smo poročali pred kratkim) sta preplezala JV raz Cerro Torreja po Maestrejevi smeri. S svojim vzponom sta na svoj način odgovorila na polemike, ki smer spremljajo od njenega nastanka leta 1970. Kako je tudi ne bi, saj si je Maestri s svojo ekipo pot na vrh gore utrl s številnimi svedrovci, pri vrtanju pa si je pomagal celo s kompresorjem, ki je ostal v steni in smeri tudi dal enega izmed imen. Kljub mnogim pripombam so si ponavljavci pri ponovitvah pomagali prav s spornimi svedrovci. Debate o tem, kaj narediti s svedrovci so se vrstile, v zraku pa je vseskozi visela želja po vzponu brez Maestrijevega železja. Vzpon, ki ga še ni bilo, je dobil ime "by fair means", s poštenimi sredstvi. Silvo Karo, avtor dveh smeri v Cerro Torre: "Maestrijev vzpon je bil ukraden iz prihodnostii. Brez vseh teh svedrovcev bi bila zgodovina te gore zelo drugačna".

Do letos so bili vsi poskusi neuspešni, 17. januarja pa sta Kennedy in Kruk v 13 urah zmogla 900 m stene in težave ocenila s 5.11+, A2. Njuna smer "by fair means" v večini sledi (bivšim) Maestrijevim svedrovcem (leva smer na sliki), sem in tja pa zavije v bližnji varianti. Zgolj za varovanje sta uporabila pet svedrovcev, od tega štiri v varianti Salvaterra-Mabboni (1999) in enega v varianti Geisler-Kruk (2011). S tem naj bi rešila star plezalni problem in še starejše vprašanje stila in etike v zvezi s to markantno goro. Pri sestopu sta namreč očistila svedrovcev dobršen del Maestrija.

Koliko novih debat sta s tem odprla je drugo vprašanje. Dobro je, da sta od besed prešla k dejanjem in počistila del železja. A na vrh vendarle nista splezala povsem brez svedrovcev, čeprav tistih pet, ki sta jih vpela niso bili Maestrijevi. Kakorkoli, Kompresorja ni več in Cerro Torre je zdaj zahtevnejši.

supertopo, alpinist, planetmountain, pataclimb

Outdoor večeri v Galeriji Kapitelj

Sun, 22 Jan 2012 04:53:00 +0100

Bar Kapitelj, Poljanski nasip 8, Ljubljana.

Program predavanj:

Ledno plezanje na Norveškem - 23.11.11, Klemen Premrl (zaključeno)
Srednja Amerika - vulkanska pustolovščina - 30.11.11, Janez Pretnar (zaključeno)
Turno smučanje Iran, Maroko, Kavkaz - 7.12.11, Žiga Šter(zaključeno)
Treking po Nepalu - 01.02.12, Klemen Volontar (zaključeno)
Alpski štiritisočaki - 15.02.12, Žiga Šter (zaključeno)
Gruzija z vzponom na Kazbek (5030 m) - 22.02.12, Janez Pretnar (zaključeno)
Korzika, soteskanje in plezanje na razgibanem otoku - 29.02.12, Matevž Vučer (zaključeno)

Organizira Vertigo - specialisti za vertikalo.
Informacije in neobvezne prijave na info@vertigosport.si

ProMontana Klub

Wed, 18 Jan 2012 21:46:00 +0100

-30% za majice (ženske, moške) Craft, Mountain Hardwear, Vaude in Lafuma.

Samo za člane ProMo kluba.

Za uveljavljanje popusta pri spletnem naročilu vpišite svojo mobilno številko.

PRAVILA ZA UPORABNIKE PROMONTANA KLUBA:

Prejeta SMS sporočila so za uporabnika kluba brezplačna in mesečno jih bo uporabnik prejel največ štiri. Uporabnik lahko odstopi od pogodbe, če pošlje PROMO STOP na 4246. Uporabniki mobilnega omrežja Tušmobil in T2 namesto kratke številke 4246 uporabljajo 040 500 202. Odgovorni ponudnik mobilnih storitev je 4eGenus d.o.o., Vojkovo nabrežje 23, 6000 Koper v sodelovanju s Promontana d.o.o. Za dodatne informacije, pomoč uporabnikom in želje je na voljo elektronski naslov info@4egenus.com.

Z včlanitvijo v klub uporabnik potrjuje strinjanje s Posebnimi pogoji in navodili za prijavo v mKlub - promontana objavljenimi na www.4egenus.com

Dober december v Patagoniji

Mon, 09 Jan 2012 10:35:00 +0100

Prvenstvene tako v navpičnem ledu kot v yosemitskih počeh. Smer sezone je Norveška v Torre Egger. Garibotti: "To je King Line v ledu".

V Patagoniji je bilo v decembru opravljeno nekaj odličnih prvenstvenih vzponov.

Norvežana Bjørn Eivind Årtun in Ole Lied sta v južni steni Torre Egger (slika levo) našla izjemno ledno linijo, ki se vleče z legendarnega sedla Col of Conquest med Eggerjem in Torrejem. Po bivaku na sedlu sta potegnila 7 novih raztežajev v navpičnem in tudi previsnem ledu do vrha gore. Smer sta imenovala Venas Azules, visoka je 950 m, od tega je 350 m prvenstvenih. Ocenila sta jo 6b+, A1, AI6. Odličen poznavalec Patagonije Rolando Garibotti je podvig komentiral takole: "V športnem plezanju je Chris Sharma lansiral izraz King Line za posebno lepe in unikatne smeri. Norveška smer je definitivno ledna verzija Sharmine "Kraljevske linije" in smer sezone tu v Patagoniji«.

Ameriško kanadska naveza Hayden Kennedy in Jason Kruk je v južni steni Aguja de l'S (slika spodaj levo) našla pravo yosemitsko smer, ki spominja na tamkajšnjo klasiko Astroman. Sedem dolgih samostojnih raztežajv v perfektni skali sta imenovala The Gentleman's Club (900 m, 7a/5.11+). Več.

V JZ steni Aguja Poincenot (slika desno) v masivu Fitz Roya so Američani Jens Holsten, Joel Kauffman in Mikey Schaefer v alpskem stilu z dvema bivakoma preplezali Rise of the Machines (900 m, 6c, A2+). Spodaj 6b v odlični skali, zgoraj v headwall pa slaba skala in tehnika A2+. Kaufmann: »Ena največjih smeri našega življenja.«

V vzhodni steni Aguja Guillament je švicarsko italijanska naveza Roger Schaeli in Simon Gietl preplezala Let's get wild (600 m, 7a, 90°). Vzpon je trajal dva dni, prvi dan za prvi raztežaj, drugi dan za vse ostalo do vrha. Smer poteka po atraktivnih izpostavljenih počeh in snežni gobi v predzadnjem raztežaju. Gietl: »Preplezati takšno super smer v alpskem stilu, na pogled, brez enega svedrovca je enostavno fantastično«.

Dodajmo še prvenstveno smer ameriško argentinske naveze Colin Haley - Jorge Ackerman v Aguja Standhardt: El Caracol (500 m, 5.9, A1+, M4) iz začetka decembra, s katero se je lepa serija prvenstvenih pravzaprav začela.

Za konec zanimivost oziroma še en primer "urbanizacije" tudi v Patagoniji. V Cerro Catedral (Bariloche) so plezalci (sicer že pred časom) med dvema vrhovoma uredili slack line in zato zavrtali tri svedrovce v sredini drugega raztežaja smeri Conflicto de Generaciones. To pa je ena prvih smeri v območju, ki je bila splezana s svedrovci od spodaj navzgor, avtor pa nihče drug kot Švicar Piola. Značaj te zgodovinske smeri (za Argentino) se je s tem seveda spremenil. Pataclimb.com, glavni kronist vzponov v Patagoniji navaja, da je še posebej žalostno, če to storijo dobro znani plezalci (?) in zaključuje: "Fuck Slacklines".

pataclimb.com, climbing.com, planetmountain

Koliko bo stala turnosmučarska karta?

Mon, 19 Dec 2011 15:12:00 +0100

Težave žičničarjev s turnimi smučarji. Na nekaterih smučiščih v Avstriji jih je že več kot tistih, ki kupijo karte. Nedorečena zakonodaja večinoma povsod po Evropi, kako je v Sloveniji?

Iz smučišč v hribe in nazaj. Tako bi lahko na hitro povzeli selitve med obema panogama v zadnjih letih. Seveda glavnina turne smučarije ostaja v hribih, a invazije na urejena smučišča ni moč spregledati. Zadeva je tu varna in enostavna, začne se takoj za parkiriščem, ni težavne podlage pri spustu, na turo se gre lahko po službi pozno popoldan ali celo zvečer s čelno svetilko. Ne gre za to, da se osvoji vrh ali opravi nek turni smuk, pač pa preprosto za dnevno rekreacijo z vijuganjem za posladek.

In tako imamo na eni strani žičničarje, ki z investiranjem v naprave, umetno zasneževanje, urejanje prog in parkirišča nehote ustvarijo tudi odlične turnosmučarske pogoje. Na drugi strani so turni smučarji s svojo pravico po svobodi gibanja, ki brezplačno koristijo izdelano in vzdrževano infrastrukturo.

Konfliktne točke so vedno znova iste:
- vožnja po zaključku dnevnega obratovanja, ki moti teptalce pri delu, v mehki sveže steptani progi pa pusti sledi, ki čez noč zmrznejo
- hoja v območju proge, še posebej v mraku, ki ruši red na progah in povečuje tveganje nesreč
- neupoštevanje pravil na parkirišču, nekateri turni smučarji pridejo zgodaj pred uradnim odprtjem in pustijo svoj avto tako, da v dnevni gneči otežujejo redarjem razporejanje vozil

V Avstriji planinska zveza OeAV na smučiščih na svojih info točkah oglašuje slogan »Sicher&Fair«, varno in korektno:
NE za turno smučarsko »cestnino« med obratovalnim časom smučišč
JA za prosto hojo navzgor med obratovanjem naprav
JA za razumne časovne zapore zaradi urejanja proge
JA za zmerne parkirnine
JA za posamezne lokalne rešitve glede na lokalne posebnosti »Avstrijski prijatelji narave« med drugim zahtevajo:
- označene proge za hojo navzgor (samostojno ali ob robu smučišča)
- turno smučarske večere (odprte proge do desetih zvečer)
- razumno pristojbino za uporabo infrastruktue smučišča

Reakcije žičničajev na invazijo turnih smučarjev so različne. Nekatera smučišča so zanje zaprta v celoti, predvsem v času izven obratovanja naprav (uporaba jeklenic in vitlov pri teptanju!). Nekje je prepovedano dnevno vzpenjanje po progi, drugje veljajo posebna večerna pravila. Za zgled se daje »insbruški model, kjer je vsak večer v tednu eno izmed smučišč okoli Innsbrucka odprto dlje, smučišča pa začnejo urejati šele po deseti uri zvečer. Popularni so tudi »turnosmučarski dnevi«, ko za določen čas določeno progo zaprejo in jo namenijo le turnim smučarjem.

Tudi v Nemčiji se iskri med planinsko DAV in smučarsko DSV. Tudi tu je zakonodaja zaradi pomanjkanja vzorčnih primerov neurejena in nedorečena. Stališča DSV so jasna:
- urejeno smučišče je športni objekt izdvojen iz narave in ne more biti prosto dostopen
- po veljavnem DIN standardu je smučišče povsem jasno kategorizirano kot proga za spust s smučmi
- žičničarji so dolžni zagotavljati varnost na progi in pri tem jih ne sme nihče ovirati
- kršitev navedenih členov je kazniva

Težav ni na smučišču Oberammergau, kjer imajo prvo samostojno turnosmučarsko progo. Poteka ob urejeni smučarski progi, ima tunel na nevarnem križišču in gre do vrha hriba (žičnica se konča pri koči 200 m pod vrhom). Turni del smučišča nima umetnega zasneževanja, vložek in vzdrževanje sta relativno majhna. Parkirnina znaša 4 EUR za ves dan in je višja kot za uporabnike žičnic (slednjim se namreč ob nakupu karte iz tega naslova upošteva 2 EUR). Za primerjavo, na avstrijskem Koroškem se že pojavlja turna karta v vrednosti 5 EUR.

Morda je nek turnosmučarski prispevek, v obliki plačila povišane parkirnine ali v obliki dnevne oz. sezonske karte, res prava rešitev. S tem bi žičničarji seveda morali prevzeti nase skrb tudi za turni del proge. Vendar ima lahko takšen kompromis za urejeno smučišče tudi nekoliko dvorezen psihološki učinek. Smučarji na žičnicah lahko opazujejo turne smučarje in vidijo, da obstoja alternativa. »Prestopov« v drugo panogo ni moč več spregledati, na nekaterih smučiščih v Avstriji je že več turnih smučarjev kot tistih »običajnih«. Avstrija pa je vodilna smučarska destinacija, ki določa trende tudi drugim ...

Kako je v Sloveniji?

Zelenica - zanjo velja marsikaj že omenjega, turnih smučarjev je včasih več kot alpskih, urejena je proga za vzpon, "priljubljeno" je tudi vijuganje po sveži ratrakovi sledi proti večeru ...

Krvavec - tolerira se hoja ob robu smučišča, v času urejanja pa turni smučarji niso zaželjeni

Vogel - dovoljeno na lastno odgovornost in ne v času urejanja

Kranjska Gora - v času obratovanja ni dovoljeno

Torej, razen v Kranjski Gori se je pri nas možno vzpenjati ob robu smučišča in nato brezplačno koristiti progo za spust. O kakšnin turnosmučarskih dnevih ali večerih pa je še prezgodaj govoriti.

Precej drugače kot pri nas, v Avstriji in Nemčiji je v Italiji. Po nam znanih podatkih je turno smučanje na urejenih smučišči strogo prepovedano, predvidene so kazni ranga 150 EUR, kontrole se izvajajo.

bersteigen

Najtežje smeri in balvani

Mon, 19 Dec 2011 08:42:00 +0100

Pregled najtežjih smeri, balvanov in solo vzponov, stanje decembra 2011.

Smeri:
Na svetu je 13 smeri z oceno 9b, od tega so le tri ponovljene in le te tri imajo potrjeno oceno. To so Ali Hulk Extension, Chilam Balam in Golpe de Estado. Šest jih je kot prvi preplezal Sharma, tri Ondra, dve Andrada, po eno pa Rouhling in Fernandez. Kot vidimo se težkokategorniki posvečajo le svojim projektom in se ne ukvarjajo s ponovitvami. Izjema je Ondra, ki je trem prvenstvenim dodal še dve ponovitvi, eno 9b je ponovil tudi Šved Mitbo. Stopnjo 9b je torej do sedaj preplezalo 6 plezalcev. Na sliki: Chris Sharma v First Round, First Minute (9b, 1. vzpon 2011)

Balvani:
Situacija je bolj razpršena in nekoliko manj jasna. Zanimivo, do sedaj najvišja stopnja 8C+ v nobenem primeru še ni bila potrjena. Ponavljavci so večinoma ocene zniževali za eno do tri stopnje! Tako imamo le dve potrjeni 8C+: Tonino 78 in Goia. Pravzaprav dva nekoliko manj znana boulderja dveh manj izpostavljenih avtorjev (Calibani oz. Core). Še dva s to oceno sta brez ponovitve: Bokassa (Lamprecht) in Terranova (Ondra). A če bi ostali pri teh imenih slika ne bi bila popolna. Težišče dogajanja zadnjega obdobja gre na račun Woodsa, Robinsona in Koyamade, pol generacije pred njimi so bili to Sharma, Zangerl in Nicole. Na sliki: Adam Ondra v Goia (8C+, 1. ponovitev 2011)

Solo vzponi:
Izstopata dva, 8c iz leta 2008 je še vedno največ ...

Celoten pregled - smeri in balvani, originalne in potrjene ocene, avtorji in ponavljavci, video posnetki, ...

Hagan Z01 turna vez

Sat, 17 Dec 2011 12:56:00 +0100

Izzivamo vas, tekmujte z oglasom!

Sat, 03 Dec 2011 09:17:00 +0100

Z namenom, da se pokaže dejanska hitrost profesionalnih tekačev maratona, so v okviru ING maratona v New Yorku, predstavili oglas s katerim lahko tekmujete...

Poišči svojo ovco

Tue, 25 Oct 2011 19:31:00 +0200

Poišči svojo ovco na novozelandski farmi in uživaj na potovanju v rojstni kraj svojega volnene majice! Oglej si kolekcijo perila iz merino volne!

Icebreakerjev program sledljivosti vodi do ovce, ki nas je oblekla. Lahko vidiimo trenutne razmere na pašniku, srečamo farmerja, ki jo je ostrigel in sledimo procesu do končnega izdelka. Icebreakerjeve ovce živijo na pašnikih v novozelandskem visokogorju, kjer jim suho podnebje omogoča prijetno bivanje. Od tam pride volna v doline, mesta, do nas uporabnikov, in z nami se vrne nazaj v hribe.

Icebreaker Baacode je program namenjen sledenju izvora izdelka. Z devet mestno kodo, ki se nahaja na notranjem všitku izdelka, lahko poiščeš svojo ovco ...

OGLEJ SI Icebreaker kolekcijo: MOŠKO PERILO, ŽENSKO PERILO, NOGAVICE

OutDry - brez vode v čevljih

Mon, 24 Oct 2011 14:52:00 +0200

Nova kolekcija copat za tek in gorski tek z revolucionarno tehnologijo.

Po lanski predstavitvi OutDry tehnologije v rokavicah Mountain Hardwear, letos s ponosom predstavljamo še OutDry obutev. To edinstveno rešitev v svojih tekaških copatih ponuja MONTRAIL, ameriški specialist za gorski tek in tek po brezpotjih. Da bi razumeli prednosti, ki jih daje OutDry, pa moramo poznati slabosti obstoječih membran.

Goretex in podobne membrane so sicer odlična zaščita, imajo pa pomembno slabost z negativnimi posledicami. Kljub šivanju in lepljenju membrane na zunanjo plast (usnje ali tekstil), še vedno prihaja do odstopanja obeh plasti. Govorimo o t.i. »nespojenosti«. Med zunanjo plastjo in membrano ostaja prostor, ki ga (zaradi prepustnosti prve) lahko napolni voda. Ta, ujeta med obe plasti, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje in pritiska na membrano. Voda tako prej ali slej preide v notranjost. Poleg tega prej omenjeni šivi in lepljene ploskve dodatno zmanjšujejo dihanje obutve.

V nasprotju z Goretexom imamo pri OutDry tehnologiji le eno plast, saj je membrana s toplotnim procesom neposredno vgrajena v zunanjo školjko. Prav enotnost membrane z zunanjim slojem, naj bo to usnje ali tekstil, je ključna za ohranjanje suhe notranjosti. Gre za to, da enostavno ni prostora, kjer bi se voda nabirala in posledično pritiskala na spodnjo plast ter prehajala v notranjost. To je še posebej pomembno v tekaški obutvi, ki mora biti po eni strani lahka in po drugi strani pa je izpostavljena številnim hitrim pritiskom.

Montrail moški tekaški copati OutDry: Mountain Masichist, Mountain Masochist Mid

Montrail ženski tekaški copati OutDry: Mountain Masochist Lady, Mountain Masochist Lady Mid, Badrock Lady

The Shark's Fin končno preplezan

Thu, 20 Oct 2011 11:19:00 +0200

Ameriška naveza po številnih poskusih preplezala The Shark's Fin v SZ steni Meru Central (6310 m). Direktna smer čez t.i. »plavut morskega psa« nedvomno pomeni rešitev enega najbolj aktualnih alpinističnih problemov.

Conrad Anker, Jimmy Chin in Renan Ozturk so SZ steno Meru Central (6310 m) v Garvalski Himalaji po direktni liniji čez znamenito "plavut" preplezali v 12 dneh. Američani so vrh osvojili 2. oktobra in s tem končali dolgotrajno obleganje številnih alpinistov. V 30 letih se je zvrstilo več kot 20 poskusov različnih navez. V steni je leta 2009 poskušala tudi slovenska naveza Grmovšek, Karo, Lukič in v alpskem stilu prišla čez prvi skalnati pas.
Tudi Ankerju je bil to že tretji poskus, ostalima dvema pa drugi. Vsi trije skupaj so v steni v nekaj letih preživeli več kot 30 dni. Leta 2008 so po 19 dnevnem obleganju obrnili vsega 150 m pod vrhom. Chin: "Mogoče ni usojeno, .. ne bom se več vrnil."

Pa se vendarle je, septembra 2011. Spodnji del so tokrat preplezali relativno hitro. V 6 dneh so prišli do previsnega dela Indian ocean Wall, kjer je sledila tehnika s težavami do A4. Težak in izpostavljeni raztežaj z imenom Crystal Pitch je eden ključnih. Zadnji del smeri je mešanica lednega in tehničnega plezanja.

Ključni faktorji za uspeh so bili lepo vreme (čeprav so bile temperature podnevi do -20 st.), izbira opreme (tako za ledno kot skalno big wall plezanje) in odločitev, da se stene ne lotijo v alpskem stilu. Chin: "Brez tehnike in v alpskem stilu preprosto ne bi šlo."

Ko govorimo o Meruju seveda ne moremo mimo Valerija Babanova, ki je leta 2001 prvi preplezal 2000 metrsko SZ steno. Po neuspelem poskusu v "plavuti" je sam potegnil novo smer nekolko bolj desno. Smer je imenoval Shangri La (ED 5.9/5.10 A1/A2 M5 75 st.) in bil zanjo nagrajen tudi z Zlatim cepinom. Za njim sta leta 2006 čez steno prišli še japonska in češka naveza, vendar je vsaj prva bolj varianta Babanove, druga pa bolj neuspel poskus vzpona čez plavut.

alpinist

Z derezami po smeti

Wed, 12 Oct 2011 21:45:00 +0200

Tri tone smeti iz Mer de Glace. Lafuma poskrbela za plačan delovni dan udeležencev čistilne akcije na največjem francoskem ledeniku.

Club Alpin Français (CAF) in Lafuma sta organizirala že četrto čistilno akcijo pod Mt. Blancom. Na ledenik Mer de Glace pod Mt. Blancom sta popeljala 110 prostovoljcev, ki so zbrali tri tone smeti. Za primerjavo, v lanski akciji je 80 ljudi nabralo 2,3 tone smeti. Struktura odpadkov je podobna: jeklenice, pločevinke, plastika.

Mer de Glace je z dolžino 7 km in globino 200 m največji francoski ledenik. Vsako leto ga obišče pol miljona obiskovalcev. Turistiom predstavlja končni cilj, allpinistom izhodišče za skalne inl ledne smeri, smučarjem pomeni del spusta po Valle Blanche.

Akcijo je finančno podprla Lafuma (vsi udeleženci so dobili plačan delovni dan), koordinirali pa so jo gorski vodniki iz Chamonixa in alpinisti iz ekipe Lafuma, med njimi tudi "legende" Catherine Destivelle, Stephanie Bodet, Christophe Dumarest, Patrick Gabarrou, Arnaud Petit. lafuma, klettern

Podor

Wed, 12 Oct 2011 14:17:00 +0200

Takšnega skalnega podora zelo verjetno še niste videli ...

Cornwall, najbolj JZ del Velike Britanije. Področje je znano po odličnih pohodniških in plezalnih možnostih. No, predvsem plezanje v bližini dogodka bo za nekaj časa še posebej ... zanimivo?

Poč vseh poči

Mon, 10 Oct 2011 23:19:00 +0200

V puščavi Utah preplezana Century Crack, "največja, najširša, najbolj atraktivna in tudi najbolj odurna poč na svetu".

Največja, najširša, najbolj odurna, široka pošast, Big Daddy vseh poči. To je nekaj (morda pretiranih) nazivov sveže preplezane velike strehe v Utahu, čez katero vodi tipična of width široka poč. Za nepoznavalce: predstavljajte si strop in v njem pravilno 10 do 20 cm široko razpoko brez dodatnih razčlemb, ki se vleče 40 m daleč. V bistvu je to vseskozi kar konkreten "oprimek", toda zelo neuporaben.

Century Crack je leta 2001 našel Crusher Bartlett z zvenečim vzdevkom Desert Rat (Puščavska podgana) in jo preplezal solo tehnično. Imenoval jo je Chocolate Starfish (A1). Nekaj let kasneje se je 40 metrske strehe s ciljem proste ponovitve lotil Stevie Haston. Po številnih neuspešnih poskusih jo je označil za najbolj atraktivno smer na svetu in napovedal oceno 9a ali več. Zdaj sta v smeri uspela Angleža Pete Whittaker and Tom Randall. Oba sta sta izkušena plezalca širokih poči, za sabo imata najtežje v Evropi in ZDA, tudi v testnih stenah Little Cottonwood Canyon in Vedauwoo. Predvsem pa neskončno "krogov" v Randallovi kleti. Tam sta si na stropu naredila simulacijo takšne poči in prav to je bilo odločilno! Kot se je izkazalo že prvi dan v smeri, je bila kopija v kleti skoraj povsem enaka originalu, tako da sta imela občutek, kot da v smeri poskušata že dve leti. Tako sta smer oba preplezala že drugi dan. Pri tem priznavata manjšo lepotno napako, saj nista v celoti nameščala varovanja sproti. Dva metulja (5 in 6) sta po predhodnih poskusih ostala v poči tudi za finalno plezanje iz preprostega in praktičnega razloga. Pobiranje varoval iz take smeri zahteva namreč veliko truda in časa in je pravzaprav že samo po sebi zahtevno plezanje.

In težave? Randall: »Nisva ravno prepričano kakšna ocena bi bila realna. Kot rečeno, legenda Stevie Haston je napovedal 9a ali več. Vzela si bova še nekaj časa za premislek, medtem pa splezala še nekaj ameriških klasik. Zagotovo pa veva, da je to daleč najtežje, kar sva splezala do sedaj«. Tako kot vzdevki navedeni v uvodu, tudi ocena "9a ali več" zveni mogoče malo pretirano, vsaj glede na porabljeni čas prvih plezalcev. No, prav čas bo crack monster tudi postavil na mesto, ki ji gre.

ukc

Kazen za izklopljeno lavinsko žolno

Sun, 09 Oct 2011 19:12:00 +0200

Žena umrla v plazu, mož obsojen, ker ni preveril, če ima vklopljeno lavinsko žolno. Sodba salzburškega sodišča bi lahko močno vplivala na to, s kom v bodoče na turo ...

Na salzburškem sodišču je bil na tri mesečno pogojno kazen obsojen turni smučar, ker pred turo ni preveril, če ima njegova žena vklopljeno lavinsko žolno. Bila je neizkušena turna smučarka, torej bi moral on prevzeti odgovornost zanjo in poskrbeti za varnost.

Med spustom se je na pobočju z naklonino 35° sprožil 80 m širok in 250 m dolg plaz in zasul smučarko. Reševalci so jo dolgo iskali, na koncu so jo iz snega izkopali mrtvo. Sodnik je moževo dejanje označil kot »umor iz malomarnosti«. Čeprav je mož v svojem zagovoru zatrjeval, da je pred vzponom preveril snežne razmere in izbral ustrezno linijo spusta, je pri sodbi pretehtalo dejstvo, da ni zagotovil aktivnosti lavinske žolne. Nevarnost plazov na ta dan je bila 3. stopnje.

Sodba sicer še ni pravnomočna, če pa bo, bo za turne smučarje prav gotovo precejšnjega pomena. Kaj v primeru, če pred turo ugotoviš, da partner nima s seboj ustrezne opreme? Odstopiš od ture? Kaj spada med ustrezno opremo? Tudi n.p. dereze in cepin?

In koliko tvegaš, če gre s tabo na smuko manj izkušenega oseba kot si sam? Čeprav nisi gorski vodnik, v celoti prevzemaš odgovornost. In vse kar naj bi veljalo za turno smučanje, ni razloga da ne bi tudi za plezanje, alpinizem, ferate, ...

bergsteigen

Prihodnost je OutDry

Sun, 02 Oct 2011 12:33:00 +0200

Bo pri rokavicah še kdaj tako, kot je bilo? Je prihodnost OutDry in ne Goretex?

»Waterpoof and breathable«, »Wasserdicht und atmungsaktiv«, držati vodo in dihati ... to sta dve primarni zahtevi današnje outdoor opreme. Pri oblačilh zadeva niti ni tako zapletena, Goretex in druge PU membrane svoje delo odlično opravljajo. Težave nastopijo pri obutvi in še posebej pri rokavicah. Do sedaj znan način vstavljanja PU membrane je namreč zapleten. Problem je spajanje ploskev, pa naj gre za leplenje ali varjenje. Pri spojih para ne prehaja na zunanjo plast in stvar ne ''diha''. To pa niti ni glavna slabost omenjenih membran. Največja slabost je t.i. nespojenost, odstopanje membrane od zunanje plasti oz. školjke (usnja, tekstila, nylona, softshella, ...). Zaradi manjših ploskev, številnih zavojev in šivov, PU membrana (Goretex, ..) odstopa od zunanje plasti (školjke). Med školjko in membrano tako ostaja prostor, ki ga (zaradi prepustnosti prve) prej ali slej napolni voda. Ta, ujeta med obe plasti, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje, pritisk na membrano se poveča in voda prej ali slej preide v notranjost.

Bistvena prednost OutDry membrane je enotnost z zunanjim slojem (školjko). Prav ta se v proizvodnem procesu najprej izdela, nato se na notranjo stran s pomočjo toplote pritrdi OutDry membrano. Končni rezultat:

- 100% vodotesnost, ker med plastmi ni prostora za vodo in je pritisk vode na membrano nižji

- hitro izparevanje vlage, ker ni spojev, ki bi zmanjševali prepustnost

Mountain Hardwear je glavni partner OutDry-a na področju rokavic, oglej si nazorno VIDEO predstavitev (Internet Explorer):

Prednost Outdry membrane - spoznaj razliko in Outdry tehnologija - kako naredimo rokavico

(S.R.). Sorodni članki: Outdry rokavice, nova tehnologija

Nakupovalno središče Matterhorn

Mon, 19 Sep 2011 22:50:00 +0200

Zgodba potrošnika Jošta o vzponu z vodnikom na švicarsko ikono. "Slišala sva o masovnem turizmu na gori, nisva pa si predstavljala ...".

V ponudbi niso artikli, ampak doživetje, pravzaprav trofeja. Vse ostalo spominja na nakupovalno središče današnjega časa: gneča, lov za parkirna mesta in boljše štartne pozicije, občutek sreče ob dobrem nakupu, priokus prikrajšanosti ob visokih (?) cenah in slabem (?) servisu. Enakovredno dobre ponudbe (beri: gora) v okolici ne vidi nihče. Tam ni gneče.

Reiner Jost: Žalostno poročilo o dejstvih in nepotrebnem priganjanju na vodeni turi po grebenu Hörnli

Kdor bi rad na Matterhorn se mora odločiti, ali bo šel sam ali z gorskim vodnikom. Več kot 800 mrtvih v zgodovini gore daje misliti. Glavna težava je izjemno težka orientacija v spodnjem delu. Ker ni več dobrih starih gorniških kameradov, ki bi te popeljali na vrh takšne gore, se s sinom odločiva za gorskega vodnika. Kljub nenormalno visokim stroškom. Kondicijsko dobro pripravljena se zapeljeva v 780 km oddaljeni Zermatt. Opraviva aklimatizacijsko turo na višino 4000 m. Po dogovoru s tamkajšnjim Alpincentrom sva dva dni kasneje ob dveh popoldan v Hörnlihütte (3260 m). Čakava in dolgočasiva se na terasi, opazujeva »promet«. Vedno več turistov in vodnikov prihaja v kočo, ki je bila ob 18 uri že dodobra napolnjena. Stoli v jedilnici so jasno razdeljeni: polovico za gornike in alpiniste, četrtina za gorske vodnike, četrtina za njihove kliente. Tako sedimo na dodeljenih stolih ločeni s pregradno steno in čakamo na svojega vodnika. Pravi gorniki iz prve polovice jedilnice nam sem in tja namenijo kakšen pogled zviška, vodniki se v svojem dobrem razpoloženju za nas sploh ne zmenijo. Po večerji, ob sedmih, pet ur po prihodu, le prideva do svojega vodnika, sledi kratka predstavitev, pregled opreme in napotki za naslednji dan. Na spanec v kratki noči ni misliti, noč je zaradi obiskovanja stranišča vseh udeležencev kot sankališče.

Vstanemo ob pol petih, sledi hiter zajtrk, vodniki nas navežejo že v jedilnici, in ob 4.50 se začne! Več kot 50 ljudi se drenja in pritiska na varovana vhodna vrata (slika spodaj). Končno, 3, 2, 1, zdaj, vrata se odprejo in dirka se prične! Tečemo v soju čelnih svetilk do vstopa v greben, le tri minute od koče. Imava srečo, sva v prvi tretjini, ne bo nama treba čakati predolgo. Čeprav sva bila seznanjena z gnečo, si vsega skupaj res nisva tako predstavljala!

Ko nama je vodnik zvečer dejal, da moramo najkasneje v 2 urah in pol doseči Solvayhütte (600 m višje), sicer se bomo obrnili, sem mislil da se šali. Sedaj vidim, da je mislil resno. Ni časa niti za kakšno fotografijo, kaj šele za video. Tako vrh (še 750 m višje) dosežemo z dvema kratkima počitkoma v 4 urah. Ob vsej naglici brez posledic vendarle ni šlo, ena izmed planink mi je z derezami stopila na čevelj, komaj je bil čas za kratko »oprostite«, za spomin so mi ostale luknjice v usnju. Torej, ob devetih smo na vrhu, časa za veselje pa še vedno ni. Kljub odličnemu vremenu in razmeram že po 5 minutah začnemo s sestopom, za katerega potrebujemo 4 ure. Skupno torej 8 ur za 1218 višinskih metrov gor in dol, od tega 500 m na derezah. Naša tura je končana ob enih. Nekateri drugi sestopajo še ob sedmih. Zakaj torej naglica? Odgovor je na dlani: bila sva le dva od XXX turistov, s katerimi želijo vodniki čim hitreje opraviti in čim prej prevzeti nove stranke. In ob dveh ali treh pirih preživeti še en lep popoldan na soncu na terasi (preverjeno!)

In končno cena, ki je nenormalna. Vsak vodnik vzame le enega klienta, cena je 1.100 eur, prišteti je treba še 150 eur za vodnikov in svoj polni penzion. Ob tem v koči ni vode za goste, čeprav jo vsak dan obišče 80 preznojenih ljudi, ki si tako ne more umiti zob ali rok. WC-ja sta le dva, podlog za spanje je le 20. Za vse to je 75 EUR več kot realna cena, koliko stane pijača pa raje ne bom navajal.

Kljub vsemu, bila sva na Matterhornu, na gori o kateri sva sanjala. Ki pa se je spremenila v masovni turizem. O tem sva slišala, nisva pa si predstavljala ...

bergsteigen.at

Najtežji sprehod

Tue, 23 Aug 2011 14:20:00 +0200

Video je posnet v Yosemitih. Prikazuje enega najtežjih "highline" poskusov. Vrv je napeta nad Yosemitskimi slapovi in je namenjena najtežjemu sprehodu Deana Potterja. Problematična ni dolžina, ampak močan veter, vodne kaplje na vrvi in psihološki vpliv tekoče vode. Dean Potter ima to "linijo" za najtežjo dosedaj in se po njej (zaenkrat) sprehaja navezan.

Yosemite Falls High-Line from Camp 4 Collective on Vimeo.

Rojstni dan v 9a

Mon, 22 Aug 2011 20:25:00 +0200

Charlotte Durif (Prana) je v Verdonu preplezala smer PPP (9a) in se tako kot druga ženska vpisala v Klub 9a. Španki Josune Bereziartu je to s smerjo Bain de Sang (9a) uspelo že leta 2002, kar je nedvomno eden tistih podvigov za katere rečemo, da so se zgodili pred časom. Del odgovora je lahko v tem, da je Bain de Sang značilna ženska smer - tehnična plošča z minimalnimi oprimki. Nasprotno pa je PPP ali Les 3P pravi »moški« previs z dvema težkima boulderjema, ki ga je leta 2010 prvi preplezal Adam Ondra.

Charlotte se v votlini Grotte de Galetas očitno odlično počuti. Že lani je tu ponovila Pull over (8c+, na sliki). Letos je odločilen poskus v 9a celo tempirala do ure natančno, tako da je v smeri takorekoč praznovala svoj 21 rojstni dan. Če se v prevodih ni izgubila kakšna minuta, je vstopila kot dvajsetletnica, izstopila leto pa starejša ...

dpm, chadurif.fr

Orbayu

Tue, 16 Aug 2011 22:15:00 +0200

Prva ponovitev »najtežje big wall na svetu« in znižanje ocene. Dva dni kasneje v novi smeri hud padec z relativno srečnim koncem.

Leta 2009 sta brata Iker in Eneko Pou (DMM, na sliki desno) kot prva preplezala 13 raztežajev dolgo smer Orbayu v stolpu Naranjo de Bulnes (2529 m) v Španiji in jo ocenila z 8c+/9a. Devetega in desetega avgusta sta jo ponovila Belgijec Nicolas Favresse (31) in Poljak Adam Pustelnik (29). Prvi dan Favrese, dan kasneje Pustelnik, v obeh primerih vsak vse raztežaje v vodstvu. Za najtežji raztežaj (prvotno 8c+/9a) predlagata 8c, morda le 8b+, odvisno od velikosti plezalca. Po raztežajih si ocene sledijo takole: 8a, 7c+, 7c, 8c/8b+, 7c in nato še 6 raztežajev do 6b.

Orbayu je vse do navedbe ocene s strani belgijsko poljske naveze veljal za najtežjo big wall na svetu. Čeprav je podeljevanje takšnih naslovov že v osnovi nehvaležno, je še posebej nerealno pri takšnih smereh v velikih stenah, saj ne gre le za oceno najtežjega mesta, pač pa celotne težave, varovanje, kvaliteto skale ... Kakorkoli, Orbayu je zdaj pač le ena izmed najtežjih kot sta Huberjevi Bellavista (8c) in Panorama (8c) v Cinah, Kammerlanderjev Silbergeier (8b+) v Ratikonu (slednjo sta Favresse in Pustelnik ponovila leta 2009) in kot so seveda najtežje v El Capu - Nos (8b+) ter Caldwellovi Dihedral Wall (8b+) in Magic Mushroom (8b+).

Dva dni po tej težki ponovitvi sta Favresse in Pustelnik uspeh želela kronati še z novo smerjo v isti steni. A Adamu, ki ima za sabo že smer kot je Action directe (9a), se je odlomil oprimek in po 20 m padcu je pristal na tleh in z zlomljeno križnico, prsnico in prvim ledvenim vretencem (na sliki desno v bolnici v Ovideu) ...

klettern, ukc, bd

Iz Mrtvega morja na streho sveta

Mon, 08 Aug 2011 20:27:00 +0200

9269 m znaša vzpon z najvišjo višinsko razliko na planetu. V šestih mesecih s kolesom iz Jordanije do baznega tabora po Everestom in na vrh ...

Mrtvo morje v Jordaniji, 420 metrov pod morsko gladino, ni ravno običajno izhodišče za vzpon na Everest. Razen, če želiš opraviti vzpon z največjo višinsko razliko na Zemlji. Takšnih in drugačnih izzivov v zvezi z najvišjo goro očitno še ne bo zmanjkalo. Ampak v tem primeru je bistvo drugje.

Podviga se je lotila ekipa šestih ljudi s povsem normalnim življenjem: učitelj, vodja trženja, fitnes inštruktor, dva študenta in in nekdanji mornariški častnik. Njihovo sporočilo je - če nosiš željo v sebi in imaš priložnost - izkoristi jo, naredi nekaj za sebe. Ne obremenjuj se s ciljem, uživaj na poti, dokler pač gre. In tudi, ko se ustavi - to ni neuspeh.

Poseben izziv je bila že šest mesečna odsotnost (dopust!?), nato kolesarjenje. Vzpon na Everest ima namreč svoje pogoje, Katmandu je bilo treba zapustiti prvega aprila, torej je za kolesarjenje ostalo točno 13 tednov. Ne glede na vreme, predvsem nevihte (dežne, snežne in peščene). Prevozili so Jordanijo, Sirijo, Turčijo (tu so naleteli na najslabše vreme v zadnjih 30 letih, slika levo zgoraj), Iran, Pakistan, Indijo, Nepal in Tibet, skupno razdalja na kolesih je znašala 8150 km. Po vsem tem je bil vzpon na Everest v lepem vremenu skoraj enostaven.

O vsem je moč prebrati v knjigi Pauline Sanderson The World's Longest Climb.

paulinweb, ukc

Na krilih s Tofane

Sun, 07 Aug 2011 20:20:00 +0200

Video prvega BASE skok s Pilastra Tofane v Dolomitih.

Američanka Steph Davis (Prana) je skupaj s prijateljem Mariom Richardom opravila prvi BASE skok s stebra Tofane di Roses. V južni steni stebra Tofane je nekaj je nekaj znanih smeri, ki jih pogosto ponavljajo tudi slovenski plezalci. Lepa klasika je recimo smer Constantini -Apollonio s »prosto« oceno VII+.

Impresivno je, kako daleč v smeri koče Rifuggio Dibona sta letela, preden sta odprla padali.

Še o napadu medveda na Spitzbergih

Sun, 07 Aug 2011 19:57:00 +0200

Dva tedna nazaj smo predstavili zanimivo možnost turne smuke na Spitzbergih (Svalbard, Norveška) in omenili nekaj nevarnosti s katerimi mora računati obiskovalec. Vendar očitno ne vseh ...

O napadu medveda, v katerem je umrl 17 letni Horatio Chapple, je poročala večina naših medijiev. Dodajmo še nekaj podrobnosti, ki jih v objavah do sedaj nismo zasledili. Angleška agencija BSES Expeditions (British Schools Exploring Society) iz Londona, ki jo je leta 1932 ustanovil član zaključnih osvajanj Antarktike v letih 1910-13, je specializirana za organizacijo znanstvenih odprav v manj obljudena področja planeta. Tokratna skupina udeležencev (večinoma študenti in dijaki) naj bi blizu ledenika Van Post, 40 km od glavnega mesta Longyearbyen, preživela več kot mesec dni.

Ko je medved zgodaj zjutraj v taboru napadel šotor nesrečne četverice, ga je 17 letni Patrick Flinders poskušal pregnati z udarci po nosu, kar pa ni pomagalo. Medved je zamahnil z desno taco po njegovi glavi, obrazu in roki ... Žival je ustrelil eden od vodij odprave Mike Reid, ki prav tako s hudimi poškodbami glave leži v bolnici.

Lokalne oblasti so letos že opozarjale pred večjim število medvedov na otoku. Polarni medved meri v višino 2,5 m in tehta 800 kg in je je skupaj z grizliji z otoka Kodiak (Aljaska) največji živeči plenilec.

BBC

Nagrajenec igre za "šotor in crash pad"

Mon, 25 Jul 2011 13:03:00 +0200

Balvanska nagradna igra za "šotor in crash pad" je zaključena. Nagrajenec dobi Edelrid Crux šotor in Edelrid Crux crash pad!

Nagrajenec igre za "šotor in crash pad" je Uroš Maroh!

Plezanje Špancev ali No Pain No Spain

Sun, 24 Jul 2011 17:22:00 +0200

Priporočamo ogled atraktivnega plezalnega filma zelo močne Borealove ekipe. Z glavnimi akterji: Nacho Sanchez, Ignasi Tarrazona, Bruno Macias, Pedro Pons. Film z zgovornim naslovom No Pain No Spain je eden takih, ko po ogledu filma le zagrabite plezalno opremo in odhitite do najbljižjega plezališča.

Poleg omenjenega filma priporočamo ogled še enega: film o atraktivnem, seveda uspešnem, plezanju močnih Špancev (Nacho Sanchez, Ignasi Tarrazona) v balvanu The Never Ending Story 8b+ v Magic Wood-u. Čestitke Boreal teamu!

Z jadrnico na turno smuko

Sun, 24 Jul 2011 12:46:00 +0200

Jadranje in smučanje na otočju Svalbard kot primer vrhunskega turizma

Fly and drive je vsem znana turistično-popotniška kombinacija, kjer te po poletu z letalom na letališču že čaka avtodom, s katerim se lahko takoj odpraviš na raziskovanje tuje dežele. Zelo priljubljena je v ameriški narodnih parkih, Novi Zelandiji, skandinavskih državah, norveških fjordih ...

No, turistična ponudba se razvija in na SZ Norveške je vse bolj popularna kombinacija jadranja in smučanja (Sail to Ski), ki se širi tudi na njihove otoke, predvsem na Svalbard. Otočje leži na pol poti med Norveško in severnim tečajem, predvsem otok Spitzberg je tudi odličen izziv alpinistom, tudi slovenskim. Meja med alpinistično odpravo in vrhunskim turizmom pa je tako ali tako vedno bolj zabrisana, naj bo to na Everestu ali tu Spitzbergih.

Avantura z jadrnico in smučmi ponuja navdušujočo prepletenost različnih dejavnikov. Ob snežnih razmerah na gori je treba upoštevati še ledne razmere na morju, ki vključujejo razbijanje ledu pri veslanju do obale, nevarnost, da zasidrana jadrnica ne bi ostala ukleščena v ledu in možnost hitrih vremenskih sprememb.

Več o jadralno smučarski odpravi na Spitzbergih in predvsem več lepih fotografij pa na mountain hardwear in na noahhowell ...

Ženski rekord na GR20 z Montrail Fairhaven

Tue, 19 Jul 2011 15:29:00 +0200

Nov ženski rekord znane planinske transverzala GR20 čez Korziko znaša dobrih 50 ur, moški 30 ur, povprečno planici potrebujejo 2 tedna.

GR20 je priljubljena peš pot čez Korziko, dobro znana tudi Slovencem. Od severa do juga, od Calenzane do Conze, je 194 km in 12530 m višinske razlike. Precejšen del poti poteka po visokogorju, kjer je tudi poleti treba računati s snežišči. Povprečno planinci za prečenje potrebujejo 15 dni.

Sedaj je priljubljena pot dobila nov ženski hitrostni rekord. Domačinka Stephanie Samper (Montrail, Mountain Hardwear, tekla je na modelu Montrail Fairhaven in Badrock) je potrebovala 50 ur in 52 minut, kar je dobrih 5 ur manj od starega rekorda. Moški rekord je star 2 leti, Kilian Jornet je za pot potreboval nekaj manj kot 33 ur.

Popolna kombinacija: solo na pogled + padalo

Wed, 29 Jun 2011 22:21:00 +0200

Video skoka iz stene pri Arcu in prvenstvena solo z dvema padcema v Švici ...

Uporaba BASE padala za varovanje pri solo plezanju je stara in še zelo utopična želja plezalcev. Eden redkih, ki so to uspeli realizirati je Američan Dean Potter (Eiger, ...). Tokrat nekaj o tovrstnem dogajanju v bližnji soseščini.

Monte Brento v dolini Sarca pri Arcu ima steno s primerno parabolno obliko, ki se v zadnjih 800 m prevesi za 50 metrov in je zato je tudi priljubljen cilj BASE skakalcev iz severne Italije. Paul Kupsa iz Gradca se je lansko leto v redko obiskano steno spustil z vrha in začel plezati v njenem zgornjem delu. Tako se je izognil tveganju prezgodnjega padca (video).

Da tovrstno varovanje pri plezanju ni le teorija ali nek filmski projekt, je Kubsa dokazal letos v Švici v dolini Lautenbrunner, ko je na ta način dejansko preplezal novo smer (80 m, 6c+). Uspel je po dveh padcih v tretjem poskusu. Za razumevanje situacije je treba povedati, da se smer začne na podstavku, pod katerem je 300 metrov globine.

Paul Kubsa: »Ključni so kratki trenutki med nekontroliranim padcem in vzpostavitvijo stabilnega položaja za nadaljevanje padca. Seveda pa je najlepše smer preplezati in skočiti z vrha«.

Preplezana Z stena Latoka III (6949 m)

Wed, 29 Jun 2011 22:16:00 +0200

Velik uspeh ruske ekipe, 15 dni v steni in 8 noči v visečih posteljah.

Po 20 letih neuspešnih poskusov je zahodna stena Latoka III (6949 m) v Pakistanu končno preplezana. Rusi Dmitrienko, Doždev, Lončinski in Odintsov so 1700 m visoko steno plezali celih 15 dni (od 10. do 25. junija), še dva dni so rabili za sestop. Kar osem noči so preživeli v portaledgih. Podrobnosti o vzponu bodo prav gotovo zanimive.

Odintsov je bil pred uspešnim vzponom v Z steni Latoka III, za katero je značilen težak mix, že dvakrat. Oba poskusa sta se končala nesrečno, eden celo s smrtjo. Dvakrat so bili v steni tudi Američani, v drugem poskusu so prišli do 6350 m.

mountain.ru, thebmc.co.uk

Najtežja ferata ima oceno F

Wed, 29 Jun 2011 11:03:00 +0200

Najtežja ferata na svetu je visoka 15 metrov in je pravzaprav jeklenica napeta čez previs. Oceno F imata le dve ferati.

Kot navaja avstrijski Bergsteigen je v steni Gamslecken v soteski Postalmklamm na Salzburškem pred dvema tednoma nastala najtežja ferata v Evropi (torej na svetu). Visoka je 15 metrov in precej previsna, stopov je malo. Pravzaprav gre za jeklenico napeto čez previs. Gre za potrditev nove stopnje F, s katero je že ocenjena ferata Bürgeralm na Štajerskem. Vodilni akterji so mnenja, da je vsekakor čas za novo stopnjo. Situacijo primerjajo z obdobjem v prostem plezanju, ko se je (pre)dolgo čakalo na VII. stopnjo in se je vse tlačilo v VI. stopnjo, kot dolgo časa skrajno zgornjo mejo težav. Pri nadelavi obeh ferat so sodelovali izkušeni gorniki, tudi Stefan Gatt, ki se je kot prvi s snowboardom spustil z Everesta.

Kaj naj si človek misli ob tem? Za plezalce in alpiniste verjetno nekaj, kar je povsem "mimo", za ljubitelje ferat verjetno zgolj stopnja več ...

(S.R.)

prAna Stretch Zion "čudežne"hlače

Mon, 27 Jun 2011 08:50:00 +0200

To ni zgodba nekega legendarnega plezalca, ampak zgodba čisto običajnega moškega. No, mogoče ne ravno čisto običajnega in povprečnega, Tod Imperato je namreč precej zagret popotnik in je že vrsto let na poti. Njegovo originalno zgodbo si lahko preberete na prAna blogu, tu pa le povzetek:
Tod Imperato je že skoraj desetletje lastnik »čudežnih« hlač prAna Stretch Zion. V vseh teh letih je uporabljal en par legendarnih Stretch Zion hlač. Najprej za plezanje in so ga odlično ščitile pred vsemi praskami in odrgninami pri plezanju v ostrih, granitnih počeh po južni Kaliforniji. Pot je nadaljeval v Boliviji in obiskal vse »pomembne« točke Bolivije (Machu Picchu, Andi, Gran Chaco...), se nato vrnil v Severno Ameriko in odkrival skrite kotičke vsepovsod po kontinentu. Nato pa se ponovno vrnil v Južno Ameriko in prečesal Argentino, Čile, Patagonijo,... V ZDA pa se je vrnil s še vedno enakimi Stretch Zion hlačami,...

Lepo je dobiti potrdilo, da so določeni artikli resnično skorajda večni. Poleg Todove zgodbe o omenjenih hlačah, je tudi nam znanih nekaj naših primerov »neskončne« uporabe Stretch Zion hlač. In res lepo od prAne, da tako uspešnih artiklov ne poizkuša nadomestiti z novimi in tako ostajajo, seveda z manjšimi barvnimi ali lepotnimi popravki, hlače še vedno železni repertuar prAne.

Jadranje po Arktiki

Fri, 24 Jun 2011 13:10:00 +0200

Ekipa je sedem noči odkrivala fjorde in smučala po nedotaknjenih strminah. Bolj podrobno v objavi: "Z jadrnico na turno smuko."

Phoenix solo

Sun, 19 Jun 2011 14:56:00 +0200

Solo vzpon po eni največjih klasik v Yosemitih. Phoenix je smer, ki je solo prav gotovo lažja, kot z vrvjo, je pa tesno povezana z nastankom frienda.

Zanimivo, kako je v svetovnih plezalnih in celo alpinističnih medijih odmevala prva solo ponovitev poči Phoenix (5.13a) v Yosemitih. Konec koncev gre le za oceno 7c+, v tehničnem smislu še manj, saj je za take poči značilno, da je nameščanje varovanja težji del vzpona. Potemtakem gre pri solo vzponu za težave nižje od 7c+. Ampak Phoenix ni le smer, Phoenix je zgodba. Je prva 5.13 v zgodovini in je tesno povezana metuljem (originalno friend, danes večinoma cam), nepogrešljivim varovalom v plezalnem športu. Zato je pozornost kljub vsemu na mestu. Očitno je bila potrebna solo ponovitev te 34 let stare smeri, da bo velika večina plezalcev v Evropi in tudi Sloveniji sploh slišala zanjo.

Phoenix se nahaja nad slapovi Cassade Falls v dolini Yosemite. Teren je dokaj težko dostopen, zaradi bližine slapov pogosto bučanje vode preglasi komunikacijo med plezalci. Leta 1977 Ray Jardine opravi prvi vzpon. Še pred tem se mora soočiti s problemom, da obstoječa varovala (klini, zagozde, zatiči) niso najbolj primerni za nameščanje in varovanje v tako napetih in po širini spreminjajočih se počeh, kot je Phoenix. Toda Ray je kot fizik dovolj inovativen, porodi se mu prava ideja, ki jo tudi realizira. Izdelek imenuje friend, prijatelj (v bistvu: prijatelj v sili). Pri nas ga kmalu poslovenimo v metulja, kar je precej posrečeno, če izhajamo iz oblike in nekoliko manj, če mislimo na vsebino ali izvor.

1978 Mark Hudon opravi drugi vzpon (na slik levo zgoraji) in to je tudi edini vzpon brez metuljev, torej le z zatiči. Mark očitno še ni prišel do Rayevega patenta, vsi naslednji ponavljalci pač. Leta 1984 Jerry Moffat kot prvi prepleza smer na pogled, kar je nedvomno vrhunec med vsemi možnimi ponovitvami te smeri. 2009 Luka Kranjc opravi prvo slovensko ponovitev (?). In končno, Američan Alex Honnold (slika desno), ki ima za sabo že nekaj precej norih solo vzponov in hitrih big wall ponovitev, na smeri z vrvjo od zgoraj dela dva dni, prvi solo prosti vzpon opravi v osmih minutah, in to že pred šesto uro zjutraj! Očaran je bil nad ambientom in dvojno mavrico, ki ga je pospremila v smer. Prijatelj je vse skupaj posnel s kamero in prav gotovo bo zanimivo pogledati ...

Bluesign

Wed, 15 Jun 2011 14:23:00 +0200

Bluesign - novi neodvisni standard v tekstilni industriji
Cilj neodvisnega standarda bluesign® je zagotoviti čistost celotnega produkcijskega procesa določenega izdelka. Nek izdelek si certifikat zasluži, če sta vir surovin in način izdelave jasna in neoporečna, torej okolju prijazna. Od vseh vpletenih v proces - pridelavovalci surovin, dobavitelji sestavin (tkanin, barvil, dodatkov, ...), proizvajalci oblačil, prodajalci, končni uporabniki - se zahteva odgovorno in okolju prijazno ravnanje. (mm, sr)

Na smučeh čez južno steno Denalija

Sun, 12 Jun 2011 18:02:00 +0200

Južna stena Denalija (6197 m) velja za enega največjih smučarskih izzivov Severne Amerike. »Smučal sem 3000 m od 4000 m stene, kar je še vedno OK, ... «.

Južna stena Denalija (6197 m, na sliki njen zgornji del) velja za enega največjih nerešenih smučarskih problemov Severne Amerike. Ima vse, kar je za velikopotezen spust potrebno: vsoka in znana gora, težki vremenski pogoji Aljaske, začetek na vrhu, izrazita vršna vesina, razgiban teren spodaj, ... Zdaj je odličen poskus uspel v Chamonixu živečemu Švedu Andreasu Franssonu. V sklopu odprave se je kar štirikrat spustil z vrha najvišje gore Severne Amerike. Za aklimatizacijo je dvakrat presmučal ozebnik Orient Express, odpravo je zaključil s spustom po Messnerjevem ozebniku, vmes pa se je lotil velikega cilja - južne stene.

Prvih 1500 m z vrha je šlo gladko, v vsega pol ure, nato se je zakompliciralo. Sledilo je prečenje z derezami in cepinom, 4 spusti po vrvi in nato 6 ur čakanja zaradi padajočega kamenja. Nadaljeval je ob enajstih zvečer, s kombinacijo plezanja, spuščanja in smučanja. »Smučal sem 3000 m od 4000 m stene, kar je še vedno OK. Težko bo kdo opravil veliko bolje kot jaz, ob ustreznih pogojih se da smučati še 300 do 400 metrov več« je ob svojem poskusu navrgel Fransson.

Sicer se je na Denaliju v tem času zvrstilo kar nekaj vzponov, Angleža Griffith in Slim sta za Cassinovo smer potrebovala le 14 ur 40 minut, kar je hitrostni rekord po tej znameniti smeri.

espn, chamonixinsider

Bluesign šotor

Fri, 10 Jun 2011 14:09:00 +0200

Novi standardi za uspeh v tekstilni industriji.Zastavljen cilj neodvisnega bluesign® standarda je, da pripomore k čistosti celotnega produkcijskega procesa - od pridelavovalcev surovin, dobaviteljev sestavin(npr. izdelovalcev tkanin, barvil, dodatkov,...), proizvajalcev oblačil, prodajalcev ter kupcev.

Eden najbolj okoljevarstvenih evropskih proizvajalvev je Vaude. Ta je letos prejel Ispo Company Ecolution Award, zaradi vzdrajnostnega aktivizma, ki sega čez vse širšo paleto produktov...

Vaude; BLUE ONEPredstavljen je bil tudi prvi Bluesign šotor. Izdelan je iz organskega bombaža in recikliranih materialov (PET flaš), pod strogim nadzorom. Zaradi strogih zahtev Vaude ni uporabil niti barve, niti belil, zato je šotor v materialu naravni barvi.
Šotor za dve osebi tehta 2,35kg in kljubuje tudi najbolj ekstremnim vremenskim razmeram. Aluminijaste palice in zunanji rokavi za postavitev mu še dodatno povfečajo stabilnost. Zunanja plast je obojestransko silikonizirana in zagotavlja močnop zaščito pred dežjem, UV zaščito in dolgo življensko dobo.(m.m)

Ueli Steck – Projekt Himalaja

Sun, 05 Jun 2011 21:15:00 +0200

Brez cepina na Everest in dilema 100 m pod vrhom najvišje gore na planetu: nekaj vdihov iz jeklenke ali umik ...?

Projekt Himalaja je nadaljevanje serije super hitrih vzponov, ki jih je Ueli Steck opravil v Alpah (Eiger, Matterhorn - na sliki, Grand Jorasses). Sedaj so cilj najvišje gore sveta, a način ostaja enak - v alpskem stilu, hitro, brez kisika. Pristop je športen, brez nerazumnega tveganja in brez razmišljanja o nekih višjih smislih. Tako Steck že predlani ni tvegal prvenstvenega vzpona v Makaluju in se je v svežem snegu le po normalki povzpel na vrh. Tako je tudi konec maja obrnil sto metrov pod vrhom Everesta. Ko je začutil otrplost v stopalih, ko je čutil, da se mu ohlajajo pete, se je, čeprav še zelo pri močeh, obrnil navzdol.

Kot rečeno, po lanskem solo vzponu na Makalu v novozapadlem snegu se je Projekt Himalaja nadaljeval to pomlad. Aprilskemu hitrostnemu rekordu na Šiša Pangmo (8027 m, 10 ur in pol) je čez osemnajst dni sledil Čo Oju (8201 m ), nato še Everest (8844 m).

»Na Šiša Pangmi sem bil popolnoma sam, na Čo Oju je bilo že veliko ljudi, toda Everest, to je povsem druga zgodba. Tu je treba narediti časovni plan, da ne padeš v prometno konico Fiksne vrvi od začetka do vrha (zato se je na goro odpravil kar brez cepina), šerpe tovorijo opremo in kisikove bombe, postavljajo šotore. Številni ga začnejo uporabljati že na 7000 m na Severnem sedlu«.

Steck je bil tam nekje pri tretji stopnji v skušnjavi, da pri bližnjemu šerpi iz jeklenke nekaj minut diha stisnjen kisik, kar bi ga nedvomno ogrelo in mu hitreje pognalo kri po žilah. Mraz je namreč eden ključnih momentov pri vzponih brez kisika. Odločil se je za umik, saj bi sicer »stal na drugem vrhu.«

Project Himalaya - video.

MOUNTAIN ACADEMY 2

Wed, 01 Jun 2011 12:02:00 +0200

V začetku maja se je začela druga Mountain Academy. Gre za drugi vseevropski projekt alpinističnega izobraževanja, ki ga organizira Mountain Hardwear v sodelovanju z Black Diamondom in ACUjem. Glaven namen je izbrati skupino mladih alpinističnih navdušencev iz cele Evrope, jih opremiti od nog do glave in jim ponuditi najboljše možno izobraževanje iz strani svetovno najboljših alpinistov.

Izbirali so izmed 2600 kandidatov, ki so se prijavili na njihovi strani www.themountainacademy.com , v drugi polovici lanskega leta. Od teh prijavljenih so po dolgi selekciji izbrali 9 udeležencev. Tokrat je med izbranci tudi Slovenec, Bojan Hribernik.

Izobraževanje bo potekalo v šestih delih do konca leta 2012. Prvič so se zbrali pod stenami Glandasse v francoski regiji Vercors, kjer so se srečali s skalnim plezanjem. Udeležencem so lokalni vodniki predstavili značilnosti in zgodovino območja, potem pa so se razdelili v naveze in odšli plezat. Na vsako navezo je prišel en inštruktor, ki je s svojimi nasveti in zgledom širil obzorja mladim navdušencem. Med temi vodniki je bilo nekaj zvenečih imen iz plezalnega sveta kot so Liv Sansoz, Neil Brodie, Seb Foissac in seveda lokalna legenda, Jean-Pierre Fresafond, alpinist in avtor neverjetnega števila smeri v tem območju.

Po mnenju organizatorja, evropske izpostave Mountain Hardweara, je prvi del akademije daleč presegel vse prejšnje poskuse. V tednu dni so udeleženci postali enotna skupina, z istim interesom in vrednotami, preživljanja časa ob plezanju in alpinističnem druženju. Seveda pa sledi tudi poročilo slovenskega udeleženca...

Zapiranje plezališč, z razlogom ali brez?

Tue, 31 May 2011 23:46:00 +0200

Zaprli francosko plezališče Cimai, kjer je bila preplezana prva 8a na pogled, prva ženska 8b+ in tudi prva slovenska 8b.

Plezališče Cimai pri Toulonu na južni francoski obali je po odloku krajevne skupnosti do nadaljnjega zaprto za plezanje. Razlog naj bi bila nevarnost padajočega kamenja. Glede na kompakten apnenec je kar težko verjeti, da je problem v kvaliteti skale, tudi hiš ni pod stenami. Kakorkoli, še eno plezališče je končalo na črni listi. Je zgolj plezalni »lobi« toliko šibkejši od drugih ali si plezalci jemljejo tisto, kar ni njihovo? Plezališče s 150 smermi, kot je Cimai, ima prav gotovo več kot 2000 svedrovcev, blizu 150 sidrišč ter na tisoče belih oprimkov, od daleč vidnih v oranžni skali. Zanemarljiv ali velik poseg v naravo, tudi v primerjavi z drugimi naravnimi poligoni, kot so smučišča, ferate, kolesarske proge itd?

Cimai je eno prvih francoskih plezališč, tu se je skupaj z bližnjim Buouxom pisala zgodovina športnega plezanja v osemdesetih. Zanimivo, tudi Buoux je doletela večletna prepoved plezanja in šele lani je to zgodovinsko plezališče znova odprlo vrata. V Cimai lahko omenimo vsaj dva pomembna mejnika. Tu je leta 1987 Antoine Le Menestrel na pogled preplezal smer Samizdat, kar je prva 8a preplezana na ta način. Leta 1991 pa je Lynn Hill ponovila Masse Critique, kar je prva 8b+, ki jo je preplezala ženska. Dosežek je na naslovnici med drugimi predstavil tudi Climbing Magazine. Smer je zmogla po vsega devetih dneh poskusov (malo za tiste čase in takšne težave), kmalu zatem pa je opravila tudi znamenito prvo prosto ponovitev Nosu v El Capu.

No, v Cimai je bila leta 1988 bila preplezana tudi prva slovenska 8b in sicer smer Sortileges (Čarovnijae) Didera Raboutouja, enega najboljših plezalcev tistega časa..

Nagradna igra - sodeluj in zadeni!

Mon, 16 May 2011 13:31:00 +0200

Nagradna igra - sodeluj in zadeni!

Vprašanje za "šotor in crash pad":

Kaj pomeni izraz "highball"?

a) situacija, ko se plezalec v smeri znajde visoko nad zadnjim vpetim klinom

b) visok balvanski problem, kjer so možni globoki padci

c) hoja po vrvi visoko nad tlemi brez varovanja

Nagrada: Edelrid Crux šotor s crash padom, ki se spremeni v luksuzno posteljo za 1 do 2 osebi

Odgovor + ime in priimek pošlji na enakupi@promontana.si! Žrebanje bo 15.07.2011, rezultat bo objavljen v roku enega tedna na www.promontana.si Pogoj za sodelovanje v žrebanju je pravilni odgovor na nagradno vprašanje, naveden ime in priimek ter veljaven e-mail naslov

Balvanska tekma za svetovni pokal

Mon, 09 May 2011 20:35:00 +0200

Balvanska tekma za svetovni pokal Log-Dragomer 7. in 8. maj 2011

V tem vikendu (7. in 8. maj 2011) je pri Ljubljani (Log-Dragomer) potekala tekma v balvanskem plezanju za svetovni pokal. Vse se je bilo kot se za tak dogodek spodobi;

organizacija super (pohvala Športnemu plezalnemu društvu KorenJak),
med tekmovalci in tekmovalkami so blestela pomembna imena trenutne balvanske svetovne scene, seveda so bili največ spodbude deležni naši udeleženci,
bogat spremljevalni program (stojnice, otroške delavnice,...).

Končno razvrstitev verjetno že poznate:

ženske: 1. Anna Stöhr (Avstrija), 2. Akiyo Noguchi (Japonska) in 3. Alex Puccio (ZDA), 4. Katja Vidmar in 6. Natalija Gros
moški: 1. Guillaume Glairon Mondet (Francija), 2. Dmitri Šarafudinov (Rusija), 3. Kilian Fischhuber (Avstrija) (Klemen Bečan pa je le za malo zgrešil finale)

Seveda pa nismo na tem pomembnem balvanskem dogodku manjkali mi. Tokrat je (sicer bazni) šotor Mountain Hardwear-ja Space Station služil kot naša »postaja« za našo predstavitev. V okviru predstavitve prve outdoor trgovine pri nas je potekala (in še vedno poteka) tudi nagradna igra z glavno nagrado Edelrid Crux šotor + Edelrid Crux crash pad.

Chris Sharma v enem dnevu 9a+ in 9b

Fri, 06 May 2011 08:03:00 +0200

Chris Sharma (Prana, Evolv) je bil enem dnevu uspešen v smereh Chaxi 9a+ in Fight or flight 9b v Oliani. Chris (Prana, Evolv) je v tem uspešnem dnevu najprej poizkusil v smeri Chaxiraxi 9b (katero je pred kratkim uspel preplezati Adam Ondra) in padel na zadnjem gibu v detajlu. Očitno ga je to »podžgalo« in tako je bil uspešen v svojem starem projektu Fight or flight 9b. Za konec dneva pa je še opravil s smerjo Chaxi 9a+. Kakšen uspešen dan!!!
Več na Daila Ojeda blogu.....

foto Keith Ladzinski

vrhunsko pohištvo Lafuma

Sun, 10 Apr 2011 15:29:00 +0200

Lafuma je že vrsto let zelo uspešna v izdelavi odličnega pohištva (stolov in miz) za kampiranje, za terase, balkone in za domači vrt. Nekateri modeli stolov so zelo cenjeni med refleksoterapevti, nekateri pa med hotelirji in lastniki barov in kavaren. Skratka njihov izbor artiklov in različnih materialov je zelo pester. Zagotovo se najde za vsakogar nekaj!

Ko zagledate njihove predstavitve pohištva vas v mislih odnese nekam daleč, v tople kraje sanjskih teras in plaž, ko pa sedete na njihove stole pa se že počutite kot bi bili tam, nekje na daljnih Karibih,...

Skratka, Lafumino pohištvo je izdelno v Franciji in o njigovi kvaliteti ni dvoma! Vsi materiali so UV odporni, večina materialov je neobčutljivih na vremenske vplive in tako so lahko celo sezono postavljeni na vrtu. Tudi morska voda in voda iz bazenov, katera vsebuje veliko agresivnih kemikalij, jih ne uniči. Material se ne raztegne in tudi ob zelo pogosti uporabi (stoli na hotelskih terasah, kavarnah, stoli refleksoterapevtov) ostanejo v takem stanju kot so novi. Pri veliki večini modelov je tekstilni del enostavno snemljiv in pralen. Stoli se lahko zložijo in ko jih ne potrebujemo nam vzamejo le malo prostora.

Lafumini stoli se ponašajo z uporabnostjo, udobjem, praktičniostjo, trpežnostjo in nekateri modeli so celo zgodovinski dizajnerski dosežki. Lafumin stol Pop Up je prevzel obliko tipičnega butterfly stola (Jorge Ferrari-Hardoy ga je izdelal že leta 1938 in od takrat ga izdelujejo vodilni proizvajalci pohištva, celo ameriški Knoll).

O kvalitetah Lafuminega pohištva bi lahko pisali in pisali, vendar vse povedo, ko se vsedete nanje. V vsej tej stvari je le ena slabost; vsak model stola lahko sestavimo po svojem okusu (material tekstila, vzorec oz. barva tekstila, barva ogrodja, različna naslonjala za roke (lesena ali iz plastične mase)...) in tako je skoraj nemogoče imeti v trgovini vse razpoložljive variante stolov. Vendar to vsekakor ni ovira, da ugodimo vašim željam in potrebam! Veseli bomo vašega povpraševanja in skupaj lahko najdemo pravi stol za vas!

prAna - več kot le oblačila

Sun, 27 Mar 2011 19:34:00 +0200

To da je prAna prav posebna znamka med oblačili in dodatki za plezanje, jogo in za kar tako, za vsak dan, je jasno že vsem. Da so artikli izdelani iz kakovostnih in ekološko "čistih" materialov, da ogromno časa in denarja posvečajo skrbi za okolje, je tudi že vsem znano. Seveda se prAna že vrsto let poslužuje naravnih materialov tudi pri pakiranju in tako so etikete pritrjevali na oblačila z vrvico iz jute ali iz bombaža. Tokrat pa so dodali res piko na i! Pri ženskih oblačilih v kolekciji poletje 2011 so lične prAna etikete (seveda so vse etikete iz 100% recikliranega papirja) na oblačila pritrjene s prav posebnim lepim, elastičnim trakcem. Ta elastični trakec ima seveda svoj namen - prav nadvse je uporaben za spenjanje las! Tako vas bo prAna res spremljala vedno in povsod!

zaključek prAna tekmovanja

Wed, 23 Mar 2011 08:44:00 +0100

Prana T-Shirt Graphis Design Contest je zaključen! Oz. na Facebook-u poteka izbor najboljših. Do 24. marca do polnoči lahko glasujete za najboljši dizajn majice. Mogoče je tudi vaš predlog med izbranimi?!

Climb On!

Tue, 22 Mar 2011 20:47:00 +0100

Climb On!® maže so 100% naravna in bogata zaščita ter hranilo za kožo, z antibakterijskim, antiseptičnim in regeneracijskim delovanjem. Uporabljamo jih za dnevno nego, aktivno zaščito ter kot pripomoček za hitro in učinkovito odpravljanje odrgnin, ureznin, opeklin, izpuščajev, pikov, žuljev, obrabljene in razpokane kože ... Namenjene so ljudem, ki se gibljejo v ekstremnih okoljih, si pri svojih aktivnostih velikokrat poškodujejo kožo, ali imajo kronične težave z njo. Po vsem svetu jih uporabljajo plezalci, alpinisti, surferji, kajakaši, kolesarji, smučarji, pohodniki, tekači ..., pa tudi vrtnarji, pomivalci posode, gospodinje ... ter mnogi, ki imajo svojo kožo preprosto radi.

Kaj je Climb On!® ?
Kljub imenu, ki morda koga zavede, so produkti Climb On! namenjeni prav vsem ljudem, ki imajo kakršnekoli težave s kožo ali pa bi svoj največji organ radi dobro zaščitili. S produkti Climb On! negujemo odrgnine, opekline, vreznine ali pa kronično suho kožo, izpuščaje oz. pike (komarjev) in podobno. Poleg preverjene učinkovitosti jih krasi tudi dejstvo, da gre v celoti za 100% naravne, čiste in biorazgradljive proizvode.
Maže so bile sprva razvite v pomoč plezalcem, ki so znani po vsakodnevnih težavah s kožo na svojih "oguljenih" rokah, a kmalu se je izkazalo, da si tudi drugi prebivalci planeta Zemlja boljšega sredstva za nego in preprečevanje poškodb in težav našega največjega organa ne moremo želeti. Maže so neverjetno učinkovite, a za razliko od proizvodov, ki obljubljajo podobne učinke, povsem čiste in naravne. Brez polnil in sintetičnih sestavin ali dodatkov. Prav vsaka sestavina ima svojo regenerativno, vzdrževalno (za kožo) ali zaščitno funkcijo. Danes izdelke Climb On! uporabljajo plezalci, surferji, kajakaši, kolesarji, smučarji, pohodniki, tekači, vrtnarji, pomivalci posode, kirurgi ... Skratka prav vsi, ki imajo kožo in težave z njo, pa tudi tisti, ki težav nimajo, kot preventivno dnevno nego, ki kožo ohranja zdravo, elastično, gladko.
Linijo izdelkov Climb On! sestavljajo mali in veliki Bar (trda maža), Lip Lube (mazilo za ustnice), Krema za nego in regeneracijo, krema za zaščito pred soncem (faktor 30) in Bug Drug (naravna zaščita pred mrčesom). Izdelano ročno v družinskem podjetju Climb On Products v Teksasu/ZDA.

Tekst in fotografija iz spletne strani Climb On!

prAna - poletje 2011

Sun, 20 Mar 2011 19:37:00 +0100

V ZDA je bila modna revija kolekcije prAna poletje 2011. To je prav poseben dogodek, kjer je poleg predstavitve kolekcije (moških in ženskih prAna oblačil in dodatkov za jogo in plezanje) pomemben ves spremljevalni program. V bistvu je cel večer zelo sproščen in zabaven, predstavi se veliko joga klubov, kateri delijo svoje znanje med udeležence. Tudi manekenke in manekeni niso tisti »ta pravi«, ampak so to kar člani iz Movement and the Boulder Yoga skupnosti. Kar pomeni, da oblačila in dodatke predstavljajo resnični uporabniki in tako lahko iz prve in iz prave roke posredujejo informacije o le teh.

In res je nova kolekcija ponovno izvrstna. Kroji, materiali in dizajn naredijo oblačila nosljiva za resne joga vadbe oz. za resne plezalne podvige ali pa kar za vsak dan. In če je skor

aj obvezen kos plezalčeve opreme prAna magnezij vrečka, velja podobno za prAna joga blazine pri jogi!

Tekaški copati Montrail

Sat, 12 Mar 2011 15:25:00 +0100

Pomlad je skoraj tu. Dnevi so daljši, kar za mnoge pomeni ura ali dve več za tek po službi. Odlično!
Montrail - proizvajalec tekaških copat iz ZDA je bil v vseh njegovih letih mnogokrat prvi pri inovaciji novih materialov, novih oblik in novih rešitev za boljše počutje tekača in za boljši oprijem tekaškega copata na podlago. Je dobitnik mnogih nagrad, naj omenimo le nagrado, katero je prejel odličen »off-road« tekaški copat Mountain Mascohist, Gear of the year (2009) v kategoriji Trail running v Outside magazine.

Vsekakor lahko v njihovi ponudbi najdemo tekaške copate:

za prave dirkače (Montrail Rogue Racer / moški, ženski) z nižjo konstrukcija podplata za boljšo fleksibilnost in izredno hitro odzivnost. Relief podplata pa omogoča odličen oprijem na podlago.
za zahtevne off-road tekače (Montrail Mountain Mascohist / moški, ženski), za popolno udobje, odzivnost in zračnost. Izredno lahki copati s podplatom, ki omogoča optimalno trenje.
oz. povišan model (Montrail Mountain Mascohist MID GTX) z Gore-Tex membrano za nepremočljivost, za še boljšo zaščito gležnja in noge na še tako zahtevnih terenih. Kljub bolj robustnemu izgledu nudijo popolno udobje, odzivnost in zračnost.
hibridni tekaški copat za cesto in off-raod teren (Montrail Fairhaven / moški, ženski) za udoben in prijeten tek na vseh površinah. Konstrukcija podplata FluidPost nudi odlično stabilnost na vseh vrstah terana in se odlično prilagaja vsakemu tekaču, ne glede na to ali je pronator ali supinator.

In pa odlične in udobne sandale Montrail Molokai (moški, ženski)s termo oblikovnim podplatom. So prava obutev za sprostitev po naporni turi, za potepanje po mestu in plaži, za plezališča in sprehode.

Za lažjo odločitev katere oz. kakšne tekaške copate potrebujemo, nam bo zagotovo pomagal kratek vprašalnik na Montralovi spletni strani!

Na tem mestu moramo omeniti še revolucionarna konstrukcija podplata FluidPost^TM katera nudi odlično stabilnost na vseh vrstah terena, s tem pa več nadzora na zahtevnem terenu (skale, korenine,...) in tako obvarujemo gleženj. Stopalu nudi podporo in zmanjšuje »stopnjo naklona« do -/+3 stopinje. Odlično se prilagaja vsakemu tekaču, ne glede na to ali je pronator ali supinator in tako omogoča naravni, uravnoteženi korak. Vmesna konstrukcija podplata, brez trdih vmesnih delov, nudi odlično prilagajanje različnim tipom stopal, kar še posebej občutimo pri teku po cesti.

Od alpinista do Freeriderja

Tue, 08 Mar 2011 13:23:00 +0100

Po zaključenih štirih tekmah Freeride world toura, je Švicar Samuel Anthamatter prevzel skupno vodstvo. Dve tekmi pred koncem vodi za dobrih sto točk pred drugo uvrščenim Francozom Aurelienom Ducrozom. Bolj zanimivo pa je to, da je Samuel letos prvič začel tekmovati na takih tekmovanjih. Bolj poznan je v svetu alpinizma.

Brata Anthamatten, fenomen iz Švicarskega Zermatta. Samuel (25) in Simon (28) že nekaj let krojita svetovni alpinizem. Zaslovela sta predvsem po svojem odličnem vzponu v južni steni Jasembe (7350m), prvenstveni smeri Anthamatter v severni steni Matterhorna, ter težkih ponovitvah v velikih stenah sveta. (na sliki v smeri Freerider, El Cap)

Gorska vodnika in inštruktorja smučanja, starejši Simon pa je pri nas postal bolj znan ob reševanju Tomaža Humarja iz stene Langtang Lirung (2009). Verjetno gre za enega najboljših reševalcev na svetu. Leta 2008 sta skupaj z Ueliem Steckom dobila zlati cepin za vzpon na Tengkangpoche.
Mlajši Samuel pa je zaplul v freeriderske vode. Lani se je uspešno kvalificiral v FWT, letos pa preseneča z odličnimi rezultati. Vodstvo je prevzel po odlični vožnji na zadnji tekmi v ruskem Sočiju.

m.S.

Odpoklic DMM metuljev 5 in 4

Wed, 23 Feb 2011 09:01:00 +0100

Proizvajalec DMM iz Walesa, je pri dveh kosih metuljev velikosti 5 odkril strukturne napake v aluminijastem nosilnem delu. Zato je sprožil odpoklic velikosti 5 in 4, iz serije nekovanih aluminijastih nosilnih delov. Torej, če imate metulje iz te serije(glej sliko), jih vrnite na mesto kjer ste jih kupili.

Želiš osvojiti 250$ izdelkov PrAna

Sat, 12 Feb 2011 15:00:00 +0100

Želiš osvojiti za 250$ PrAna izdelkov in imeti Pranino majico z lastnim dizajnom? Sodeluj v nagradni igri, uporabi svojo domišljijo kaj pomeni PrAna tebi in oblikuj majico. Na voljo je 7 kategorij (plezanje, joga, Art, narava,...). Najboljši predlog bo nagrajen z 250 $ PrAna izdelki in z 20-imi majicami (seveda s tvojim dizajnom). V sezoni jesen/zima 2012/13 pa bo "tvoja" majica obkrožila svet in bo na voljo vsem. Več....

Zimski Soft Shell: Synchro Ski

Fri, 28 Jan 2011 17:17:00 +0100

Conduit Soft Shell, nepremočljiv in podložen, je odličen za hladne dni. Presunljivo vodotesen in izjemno odporen(skala, trnje, veje,...)., tudi potem, ko ponesreči objamete kakšno drevo. Varjeni šivi in Conduit membrana naredijo jakno nepremočljivo, da lahko kljubuje pomladanski ''odjugi'' ali jesenskemu nalivu. Gamaša okoli pasu se pri padcu v pršič ne bo odpela. Trije konkretni žepi lahko nosijo očala, prigrizek in še kaj....več

LEOPARD-TREK v Craft-u

Mon, 24 Jan 2011 14:25:00 +0100

Luksemburška ekipa, Leopard-Trek, v kateri vozita tudi brata Cancellara, bo oblečena v Craft. Naslednja tri leta bo Craft ekipo oskrboval s perilom, kompresijskimi oblačili, dodatki in seveda dresi za tekme in treninge ter oblačili za prosti čas. Posebno so ustregli vsakemu izmed članov ekipe posebej, ter mu glede na njegove zahteve prikrojili oblačila. Predstavljen je bil tudi uradni dres ekipe(desno).(mm)

Chris Sharma Antology

Mon, 17 Jan 2011 14:32:00 +0100

V španskem top plezališču Santa Linya je Chris Sharma (Prana, Evolv) preplezal še eno super novo smer: Catxasa, (9a+, 45 m). Smer je navrtal Dani Andrada, v njej pa sta med drugimi poskušala tudi Čeha Mrazerk in Ondra. S tem je Sharma še povečal število svojih prvenstvenih, večina preplezanih 9a in več je njegovih, še bolj izrazito je to pri ocenah 9a+ in 9b ...

Na Prani je pod naslovom 17 neverjetnih skupnih let predstavljena plezalna pot Chrisa Sharme: od leta 1994, ko je pri 13 letih preplezal svojo prvo 8a+ do danes ...

Turno smučarski seti

Sun, 16 Jan 2011 20:48:00 +0100

Turno smučarski seti:

Set Freeride (Hagan Deamon + Diamir Eagle + Lowa X-Alp Cross) = 832,10 Eur (polna cena: 1.289,70 Eur)

Set Light (Hagan Ultra + Dynafit Speed + Lowa X-Alp Ultra) = 723,70 Eur (polna cena 1.129,70 Eur)

Set Tour (Hagan Dragon + Hagan ZO1 + Lowa X-Alp Pro) = 632,52 Eur (polna cena 1.109,70 Eur)

Ali pa sestavite svoj set!

Hagan smuči, Hagan vez, Lowa pancarji, Hagan in Geko kože = 4 artikli -40%! Oz. posamezen artikel -25%!

Popust za sete se pri spletnem nakupu obračuna na računu (ni razviden v naročilu), v trgovinah se popust obračuna na blagajni.

Indija, Gerome Pouvreau, Ganesh 8b+

Sun, 09 Jan 2011 19:57:00 +0100

Na Prana Blogu je na ogled filmček Vladimirja in Julien Cellier Nadiras (barakaflims) o potepanju po Indiji, o prvem vzponu v smeri Ganesh 8b+ katerega je opravil Gerome Pouvreau... Projekt je opremil pred dvema letoma Alex Chabot, sedaj pa je uspelo njegovemu kolegu. Kaj več besed niti ni potrebno, saj bo vse povedal fantastičen filmček. (V.E.)

Smučanje z Manasluja

Thu, 23 Dec 2010 12:25:00 +0100

O smučanja z Manasluja (8156 m) smo pisali že lani, letos je to ponovil še Kenton Cool (Mountain Hardwear). Anglež ima za sabo že 18 himalajskih odprav, leta 2006je opravil solo spust s Čo Oju, na Manasluju ga je tokrat spremljal prijatelj Andy. Čez strmo ledeno stopnjo nad taborom 3 je snel smuči.

Več na UKC.

Alpski vikend - avantura na Vršiču

Thu, 09 Dec 2010 11:13:00 +0100

Edinstvena zimska izkušnja na Vršiču. Turno smučanje, zimsko pohodništvo, ledno plezanje, krpljanje in druženje v gorah. Osvežitev znanja o varnem gibanju in nevarnosti v gorah pozimi. Gorniška tura v zimski idili Julijskih Alp in kraljestvu Zlatoroga. Topla malica in pijača, test najnovejše zimske opreme za gibanje v gorah in nagradno žrebanje. Strokovno vodstvo in organizacija. Veliko zabave in večerno predavanje! FOTONATEČAJ z izborom najboljše fotografije alpskega vikenda. IZOBRAŽEVANJE, TURA in DRUŽENJE,...

Tudi predstavitev in testiranje opreme: Hagan nova turna vez Z01 in freeride smučka Deamon, novi pancarji Lowa X-Alp, DMM cepin Rebell, pas Renegade in varovalo Deadmen, Snowpulse zrasčne blazoine, Mountain Hardwear Outdry rokavice, ...

Vabljeni!

Seti za turno smuko

Thu, 09 Dec 2010 09:28:00 +0100

Super ponudba setov!

Hagan smuči, Hagan vez, Lowa pancarji, Hagan in Geko kože

4 artikli -40%!

Popust za sete se pri spletnem nakupu obračuna na računu (ni razviden v naročilu), v trgovinah se popust obračuna na blagajni.

Fools with tools

Wed, 08 Dec 2010 20:01:00 +0100

Osrednje angleško plezališče Peak District pri Sheffieldu, prvi vikend v decembru 2010. Mlada naveza (19 letni študent s soplezalcem, slika levo) se v soboto s cepini in derezami preizkuša v smeri Monopoly iz leta 1983, legendarnega Johnya Davesa. Dan kasneje, v nedeljo se očitno razočarana nad napredkom prvega dne, na top rope lotita dveh najbolj popularnih lažjih smeri, izrazitih poči, šolskih primerov za zatikanje. Posledice podviga obeh "plezalcev" so na sliki desno. Na pripombe mimoidočih pokažeta le nekaj začudenja, češ kaj je narobe. ukc

Upam si staviti, da bi takšen pogled hitro našli še kje, tudi pri nas. Kdor gora, sten ali plezanja nima v srcu, bo težko videl in razumel razliko, zakaj je drytooling nekje v Himalaji visoki alpinizem, v plezališču pa precej agresiven nesmisel. (S.R.)

Zmagovalec nagradne igre

Mon, 06 Dec 2010 19:03:00 +0100

Pravilni odgovor na nagradno vprašanje: "Koliko časa je minilo od prve proste ponovitev Magične gobe v Ospu?" je odgovor b) 25 let!

Zmagovalka nagradne igre je: Polona Ziherl!

Vojna camov, DMM proti BD

Thu, 02 Dec 2010 09:52:00 +0100

UK climbing: "Cam Wars, DMM Dragon vs. BD Cam ... So, wich are the best?"

Rodil se je kot friend, poslovenili smo ga v metulja. Prevod je po obliki posrečen, po vsebini zgrešen. Saj je vendarle bil (in je še vedno) prijatelj, "prijatelj v sili"! Danes ga večinoma kličemo cam. Zgodba o njegovem rojstvu je znana, sedemdeseta leta v Yosemitih, inženir fizike in kasnejši izobčenec Ray Jardine se prosto preizkuša v počeh, s klini si ne more pomagati ... in tako nastane friend. Z njim Ray takoj prepleza nekaj dobrih poči, tudi legendarno klasiko Phoenix (5.13a).

Friende je prvi delal HD, pa nato Wild Country, Black Diamond naredi revolucijo z dvojno osjo in BD camalot je bil dolgo No.1, prijel se je izraz cam. Toda sedaj je tu DMM Dragon, zmaj iz Walesa, ki je vzel za osnovo vse kvalitete BD-jevega cama in ga nadgradil z dvema pomembimi inovacijama: podaljšljivo zanko in vroče kovanim aluminijem (ostali proizvajalci kovino "režejo", kar pa ne zagotavlja enako trdnosti).

Prav zadnja dva, BD cam in DMM Dragon sta sedaj na čelu razvoja tega kočljivega varovalnega elementa. Renomirani UKC (UK climbing) primerja in ugotavlja, kateri je boljši, a pravega odgovora ne ponudi, saj gre za dva vrhunska izdelka, najboljša na trgu. Kljub vsemu pa zaključi, da predvsem za plezanje v razgibanih razčlembah, ko ni neke vodilne poči (te so n.p. najbolj značilne v Indian Creecku ZDA), odtehta DMM podaljšljiva zanka ...

DMM Dragon (Video): BD Cam:

Dobra vzpona dobitnikov letošnjega Zlatega cepina

Wed, 01 Dec 2010 22:38:00 +0100

Dobitnika letošnjega Zlatega cepina (točneje, ena izmed dveh nagrajenih navez in to prav za vzpon v kitajskih gorah), Kyle Dempster in Bruce Normand sta opravila dva dobra vzpona v gorovju Minya Konka v zahodni Kitajski. Ameriško škotska naveza je najprej preplezala prvenstveno v Z steni Mt. Grosvenor (6376 m) v direktni liniji po Centralnem ozebniku. Bazni tabor sta zapustila ob treh zjutraj, na vrhu sta bila ob šestih popoldan, sestopila sta ponoči. Dempster and Normand sta se nato lotila V stene Mt. Edgarja (6618 m). Po treh dneh dostopa in treh dneh v steni sta dosegla vrh. Smer sta imenovala The Rose of No-Man's Land (M6, WI5). To je šele drugi vzpon na Mt. Edgar (po Korejski navezi leta 2003). e9climbing.blogspot.com

S.R.

Nagradna igra: odgovori, izberi in zadeni!

Fri, 26 Nov 2010 15:16:00 +0100

Na e-mail naslov: enakupi@promontana.si pošlji odgovor na nagradno vprašanje in dopiši za katero izmed spodaj naštetih nagrad se želiš potegovati v žrebanju!

Atraktivna plezalna smer Magična goba v Ospu decembra 2010 praznuje okroglo obletnico svoje prve proste ponovitve. Koliko časa je minilo od tedaj?
a) 20 let
b) 25 let
c) 30 let

S pravilnim odgovorom želim sodelovati v žrebanju za naslednjo nagrado:
a) Evolv plezalniki (Pontas plezalke (moške) ali Hera plezalke (ženske))
b) DMM pas (Renegade plezalni pas (moški) ali Puma plezalni pas (ženski))
c) DMM Aero sitemi (5 kosov)
d) Edelrid Zap-O-Mat varovalo
e) Prana vrečka in kapa (Hemp vrečka za mg in Pocket Visor kapa ali Women's vrečka za mg in Berel kapa)
f) Mountain Hardwear Drifter 33 nahrbtnik

Seveda pripišite še vaše ime in priimek!

Pogoj za sodelovanje v žrebanju je pravilen odgovor! Nagradna igra poteka do vključno 5.12.2010. Izidi žrebanja bodo objavljeni 6.12.2010 na naši spletni strani www.promontana.si

Bilo je nekoč v Ospu ...

Thu, 25 Nov 2010 19:42:00 +0100

Saj ni, da bi človek na veliko obujal spomine in registriral vse obletnice, kakšno pa se vendarle spomni ...

Začetek osemdesetih prejšnjega stoletja. Tisti bolj napredni alpinist so v mrtvi zimski sezoni že zahajali v osapske previse. Noge so bile natrenirane, roke nekoliko manj, s pomočjo tehnike je kljub vsemu šlo. Najprej Medo, pa Prečenje in na koncu - Goba. Na rednih tedenskih sestankih AO-jev si je bilo lepo privoščiti kakšnega pripravnika (ali tudi izkušenega mačka), kako se je zavozlal v zanke in lojtrce in kako ga je pobralo v roke, da je muskel fiber trajal cel teden. Prihajali pa so časi 1.PP, prvih prostih ponovitev tehničnih smeri ...

S Tadejem Slabetom Tedijem sva se najprej lotila Tržaške smeri levo od velike votline. Tehnični raztežaji so se presenetljivo lepo iztekli, tako, da je bila pot naprej odprta. Ampak kljub vsemu, Gobo prosto?! No, za božič pred četrt stoletja sva se še enkrat z avtobusom odpeljala iz Ljubljane. Sivi, deževni dnevi so bili in spalki sva razgrnila v prahu tik ob steni, točno pod gobo. Tam sva prespala tri noči, podnevi pa visela v previsih. Danes zveni smešno, ampak vznemirjenje je bilo veliko in občutek, da plezaš »nekaj nemogočega« je bil res dober. Ko sem se potem peljal domov, sem se celo spraševal, le kaj sedaj, saj večjega izziva kot Goba »na frej« enostavno nisem videl. Dve leti kasnejeje sicer prišel na vrsto Brid klina v Paklenici, podobna zadeva, toda takega filinga vendarle ni bilo več.

Zgodba o Gobi pa se s 1.PP ni končala, svoj vrhunec je pravzaprav doživela šele čez pol leta na Dan mladosti 1986, na Titov praznik. Direkten nedeljski TV prenos s slušalkami in mikrofoni za vratom, izjavami v živo na vsakem stojišču, s podporo celotne PZS, z režiserjem Benom Hvalo, komentatorjem Mihom Lamprehtom in Vilijem Vodopivcem, z Ines Božič in Janezom Skokom v sosednji Stari smeri in seveda - Matjažem Fištravcem Fištro v veliki košari več deset metrov od stene z glavno kamero. Če se prav spomnim je za vrvno tehniko skrbel Silvo Karo, vsi, ki so bili zraven, pa jih tu ne omenjam, pa bodo razumeli, da spomin bledi.

V Gobo sem šel še enkrat tistega maja in jo v celoti preplezal kot prvi v navezi. Tudi na koncu predzadnjega težkega raztežaja sem izplezal kakšen meter nad »viseče« stojišče, kar je pravzaprav nujno za PP. Svedrovci so navrtani sredi plošče in če se vržeš nanje pač ni ravno »pošteno«. S fotoaparatom je v navezi pred mano plezal Miha Kuhar, tudi avtor fotografije.

Z Matjažem Fištrovcem smo kasneje, še istega leta, posneli "Desetko" v Avstraliji, leto kasneje "Just married" v Smith Rocksu. Če danes gledam te posnetke mi je kar malo nerodno. Žive barve oblačil, oprijete pajkice, sam način plezanja pa z veliko namakanja. Če se vrnem k Gobi - res nisi imel občutka, da plezaš počasi in čeprav ni šlo ravno po starem alpinističnem načelu treh opornih točk, si padca pred kamerami vendarle nisva smela privoščiti, zato je šlo na »ziher«. Bila pa so to tudi učna leta slovenskega plezalnega snemanja in marsikateri kader je bil posnet pod ne najboljšim kotom: posnetek od zgoraj je praviloma dober, od spodaj pač ne, saj v celoti izniči previsnost.

Osp, Goba (tudi Magična goba) - originalna ocena IX-, danes (po raztežajih): 4, 7a+, 6b, 7b+, 7bc, 6a+, 4

Srečo Rehberger

Deep Water solo - Master Psicoblock Bilbao

Wed, 27 Oct 2010 07:24:00 +0200

Pretekli vikend se je na severu Španije v mestu Bilbao odvijal Master Psicoblock. To je prva, mestna Deep Water soloing (DWS) tekma. V prelepem Bilbau, nad sotočjem rek Nerbioi in Ibaizabal so postavili dobrih 15 m visok balvan. Smer so ocenili z oceno 8b+ in tako je lahko velika množica ljudi (cc 5000 gledalcev) uživala v gledanju spektakularnega plezanja in seveda padcev.
Tekmo je dobil Chris Sharma (PrAna team). Ostala dva mesta sta ostala na domačih tleh; drugo mesto sta si delila Bruno Macias (Boreal team) in Ignasi Tarrazona (Boreal team), tretje mesto pa si je priplezal (in tudi priplaval tako kot ostali) Nacho Sanchez.

Po mnenju tekmovalcev in tudi gledalcev takega plezalnega spektakla še ni bilo in bi bilo vredno razmisliti o prihodnosti podobnih plezalnih tekmovanj.
Več o tekmi, res odlične fotografije in »nore« filmčke si lahko ogledate na PrAna blogu!

(V.E.)

Plezanje z DMM metulji popolnoma varno

Fri, 22 Oct 2010 11:24:00 +0200

V podjetju DMM so objavili, da so odpravili pomanjkljivosti, ki so se nanašale na odpoklic metuljev Dragon št. 6.

Prejšnjo glavo nosilnega elementa iz CNC aluminija, ki je bila podvržena pokanju, so zamenjali z vroče kaljeno komponento. Kot je dejal DMM-ov tehnični direktor Fred Hall, so s tem pridobili na večji predvidljivosti izdelave nosilne glave.

Razlika med staro (slika zgoraj) in novo (slika spodaj) glavo je očitna, v bodoče pa bodo ta tip glave uporabili tudi pri metuljih Dragon št. 4 in 5. Dragoni št. 1, 2 in 3 pa so v celoti narejeni iz nerjavečega jekla tipa 316, zato pri teh spremembe niso potrebne. M.V.

Plezanje v Smith Rocku

Fri, 22 Oct 2010 11:24:00 +0200

O 15 letnen Francozu Enzo Oddo smo že slišali. Še več pa zagotovo bomo! Mladi Enzo je v začetku oktobra ponovil legendarno smer Just do it (8c+) v Smith Rocksu v Oregonu. Več o tem ...

Gerome Pouvreau iz PrAna teama in Charlotte Durif pa sta bila uspešna v smeri Spank the Monkey (8b), kar je prvi ženski vzpon v smeri! Več o tem ....

(V.E)

Preplezan Ill Trill 8c

Sat, 16 Oct 2010 22:00:00 +0200

Paul Robinson (PrAna team) je v Magic Wood-su (Švica) preplezal izjemen projekt in ga poimenoval Ill Trill 8c. Pred tem je bil uspešen v Neverending Story 8b+ in si tako zaželel še nekaj težjega. Trinajst gibov ta balvanski problem naredi tako zelo izjemen. Več...

(V.E.)

PrAna = plezanje & joga

Tue, 12 Oct 2010 21:12:00 +0200

PrAna je pri nas poznana bolj med plezalskimi krogi kot pa v jogi. Verjetno je tako v večini evropskih držav. V ZDA pa je situacija povsem drugačna PrAna = joga & plezanje. Vendar se tudi pri nas vse bolj širi v joga krogih. Tisti res »zagrizeni« jo v bistvu poznajo že dolgo. In če je včasih veljalo, da ni plezalca, kateri ne bi imel vsaj kakšen PrAnin artikel (slavne vrečke za magnezij ali pa legendarne majice), se danes ta trend širi tudi med jogiji.

Za vse tiste, ki PrAne še ne poznate, vas bodo zagotovo prepričale fotografije in filmi iz Yoga Journal Conference 2010 Estes Park. Zagotovo boste začutili njen duh!

(V.E.)

Kolesarski zmagovalec

Sun, 19 Sep 2010 14:14:00 +0200

Craft Elite Attack Bike Jersey majica je prejela prestižno nagrado Eurobike Award 2010.

Kvalitete, ki so ji prinesle to prestižno nagrado, vas bodo zagotovo prepričale.

Majica se tesno prilega telesu, a njena visoka elastičnost in edinstvena Moving Wing Technology omogočata popolno svobodo gibanja. 3D kroj je izdelan posebej za položaj telesa na kolesu (nagnjen naprej). Mrežasti material majice Cool Mesh Superlight, ki tehta le 86 g/m, poskrbi za izjemo hlajenje. Teža majice vel. M je neverjetnih 105 g. Zadrga po celotni dolžini majice, svetlobo odsevni detajli, štirje žepi na spodnjem delu hrbta, elastični-silikonski patent na spodnjem robu,...
Majica bo na voljo poleti 2011. Do takrat pa ....

(V.E.)

Ženski plezalni pas

Thu, 16 Sep 2010 16:21:00 +0200

Prvi in edini, posebno ženski, plezalni pas se je v 90-ih imenoval Elektra. Kasneje so mu v DMM nadeli ime Puma, ki ga nosi še danes. Nastavljivi zanki za noge, šest diagonalnih zank za opremo in eno na hrbtni strani, premičen bočni pas in dvojni Hypalon sistem za ledne vijake.Hypalon je ime za tri 'držala'(na vsaki strani pasu), na katere se pritrdi vponke za ledne vijake. Je verjetno najbolj vsestranski ženski pas na trgu. Navadno je razlika med moško in žensko konstrukcijo telesa. Razmerje pas-boki oz. pas-mednožje je pri ženskah daljše. Na provokacijo, da imajo po plezalnem pasu Pumi sodeč ženske tudi bolj debela stegna, Graham (razvojni pri DMM) odgovori, ''absolutno ne, ravno nasprotno. Ženske so bolj vitke od pasu do nog!''

Unisex pasovi so za večino žensk preširoki v nogah ali prekratki (od pasu do nog), tudi rob na hrbtnem delu ponavadi ne odgovarja najbolj, da o barvi niti ne govorimo. Puma na hrbtni strani mer 8,8cm, na bočnem delu pa 5,8cm. Side Lock omogoča, da je pas s telesom simetričen, pozimi(v jakni), ali poleti(brez).Večje zanke in boljše oblazinjenje, ki jih Puma nudi pa pomenijo tudi višjo težo. To je edino področje, kjer svojih tekmecev ne prekaša: Arcterix R280 tehta 287g, Petzl Luna 410g, Puma pa 430g. To, ob vseh funkcijah, ki jih pas ponuja, niti ni veliko. Po teh se pas lahko kosa z BD Big gun, ki tehta dobre pol kile in kaj več kot Puma niti ne nudi. Puma je pas za vse. Športno plezanje, alpinizem ali zimske ture. Zanke za opremo, Kar sedem jih ima, tri na vsaki strani in eno zadaj. Ob straneh so prišite diagonalno, da se oprema pripelje čim bližje roki.
Pas sta testirali vrhunski plezalki Lucy Creamer in Silvia Fitzpatrick. Presenečeni nad udobjem sta dejali, da pas pri spuščanju ali padcu ohrani obliko in položaj. Tudi sedma zanka na hrbtu je zelo uporabna.
Puma z dvema metodama porazdeli obremenitev, do katere pride pri padcu. V bočnem delu pas vsebuje podporo, plastičen del; sp. Del za noge je oblikovan tako, da silo porazdeli na zunanjo stran...

Več na UKclimbing

Rekreatur 2010

Wed, 08 Sep 2010 21:43:00 +0200

Letos se je od 26. do 29. avgusta 2010 odvijal že peti Rekreatur. Trasa: Lendava - Ptuj - Velenje - Kranj / 353,7 km / 3212 m vzponov in več kot toliko spustov!
"REKREATUR^TM - ekipno kolesarjenje po Sloveniji" združuje šarm etapnih dirk in turističnega kolesarjenja. Njegov namen je spodbujanje zdravega načina življenja, varovanja okolja in v spoznavanje turistično zanimivih krajev in ljudi.

Zagotovo so bile vse ekipe zmagovalci, mi pa smo držali pesti za OIOPČJ. Čestitke za odlično drugo mesto!

V.E.

Rezultati nagradne igre Craft

Mon, 06 Sep 2010 11:15:00 +0200

Žreb je 10 majic Craft razdelil takole:

Marjana Kotolenko, Domžale

Bogdan Železnik, Petrovče

Andrej Knez, Celje

Janez Škapin, Kranj

Matjaž Dolenc, Kamnik

Biserka Drinovec, Strahinj

Nina Ahačič, Golnik

Romana Daugul, Ljubečna

Smiljana Erznožnik, Škofja Loka

Nataša Bratina Jurkovič, Ljubljana

Preplezan Monkey Wedding V15

Tue, 31 Aug 2010 08:56:00 +0200

Paul Robinson-u je v Rocklands uspelo ponoviti znameniti balvan Monkey Wedding, V15. Monkey Wedding je prvi preplezal Fred Nicole pred osmimi leti in do sedaj so ga poizkusili premagati že mnogi (tudi Daniel Woods), a uspelo je le Paulu.
O vzponu je Paul povedal, da je bila to izjemno težka psihična in fizična borba! In ta izjemni občutek evforije ko stojiš na vrhu,...

Več na PrAna blogu....

The Realization Of A Big Dream

Tue, 31 Aug 2010 08:42:00 +0200

The Realization Of A Big Dream - PrAna Team: Nina Caprez
Nina je konec avgusta uspela premagati smer Ali Baba - 8 raztežajev s težavnostjo 8a+ (8a/8a/7b+/8a/8a+/8a+/8a+/7b+). Res izčrpen in doživet potek plezanja si lahko preberete na PrAna blogu.

Ferate - zavarovane plezalne poti

Mon, 09 Aug 2010 20:26:00 +0200

Plezalni vrtec za gornike in planince?

Via Ferrata postaja samostojna plezalna dejavnost! To kar je športno plezanje v primerjavi z alpinizmom, so moderne Via Ferrate v primerjavi z gorništvom oz. planinstvom. Če velja, da je alpinist človek, ki išče težave in je vesel, če jih ne najde – je moderni gornik vesel, če težave tudi najde! Moderne ferate ne iščejo več gora in poti na vrh, pač pa tudi težave. To so lahko tudi gladki skalni odstavki med gruščem in travnatimi pobočji. Samo da je strmo in izpostavljeno! Podobno kot ima alpinizem težavno lestvico, tudi tu obstajajo ocene. Gredo od A do E. Do ocene C/D zmore nekje vsak povprečno pripravljen gornik / planinec, kar je več, pa včasih že zahteva moč v rokah in prstih. Morda lahko celo rečemo, da so nadelane poti z oceno E, po fizični težavnosti primerljive s plezanjem IV stopnje (ali več!). Pri nas pravih ferat nimamo, med najtežjih 6 zavarovanih planinskih poti na področji Slovenije pa bi izbrali: Hanzova na Prisojnik, Kopiščarjeva na Prisojnik, Čez Plemenice na Triglav, Rekarjeva na Vrbanovo špico, Bavški Grintovec s sedla kanja, Furlanova na Gradiško turo.
Kogar pa zanimajo športne moderne ferate, pa kar čez mejo, najbližje na Avstrijskem Koroškem. Prave ferate pa so doma seveda v Dolomitih, ena najlepših je zagotovo Via Delle Bochette v skupini Brenta.

Nekaj namigov za odlične Via Ferrate si lahko ogledate tudi na Gore-ljudje:

Craft Bike TransAlp

Wed, 04 Aug 2010 08:22:00 +0200

Med 17. in 24. 7.2010 je potekal že trinajsti Bike TransAlp. Tokrat pod okriljem Craft-a in tako se je kar imenoval Craft Bike Transalp. To je zagotovo ena najbolj priznanih in zanimivih gorsko kolesarskih etapnih dirk.

8 dni na kolesu, 598,14 km, 19.685,00 m višinske razlike. Od mesta Fussen (Nemčija) do Rive del Garda (Italija).

Zmagovalca sta bila Stefan Sahm in Karl Platt (že tretjič; ta naslov sta osvojila tudi leta 2007 in 2008), čeprav so verjetno zmagovalci vsi, kateri so prevozili dirko.

Več o dirki si lahko ogledate na Craft Bike Transalp. In zagotovo vas bo zamikalo, da je vredno razmisliti in dodati dirko za cilj za naslednje leto!

Kako nastajajo nove plezalke iz serije C. Sharma

Thu, 22 Jul 2010 18:29:00 +0200

Kako nastajajo nove plezalke iz serije Chrisa Sharme :

The Evolution of the Sharma Signature Series from evolv Climbing on Vimeo.

Evolv Shaman prihaja jeseni!

(S.R.)

OutDoor Friedrichshafen 2010

Mon, 19 Jul 2010 20:57:00 +0200

Med 15. in 18. julijem se je v Friedrichshafen-u (Nemčija) odvijal OutDoor 2010. Več kot 860 razstavljalcev iz celega sveta je predstavilo kolekcije za poletje 2011. Ogromno plezalne, alpinistične, gorniške opreme, obutve in oblačil na enem mestu ter bogat spremljevalni program so tudi tokrat navdušili. Z veseljem lahko pričakujemo poletje 2011! Obutev in oblačila lahko pričakujemo v precej pestrih barvah, kar je tudi edino prav za poletje.

Tu pa le nekaj nagrajenih Edelrid-ovih novitet :

Šotor Crux Edelrid je prejel nagrado za funkcionalnost. Edelridov Crash Pad se odlično prilega šotoru in nudi udobno posteljo. Tako se boste zjutraj zbudili spočiti in pripravljeni na nove balvanske izzive.

V kategoriji gorniške in plezalne opreme je Edelrid-ova vrv Swift 8.9mm prejela nagrado za funkcionalnost in varnost ter tudi za naziv »Brand Value«.

Vsekakor lahko poletje 2011 navdušeno pričakujete!

Dve 8c v Dolomitih

Thu, 08 Jul 2010 13:54:00 +0200

29. in 30.6. sta bili ponovljeni dve težki dolomitski smeri. Španca, brata Pou (DMM, slika levo), sta opravila četrto ponovitev Manolove Solo per vecchi guerrier (slika levo) v S steni "El Colaz" Vette Feltrine, ki ima štiri napete raztežeje s težavami 7c, 7c, 8b, 8c. To pa ni glavni problem. Smer je prava Manolova klasika z dolgimi razdaljami med klini, v tretjem 20 m raztežaju (8b) je le eden.

Le dan kasneje je Avstrijec Hansjorg Auer (Edelrid, Vaude) opravil prvo ponovitev Huberjeve Panorame v Zahodni Cini (slika desno), ki poteka čez veliko streho v osrednjem delu stene in se nato priključi Cassinovi. Do tam je devet raztežajev, eden 8b+ (60 m, 7 svedrovcev) in eden 8c (20 m, 4 svedrovci). (S.R.)

Mountain Academy 2

Sat, 19 Jun 2010 16:20:00 +0200

Mountain Hardwear objavlja razpis za drugo Mountain Academy. Deset izbrancev na šestih taborih bo deležno all inklusiv ponudbe: plezanje z znanimi alpinisti, kompletna alpinistična oprema v trajno last, plačani stroški prevozov, namestitve in hrane.

Mountain Hardwear pripravlja drugo Mountain Academy, alpinistično šolo na najvišjem nivoju. Prva je potekala v letih 2008 in 2009, v njej je uživalo in se kalilo 6 fantov in 2 dekleti iz 8 držav. Udeležili so se skupno 6 taborov: dolina Aoste, Wilder Kaiser, Pirineji, Argentiere, Chamonix in Taghia v Maroku. Kot inštruktor je na dveh sodeloval tudi naš Klemen Premrl, skupaj s Timom Emmetom in Neil Grashamom. Namen akademije ni šolanje začetnikov, niti urjenje vrhunskih alpinistov, ampak omogočiti razvoj nadebudnim zainteresiranim gornikom "srednjega" razreda, ki gore doživljajo celostno in jim je pomembno doživetje ter osebni razvoj.

Mountain Hardwear zagotavlja all inklusiv alpinistične tabore oz. odprave. Za vse udeležence ja akademija popolnoma brezplačna. Vsak udeleženec dobi:
* v trajno last kompletno alpinistično opremo Mountain Hardwear (oblačila, nahrbtniki, spalke, šotori, ..) in Black Diamond (pas, čelada, ...)
* plačane vse stroške za 6 plezalnih taborov v letih 2011 in 2012 (letalske karte, prevozi, namestitev, hrana)
* šolanje in nasvete vrhunskih alpinistov in plezalcev iz ekipe Mountain Hardwear (Ueli Steck, Simon in Samuel Anthamatten, Tim Emmet, Neil Grasham, ...)

Program je, kot rečeno, namenjem povprečnim a motiviranim alpinistom, ki jim je pomembno doživetje in napredek. Prijaviš se lahko, če izpolnjuješ naslednje pogoje:
* si mlajši od 35 let in * nisi začetnik in nisi vrhunski alpinist
Uraden izbor za Mountain Academy 2 poteka do 31. decembra 2010. Prej ko se PRIJAVIŠ, bolje zate. Glede na čas prijave so pri Mountain Hardwear možnosti za uspeh opisali takole:
• NAJBOLJŠA, do 31. julija, ko bo 23 izbranih kandidatov
• OPOZORILNA, od 1. avgusta do 31. oktobra, ko bo izbranih še 17 kandidatov
• ZADNJA, od 1. do 31. decembra, ko bo izbranih zadnjih 10 kandidatov

Ob koncu vsakega obdobja bodo prijave stornirane, zato je za sodelovanje potrebna ponovna prijava. 40 finalistov bo sodelovalo na dvodnevnem končnem izboru, 8 do 10 posameznikov pa bo končno izbranih v Mountain Academy 2. Ti se bodo udeležili šestih taborov, vas bo trajal 6 do 10 dni:
• April 2011 • September 2011 • Januar 2012 • Maj 2012 • September 2012 • November 2012 (S.R.)

UPF zaščita proti soncu

Wed, 16 Jun 2010 14:03:00 +0200

Ko gre za težje fizične aktivnosti bodisi šport ali delo, je izčrpanost neizbežna, k tej pa(pre)močno sonce precej doprinese. Tkanina lahko stik s soncem ublaži na podoben način kot krema za sončenje. Vrednosti podane na deklaracijah ste verjetno že videli, vprašanje pa je, kaj pomenijo?
Za nas so problematični UVA(pospešijo staranje kože) in UVB(povzročajo opekline) žarki in, da, pred temi se z oblačili lahko zaščitimo.

Vrednost UPF (Ultraviolet Protection Factor) tkanine je odvisna od več dejavnikov:
-gostote tkanja
-debeline uporabljenih vlaken
-gostote vlaken
-uporabljenih barvil, premazov,…
-barve tkanine (temnejša je, tem več zaščite nudi)

Mountain Hardwear UV zaščiti podredi vse zgoraj naštete dejavnike, dokler oz. če te pripomorejo k namembnosti oblačila. Ne uporablja zaključnih sredstev (npr. barva, antibakterijska obdelava, zaščita proti komarjem,…), če te zmanjšujejo UPF.

Test
Ko eksperti ustvarijo novo tkanino je čas da se njena vlakna testira. Najprej se tkanino štiridesetkrat opere in nato izpostavi ''simulirani'' sončni svetlobi za sto ur. Namen tega je najti najnižjo stopnjo zaščite, ki jo bo tkanina v svoji življenski dobi nudila. Pred in po tem procesu se uporabi naprava imenovana spectrophotometer, ki na tkanino usmeri UV žarke in izmeri njeno (ne)prepustnost. Na deklaracijah so, kar se tiče Mountain Hardweara, podane najnižje izmerjene vrednosti.

V Mountain Hardwear uporabljajo naslednje kategorije za indikacijo UV zaščite:
-UPF 25, dobra zaščita
-UPF 30, zelo dobra zaščita
-UPF 50, izvrstna zaščita
Pogled z druge strani: UPF 30 pomeni, da tekstil prepušča eno tridesetino sevanja.(mm)
Več na MountainHardwear.com

Sneg ni pogoj!

Thu, 10 Jun 2010 18:33:00 +0200

Ko zmanjka snega je pa zemlja ''za ponucat''. Smučanje po že skoraj ozelenelih površinah, zaenkrat le v ZDA, postaja tradicija. Marsikomu je poznan občutek, ko se s pozno-pomladanske smuke pridriča v dolino, takrat je snemanje smuči zadnje kar gre človeku po glavi...

Gaper Day 2010 - Death Before Download - Outtake Episode #4 from Doglotion on Vimeo.

Maraton Vojsko 27.06.2010

Mon, 07 Jun 2010 21:01:00 +0200

V okviru krajevnega praznika Vojsko bo v nedeljo 27.6.2010 na »sporedu« Maraton Vojsko!

Ideja za športno prireditev je nastala iz želje ponuditi vsem navdušencem, rekreativcem in ljubiteljem aktivnega preživljanja v naravi tisto najboljše, kar Idrijsko hribovje lahko ponudi. Ideja je nastala v skupini športnikov, ki se že vrsto let udeležujejo različnih športnih prireditev doma in v tujini (orientacija, gorski tek, gorsko/cestno kolesarjenje) in so prišli na idejo, da bi bilo zanimivo poizkusiti z izvedbo podobne večje MULTI-šport prireditve tudi na njihovem domačem terenu, saj zato obstajajo idealni naravni pogoji.

Prireditev je sicer zasnova širše s kulturnim in etnološkim programom, zato je namenjena tudi vsem vašim prijateljem, znancem in družinam, ki si lahko ogledajo Idrijo in Vojskarsko planoto.

Lahko se preizkusite v:

MARATON VOJSKO / Gorski polmaraton, 21km, +1400m, -650m (gorski tek)
MARATON VOJSKO / Vzpon na Vojsko, 14 km, +900 m (cestni in MTB kolesi, asfalt)
MARATON VOJSKO / Planinski pohod, 12 km, +800 m

Vabljeni na športno druženje in srečanje na Vojskem!

Prijave na Maraton Vojsko

Lowa: Udobje na poti

Mon, 07 Jun 2010 18:15:00 +0200

Udobje ni samo po sebi umevno. V Lowi se dotičnim raziskavam posvečajo strokovnjaki, ki so na podlagi izkušenj, razvili celo ideologijo. Spodaj smo navedli lastnosti, ki s hitrim pogledom niso opazne, čeprav na njih temelji udobje ki ste ga deležni.
FLEXFIT
Ustvarjen z namenom da je gojzar v gležnju še bolj upogljiv in nudi boljši oprijem v peti. Prosta, s vrvjo pritrjena zanka za vezalke ne ovira upogiba.

FLEXFIT 3D
Ta izum poveča gibljivost čevlja v gležnju in mu omogoča naraven upogib
Boljši oprijem v peti
Prosta zanka za vezalke ne ovira upogiba

HEEL TRUSS
Je z gumo ojačan del na peti, ki ščiti zadnji del noge in prepreči poškodbe gojzarja, ki nastanejo na melišču…
(Expert, Cevedale, )
X-LACING
Pritrditev jezika po vertikalni in horizontalni osip, prepreči žulje saj se pritisk jezika na nogi enakomerno porazdeli.

C4 TONGUE
Asimetrično oblikovan in obložen jezik, na prepogibu bolj oblazinjen in mehkejši ter gibljiv material.
1. Asimetrična podloga, se proti zunanjost čevlja debeli.
2. Ožji del v gležnju ('oblazinjenost' se konča šele na zunanji strani jezika da rob ne pritiska na nogo).
3. Prepogljiv in zakrivljen vložek napravi jezik bolj gibljiv.
4. Mehak rob na vrhu.

SPS-SYSTEM
So območja za podporo v med-podplatu in podplatu. Po njihovi zaslugi je čevelj bolj stabilen. Upogib podplata napravijo bolj naraven.

STG TECHNOLOGY
Pred tem je veljalo da bolj kot je čevelj stabilen manj blaži in obratno. Z STG tehnologijo sta ta dva elementa ločena in to omogoča ločeno izolacijo vsakega dela podplata posebej. Tako stabilnost in blaženje delujeta vzajemno.
Pri tem se uporabljata, trši in mehkejši, EVA medpodplata. Prvi z MONOWRAP konstrukcijo, po zaslugi vgrajenega stabilizatorja drži nogo na mestu. Drugi, tik nad zunanjim podplatom, pa zagotavlja upogljivost slednjega in s tem izboljša oprijem gume.
-MONOWRAP klasičen okvir
Je konstrukcija podplata s 7/8-inskim stabilizatorjem in velja za najbolj stabilno različico.
-MONOWRAP križni okvir
Je konstrukcija podplata s ¾-inskim stabilizatorjem. Lažji zgornji materiali so dodatno zaščiteni. Uporabljen za mehkejšo in lažjo obutev.

Lowa: Podplati

Mon, 07 Jun 2010 18:14:00 +0200

Različne podlage zahtevajo različne profile. Lowa za vsako podlago ponuja najbolj ustrezen profil.
Alpine:
Vibram® Approacher
• Je prepoznaven po ''Climbing Zone'' območju, ki se nahaja v prstnem delu. Olajša stopanje v steni in ustvari stik s skalo bolj neposreden.
• Povečana kontaktna površina in najboljše trenje pri stopanju v skali
Vibram® Mulaz
• Globlji profil, dobro trenje na skali
• Idealen za kombiniran teren
• “Climbing Zone“
• Petni del je spodrezan, kar olajša hojo navzdol

Vibram® Teton
• Zelo grob in globok profil daje odličen oprijem v visokem alpskem terenu
• Lažji v primerjavi z zgoraj navedenima, ki imata enako globino
• Ojačan in višji ob robu za ''natančnost'' pri koraku

Backpacking:
Vibram® Masai
• Odličen oprijem na vseh površinah zahvaljujoč samočistilni gumi
• Zelo grob oprijem
• Spodrezana peta
• ''Climbing Zone''

Trekking:
Vibram® Trailtec
• modern treking podplat
• Odličen oprijem na vseh površinah zahvaljujoč samočistilni gumi
• Mehkejši gumijast podplat bolj blaži stik s podlago in veča udobje
Vibram® „MVS“ Sole
• Oblika podplata odlično spodbuja podporo
• Idealne odrivne karakteristike
• Mehkejši gumijast podplat bolj blaži stik s podlago in veča udobje
All Terrain
Vibram® Vialta Pro
• PU medpodplat za dobro absorpcijo tresljajev
• Dober oprijem
• Bolj mehka guma dodatno poveča blaženje in udobje
Vibram® „Renevo“
• “Monowrap“ konstrukcija s stabilizatorjem
• Stabilen in nedrseč podplat
• Primeren za vse outdoor aktivnosti
Vibram® „Vialta Kids“
• Dobro blaženje
• Stabilen in nedrseč
• Samočistilna guma
Cross walking sole
• Pohodniško orientiran profil
• Dober oprijem na vseh površinah
• Dvodelen PU okvir za blaženje in podporo noge
• Prečno postavljen najlon stabilizator

Arctic Monkey

Sun, 06 Jun 2010 15:29:00 +0200

Trije angleški plezalci Stuart McAleese, Mark Thomas in Mike Turner (DMM) so na Bafinovem otočju (Stewart Valley) preplezali novo smer Arctic Monkey (VI A4, 1400 m). Na vrhu so stali 24. maja ob štirih popoldan, za vzpon so potrebovali skupno tri tedne, 18 dni so preživeli v portaledgih (visečih posteljah)!
Dolina Stewart Valley leži daleč na severu v polarnem krogu in je dostopna s snowmobilom po zaledenelem severnem morju, kar pomeni, da je morala biti odprava zaključena pred pomladno odjugo. Nova smer poteka po do sedaj nepreplezanem markantnem stebru, 1000 metrov je čiste vertikale. Gre za težko tehnično plezanje, dve dolžine sta bili še posebej zahtevni, vsaka jim je vzela po tri dni! Dodatna težava so bile nizke temperature (do -20 st. C) in močan veter. Da so segreli vodo na ustrezno temperaturo so običajno rabili uro in pol.
Stene v tej dolini so najbolj spektakularne na celem otočju, na stotine jih je, le tri ali štiri so preplezane. Toda razmere so res ekstremne. Prosto plezanje ne pride v poštev, razen če hočeš izgubiti prste na rokah in nogah …
dmmclimbing, baffinbigwals.com (S.R.)

CRASH PAD: Edelrid

Thu, 03 Jun 2010 11:10:00 +0200

Za brezvrvne dni so v Edleridu razvili štiri blazine, ki bodo skrbele za vašo varnost. Namestitev različno trdih pen v sendvič konstrukcijo bo omehčala padec. Vgrajen ''predpražnik'' bo poskrbel za čisto obutev. Kot do sedaj se jih bo še naprej udobno prenašalo, nezlomljive kovinske zaponke pa so še vedno tu.

SIT START

Bo fina izbira za perfektno izstrelitev v, ta zoprne, balvane ali za dodatno ublažitev v kombinaciji z večjo blazino. Gre namreč za malo blazinico dimenzij 100 x 55 x 5 cm, ki tehta 1600g in je k ostalim, večjim, priložena.

MANTLE

Ko boste več par metrov nad tlemi spoznali, da problemu niste kos, bo Mantle dobila pravi pomen. Združuje dve različni peni in zato nudi več blaženja in možnosti absorpcije. Zunanji material Ballistic Nylon, taisti se povečini uporablja za neprebojne jopiče že od 2. svetovne vojne, zagotavlja namreč visoko odpornost in dolgo življensko dobo. Prepolovljena blazina se po dolžini s pomočjo zadrge spoji(120 X 115 cm), ali po koncih (230 X 60 cm), tako da bo uporabna kot podloga za spanje. K blazini so priložene še aluminijaste zaponke, zg. navedena Sit Start ter naramnice.

DEAD POINT

Brezkompromisna blazina za največjo stopnjo udobja. S površino 140 X 115 je ena izmed največjih taco-style blazin na trgu. Brezšivnost zagotavlja optimalno zašito pri padcu. Slojna konstrukcija različnih trdot pene pa ustvari idealno pristajališče. Stvar vključuje stranske paščke, ki omogočajo shranjevanje vse ostale ''krame'' znotraj blazine. Naramnice, podloga za noge in Sit Start.

CRUX

Da balvan ne bo highball. Za mehke pristanke bo poskrbela štiri-slojna pena dimenzij 210X 115X 10 cm, njenih 8,4kg boste zlahka prenašali s pomočjo udobnega sistema za nošenje. Talna podloga za čisto obutev je priložena. Seveda pa se Crux upogne, tako da je ne boste zapustili-niti ponoči.

Ženske in 14 x 8000

Sat, 29 May 2010 14:01:00 +0200

V razmiku vsega treh tednov sta dve alpinstki osvojili svojega zadnjega, tretja pa predzadnjega od štirinajstih osemtisočakov. Če je za moške osvojitev vseh osemtisočakov že dolgo bolj osebna zadeva kot nek alpinistični superlativ, bo od te pomladi naprej enako tudi za ženske. Ker so si bile tri alpinistke pri osvojenih vrhovih zelo blizu, je razplet pritegnil toliko več pozornosti ...

Avstrijka Gerlinde Kaltenbrunner (Lowa)je 23. maja osvojila svoj trinajsti osemtisočak. Na Everest se je povzpela s tibetanske smeri in to brez uporabe dodatnega kisika. Sedaj ji manjka le še K2, da se pridruži Korejki Sun in Španki Pasaban, ter postane tretja ženska, ki je stala na vseh 14 osemtisočakih. To je že uspelo Gerlindinem možu Ralfu Dujmovitsu, s katerim je tudi začela ta vzpon na Everest. Ralf je tokrat zaradi zdravstvenih težav moral počakati v zadnjem taboru.
(S.R.)

Steck se vrača...

Thu, 27 May 2010 12:21:00 +0200

Ueli Steck (Mountain Hardwear) v navezi z Alexom Honnoldom, ki je lani prepolovil Caldwelov rekord v Salatheju, naskakuje nov hitrostni rekord v Nosu, El Cap. Čas 2h 37min 5s sta oktobra 2009 postavila Hans Florine in Yuji Hirayama. Izzivalca sta 19. in 20. maja Nos že dvakrat preplezala za trening. Ure so pokazale 4:40 in 4:20.
Steck je s Schmidovo smerjo v Materhornu opravil v le 1:56, smer Colton-MacIntyre Grand Jorasses je soliral v 2:21, lasten rekord pa je podrl v Eigerjevi SS v 2:47. O tem bo pričal film Speedtrilogy.
www.mountainhardwear.com

Nova 9a za Sharmo

Thu, 20 May 2010 18:53:00 +0200

V španskem plezalnem raju Margalef se nahaja čez 500 smeri in kot pravijo na Planet Mountain: ''Many of them 5 star quality!'' Med njimi je tudi Era Bella, na novo navrtana smer Chrisa Sharme, ki ji je potem, ko jo je za ogrevanje (?!) preplezal, nadel oceno 9a.

Insajderji

Sat, 15 May 2010 10:46:00 +0200

Sasha Diguilian, Paul Robinson, Vasya Vorotnikov, skoraj 9 let stara Ashima Shirai, za vsem skupaj pa smejoči postavljalec smeri Chris Danielson. The Insiders oziroma, ali je to sploh še plezanje?

''Naše vrvi so čiste.''

Fri, 14 May 2010 15:37:00 +0200

Osnovni načeli, za odgovorno proizvodnjo inovativnih in visokokakovostnih produktov, kot so plezalne vrvi, sta varnost in kvaliteta. EDELRID temu prepričanju sledi že 146 let in vrv, skupaj z izkušnjami v proizvodnji, je srce in duša tega tradicionalnega imena.
Z namenom da še dalje širijo svoje zahteve po kvaliteti, sodelujejo s SWISS BLUESIGN technologies ag. Kot prvi proizvajalec vrvi na svetu so začeli s kolekcijo vrvi, ki izpolnjujejo najostrejše bluesign standarde. Ti standardi jamčijo da vsi postopki proizvodnje, vsi uporabljeni materiali skozi obdelavo uporabljajo najbolj možno, okolju prijazni.

S tem razvojem EDELRID postavlja nove smernice v vrvarski industriji, za okolju prijazno proizvodnjo. Ne da bi ogrozili kvaliteto in zanesljivost oz. varnost vrvi so zmanjšali emisije, ki nastanejo pri postopku izdelave. Vse EDELRID vrvi so bile potrjene z nagrado bluesign® safety award. S tem jamčijo najvišjo kvaliteto ter zaščito okolja in uporabnika.
V prihodnosti nameravajo take vrste proizvodnjo peljati še dlje. V 2010 predstavljajo še bolj dodelane serije vrvi. Pro, Dry in Sports Linije bodo narejene po še bolj strogih standardih Bluesign®. Prepričani so, da je edina pot, ki pelje do 'zdrave' prihodnosti skozi varne, varčne in okolju prijazne procese. To ni vrlina ali plitka marketinška poteza ampak zahteva našega časa. Kot izumitelji Kernmantelce svoje cilje postavljajo vedno višje in danes lahko s ponosom zatrdijo:''Naše vrvi so čiste.''

Smučanje poleti?

Wed, 12 May 2010 11:48:00 +0200

Kot pravijo na doglotion.com je zime konec in večina smučarjev, seveda zagrizenih, ne ve kaj naj sama s sabo. Nekateri se odpravijo na druge poloble, se posvetijo drugim športom, drugi pa se zaprejo v sobe in čakajo na sneg.
Na začetku je bila beseda… Seveda se je zdelo nemogoče in absurdno. Zdaj to, za nekatere, marsikoga, pomeni konec krize in trpljenja. Legenda ekstremnega smučanja, Sylvain Saudan, sedaj smuča po ne zasneženih pobočjih. (mm)

Everest še nekoliko manjši

Sun, 09 May 2010 20:33:00 +0200

Vrhove je treba opremiti, da v iskanju pustološčine le-te ne bo preveč. Ob možičnem obisku druge poti očitno ni niti na Strehi sveta: stalna helikopterska služba, svedrovci namesto klinov, stalna telefonska povezava ... Potem, ko smo "zahodnjaki" še bolj temeljito obdelali svoje očake, bi bili kakršnikoli očitki odveč.

Everest namesto starih klinov počasi dobiva nove svedrovce. Že lani sta jih alpinista Benegas in Bellinger nad T3 zavrtala šest. Pri tem sta odstranila stare kline, zabite neznano kdaj v preteklosti. Med T3 in Južnim sedlom v Ženevskem rebru na višini 7800 metrov so šerpe iz ekipe Himex v zadnji akciji zavrtali še tri. V načrtu je še nekaj vrtanja nad Južnim sedlom. Seveda so se takoj oglasi kritiki, večinoma iz zahoda, torej Evrope in ZDA. Gorski vodnik Kenton Cool, ki je bil na Everestu že šestkrat (največkrat od Evropejcev): "Ni dvoma, da bo v alpinističnih krogih znova letelo perje po zraku, toda ne smemo pozabiti na razloge. Namen je zagotoviti varnost šerp, ki spremljajo večinoma prav obiskovalce z zahoda. Ti pridejo in grejo, šerpa ostajajo. Everest je pač komercialna gora, šerpe pa si tu služijo kruh. Živijo prav od teh pobočij in za njihovo varnost gre."

V bližini baznega tabora pod Everestom (Gorak Shep) je marca letos Namasta Mobile vklopil svojo najnovejšo anteno. To pomeni mnogo boljšo pokritost na južni strani Everesta, signal naj bi segel vsaj do T1 (6100 m). Na severni strani je bilo s pomočjo kitajskega omrežja mogoče telefonirati vse do vrha že sedaj. Enako pravzaprav tudi na delu poti na južni strani, vendar to ni bilo splošno znano. Tako naj bi telefonirali le šerpe. No, satelitska povezava je menda še vedno cenejša ...

ukclimbing.com (S.R.)

54. Pot ob žici: Tek trojk

Sun, 09 May 2010 15:00:00 +0200

Člani ekipe ProMontana Craft so v teku trojk osvojili 2. mesto med veterani ter 6. mesto v absolutni konkurenci. Za zavidanja vredno uvrstitev jim čestitamo in želimo prijetno regeneracijo.
Pot ob žici oz. Pot spominov in tovarištva, dolga 32,5 km, je speljana ob trasi bodeče žice, ki je v času 2. svetovne vojne omejevala mesto. V času vojne je bil obseg mesta manjši, zato zdaj del poti poteka preko stanovanjskih naselij. Žico je napeljala italijanska kopenska vojska, mesto pa je ločevala od zaledja 1171 dni. Navkljub temu so po skrivnih prehodih pod žico prehajali ranjenci, partizani oziroma prebivalci, ki niso imeli dovoljenja za prehod te meje. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju. Več na Wikipedia.org (M.M.)

Man on the Wire: dokumentarec

Sat, 08 May 2010 12:20:00 +0200

Sedmega avgusta, leta 1974, je stopil na, ilegalno, med dvojčkoma, postavljeno žico, Francoz Philippe Petit. Po skoraj enournem plesu na njej so ga aretirali in vrgli v zapor.
Naslednjih šest in pol let je o tem le še sanjal nato pa osem mesecev načrtoval bodoči podvig. Moral je namreč obiti varnostni sistem, pretihotapiti žico in jo namestiti, kar mu je uspelo opraviti čez noč. Zjutraj, ob 7:15, je napravil prvi korak, stopil na žico, petsto metrov nad pločniki…
Dokumentarec, unikaten in veličasten spektakel bolje poznan kot ''arističen zločin stoletja'', predstavi skupaj s pričevanjem Philippe-ja in njegovih pomočnikov.
www.prana.com

Revija BACKPACKER je izbrala Mountain Hardwear

Sat, 08 May 2010 10:06:00 +0200

Jakne:
Transition jakna: Najbolj vsestranska in robustna vetrna 'srajca'!

Šotori:
-Skyledge 2.1: Najboljši 'all around'' šotor
-Drifter 3: Najboljša kupčija

Nahrbtniki:
-Fluid 32: Dnevno vsestranski za vse leto...
-Wiki/Nalu: Tedenski Vsenamenski nahrbtnik

Spalke:
-Extralamina: Zimska spalka, ''ubijalska'' kupčija

PRipomočki:
-Seta Strapless tekaška gamaša
-Torsion rokavice
-Quasar tekaška kapa
-Jakna Epic Boy's

Craft zmaguje

Mon, 03 May 2010 09:42:00 +0200

V aprilu je Craft za svoje izdelke prejel dve nagradi.
Prva je bila podeljena s strani revije Cycling Weekly (UK), ki je kolesarsko jakno Performance Bike Light izbrala za naj nakup (Best Buy).
Performance Tour Bib hlače so za naj nakup izbrane v reviji Radwelt (Avstrija).

Edelrid gorilnik Kiro nagrajen z ''rdečo piko''

Thu, 29 Apr 2010 12:49:00 +0200

Center za oblikovanje v Vestfaliji (Design Zentrum Nordrhein Westfalen), že od leta 1955 dalje, nagrajuje izjemne izdelke s svojo slavno piko, Reddot. Različni proizvajalci in oblikovalci skozi celo leto tekmujejo za zaželjeno piko(nagrado), število prijavljenih pa raste iz leta v leto.

Gorilnika Edelrid Kiro Ti in Kiro ST sta prejela nagrado in s tem sloves ter prepoznavost na mednarodnem področju.
S samo 72 grami je peresno lahek Edelrid Kiro Ti med najlažjimi, manjšimi in bolj inovativnimi plinskimi gorilniki na trgu. Odprt nudi dovolj veliko površino posodi za tri osebe. Precizno, enostavno nastavljivo izgorevanje. Zanj pravijo:''Je nekaj med tehnološkim čudom in delovnim konjem.'' Založen je s transportno vrečko in je, kljub svoji moči, v nahrbtniku komaj opazen.

Tek Trojk 2010

Wed, 28 Apr 2010 16:33:00 +0200

Na letošnji prireditvi, Pot ob žici, bo na teku trojk, na 28km, že četrtič nastopila ekipa Promontana Craft. Člani, Aleksandar Aničin, Borut Naglič in Franci Jensterle, so do sedaj dosegli 13., 10. in 9. mesto (2:00:49, 2:03:19 in 2:03:05), v absolutni konkurenci. Ekipa na podobno uvrstitev računa tudi letos.
Znani so predvsem v alpinističnih krogih. Aleksandar ima več kot 30 let alpinističnega staža, mnogo preplezanih smeri tako doma (soliral Čopov steber in druge klasike) kot v tujih gorstvih (Andi, Dolomiti-Marmolada,...). Frenk pri svojih 45-ih še vedno pleza na nivoju 8b/8c. Borut Naglič pa je gorski vodnik z mednarodno licenco, UIAGM...
Za nas bodo testirali nove Elite Craft tekaške drese.

Reševanje v Himalaji

Wed, 28 Apr 2010 14:00:00 +0200

To pomlad bosta švicarski Air Zermatt in nepalski Fishtail Air združila moči in ustanovila prvo himalajsko standby helikoptersko reševalno službo v zgodovini. Tako bosta od 24. aprila do 24 junija 2010 v helikopterju Fishtail Air na območju Kumbu dežurala pilot in reševalec specialist iz Zermatta. Drugi helikopter bo pokrival območje Daulagirija. Ekipa se bo lahko odzvala hitro in poletela tudi nad 7000 metrov. Izvajali bodo t.i. human sling operation: pilot z visečim reševalcem (tudi na 200 m nižje) poleti proti steni, le-ta uredi sidrišče, pregleda in pripne ponesrečenca. Stik s pilotom vzdržuje preko slušalk v čeladi. Helikopter z obema akterjema na vrvi poleti do baze, kjer čaka zdravnik ...

Ta sistem so gorski reševalci skupaj z Air Zermatt prvič uporabili v severni steni Eigerja leta 1970. Prav ta akcija je za vedno spremenila pristop k stenskemu reševanju. No, v Himalaji se zaradi pomanjkanja ustreznih helikopterjev in ustrezno izurjenih pilotov praviloma ne uporablja tega sistema. Nekaj redkih reševanj na ta način so izvedle ekpe iz oddaljenih lokacij. Eden takih primerov je bil leta 2005, ko je pakistanska vojaška ekipa rešila Tomaža Humarja iz Nanga Parbata, Air Zetrmatt je sodeloval na daljavo. Toda na vrvi ni bilo reševalca. Ker se Tomaž ni izpel iz lednega vijaka, je helikopter močno zanihal in skoraj bi prišlo do strmoglavljenja. Prav prisotnost reševalca na vrvi naj bi preprečila podobne primere. Po lanskih reševanjih španskega alpinista Pereza na Latoku v avgustu in ponovno Humarja na Langtang Lirungu v novembru Air Zermatt temeljito preučuje možnosti izboljšanja sistema reševanja in skrajšanja odzivnega časa. Ta program predvideva tudi izobraževanje nepalskih pilotov. Lanskega marca so jih tako povabili v Zermatt , da so lahko videli, kako se rešuje v Alpah. Nepalci so lahko leteli in reševali v resničnih situacijah.

Mladi švicarski alpinist Simon Anthamatten (Mountain Hardwear), se je takole spustil po pokojnega Tomaža Humarja

Vse skupaj seveda ni zastonj. Reševanje sicer krijejo alpinisti ali njihove zavarovalnice, zaradi visokih uvajalnih stroškov pa Air Zermatt and Fishtail Air iščeta celo sponzorje. Če bo šlo vse po planu in bo denarja dovolj, bodo nadaljevali z razvojem višinskega reševanja in reševanja "na klic" (high-altitude, on-call). Helikopter AS 350 B3 z udarnim vzdevkom Veverica lahko leti do 7000 metrov, SA 315B Lama pa še višje. Očitno je le še vprašanje časa, kdaj bomo videli reševanje z vrha Everesta.
alpinist.com (S.R.)

Spusti v masivu Mt. Blanca

Wed, 28 Apr 2010 12:38:00 +0200

Andersonova smer v Mt.Maudit (400 m, 50/55°) je klasična smer iz davnega leta 1888. Svoj prvi spust na smučeh in boardu je dočakala 21. aprila letos, opravila pa ga je četverica Italijanov, na čelu z Davidem Capozzijem. Preko 20 metrskega skoka so se spustili z vrvjo. (Se ob tem morda postavlja vprašanje smiselnosti spusta?)
"Spust je pomemben, ker je bil opravljen na območju Mt. Blanca, kjer je bilo presmučano že praktično vse, kar se presmučati da. Prav tu je čutiti rivalstvo med domačimi, ameriškimi in skandinavskimi smučarji. Velika razlika je opraviti prvi spust tu ali kjerkoli drugje" je prepričan Capozzi.
Še nekaj pomembnejših spustov na območju Mt. Blanca, ki jih ima za sabo Davide Capozzi. Nekateri so znani tudi našim smučarjem, spisek je mogoče zanimiv zaradi primerjave ocen in naklona.
Mont Blanc (4810 m): Z stena, Via De Benedetti, 45/55° TD+ (1. smuk)
Mont Blanc (4810 m): Sperone della Brenva in ledenik Brenva (45/50°, TD)
Brèche N des Dames Anglaises (3491 m): SV ozebnik (55°, TD, 1. smuk)
Grandes Jorasses (4208 m): J stena (45/50°, D+)
Mt Blanc du Tacul (4248 m): Gervasuttijev ozebnik (45/55°, TD)
Mt Blanc du Tacul (4248 m): Jagerjev ozebnik (50/55°, TD+)
Mt Blanc du Tacul (4048 m), Col du Diable: ozebnik Macho (45/50°, TD)
Les Droites (4000 m): Sommet (45/50°, TD)
Les Courtes (3856 m): J stena (45/50°, TD)
Les Courtes (3856 m): Eperon SV (45/55°, TD)
Les Courtes (3856 m): J stena, Direktni ozebnik (45/50°, TD )
Aiguille Verte (4122 m): Whymperjev ozebnik (45/55°, TD+)
Aiguille du Chardonnet (3823 m): Z stena (45/55°, TD)
Aiguille du Toula (3534 m): S stena (45/55°, D+)
Aiguillettes du Tacul (3913 m); Couloir E, (50°, TD)
Tour Ronde (3792 m): S stena (50/55°, TD)
Tour Ronde (3792 m): Gervasutti (45/50° D+)
Triangle du Tacul (3970 m): Voie Contamine Negri (50/55°, TD)
planetmountain.com (S.R.)

Derbi stoletja: DMM Dragon Cam proti Balvanu

Fri, 23 Apr 2010 12:05:00 +0200

Ni lepšega kot videti teorijo v praksi, kajti edino to dokazuje učinkovitost produkta. Tehnični direktor je uresničil idejo, tako da je v 1,4 tone težak balvan zataknil nov zatič iz kovačije DMM, Dragon Cam, in ga s pomočjo viličaraja dvignil.
Teža balvana je enaka statični sili 13,8kN, ko pa se objekt dviguje se ta sila povzpne nad zapisano stopnjo.
Lahko omenimo še to, da cam, po zgoraj opisanem podvigu, deluje brezhibno.
(M.M.)

Pod nadzorom

Fri, 23 Apr 2010 10:48:00 +0200

Steph Davis je pogumno dekle, ki že osemnajst let premika meje možnega. Znana je po prostih vzponih v El Capu, pokah v Moabski puščavi, Južni Ameriki, Karakorumu in na Arktiki. Kot kaže pa je sestop, kot ga mi poznamo, zanjo le še preteklost. (M.M.)

Steph Davis: So In Control from Prana Living on Vimeo.

Ueli Steck v Ginatu

Mon, 19 Apr 2010 16:56:00 +0200

Lepi posnetki severne stene Grand Jorasses in video januarskega solo vzpona Uelija Stecka (Mountain Hardwear)

Ueli Steck Speed Soloing the Ginat on the Droites from Jonathan Griffith on Vimeo.

Test v Joshua Tree

Sun, 18 Apr 2010 19:55:00 +0200

Video plezanja v čudovitem ambientu Joshua Tree v južni Kaliforniji. V stari testni smeri The Dunce Cup (Pokal Budala?) je nekaj neobičajnih gibov, Lindner in Smith sta enega od položajev označila kar za bizarnega ...

Smer The Dunce Cup (5.13a) v Joshua Tree v Kalifornija je doživela prvo ponovitev po 22 letih. Opravil jo je Chris Lindner (Evolv), varoval pa ga je prav avtor smeri Kurt Smith, prime USA mover, kot so ga včasih imenovali. Smer pravzaprav ni nič posebnega, sploh ne po oceni, zahteva pa zelo neobičajno gibanje. "Težko si predstavljamo, da bi kdo izumil bolj bizaren plezalni detajl, kot je ta v The Dunce Cup," dodajajo akterji. Nekaj gibov oz. položajev je res posebnih. V videu so tudi kadri izpred 22 let, ko Smith pleza v oprijetih pajkicah in dokolenkah. Zanimiva primerjava "nekoč - danes". VIDEO.
ukclimbing.com, planetmountain.com (S.R.)

ProMo intervju: B. Kavzar

Sat, 17 Apr 2010 10:53:00 +0200

Borut, pravkar si nastopil svoj drugi mandat kot selektor mladih reprezentanc. Koliko so mladinske kategorije sploh "smiselne", glede na to, da so mladinci tudi absolutno skoraj najboljši? To, da so mladinci najboljši ne drži. Pri fantih je ponavadi najmočnejša kategorija kadetov (15 -16 let). Kot je znano je Adam Ondra šele lani dopolnil 16 let. Pri dekletih so najboljše starejše deklice (13 – 14 let), telesna masa je pri starejših dekletih ob podobni višini večja in gre na račun povečanja mašobe, ki se pojavi pri telesnem razvoju deklet . So mlajše kategorije zelo smiselne, saj zaradi različnega razmerja med težo in višino ne morejo vsi tekmovati skupaj.

Po drugi strani se tudi »starci« ne dajo. Nekoč so bila najboljša plezalna leta med 20 in 30,danes pa 9a plezajo tako osem kot petdesetletniki. Je plezanje šport za vse življenje? Tudi v današnjem času so najboljša leta tista, ki si jih omenil, mogoče tja do srednjih trideset. Vendar 9a veliko pogosteje plezajo mladi. Razlogov je seveda več, najbolj bistven je zgodnji začetek. V vsaki generaciji so posamezniki, ki jim je že začetni nivo plezanja bistveno višji. Chris Sharma je ameriško najtežjo smer zmogel že pri 14 letih (8c+), po vsega dveh letih plezanja. Ravno tak fenomen je trenutno Ondra, ki bo verjetno meje plezanja dvignil še višje.

Ne glede na starost pa je skupno vodilo vsem: čim lažji , tem boljši. Kako bi komentiral vsebino članka Anoreksija v plezalni skupnosti? Motnja prehranjevanja in ekstremno nizka teža je pojav, ki v plezanju obstaja. Predvsem pri dekletih, ki uspeh povezujejo z zmanjševanjem teže do točke, ko se telo ne more regenerirati in premagovati napora ter že kaže znake izčrpanja in prvih poškodb. Težko je biti pameten, kako to preprečiti. Kot trener nisem imel plezalke s problemom anoreksije, zato nisem najbolj primeren za dajanje nasvetov. Bi pa ob pojavu tovrstne motnje uvedel tedensko preverjanje telesne teže. Vprašanje je podobno kot pri dopingu - kaj je posameznik pripravljen storiti, da bi bil še boljši. Pomoč osebnega trenerja v takih primerih je zelo pomembna.

Je 5 kg Nutelle za glavno nagrado na treningu bolj šala ali neke vrste odgovor na pretirano hujšanje? Ravno zaradi pojava pretiranega hujšanja ne gledam tako kritično na občasno nezdravo prehranjevanje mladih. Rezerve pri doseganju vrhunskega rezultata v povezavi s hrano niso prioriteta razvoja v obdobju mladinskih kategorij. Se pa predvsem na pripravah večkrat pogovarjamo o zdravi športni prehrani in kontroli teže. Tekmovanje za 5 kg Nutelle je bila seveda manjša provokacija, kot nekakšna protiutež pretiranem omejevanju pri hrani, ki je povsem neprimerno v času najbolj intenzivnih treningov. Natalija Gros je pred časom na svoji spletni strani napisala odlično kolumno, kjer že naslov "Najprej ženska, nato plezalka" pojasnjuje, da je doseganje vrhunskih rezultatov mogoče tudi brez ekstremov povezanih s telesno težo. Seveda pa mora biti plezalec tudi po konstituciji primeren, gravitaciji težko kljubujemo...

Kakšna je vloga selektorja, kako se uskladi delo s trenerjem? Selektor sem sedaj peto leto. Nekaj dela seveda opravim tudi kot trener. Na sezono opravimo približno dvajset reprezentančnih treningov na velikih umetnih stenah in vsaj dvoje daljših skalnih priprav, kjer je poudarek plezanju na pogled. Pri letnem načrtovanju in vodenju sodelujem s klubskimi trenerji, večina njih je tudi del strokovnega tima mladinske reprezentance.

Kaj so glavni cilji sezone? Kot vsako leto - odmeven rezultat celotne ekipe na SMP v Edinburghu sredi septembra. Na drugem mestu je potrditev dobrega dela na tekmah evropske serije, ki se začne v Imstu prvi vikend v juniju. Želja je tudi uvrstitev kakšnega izmed fantov v polfinale svetovnega pokala pri članih, čeprav bo letos zelo malo tekem v Evropi, poleg Kranja le še Chamonix in Puurs.

Imate kot reprezentanca ambicije tudi v skali? Ambicije v skali so povezane zgolj skozi vidik priprav na tekmovanja, se pravi plezanje na pogled. Za razliko od članov mladinci potrebujejo več tovrstnega treninga, saj je bistven za dvig nivoja plezalne tehnike. Pri fantih je letos želja, da komu uspe 8b na pogled. Prva priložnost bo že med prvomajskimi prazniki, ko odpotujemo na Kalymnos.

Kje so naši mladinci v primerjavi s svetovnim vrhom in kje v primerjavi z našimi člani? Če gledamo fante, potem imamo kar nekaj zelo obetavnih, ki že sedaj krojijo vrh mladinskega plezanja. Pri dekletih je slika bolj zaskrbljujoča, saj je le nekaj deklet, ki so se sposobna uvrščati v finale mladinske serije. Če mladince primerjamo s člani je jasno, da Klemen Bečan predstavlja velik izziv in bo očitno, kot pred leti Martina Čufar, še nekaj časa nedosegljiv. Je pa Klemen velika motivacija, njegov nivo plezanja predstavlja pot do uspeha, po kateri bodo fantje morali.

In pri dekletih? Pri dekletih je primerjava nemogoča, vsi vemo, da naše članice tvorijo najmočnejšo ekipo na svetu. Nivo kvalitete na žalost trenutno ne kaže, da bi lahko sedanja generacija ponavljala uspehe naših članic. Vendar pustimo se presenetiti, kdor pridno trenira, ima vedno možnost za dober rezultat.

Kdo so posamezniki, ki lahko sežejo najvišje v svetovnem merilu? Če bi izpostavljal imena je največji kvaliteten preskok lani naredil Domen Škofic, saj je pri 15 letih postal v kategoriji st. dečkov evropski prvak in zasedel 2. mesto na SMP v Franciji. V zadnjem mesecu je dokazal, da čez zimo ni počival. Konec mira (8c+) in podaljšana varianta Martin Krpan (9a) sta prva dva njegova odmevna vzpona letos. Od fantov so tu še Jure Raztresen (skupno drugi med kadeti v Evropi), Urban Primožič, Gašper Pintar, Izidor Zupan in še nekateri. Pri dekletih zaenkrat le Katja Kadič lahko preseneti. Od generacije, ki je lani zapustila naše vrste bi omenil še Jerneja Kruderja, ki bo v svoji prvi sezoni med člani na tekmah svetovnega pokala v balvanih poleg Bečana kandidat za uvrstitev v finale. Svetovni vrh je dosegljiv le ob popolni osredotočenosti na plezanje in marljivem delu že v najstniškem obdobju. Upam, da bodo mladi prevzeli ta način razmišljanja in verjamem, da bo vsaj komu zares uspelo.
Fotografije: arhiv Kavzar (S.R.)

Smeri za Zlati cepin

Wed, 14 Apr 2010 22:34:00 +0200

JV stena Čo Oju in S stena Xuelin v Tienšanu - to sta najpomembnejša vzpona leta 2009, kot je odločila žirija Zlatega cepina. Pod Mt. Blancom (Chamonix, Courmayer) je žirija, ki ji je predsedoval Andrej Štremfelj, izmed 52 vzponov izbirala najboljšega. V ožji izbor je prišlo pet navez, zmagovalki pa sta dve:
JV stena Čo Oyu (8201m), ki sta jo maja preplezala Kazahtanca Denis Urubko in Boris Dedeško. Za težko direktno smer v 2600 m visoki steni sta potrebovala 10 dni. Urubko je s tem osvojil vseh 14 osemtisočakov.
S stena Xuelian West (6422m), Kitajska, ki so jo kot prvi preplezali Škot Bruce Normand in Američana Jed Brown in Kyle Dempster. V 2650 m visoki steni so bili pet dni.
Nagrado za življensko delo je prejel Reinhold Messner (65), "pionir alpinizma" in prvi človek na vseh osemtisočakih.
klettern.de, climbing.com

ProMo intervju: V. Guček

Sun, 11 Apr 2010 11:05:00 +0200

Vili Guček - športni plezalec na zimskih počitnicah, opremljevalec novih smeri

Začniva z drytoolingom oz. objavo »Ben Nevis - zasnežena 8a+ s cepini in derezami«. Zbodla te je letna ocena pri zimskem vzponu, kar si pokomentiral na ProMo blogu. Toda smer Anubis je najtežja zimska smer na Otoku sama po sebi, ne zato, ker je njena poletna ocena 8a. Jasno je, da ni direktne povezave med poletno in zimsko oceno, tega ni nihče omenil. Manjka le ocena zimskega vzpona (AI ali M) … Res je, manjka le ocena. V zimskih razmerah se lahko marsikaj spremeni glede na poletne težave. Gre za povsem običajen trad vzpon z orodji v poprhani previsni skali. Je pa ponovitev »v snegu«, kot si jo poimenoval, resnična posebnost teh sten. V odmevih na ta MacLeodov vzpon je slišati vprašanje, v čem je smer toliko posebna, da je vzpon z orodji sploh sprejemljiv! Pri ostalih zahtevnih prostih smereh temu ni tako. Če v šali poskušam zadeti bistvo: morda bo ob klimatskih spremembah tudi Action Direct (9a) nekoč bela. In možen scenarij bi lahko bil še en zmeden poskus doseči nekaj »naj«. Kot Gaddova WI 10.

Gaddov prvenec imenuješ zmeden poskus? Ocena WI (Water Ice) je nenavadna, ker je smer opremljena s svedrovci. Sicer res zatika v ledene strukture v zelo previsni steni in ne tudi v skalo in zato ni uporabil ocene M (Mix), a vendar so ocene WI 7, morda WI8 doslej bile skrajne in tudi zelo resna stvar. Gre za izjemen, neverjeten preskok, fizično in vsebinsko pa bližje zavarovani smeri z M oceno. Neke vrste trik z ocenami.

Spomin na svoj prvi vzpon pred 30 leti: Z steber Brane, maj 2009 (levo soplezalec R. Murgelj)

Naj se vrnem na sprejemljivost plezanja z orodji po letnih smereh. V Ben Nevisu ima tak vzpon večjo težo, kot tisti v plezalkah. Na splošno pa je drytooling precej agresiven do skale in posledično do ostalega plezanja. Na Škotskem gre za specifične, posebno zahtevne zimske razmere, white conditions. V teh stenah nisem plezal, a kot je znano gre za prave avanture s slabim varovanjem. Plezanje z orodji res lahko polomi oprimke ali stope. Agresiven do ostalega plezanja pa drytooling lahko postane v primeru zimskega ponavljanja zahtevnejših prosto preplezanih smeri. Seveda gre za smeri v gorah, v plezališčih je jasno: NE za drytooling.

Je bila uničena kakšna smer, preden se je izkristaliziralo današnje stališče do uporabe orodij? Zelo malo, vem za nekaj lažjih smeri v lokalnih plezališčih. Večini je bilo jasno, da tako ne gre. Smo pa tudi opozarjali.

V hribih je stvar bolj zapletena. Zimske ponovitve letnih smeri se plezajo le še z orodji in ne kot nekoč, z rokami. Odpirajo se nova obzorja. Res je nekoliko bolj zapleteno. Z orodji je mogoče preplezati bistveno zahtevnejše predele in to v zahtevnejših pogojih. Saj gre pravzaprav za tehnično plezanje! Izraz »prosto« plezanje z orodji je anahronizem, ki bo sčasoma izumrl. Orodja omogočajo nova obzorja, zatakne pa se recimo v najtežjem kopnem raztežaju sredi stene, ki je poleti 8b, z orodji pa D6. Da niti ne omenjamo uničenja razčlemb in razmisleka o napredku … .

Kaj je prava pot, kdo jo bo pokazal? Morda etična zaveza, da v obstoječem prosto preplezanem raztežaju smeri (6c in več) ni sprejemljivo plezati z orodji. Vendar, trende in smer razvoja bodo narekovali akterji alpinizma in kombiniranega plezanja, jaz sem le športni plezalec na »zimskih počitnicah«…

Je drytooling že doživel svoj vrhunec, dal svoje alpinizmu, sedaj pa postaja nekoliko obrobna plezalna zvrst v dokaj ozkem krogu? Ines Papert celo pravi, da je dolgočasno držati velik in vseskozi enak oprimek orodja. Plezanje z orodji je lahko povsem podobno športnemu plezanju, tako po gibalni vsebini kot pristopu, jaz mu v šali rad rečem kar zimsko športno plezanje v rokavicah. Vendar ima plezanje z orodji hudo zagato. Za zahtevne smeri potrebuje zares velike in dolge previse. In seveda je treba tudi vedeti, da trenutnih ključnih akterjev športnega plezanja (Sharma, Ondra, Andrada,…) verjetno ne bi spravil s cepinov preden bi težave dosegle M20. Skratka, pomena plezanje z orodji verjetno ne gre iskati izven okvira kombiniranega plezanja in alpinizma. Ne vidim pa razlogov, zakaj bi 6c RP »bilo nekaj«, morda celo D12 NP pa »obrobno in nič«, kvečjemu trening? Res so »oprimki« ves čas enaki. Toda taki so tudi v enakomerno široki poči. V primeru večjega števila dobrih mix tekem za slovenski ledni pokal, bi bilo plezalcev z orodji veliko. Novo plezališče Ob Savi je zelo obiskano. Tudi Ines je v svoji karieri preplezala »kilometre« s svedrovci opremljenih mix oz. dry smeri. Povsem naravno je, da želi zdaj svoje mojstrstvo preizkusiti in izkušnje obogatiti in nadgraditi tudi v trad smereh. Tudi v športnem plezanju ni nič drugače.

Športno plezanje je kar množičen šport, ki temelji na dobri izbiri dobro opremljenih smeri. Opremljevalec plezališč bi bil lep poklic ali ne?
Zahteven in odgovoren, a tudi zelo lep. Izredno rad opremim novo smer. Proces nastajanja plezalne smeri je čaroben. Na zadnjem predavanju Chrisa Sharme sem bil izjemno prijetno presenečen. Čeprav sem vedel, da opremlja, sem bil navdušen s kako izbranimi, slikovitimi besedami in žarom je to podal. Morda bo mladih plezalcev, ki bodo poprijeli za vrtalni stroj, zdaj več. Projekt te vedno vrača v plezanje. Imam jih nekaj, ki so »v meni« in me priganjajo. Seveda nisi z vsakim letom mlajši, a tudi Manolo in Stevie Haston nista …

Licenca tu ni zahtevana, čeprav gre za odgovornost do plezalcev, ki se jim zdi samoumevno, da vse »štima«. (In do narave, vendarle gre za poseg vanjo. Za povrh pa še do proračuna, ki preko KŠP financira opremo in do potencialov plezališča, saj z napačno smerjo lahko pokvariš veliko). Licenca je pogoj za podporo s strani KŠP z opremo. Seminarji za opremljevalce so dobro obiskani, opremljevalcev z nekaj več opremljenih smeri in posledično izkušnjami, pa je kljub vsemu zelo malo. Problem vidim v zahtevnem umeščanju plezališč v občinske zemljevide, kot koristne športne objekte. Ponekod je dostop do pravih biserov prepuščen dobri volji bližnjega kmeta, ki ga prav malo briga za naša »svetišča v plezalskem mikrokozmosu, če ne more odpeljati nagrabljenega listja. In časi so postali pač takšni, da je nekdo lahko tudi lastnik skale z vsemi svetimi lastninskimi pravicami. Plezalci bi potrebovali strokovno pravno podporo. Na splošno je športno plezanje kot nekaj koristnega za človeka in mladino že kar prepoznano, najtežje je ravno na lokalni ravni. Na žalost tudi plezalci s svojim odnosom do plezališč oz. bližnjih prebivalcev stvari včasih malomarno zapletejo.

Kdaj je pravzaprav plezanje postalo »varen« šport, kdaj se je zgodil »preskok« v miselnosti? Prve športne smeri so zagotavljale minimum varnosti, danes so svedrovci »en meter« narazen. Plezanje je tudi šport in v malo katerem športniki umirajo. Mislim, da je nezaustavljiva želja po kar se da popolnem obvladovanju plezalnega gibanja povsem naravno prinesla s seboj potrebo po varnosti. Povsem razumljiva je tudi težnja, da se gibalno popolnost preizkusi v neopremljenih smereh. Oblik plezanja je veliko in prepričan sem, da se ne izključujejo. Lahko sobivajo in vsakdo si v skladu s svojimi sposobnostmi, življenjskim obdobjem, pripravljenostjo za tveganje izbere ustrezno. Problema ni. Lahko pa ga naredi primerjanje, vrednotenje, iskanje »naj« vzponov…

Leti tole na kakšno objavo na GL? V športu se pač primerja in piše o naj dosežkih in naj posameznikih. O čem pisati potemtakem? O tem »kako smo se imeli fajn«? Nisem imel v mislih konkretnih objav, čeprav bi se jih zdaj ob namigu lahko spomnil: prva 8a v naših hribih in prepiri o oceni, nenatančna in dvoumna poročanja o pomembnih vzponih… Z novinarskega in uredniškega gledišča je vprašanje o čem pisati na mestu. Razumljivo je tudi, da so najboljši vzponi vredni omembe. A v naravnih stenah, kjer imamo včasih le oceno, s katero ovrednotimo vzpon, kjer so pogoste nejasnosti okrog »neformalnih« pravil, je prostora za manipulacije dovolj. Skrajnost, da sploh ni pomembno, kaj splezaš, pa tudi ni rešitev. Plezanje ima nerešljive težave že v genih.

Ena takih genskih težav je gostota smeri. Je smiselno tlačiti smeri eno ob drugo, da jih pridobimo čim več, ob tem pa ni več jasno, kateri oprimek še velja? Tudi sam poskušam iz najmanjše skalce dobiti največ možnih smeri. Če bi bilo dobrih sten več, morda ne bi ravnal tako. Včasih so zato smeri blizu ena ob drugi. Teoretično gledano bi seveda moralo levo in desno od smeri biti plezanje vsaj nekoliko zahtevnejše, da te »drži« v smeri. A so včasih ti odtenki res drobni. Izogniti se levo in desno, pa se pravzaprav vedno da, če to hočeš. Vedno poskušam speljati smer tako, da je ob ogledu in glede na potek svedrovcev kar se da jasna. Vprašanje, kaj velja in kaj ne, se pojavi, kadar smeri uporabimo za plezalni rezultat. Za to so boljše tekme.

Še bolj je moteče, da levo in desno vidiš kup svedrovcev. Kje je tu občutek svobode, ki se kot nekakšna floskula v tem športu velikokrat sliši? Moteče so lahko preštevilne povezave med obstoječimi smermi.. Dokler so smiselne, v tem ne vidim problema. A se včasih ne znebiš občutka, da bi nekdo rad »novo« smer brez enega samega nameščenega svedrovca. In se »povezuje, križa in štrika«, da res ne veš kje še »velja« in kaj ne in kateri svedrovec je sploh v smeri, ki jo plezaš. Preplezati novo smer je »kul«, a to zahteva čas, trud, opremo, znanje, izkušnje. Občutek svobode je res ena od fraz, ki spremlja plezanje. Na srečo pa je rezerviran za tiste, ki plezanju posvetijo večji kos svojega časa, energije in razmišljanja. Kot opremljevalcu pa mi načeloma ni všeč, če je plezališče videti kot Dinos oz. železnina. Ponekod sem ravno zato uporabil francoske sive svedrovce, ki so diskretni, manj vpadljivi.

Problem je še bolj izpostavljen v velikih stenah. Osrednji del Anič Kuka v Paklenici je recimo en tak primer. Orientacija je, paradoksalno, vedno težja. Res je. Veliko smeri, ki se vsevprek križajo. Potreben je resen študij vodnika, preden se podaš v steno in še zgrešiš. Tako pač je, poti nazaj verjetno ni. Se pa lahko kaj naučimo. Paklenica nam nudi varno prosto plezanje v veliki steni. Čisti užitek. Je pa ravno opremljanje smeri v tej steni pokazalo, kako potreben bi bil »koncept«, nek dogovorjen širši okvir, ki bi nam ohranil tudi plezanje s sprotnim nameščanjem varovanja. Za vse je dovolj prostora pod soncem. Ni mi všeč, če se stvari slikajo črno belo in izključujoče. Upam, da El Condor, Psihokiller, Utopija ostanejo brez svedrovcev. Ali pa sem se pri Utopiji že zmotil?

V Sloveniji posebne nostalgije po tveganih vzponih ni, kaj šele po kakšnem trad plezališču? Nostalgije ni po tem, da v Črnem Kalu ne bi bilo svedrovcev. Športno plezanje je plezanje približalo ljudem. In nastavilo tudi pasti. Sam si omenil občutek svobode, ki ga danes prodaja vsak, ki se skobaca čez nekaj smeri. Za obstoj ali razmah trad scene je verjetno potrebna tudi ustrezna skala. Plezal sem v Angliji, v bolj plezanih smereh so mesta za zatikanje oguljena od žic. Zgolj dejstvo, da zatikaš sam, plezanja ni spremenilo v neko globljo avanturo. Zaradi trdne skale so lahko povsem nadomestili svedrovce. Seveda pa je trad plezanje v zelo zahtevnih smereh z zmanjšanimi možnostmi varovanja druga zgodba, »viteške igre«. In te so res domena ožjega kroga plezalcev.
Torej, razen omenjene kamnine, ne vidim ovir, da ne bi poiskali in preplezali smeri s sprotnim nameščanjem varovanja. V hribih se to itak počne, kjer pa so že urejena športna plezališča, bi težko kolo zgodovine zavrteli nazaj. Nekateri zato plezajo mimo svedrovcev, drugi iščejo visoke balvane. Vsem je lahko lepo.

Veljaš za enega najbolj aktivnih in tudi najboljših opremljevalcev smeri.
Prijetno in lepo je slišati, da so ljudje zadovoljni s tvojim delom. Nekaj izkušenj se je pri številki preko 400 novih smeri vendarle nabralo. Za lepo smer potrebuješ predvsem lepo linijo in dobro skalo. Smeri so včasih lepe toliko, kolikor si vztrajen in predan delu, tudi čiščenju. Od časa, ki ti ga vzame smer, je včasih le desetina namenjena vrtanju in lepljenju.

Ob tem si kritičen do izdajateljev plezalnih vodnikov. Se res »šlepajo« na opremljevalcih smeri? Le-ti jih opremijo, založbe jih opišejo in tržijo. V nekem obdobju sem bil kritičen do avtorjev in izdajateljev plezalnega vodnika, saj sem imel občutek, da smo opremljevalci prepuščeni sami sebi, svoji iznajdljivosti pri nabavi opreme in odrinjeni v tej meri, da nas v vodniku niti ne omenijo. Skratka, da izdaja vodnika ni bila namenjena prvenstveno temu, da se s predstavljanjem dela opremljevalcev pridobiva sredstva za obnovo, vzdrževanje, nove projekte. Kasneje se je položaj s pomočjo Komisije za športno plezanje izboljšal. A še vedno je teh izredno malo. Sčasoma bodo večinoma potrebni zgolj vzdrževalci, ki bodo menjavali sidriščne vponke. Sicer pa o izdajateljih vodnika vse najlepše, saj ravno izdajajo moj priročnik …

Fotografije: arhiv Guček (S.R.)

Nova smer v Matterhornu

Tue, 06 Apr 2010 08:47:00 +0200

13. marca sta Marco in Hervé Barmasse, oče (61) in sin (32), oba gorska vodnika iz severne Italije, preplezala 1200 metrov visoko smer v južni steni Matterhorna. Gre za star problem v območju velikega ozebnika, kjer so poskušali mnogi, tudi Marco pred 25 leti. Prav on je tudi avtor bližnje Direttissime. Nova smer Couloir dell’Enjambée začne po klasični smeri iz leta 1931, nadaljuje levo od Direttissime iz leta 1983, zadnjih 400 m pa gre desno od strmega ozebnika, ki deli južno steno po vsej višini in se konča na rami 4478 metrov visoko. Naveza je bila na vrhu ob osmih zvečer, do koče Carel sta sestopila ob enih zjutraj.
Hervé Barmasse Matterhorn zelo dobro pozna, v njem je preplezal številne smeri, pred tremi leti je soliral Direttissimo, poleg tega tu redno vodi. Dejal je, da gre za zelo težko smer in da je namenoma ni hotel oceniti z M (Mix). Na ta način je očitno hotel smeri dati nek bolj brezčasen pomen, da pač ne gre zgolj za težko plezanje, ampak za nekaj več ...

Pri vsem skupaj je prav presenetljivo dvoje. Najprej, da je v tako znani in obiskani gori tako dolgo ostal nerešen nek plezalni problem. In drugič, da starost v alpinizmu in plezanju očitno ni nikakršen minus. 52 letni Steve Haston v 9a, 52 letni Manolo 8b+ on sight, sedaj 61 letni Barmasse v Matterhornu in še bi lahko naštevali.
Barmessejeva pa nista edina znana družinska naveza, danes poznamo kar nekaj močnih sorodstvenih navez. Prav njim bo namenjena posebna pozornost na letošnjem Zlatem cepinu, ki poteka ta teden v Chamonixu in Cormayerju. Ob obeh Italijanih bodo tako za uvod prireditve (8. aprila) predstavili tudi tri izjemno močne bratovske naveze. To so Švicarja Simon in Samuel Anthamatten (Mountain Hardwear), Španca Iker in Eneko Pou (DMM) ter Avstrijca Hansjorg in Vitus Auer (Edelrid). O vseh smo na naših straneh že poročali.
climbing.com, planetmountain.com (S.R.)

Dolomiti pozimi

Mon, 29 Mar 2010 09:18:00 +0200

S pojavo drytoolinga se je zimsko plezanje spremenilo. Uporaba orodji je premaknila alpinizem na nov, višji nivo. Preplezljivost z orodji je pravzaprav nek prvi kriterij, da se v določeno smer sploh vstopi pozimi. Mučnega plezanja v mrazu brez rokavic in derez je vedno manj. Ostajajo spomini na epske 1. ZP, ki jih pri nas verjetno najbolje simbolizira Šraufov Čopov steber. Zimski vzponi zadnjega obdobja so pretežno ledni, hitri, vseskozi z orodji. No, 18. marca letos so v Dolomitih na isti dan zabeležili dva vzpona v velikih klasičnih stenah . ...

Italijana Alessandro Baù in Nicola Tondini opravila prvo zimsko ponovitev smeri Captain Skyhook v SZ steni Civette (500 m + podstavek 380 m, 7b+). Smer poteka v levem delu stene med Punta Civetta in Punta Tissi in je bila prvič preplezana leta 1987 (Paolo Crippa, Dario Spreafico) in ocenjena z ED+, max 7+, A2. Leta 1992 je sledila prva prosta ponovitev, ki je oceno dvignila na 7b+ ( Mittersteiner, Hall). V vseh 23 letih je sledil le še en vzpon, lani poleti jo je soliral A.Bau. Naveza je za zimski vzpon od koče in nazaj potrebovala 29 ur, 13 ur in pol je odpadlo na težki plezalni del. Kaj je botrovalo odločitvi, da vstopita v Sky Hooka? "Zadovoljstvo za tiste alpiniste, ki resnično ljubijo gore" je bil kratek Tondini. "Gre za veliko goro in veliko smer. To in nič drugega."

V S steno Velike Cine pa sta vstopila 22-letnika iz Allgaua, Reinhard Hones in Martin Schindele. Zaradi strmine je bila smer v glavnem kopna, veliko snega ju je pričakalo šele na polici pod vrhom. Fantoma (Phantom der Zinne), s "prosto" oceno 9+ (7c+) in dolžino 18 raztežajev, sta plezala dan in pol, mestoma tehnično. Prespala sta v portaledgu (slika levo). Z vrha sta se spustita nazaj čez smer, kar je zaradi previsnosti pomenilo novo pustolovščino...
planetmountain.com, interocks.splinder.com, klettern.de (S.R.)

Lowa: 'odpadnik' v najboljši formi

Tue, 23 Mar 2010 16:54:00 +0100

Prenovljen Renegade, za leto 2010, je prejel nagrado revije Outdoor (Editor's Choice Award). Večnamenski čevelj, katerega mehko nubuck usnje prekriva Gore-Tex membrano, z na novo zasnovanim podplatom MONOWRAP. Njegov spodnji del prekriva guma Vibram Evo, ki ima visoko trenje ter kljub svoji odpornosti nudi dovolj mehkobe, s tem tudi udobja. Naslednja plast (nad gumo) je, 7/8 čevlja dolg, stabilizator, ta zagotavlja prožnost ter stabilnost. Vmesni podplat (PU zlitina) je pogoj za udobje. Tu je še petni stabilizator, ki vam bo v največjo pomoč pri sestopih.

Ines Papert - izziv je tveganje

Mon, 22 Mar 2010 20:24:00 +0100

Ines Papert je prva ženska, ki je preplezala škotsko osmico. Več let je dominirala na tekmah v lednem plezanju in v letih 2002 do 2006 je bila v svetovnem pokalu brez konkurence. Danes je brez dvoma prvo ime ženskega alpinizma. V zadjem letu je preplezala marsikaj, izstopajo predvsem njeni vzponi v ledu in mešanem terenu. Je prva ženska, ki ji je uspelo preplezati mix s škotsko oceno VIII.

Zasnežene škotske stene, ki jih simbolizira Ben Nevis, je obiskala februarja. Plezala je v kanadsko angleški moški družbi (Audrey Gariepy in Mathieu Audibert ter Iain Small in Ian Parnell). Vrhunec predstavlajta njena vzpona v Blood, Sweat and frozen Tears (VIII,8, slika levo) v Beinn Eighe in Unicorn (VIII,8) v Glen Coe. To sta prva ženska vzpona take težavnosti. Škotsko turnejo je zaključila s prvenstvenim on sight vzponom Little Nipper (VI/8).

Ines pa na Škotsko ni šla le plezat, ampak predvsem preizkusit svojo psiho: "Hotela sem spoznati svoje mentalne sposobnosti, ugotoviti, kje so moje meje". Svoj pogled na plezanje razloži takole: "Neudobni dolgi dostopi, hitre vremenske spremembe, zelo slabe možnosti varovanja, vse to daje škotskim mixom pridih prave pustolovščine. Mix na svedrovcih je velikokrat le akrobatka, v M13, recimo, igrajo bistveno vlogo telesne predispozicije. Ker orodja nudijo vseskozi enak in dober oprimek, je težavnost odvisna od dolžine in previsnosti smeri. Padci na svedrovce so del dnevnega repertuarja, kot pri športnem plezanju. Na Škotskem je drugače, svedrovcev ni, celo normalni klini so redki. Varovanje je "mobilno", vsak plezalec počisti za sabo. Z vrha ni urejenih spustov, navzdol je treba daleč naokrog. Ni čudno, da ta zvrst ni moderna. Toda človek išče pustolovščino in tudi svoje psihične meje. Sama sem te meje dosegla prav tu, sedaj vem, kaj pomeni škotska osem. Tanka prevleka iz ledu ali snega otežuje varovanje s cami, le zatiči, pekerji in hexentrixi so mi dajali upanje, da bodo zadržali padec".

Ines Papert in njena Lowa ...

Nazorna je bila tudi pri opisu ključnega mesta v Blood, Sweat and frozen Tears: "Široka odprta poč in nato gladka plošča brez stopov - to je crux, ki ga je bilo potrebno splezati na trenje z monopoint derezami. In preizkus za živce, napaka bi pomenila 12 metrski padec na tla. Sedaj razumem, zakaj se tu pleza nekaj stopenj pod svojim običajnim nivojem". klettern.de, inespapert.de (S.R.)

Mountain Hardwear Transition Jacket

Mon, 22 Mar 2010 14:22:00 +0100

Test MHW jakne Transition:
Objavlja doglotion.com
Skrajno lahek wind-stopper sloj za pomladanske ture ali ostale pomladansko/poletne poezije
Lastnosti:
Mountain Hardwear izpostavlja:
• Oprijet, športen kroj, podaljšan na hrbtu
• Na notranji strani lepljeni šivi, da se zmanjša trenje med sloji
• Oblikovani rokavi na strani elastični in na koncu dodani manšetni vložki za toploto
• Neopazen hrbtni žep na zadrgo, notranji mp3 žep z izhodom za slušalke
• Oprijeta kapuca bo pri gibanju ostala na glavi
• Polna zadrga spredaj
• Odbojna barva
• DWR zaključek odbija vodo
• Teža: 376g

Marsikdo išče sloj za turne smuke. Vodoodporna jakna ni dovolj zračna za toplo pomladansko sonce, prav tako možnosti dežja oz. močnejših padavin na turah ne upoštevamo. Najbolj neprijeten je občutek, ki ga hladen veter prinese na moker hrbet. Tu se pokažejo glavne prednosti Transition jakne.
Te so visoka prepustnost vlage navzven, visoka stopnja elastičnosti ter izredno nizka teža. Lepljeni šivi in DWR zaključek pripomorejo k vodoodbojnosti. Torej na vrh se lahko povzpnete v majici ter pustite da vas ohlaja veter ali opeče sonce, ali pa si nadenete to, kar vas ne bo grelo če to ne bo potrebno, niti močilo.
Prednosti
-Uporaben kot notranji ali zunanji sloj
-Zelo prožen, elastičen dovolj celo za plezanje
-če bi bil lažji ga ne bi bilo
Slabosti:
-kakšne omembe vredne slabosti pravzaprav nima oz. bi bile bolj subjektivne narave imajo pa klasični windstoperji več žepov, vendar o klasiki tu ni govora

Ženski klub 8c

Sun, 21 Mar 2010 10:11:00 +0100

Moški Klub 9a šteje več kot 150 plezalcev, ženski le eno plezalko. Težavnostno stopnjo 8c je zmoglo 14 plezalk, med njimi so tri Slovenke.
9a je do sedaj domena Španke Josune Bereziartu, ki je že leta 2005 v Švici preplezala Bimbulano 9a/a+ (slika levo), pred tem pa še dve smeri s prvotnimi ocenami 9a (Bain de Sang, Logical progression). Sploh pa Josune ni kakšna zagrizena specialistka, ampak veliko pleza tudi v gorah. Zanimivo je, da je med najtežjimi smermi tudi Changing Corner, 27 raztežaj v El Capu, ki ga je preplezala Lynn Hill med svojo 1.PP leta 1993. Ocena zelo specifičnega raztežaja je varirala od 5.14 ab do 8c+.

Lestvica:
9a: Josune Bereziartu - Bimbaluna
8c+: Jenny Lavarda - Solo per vecchi guerrieri, Beth Rodden - Meltdown (trad), Maja Vidmar - Attila Lunga, Charlotte Durif - Pull Over, Natalija Gros - Histerija, Angela Eiter - Cladio Caf.
8c: Daila Ojeda, Eva Lopez, Angela Eiter, Caroline Ciavadini, Sarah Seeger, Alexandra Taistra, Mayan Smith-Gobat, Martina Čufar, Emily Harrington, Alizee Dufraisse, Marietta Uhden, Irati Anda, Liv Sansoz, Muriel Sarkany, Lynn Hill, Barbara Raudner
8a.nu, planetmountain, flickr (S.R.)

Roraima - Big Wall v džungli

Wed, 10 Mar 2010 19:47:00 +0100

Monte Roraima (2810 m) je pravo čudo narave, z ogromnega trikotnega platoja padajo navpične stene v težko prehodno džunglo Gvajane, Venezuele in Brazilije.
Takšne mizaste gore z ravnim vrhom oz. platojem na vrhu so znana kot tepui. Sir Arthur Conan Doyle je Roraimo v enih prvih zapisov leta 1800 označil kot Izgubljeni svet, The Lost World. Gvajanski del stene so prvi preplezali Angleži leta 1973, za njimi sta znana le še dva vzpona Američanov (2003 in 2006)

Za trojico brazilskih plezalcev je prvi izziv predstavljal dostop, čeprav helikopterski. Pilot pri poskusu leta 2008 je obupal 2 km pred steno, januarja letos pa so našli pogumnejšega "voznika", ki jih je ponesel do vznožja slapov, ki padajo čez steno. Eliseu Frechou, Marcio Bruno in Fernando Leal so zaradi balvanov ob vznožju morali zmetati opremo in poskakati iz helikopterja.

Skala v prvem delu smeri je gnila in poraščena, zgoraj kompaktna, a ostra. Peti dan jih je presenetila huda nevihta in jih prisilila v bivakiranje. Dež je izbezal na plano različne vrste žuželk, pajkov in škorpijonov in tako so skupaj čakali na izboljšanje...

Smer so imenovali Guerra de Luz e Trevas (Vojna luči in senc), ocenili pa VI 5.11a A3, 12 raztežajev, 650m. V steni so bili kar 15 dni!?

alpinist.com, ESPN Brazil, rockclimbing.com (S.R.)

Ben Nevis - zasnežena 8a+

Sun, 07 Mar 2010 17:39:00 +0100

Sezone v ledu očitno še ni konec. Dave MacLeod je v škotskem Ben Nevisu preplezal Anubis, kar je verjetno najtežja zimska smer, ki je bila kdajkoli preplezana v Veliki Britaniji. Lepo je, da se je primat "najtežjega" povrnil v Ben Nevis, legendarno domovino lednega plezanja. Upoštevajoč tradicijo plezanja na Otoku ima to vsekakor dodatno težo. Vedeti je treba, se je da v časih, ko so se pri nas zimski vzponi plezali mestoma brez rokavic, s stremeni, ko se je z metlico čistilo sneg z oprimkov..., v Benu plezalo že na današnji ("moderen") način - s cepini in derezami. Anubis je v kopnem ocenjena z E8 6c (8a+), dolga 220 metrov in velja za najtežjo v Ben Nevisu tudi po tej plati, poleti. Poteka čez osrednji previs v The Comb. Po tradiciji, brez padca ni šlo ...

MacLeod: "Vse skupaj se je začelo kot ideja, kot vprašanje ali možno nadaljevati s tradicionalnim viktorijanskim (?) pristopom do alpinizma: smer najprej preplezati poleti in jo nato ponoviti pozimi."
davemacleod.blogspot.com (S.R.)

OutDry

Sat, 06 Mar 2010 13:30:00 +0100

''Italijanska OutDry tehnologija je eden največjih tehnoloških napredkov stoletja, na področju tekstila,'' pravi direktor za stike z javnostjo v podjetju Mountain HardWear, Paige Boucher. V 2010 bo tehnologija lepljene membrane, katere rokavice(edine nepremočljive na trgu) ponujajo največ spretnosti, na voljo v dveh modelih imenovanih Pistolero in Minus One. ''Do zdaj popolnoma nepremočljivih/paraprepustnih rokavic ni naredil še nihče. Tako revolucionarno, da nam je, zaradi sodelovanja z OutDry-em, Gore odvzel licenco.'' Eugene Buchanan

Zlati cepin 2009

Wed, 03 Mar 2010 22:54:00 +0100

Kateri so bili najboljši alpinistični vzponi lanskega leta? V izboru za Piolet d'Or 2009 je znanih pet finalistov. Zmagovace bodo razglasili med 7. in 10.4. Tako kot Zlati cepini 2008 bodo tudi letošnji podeljeni pod Mont Blancom (Chamonix oz. Courmayeur) v treh glavnih kategorijah: the most technical, the most committing in the most exploratory. Izmed 52 vzponov v konkurenci je znanih pet finalistov:

Kazahstanca Denis Urubko in Boris Dedečko za JV steno Čo Oju (8201 m), Nepal (M6 6b A2/3, 2600 m)
Angleža Nick Bullock in Andy Houseman za S steno Čang Himal (6750 m), Nepal (M6, 1800 m)
Rusa Mihail Mihailov and Aleksander Ručkin za smer Carte Blanche, Peak 6134 m, Kitajska   (6c 75 st., 1100 m)
Američana Jed Brown in Kyle Dempster ter Škot Bruce Normand za S steno Xuelian Feng (6422 m), smer The Great White Jade Heist (M6 WI5 5.7 R, 2650 m)
Rusa Vitalij Gorelik in Gleb Sokolov za vzpon v Pik Pobedi (7439m), Kirgizstan (ED, 2400m)
Reinhold Messner bo nagrajen v kategoriji Lifetime Achievement, kategorija A Spirit of Mountaineering pa naj bi prepoznala tiste, ki so pomagali drugim.
pioletsdor.org (S.R.)

Anoreksija v plezalni skupnosti?

Sat, 27 Feb 2010 19:46:00 +0100

Kaj imajo skupnega smučarski skakalci in plezalci? Oboji imajo nizek Index telesne mase (ITM) in so po splošno priznanih kriterijih večkrat na robu podhranjenosti. Je prav, da obe krovni organizaciji zahtevata, da se ... zredijo?

Po zimskih OI bodo za smučarske skakalce zvišali indeks telesne mase iz sedanjih 18,5 na 19, kar po domače pomeni, da se bodo morali tekmovalci zrediti. Že doslej je veljajo pravilo, da so morali tekmovalci, lažji od zahtevanega kriterija skakati s krajšimi smučmi (en kilogram je pomenil dva centimetra krajše smuči). Razlog za povečanje teže skakalcev je, da je veliko tekmovalcev prav na trenutno dovoljeni meji. Najmanjšo težo tekmovalca glede na višino so uvedli potem, ko so svet obšle fotografije Nemca Svena Hannawalda, ki je pri 183 centimetrih tehtal le 54 kilogramov. Zanimivo, med skakalci je bil velik upor ...

Body Mass Index (BMI) ali Index telesne mase (ITM) je kazalec prehranjenosti za moške in ženske v starosti od 20 do 65 let. Ne velja za otroke, mladostnike in starejše, ker je delež mišičevja pri njih drugačen. Čim višji je ITM, večje je tveganje obolevanja za srčnimi boleznimi, sladkorno boleznijo ali rakom. Po drugi strani pa velja, da je človek kronično podhranjen, če je indeks telesne teže nižji kot 18,5. Po tem kriteriju sta tako na robu podhranjenosti 180 cm visok moški s 60 kg in 165 cm visoka ženska s 55 kg. Takšna razmerja med težo in višino so pogosta tako pri skokih kot pri plezanju. Kilogramov je v zraku ali steni hitro preveč in ko so izčrpane druge možnosti, ostane le še hujšanje. Dejstvo je, da imaš več možnosti v obeh omenjenih športih, če si lahek. V želji po napredku tako mladi (res samo oni?) plezalci in plezalke hitro prestopijo mejo "normalnosti".
Bi bilo prav, da bi o uvedbi omejitev pri tekmovalnem plezanju razmišljali tudi pri IFSC, se sprašujejo na portalu www.8a.nu. Problematika naj bi bila vsaj tako očitna kot pri skokih. Urednik priljubljenega portala ugotavlja, da so predvsem najboljše plezalke (tudi fantje niso izjema) izredno suhe, nekatere celo anorektične: "To je eden večjih problemov v plezalni skupnosti in mi ne želimo promovirati takšnega življenskega sloga". Lahko se zgodi, da bodo naredili omejitve v svojih lestvicah, kjer se plezalci iz vsega sveta lahko (samo)rangiranjo glede na opravljene vzpone. Tako bi avtomatično izločili vse plezalce z ITM pod 17. V tem kontekstu se kot svetla izjema navaja Chris Sharma (na sliki pri boulderingu), ki dokazuje, da je moč čez 9b spraviti tudi "normalnih" 71 -75 kg oz. biti najboljši z ITM 21.6. Za primerjavo, Adam Ondra ima pri 180 cm le 58 kg, kar (pri 17 letih, to je treba upoštevati) pomeni ITM 17,9 ...

Če te zanima svoj ITM, si ga lahko izračunaš TUKAJ. Seveda je treba upoštevati, da izračun na osnovi razmerja med težo in višino ne loči med mišicami in maščobo. Zato je podatek lahko tudi zavajajoč, dva imata lahko enako višino in težo, videz in zdravstveni karton pa sta lahko zelo različna. Pri vrhunskih športnikih so primerjave veliko bolj realne, saj gre za trenirana telesa. (S.R.)

ProMo intervju: K.Premrl

Sun, 21 Feb 2010 19:23:00 +0100

To zimo se je "na ledu" kar veliko dogajalo. V Avstriji je bil preplezan Centrecourt (WI7+), v Kanadi Spray On (WI10), v Angliji Never Say Never (8, E7). Kako bi primerjal te smeri?
Kljub temu, da gre v vseh primerih za ledno plezanje, je te vzpone težko primerjati. Jasno je, da je Spray On fizično najtežja in povsem športnega značaja. Centercourt (WI7+) je bolj ali manj klasično ledno plezanje. Za Never Say Never pa takole iz nekaj fotk težko rečem kaj bolj konkretnega, lahko le malo špekuliram.

K. Premrl (Mountain Hardwear) v Centercourt

Špekuliraj …
Dave Birkett, avtor smeri, je v skali čista legenda. Ima največ smeri E8 ali več. Torej je fizično in psihično vrhunsko pripravljen. V ledu sicer nima toliko izkušenj, vendar ne gre dvomiti v zahtevnost vzpona. V Scafellu sem poleti plezal ravno z njim in pokazal mi je nekaj linij, ki veljajo za zimske projekte. Videti je bilo precej pokonci. Osebno bi bil z Never Say Never v žepu še najbolj zadovoljen, ampak pri tako težkih stvareh odločajo razmere. Dave je na razmere čakal slabih 30 let, te pa se lahko spremenijo v enem dnevu.

Kaj pa Centercourt? Smer, ki sta jo avtorja označila za najtežji avstrijski ledni slap in enega najtežjih nasploh, sta z Aljažem Anderletom ponovila hitro in brez pompa.
Albert Leichtfried je smer zelo dobro promoviral in vzpon je bil v gorniških medijih dobro pokrit. Posledično je bil tudi najin vzpon dobro opažen, o njem je poročalo kar nekaj spletnih mest z gorniško tematiko, tako da ravno brez pompa ni šlo. Centercourt je lepa linija, varovanje je slabo, s konkretnimi težavami postreže v drugem raztežaju. Albert je Centercourt primerjal s Second Choice WI 7+ na Norveškem in Senda Real WI 7+ v Chilu. Po ocenah so to najtežje ledne smeri. Z Aljažem sva pred leti opravila prvo ponovitev Second Choice, še bolj na hitro in s še manj pompa. Primerjava je vsekakor primerna, ne verjamem pa, da so to najtežje ledne smeri. V alpinizmu imajo osebni občutki veliko vlogo, iste probleme različni plezalci dojemamo različno, zato ocene dostikrat ne odražajo realnega stanja.

»Videl sem prihodnost lednega plezanja« je po vzponu v Spray On preroško izjavil Will Gad. Je dobro "videl"?
Zadeva je sicer nadvse zanimiva in sigurno bo preplezanih še nekaj podobnih smeri, upam da kakšno novo preplezam tudi sam. Da bi bila to prihodnost, to pa ne verjamem. Pred leti smo plezali na ledenikih, predvsem na Pitztalu, kjer je bilo grozno previsno, tam so bile verjetno preplezane fizično najtežje smeri v ledu, čeprav bolj za trening. Nisem čisto na tekočem, ampak se mi zdi, da je zadeva počasi zamrla, še posebej po nesreči Haralda Bergerja, ki se je zgodila v podobnih razmerah. Gad je pred leti plezal tudi v rudnikih na Švedskem in tudi v tem je videl prihodnost. »I have seen the future of Ice climbing and it is dark« ima najbrž dva pomena. Tisto, kar se nanaša na globalno segrevanje in s tem nič kaj svetlo prihodnost lednega plezanja, je nemara bolj verjetno.

No, vseeno je Gad eden vodilnih lednih plezalcev. Kdo je pravzaprav najboljši v slapovih (Water Ice), v kombiniranem plezanju (Mix) in v alpskem ledu (Alpine Ice)?
Pri WI je v vrhu sigurno Will Gadd, ki je že dolgo na sceni in je v lednem in kombiniranem plezanju premikal in še premika meje. Ne morem mimo Guya Lacella, ki nas je letos na žalost zapustil, je pa med poznavalci nesporno veljal za legendo lednega plezanja. Pri kombiniranem plezanju je to mogoče Markus Bendler, ki serijsko zmaguje IWC in je fizično korak pred drugimi. Kar se tiče AI je še težje reči, takole na prvo žogo bi lahko izpostavil Uelija Stecka. AI označuje tako široko področje, da ga najbrž ni junaka, ki bi verodostojno okronal enega samega plezalca.

Kako je pri nas? Takoj po Centercourtu sta z Aljažem obiskala Logarsko dolino in ponovila Ledenko, eno bolj izpostavljenih naših smeri.
Ledenka je bila precej logična izbira. Smer vsekakor ima svoj sloves in je želja mnogih alpinistov. Na tem mestu ne bi bil rad preveč pameten, dejstvo je, da se ne naredi prav pogosto, sploh ne tako dobro. Malo pred nama so jo že preplezali in v ključnem raztežaju pustili opremo, pa tudi drugih informacij ni bilo težko dobiti. V Ledenko sva vsekakor vstopila s potrebnim spoštovanjem, a smer se je v danih razmerah izkazala za lažjo kot sva pričakovala. Na vrhu sva bila v treh urah in pol, pa sploh nisva hitela.

Slovenski led torej ponuja tudi kaj težjega?
O ja, seveda. Težave Ledenke so skoncentrirane v kopni skali in ledu, zato so težave opisane z ocenami WI in M, v bistvu pa je Ledenka alpska smer. Zato jo je težko primerjati z lednimi smermi. Gledano zgolj tehnično je ocena Ledenke WI 5+, M7 in to niso kakšne posebne težave. Pri nas najtežji slapovi segajo v območje sedme stopnje, najtežje kombinirane smeri pa do M11. Torej, gledano zgolj tehnično, je to čisto drug svet.

Ko govorimo o plezanju, ki se ocenjuje z WI ali M sta potemtakem v svetovnem vrhu in korak pred ostalimi našimi.
V ledu sva najbrž res v vrhu, navsezadnje o tem govorijo najini vzponi, predvsem pa način, kako sva jih preplezala. Predvsem stil se mi zdi v lednem plezanju, pa tudi na splošno v alpinizmu, zelo pomemben. V kombiniranem plezanju sva stik s špico izgubila. V ledu največ štejejo izkušnje in teh imava zares veliko, saj sva lednemu plezanju v vseh oblikah posvetila veliko časa. V kombiniranem plezanju pa se ne da počivati na sadovih stare slave, brez rednega in namenskega treninga težko ostaneš v samem vrhu.

Kaj je najtežje, kar si plezal?
Lahko se mučim in razmišljam, pa ne morem izbrati ene smeri. Tu gre bolj za občutja, za osebno doživetje, seveda tudi za fizične težave in ne nazadnje tudi za varnost ali bolje rečeno nevarnost. Vse skupaj na koncu privede do različno močnih občutkov.

Koliko so ocene v ledu sploh realne glede na spreminjajoče se razmere? Kaj pomenijo luknjice v ledu, koliko olajšajo zadevo ponavljalcem?
Ocene pri plezanju po ledu, snegu in v kombiniranem svetu, že zaradi različnih razmer seveda ne morejo biti vedno realne. V vsakem primeru nam podajo osnovno informacijo o težavah, ki jih lahko pričakujemo. Luknjice v ledu, še bolj pa čiščenje slapu, ki ga opravijo plezalci pred nami vzpon seveda olajšajo. Pri zelo tankem ledu in snežnem ledu pa prav to isto čiščenje lahko razmere poslabša.

Se v mixu »prakticirajo« umetne luknjice? S konico cepina ni težko kaj narediti v skalo …
Ne, s cepini se v skalo luknjice ne da narediti, se pa večkrat kaj odlomi in je potrebno najti drug »oprimek« ali drugačno kombinacijo. Kakšna luknjica se lahko tudi poveča in posledično nudi bolj zanesljivo oporo, ampak to razen v ekstremnih smereh niso tako pomembne stvari. Da bi kakšno umetno luknjico kar naredil, to je pa podobno kot z umetnimi oprimki v skalnem plezanju, odnos to tega se je sčasoma zelo spremenil in tega nihče več ne mara. Kakorkoli že, določeno smer pač preplezaš ali pa ne, tu ni kakšne posebne filozofije. Je pa v alpinizmu fino, ker so za veliko neuspehov krive razmere…

V Angliji si se preizkusil tudi v trad plezanju, kjer se za varovanje izkorišča le naravne možnosti oz. se uporabljajo tista varovala, ki ne puščajo sledi v skali.
Tradicionalno plezanje me je potegnilo, v Angliji sem bil v zadnjih treh letih že petkrat…

Pri nas takih smeri ni. Zaradi naravnih možnosti ali zaradi plezalcev, ki jih to ne zanima?
Prav imaš, takih smeri pri nas ni. Tiste v hribih v bolj vprašljivi skali so ena čisto druga zgodba. Zakaj je temu tako ne vem, eden od razlogov bi lahko bil v naši miselnosti, da so plezališča namenjena zgolj športnim plezalcem in treningu bolj zagnanih alpinistov. Prostor za resno plezanje naj bi bil le v gorah. Drug razlog je najbrž v dojemanju narave oziroma dvojnih merilih. Če na nove svedrovce v gorah dokaj hitro reagiramo, se ob navrtani liniji v nekem plezališču, ki bi bila čisto varno preplezljiva zgolj s tradicionalnim varovanjem, ne zgane nihče. Plezalcev, ki jih tovrstno plezanje zanima, je kar nekaj in mnogi med njimi so se izkazali z odličnimi vzponi v Angliji in drugod po svetu. Naravne možnosti pri nas so, na žalost jih je večina že navrtanih.

Ostane torej plezanje mimo svedrovcev?
Plezanje mimo svedrovcev nima smisla in ne prihodnosti.

In če bi svedrovce odstranili?
Kaj pa vem, najbrž bi s tem povzročili tudi veliko zmedo. Pri nas ni tovrstne tradicije, večina plezališč je zgledno urejenih in namenjenih športnemu plezanju. Bi bilo pa danes in v prihodnosti pametno razmišljati, da vseh smeri pač ni potrebno navrtati. Zaradi narave in zanamcev.

Fotografije: arhiv Premrl (S.R.)

Solo prvenstvena v Aconcagui

Tue, 09 Feb 2010 12:14:00 +0100

Novo smer v 3000 metrov visoki in objektivno zelo nevarni južni steni Aconcague desno od Slovenske iz leta 1982 je v solo vzponu preplezal Američan Chad Kellog. Kellog je pripotoval v Argentino s soplezalcem, ki pa je pri aklimatizaciji po normalni smeri zbolel za višinsko boleznijo. Kellog je tako sam vstopil v 3000 metrov visoko južno steno. Izbral je plazovom izpostavljeno linijo med Slovensko smerjo iz leta 1982 in Francosko iz leta 1954. Precej snežena zima je steno odela v led in prekrila razpoke, kar je bilo dobro izhodišče za solo vzpon.
Kellog je upal, da bo smer preplezal v enem "dolgem" dnevu. V steno je vstopil ob štirih zjutraj, brez spalke in šotora. S seboj je vzel 30 m pomožno vrv, set varoval, gorilnik ... Do stika z Messnerjevo (1974) na višini 6000 m, nad pregrado serakov, je priplezal po dvanajstih urah in pol, pri čemer so se plazovi prožili ves dan. Ob enajstih zvečer je spoznal, da ne bo šlo v enem dnevu in si je na ledeniku uredil bivak. Pri -12 stopinjah je počival sedem ur, s prvimi sončnimi žarki pa nadaljeval. Za nekaj časa je naletel na boljše snežne razmere, ki pa so se kmalu zopet poslabšale, za nameček mu zmankalo še plina in ostal je brez tekočine. V močnem vetru je ob desetih zvečer po 42 urah v steni dosegel vršni greben, začel s sestopom in ob pol dveh zjutraj prispel do koče Nido de Cóndores na višini 5300 metrov, kjer so ga pričakali rangerji, s katerimi je vzpostavil radijsko zvezo že med vzponom.

Medicine Buddha (VI, WI4, M4, 1980 m do stika z Messnerjevo), čas vzpona: 22. - 24. december 2009

American Alpine Journal, climbing.com (S.R.)

Never Say Never

Tue, 09 Feb 2010 12:04:00 +0100

Po super prvenstvenih vzponih v Avstriji (Centrecourte) in Kanadi (Spray On) o dobrem zimskem vzponu poročajo tudi iz Anglije. Dave Birkett, eden izmed najbolj aktivnih in talentiranih britanskih all round plezalcev, je v domačem Lake District preplezal smer, ki jo štejejo za eno najpomembnejših zimskih smeri zadnjega četrt stoletja. Never Ever Say Never (VIII 8, E7 5c) poteka po vzhodnem stebru vrha Scafell, ki ima eno najbolj značilnih in simboličnih angleških sten. Smer poteka po tanki ozki liniji ledu, ki se naredi enkrat v blue moon in lepo poveže tri obstoječe letne smeri: Gold Rush (E1), Yellow Slab (HVS) in Overhanging Grooves (E3).

Birkett je preplezal smer v dveh delih. Pvi dan prva dva raztežaja, naslednji dan, ko se je na drugo stojišče z vrha spustil po vrvi, pa še preostale tri do vrha.

Scafell, vzhodni steber. Plezalca sta v "krogcu", linijo smeri pa si ni težko predstavljati.

ukclimbing.com (S.R.)

128 minut za Ginata v Les Droites

Wed, 03 Feb 2010 21:47:00 +0100

Ueli Steck (Mountain Hardwear) je po dvomesečni prekinitvi po vzponu na Makalu zopet začel s plezanjem. Kot je povedal mu ozebline na stopalih še delajo nekaj težav, zato pa je polno motiviran za nove podvige. Za začetek novega ciklusa si je izbral znano severno steno Les Droites. "Že dolgo mi je jasno, da so dirkanje po stenah in podiranje hitrostnih rekordov zgodovina. Želim plezati zanesljivo, hitrost je v drugem planu. Les Droites je primer stene, kjer je plezanje varno. Tudi za solista".
Ueli Steck je Les Droites preplezal v oblačilih Mountain Hardwear: Berylium Jacket in Cholatse Pant (na sliki).

Ueli Steck je tako 19.1.10 vstopil v Ginatovo smer (ED V M4+ 85 stopinj, 1000m), značilno ledno klasiko v severni stene 4001 m visokih Les Droites v francoskih Alpah. Dosedanji rekord (2.30) je imel legendarni Christophe Profit, Stecku se je čas ustavil pri 2.08. Fotograf Jonathan Griffith: "Ueli je smer plezal za užitek, ne za rekord. Pred tem ni treniral 2 meseca. V steni ni bilo nobenih sledi, veliko pršiča je oviralo plezanje, očitno je bil to prvi vzpon to zimo. Zaradi tankega ledu je bil zaključni mix 1000 metrov visoko resna zadeva".
alpinist.com, uelisteck.ch (S.R.)

King Sharma v sončni Španiji

Tue, 02 Feb 2010 22:06:00 +0100

Sharmina meteorska kariera se je začela pri njegovih 14 letih z zmago na Bouldering Nationals in leto kasneje z najtežjo smerjo v Ameriki tistega časa (5.14c). V naslednjem desetletju je Chris plezanje dvignil na novo raven. Preplezal je številne 5.15, boulderje V15, na pogled 5.14b in deep water solo na najvišji stopnji. Po mnenju mnogih je njegov Jumbo Love najtežja smer v Ameriki in mogoče tudi na svetu. To leto ima na svojem "pladnju" veliko, novo hišo v Španiji, ustvarjanje 5.15 smeri in skoraj vsakodnevno plezanje s svojo punco Dailo Ojedo. Območje okoli njunega doma velja za svetovno enega najbolj vročih z neskončnimi možnostmi v previsnih apnenčastih jamah.
Video: The Legacy Continuous
Prana blog
m.r.

Nova dimenzija plezanja v ledu

Tue, 02 Feb 2010 08:48:00 +0100

Will Gadd in Tim Emmet sta v Kanadi dvignila mejo plezanja v ledu na WI10. V poprhanem previsu, 45 stopinj onkraj vertikale, sta povsem ledno potegnila novo smer. "To je najhujši led, ki sem ga kadarkoli videl ali plezal. Kjerkoli na svetu. Povsem sem impresioniran. Videl sem prihodnost lednega plezanja! In ta je ... sprayed on (poškropljena, poprhana)." To so besede, ki jih je pod vtisom velikega vzpona izrekel Kanadčan Will Gadd, nesporno eden najboljših lednih plezalcev na svetu.

Prava velikost slapu se pokaže, ko poiščemo plezalca na sliki spodal levo ...

Will Gadd in Tim Emmett (Mountain Hardwear) sta v Britanski Kolumbiji preplezala 30 metrsko smer v 45 stopinjskem previsu. Smer Spray On poteka v steni čez katero pade orjaški 140 metrski slap Helmcken Falls, ki ne zamrzne niti pri -30 stopinj C, saj je vode veliko preveč. Plezalca sta za slapom v vsteni vulkanske kamenine potegnila, kot sama pravita - skreirala, unikatno smer po ledenih bunkicah in gobicah. Smer sta najprej preplezala tehnično in namestila svedrovce, ki sedaj služijo za varovanje. V celotni dolžini ni niti enega dry tooling giba, gre za povsem običajno ledno plezanje. Le da da gre za previs 45 stopinj onkraj vertikale. Oba sta opravila vzpon z rdečo piko.

"Bilo je veliko težje od vsega, kar sem plezal v ledu. Težave so primerljive z M10 v mix smereh. WI10 je najnižja možna ocena, ki jo lahko dam" je dejal Will Gad. "Toda cepina tu ne moreš le zatikati, razlika je očitna, zadeva je veliko težja kot mix M10!"

Plezalec v Spray On (WI10). Dimenzije na sliki presenetijo, v desnem zgornjem kotu se vidi vrv ...

Kaj lahko dodamo? Ko smo Centrecourte, najtežjo smer v Avstriji označili za eno najtežjih na svetu, sta jo naša matadorja Anderle in Premrl tako rekoč spotoma ponovila. No, Gadd in Emmet sta vendarle čista "špica", tudi Britanska Kolumbija je nekoliko dlje, toda ...
planetfear Gravsports.blogspot.com (S.R.)

Prosto v Torres del Paine

Sat, 30 Jan 2010 22:45:00 +0100

Preplezana je nova smer v Patagoniji med Centralnim in Severnim stolpom Paine. Hansjörg Auer in Much Mayr sta se vrnila iz Patagonije, kjer sta v slabem vremenu v stolpih Paine preplezala novo smer z imenom Waiting for Godot. "Čakajoč na Godoja" poteka v V steni Osrednjega stolpa do sedla z Severnim stolpom. Visoka je 750 metrov, težave pa sta ocenila s 7b. Kljub temu, da se bile razmere v steni obupne, sta smer vseskozi plezala prosto. Auer je vzpon označil za svojega najbolj intenzivnega do sedaj. To nekaj pomeni le, če vemo o kom govorimo ...
Hansjorg Auer (Edelrid) je eden najbolj prodornih plezalcev dolgih skalnih smeri zadnjega obdobja. Za sabo ima športno 8c+ in prosto El Nino (8a+) v El Capu. Lani je v južni steni Schüsselkarspitze (Wetterstein) z visečim bivakom v portaledge prosto preplezal 14 raztežajev dolgo smer Vogelfrei s ključnim mestom 8b/b+ v predzadnjem raztežaju. Zanimivi so njegovi vzponi v bolj ali manj neodkritih in eksotičnih stenah. V 800 metrski steni Jebel Misht v Omanu je preplezal prvenstveno Fata Morgano (7c) in dodal še tri raztežajno El Hamar (8b). V granitnih stenah doline Chochamo v Čilu ima dve 10 raztežajev dolgi prvenstveni s težavami do 7c+. Na Norveškem je v steni Blamanen opravil 1. PP smeri Arctandria (8b, 10 raztežajev).

No, vse to pa morda ni nič v primerjavi s solo prosto ponovitvijo znamenite Ribe (7b+, 850 m) v Marmoladi, ki jo je leta 2007 brez vrvi opravil v 2 urah in 55 minutah. Smeri pred tem ni plezal, treba pa je dodati, da se je pred realizacijo po smeri spustil z vrvi in si jo ogledal.
edelrid.de, planetmountain.com (S.R.)

Tawoche pozimi

Tue, 26 Jan 2010 22:28:00 +0100

Leto se je v Himalaji začelo tako, kot se lansko končalo - z dobrimi prvenstvenimi vzponi. V šesttisočaku Tawoche v pozni jeseni nova smer v severni steni, januarja pa še v južnem stebru.
Tawoche (Taboche) je atraktiven vrh ob poti do baznega tabora pod Everestom. Podatki o višini varirajo med 6367 in 6501 m. Gora je plezalno zelo zanimiva. Težko in strmo SV steno sta leta 1989 preplezala Jeff Lowe in John Roskelly. Šest let kasneje sta v SV stebru uspela Mick Fowler in Pat Littlejohn. Sedaj lahko poročamo še o dveh novih smereh.
Američana Renan Ozturk in Cory Richards sta med 13. in 16. januarjem letos preplezala prvenstveno v južni steni. Za vzpon po osrednjem stebru sta potrebovala dva dni in pol, za sestop po vrveh po isti smeri pa še dan in pol. 1200 m visoko smer sta ocenila z ED VI 5.10 M4/5. Ob krušljivi skali sta v mrzlem zimskem zraku imela velike probleme z dehidracijo. Prvi bivak sta imela na skalni polici brez snega in ledu, kar je pomenilo, da sta po napornem celodnevnem plezanju ostala brez prepotrebne tekočine.
Le dva meseca pred tem sta v povsem drugačni severni steni Japonca Fumitaka Ichimura in Genki Narumi potegnila smer v strmem ledu. (VI, AI5R, 1500 m, 2 bivaka).
climbing.com, climbing.com, mounteverest.net (S.R.)

ProMo Intervju

Mon, 25 Jan 2010 22:32:00 +0100

ProMo Intervju - pogovori s tistimi, ki imajo kaj pokazati in imajo kaj povedati. Alpinizem, plezanje, gorništvo, planinstvo in druge aktivnosti v gorah iz prve roke, tako, kot jih vidijo in doživljajo najbolj izpostavljeni posamezniki slovenskega "outdoora". ProMo intervju, prvih trinajst:

Brez vrha ni smeri
18. 01. 2010, ProMo intervju: Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.

Strongman v plezalkah
23. 12. 2009, ProMo intervju: Gregor Stegnar: Najmočnejši Slovenec najraje vleče 16 tonski tovornjak in prenaša 150 kg kovčke. Magnezij, plezalke in dereze so pomemben del opreme. Vsak dan kilogram mesa in lastnoročno pripravljen biftek.

Sinji slap je freeride scena
23. 11. 2009, ProMo intervju, Davo Karničar: Smučanje za nastopaške fantine ali za prave gornike? V ledeni strmini moraš biti nežen in odločen, asociacija pomaga! Vsaka prekinitev skazi uspeh. Bolj od pomoči ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve.

Medicina in reševanje kot poslanstvo in način življenja
21. 09. 2009, ProMo intervju - dr. Iztok Tomazin: S kombinacijo skupine profesionalcev in široke amaterske baze bi v GRZS vsi pridobili. V plazu gre za mučno umiranje v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti kaj storiti. Šokiran sem nad statistiko, koliko gornikov uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.
Vse slike na gore-ljudje.net

V steni vedno spim na zunanji strani postelje
18.08.2009, ProMo intervju - Martina Čufar: Kdor nas posluša, si lahko misli, da nismo normalni. Ko sem prvič stala pod El Capom so šli mravljinci po meni. Stena ima na sredini srce, za srce nekoga pa se moraš potruditi. V kaminih me je bilo strah, da se bom izgubila v njihovih globinah. Plate v steni :em malo podcenjevala, pa sem se suvereno "stresla" v 6c. Ne predstavljam si dneva brez jutranje joge.
Vse slike na gore-ljudje.net

Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele?
03. 08. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar drugič: Pripadnost je danes vedno bolj preračunljiva. Med razlogi za članstvo predvsem zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja in kategorizacija. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letos 2 mio EUR za ureditev okoljskih kritičnih točk v TNP? Forum na PZS bi morali obremeniti "po impulzu". Kako je šel Ante Mahkota po čist sneg.
Vse slike na gore-ljudje.net

O Turnu vrh Triglava in planinstvu kot blagovni znamki
27. 07. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar: Prvi del pogovora s predsednikom PZS. Ni več kot včasih, ko je bila planinska romantika in šumenje viharnikov posebna vrednota. Če se danes ne praši in kadi dovolj, je še pristanek na Luni vprašljiv. Zgodovina slovenskega planinstva ne more biti hobi posameznikov. Gorništvo je programirana ideologija, da je Skala za idola izbrala ateista in komunista pa je korajža.
Vse slike na gore-ljudje.net

Specialist za Latinsko Ameriko
13. 07. 2009, ProMo intervju - Janez Pretnar, planinski vodnik, ki je v PZS že več kot 40 let: Ideja za popotniško agencijo znotraj PZS še vedno aktualna. Kaj pravzaprav pomeni izraz treking? Navdušujoče planote na 4000 metrih z velikimi jezeri, polji in mesti. Zakon o GV je razdelil vodnike na dva bregova. Fotogalerija v 27 slikah.
Vse slike na gore-ljudje.net

Manj udobja v kočah in korak več do stene
29. 06. 2009, ProMo intervju - Martin Šolar, Triglavski narodni park: V TNP odgovoren za načrtovanje in razvoj. Vplivi alpinizma na okolje so neznatni, večji so vplivi športnega plezanja, najbolj pa na naravo v gorskem svetu vpliva delovanje planinskih koč. Park ni ovira življenju v njem.
Vse slike na gore-ljudje.net

Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit
15. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji.
Vse slike na gore-ljudje.net

Preplezati smer ne sme biti glavni cilj
01. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Bečan, zmagovalec tekme SP: Najbolje plezam, če ne vem ocene smeri. .....
Vse slike na gore-ljudje.net

Za vellika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce
18. 05. 2009, ProMo intervju - Andrej Štremfelj, alpinist in himalajec: Najtežje je bilo v Les Droites ...
Vse slike na gore-ljudje.net

Še dolgo bomo na vrhu ista imena
20. 04. 2009, ProMo intervju - Marjan Zupančič, šestkratni zmagovalec Triatlona jeklenih: Prvi zmagovalec Teka na Grintovec, državni prvak v gorskih tekih, svetovni prvak v gorskih tekih v kategoriji nad 35 let. Če je treba, navzdol tudi v "medvedka" ...
Vse slike na gore-ljudje.net

NAJ NOVOSTI zime!

Mon, 25 Jan 2010 08:31:00 +0100

Nekaj izdelkov, ki predstavljajo vrhunec v razvoju današnje opreme in ki kažejo, kaj se bo uporabljalo v naslednjih letih:

Snowpulse - airbag, ki ščiti tudi glavo in vrat
Gecko - kože, ki držijo brez lepila
Craftov olimpijsk dres - boljši in hitrejši za zmago v Vancouverju
Outdry rokavice - nova tehnologija, ki bo nadomestila GoteTex
Montrail Masochist - tekaški copat leta v ZDA in VB

Iker Pou ponovil Sharmino Demencia Senil 9a+

Sun, 24 Jan 2010 21:10:00 +0100

Iker Pou (DMM, Edelrid) je ponovil Sharmino smer Demencia senil (9a+) v Margalefu. "Prvi del smeri je težka 8c+, sledi pa mu še 8A+ boulder."
Iker Pou je znan po svoji raznolikosti, opravil je z Action Directe (9a) že leta 2000 in kasneje z nekaj 8B+. Z bratom Enekom sta med drugim preplezala dve dolgi prvensteni smeri. Prva je na Antarktiki z raztežaji do 7a, M7. Še bolj pa je odmevala Orbayu na Naranjo de Bulnes, 500 metrska smer s 13 raztežaji, katerih najtežji "tehta" težkih 8c+/9a.
Video: Chris Sharma v Demencia senil (9a+)
Video: Brata v Orbayu (8c+/9a)
ukclimbing, 8a.nu (M.R.)

Supervisior solo

Sun, 24 Jan 2010 18:47:00 +0100

V avstrijskem Gasteinu se to zimo veliko dogaja. Preplezan in ponovljen je bil Centercourt (WI7+, 300 m), pred tem pa sta bila opravljena še dva dobra vzpona.
Prvič je bil v celoti preplezan slap Gamsstubenfall (WI7, 800 m). Domači plezalec Rudi Hauser (Lowa) je v njem z različnimi partnerji poskušal že večkrat, neuspešni so bili tudi drugi odlični plezalci. 4. januarja je naveza Hauser, Holleis, Huber po 11 urnem maratonu končno uspela in rešila enega zadnji avstrijskih lednih problemov. Ključ je 36 m runout na 8 cm vijakih.
Teden dni kasneje je Hauser soliral slap Supervisior (WI6+, 270 m), ki je bil preplezan leta 1991 in šteje med top avstrijske slapove. Hauser je za vzpon po "extrem klassiker" brez zank za roke in brez vrvi potreboval uro in 40 minut. Ključno mesto je na višini 180 m.

Hauser med počitkom v Supervisior-ju.

bergsteigen.at , planetmountain.com (S.R.)

Najboljše v EU

Sat, 23 Jan 2010 19:23:00 +0100

Če ne veste, kje v tem zimskem času najti toplo skalo, si lahko pomagate z izborom bralcev (= plezalcev) spletne strani www.8a.nu. Prav tako, če iščete adrenalinske izzive ali naravno čisto plezanje, kakšno lepo 8ab, dobre balvane ... Bolj ali manj posrečeni izbori, ki pa lahko pomagajo pri izbiri cilja.

Najboljša evropska zimska plezališča:
El Chorro na jugu Španije, ena najboljših low budget destinacij, brez problema tudi brez avtomobila. Sperlonga, uro vožnje od Rima proti jugu, plezališče se nahaja tako rekoč pod avtoceso, ob peščeni obali. Arico na kanarskem otoku Teneriffa, številne raznolike stene. Gandia, uro vožnje od Alicanteja (JV Španija) proti severu, številne stene. Mallorca, veliko težkih smeri, najboljši DWS (Deep Water Soloing). Sicilija, 30 plezališč, tudi stene z več raztežaji, odlične zveze z Ryan Airom. La Pedriza, pol ure vožnje iz Madrida, največja izbira smeri med 6a in 7c.

Najboljša evropska trad plezališča (kratke, raztežaj dolge smeri):
Bohuslän severno od Göteborga,1000 smeri v odličnem granitu. Lofotsko otočje, Norveška, kjer je še veliko drugih tovrstnih plezališč. Pianos Rachardos, Lizbona, novo bazaltno plezališče na portugalski obali. Peak District, Lake District, Pembroke, tradicionalna angleška plezališča, velikokrat slabe možnosti varovanja, trad v originalni izvedbi. La Pedriza in Alicante (Španija), posamezne trad smeri v športnih plezališčih. Valle dell'Orco, Valle d'Aosta, Val di Mello (Italija), najboljši granit v Evropi, poči, ki spominjajo na Yosemite. Elbsandstein, znani stolpi ob reki Labi v vzhodni Nemčiji, 9000 (!) slabo varovanih smeri v peščenjaku, dolga tradicija.

Najbolj kvalitetne 8ab (pet od Top15 jih je v francoskem Céüse):
8b: Migrayana Siurana, L'ami de tout le monde Céüse, Le plaisir qui demonte Gorges du Tarn. 8a+ : Le poinconneur des lilas Céüse, La Femme blache Céüse, Wichcraft Frankenjura, Encore Céüse, Izgubljeni sin Mišja Peč. 8a: El Segre Tres Ponts, Schattenjagd Ponte Brolla, Abstrakt Hylteberget, Monnaie de singe Céüse, Face de rat Céüse, ...

Najboljše boulder destinacije:
presenetljivo, največ naj bi ponujala okolica Madrida s področji Burguillo, La Pedriza, Zarzalejo in El Escorial. Že bralci 8a.nu so se čudili izboru, na vrhu bi pričakovali bolj znane kraje. Vendar je po drugi strani nazorna pripomba enega izmed njih: "Znana imena mi ne pomagajo veliko, pomembni so balvani, ki jih plezam...".
(S.R.)

Smučanje po ledeniku

Tue, 19 Jan 2010 20:58:00 +0100

Kako se izogniti ledeniškim razpokam in se varno spustiti z Aiguille de Midi (3842 m). Šest minutni video iz Valle Blanchee ...
Vallee Blanche je priljubljen cilj turnih smučarjev, freeriderjev in borderjev. Z vrha Aigulle de Midi se je po "Beli dolini" moč pripeljati vse do Chamonixa. Proga je dolga 17 km, višinske razlike je 2800 m.
BMG vodnik Andy Perkins in smučarski inštruktor iz Courchevela Simon Christy sta v sodelovanju z Compagnie du Mont Blanc video posnela lansko zimo. Cilj je preprečiti resne nesreče z usodnimi posledicami, do katerih prihaja v Valle Blanche in pri drugih ledeniških spustih. "Vsako zimo lahko vidimo smučarje in borderje, ki se spuščajo brez nahrbtnika in plezalnega pasu", razlaga Perkins. "Lahko le čakamo, kdaj se bo zgodilo ..."
Prikazani so osnovni principi smučanja po ledeniku, kako se je moč izogibati ledeniškim razpokam in kako naj se organizira skupina. Video se bo vso zimo vrtel na znanih smučarskih točkah Aiguille du Midi in Grands Montets.
ukclimbing.com (S.R.)

Brez vrha ni smeri

Mon, 18 Jan 2010 09:52:00 +0100

Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.

Tomaž, res mi je žal, da ti je ob naši objavi vzpona v Hamma Yomjumi »dvignilo kapo in si moral na wc«. Upam, da se to ni zgodilo v kakšni steni »100 metrov pod vrhom«? Ne, ne, brez skrbi. Vračal sem se z Aconcague in užival v prijetni Mendozi.

Poudarek je bil na »lepi« smeri, kar je bilo navedeno že v podnaslovu. Na lepi smeri? To ni smer, ampak le dober poizkus.

Kaj pa plezanje zaradi plezanja, užitek v gibanju, iskanje težav... Zatakne se pri vrednotenju alpinističnega dosežka. Plezanje brez osvojitve vrha, ali vsaj priključitve na že obstoječo smer, pač ni alpinistični dosežek, ampak le poizkus. Postanem kar slabe volje, da se moramo o tem pogovarjati in da to ni samo po sebi umevno. Vse več današnjih alpinistov se ukvarja s takšnim kvazi instant alpinizmom. Nekoč sem se malo šalil v AN glede uporabe pesticidov pri pridelovanju hrane in s tem posledično zmanjševanju moških spolnih organov in ravni testesterona. Tako, kot ni več pretepov v gostilnah, tako je tudi vse manj premikanja meja v himalajskih stenah.

Mejo lahko premakneš, če preplezaš novo težavnostno stopnjo ali če zmoreš smer, ki je bila kljub poskusom nepreplezana. Športni plezalec se vrhu običajno celo zavestno odreče in športni pristop je prisoten tudi v alpinizmu in v Himalaji. Alpinizem je težko merljiv šport, vrednotenje težav v neki odmaknjeni himalajski steni je subjektivno. Edino vrh gore je res konkretna in točno izmerljiva točka, edini otipljiv kriterij uspešnosti. Kakšna bi bila sicer razlika v 1000 m steni med nekom, ki konča smer po 100 ali po 900 metrih?

Ampak tisto, da se smer od nekdaj konča na vrhu gore ali kvečjemu ob stiku z obstoječo smerjo, pa res ne vem, če zdrži. JLA v Šitah torej ne bi bila smer, če bi bila preplezana pred Jesihovo. In če ostanem v Tamarju in pri klasikah: je v Dularjevi v Jalovcu še pomembno kako nadaljuješ, ko si na gredini? JLA niti slučajno ne bi bila smer, če bi prva plezalca sestopila po gredini po kateri še ne bi bilo Jesihove smeri. To drži kot pribito. Mislim, da bi se Krivic in Košir strinjala z menoj! Za Dularjevo velja enako. Tako ali tako gre večina plezalcev od tam do vrha. V tehničnem smislu pa je tam smer tudi priključena starejšemu Razu in kasneje Hornovi. Torej še v domačih hribih je temu zadoščeno!

Torej bo treba do vrha! Lahko bi ti sicer navrgel slapove v Prisojniku in te spravil v zadrego, a pustiva zdaj to ... Si tudi pisec oz. kronist AN na GL. Kako dolgo že spremljaš in kako dobro poznaš naše alpinistično dogajanje? Domače in tudi tuje alpinistično dogajanje spremljam že 25 let in jo poznam zelo dobro. Tisti, ki me poznajo bi potrdili, da sem dobro seznanjen z zgodovino alpinizma, smermi v naših in tujih stenah. Morda v zadnjem času malo pešam, sem bil preveč časa na višini ...

Leti to na Visoke gore, ubijalke možganskih celic? Meniš, da so bile stvari predstavljene pretirano? Morda malo. Znano je dejstvo, da višina ubija možganske celice. To verjamem in opažam tudi pri sebi. A proces je reverzibilen, torej predvsem kratkotrjana izguba spomina. Alkohol prav tako ubija možganske celice, pa se tistemu piru po turi niti slučajno ne bo nihče odrekel.

Vrniva se k AN. Kakšen kriterij imata s Petrom Mežnarjem? Objavita vse, kar dobita? Objaviva vse, kar pride v nabiralnik. Res nimava posebnega sita. Seveda pa nameniva dobrih vzponom več prostora in tudi več besed.

Je objava dovolj? Se ti ne zdi, da bi bilo dobro včasih kaj pokomentirati, realno vrednotiti in primerjati med sebj? Mislim, da ob vsakem pomembnem vzponu dodava dovolj mesa, da izstopi iz povprečnih AN.

Imamo v Slovenija avtoriteto na tem področju, ki bi si kaj takega lahko privoščila ali bolje - si upala? V Sloveniji je kar nekaj ljudi, ki bi mirno lahko vrednotili dosežke. Mednje štejem tudi naju s Petrom. Vendar se nekateri pač ukvarjajo z drugimi stvarmi, nekateri pa tega ne počnejo zaradi ljubega miru. Veliko je ljudi, ki so dovolj zaverovani vase ali zgolj primitivni in bi potem bljuvali žolč. Franci Savenc je sicer res dobro sito in je na GL zelo dvignil nivo komuniciranja.Vse, ki se prijavijo z lažnim imenom enostavno zbriše. Komaj si predstavljam, kako mizerne kreature so ljudje, ki se prijavijo pod lažnim imenom in potem žalijo in pljuvajo vsevprek.

Franci je »sistemsko« lepo uredil stvari, mogoče bralci pogrešajo kakšen komentar, ki stvari postavi na prava mesta. Sicer to prevzame rumeni tisk ... Misliš, da so bili posamezni dosežki našega alpinizma ustrezno predstavljeni in vrednoteni? Se je komu dalo preveč in drugemu premalo teže? Žal živimo v času, ko je veličina dosežka zelo odvisna od tega, koliko se o njem govori. Odličen vzpon v Jorassih (No Siesta) naveze Lukić,Grmovšek je šel mimo dokaj neopazno, jesenska odprava naveze Prezelj, Lindič, Blagus je bila predstavljena na vseh pomembnejših svetovnih alpinističnih portalih, a vesoljne slave niso poželi. Kolikor jih poznam po tem niti ne hrepenijo. Torej običajno leto v smislu medijske in obče pozornosti. Daleč največ pozornosti sta prevzeli žalostni nesreči Oderlapa in Humarja.

Je ob »največjih« dogodkih našega alpinizma (npr. Humarjev Daulagiri) ostalo nekaj nedorečenega, bi bilo potrebno zdaj z distance kaj dodati? Slika znotraj stroke je drugačna, kot tista v širši javnosti ... Za šankom ni problema, a tule ne več. Po Nanga Parbatu sem se s spisom Naš Tomaž zelo izpostavil in potem poslušal blebetanja o zavisti in podobne neumnosti. Tega se mi sedaj ne da več. Poleg tega se je Tomaž letos žalostno ponesrečil. Naj počiva v miru!

Poglejva torej leto 2009, kateri so vrhunci lanskega leta? V Himalaji visoko kotirajo Wedge Peak (Bullock, Housman), prosto Eternal Flame v Trangu (Huberja), naši v Bagiratijih. V Evropi Steckovo dirkanje po Zadnjih treh problemih Alp in prosta ponovitev Japonske v Eigerju.

In v Sloveniji?
Pri nas so to Via Montura v Travniku (Karo, Lindič), prosti Norčki (Krajnc), Spominska smer Mihe Valiča v Triglavu (Hrastelj in jaz), ...

Torej si še vedno v formi. Kateri vzpon ti največ pomeni, najboljši šele pride? Trudim se! Letos mi je pomagala Tinčina nosečnost, poleti sem bil več doma in sem se res podolgem času spravil tudi v solidno športno plezalno formo in le pet mesecev po Everestu preplezal smer z oceno 8b. Zelo sem bil vesel! Za svoje najboljše štejem vzpone v Patagoniji. Tam mi res paše plezati, ni me strah, kot npr.visokih snežnih sten Himalaje.

Si profesionalni gorski vodnik, svoj vrhunec si doživel lani z vodenjem na Everest. To je lep dosežek, se je po njem kaj spremenilo? Še vedno sem kot športnik zaposlen pri Policiji. Z gorskim vodništvom si pa služim dodatni denar, ki ga potrebujem za aktivno ukvarjanje z alpinizmom, saj nimam nobenih sponzorjev. Sicer se pa ni z Everestom spremenilo nič bistvenega! Sploh v Sloveniji. Sam sem vrhunski alpinist, gorski vodnik z mednarodno licenco, v hribih sem več kot 150 dni na leto, vodil sem ljudi na Everest in imam na primer, ceno za sedem dni Haute Route 410 €. Sosedov Janez, ki je bil včasih alpinist, rad turno smuča, hodi v hribe in je dovolj podjeten, se bo spomnil, da bi se enkrat rad smučal med Chamonixom in Zermattom in še malo zaslužil. Zato bo plačal oglas na G-L, postavil ceno 250 € in zelo hitro zapolnil skupino. Hočem reči, da je v Sloveniji največkrat še vedno bolj pomebno, da je poceni, kot pa da je storitev strokovna, kvalitetna in varna. Moj CV mi pa zelo pomaga v tujini. Dobiti delo pri najpomembnejših angleških agencijah ni več problem.

Tam naj bi bile stvari urejene, kar GV radi poveste in dajete za zgled. Pri nas se stvari nikakor ne razčistijo. Na naših straneh smo se o tem pogovarjali s predsednikom ZGVS, ne dolgo nazaj je Slovenijo obkrožilo Univerzalno opozorilo ... Kar se tiče ureditve vodenja, smo trdno na Balkanu. Vodi lahko vsak, ki se mu v določenem trenutku tako zazdi. Študentje, alpinisti, kdorkoli, za majhno ceno. V ostalih alpskih državah in tudi nealpskih članicah UIAGM so stvari jasne. GVji so edini, ki lahko vodijo v svetu, ki zahteva uporabo vrvi. V kolikor se tam pojavi nekvalificiran vodnik, mu bo nadaljne življenje zagrenjeno z veliko kaznijo. In tega se vsi držijo. To je jasno tudi v vseh ostalih športih. Boste kje dobili nekvalificiranega, ki bo učil tenis, potapljanje, celo smučanje? Ne, edino v gorah je tega veliko.

Mogoče so kopja GV usmerjena v napačne tarče. Agencije in različni sp-ji so na trgu, nosijo zakonske obveznosti (preglednost poslovanja, davki), odgovarjajo strankam. Od tega živijo in če preživijo z nizkimi cenami, super, z nizko kvaliteto storitev verjetno ne bodo. Cene in nivo se znižujejo nekje drugje … To je drug problem, ki je praktično nerešljiv. Zato po mojem mnenju v Sloveniji še nekaj časa ne bo več kot pet gorskih vodnikov, ki bi se profesionalno ukvarjali samo z vodenjem slovenskih gostov. Vzrok je postsocialistična ureditev PZS. V mojem času so bili alpinistični odseki prostor, kjer so se zbirali ljudje, ki so se želeli ukvarjati z alpinizmom in glavna naloga odsekov je bila produkcija alpinistov, morda celo vrhunskih. V zadnjih letih se je večina AO-jev prelevila v shajališča ljudi, ki so jim ljube aktivnosti v naravi, druženje. Kar sploh ni slabo, a nima več dosti skupnega z alpinizmom kot športom. Seveda vsi ti ljudje ne iščejo druge ponudbe na tržišču, ki bi bila tako ali tako dražja. Gorski vodniki delamo individualno ali z majnimi skupinicami. V klubih ali na odsekih pa za malo plačilo delajo z množicami inštruktorji, ki so študenti ali drugje varno zaposleni. Pojavljajo se celo klubi, ki niso člani PZS in ponujajo gorniško izobraževanje. Učinkovitih vzvodov, ki bi to preprečili zaenkrat žal ni. Nam, gorskim vodnikom torej ostajajo le ljudje, ki res vedo kaj je gorski vodnik in kaj z njim pridobijo.

A približno tako je povsod, v množici različnih ponudb blaga in storitev naj bi stranke vendarle ločile zrno od plevela in se odločile za kvaliteto. Ni povsod tako! V Chamonixu ne moreš na Mont Blanc kar z nekim alpinistom s katerim dela lokalna agencija, ni variante. Nikjer v Alpah. Vse agencije delajo izključno z gorskimi vodniki. Res, gostje slej ko prej ločijo zrno od plevela kot praviš, sploh, ko gredo enkrat na zahtevnejšo turo z GV, v to sem prepričan. Seveda ne bom rekel, da je šolanje v AO-jih slabo, kje pa! Le pristop je drug!

V Franciji so si GV očitno izborili takšen položaj, ni pa nujno, da je to edina možnost in najbolj pošteno. "Lahko pa ponavljamo, kot papige ...", je bill tvoj komentar na vprašanje, zakaj se je Slovencem zaključek 100 m pod vrhom zdel sporen, Italijanom pa ne. Bi enako lahko veljalo še kje, pri GV na primer? V Sloveniji poklic GV prav zaradi dolgotrajnega ločevalnega procesa zrna od plevela zaenkrat ne more zaživeti popolnoma. Gre pa na bolje in sem optimist.
(S.R.)

Led na Chamonixom

Sat, 16 Jan 2010 10:44:00 +0100

Dve priročni, kratki a težki smeri na ledeniku Argentiere je britanski ledni specialist Nick Bullock preplezal tako rekoč po pomoti. Nick Bullock in Kenton Cool sta v stenah na ledeniku Argentiere nad Chamonixom nameravala ponoviti kratko ledno smer Home Wet Home. Do vstopa se pride s spustom z vrha stene. Angleža sta očitno zgrešila pravo smer in vstopila v še nepreplezan del stene. Po požlejenih skalah z milimetrskim ledom sta potegnila zelo verjetno novo smer, ki sta jo imenoval Homeward Bound in ocenila s škotsko VII,8, 70 m. Enake težave je ponudila tudi sosednja prvenstvena, ki jo je Bullock preplezal dva dni kasneje s Petom Bensonom - Homage to the Homeland (VII,8, 70 m).

Nick Bullock & DMM Rebell v akciji
UKC.com

Ena najtežjih lednih

Wed, 13 Jan 2010 20:16:00 +0100

V bližnjem Bad Gasteinu je preplezana ena najtežjih lednih smeri na svetu in najtežja v Avstriji. Albert Leichtfried in Benedikt Purner sta decembra potegnila najdaljšo ledno smer v Avstriji (Moonwalk,1000m, WI6/M7). Januarja sta se lotila še večjega zalogaja in 7.1. 2010 v dolini Gastein (Bad Gastein) preplezala Centercourt. Z oceno WI7+ je to, po mnenju avtorjev, najtežja povsem ledna smer v Avstriji in ena najtežjih na svetu.
Dolina ponuja res veliko. Potem, ko sta se ogrela v dveh klasičnih slapovih Supervisor (270 m, WI6) in Seidenraupe Direkt (200 m, WI5), sta vstopila v led levo od še neponovljene smeri Landunder (WI7) iz leta 1998.

300 metrov ledu za najboljše! Srednji dve smeri na sliki sta Centercourt WI7+ in Landunder WI7-.

Centercourt je postregel z napetim in zahtevnim plezanjem, živci in podlahti so bili polno obremenjeni. "Varovanje je bilo tako slabo, da sem imel občutek, da soliram, podlahti pa sem imel tako navite, kot da bi plezal M8/9. Toda varovanje je bilo na spectrih, peckerjih, malih camih in do pol zavrtanih 6 cm vijakih. Za nameščanje je bilo potrebno veliko inovativnosti" je komentiral Leichtfried. "Poznam samo še dve smeri v tem rangu. Second choice na Norveškem in Senda real v Čilu". Prvo je preplezal Kanadčan Gad, drugo pa prav Leichtfried. (planetmountain.com, S.R.)

Plaz pod Cerro Torrejem

Sat, 09 Jan 2010 17:01:00 +0100

Italijanski alpinist Fabio Giacomelli je umrl v plazu pod Cerro Torrejem. S partnerjem Eliom Orlandijem sta 1. januarja sestopala po poskusu vzpona v V steni. Snežilo je že dva dni, nasploh je bilo konec decembra vreme v Patagoniji obupno. Giacomelli je prvi končal spuste po vrvi in se odpravil v njuno snežno votlino, da bi zavrel vodo in pripravil večerjo. Približno ob devetih zvečer, ko je bil Orlandi še v steni, ga je presenetil plaz. Orlandi, odličen poznavalec Patagonije, ni v temi videl ničesar, a je kmalu dojel, kaj se je zgodilo. Med stalnim proženjem novih plazov je sam tri dni iskal in kopal, preden je mrtvega Fabia našel v čelnem delu plazovine. Petega januarja ga je, ne brez novih težav, na ramenih prinesel v vasico El Chantel.
Giacomelli in Orlandi, oba znana in izkušena alpinista, sta obrnila 200 metrov pod vrhom v novi prvenstveni smeri, kjer sta poskušala že leto pred tem. Želela sta osvojiti vrh in raztresti pepel pokojnega prijatelja Cesarino Fava, ki je umrl leta 2008 po objavi svojega prvenca, zgodovine gore Cerro Torre. 51 letni Giacomelli je zapustil ženo in dva otroka.

alpinist.com, planetmountain.com (S.R.)

Druga stopnja Mt. Everesta

Sat, 09 Jan 2010 10:58:00 +0100

Znamenita stopnja v SV grebenu na višini 8600 m ima lepo zgodovino. O osvajanju Mt. Everesta je sicer težko povedati kaj novega. Je bil uspešen že eden prvih poskusov osvojitve najvišje gore na zemlji? Ali sta bila leta 1953 res prva na vrhu Hillary in Tensing ali sta morda že leta 1924 uspela Mallory in Irving? Slednja sta na Everestu umrla 8. junija 1924. Knjiga Primer Mallory avtorja Jochena Hemmleba se bere kot dobra kriminalka, a ob glavni zgodbi sta zanimivi tudi dve drugi: o takratni alpinistični opremi in konkretnih plezalnih težavah.

Fotografije iz leta 1920 so zanimive in presenetljive. Ljudje v višini nad 8000 metrov v jopičih iz gabardena in v usnjenih čevljih brez derez! Toda kar na prvi pogled izgleda primitivno in pomankljivo, ima tudi svoje kvalitete. Oblačila so rezultat dolgoletnih izkušenj iz polarnih ekspedicij. Kombinacija različnih materialov združuje toplotno izolacijo, parapropustnost, zaščito pred vetrom in omogoča gibljivost. Tako danes delujejo plasti termo perila in velurja pod takšno ali drugačno membrano. A membrane v tistih časih ni bilo. Takratna obleka je nekako zadoščala za hiter vzpon v lepem vremenu. Toda, če ni šlo vse gladko, če je bilo potrebno bivakirati ... Norton in Somervell sta leta 1924 kot prva jurišna naveza v takšnih oblačilih brez kisika prišla skoraj do 8600 m. Mallory je bil sprva odločno proti uporabi jeklenk, saj se mu je to zdelo nešportno. Zanje se je odločil šele, ko je spoznal, da sicer nima nobenih možnosti. Z Irwinom sta 8. junija zjutraj krenila proti vrhu. Vprašanje je, ali so ventili na jeklenkah s kisikom sploh delovali. Eden izmed ventilov naj bi puščal, to jeklenko so leta 1999 našli na 8480 metrih. To je do danes tudi zadnja, najvišja sled za obema pionirjema. Vse kar se je dogajalo višje so špekulacije. In višje sta le še znani Everestovi stopnji ...

Druga stopnja na 8600 metrih je visoka dobrih 20 metrov, krušljiva in zadnjih 5 metrov navpična, nekoliko previsna. Noell , ki se je takrat kot njuna podpora povzpel do zadnjega tabora, je sprva mislil, da ju je videl tu, ko so se za hip razkadili oblaki. Vendar kasneje ni bil več prepričan. Je možno, da je bilo to ključno mesto preplezano že leta 1924? "V takratnih čevljih z žeblji nikoli!" je odločen Reinhold Messner. "Če je bil katerikoli del takratne opreme primerljiv z današnjo, so bili čevlji", trdi ameriški snemalec in večkratni osvajalec Everesta David Breashears. "Mallory in Irvine bi stopnjo lahko preplezala, velja se zamisliti" pa meni Američan Anker, ki je tam uspel leta 2007. Stopnjo so leta 1960 zmogli Kitajci v mega ekspedicijskem stilu (214 članov, masa opreme, veliko časa). V petmetrski previsni poči so uporabili živo lestev, prvi v navezi je stopil soplezalcu na rame. Pri tem je sezul čevlje (?!) in kasneje izgubil obe stopali. Leta 1985 jo Katalonec Oscar Cadiach prvikrat prepleza prosto, leta 2001 jo Avstrijec Theo Fritsche prosto solira. Oba jo ocenita s V do V+. Leta 1997 je Drugo stopnjo plezal in kasneje nazorno opisal pokojni Pavle Kozjek: "Druga stopnja, dvajsetmetrski navpičen odstavek na višini malo pod 8700 metrov, je bila od nekdaj ključ do vrha Everesta s tibetanske strani. Tudi danes, ko so tam pritrjene vrvi in celo aluminijasta lestev. Da se ne bi utrujal z visenjem na rokah, sem se sklenil prebiti čeznjo naenkrat, brez vmesnih oddihov, ki so na takšni višini pravilo. Šlo je presenetljivo dobro in celo hitro, a dolg sem plačal takoj zatem: ležeč na produ in skrčen v dve gubi sem nekaj minut obupno lovil razredčeni himalajski zrak. A zadnja resnejša ovira je bila za menoj, pot do vrha bi od tam naprej morala biti le še vprašanje časa".
Kako se je končal vzpon na Streho sveta 8.6.1924? Pozno popoldan tistega dne se naveza izčrpana vrača. Pod prvo stopnjo se je zgodilo ... Irvine je izgubil cepin (najdejo ga 9 let kasneje), naveza se razdvoji, vrv se pretrga, Mallory omahne ... Truplo je prvi odkril kitajski alpinist leta 1975, ponovno pa ga je našla v ta nemen organizirana odprava leta 1999. Položaj in lega najdenega trupla ter sledi krvi na njegovi obleki kažejo, da je prvi padec preživel in se je šele kasneje smrtno ponesrečil. In Irwine? Izgleda, da ga je pri sestopu ujela tema in je potem pri bivakiranju na 8400 zmrznil. Tam je sedel 36 let, ko ga je presenečen zagledal še en kitajski alpinist.

»Tatort Mount Everest: Der Fall Mallory«, Neue Fakten und Hintergründe, Jochen Hemmleb 272 strani, € 24,95, Založba Langen-Müller, München 2009, Bergsteiger, gore-ljudje.net (S.R.)

Alpe severnega morja

Sat, 02 Jan 2010 15:57:00 +0100

Jadranje med ledenimi gorami, raziskovanje in plezanje na otokih ob zahodni obali Grenlandije ... lahko tudi kot popotnica v leto 2010: imeti svoj "veliki" cilj, videti in doživeti nekaj posebnega!
Michele Maggioni and Daniele Bernasconi sta že leta 2006 prijadrala do Baffinovih otokov v polarnem krogu in tam preplezala pet novih smeri. Letos poleti sta se ponovno vkrcala na jadrnico Billy Bud in odplula do fjordov na zahodni obali Grenlandije, točneje do precej neznanega polotoka Qioge nasproti otoka Disko. "Kot Alpe, ki se zrcalijo v morju" sta opisala čudovito neraziskano pokrajino. "Vreme je bilo na najini strani, brez običajnega nadležnega mraza in vlažne megle. Lahko sva brez običajnih težkih oblačil jadrala med številnimi ledenimi gorami in jih občudovala".
Skupaj z Mario Christino Rapisardi, lastnico jadrnice Billy Bud sta na dveh bližnjih otokih v odličnem granitu preplezala dve novi smeri, obe na povsem čist način: Pavlova (6a, 11 raztežajev, 520 m, otok Adgap) in White Seagulls (5c, 10 raztežajev, 400 m, otok Qingussaq, rdeča smer na sliki levo, zelena je smer sestopa).
Za konec so se povzpeli še na 1831 metrov visok vrh, ki je bil prvič osvojen šele leta 1996. "Z vrha smo lahko opazovali neverjetno število čudovitih gora, ki spominjajo na Alpe" je bil navdušen Maggioni, "možnosti za nove smeri so izjemne ".
Alpinist.com (S.R.)

3x Khumbu ali Kje se lahko konča smer?

Sat, 02 Jan 2010 11:35:00 +0100

Več smeri namesto enega velikega cilja postaja trend modernih himalajskih odprav. Po slovenski trilogiji v Bagiratiju sedaj še italijanska v Nepalu, kjer so italijani "spornemu" vzponu dodali dve prvenstveni. "Fantom iz opere" spominja na najtežji mix v Les Droites.
Italijanska naveza je med 18. novembrom in 12. decembrom v nepalskem Khumbuju opravila tri prvenstvene vzpone. Prvemu v Hama Yomjuma sta v začetku decembra Bonino in Meli dodala 600 metrsko prvenstveno v Peak Khancha (5850 m): M’han dato 5 al modulo di misto … WI6 M7X A2). Trilogijo sta zaključila sredi decembra. The Phantom of the Opera sta plezala tri dni, težave v prostem plezanju so bile do 6b, mix je spominjal na najtežje v Les Droites (M6+), en raztežaj je bil tehničen (A1/A2).
Vrnimo se v november, ko so Italijani preplezali novo 1100 metrsko smer v Hama Yomjuma (5970m). Smer Ramri Keti (WI5+ M7 5a) so zaključili 100 m pod vrhom na polici pri skalni barieri, kar je botrovalo komentarjema na GL in ProMo blogu. Ne glede na to, da drugje (v tujih medijih) podobnih dvomov nismo zasledili, gre za zanimivo temo, ki ima vsaj dve plati. Ne da bi "navijali" za Italijane, da ne bo pomote! Na osnovi fotografije je težko soditi, ali gre za konec težav, ki bi opravičeval zaključek na tem mestu. Slutiti je, da se tam težave končajo oz. prekinejo, da je po polici možen obvoz levo ali desno. S stališča plezanja v Alpah in Dolomitih je to za plezalca konec vzpona. Je v Himalaji drugače, niso časi, ko je štel le vrh, minili celo na osemtisočakih?
Vrisana smer, ki se konča malo pod vrhom res bode v oči. Toda od daleč je težko soditi. Dokaj renomirana (?) naveza in relevantni (?) mediji (climbing.com, planetmountain.com) očitno niso videli problema. Bi ga morali? (S.R.)

Ledno plezanje na Otoku

Sat, 26 Dec 2009 19:56:00 +0100

Odlične razmere v decembru so med drugim botrovale tudi prvi ponovitvi najtežje zimske smeri v North Walesu - Cracking Up (IX,9). Padcev ne manjka, čeprav se varuje s cami in zatiči, na nogah pa dereze ...

Pri nas še vedno čakamo na led ali vsaj na sneg, povsod pa ni tako. V gorovju North Walesa na britanskem otočju je že ves december mogoče odlično plezati, pa naj gre za led, mix ali dry tooling. Res je, da je po tovrstni plezariji bolj znan škotski Ben Nevis, toda velško višavje je zaradi krajših smeri in dostopnosti vedno bolj priljubljeno. Iz DMM, ki je stacioniran v srcu tega zgodovinsko pomembnega področja, poročajo o super decembru ...

Andy Turner je kot prvi ponovil Cracking Up (IX,9) v Clogwyn Du. Gre za najtežjo zimsko smer v Walesu, znano smer, ki jo je leta 2006 prvi in do sedaj edini preplezal Nick Bullock. Zanimivo je poudarjanje, da gre za prvi vzpon brez padca (no falls ascent). Bullock je pri prvenstvenem vzponu doživel "nepozaben" padec, vendar je poskusil še enkrat, tokrat uspešno. No, pri prvem poskusu je poletel tudi Turner, vendar je naslednji dan kontinuirano potegnil od tal do vrha. Smer je previsna in dolga 45 metrov, »letna« ocena je E1 z dvema tehničnima mestoma. Turner je potrdil oceno. »Sicer me ni tako namučila kot lansko sezono Sassenah v Ben Nevisu, ki ima enako oceno. Toda Cracking Up je bolj napeta, predvsem pa lepša«.

Takoj nato je prvo ponovitev doživela še ena Bullockova smer letnik 2006, sosednja Traversity (VIII,8). Po nekaj (!) padcih je uspel Ian Parnell. Kako izgleda ledno plezanje na Otoku si lahko ogledate v videu prvenstvenega vzpona M8+ (plezalec Pete Harison, snemalec Jack Geldard). Dnevi so zanimivi in polni adrenalina, noči so dolge in mrzle. Zelo nazorno je slika Simona in Malcolma, ki med dvema plezalnima dnevoma nabirata moči v svojem kombiju. Tudi s pomočjo slivovke (le kje sta jo dobila?), ki jo imenujeta kar Slovenian Death Juice. In obenem, dodajata, da to ni redna praksa ... No, bolj pomembno je, kaj sta fanta preplezala. Vrnila sta se iz Škotske, kjer ste v Ben Nevisu ponovila Sidewinder (VII;8), nato pa še Messiah (VII,7) v Sothern Highlands.
S.R., www.dmmclimbing.com ,www.ianparnell.com

Ondra v Crescianu

Sat, 26 Dec 2009 19:53:00 +0100

Cresciano v Švici postaja pomembno balvansko središče. Začelo se je z Dreamtime-om Freda Nicola, Američan Dave Graham pa je leta 2006 dodal nekaj zanimivih problemov. Njegov najtežji nosi oceno 8C/C+ in je neponovljen tudi po obisku češkega "Harrya Potterja".

Adam Ondra je na flash preplezal Dave Grahamov problem Confessions (8B+) iz leta 2005. Problem je ponovilo kar nekaj plezalcev, med njimi tudi Daniel Woods. To je verjetno prvi flash potrjenega 8B+ problema.

Adam Ondra v Confessions 8B+

Ondra pravi, da Confessions-u ne bi smelu reči "trdna 8B+". Ondra je na 8a.nu zapisal: "Dobro, 8B+ flash se sliši čudovito, a se mi zdi lažja od 8B+. Vse je bilo preveč preprosto v primerjavi z The Dagger ali La Proue. Samo poskusil sem, brez pričakovanj in naenkrat sem bil na vrhu in se mi ni zdelo preveč težko. A ne rečem, da ne more biti 8B+, mogoče je bila moj stil ali nevem. Za flash The Vice sem se moral bolj potruditi."

Zanimivo je, da je Confessions skoraj vsak preplezal na drugačen način.

Julija je Ondra na flash preplezal dva problema v Južni Afriki ocenjena z 8B: The Vice in Armed Response. Prav tako je pravkar ponovil The Dagger (8B+) in Dreamtime (8B+) v Crescianu. Ni mu šlo le v neponovljenem Grahamovem problemu The Story of Two Worlds (8C/C+). M.R.

Nova smer v Patagoniji

Sat, 26 Dec 2009 19:50:00 +0100

Italijansko-švicarska naveza Simon Gietl in Roger Schäli sta v Patagoniji preplezala težko novo smer. V vzhodni steni Aguja Poincenot (3002 m) sta v štirih dneh, med 14. in 17. novembrom, v alpskem stilu v zimskih razmerah potegnila Fühl dich stark, aber nicht unsterblich in ocenila 6c A3+ M5. Za ključni 20 metrski raztežaj sta potrebovala celih 15 ur.

Gietl in Schäli sta prvenstvenemu vzponu dodala še Kalifornijsko smer v Fitz Royu.
Švicar Shalli je postan znan, ko je letos poleti z Robertom Jasperjem prosto preplezal Japonsko v Eigerju.

S.R., climbing.com

Strongman v plezalkah

Tue, 22 Dec 2009 13:06:00 +0100

Grega, ko človek tvojih dimenzij zavije v trgovino s plezalno opremo, bi človek najprej pomislil, da gre za pomoto?
Magnezij je v mojem ekstremnem športu nepogrešljiv pripomoček, saj ga rabim pri vsaki disciplini, na tekmi in na treningu. V trgovini s plezalno opremo dobim najboljšega. Mora ostati na rokah in imeti dobro oprijemljivost.
Kje ga gre največ? Kolikor vem, se ne mažeš le po rokah ...
Največ ga uporabljam pri nošnji 150 kilogramskih kovčkov, pri prevračanju 520 kg težke gume in pri dvigovanju železnega 130 kg težkega hloda nad glavo. Tu se z magnezijo namažem tudi spredaj po majici. Podobno kot pri prenašanju 420 kg težkega bremena, kjer se namažem po ramenih.
Je magnezij vsa "oprema", ki jo potrebuješ, da premakneš tovornjak?
Uporabljam tudi plezalne čevlje, saj se je potrebno čim bolj oprijeti asfalta. Zelo pomembno je, da so podplati mehki, da se lahko odrivam s prsti. Še posebej pri štartu, kjer moraš biti zelo eksploziven. Na makadamu pa si pomagam z derezami. Sicer imam pri vseh disciplinah na nogah vedno pohodniške čevlje, običajni športni copati ne bi zdržali obremenitev.
Vleka tovornjaka je najbolj atraktivna, a le ena izmed 10 disciplin v tekmovanju za najmočnejšega Slovenca, ki se uradno imenuje po Martinu Krpanu. Račja hoja, Sokolov krog, Vlečenje kobile iz hleva ... So discipline tudi tako zanimive kot zvenijo imena?
Krpanove discipline niso več tako zanimive kot Strongmanove, ki se danes odvijajo po svetu. Le-te so bolj atraktivne, izpopolnjene in težje. Recimo: šest betonskih krogel (120 -190 kg) je treba postaviti na 130 cm podest, 130 kg železni hlod čimvečkrat dvigniti v 90 sekundah, dvig 80 kg težke ročke nad glavo z eno roko, vleka minimalno 16 tonskega kamiona 20 metrov v čim krajšem času, ...
Globalizacija torej tudi v vaši branži, namesto Martina Krpana sedaj Strongman. Letos si dobil licenco za organizacijo Strongmana v Sloveniji.
Tako je, pripravljam tri tekme v naslednjem letu.
Kaj je tvoja specialnost, kje si najmočnejši?
Moje najljubše discipline so vleka kamiona, dvigovanje betonskih krogel in prenašanje 150 kg kovčkov.
Si 3-kratni Martin Krpan (slovenski prvak 2005, 07, 08), najmočnejši Avstrijec 2008, najmočnejši Madžar (ekipno) 2008. Letos si osvojil 5. mesto v Evropi in 21. mesto na svetovnem prvenstvu World Strongman Champion League. Kateri rezultat ti največ pomeni?
Zmaga na tekmovanju za Najmočnejšega Avstrijca je moj največji uspeh, konkurenca je tu najhujša.
Se domače tekme lahko primerjajo s svetovnimi?
V Sloveniji so teže na tekmah 30% nižje, kot v svetu. Tam so tudi tekmovalci močnejši, težji in večji.
Kakšna druščina ste tekmovalci, koliko je resnosti in koliko zabave v tem športu?
Z večino tekmovalcev smo v dobrih odnosih, si pomagamao med seboj in drug drugemu svetujemo, kako čim lažje izpeljati disciplino. Za praznike si voščimo vse dobro, smo v kontaktih tudi po mailih in facebooku. Po vsaki tekmi gremo na after party, zabavamo se tudi med vajami.
Kako treniraš?
Treniram petkrat na teden v fitnesu in z rekviziti, ki jih imam posebej izdelane za strongman discipline. Treniram tehniko in hitrost. Imam tudi svoj fitnes center in poligon.
Kako pridobiš toliko mišic, kakšna je tvoja prehrana?
Veliko je odrekanja, to verjetno ve vsak vrhunski športnik. Pojesti je treba ogromno hrane. Na prvem mestu je meso, obvezno en kilogram na dan.
Torej ti tvoja izobrazba še kako prav pride?
Res je, po poklicu sem mesar in biftek, ki je redno na jedilnem listu (pol kilograma na dan), si pripravljam izključno sam.
Glede na precej nenaravne gibe lahko kaj »poči« v hrbtu. Kako je s poškodbami?
Ja, potrebno je paziti, saj gre hitro kakšna mišica v cvet. Hrbet je potrebno non stop krepiti z vajami za križ. Pomembni so dodatki k prehrani, kot so vitamini, minerali, proteini, aminokisline, regeneratorji mišic in sklepov, dodatki za moč. Brez tega enostavno ni moč dvigovati takih bremen.
Imaš svoj fitnes, kjer si tudi osebni trener. Si specializiran za oblikovanje orjaških teles?
Po želji. Dekleta pri meni zagotovo shujšajo ...
Hodiš kaj v hribe?
Zadnje tri leta nisem bil prav veliko v hribih, vzponov pa bi se kar nabralo, saj za eksplozivnost redno delam kratke 30 metrske šprinte v klanec. Sicer pa grem rad v hribe, večinoma sam, za motivacijo in relaksacijo.
Kaj pa plezanje, si že poizkusil?
Plezal sem na steni v Bohinjski Beli. Bi pa z veseljem šel kam višje, to me je vedno zanimalo. Le padcev me je malo strah, ne vem, če bi klini zdržali mojih 150 kilogramov, ha, ha ...
Fotografije: Arhiv Stegnar ProMo intervju: Prvih enajst S.R.

Neanderthal 9b

Sun, 20 Dec 2009 21:17:00 +0100

Chris Sharma je preplezal Neanderthal (9b) v Santa Linyi, Španija. Ta 40 metrska smer se začne z 20 metrskim obvozom v desno (8a) do počitka brez rok. Nato je 10 metrov težavnosti 9a do "detajla". Luknjica za dva prsta do težkega dinamca, sledi več boulderskih problemov, brez počitka in izstop čez rob. Chrisa v poskušanju smeri lahko vidite v Big Up-ovem Dosage 5 (trailer). Smer je prav tako poskusil Tomas Mrazek med svojim nedavnim izletom v Santa Linyo.
Chris je na tej neverjetni liniji delal dve leti. Zdaj nadaljuje z drugim 9b projektom First round, First minute v Margalef.

Na svojem prana blogu je zapisal: “Neanderthal, 50 metrski projekt 9b+. Zanimivo je, da bila smer z direktnim začetkom, brez počitka brez rok, verjetno 9c!”

Pregled vseh 9b vzponov (tudi 9a). M.R.

Čisto je lepo

Sun, 20 Dec 2009 21:04:00 +0100

Plezanje mimo svedrovcev je navdušilo tudi Nemce. Kdaj lahko prvi omembe vreden clean vzpon pričakujemo tudi pri nas? Katera smer tam okoli 8a bi bila prava?
Novice iz Anglije in ZDA o čistih ponovitvah navrtanih smeri vedno bolj navdihujejo tudi osrednjo Evropo. Prav tu je (bila) filozofija vrtanja najbolj zakoreninjena. Potem ko je 23 letni Johannes Ernst občutil angleški zrak in etiko, se je s prijateljem Felixom Lehmanom lotil podobnega odkrivanja v domačem Pfalzu v Nemčiji. S sprotnim nameščanjem varovanja v naravne razčlembe sta ponovila Teufelskralle (7c+) in Meisterjäger (8a). Svedrovce v smeri sta seveda ignorirala in plezala mimo njih. Morda bi koga lahko motilo predhodno študiranje gibov in nameščanja varovanja - prav s pomočjo svedrovcev! No, tudi tak način je korak do "popolnega" vzpona - "on sight and clean".
Omenjeni smeri sicer nista med najtežjimi čistimi ponovitvami. Če upoštevamo zgolj oceno, ki pa ni edino merilo "clean" vzponov, so na vrhu Path 8b+ v Kanadi, Monkey Face 8b, Greenspit 8b in Prosthetics 8b. Seveda na tem mestu govorimo le o prostih ponovitvah že navrtanih smereh.
S.R., klettern.de

Klub 9a in Klub 9b

Mon, 14 Dec 2009 21:37:00 +0100

Leto se izteka, tekmovalni plezalci so zaključili še eno sezono, medalje so razdeljene, ve se, kdo je kdo. Kakšna pa so razmerja med plezalci v skali? Jasno je, tu šteje le 9a ali več. O tem smo pisali v članku 12 stopnja in najtežje smeri nasvetu . Francozi pa so pripravili pregled vseh plezalcev, ki so preplezali vsaj eno smer, ki diši po tej težavnosti, torej 8c+/9a ali več. Več kot 150 plezalcem je to že uspelo. Prav zaradi velikega števila pregled ni najbolj zanesljiv. Veliko smeri še nima potrjene ocene ali pa so navedbe razlikujejo. In kar najbolj bode v oči: upoštevane so različne variante iste smer. Dani Andrada ima tako kar 5 variant ene smeri, ena se razlikuje zgolj v sedečem štartu! Steve McClure je tako prvič slišal, da je preplezal deset smeri 9a: "Do sedaj sem mislil, da sem jih le pet". In kje so naši? Matej Sova je s petimi domačimi smermi (Mišja peč, Osp) kar solidno "uvrščen".

Poglejmo vrh lestvice iz Kluba 9a - tiste, ki imajo za sabo več kot 10 smeri z oceno 8c+/9a ali več. Sedem jih je: Adam Ondra 41, Dani Andrada 33, Chris Sharma 21, Ramon Julien 21, Patxi Usobiaga 19, David Graham 16, Edu Marin 11. Celotno lestvico si lahko ogledate tu. Veliko bolj je "pregleden" Klub 9b:
Chris Sharma, 3: Es Pontas 9b (Mega Arch, Mallorca), Jumbo Love 9b (Clark Mountain, ZDA, slika levo), Golpe de Estado 9b (Siurana, Španija)
Dani Andrada, 2: Ali Hulk Sit Start* Extension 9b (slika levo), Delinsuente Natural 9b (obe Rodellar, Španija) *sedeči štart!
Fred Rouhling, 1: Akira 9b (Vilhoneur, Francija)
Adam Ondra, 1: Marina Superstar 9a+/9b (Domusnovas, Sardinija)

Še ena lestvica je zanimiva. Letošnje leto so pravi "boom" naredili veterani, zato poglejmo, kako so po letih razvrščeni in katero 9a so preplezali:
52 let - Steve Haston, 9a Descente Lolita
50 let - Mauritzio "Manolo" Zanolla, 9a Eternit
45 let - Arthur Kubista, 9a+ Der Lange Atem
42 let - Francois Nicole, 9a Amazonie
40 let - Yuji Hirayama, 9a The Fifth Element
S.R., 8a.nu

Outdry rokavice, nova tehnologija

Sun, 13 Dec 2009 13:50:00 +0100

''Imel sem OutDry izkušnjo na Antarktiki, za katero sem mnenja, da bo cenjena. Na poti s smučanja smo se odločili, da seboj vzamemo nekaj ledu, ki ga bomo porabili za koktajle zvečer. Saj veste, harmonija, dvanajst let star Scotch ohlajen z ledom izpred tisočih. Prijatelji so se s cepini trudili potegniti kose z vode, jaz pa optimistično segel vanjo in potegnil ven primerno veliko ledeno kocko. Ostali, osem jih je bilo, niso verjeli dokler niso rokavic poskusili sami. Bile so suhe in tople. Suhe po celodnevnem smučanju, potem ko sem jih namočil v zaledenelo morje in v njih držal kos ledu od katerega je teklo. Hvala za odlične produkte.''
Prednosti membrane OutDry so najbolj hvalevredne predvsem pri uporabi v obutvi in rokavicah. Do sedaj znan način vstavljanja PU membrane je zapleten, problem je spajanje pri šivih pa naj gre za leplenje ali varenje. PU membrana (---tex) je sicer najbolj uporabljana, ima pa par slabosti, ki jih ne gre zanemariti. Prva in tudi glavna slabost je njeno odstopanje od zunanjega tekstila, t.i. nespojenost. Na vsak kos zunanjega sloja tkanine(usnje, tekstil) je zato potrebno PU membrano posebej pritrditi. Pri taki obdelavi pride do potrebe po šivanju. Pri spojih, lepljenih ali šivanih, vlaga ne prehaja na zunanjo plast in stvar ne ''diha''. Med vrhnjo plastjo(npr. usnje) in membrano ostaja prostor, ki ga zaradi prepustnosti prve prej ali slej napolni voda. Ta, ujeta med obema plastema, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje, pritisk na membrano se poveča in voda prej ali slej preide v notranjost.
Bistvena prednost OutDry membrane je enotnost z zunanjim slojem (usnje, tekstil). Najprej je narejena zunanja školjka (tekstila, usnja) z vsemi šivi, šele potem se na notranjo stran s pomočjo toplote pritrdi membrano. Izparevanje vlage je boljše, ker ni nobenih spojev, ki bi zmanjševali prepustnost vlage. Ni prostora za vodo med plastmi, pritisk vode na OutDry je nižji, voda ne prehaja v notranjost.
Mountain Hardwear je glavni partner Outdry-a na področju rokavic: Mountain Hardwear Hydra, Mountain Hardwear Guajillo M.M.

Craftov olimpijski dres

Sat, 12 Dec 2009 13:09:00 +0100

Na osnovi dolgoletnega sodelovanja med Craftom in švedsko nordijsko reprezentanco je sedaj tu nov olimpijski dres. Z njim gredo Švedi na čelu s Charlotte Kalla odločno in odkrito po olimpijske medalje v Vancouver 2010.
Značilnosti dresa za tek na smučeh Craft Race:
* visoka elastičnost
* nizka teža
* maksimalno izparevanje
* najboljša aerodinamika
* odlična regulacija temperature

Le Grave in Mountain Hardwear

Sat, 12 Dec 2009 12:22:00 +0100

Le Grave je eno najbolj razburljivih smučišč, sinonim za off piste in zbirališče freeriderjev iz vsega sveta. Nahaja se v La Meije v francoskih Alpah, kjer je tudi veliko možnosti za ledno plezanje. Gondola v manj kot pol ure potegne do Col des Ruillans na višini 3200 metrov, od tu dve žičnici nadaljujeta do 3550 metrov. Navzdol vodita le dve markirani progi, vse ostalo je "free", 2150 višinskih metrov spustov po nedotaknjenih in divjih strminah. "Made for a reason", narejeno z razlogom! Velja tako za Le Grave kot za Mountain Hardwear. Ekipa, ki skrbi za žičnice in smučišča v Le Grave, je za partnerja v teh zahtevnih pogojih izbrala prav Mountain Hardwear. Mountain Hardwear Freeride Collection: Kramer Jacket, Syncro Ski Jacket, Monkey Jacket, Syncro Pants, Outdray, Wayback, ...

Snowpulse - airbag, ki ščiti tudi glavo in vrat

Mon, 07 Dec 2009 13:39:00 +0100

Snowpulse nahrbtniki: 15, 30 in 45 litrov
Plazovi so poleg zdrsov največji faktor tveganja pri zimskih obiskih gora, še posebej so jim izpostavljeni turni smučarji. Razvoj opreme v to smer se je začel z lavinskimi žolnami, ki pa imajo kljub velikemu napredku dve veliki slabosti: ne delujejo preventivno in učinkovite so zgolj v skupini, skupaj z dodatno opremo. Pojav airbagov oz. zračnih blazin prav gotovo pomeni revolucionarno rešitev. Še posebej to velja za t.i. "drugo" verzijo zračnih blazin, ki jih je predstavil švicarski Snowpulse. Gre za to, da ima blazina dodatno zaščito za glavo in vrat, s čimer se dramatično povečuje možnost preživetja v plazu. Poglejmo po vrsti bistvene prednosti airbaga Snowpulse, ji je sicer na voljo v treh različnih nahrbtnikih (15, 30, 45 litrov):
1. Prva in najpomembnejša prednost je, da telo in še posebej glava ostajajata na površju, torej sta zaščiteni pred mehanskimi poškodbami.
2. Zračni blazini sta dobro vidni v plazovini.
3. Aktiviranje je enostavno, odzivnost hitra.
4. Uporabnost nahrbtnika ni manjša zaradi dodanega airbaga, teža je še sprejemljiva.
5. Zelo pomembno je, da se po sprožitvi bombice lahko napolnijo, za to je poskrbljeno pri prodajalcu.

Dr.Iztok Tomazin, reševalec letalec in predstavnik Slovenije v IKAR: "Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje, počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.
Uporaba plazovne zračne blazine je najboljša izbira med vsemi posamičnimi pripomočki za varstvo pred plazovi. Tako je uradno stališče IKAR in moje osebno stališče. Zračna blazina precej zmanjša možnost, da nas plaz zasuje, če pa se to že zgodi, je stopnja preživetja največja. Korak naprej in pomembna prednost so zračne blazine z dodatno zaščito za glavo in vrat (Snowpulse). Prav pri teh modelih je bila tudi zanesljivost sprožitve po znanih podatkih 100%. Sicer je bilo zadnjo zimo v evropskih gorah registriranih 10 primerov, ko se blazina ni sprožila.
Verjetnost preživetja se poveča s kombinirano uporabo zračne blazine in lavinske žolne. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi." Več: ProMo intervju z dr.Tomazinom. Snowpulse
Snowpulse nahrbtniki: 15, 30 in 45 litrov

Gecko - kože, ki držijo brez lepila

Sun, 06 Dec 2009 18:43:00 +0100

GECKO - svetovna novost in patent! Kože oz. psi za turno smuko, ki držijo brez lepila! Delujejo na podlagi adhezije, molekularne privlačnosti med različnimi snovmi. Prednosti so številne:
- odličen stik s smučko na osnovi molekularne adhezije
- hitra montaža in demontaža
- enostavno shranjevanje (kože se ne zlepijo skupaj, vmesna folija ni potrebna, ni zoprnega razdvajanja obeh zlepljenih kož.)
- ni ostanka lepila na smučeh
- kože so 30% lažje od običajnih, ker na njih ni plasti lepila
- obnavljanje in ponovni nanos lepila ni potreben, stroški za lepilo, odstranjevalec, .. odpadejo
- enostavna obnova ploskve s čiščenjem ploskve
- enostavno čiščenje s toplo vodo
- obstojnost +250 do -70 st.C
- visoka vodoodbojnost zagotavlja, da se tudi zunanja plast moherja ne napije vode in da se ne nabira cokla
                   - dolga življenska doba
                  - kože so okolju prijazen proizvod, brez kemičnih dodatkov
            Kože so na voljo za vse radije, razrez točno po smučki (v trgovini)
              G E C K O

Montrail Masochist - tekaški copat leta v ZDA in VB

Sun, 06 Dec 2009 15:20:00 +0100

Mountrail Mountain Masochist je off road tekaški copat leta! Ameriški Outside Magazine ga je nagradil z Year Award, angleški Trail Magazine pa z Best value.

Lisa Jhung iz Outside Magazine je imela ekipo tridesetih preizkuševalcev, ki so testirali okoli 30 offroad tekaških čevljev, na različnem terenu in z različnim načinom teka. Masochist je bil čevelj po katerem so posegli najpogosteje, kar je bil prvi pokazatelj. Je lahek, "hiter" in ima dovolj udobja in stopalne zašcite za zahtevne terene in različne načine teka.
"Masochist je naš najljubši čevelj za offroad tek v tem letu," je dejal Buyer's Guide, izvršni urednik Trail Magazine Justin Nyberg.

Oba modela Masochist z Goretex (moški in ženski) v trgovini ProMontana.

Mountain Masochist, moški.

Mountain Masochist, ženski.

Plezanje je v Kranju doma

Sat, 05 Dec 2009 19:05:00 +0100

V Kranju se je ta vikend končala sezona v tekmovalnem športnem plezanju. Plezalni dnevi Kranja ali PDK postajajo več kot zgolj tekma, pdk je dogodek z dodano vrednostjo. Pogovarjali smo se z vodjo tekmovanj in načelnikom AO Kranj Matevžem Vučerjem.

Matevž, kako bi ocenil PDK 2009?
S prireditvijo kot celoto smo organizatorji zelo zadovoljni, saj je vse potekalo brez večjih problemov, tudi s tekmovalnega vidika. Predvsem sem izredno vesel, da nam je uspelo v eni prireditvi izpeljati finale težavnosti in balvanov ter da smo poleg tega lahko precej ponudili tudi obiskovalcem, ne samo tekmovalcem. Če bi moral oceniti z eno besedo: edinstveno!
Prav skupna organizacija težavnosti in balvanov se je zgodila prvič pri nas. Nekateri niso verjeli, da vam bo uspelo … Mi smo ves čas verjeli, da nam bo uspelo, vprašanje je bilo le, ali nam bo uspelo tako, kot smo si zamislili. Ideja o skupnem finalu balvanov in težavnosti nam je bila zelo všeč in seveda smo bili takoj za. Vsi smo se zavedali, da je tako velik projekt kar precejšen zalogaj, a ker nam entuziazma in idej ne manjka, smo zadevo ob pomoči Komisije za športno plezanje in seveda nepogrešljivih članov AO Kranj izpeljali tako kot je treba.
Za tiste, ki se tekme niso ogledali – kateri so bili vrhunci dogodka?Zagotovo lahko rečem, da je bil za marsikoga vrhunec že sam obisk prireditve, saj je bila celotna podoba dvorane, kjer se je vse dogajalo, nekaj posebnega. Sicer pa je bilo vrhuncev več. Prvi je bil sobotno predavanje Martine Čufar ter takoj za tem finale članic in članov v težavnosti. V nedeljo je bilo podobno, popoldan predvajanje filma Chalk&Chocolate o Nataliji Gros, kateremu je sledil spektakularni finale članic in
članov v balvanskem plezanju, ki sta ga popestrila DJ-a na
vrhu balvana ter osvetlitev balvana z živimi barvami. Vsekakor pa je bil nedeljski finale največji dogodek celotne, trodnevne prireditve.
Kolikor vem je le v Kranju moč videti jumbo plakate, citylighte, WC plakate..., ki oglašujejo tekmo v športnem plezanju. Kako vam to uspe? Prve priprave na prireditev so stekle že maja letos, z bolj intenzivnim delom pa smo začeli septembra. Ves ta čas smo iskali tudi možnosti za oglaševanje, med drugim tudi zgoraj omenjene jumbo plakate in podobno. Tu nam veliko uslugo dela medijski sponzor Europlakat, ki je z nami že od prvih Plezalnih dnevov Kranja 2006. Letos smo pridobili tudi sponzorja Fini oglasi, ki so nam omogočili olgaševanje z WC plakati. Poleg tega smo letos imeli nekoliko boljši PR, ki je redno in sproti obveščal vse medije, na žalost pa očitno športno plezanje ostaja nezanimiv šport za televizijske hiše, tudi za našo nacionalno TV, ki niti ni poročala, kdo je osvojil naslov državnega prvaka.
Kako številčna je bila vaša ekipa? Ožja organizacijska ekipa šteje devet članov, sicer pa nam je pri izvedbi balvanske tekme pomagala Komisija za športno plezanje. Seveda pa prireditve ne bi bilo brez članov našega odseka, ki so nesebično priskočili na pomoč in na prireditvi tri dni neutrudno pomagali. Teh pa je bilo kar precej, groba ocena bi bila blizu 60 ljudi.
Letos ste bili deležni tudi nekaj kritik. Odpovedali ste glavni vzporedni dogodek v soboto zvečer. Zakaj? Če misliš na zabavo po tekmi, moram reči, da očitno tisti, ki so podali kritiko, niso bili točno obveščeni. Zabava s skupino Kose se je namreč odvila po prireditvi v nedeljo. Zdelo se nam je namreč nekoliko nesmiselno, da bi zabavo priredili v soboto, saj je večino tekmovalk in tekmovalcev čakal nastop še v nedeljo.
PDK 2010? Zaenkrat smo z mislimi še v ravnokar izpeljanih PDK, se pa seveda že porajajo ideje in vizije za prihodnje, 5. PDK. Vsekakor bomo poizkušali zopet pridobiti organizacijo finala v balvanih in težavnosti, tako kot letos. Predvsem pa je naša želja, da bi bil obisk prireditve večji. Tu ne mislim samo na PDK, tudi vseh ostalih tekem za državno prvenstvo bi se lahko ljudje (gledalci) bolj udeleževali, saj je ta šport zanimiv predvsem v živo. Seveda pa je odveč poudariti, da bi se spodobilo, če bi bil vsaj zaključek državnega prvenstva medijsko nekoliko bolje pokrit.
Več: pdk, rezultati Kranj, fotogalerija

Veliko je precenjenih smeri

Sat, 05 Dec 2009 14:56:00 +0100

Stevie Haston je Valle dell'Orco na severu Italije obiskal z eno samo mislijo: preplezati Greenspit. O tej poči je bilo že veliko napisanega, lani jo je ponovil Belgijec Nicolas Favresse, letos pa britanski plezalec Tom Randall.

"Vpel sem prvih nekaj camov za (ženo) Laurence (Stevie je nato splezal nazaj, prvi del smeri je relativno lahek). Poskusila je in namestila še dva cama. Nato sem bil na vrsti jaz. Smer sem preplezal brez divjih "dinamcov" in na koncu skoraj zamočil. Gre za flash, ker sem videl video in varoval Laurence, a po pravici povedano, nobena od teh stvari mi ni pomagala. Moral sem premakniti enega od Laurenceninih camov in ignorirati vse razen mojega instinkta."

Čeprav bi lahko Stevieju dali prav, da mu ni bilo nič laže kot v onsight vzponu, mu nekateri ne priznajo niti trad flash vzpona, ker je v smeri že imel štiri came. Na 8a.nu so objavili celo anketo, na climbing.com govorijo zgolj o najhitrejšem vzponu. Ne glede na to, Stevie je pokazal kako se pleza poči in ob tem še znižal oceno Greenspita na 8b.

"Dedek" Stevie Haston ima za sabo impresivno leto. Lani je preplezal svojo prvo 8c+, letos pa prvo 9a, Descente Lolitta v Grotte de Sabart, Ariege. Prav tako je preplezal krušljivo Bam, Bam (E8 6b). Stevie ni tujec v težkih počeh, niti v širokih offwidhts. Ponovil je ameriške klasike kot je Belly Full of Bad Berries (5.13a) v Utahu. Prav tako je preplezal Thai Boxing v Chamonixu, kjer je sicer dvignil oceno iz 7b na 7c, kasneje pa so jo francoski vodniki navrtali in oceno povišali na 8b+. Zgleda, da ocene modernega športnega plezanja ne veljajo za poči...

Mick: Ali ponavadi plezaš to stopnjo na pogled? Stevie: Prekleto ne, Mick. Če plezam dobro, brez napak, včasih sightam 8a. Želja in lakota sta ključ in imata veliko s plezanjem na pogled. Imam veliko izkušenj v počeh in mislil sem, da se lahko dobro odrežem in sem se.

Mick: Kako težko je bilo? Stevie: Po mojem mnenju, čeprav je težko reči po samo enem poskusu, so težave maksimalno 8b. Poklopilo se je kar dobro, čeprav so bile moje dlani prevelike. Poč bi ocenil 7b/c s težkim gibom V8. Malo na moč, a nič zares težkega.

Mick: Poznaš težje poči kot Greenspit? Stevie: Ja, vse, ki v njih nisem uspel. Ne maram ozkih poči, najraje imam od 10 do 20 centimetrske, a prav te so lahko najtežje. A verjetno najbolj uživantske. Najtežja poč kar sem jih preplezal je Sans Liberty 8b+, mogoče je precenjena. Danes je veliko precenjenih smeri tod okoli.

Mick:: Kdo so po tvojem mnenju najboljši plezalci v počeh? Stevie: Peter Croft, Yuji Hirayama, Alex Honnold in nekaj nepoznanih bojevnikov.

Celoten intervju in slika na ukclimbing, dmm

Hama Jomjuma (5970 m)

Sat, 05 Dec 2009 11:53:00 +0100

Lepa prvenstvena smer nad dolino Khumbu na poti proti Everestu: Ramri Keti (1100m, WI5+/M7/5a). Zaradi nahrbtnika, ki je poletel čez steno, ostali brez vrha.

Hama Jomjuma je eden izmed številnih vrhov v dolini Khumbu, ki se iz Lukle vleče proti Everestu. V njegovi severni steni so med 20 in 22 novembrom Italijani Enrico Bonino, Nicolas Meli in Francesco Cantù preplezali prvenstveno smer, ki poteka po seriji lepih koluarjev in je zelo verjetno prvi vzpon v steni. Težave so bile 5+ v ledu, M7 mix in 5a v skali.Smer so zaključili na robu strmega dela stene 100 metrov pod vrhom, potem ko je Boninov nahrbtnik poletel čez 1000 metrsko steno in niso želeli tvegati še enega bivaka z nepopolno opremo. Sestopili so po vrveh. (planetmountain.com=

Kitajci prihajajo

Tue, 01 Dec 2009 20:30:00 +0100

Po prvenstvenem vzponu Rusov v SZ steni Sigunianga (6250 m) sedaj še prvenstvena v J steni. Mlada kitajska alpinista sta 1120 metrov visoko smer z imenom Free Spirit ocenila z VI, A3+, M4.

Šesttisočak Siguniang v kitajskem Sečuanu je to jesen priljubljena tarča azijskih plezalcev. Po vzponu ruske naveze v SZ steni sedaj še novica iz južne stene. Mlada kitajska alpinista Yan Dongdong in Zhou Peng sta 1120 metrov visoko smer imenovala The Free Spirits in ocenila z VI AI3+ M4. Za vzpon v alpskem stilu z minimalno opreme sta potrebovala dva dni. Sestopila sta po isti smeri že v poslabšanju vremena v dnevu in pol.

Oba Kitajca sta neuspešno poskušala že dvakrat, podobno so se končali poskusi drugih alpinistov pred njima. Uspešen vzpon sta začela 23. novembra z bivakom na robu ledenika tik pod vstopm. Prvi dan sta preplezala 600 metrov, pri čemer sta se varovala le tri skalne raztežaje. Prvič sta bivakirala sede na višini 5700 m. Do vrha je sledilo mešano plezanje v ledu in skali, južni vrh Sigunianga sta osegla 25. novembra ob šestih popoldan.

climbing.co, emg.com.cn

Nepreplezani vrhovi v Tibetu

Sat, 28 Nov 2009 18:01:00 +0100

Znani japonski raziskovalec Tamotsu Nakamura že od leta 1990 sistematično raziskuje gore V Tibeta in JZ Kitajske, tudi po dvakrat letno. Sedaj se je vrnil iz še ene svoje poti po neodkritih predelih tega dela našega planeta. V petih tednih je prepotoval 4800 km od Lhase in nazaj po območju Nyainqentanglha in Kangri Garpo. Kljub ostri kontroli tujih obiskovalcev mu je med drugim uspelo fotografirati dolino, ki jo tuje oči še niso videle. Prinesel pa je tudi atraktivne posnetke številnih še nepreplezanih vrhov.

Več fotografij na climbing.com

250 tonski balvan v dnevni sobi

Sat, 28 Nov 2009 12:11:00 +0100

Že v mladosti je sanjal o hiši zgrajeni okoli skale. John Carson, gradbinec ki se sicer ukvarja z nepremičninami, si je za uresničitev ideje, ogledal kar 75 parcel. Balvan (v višino meri dva in pol metra, slabih sedem metrov pa ga najdemo pod zemljo) okoli katerega je kasneje nastal dom, tehta kar 250 ton. Zanimivi so bili napotki g. Carsona izdani posredniku:' 'Želim nekaj masivnega, v velikosti tramvaja, nekaj bistveno večjega od tega, kar se smatra za primerno.'' Zaradi lege balvana je hiša zgrajena v dveh nadstropjih. Da se odprtost oz. zračnost hiše ne zgubi, je večina v steklu in bakru, tudi streha.

“There’s just something inviting about being able to rub against nature in your living room.” John Carson
www.prana.com

Ko gre boulderaš v hribe ...

Tue, 24 Nov 2009 22:08:00 +0100

Kilian Fischhuber (Edelrid, Vaude), štirikratni zmagovalec SP v boulderingu, je ponovil Cesarjeva nova oblačila (8b+, 250 m) v Wilder Kaiserju. Avstrijec Fischhuber je znan po svoji prevladi v balvanskem plezanju in je zmagovalec večine zadnjih svetovnih pokalov (2005, 2007, 2008, 2009). Kar nekoliko presenetljiva je zato novica, da je zavil v hribe in se lotil dolge smeri v Fleischbanku v Wilder Kaiserju. Smer "Des Kaisers neue Kleider" je leta 1994 prvi preplezal Stefan Glowach. Zanimivo, istega leta sta nastali tudi drugi dve znani in težki dolgi smeri: End of silence v Feuerhornu (Thomas Huber) in Silbergeier v Rätikonu (Beat Kammerlander). JV stena Fleischbanka v Wilder Kaiserju spada med velike klasične stene, v njej je bila preplezana prva alpska sedmica - Pumprisse (Reihard Karl).
Fischhuber je smer prvič poskusil leta 2008 in ga je tako očarala, da je mislil nanjo celo v tako čudovitem okolju, kot je južnoafriški boulderaški raj Rocklands. Po 7 dnevnem delu je 28. septembra 2009 uspel, čeprav je dolgo dvomil vase. "V ključnem, osmem raztežaju so me grabili krči že od drugega sistema dalje" je povedal Kilian, "na vrhu pa sem se počutil - cesarsko." Le kako bi se počutil drugače?

Des Kaisers neue Kleider, ocena po raztežajih (250m, 9 raztežajev): 7a,7c,8b,7b+,8b+,8a,6b,8b+,6c.
planetmountain.com, edelrid.de

D.Karničar: Sinji slap je freeride scena

Fri, 20 Nov 2009 19:57:00 +0100

Davo, kaj je smisel smučanja v gorah? Pogosto imamo priložnost videti freeride filme s skoki čez več desetmetrske stene, vijuganje pri polni hitrosti in, na drugi strani, utrujenega alpinističnega smučarja, ki nerodno poskakuje ali bočno drsi navzdol. Gre za isto stvar?
Smisel smučanja je peljati, kar ponuja zasnežena pokrajina. Freeride je zelo atraktivna oblika smučanja izven urejenih smučišč, kjer je dovolj pršiča, z zgolj nekaj sto metrov višinske razlike. Lahko pristopimo s helikopterjem ali naokrog. Tudi sam rad vriskam v pršiču, vendar me nekaj minutno uživanje ne izpolni. Nerodno pa poskakujejo tisti, ki so nevešči zahtevnosti situacije in imajo nezadostno tehnično znanje.

Smučanje ali alpinizem v domačih strminah?

Na Youtube lahko videmo video smučanja po smeri Fritsch-Lindenbach v Grintovcu, ki ste ga z avtorji označili za najbolj strmega in ekstremnega v Evropi. Nekateri komentarji so kar "sočni". Verjetno ne gre za hude poznavalce, a roko na srce, zavojev je bilo bolj malo. Je smiselno siliti s smučmi v tako strmino?
Prihajam iz hribov in na smučanje gledam kot na alpinizem. Tako kot je smer treba preplezati, jo je treba tudi presmučati. Držim se načela, da to storim brez pomagal: cepina ali vrvi. To je zame psihična potrditev, da si upam.

Je kdo, ki bi to smer tekoče presmučal? Freeriderji vozijo vedno daljše odseke, ne gre več le za en skok in kup pršiča.
To ni smer za freeride, preveč je ostrih prehodov, robov. Hitrost je tu nevarna.

Katero je pravzaprav tvoje najboljše smučanje? Mislim kompleksno, vključujoč zahtevnost višino, stil?
»Naj« smučarija? Za opazovalčevo oko ali akterje, po lagodni ali doživljajski plati? Za razmazane in nastopaške fantine ali z vidika gorništva? Moja »naj« smučarija je Denali, 4000 m višinske razlike, težkega za vzorec, ostalo užitki na različnih strukturah snega.

Everest 2000. Veliko dal in tudi kaj vzel.

In nasploh? Kako bi primerjal svoj pristop oz. način smučanja z velikimi klasiki ekstremnega smučanja, kot so Silvane Sudan, Jean Marc Boivin, mogoče Hans Kammerlander?
Zelo težko ocenim, razmere so spremenljive, poročanje velikokrat tendenciozno. Za območje Himalaje sem podobno vprašanje namenil g. Elizabeth Hawley. Odgovorila je, da si s prekinitvami večina ne dela skrbi in zato postavlja Annapurno in Everest v ospredje. Vemo za drzne smučarije, tudi Čarov in Tomazinev Gasherbrum. Dejavnost je vendar še premlada za neke dokončne ocene.

Pisali smo o spustu z Manasluja, zopet se je odprlo vprašanje, kakšno smučanje ja pravo: prekinjeno ali neprekinjeno, s kisikom ali brez, z varovanjem ali ne. Če mene vprašaš, le da je s stilom ...
Seveda je stil odvisen od smučarskega znanja. Pomembno je, da smučamo, torej da ne uporabljamo pomagal, kot sta cepin ali vrv. Predvsem cepin pri borderjih in » štamfanje pri smučarjih. Tudi meni je nelagodno za območja, kjer sem bil obupno počasen! Absolutno pa je treba »gorniško« to povedati. Stena (gora) je presmučana, ko je presmučana v celoti. Vsaka prekinitev, meter ali 500 metrov, prav vseeno, skazi uspeh, le le delna rešitev. Popolno pa je takrat, ko pride nekdo, ki je boljši od nas, je imel še boljše pogoje, uporablja primernejšo opremo

Sinji slap - freeride pod Češko kočo?

Tvoj mogoče najbolj odmeven podvig je Sinji slap pod Češko kočo. Tu bi bolj kot o smučanju lahko govorili o padanju in pristajanju? Predpogoj je dovolj pršiča?
Sinji slap z vidika opravljene ture skoraj nič ne šteje, je freeride scena, le da gre za led in ne pršič. Najugodnejši je, ko po hitrem vremenskem preobratu zapade sneg in se lepi na led, takrat celo delno lahko kontroliramo hitrost padca oz. drsenja. Za zaustavitev ni pogoj pršič, je pa varneje. Kočljiv je spodnji skok, tu se doskoči na polico sredi sveče in če je preveč snega, se lahko splazi. Se mi je že zgodilo, da sem tistih 15-20 metrov s snegom vred odletel v žleb spodaj. Je atraktivno, doslej sem peljal čez osemkrat, razmere so bile različne. Zato lahko trdim, da je po doživljajski plati in z vidika gorniškega uspeha ta slap neprimerljiv s ponovitvijo smučanja Mlinarsko sedlo - Zgornje ravni, ki sta ga že davno zmogla Zaplotnik in Jamnik. Atraktivno je velikokrat zgolj opazovalcem všečno. Mi se moramo odločiti, zakaj smučamo v gorah!

Pri najtežjih spustih nisi uporabljal turne opreme, ampak alpsko. Zanesljiva vez, tekmovalni pancarji in predvsem prave slalomske smuči (dovolj trde, ustrezno nabrušene), je to poenostavljeno rečeno, prava oprema?
Prava oprema za alpinistično smučanje se na veliko srečo zelo hitro izpopolnjuje. Tvoja trditev velja za obdobje devedesetih let. Turne smuči različnih dimenzij, trdot, upogljivosti in namembnosti so posledica ugotovljenega trenda perspektive smučarskega športa. Turni čevlji so ožji, da ne nasedajo na trdih strminah, nekoliko težji že nudijo oporo kot smučarski tekmovalni čevlji. Turne vezi so lažje od alpskih, kar nam ob pristopih veliko pomeni, moramo pa jih preizkusiti in jim zaupati. Rad pa opozorim, da ni primerno s povprečno opremo poizkušati smučati na zahtevnih pobočjih!

Dolomiti ponujajo veliko, toda najboljše je bilo na Aljaski.

Bil si serviser in imaš dovolj izkušenj s pripravo smuči V čem je skrivnost brušenja robnikov? Da zagrabijo, a ne preveč, da ne obrnejo na glavo ...
Čudovito je znati pripraviti smuči, je tudi del samozaupanja, preden tvegamo. Kot radi rečemo, robniki morajo biti ostri, pod kotom. Do neke točke mora biti drsna obloga konkavna, od tu naprej konveksna. Ravno prav! Ne gre zato, da ne želim povedati, to mora vsak spoznati zase. Marsikomu pa celo uspe kaj dobrega odsmučati ravno zato, ker teh stvari ne pozna, ker niti ne ve, kako nabrušene robnike ima ...

In skrivnost zavoja v veliki strmini na zaledeneli podlagi?
Zavoj na trdem in v strmini nad 50 stopinj? Opisati je predolgo, rad pa pokažem, če si ljudje vzamejo čas. Nežen in odločen je treba biti, kot pri ... Če komu asociacija pomaga, ni slabo!

Med alpinisti je večkrat, v šali ali pa tudi ne, moč zaslediti neko vzporednico stena/ženska. Je za moškega, za alpinista lahko to enakovreden izziv? Ljubezen na prvi pogled, osvajanje, osvojitev? In nato naslednja stena ...
V začetni fazi je med motivi prisotna samo potrditev. To se nadaljuje tudi, ko zvišujemo težavnost, tveganje, vse do slutenega vrhnjega nivoja posameznika. Ob vzdrževanju nivoja uspešnosti se poraja skušnjava, narediti korak v neznano, v območje za katerega čutimo, da je preko osebne meje! Takrat se odpre motiv doživetja. Zaradi želje lastnega obstoja zavestno postavimo doživetje pred rezultatski motiv. Če nekdo lahko ob tem razmišlja še o nasprotnem spolu, toliko popolneje zanj.

Kako razmišljaš ti? Večkrat smo lahko brali o tem, da imaš veliko otrok z več ženskami. Gre za življensko filozofijo, tako močna čustva ali se stvari preprosto zgodijo?
Iztok Mlakar v eni svojih pesmi poje »Od tistih, ki jih ne poznamo, vemo vsi največ«. Trudim se izpolniti pričakovanja, seveda imam ob tem svoje poglede na nujnosti bivanja in hierarhijo vrednot. Res sem si zadal težak nahrbtnik. Morda je bolje, da govoriva o snegu…

Živiš na svojem rodnem Jezerskem. Precej običajno je postalo vprašanje (nedeljskih) turistov: tako lep kraj, pa tako malo ponudbe, kaj vse bi se dalo tu narediti ... Ste domačini namenoma izbrali mir in ne turističnega vrveža? Sicer pa si nekaj začenjal v to smer, imaš kaj v planu?
Jezersko! Ne da bi se kaj odločili, ker se zares še nismo nič odločili - je kot je. Mnogo je dejavnikov, ki na to vplivajo, vendar ne bi o tem na tem mestu. Gotovo pa je, da sledim želji, ki ima vedno več prostora v mojem življenju; preživeti doma. Narediti je treba kot ob vzponu na goro - če izostane en korak, nismo prišli do želene točke. Gotovo pa se bom moral marsičesa še naučiti, vendar na to goro želim priti. Vse bližje sem tej turi!

Projekt "7 Summits" se je končal z Antarktiko

Projekt "7 Summits" skupaj z Everestom je tvoje življensko delo. Nekaj kapitala za kakšno posmučarsko naložbo je prav gotovo navrgel. Medijsko si bil dobro »pokrit«. Si izkoristil to podporo medijev?
Zadovoljen sem s prepoznavnostjo. Koliko pa jo uporabim v komercialne namene, kot namiguješ, pa je posledica mojih aktivnosti v alpinizmu. Sam ne zmorem preveč različnih dejavnosti v istem obdobju. Lahko sem v očeh opazovalca nesposoben in len, lahko pa razume, da za vrnitev domov ni dovolj dober krvni tlak in ostri robniki. Uravnoteženost vsega v življenju mi edino da korajžo za večja tveganja.

V seznamu kategoriziranih športnikov za 2008 je več kot 40 alpinistov, plezalcev in smučarjev, tebe nisem našel. Služba v vojski ali policiji, si zraven?
Dogaja se mi, da zadnja leta niti sprotnih statističnih podatkov o dejavnostih v gorah ne vodim redno. Doživljajski moment je presegel rezultatskega. Bil sem 10 let kategoriziran v najvišjem rangu - svetovni razred Bodi dovolj! Bolj od ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve!

Lansko leto sta z bratom Drejcem naredila nekaj dobrih študij spustov in jih objavila na GL. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi letos?
Vsekakor. Rad smučam in še bom smučal – pazljivo, preudarno, strmo in položno. To je skušnjava ali predanost ali poslanstvo ali utvara, ne vem … Naloga Alpinista pa je bila, je in ostane, da zna tudi poročati o svojih raziskovanjih. Po Lionelu Terayu je alpinist raziskovalec, torej smo dolžni tudi povedati, pa čeprav le o snežinkah, robnikih, čudovitih jutrih in bežečih meglicah.

Kako naprej, K2 ostaja v planu?
O smučanju s K2 se bom odločil do konca letošnjega leta.

Fotografije: arhiv Karničar Srečo Rehberger

S padalom okoli Masherbruma

Thu, 19 Nov 2009 20:37:00 +0100

Španec Ramón Morillas je postavil nov višinski rekord v poletu s padalom. S pomočjo "paramotorja" se je dvignil na 7800 metrov. Vse se je dogajalo v neposredni bližini Masherbruma (7821 m) in to pri temperaturah 30 stopinj C pod ničlo. Največjo nevarnost pri takih podvigih predstavlja letenje blizu sten, mraz in redek zrak.
Drugi član odprave, Belgijec Tom de Dorlodot, se je brez pomoči motorja dvignil do 6625 metrov. Nihče od njiju ni uporabljal kisika. "Prizadel me je močan efekt višinske bolezni. Za nekaj časa sem izgubil vid, dejansko nisem videl ničesar". Kot je pokazal GPS se je iz 3600 metrov ob močni termiki v 11 minutah dvignil na 6625 metrov. "Bil je precej slab občutek, leteti skoraj slep med vrhovi na višini 7000 metrov". Največjo nevarnost predstavlja letenje blizu sten, mraz in redek zrak.

video: http://www.altitudenangaparbat.org/
http://www.thomasdedorlodot.blogspot.com,http://www.planetmountain.com

Pontas 9a+ (ali več?)

Tue, 17 Nov 2009 22:31:00 +0100

Klemen Bečan (Evolv, Edelrid) je pred finalom SP v Kranju obiskal Mallorco in poskusil eno najbolj atraktivnih smeri na svetu. Chris Sharma je Pontas preplezal leta 2006 in ga ocenil z 9a+ ali več. Znameniti dyno (skok) je obkrožil svet, na ponovitev pa še vedno čakamo ...

Pontas je turistična atrakcija Mallorce, table že v središču glavnega mesta Palme usmerjati proti obali, ker se iz morja dviga ta znamenita čer. Na razglednem parkirišču so vedno turisti, razgled je res lep in atraktiven, če imajo srečo, da vidijo padce plezalcev, toliko bolj. Čez sredino oboka je Chris Sharma leta 2006 potegnil smer brez enega svedrovca, brez varovanja od zgoraj, brez vrvi. Napeto plezanje in dolg dyno, skok na ključnem mestu, katerega posnetki so obkrožili svet. Približno 50 padcev, po vsakem pa nov poskus iz morja, od začetka.

Ker ni imel čolna, je Klemen Bečan do vstopa moral zaplavati. Vstop je dokaj svoboden, vendar se takoj nato začnejo dolgi težki gibi. »Še pred polovico smeri sem imel občutek, da sem 20 metrov visoko. Morje je bilo daleč spodaj, podzavestno se začneš pripravljati za skok - ne navzgor, ampak v vodo«. Klemenu ni uspelo priti do ključnega mesta, do znamenitega skoka, kjer je padal Sharma. Nekateri so si ta detajl drznili študirati na tope rope, vendar ni pomagalo. Tudi nad ključnim mestom težavene popustijo. Bečan: »Povsem nesmiselno se je tako smer lotiti z vrvjo. Če ne gre, pač ne gre«

Kaj lahko pripomnimo? Klemen je dve leti v svetovnem vrhu, v stalnem stiku z najboljšimi plezalci. Letos je bil skupno peti med boulderaši, kar pomeni, da mu najtežji gibi niso tuji. Poleg tega je znan kot plezalec, ki zna plezati v skali. Res je, na Mallorco je šel bolj za sprostitev pred finalom SP, a očitno je Pontas smer ekstra kategorije. Že zaradi samih težav, kaj šele zaradi načina, kako jo je Sharma preplezal.

Ogled videa, Sharma v Pontasu

Chang Himal (6750 m)

Fri, 13 Nov 2009 12:03:00 +0100

Chang Himal (Wedge Peak) v nepalski Kangchenjungi je bil s svojo severno steno eden največjih izzivov v Himalaji. Renomirana ameriška revija Alpinist ga je že leta 2003 predstavila v svojem izboru največjih še nerešenih problemov sodobnega alpinizma. V steni je bil vse do sedaj, navkljub zveneči predstavitvi, le en poskus in to prav slovenski. Naveza Koželj - Šorn je leta 2007 prišla do polovice stene.

Angleža Nick Bullock and Andy Houseman iz ekipe DMM sta sedaj sedaj končno uspela. "Po čudoviti poletni sezoni v skali je čas za malo trpljenja" je dejal Nick, ko so zapakirali zadnji kos opreme in je bila ekipa postrojena na dvorišču DMM-jeve tovarne. Po vrnitvi pa seveda veselje ob uspehu, nekaj angleškega humorja in ocena smeri:

ED+ M6, 1800 m, 4 dni za vzpon + 1 dan za sestop (po isti smeri), 29.10. - 2.11. 2009

Nick Bullock. Več na DMM website

http://www.dmmclimbing.com

Banff - veliki finale

Wed, 11 Nov 2009 19:15:00 +0100

Po najboljši fotografiji (Frozen in Time) in najboljši knjigi (Jerry Moffat) se je festival v Banffu zaključil z velikim finalom. Glavno nagrado, podkrepljeno s 4000$, je dobil film Finding Farley. Prikazuje snemalca, par, z dve letnim sinom in psom na 5000 km potovanju po "literarni predlogi" Farley Mowat.
Sicer je sodelovalo 277 filmov iz 28 držav, kar dokazuje kako velik in pomemben je ta festival. Izbor je potekal v različnih kategorijah in kar vse nas verjetno bolj zanima, so nagrajeni filmi z alpinistično plezalno tematiko. Tako je bil kot najboljši plezalni fim (sponzoriran s strani Alpine Club of Canada) izbran Walk of Life, 21 minutni dokumentarni film Jamesa Pearsona o tveganem plezanju smeri z istim imenom (Dyer's Lookout na obali North Devon). "To je film o angleški plezalni etiki" je utemeljil član žirije Daniel du Lac, tudi sam plezalec. “Odličen film o plezalni skupnosti. Glasba in fotografija stopnujeta napetost"
V kategoriji "Mountain Film" je zmagal Beyond the Summits s Catherine Destivelle v glavni vlogi. Slavna franconska plezalka pleza tri velike smeri nad Chamonixom, vsako z drugim partnerjem, vsak od njih pa je imel poseben vpliv na njeno življenje.Omenimo še Mont Blanc Speed Flying, najboljši kratki gorniški film pod pokroviteljstvom Mountan Hardweara. Polet šestih "speed ridersov" s strehe Evrope v Chamonix v 10 minutnem neprekinjem posnetku. Čudovit adrenalinski balet.

Mont Blanc Speed Flying, pokrovitelj Mountain Hardwear
Ostali nagrajeni filmi so na www.banffcentre.ca

Pik Pobeda (7439 m)

Sat, 07 Nov 2009 10:23:00 +0100

Rusa Vitaly Gorelik and Gleb Sokolov sta v S steni Pik Pobede, najvišjem vrhu Tien Šana preplezala težko in nevarno prvenstveno smer. 2400 metrov visok steber sta plezala 7 dni in pol, s sestopom vred kar 9 dni. Vstopila sta 20. avgusta v nestanovitnem vremenu, kmalu je začelo tudi snežiti. Izboljšanje naslednje dni je prineslo mraz in veter. Namesto pričakovenega predelanega snega sta naletela na trd led, v strmi skali ju je pričakal požled. Napredovala sta počasi, rob stene sta dosegla osmi dan v močnem vetru in nikakršni vidljivosti. Zato sta se odrekla vrhu, prečila do zahodnega vrha Pik Pobede in po še enem bivaku sestopila v bazo.
Sokolov in Gorelik sta izkušena naveza, ki sta v steni pred tem že dvakrat poskusila, spadata pa med najbolj renomirane ruske alpiniste. Prvi je star 56 let, drugi 42, oba sta osvojila K2 po Z steno, Sokolov tudi Everest po S steni, torej po težkih prvenstvenih smereh. Najtežje vzpone pa je Sokolov opravil prav v stenah Pobede.

Pik Pobeda ima sloves zelo zahtevne gore. Severna stena s smerjo vzpona, 8 bivakov (in še eden pri sestopu) kaže, da je šlo zares.

bask.ru, climbing.com

J stena Jasembe (7350 m)

Thu, 05 Nov 2009 08:39:00 +0100

Novice o odličnih vzponih v Himalaji še kar prihajajo. Trije mladeniči izpod Matterhorna Samuel in Simon Anthamatten ter Michael Lerjen so med 26. in 30, oktobrom v alpskem stilu preplezali južno steno nepalskega vrha Jasemba (7350m). Pet dni strmega plezanja v ledu in snegu je bilo potrebnih za uspeh v 2200 metrov visoki steni.
Jasemba je poznana tudi kot Pasang Lhamu Chuli ali Nangpa Gosum I, nahaja pa se ob kitajsko nepalski meji blizu Cho-Oyu. Vrh so prvič osvojili Japonci 1986. Leta 2004 je naša naveza Blagus-Krmelj-Samec preplezala prvenstveno smer v J steni in po JZ grebenu na vrh. Leta 2007 sta Unterkircher in Kamerlander do istega grebena prišla z druge strani.

Simon Anthamatten (Mountain Hardwear), brat Samuel, Michael Lerjen

Švicarji so po pet dnevnem dostopu do baze v steno vstopili 26. oktobra. Kljub strmi steni v skali in ledu jim je bilo najtežje v nestabilnem snegu. "V ledu smo se lahko odlično varovali z vijaki, ko pa si enkrat v prhkem snegu brez dna, lahko riješ naprej le kot krt, povsem brez varovanja" je povedal Simon Anthamatten, sicer Steckov soplezalec in letošnji dobitnik Zlatega cepina. "En korak naprej, dva nazaj. Bili smo na koncu z živci. Snežne gobe so bile velikosti avtomobilov in avtobusov" je bil nazoren Simon.
Prva dva bivaka so imeli na 6500 in na 6900 metrih, nato pa je 150 metrska skalna stopnja zaustavila napredovanje. No, ko so jo premagali, je bila pot do vrha odprta. Toda: "Jasemba nima položnih sten. Tako kot na vrhu Matterhorna, si tudi tu šele na pol poti". Tako je bil sestop enostaven le do bivaka na 6900 metrih. Naslednji dan pa je sledilo 25 "abzajlov" na nezanesljivih sidriščih (friendi, zatiči, V-threads, zakopnem cepinu in zakopanem delu teleskopske palice).

Jasemba (7350 m) z južno steno

Kot navajajo Švicarji in povzema AAJ in climbing.com, gre za prvi vzpon preko južne stene in za prvi vzpon na vrh v povsem alpskem stilu. Ker bo točen potek smeri znan šele po povratku odprave, bo takrat bolj jasno, kaj njihov vzpon realno pomeni, tudi v primerjavi s slovenskim. (Anthamattens.ch, AAJ, climbing.com)

Banff Mountain Book Festival

Wed, 04 Nov 2009 00:05:00 +0100

The Banff Mountain Festival je osrednji svetovni filmsko knjižni festival na temo gora. Tradicionalno se odvija v Banffu, mestecu v osrčju kanadskega Skalnega gorovja v zvezni državi Alberta. Poročali smo že o izboru najboljših fotografij in zmagovalki Frozen in Time. Festival se je nadaljeval s podelitvijo najboljših literarnih del. Med 101 prijavljenimi deli iz 10 dežel je Veliko nagrado (podkrepljeno z 2000 $) dobila bigrafija Revelations - Jerry Moffatt, a rock climbing legend, avtorja Nialla Grimesa in Moffata.

Jerry je nesporno legenda, eden največjih plezalcev vseh časov. To je zgodba o najstniku, ki s prijateljem pusti vse in dve leti preživi v votlini pod steno v znamenitem Peak Districtu ter pleza, pleza ... Nekaj njegovih "del" iz 80-ih bo večnih: nevarna Masters Wall, kjer je tvegal največ, The Face v Frankenjuri (prva 8a+ na svetu), Messiah (E6 6c, takrat najtežja smer v angleškem "gritstonu"), prva ponovitev Midnight Lightning, kultnega boulderja v Yosemith v enem dnevu, prvi on sight Yardinovega Phoenixa 5.13... In potem, če preskočimo nekaj let, njegovo nesrečo z motorjem in ljubezen do "norih" hitrostih na dveh in štirih kolesih ..., so sledile ponovitve vseh glavnih svetovnih smeri, zmage na tekmah in končno tudi prvi Porshe, želja iz mladosti.

Naslovnica je nazorna: Jerry Moffat v Ulysses, Stanage. "Je to možno?" smo se spraševali, "je možno preplezati navpičen pravokoten vogal brez dodatnih razčlemb, je možno splezati po vogalu hiše?". Toplo priporočam poskus na prvem vogalu!
Jerry Moffat je bil vseskozi zvest plezalkam Boreal, zato ni čudno, da je Boreal na otoku zelo popularen.

V sklopu Banff Mountain Book Festival so podelili še sedem nagrad glede na različne tematike knižnjih del. Kot najboljša knjiga v kategoriji Mountain Image je bilo izbrano delo Matevža Lenarčiča, The Alps — A Bird's Eye View založbe Panalp.
http://www.banffcentre.ca/mountainculture/festivals/2009/books/

Smučanje z Manasluja (8156m)

Thu, 29 Oct 2009 22:34:00 +0100

Gorski vodniki združujejo prijetno s koristnim. Tomaž Jakofčič je na Mt. Everestu prvič stal kot vodnik komercialne odprave, na enak način je Guy Willet kot prvi neprekinjeno smučal z Manasluja. O dogodku smo že pisali, sedaj še nekaj podrobnosti in fotografij.

Guy Willet, britanski gorski in smučarski vodnik z licenco IFMGA, je stacioniran v Cxamonixu in skupaj z alpinistom Kenton Cool-om (oba Mountain Hardwear Team) vodi agencijo Dream Guides. Cilj zadnje odprave je bil med drugim peljati klientko na Manaslu in se z vrha spustiti na smučeh. Emma Jack, klientka, je bila prav gotovo zadovoljna s potekom odprave, osvojila je vrh in razen 350 višinskih metrov (med 6250 and 5900 m) Manaslu tudi presmučala.

Osmo najvišjo gor na svetu sta osvojila 28 septembra 2009, s spustom sta začela ob devetih dopoldan, v bazo na višini 4850 metrov sta prismučala ob štirih popoldan. Spust je potekal po SV steni v območju normalne smeri, do višine 7450 m s pomočjo kisika. Gre za drugi spust s te gore, leta 1981 so prvi smučali Avstrijci, vendar kompletnost spusta ni bila potrjena. Tako je Guy vendarle opravil prvi nepretrgan spust z Manasluja, čeprav ... na višini 6200 m je za 5 metrov snel smuči zaradi ledeniške razpoke. Kaj to pomeni pri 3000 m spusta, zanemarljivo malo ali vse? No, pomembneje je marsikaj drugega, predvsem stil, bi rekel. Kako se smuča in koliko se vijuga ...

Guy Willet je na Manasluju uporabljal naslednje kose oblačil Mountain Hardwear: Absolute Zero Suit, Medusa Mitt, Power Stretch Gloves, Power Stretch Tight, Power Stretch Zip T, Monkey Man Zip T.
www.blog.mountainhardwear.com

Nova smer v Nemjungu (7140 m)

Thu, 29 Oct 2009 00:00:00 +0100

Šest dni plezanja, 2300 višinskih metrov, 45 raztežajev in težave ED+, to so bistveni podatki nove Francoske smeri v južni steni. Gre za eno najmočnejših himalajskih navez in zelo verjetno šele za drugi vzpon na ta nepalski vrh.

Francoza Yannick Graziani and Christian Trommsdorff sta med 11. in 16. oktobrom preplezala južno steno 7140 m visoke gore Nemjung v Nepalu. Vzpon sta končala na robu stene, do vrha je še približno 200 m lahkega grebena. Alpinista sta sicer nameravala plezati v Manasluju, toda zaradi veliko novega snega in slabega vremena to ni bilo mogoče. Že tako sta imela težave z aklimatizacijo, pred vstopom v steno sta imela za sabo le tri noči nad 5000 metrov.
Francoza sta v 2300 metrov visoki steni bivakirala štirikrat med vzponom in še enkrat pri sestopu. Preplezala sta 45 raztežajev, pretežno v ledu, sneu in mešanem terenu. Rob stene sta dosegla 15. oktobra malo po drugi uri popoldan. Trommsdorff se ni počutil najbolje, saj ga je prešnji dan v glavo zadel kos ledu. To in vsaj še en bivak sta bila razlog, da sta se odrekla vrhu. Nemjung je bil do sedaj preplezan verjetno le enkrat. Leta 1983 je bila uspešna japonska ekipa. Oba Francoza sta sta preizkušena naveza, dolgo plezata skupaj in veljata za eno najmočnejših himalajskih navez zadnjega obdobja. Za sabo imata veliko zahtevnih vzponov, izstopata pa Chomo Lonza v Tibetu in Pumari v Pakistanu.
climbing.com, AAJ

SZ steber Sigunianga (6250 m)

Wed, 28 Oct 2009 11:46:00 +0100

Štirje ruski alpinisti so preplezali novo smer 6250 m visokem Siguniangu v kitajskem Sečuanu. Siguniang je nekakšna ikona in najvišji vrh nacionalnega parka z istim imenom. Gora je v alpinističnem svetu postala znana leta 2002, ko sta Mike Fowler and Paul Ramsden preplezala ozek in strm severni ozebnik. Vzpon Inside Line (WI 6) je bil nagrejen z Zlatim cepinom 2003.
Rusi so nameravali preplezati granitni SZ steber levo od tega ozebnika, vendar so se pod vrhom umaknili v desno v Angleško smer in nato po njej nadaljevali do vrha. Podrobnosti še niso znane, saj se odprava še vrača domov.

Severna stena Sigunianga (6250 m) z markantnim ozebnikom (Fowler-Ramsden) in SZ stebrom, kjer so plezali Rusi.

thebmc.uk.com

Banff Mountain Photography

Tue, 27 Oct 2009 22:33:00 +0100

Tradicionalni filmski festival v Banffu v Kanadi bo potekal med 31. oktobrom in 8. novembrom. Kot najbolj atraktivni gostje se napovedujejo Chris Sharma, Ueli Steck in Royala Robbinsa.

Prve nagrade so podelili že pred uradnim začetkom. V kategoriji Banff Mountain Photography za najboljšo fotografijo iz gora, je sodelovalo 600 fotografov z skupno 4000 fotografijami. Zmagala Nathalie Daoust s svojo fotografijo "Frozen in Time.", ki jo je komentirala takole: "Poskušala sem ohraniti ne le spomin na kraj, ampak tudi moje stanje duha, medtem ko razmišljam o kulisi. Kot nekoga, ki se je odločil, da začasno prekine čas in ostane ujet v surrealističnem svetu."

Frozen in Time, najboljša fotografija Banffa 2009

www.banffcentre.ca

Najtežja tehnika na svetu

Mon, 26 Oct 2009 14:04:00 +0100

Najtežje tehnične smeri se trenutno plezajo v Fisher Towers na jugozahodu Utaha. Za en raztežaj tudi po 17 ur. Varovališča na hudičevih krempeljcih. Ocena se je v smeri Look Out dvignila na A6+.

Tehnično plezanje, kaj je že to? Se še kdo ukvarja s tem? Kaj pravzaprav pomenijo ocene, ki se začnejo z A? No, zlato obdobje tehnike je resda že davno za nami, v El Capitanu se govori le še o prostih ponovitvah, v visokih stenah pride v poštev le, če ne gre drugače... Toda v avtentičnem okolju divjega zahoda v Utahu v ZDA gre tehnično plezanje svojo pot naprej. V Fisher Towers se plezajo težave A5 in A6, morda celo več.

Španska naveza David Palmada and Ester Ollé je tako avgusta preplezala novo smer v SZ steni Titana (Fisher Tower). Smer sta imenovala Look Out! Danger, dolga je 11 raztežajev, za enega predlagata oceno A6+, trije raztežaji so A5, trije A4+. Svedrovca nista zavrtala nobenega. 315 m visoko smer sta plezala sta skupno 13 dni, prve tri dolžine sta se vračala nazaj, 7 dni sta bila steni. Za posamezen raztežaj sta rabila tudi po 17 ur! Resnost vzpona še najbolj pokaže slika, kjer je stojišče skoraj povsem na krempeljcih. Smer je težja od legendarne Intifade v sosednjem stolpu.

Od 14 do 17. oktobra pa je ameriška naveza Jeremy Aslaksen and Paul Gagner preplezala še eno težko prvenstveno v stolpu King Fisher. Ime Weird Science, ocena V 5.7 A4 R, 5 raztežjev. Ključ je v prvem raztežaju: nekaj metrov za ogrevanje, nato dva svedrovca in nato 24 beaksov (kljunov) do konca raztežaja ...

Varovališče na hudičevih krempeljcih

www.climbing.com, www.thebmc.com

Gore, ubijalke možganskih celic

Sun, 25 Oct 2009 08:27:00 +0100

Naslov je dramatičen, toda takšne so lahko tudi posledice. Je vzpon na osemtisočak brez kisika več vreden ali gre zgolj za nepotrebno tveganje? Znane so negativne posledice bivanja v redkem zraku že po \"nedolžnih\" vzponih na Mt. Blanc. Pravi odgovor je aklimatizacija.

\"Moraš biti malo nor, če plezaš na gore\", laičen zaključek, ob katerem se zviška nasmehnejo vsi alpinisti. Pa vendarle bi ugotovitev utegnila biti kar na mestu, vsaj če plezaš previsoko, če to počneš brez dodatnega kisika in predvsem - brez aklimatizacije.

Po navedbah ameriške revije Outside Magazine, ki se sklicuje na raziskave skupine nevroradiologov na kliniki v Zaragozi, redek zrak bolj poškoduje možganske celice, kot je veljalo do sedaj. In to na nižjih višinah, kot smo mislili. Znano je tveganje nad 8000 m, toda na Mt. Blancu? Ne gre za posledice očitnih težav na gori, ampak za primere, ko sta vzpon in spust potekala brez zapletov, težave pa so se pojavile kasneje. Zaskrbljujoče je, da se to lahko zgodi na višinah okoli 5000 metrov in celo nižje

Preučevanje skupine 35 alpinistov in planincev, ki imajo za sabo vrhove kot Aconcagua, Everest, Kilimanjaro in Mont Blanc je dalo bolj jasno sliko, kaj se dogaja z možgani na višinah. MRI slike na katerih so posnetki možganov amaterskih in profesionalnih alpinistov po vrnitvi iz visokih gora, kažejo določene atrofije, ki običajno pomenijo trajne poškodbe. No, sporočilo raziskave nikakor ni - NE vzpenjati se na visoke vrhove, pač pa – vzemi si čas za aklimatizacjo. Le ta v veliki meri zmanjša možnost poškodb.

Poglejmo še dva primera iz raziskave španskih zdravnikov in njihov komentar, kot ga navaja Outside Magazine:
Osem plezalcev po povratku z vrha Aconcague, večina pred tem še ni bila na podobni višini. Nihče se ni vrnil brez posledic. »Fantje so utrpeli resne poškodbe. Mlad robusten fant, vidimo ga na sliki na snežni strmini. Ko se je vrnil, si ni mogel zapomniti svoje telefonske številke. Ko ga je žena poslala po kruh v trgovino, se je vrnil brez njega, ne vedoč po kaj je šel v trgovino\".
Sedem planincev, ki se je vrnilo z vrha Mt.Blanca ni imelo nobenih simptomov višinske bolezni. \"Nekaj dni kasneje so se pojavile prve abnormalnosti, ki niso običajne za ljudi v tridesetih letih, simptomi so med drugim spominjali na Alzheimerjevo bolezen\".

Dr. Iztok Tomazin, je bil na petih osemtisočakih (Daulagiri pozimi, Čo Oju, Šiša Pangma, Gašerbrum 1, Gašerbrum 2), umetnega kisika pa ni nikoli uporabljal: \"Kronična višinska bolezen ob dolgotrajnem bivanju na srednjih velikih višinah je znana stvar. Jasno da višje ko gremo, tudi če samo za kratek čas, večje je tveganje tudi za akutne dogodke (akutna višinska bolezen, višinski pljučni in višinski možganski edem). Prav tako so možne dolgotrajne ali trajne posledice na različnih organskih sistemih, tudi po kratkotrajnem ali še bolj po ponavljajočem se kratkotrajnem zadrževanju na velikih višinah- nad 7500/8000 m. Tu je še precej neraziskanega.\"

1000 m navpičnega ledu

Mon, 19 Oct 2009 04:26:00 +0200

Temperature padajo, zima se počasi bliža. Za ogrevanje pred prihajajočo sezono lednega plezanja poglejmo, kako je Rober Jasper (Mountain Hardwear, Lowa) s soplezalcema konec letošnje zime plezal v norveških fjordih. Novica o dveh super vzponih je šla kar preveč neopazno mimo nas.

V fjordih pri kraju Gudvangen (Aurland) na Norveškem padajo orjaške vodne mase čez navpične stene v velikosti El Capa. Zaradi velikih količin vode in toplega zalivskega toka redko zamrznejo v celoti. Letošnjo zimo pa je Norveško zajelo daljše obdobje temeratur do -30 st.C. In najboljši plezalci so to enostavno »morali » izkoristiti.

Robert Jasper je v dveh obiskih, najprej z Markusom Stofferjem in nato z Rogerjem Shalijem (kasnejšim partnerjem v Eigerju) preplezal dve fantastični dolgi smeri, ki dajeta težkemu lednemu plezanju nove dimenzije. " Nedvomno gre za dva najdaljša slapova take težavnosti na svetu, absolutno ekstremno. V smislu športnega izziva, modernega lednega in kombiniranega plezanja, je bil to zame velik korak naprej, velika pustolovščina. Res je sanjsko plezati kaj takega, tako popolno linijo ledu v svojem življenju verjetno ne bom več našel".

Into the Wild
Ocena: WI 6X, E5
Višina: 900 metrov, 1300 plezalnih metrov
Sestop: spust ob vrvi, sidrišča, ledne »ure«
Prvi vzpon: on sight, Jasper in Stoffer, 3.2.2009
Komentar: eden najdaljših lednih slapov na svetu

Fosslimonster
Ocena: M8+, WI6+, E5
Višina: 800 metrov, 1000 plezalnih metrov
Čas plezanja: 12 ur in pol
Oprema: 60 m vrv, friendi 0,5 – 2,5 in 3, zatiči
Spust: ob vrvi, pripravlena sidrišča in ledne »ure«
Prvi vzpon: rot punkt, po predhodnem poskusu, Jasper in Shali, 19.2.2009
Komentar: eden najbolj napetih in najdaljših zaledenelih slapov na svetu

robert-jasper.de

Težje kot Action Directe

Sun, 18 Oct 2009 15:18:00 +0200

Sveža jesen je omogočila nekaj pomembnih vzponov v Frakenjuri, Nemčija. Sarah Seeger je preplezala Steinbock, previsnih 22 gibov (8c). Smer je prvi preplezal Markus Bock avgusta 2008. Po Roninu (8c) na začetku leta, je Steinbock najtežja smer Seegerjeve in prav tako najtežji ženski vzpon v Frankenjuri.

Marcus Bock (Evolv) v The Man That Follws Hell (9a+).

Dan po njenem uspehu je Markus Bock doživel "enega najsrečnejših trenutkov" v plezalni karieri, ko je preplezal The Man That Follows Hell (9a+). Bockov vzpon, star projekt, je navrtal Milan Sykora (mož, ki si je zamislil linijo Action Directe), Bock je za nemški Klettern dejal: "16 gibov,

natanko toliko kot Action Directe (9a), s primerljivim plezanjem in previsom. A posamični gibi so precej težji. "Bock je crux (ključni gib) naredil v sedmem poskusu, četrtega oktobra. The Man That Follows Hell, je sedaj ob Coroni, najtežja smer v Frankenjuri.

Planetmountain.com

Tehnika varovanja

Sat, 17 Oct 2009 09:48:00 +0200

Precej poškodb pri plezanju je posledica statičnega varovanja: pretrdih zaustavljanj in udarcev v steno. Tehnika varovanja, starost vrvi in razlika v telesni teži so ključni dejavniki, ki odločajo o tem ali bo padec trd ali mehak. Najslabša kombinacija je: težak plezalec, lahka plezalka. Pa ne, ko je ona spodaj!

Gneča v priljubljenem plezališču na lepo nedeljo... Marsikaj je moč videti, recimo temu različni pristopi k varovanju. Če lahko malo karikiramo, bi dve skrajni obliki izgledali takole:
-stara šola: »ata« stoji tik ob steni, gleda navzgor in pozorno spremlja plezajočega, zanke nima nobene, vrv drži na kratko, ob padcu jo po možnosti še pobere in stopi korak nazaj, da bo padec ja čim krajši (v resnici so taki kratki padci najtrši, najbolj statični in najbolj nevarni).
-sodoben pristop: mladenič sedi na klopci, vrv ima v dolgi zanki, med debato si prižiga cigareto (no, tole je morda res odveč), težave v katerih se je znašel plezajoči ga niti najmanj ne zanimajo, na eventuelno pripombo ima odgovor »Kaj je, saj varujem« ... (in še prav ima, varuje dinamično, ne statično).

Posledica neprimernega varovanja s "prekratko" vrvjo je lahko trd statičen padec, ki precej poveča možnost udarca v steno in s tem možnost poškodbe. Statično varovanje je vsekakor nevarno. Vendar po drugi strani, najbolj statičen je padec na tla! In to se lahko zgodi, če varujemo preveč »dinamično«: daleč od stene in še v stran za povrh. Poleg tega, če stena ni previsna, je meter daljši padec lahko problem sam po sebi, verjetnost pristanka na kakšni polici ali celo na tleh, je večja.

Kakorkoli, upoštevati je treba obe plati, z nekaj nasvetov in z malo vaje se lahko vsakdo skupaj s soplezalcem nauči mehkega varovanja in se otrese strahu pred neugodnim padcem. Sedaj pa si poglejmo pet najpomembnejših faktorjev varovanja za mehke padce:
1.Tehnika varovanja: to je najpomembnejši faktor. Če stojimo nekoliko dlje od stene, smo na dobri poti, da mehko ujamemo padajočega. Tudi premik proti steni lahko nekoliko podaljša in ublaži padec. Če lahek plezalec varuje težkega se to zgodi avtomatično. Obratno je bolj nevarno. Če se težji varojoči pomakne še nekoliko nazaj ali se ob tem še vsede, je padec lažjega plezalca lahko neprijetno trd. Težji varujoči bi se ob padcu moral pomakniti naprej, pokrčiti kolena in se pripraviti na skok.
2. Stanje vrvi: s staranjem se počasi zmanjšuje elastičnost vrvi. Proizvajalci pri 80 kg plezalcu v vodstvu jamčijo 6-10% raztezanje, nihče pa ne omenja, da to velja le za relativno novo vrv. Obrabljena stara vrv ima le še 2% raztezka, kar praktično pomeni statično vrv! Po padcu vrv potrebuje nekaj počitka, da se vrne v prvotno stanje. Če padaš veliko in obenem še veliko visiš, se rezanju vrvi ne moreš izogniti. Konec vrvi hitreje izgublja elastičnost in z rezanjem koncev se izboljša elastičnost celotne vrvi. Bolj ko varujemo dinamično, kasneje se vrv izrabi. Vprašanje pa je kompleksno: ali en dolg padec, ali več krajših, ali študij smeri ... kdaj je vrv izrabljena, je težko reči.
3. Trenje vrvi: če je veliko trenja vrvi, še posebej v dolgi smeri, je težko zagotoviti mehak padec. V dolgih smereh je trenje vrvi razlog za trd padec, še posebej, če sistemi niso v liniji. Z dodatno zanko se trenje vrvi zmanjša in padec omehšča.
4. Vrsta varovala: vrsta varovala igra bolj obrobno vlogo. Večkrat se sicer sliši, da so padci na samozatezna varovala (GriGri, Eddy, ZypoMat) trdi, toda razlika glede na ploščice je bolj stvar tehnike varovanja. Vrsta varovala je pomembna v primeru, ko lje varujoči bistveno lažji od vodečega. Nevarno je na prvem klinu, saj se lahko srečata v zraku, v tem primeru je GriGri ali Eddy nujen. No, možna rešitev je tudi, da se varujoči vpne v klin ali drevo na tleh, če ga seveda najde.
5. Teža plezalcev: razliko v teži med plezajočim in varujočim je vsekakor treba upoštevati, razloge in dejstva smo omenili v prejšnih točkah. Lažji plezalec bo vsekakor deležen tršega in bolj statičnega padca. Težji varujoči mora stopiti ob padcu naprej, lažji varujoči naj bo pozoren predvsem na prvem klinu.

Iztočnica: 8a.nu

Boj za užitek

Wed, 14 Oct 2009 08:38:00 +0200

Klemen Bečan (Evolv, Edelrid, Prana) je točno 19 let po prvem vzponu (oktober 1990 - oktober 2009) ponovil Boj za užitek v Bohinjski Beli. "Marsikatera današnja 8c je lažja, vendar ocene ne bi spreminjal. Naj ostane 8b+". Pred tem tudi Lojtrca domačih, sedaj pa Mallorca in morda ... El Pontas?

Stena tik za vasjo v Bohinjski Beli je znana kot Stara BB in je za razliko od Nove BB manj obiskana. Stiskanje majhnih stranskih oprimkov danes ni ravno priljubljena rekreacija, tehnično plezanje s poudarkom na gibanju in delu nog pa postaja domena specialistov. Kakorkoli, v Ta stari BB je vseeno nekaj dobrih smeri in najboljša med njimi je prav gotovo Boj za užitek. Navpična bela plošča se zgoraj rahlo prevesi in prav zadnja dva giba sta najtežja. Klemen Bečan je v smeri sicer že poskusil, 13.10 pa mu je v hladnem večeru, že v mraku, po dveh poskusih uspelo. "V prvem mi ni bilo veliko jasno, v drugem pa se mi je proti pričakovanju gib za gibom lepo izšlo do vrha" je povedal takoj po vzponu. Na vprašanje, če je uporabil trše plezalke pa je dodal: "Ne, v Pontasu lahko preplezam vse". In prav El Pontas na Mallorci je naslednji Klemenov cilj. Prav zanimivo bo videti, kaj lahko Slovenec naredi v eni izmed svetovnih smeri ...

Pred tem je Bečan uspel tudi v sosednji, leto starejši Lojtrci domačih (8a+). Smer je na precej frekventnem mestu tik ob poti, je kratka in po svoje markantna - gladka bela plošča, lepo okrašena z grafiti. Človek bi pričakoval večji obisk, vendar je Lojtrca ob svoji dvajsetletnici doživela šele peti vzpon. "Mi je kar dala misliti" je dejal Bečan in tudi tu potrdil oceno.

Plezanje, bouldering, buildering

Mon, 12 Oct 2009 11:18:00 +0200

Plezanje se razvija in išče svoje možnosti. Ob boulderingu (plezanju po balvanih) poznamo še buildering (plezanje po stavbah). Kako bolje izkoristiti urbano arhitekturo, kot uporabiti jo za športni poligon? V še vedno zeleni, nenaseljeni in nepozidani Sloveniji pojav morda nima takega pomena, v velemestih pa je tako rekoč samoumeven in logičen.

Red Bull Urban Boulder - ideja je zanimiva, projekt je uspel. Vprašanje je le, če so urejena švicarska mesta s svojimi parki in arhitekturo prava iztočnica. Bi bil v kakšnem razsutem underground okolju projekt bolj avtentičen? Buildering lahko širil po tej poti, čeprav obsega kakšnega skejtanja (s celotno subkulturo zraven) ne more doseči. Kot dopolnilo ali nadgradnja freerunninga pa bi bil lahko huda kombinacija!

Poživitev mestnega dogajanja, tudi za opazovalce: ob opazovanju reke, čakanju na avtobus.

Pet ekip je dva dni v različnih švicarskih mestih poplezavalo po stavbah, konstrukcijah, mostovih. Vsako ekipo je sestavljal fotograf, profesionalni plezalec (med njimi tudi znana Kilian Fischhuber in Bernd Zangerl) in lokalni plezalec. Za pomoč so dobili mestni zemljevid, potovalni vodniček in karto za vlak. Najboljše fotografije so bile nagrajene po kategorijah (najboljši športni, mestni, nočni, ... posnetek) z Red Bull Award. Posnetki kažejo zanimivo zlitje arhitekture in človeka, ob njih pa se spontano porodi kakšna misel ...

Kaj ti ostane, če so prvi hribi daleč stran? Če živiš v labirintu stavb, tudi tistih napol podrtih, zapuščenih, nedograjenih, povezanimi s temačnimi poodhodi, med delujočimi in nedelujočimi industrijskimi objekti ...? Odgovor: človek v vsakem okolju lahko najde zabavo, igro, smisel. Tisti znani stavek, da se na gore pleza zato, ker pač so, ima nedvomno več variacij. Tudi po stavbah se pleza, ker ... so.

Iztočnica in slike: klettern.de, outdoochannel.de

El Cap že preplezan na pogled?

Sun, 11 Oct 2009 16:07:00 +0200

Odgovor bi moral biti jasen, a ni. Švicar Lachat je Free Riderja preplezal "na pogled", s tem, da je prvih deset raztežajev zmogel teden prej. Zgoraj pa je po padcu v Huberjevi varianti 24 raztežaja nadaljeval po Teflon Cornerju, prvotni varianti tega raztežaja.

Švicarski plezalec Cédric Lachat je na pogled preplezal Free Rider-ja, varianto Salathé Wall (5.12d) v El Capitanu. Je bil to prvi onsight celega El Capa? Odgovor je odvisen od vaših standardov: Lachat je onsight preplezal prvih 10 raztežajev — Free Blast — približno 10 dni prej in jih je nato spustil (nobeden težji od 5.11) med končnim vzponom. Prav tako je nekajkrat padel v varianti 24 raztežaja, in nato onsight preplezal prvotno linijo tega raztežaja (5.12d.).

Cédric Lachat in Chloé Graftiaux na vrhu El Capa. Cedric-lachat.com.

25 letni Lachat je v Yosemite potoval z Belgijko Chloé Graftiaux. Oba sta tekmovalca - Lachat je zmagal World Cup tekmovanjih in je po 8a.nu rangiran kot trinajsti na svetovni lestvici v boulderingu in težavnostnem plezanju; Graftiaux je peta na svetu v boulderingu. Toda nihče od njiju še ni plezal big wall. Začela sta v Salathé, nadaljevala v Golden Gate, nato sta preplezala Nose, vse da se privadita El Capu. Po izletu v Bishop na bouldering, sta se vrnila v Valley in se preizkusila v Free Rider-ju. Ker sta že preplezala Free Blast (prvih 10 raztežajev stene, 5.11 začetek v Salathé Wall), sta se odločila, da do začetka enajstega raztežaja požimarita po vrveh in istočasno do Heart Ledge spravita opremo.
Od Heart Ledge do vrha je Lachat vodil vse težke raztežaje. Edini del, ki ga je ustavil na njegovi poti je bila Huberjeva varianta 24 raztežaja (5.12d), kjer se je odločilni oprimek odlomil prejšnje leto. Ostal je "bouldery dyno", dinamični boulder.
“Zdaj je zelo težko, a možno,” je dejal Lachat. “Gib sem dolgo vadil, a mi je uspel enkrat v desetih poskusih. Potem sem se spustil in preplezal varianto v levo (Teflon Corner, prav tako 5.12d), da sem končal vse raztežaje onsight."
Lachat je povedal, da ni imel težav v 5.12 raztežajih. “Vendar sem se moral resnično boriti v offwidths (do 5.11). Prvič sem plezal široke poke, tako, da je bila velika bitka.”
To je drugič v tem letu, da je švicarski plezalec prišel zelo blizu nespornemu vzponu na pogled v El Capu. Maja je Ueli Steck onsight preplezal ves Golden Gate (5.13b) razen mokre poči 5.11. Kar nekaj drugih plezalcev je dokončalo onsight z enim padcem v Free Rider. climbing magazine

Slovenija je zakon!

Wed, 07 Oct 2009 15:32:00 +0200

Klemen Bečan (Evolv, Edelrid, Prana) je v elitni konkurenci boulderinga zasedel končno 9. mesto, v skupnem seštevku pa je dve tekmi pred koncem sezone na 4. mestu. Selektor Aleš Jensterle: "Bečan se lahko kosa z najboljšimi, le Ondra in Usobiaga sta korak pred ostalimi. Odločala bo zadnja tekma v Kranju".

K. Bečan: stopničke v skupnem seštevku so dosegljive.

V težavnosti, kjer sta do konca sezone še dve tekmi (v Brnu in Kranju), je Bečan trenutno na 10. mestu. Po zadnjem nastopu v Puursu v Belgiji in odličnem 5.mestu je Klemen povedal: "V Belgiji mi je končno uspelo odplezati, tako kot znam. V kvalifikacijah sem sicer delal še manjše napake, ki pa sem jih do finala uspešno odpravil. Finale sem odplezal odlično in brez napak. Počutil sem se odlično in sproščeno, tudi na koncu, ko me je zaradi prevelike utrujenosti odneslo iz stene. Vesel sem, da sem končno zadovoljen s svojim nastopom na tekmi. Sedaj pa priprave na Brno in Kranj."

V skupnem seštevku (boulder, težavnost, hitrost) Bečanu kaže najbolje, trenutno je na 4. mestu. "To se pa da še malo popraviti " dodaja in če popravi za eno samo mesto, bi bil to seveda nov velik uspeh našega moškega plezanja.

Jensterle dodaja: "Klemenu je težje, ker je edini pri nas, ki je sposoben plezati na tako visokem nivoju, reprezentantke ena drugo vlečejo naprej. Slovenska šola plezanja je zelo kvalitetna in konkurenčna, čeprav po plezalni infrastrukturi zaostajamo za konkurenco (Avstrija, Italija, Francija,...) že nekaj velikih korakov. Toda naša znanja, izkušnje in tradicija so vredne čistega zlata, zato pravim: Slovenija je zakon!"

Memento F8b+

Wed, 07 Oct 2009 15:20:00 +0200

Britanski plezalec Stewart Watson je preplezal znan bouderski problem. Memento (Font 8B+, V14) v Silvretti, Avstrija.

Na svojem blogu je dejal: "Za boulder potrebujem dvoje- lepo linijo in lepo okolje."

Stewart Watson (Edelrid, Prana) v Memento, Font 8B+

Memento je prvi preplezal Bernd Zangerl in zdi se, da se je smer ustalila pri oceni Font 8B+. Problem je bil prvič preplezan z zelo dolgim dinamičnim gibom (skokom) in Zangerl je predlagal višjo oceno (Font 8C+), ker mu je gib vzel veliko časa.

Najtežji boulderski problemi na svetu so ocenjeni s Font 8C/8C+ (V15/16), od tega so trije v VB: Walk Away Sit Start, Shadow Play in Il Pirata all in the Lake District in vse z ocenami Font 8C.

VIDEO: Bernd Zangerl on Memento

S smučmi z Manasluja (8156 m)

Thu, 01 Oct 2009 15:25:00 +0200

Angleža Guy Willett (na sliki) and Emma Jack sta se povzpela na Manaslu (8156m) in se z vrha spustila na smučeh. Manaslu je 8 najvišji vrh na planetu. To je prvi angleški spust z vrha Manasluja in prav mogoče, da je tudi prvi nasploh.

Krušljivo! Bam Bam (E8)

Wed, 30 Sep 2009 17:02:00 +0200

Zadnji hit na Otoku je smer Bam Bam. Stevie Haston: »Bam Bam (E8 7c) je ena najboljših smeri na svetu!« Smer je resnično odštekana. Impresivna linija poči in lukenj in varljivi kremenovi kristali. Angleški humor pred in po plezanju.

Pisali smo o različni naj smereh, o najbolj krušljivih pa še ne prav veliko. Tokrat nekaj za ljubitelje tovrstnih izzivov oz. za plezalce z dobrimi živci. Ocena E8, ki vrednoti kompleksnost vzpona, vključno s slabim varovanjem, sicer ni najvišja. Krušljivost, zanimanje plezalcev in odmevnost med plezalnimi mediji pa smeri dajo precej dodane vrednosti.

"Bo to zadnja slika živega Jacka?" se je šalila druščina, medtem ko se je Jack Geldard živčno prestopal pred vstopom v Bam Bam.

Po uspešnem vzponu je Jack z veseljem razložil, koga je bilo zares strah: »Ian (prijatelj, ki je varoval) je medtem, ko sem plezal, pokadil vse cigarete, kar jih je imel. Ne vem, koliko je sploh lahko držal vrv«.

Bam Bam v Craig Dorys (North Walles) je hit meseca septembra na Otoku. Psihično zahtevna in zelo krušljiva TRAD smer z oceno E8 7c, poteka čez markantno votlino. V 45 metrih se prevesi za 8 metrov, vseskozi v zelo slabi skali. Impresivna linija poči in lukenj in varljivi kremenovi kristali.North Wales več let ni doživel vzpona v rangu E8, sedaj pa v treh tednih zabeležil tri vzpone v BamBam: prvenstvenega in dvapogled

Prvega, prvenstvenega je opravil Stevie Huston. Legenda dry toolinga (prva M10 in M11), himalajec in boarder. Poročali smo o njegovem uspehu v 9a. Stevie je septembra po dolgem času obiskal steno svoje mladosti na rtu Lleyn Penninsula. Problem v stebru Stigmata je bil še vedno nerešen, on pa v življenski skalni formi. Spustil se je čez steno in očistil tisto, kar se je komaj držalo. Nato je takoj vstopil v smer in jo preplezal v prvem poskusu.

Novica o podvigu in rešitvi problema se je hitro razširila. Le en teden kasneje je v smer vstopil Jack Geldard (DMM, Evolv) in uspel na pogled. Kot tretji je v Bam Bam, prav tako na pogled uspel James McHaffie.

James McHaffie tik nad edinim počitkom v smeri. "What a route!"

www.dmmclimbing.com/news.asp

Dreamcatcher (9a) ponovljen

Sun, 27 Sep 2009 14:43:00 +0200

Znana in veličastna smer Chrisa Sharme končno ponovljena. Po štirih letih jo je prvi ponovil Sean McColl. Za kakšno smer gre, je razvidno iz video posnetka prvega vzpona.

Kanadčan Sean McColl je prvi ponovil eno najtežjih smeri v Kanadi, Dreamcatcher (9a, 5.14d), ki jo je leta 2005 preplezal Chris Sharma. Smer v ogromnem balvanu v Squamishu, British Columbia, se je do sedaj upirala poskusom številnih odličnih plezalcev kot sta Sonnie Trotter in Paul Robinson. Preplezati je treba strmo ploščo, sledi skok v desno na nagnjene sloperje v zelo previsni steni, po katerih se nadaljuje v desno. Sledi linija zelo tankih poči oz. zarez in nekaj dinamičnih gibov, s ključnim zadnjim.

McColl je na smeri začel delati eno leto po Chrisovem vzponu, vrnil pa se je to jesen. V celoti je potreboval približno 8 dni dela za vzpon.

VIDEO: Chris Sarma pri prvem vponu.

Makalu (8463m)

Sun, 27 Sep 2009 14:33:00 +0200

V četrtek 24 septembra 2009 je Ueli Steck dosegel vrh 8463 metrov visokega Makaluja po normalni smeri. Makalu je peta najvišja gora na svetu. Leži vzhodno od Mount Everesta na meji med Nepalom in Kitajsko.

Skupaj z Robert Böschom sta 24 septembra ob tretji uri zjutraj krenila iz tabora 3 na

7350 metrih. Bilo je veliko snega. Robert Bösch je obrnil na višini 7900 metrov.

Ueli Steck je dosegel vrh približno ob treh

popoldne, sestopil pa je še istega dne do tabora 3. 25 septembra 2009 so se vrnili v bazni tabor na Makaluju.

blog.mountainhardwear

55.000$ za nakup plezališča

Sat, 26 Sep 2009 06:16:00 +0200

Zanimiva rešitev problema v obojestransko korist: po 20 letnem sporu z lastnikom in prepovedi plezanja je Steele v Alabami sedaj v lasti in upravljanju plezalcev.

Ste lastnik zemljišča, bog pa vas je osrečil s tem, da je na njem postavil nekaj skalovja. Bi bili veseli plezalcev, ki so nenadoma odkrili izjemen potencial vaših sten? Jim boste ponudili pijačo ali jih boste ciljali s kamenjem?Ja, vse to smo že videli, tudi v Sloveniji. Kraški rob, Kotečnik, Bohinjska Bela, ... Problem je precej pereč, ena izmed možnih rešitev pa prihaja, od kod drugje, kot iz Amerike.

V Alabami je združenje plezalcev Southeastern Climbers Coalition (SCC) od lastnikov za 55.000$ kupilo dobrih 100.000 kv. metrov (25 acr) zemljišča z verigo sten in balvanov. Področje Steele je bilo po sporu z lastnikom več kot 20 let zaprto, sedaj pa je pristalo v rokah in v menagementu samih plezalcev. Plezališče z urejenimi dovozi, s pripadajočim parkiriščem in potmi je tako predano v uporabo in užitek bodočim generacijam. Steele v Alabami nudi športno in tradicionalno plezanje pa tudi bouldering, kamenina je peščenjak. Od velemesta Atlanta je oddaljeno 2 uri vožnje in ima vse pogoje, da postane priljubljeno in obiskano plezališče.

Pri projektu je sodeloval tudi Access Fund LCC, fundacija, ki je bila ustanovljena prav za to, da se z lastniki zemljišč, na katerih stojijo stene in plezališča, pogaja in omogoči sobivanje enih in drugih ter seveda plezanje.Cilj obeh organizacij je nadaljevati v tej smeri. Financiranje je različno, delno tudi od prodaje plezalne opreme.

http://www.accessfund.org/site/c.tmL5KhNWLrH/b.4861253/k.BDBB/Home.htm

accessfund.org

Navodila, kako na WC v naravi

Fri, 25 Sep 2009 04:57:00 +0200

How to shit in the Woods je prodajno precej uspešen Outdoor priročnik. Lahko pomaga pri zadregi v nekaterih najbolj priljubljenih plezališčih in nasploh tam, kjer se zbira veliko ljubiteljev narave?

Vse je relativno. Kar je za sprehajalca neuporabna skala, ki v sili nudi zaščito pred pogledi, je za plezalca lahko najboljši boulder. Kar je za plezalce grmovje pod steno, je za nabiralca špargljev ali gobarja sveta zemlja.

Tema je malo kočljiva - je res potrebno govoriti oz. pisati o tem? Sploh pa, ali ni „opraviti to“ v naravi, najbolj naravna stvar na svetu? No, problem ponavadi nastane, ko je nečesa preveč. In v nekaterih plezališčih je plezalcev že preveč. Tak primer je Zillertall na Tirolskem v Avstriji, ki je je po publiciteti, ki sta jo zagotovila nov vodnček in organizacija Petzl Rock Trip 2008 še posebej na udaru. Zato naj bi bil izzid priročnika v nemščini zelo dobrodošel. Bi ga rabili tudi v slovenščini?

Poglejmo nekaj navodil iz omenjenega priročnika s podnaslovom Osnovna znanja, kako živeti zunaj:

Predvsem se potrudi in naredi nekaj korakov več, da boš dovolj oddaljen od stene, šotora, itd.

Pri mali potrebi upoštevaj naslednje „prepovedi“:

NE po skalah in kamenju, urin in vonj po njem tu ostane dlje kot v zemlji
NE po rastlinah, večina zelišč ne prenaša dobro kislih tekočin
NE pod velikimi drevesi in pod skalnimi previsi, kjer dež ne more sprati
NE v izvire, jezera in druge vode

Pri veliki potrebi velja eno in pomembno pravilo:
OBVEZNO skoplji jamico, kajti deževnica ne razkraja ampak iztrebke le spira. Encimi, ki so "specializirani" za to nalogo, živijo v globini 15 - 20 cm, zato ne koplji pregloboko! Ker seveda ni za pričakovati, da boš s seboj nosil lopato, se posluži preproste rešitve – uporabi palčke. Celoten postopek oz. navodila v sliki si lahko ogledaš v desnem stolpcu ...

"How to shit in the Woods" avtor Kathleen Meyer, založba Conrad Stein Verlag

www.klettern.de

Prosta ponovitev Japonske v Eigerju

Tue, 22 Sep 2009 03:55:00 +0200

Nemec Robert Jasper in Švicar Roger Schali sta prosto ponovitev japonske ''Super Diretissime'' opravila med 28. in 31. avgustom. Tri tedne po uspešnem vzponu so na voljo podrobnosti o vzponu.

Gre za najbolj zahtevno smer v slavni 1800 metrov visoki severni steni Eigerja. Smer je bila preplezana točno pred 40 leti. Od 15.7. do 15.8. 1969 je po enomesečnem obleganju v pravem ekspedicijskem slogu uspela japonska odprava. Poskušali so slediti vpadnici oz. ravni liniji padajočih kapljic, kot se je v času direttissim rado navajalo. Napredovali so s pomočjo lojtrc, zavrtali so 250 svedrovcev, zabili mnogo klinov.

''Eiger in Japonska smer sta me »držala« šest let. Vedno znova naju je s prijateljem Schäli-jem zaustavil dobro poznan del stene ''Rote Fluh'', 200 m visoka in v glavnem previsna stopnja. Točno za štirideseto obletnico smeri nama je končno uspelo'' je komentiral Robert Jasper, Mountain Hardwear.

Prav »Rote Fluh'' je najbolj strm in najtežji del Eigerjeve severne stene. Herman Buhl ga je primerjal s severno steno Zahodne Cine, kar je dolgo pomenilo – prosto nepreplezljivo. V vsem ''Rote Fluh'' je mnogo krempeljcev, ki so ostali še od japonske ekipe. Večina skale je kompaktne, zaradi snežišča zgoraj pa obstaja nevarnost skalnega plazu. Toda Rote Fluh ni vse, zgoraj čaka še izredno krušljiva vršna stena s težavami do 7b. »Robert se je boril kot samuraj« se tega dela spominja Roger. Po treh bivakih v steni sta v zadnjih pramenih svetlobe četrti dan dosegla vrh. Prav tretji bivak v vršni steni je bil dramatičen, padajoče kamenje je udarilo tik ob šotoru ...

Povzetek za ponavljalce:

Japonska smer, VI A2, 1800 m, 1.PP ponovitev Robert Jasper in Roger Shaeli, ocena 8a (10-, 5.13b), M5

Izjemno resna alpska tura z dvema ključnima odstavkoma:

Rote Fluh – odlična skala, približno polovica oprimkov je mokrih, številni stari kljini. Ključno mesto 8a, ponavljajoče se težave 7a do 7c, posamezni zahtevni boulderjii na majhnih poličkah in stranskih oprimkih. Pričakovana temperatura malo nad 0 st.C-

Vršna stena – zelo krušljivo, malo slabih zarjavelih klinov, od drugega ledišča naprej zelo izpostavljena padajočem kamenju, sem in tja je stena podobna melišču

Oprema pri 1.PP:
1 set camov in zatičev
6 skalnih klinov (vključno z Messerhaken)
2-3 ledna vijaka
cepini, dereze
60 m dvojna vrv

bivak oprema

www.blog.mountainhardwear.com

Opomba: Robert Jasper pri svojih vzponih uporablja oblačila in opremo Mountain Hardwear ter obutev Lowa.

Cobra Crack (8c)

Mon, 21 Sep 2009 14:53:00 +0200

Ne gre toliko za poči, kot za pristop k plezanju: poišči smer v njenem prvotnem, naravnem stanju, jo preplezaj in jo pusti takšno, kot si jo dobil.

Poči, te naravne in izrazite tvorbe v stenah in balvanih so v plezalnem smislu svoj vrhunec doživele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. John Bachar je soliral tiste do 5.12, Ray Jardin je preplezal Phoenix (5.13a) v Yosemitih in iskal "prijatelje" (izumljal friende), ko ga je v njih najbolj navijalo. Najtežje poči so bile v domeni Tonya Yanira: Grand Illusion (5.13c) v Lake Tahoe in Sphynx Crack (5.13b) v Coloradu, dve fantastični razpoki v ogromnih skalnih blokih sta pravi čudesi narave že same po sebi, tudi za neplezalce. Prav Sphynx Crack je Hirayama že pred leti preplezal na pogled in to je še vedno eden največjih tovrstnih podvigov nasploh.

No, potem je prišlo obdobje svedrovcev in poči naenkrat niso bile več konkurenčne. Kako boš šel do konca, če moraš sproti nameščati varovanje, pred tem pa si se "pomehkužil" v gosto navrtanih projektih?

Zadnje čase pa zopet piha star veter. Tudi v Evropi. Pisali smo že o najtežji evropski poči Greenspit (8b+) in najtežji visokogorski poči Voie Petit (8b). Sedaj lahko poročamo o še nekoliko težji zadevi. Yuji Hirayama je v Kanadi v Squamishu ponovil Cobro (8c). Potreboval je pet dni, opravil pa je šesti vzpon. Poč, ki ji pravijo tudi Canadien Fingermonster, je lani prvi preplezal eden najboljših "euro" specialistov Belgijec Nico Favrese.

To je pravi konec smeri. Občutek, da si res preplezal "čez". Yuji Hirayama na vrhu Cobre.

Yuji Hirayama je star 40 let in je svoji domovini prava zvezda. O njegovih vzponih redno poročajo na nacionalni TV. Je verjetno najbolje plačan plezalec na svetu, gre pa za sponzorski denar.

Opomba: Yuji Hirayama pleza s plezalkami Boreal.

Dr. Iztok Tomazin

Sun, 20 Sep 2009 15:03:00 +0200

Iztok, si zdravnik in direktor Zdravstvenega doma, ob tem pa še gorski reševalec letalec, zdravnik SHNP (Služba helikopterske nujne pomoči) in predstavnik Slovenije v Medicinski komisiji IKAR. Precej odgovornih in zahtevnih funkcij, je še kaj časa za alpinizem?
Največ časa in energije sem že vse od začetka študija, v zadnjem obdobju pa še toliko bolj, posvetil medicini. Biti zdravnik mi je več kot samo poklic, to dojemam kot poslanstvo in način življenja, čeprav se morda sliši kot oguljena fraza. Na drugem mestu je seveda alpinizem v vseh mogočih oblikah, od samotnih potepanj po brezpotjih do osemtisočakov, od prostega plezanja do zaledenelih slapov, alpinističnega smučanja itd.

Zdravniška oskrba nosačev na ledeniku Baltoro v pakistanskem Karakorumu

Vse našteto so idealne predispozicije za vrhunskega gorskega reševalca letalca, kar dejansko tudi si. Sodeluješ potemtakem le pri helikopterskih intervencijah in kdo od zdravnikov je potem vključen pri klasičnih reševanjih? Vsi aktivni zdravniki GRZS, tudi zdravniki letalci, sodelujemo tudi na klasičnih akcijah. Prisotnost zdravnika na klasični akciji je enako pomembna kot pri helikopterski, včasih še bolj, saj je pacient pri klasičnem transportu še bolj izpostavljen neugodnim dejavnikom, pa tudi dlje traja. Seveda je idealno, če je zdravnik zelo izkušen v urgentni medicini in hkrati odličen ali celo vrhunski alpinist.

Letošnja sezona v gorah se počasi končuje. Je kakorkoli odstopala od predhodnih? Na koliko reševanjih si sodeloval?
Po številu nesreč, tudi smrtnih, bo to očitno ena od najbolj negativnih sezon doslej. Slovenski gorski reševalci smo že pri okoli 300 reševanjih v letošnjem letu, sam sem letos zaradi številnih, predvsem službenih obveznosti, doslej sodeloval le na 16 reševanjih, pretežno s helikopterjem.

Skupno pa to pomeni?
Na pamet točno ne vem, vsekakor v več kot 400 v domačih in nekaj deset v tujih gorah.

Na kakšnem nivoju je pravzaprav naša gorska reševalna zveza, tudi v primerjavi z drugimi državimi? Če vprašam poenostavljeno, višje kotirajo naši zdravniki ali naši gorski reševalci? Kot eden vodilnih imen v sistemu reševanja in dolgoletni zdravnik bi lahko podal realno oceno.
Naše gorsko reševanje je na visokem nivoju, v mnogih pogledih države z najbolj razvito tovrstno dejavnostjo (Švica, Avstrija, Italija, Francija…) dosegamo, v nekaterih morda celo prekašamo, v nekaterih pa malo zaostajamo. Predvsem smo šibki v nekaterih aspektih organizacije helikopterskega reševanja, saj od klica na pomoč do prihoda ekipe na mesto nesreče v povprečju mine preveč časa, tudi sestava ekipe ni vedno optimalna, včasih je preveč lokalizmov ipd. Če bi uspeli organizirati ozko profesionalno jedro helikopterskega reševanja, ki bo takoj dosegljivo vse dni v letu ali celo združiti letalski del GRS s HNMP v eno službo, in se hkrati otresti motečih vplivov policijske in zlasti vojaške birokracije, bi bili lahko v vseh pogledih med najboljšimi službami gorskega reševanja na svetu. Pa da ne bom napačno razumljen: nisem proti sodelovanju policijskimi in vojaškimi piloti in tehniki, ki so večinoma zelo dobri, nekateri celo odlični, enako velja tudi za gorske policiste, tudi helikopterje imata policija in vojska zelo primerne, marsikje nam jih zavidajo. Zelo omejujoč pa je zbirokratiziran, mnogo prepočasen sistem aktivacije zlasti vojaških helikopterjev, poleg tega Slovenija kot verjetno edina od razvitih držav sploh nima helikopterja, ki bi bil namenjen izključno za potrebe nujne medicinske pomoči in gorskega reševanja. Pa da ne bo govora samo o letalskem reševanju – temelj gorsko reševalne dejavnosti bi tudi vnaprej morala ostati široka amaterska baza društev in postaj zlasti v krajih blizu gora, tako kot doslej. Torej konstruktivno sožitje in sodelovanje med ozkim, vrhunsko usposobljenim profesionalnim jedrom in široko amatersko bazo, ki se dopolnjujeta in dobro sodelujeta podobno kot imamo, seveda v precej večjem obsegu, pri gasilcih. Tako ne bi nihče nič izgubil, kar se nekateri v GRZS bojijo, pač pa bi samo pridobili, predvsem seveda ponesrečenci in bolniki. Izboljšati bi bilo potrebno tudi mesto in vlogo GRZS v državi in družbi, tukaj nas čaka še veliko dela (zakon o gorskem reševanju ki je npr. na Hrvaškem bistveno pospešil razvoj gorskega reševanja itd.).
Kar pa se tiče kotiranja zdravnikov in reševalcev: tukaj ne bi delal nobenih razlik, med enimi in drugimi so nekateri odlični po strokovni, drugi po gorniški plati, nekateri v obojem, nekateri pa tudi niso. Izrazito slabih ni, saj je kar nekaj filtrov. Ena od težav je, da primanjkuje zdravnikov alpinistov ali vsaj dobrih gornikov.

Gorsko reševanje s helikopterjem v Karavankah.

Je tvoja naloga zgolj zdravniška pomoč ali sodeluješ tudi pri ostalih manevrih?
Primarna naloga zdravnika pri gorskem reševanju je oskrba ponesrečenca, reševalca pa tehnični in drugi manevri reševanja ipd. Seveda pa gre za timsko delo in si med sabo pomagamo na vseh področjih. Glede na moje izkušnje, alpinistične in druge sposobnosti pa seveda v praksi po potrebi opravljam vse, tudi najzahtevnejše reševalne manevre. Z reševalcem se ponavadi dogovoriva, kaj bo kdo delal. Če je na primer reševalec manj izkušen ali pa če gre za zelo hude poškodbe, grem prvi na vitlo in do ponesrečenca, tudi v steno, če je treba, sicer je to delo reševalca, zdravnik mu sledi, če je potrebno. Poudariti je treba, da imajo zdravniki enak program tehničnega usposabljanja kot reševalci letalci, seveda pa je nesmiselno, da gre v steno na vitlo prvi zdravnik, ki ni alpinist, ki nima ustreznih izkušenj. Skratka, vsak naj bi delal tisto, kar najbolj obvlada in hkrati pomaga drugim na drugih področjih.

Kako pravzaprav poteka reševanje, od prvega klica do odhoda ekipe? Je sistem dodelan?
Prav tu bi se dalo še kaj poenostaviti in izboljšati, prevečkrat se izgublja dragoceni čas. Tu se vidi razlika med amaterizmom in profesionalizmom. Poškodovanec ali očividec kliče 112, operativec v centru za obveščanje (112) klic na pomoč posreduje lokalnim reševalcem, ki se odločijo o načinu reševanja. Ne moremo pričakovati, da bo vsak od nekaj sto slovenskih amaterskih gorskih reševalcev, ki je v času neke nesreče lahko dežuren v domačem društvu in sprejme tak klic, tudi optimalno ukrepal. V času dežurstva ekipe za helikoptersko reševanje med glavno poletno planinsko sezono bi morali nujni klici preko Centra brez posrednikov takoj priti do dežurne ekipe na Brniku, kjer naj bi zdravnik ocenil resnost stanja in se skupaj z reševalcem in posadko helikopterja odločil o optimalnem ukrepanju. Vzporedno pa je seveda potrebno obveščanje in aktiviranje lokalne ekipe, ki se vključuje v reševanje, če se helikopterski ekipi kaj zalomi ali če ima več intervencij hkrati. Tukaj smo seveda v zdravstvu, v službi nujne medicinske pomoči, bolje organizirani in hitrejši, ker smo pač samostojna, profesionalna služba z jasnimi standardi - ko preko Centra (112) ali direktno od očividcev dobimo obvestilo o potrebi po nujni intervenciji, vsa ekipa (zdravnik, tehnik ali sestra in voznik reševalec) steče do rešilca in z opozorilnimi znaki v najkrajšem možnem času z vso potrebno opremo doseže mesto nesreče. Če je potrebna pomoč sosednjih enot ali HNMP pa imamo tudi jasne protokole hitrega ukrepanja. Skratka profesionalen sistem odzivanja. Seveda to velja za terene, ki so dostopni službi NMP.

Dobro urejena zavarovalna politika je verjetno osnova za celo zadevo. V katerih primerih bi reševani načelno morali sami nositi stroške le-tega?
Zaenkrat se stroški gorskega reševanja krijejo solidarno, iz državnega proračuna, helikopterski prevozi v primeru poškodb in bolezni konkretno iz zdravstvene blagajne (ZZZS). To ima dobre in slabe plati, po eni strani je pomoč za reševance zagotovljena brez njihovih stroškov, po drugi strani se dogajajo tudi malomarnosti ali celo zlorabe, za katere pa ni pošteno, da jih pokriva proračun, torej vsi državljani. Postopek za izterjavo stroškov pri gorskem reševanju v Sloveniji je zaenkrat redkost, večinoma v primerih očitne malomarnosti ali zlorabe.

So bili primeri v praksi, ko je reševani morali povrniti stroške reševanja? Se je končalo z zahtevkom ali je prišlo do plačila?
Skoraj vsako leto je bilo nekaj takih primerov, v zadnjih letih je bilo medijsko najbolj izpostavljeno reševanje v Špiku, ko sta ob poslabšanju vremena plezalca obtičala v steni in ju je rešila dežurna helikopterska ekipa. Izidov zahtevkov ne spremljam, to je stvar organizacije in države, reševalci se ne sprašujemo ali gremo reševat pijanca, ki se je potolkel po lastni krivdi ali pa nekoga, ki je povsem nepričakovano zbolel. Ko je potrebna pomoč, ni selekcije, o vzrokih se sprašujemo po opravljenem delu.

Verjetno je težko govoriti o tem, morda tudi neetično, pa vendarle - najtežji primer reševanja?
Veliko je bilo zelo zahtevnih reševanj, tako tehnično, telesno in duševno. Najtežje je pri težko poškodovanih ali hudo bolnih, umirajočih ali mrtvih, še posebej, če gre za znance, soplezalce in prijatelje ali otroke. To je duševno najbolj obremenjujoče že med samo intervencijo, ima pa seveda posledice tudi kasneje.

Kaj čuti človek, ko prileti več sto metrov po zraku, kakšen je "stik" s steno? Vem, precej teoretično vprašanje, mogoče bi znal vsaj približno odgovoriti. Konec koncev si tudi sam »rad« preizkušal meje možnega ...
Osebne izkušnje več sto metrskega padca, ki se konča na trdih tleh nimam, sicer midva ne bi imela tega intervjuja. Najdalj sem doslej padel 60 metrov globoko med smučanjem v severni steni Begunjščice in se grdo polomil. Dokler se že polomljen nisem nekako obdržal v snežni strmini še visoko v steni, nisem vedel ali se bom ubil ali preživel.. Večkrat sem strmoglavil z zmajem in padalom, nekajkrat celo brez rezervnega padala, a sem se pred usodnim trkom v tla vedno nekako izvlekel, pričakovanje usodnega trka pa je bilo skrajno neprijetno. Seveda pa vsi poznamo poročila o lepih, celo ekstatičnih doživetjih med padanjem v verjetno smrt. Verjamem, da je nekaj na tem, najbrž pa ni pravilo.

Glavni razlogi nesreč tako poleti kot pozimi so zdrsi in padci. Vendar se pozimi največ govori o plazovih.
Plazovi so v naših gorah za enkrat med redkejšimi vzroki nesreč, precej drugače je v Alpah.

Imamo pa prav tu veliko preventive: lavinske žolne, zračne blazine, … Kam gre razvoj, kaj ti priporočaš?
Osebno najbolj priporočam, taka so tudi uradna priporočila IKAR, uporabo plazovne zračne blazine (airbag) kot pripomočka, ki precej zmanjša možnost, da nas sneg v plazu zasuje in hkrati plazovno žolno, ki v primeru, da nas plaz vseeno zasuje, omogoča ustrezno opremljenim sopotnikom ali reševalcem, da nas hitro najdejo. Z uporabo obeh pripomočkov je stopnja preživetja v plazu največja, od posamičnih pripomočkov pa je stopnja preživetja največja pri airbagu, nekoliko nižja pa pri žolni. Oba pripomočka, še posebej zračna blazina, sta draga, a v primerjavi s potencialno rešenim življenjem je njuna cena zelo smiselna. Razvoj gre v smer izboljšav airbagov, ki ščitijo tudi hrbtenico in žoln, ki omogočajo hitrejše in lažje iskanje ter celo triažo med več zasutimi.

Kakšna je smrt pod plazom?
Plaz me je že večkrat odnesel, nisem pa še bil zasut. Verjamem, da gre za skrajno mučno umiranje – počasno zadušitev in ohlajanje, pogosto še s kako pridruženo poškodbo v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti karkoli storiti.

Plaz v južni steni Lotseja (1981) tik preden nas je oplazil. Če ne bi bili pripeti na fiksno vrv, bi nas razmetalo po ledeniku in pomedlo v razpoke.

Kaj lahko stori smučar, ki ga odnese plaz? Kakšne 2, 3 sekunde morda lahko kaj ukrene…
Dokler še lahko stoji na nogah oziroma lahko smuča, naj poskuša čim hitreje odsmučati iz območja plazu. Ko ga plaz zajame, je potrebno odpeti ali sneti vso opremo (smuči, palice, nahrbtnik, razen če nimamo takega z airbagom). To seveda ni enostavno. Če ima airbag, naj ga takoj sproži. Ko nas nosi plaz, naj bi se s plavalnimi gibi skušali obdržati na površju in hkrati ščitili glavo in vratno hrbtenico, kar je v divjajoči snežni gmoti dostikrat težko ali nemogoče. Zelo pomembno pa je, da si preden se plaz zaustavi in nas dokončno zasuje, naredimo pred obrazom čim večji prostor za dihanje, od tega je lahko odvisno naše preživetje.

Kot zdravnik drugače gledaš na »ekstremne« športe kot bi sicer? Tvegajo zdravniki več ali manj?
Kot dolgoletni vrhunski alpinist in alpinistični smučar gledam na ekstremne športe z določeno naklonjenostjo, vendar imam občutek, da se je večina aktivnosti izrodila v smeri nastopaštva, medijske in seveda sponzorske pozornosti za vsako ceno, tveganja, ki je samo sebi namen, dosežkov zaradi dosežkov. Kot zdravnik in gorski reševalec pa na ekstremne športe seveda gledam tudi iz tega zornega kota, ker dobro vem, kakšne so posledice po dolgoletnem ukvarjanju z vrhunskim ali »ekstremnim« športom in kakšne so posledice po napakah ali nesrečah. Sam v zadnjem tvegam precej manj, kot sem včasih, razlogov za to je veliko, od staranja do množice razmesarjenih trupel, ki sem jih moral pobirati po gorah, seveda pa imam sedaj tudi nekoliko drugačne življenjske prioritete in ambicije. Še najbolj tvegana od vseh mojih sedanjih aktivnosti se mi zdi gorsko reševanje, predvsem zato, ker imamo zaradi velike želje pomagati pogosto zelo visok prag za tveganje, še bolj pa zato, ker reševanje pomeni sodelovanje več ljudi, od katerih lahko vsak stori napako, pa tudi precej tehnike, ki tudi lahko odpove, obojega pa ne morem imeti v celoti pod kontrolo.

V vrhunskem športu je doping nekaj, kar visi v zraku. Najboljši atleti, kolesarji, plavalci …, se marsikomu zdijo komaj še verodostojni. Kako je s tem v alpinizmu, nekje nad 8000 metrov, ko gre za preživetje ali zgolj uspešen vzpon? Kolikor vem, so tudi slovenski alpinisti že imeli s seboj v nahrbtniku substance, za vsak slučaj.
Ponosen sem na to, da nikoli v življenju nisem uporabil dopinga, še posebej ob spoznanju, kako velik odstotek alpinistov, pa ne samo vrhunskih, posega po dopingu v različnih oblikah. Ko sem pred nekaj leti začel brati tovrstna poročila in članke, sem bil šokiran. Čeprav sem kot zdravnik in vrhunski alpinist precej vedel o teh stvareh, mi niti na misel ni prišlo, da bi jih uporabljal, naivno sem tudi mislil, da je to v alpinizmu kot visoko etični dejavnosti večinoma tabu, da se uporablja redko ali izjemoma, na primer kadar gre za preživetje, ne pa za rezultate. Edinkrat, ko sem imel za vsak slučaj, če bi šlo za biti ali ne biti, v nahrbtniku par tabletk, ki so sodile med blaga poživila, je bilo na zimskem Daulagiriju, vendar čeprav je šlo za noro zgodbo, ki nas je postavila na mejo preživetja, jih nisem uporabil. Iz številnih, predvsem etičnih razlogov, ne odobravam uporabe poživil ne v alpinizmu ne kjerkoli drugje, saj gre poenostavljeno rečeno za nepošteno, zdravju škodljivo zlorabo substanc za krepitev ega, ki je itak med največjimi sovražniki človekovega razvoja, predvsem mentalnega in duhovnega.

Na vrhu Gašerbruma 1 (8068m) tik pred prvenstvenim smučanjem po S steni z Markom Čarom. Brez dopinga, seveda. Marko je sicer na vrh prinesel eno pločevinko Red Bulla, ki je bil njegov sponzor, vendar je tekočina seveda zmrznila in je bila neuporabna. Foto: Marko Čar.

Za kakšna poročila je šlo, nad čem si bil šokiran?
Na primer, nad statistiko, kakšen odstotek »navadnih« gornikov, ne vrhunskih alpinistov, uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.

Par tabletk v nahrbtniku … je stvar tako preprosta?
Seveda ne. Poživil je mnogo vrst, z zelo različnimi mehanizmi delovanja in učinki, od takih, ki ti dajo možnost da postrgaš še kakšno rezervo v organizmu, ki je zavestno nisi mogel, do takih z drugačnimi načini delovanja. Nekaj povsem drugega, ne po etični pač pa po praktični plati, je uporabljati poživila v »kontroliranem« okolju npr. atletskega stadiona, na toplem in varnem, kot npr. v gorah, v hudem mrazu, ob dehidraciji in drugih okoliščinah…Odločno odsvetujem, tako iz etičnih kot iz zdravstvenih razlogov.

Kaj potem priporočaš, ko so izčrpane vse druge možnosti? Avtogeni trening, "dialog" s steno, posebno prehrano, vegetarijanstvo mogoče? Stvari so zelo individualne, od prehrane, hidracije, treninga, do bolj duhovnih in »duhovnih« pristopov. Jaz sem vegetarijanec zaradi etičnih razlogov, ne pa zaradi tega, ker bi mislil,da je vegetarijanska prehrana bistveno boljša za alpinizem od mešane. Seveda pa je bolj zdrava in omogoča tudi ukvarjanje z alpinizmom, tudi z vrhunskim. Intrapsihične in duhovne rezerve v človeku pa so skoraj neomejene, le zelo težko je priti do njih.

Fotografije: arhiv Tomazin

52 letni Haston do 9a

Sun, 20 Sep 2009 14:56:00 +0200

Kot poroča dmmclimbing je Stevie Haston, eden od nespornih pionirjev dry toolinga in mix plezanja, opravil prvi prosti vzpon Descente Lolitta v Grotte de Sabart v Ariege, Francija. 30 metrska smer je podaljšek zelo previsne 8c+, ki jo je Haston preplezal prejšnje leto. Nova smer je zdaj ocenjena z 9a. Po vzponu je Haston komentiral : "Talent me ni potegnil čez to smer, trdo delo me je. In decembra 2008 sem si zaslužil redpoint".

Haston je očitno v odlični formi - pred nekaj tedni je prvi preplezal Bam Bam, psihološko E8 v Craig Dorys v Walesu. S tem je še enkrat dokazal, da je eden največjih britanskih večnamenskih plezalcev. Nič ne pomeni, da je Haston star 52 let in, kot Manolo, ne kaže nobenih znakov upočasnitve. Nasprotno, Anglež se je že osredotočil na nov projekt, verjetno 9a+...

"Smer bi moraI preplezati že lani, pa ni šlo. Po dieti s 700 kalorijami na dan sem prišel na 66 kg in to je bilo dovolj za uspeh. Res, da to ni najbolj zdravo, za plezanje na tej stopnji pa nujno."

Ueli Steck poskusil...

Tue, 15 Sep 2009 16:40:00 +0200

Prvi poskus v zahodni steni Makaluja zaradi obilice novega snega neuspešen, poglejmo poročilo Uelija Stecka o tem, kaj se je dogajalo:

V soboto zjutraj ob 00.30 sem zapustil bazni tabor in se odpravil v zahodni steber Makaluja. Povzpel sem se do mojega šotorčka na višini 6700 metrov. Pot do tja pelje čez vrhova Jumeaux, prv jei na 6220 metrih in drugi na 6462 metrih. Dolga pot, z 20 kilogramov težkim nahrbtnikom mi je vzelal 9 ur. Utrujen sem pozno prispel na jutranji prigrizek. Šotor je še vedno gledal iz snega, dvomil sem namreč v to, da ga bom po velikem plazu, ki je šel prejšnji teden, še našel. Razveselilo me je dejstvo, da je vse nepoškodovano. Po dolgem dnevu čakanja je sledila kratka noč. V nedeljo ob treh zjutraj sem se zbudil in si pripravil zajtrk. Kavo in muesli. Ob štirih zjutraj pa sem nadaljeval z vzponom. Načrt je bil povzpeti se na 7600 metrov in tam odložiti kuhalnik ter plin, vendar je bilo že na 6900 metrih preveč novozapadlega snega. Cel sneg "brez dna", tudi po strmi skali. Vanj sem se pogrezal vedno bolj izčrpan. Situacija me je spravila ob živce. Zaradi takih razmer se postaraš hitreje kot bi si želel. Zato sem na 7200 metrih dokončno obupal. Brezupno je bilo tako poskušati. Moral sem se vrniti nazaj na 6700 metrov. V prvem hipu sem bil uničen, sesut. Popolnoma izčrpan. Za 500 višinskih sem potreboval štiri in pol ure. Kmalu bi vse skupaj pospravil in se vrnil v bazni tabor. Takoj naslednji dan sem si želel leteti nazaj domov. Po dolgem nihanju sem se odločil, da se tako hitro pač ne vdam! V tem trenutku je sneg preveč svež za plezanje tako težke smeri, tudi v lažji ne bi šlo. Sedanje razmere ne vlivajo upanja za kakršenkoli poskus. Lahko pa se spremenijo. Po poti nazaj v bazni tabor sem bil na vezi z Robijem in Andy-jem. Bili so na normalni poti in se prav tako utapljali v globokem snegu! Danes, v ponedeljek zjutraj, sem se ob 8ih zbudil. Spal sem 12 ur. Imel sem težke noge. Motivacija je bila na nuli. sedaj pa svet izgleda mnogo bolje. Ta teden prav veliko ne morem storiti. Narava bo povedala kaj sledi. Sneg se mora najprej posesti.
Za zdaj sem prisiljen sedeti in početi - nič...

Novi CAM iz kovačije DMM!

Fri, 11 Sep 2009 07:13:00 +0200

DMM je predstavil svoje nove Dragon metulje. Urednik revije Climb Magazine Kevin Avery je bil po rokovanju z njimi navdušen:

''Prvi vtis je fantastičen. Izgledajo odlično. Večji zatiči so lahki, delujejo prefinjeno, končna obdelava pa je zelo kvalitetna. Točno to, kar pričakujemo od DMM-a.''

Za razliko od predhodnikov se Dragon ponaša z enojnim steblom in dvema osema. Simon Marsh v DMM-u komentira:''V pisarnah do sedaj še nisem bil priča takemu navdušenju pri razvoju novega produkta. Vsi se zbirajo pri ''Cam'' ekipi, da bi videli kako se ga sestavlja.''

Šest velikosti bo pokrivalo razpon od 20 mm do 114 mm, zasnovani pa bodo na kotu 13,75°. Za preprečevanje korozije so glave ''anodizirane''. Uporabljen je Duplex sistem, 5mm kabel na steblu in 3,2mm na zanki, tako da ima cam enako prožnost skozi 360°, kar je prednost tako v navpični kot v vodoravni namestitvi. Izbrane, zelo odporne in prožne zanke Zytel, so dokazano zanesljive v vseh vremenskih pogojih. Oprijem je reliefno oblikovan, tako da bo zanesljiv tudi potnih prstih. Kot pri dosedanjih DMM camih (4CU in 3CU) boste tudi tu našli Dyneema zanko, z možnostjo podaljšanja. S tem pa boste privarčevali nekaj gramov. Dragon naj bi bil 10-15% lažji od konkurentov. Kratek video ogled na Climber magazine.

Dean Poter: rekordni BASE jump z Eigerja

Fri, 11 Sep 2009 07:00:00 +0200

Dean Poter in družba so 7. septembra posneli rekorden skok z Eigerja. Pilot helikopterja, ki mu je BASE blizu že deset let, je dejal da takšnega skoka še ni videl in Deanu nadel ime The Eagle.
"Sposobnosti tega pilota so neverjetne", pravi Dean. "Letel je 30 metrov stran od mene, po telesu sem lahko čutil zvok propelerja. Par dni nazaj je prijatelj nameraval z ''wingsuitom'' letet skozi luknjo, ki jo je za dober meter zgrešil in se smrtno ponesrečil. Samo letos sem izgubil šest prijateljev. To mi daje vedeti da nisem večen. Še vedno se bližam končni težavnosti zato za varnost, naredim vse kar je v moji moči …"

Več na prana.com

Ueli Steck poroča z baznega tabora pod Makalujem

Wed, 09 Sep 2009 22:55:00 +0200

Po udobno preživeti noči 4. septembra pod Jameauxem na 6000 metrih, sem dosegel 6700 m na West Pillarju. Imel sem priložnost, da od blizu preučim steber. Smer izgleda zelo težka; strmo ledno in skalno plezanje na 7500 metrih. Tako me je spreletelo brezmejno zadovoljstvo. Vreme je bilo dobro, snežne razmere pa senzacionalne. Kasneje je bilo napovedano slabo vreme, tako sem se isti dan v petek spustil v bazni tabor. Bila je dobra pot za aklimatizacijo in ogled oz. študijo smeri.

Danes je nedelja. Vsi sedimo v baznem taboru, ker je celo noč snežilo. Vremenska napoved je slaba, zato imamo občutek, da smo obsojeni na čakanje. To pomeni: čakaj in glej, beri knjige in ne izgubi motivacije. Skozi meglo pa jasno slišimo bobnenje, ki je znak večjih plazov.

Razmere se bodo izboljšale, nekoč! Do takrat pa pa bomo marali počakati.

Na svidenje kmalu!

Ekspedicija Makalu (8463m)-Prihod v bazni tabor

Thu, 03 Sep 2009 09:20:00 +0200

-Prihod v bazni tabor

Piše Patricia Bamert, pisarna Ueli Steck:

1. September, 2009 - Prihod v bazni tabor (5250m)

Deževno in vlažno pešačenje proti baznem taboru.

Končno smo dosegli vznožje gore. Zadnjih deset dni po zaslugi monsuna, ki tu divja, ni bilo najbolj prijetnih in udobnih. Ta nas k sreči ni preveč motil.

Nastanili smo se na 5250 metrih, del naše opreme pa je še vedno na 4745 metrih. Zadnji del nas pelje čez ledenik Barun. Za ta vzpon imamo sedem šerp s katerimi nas čaka deset kosov tovora od teh pa vsak znaša 25kg. Za Roberta, Andyja in mene se začenja faza aklimatizacije. Röbi in Andy bosta poskusila s smerjo v katero so se prvič povzpeli leta 1955. Moj načrt pa je solo vzpon, v alpskem slogu na zahodni steber. Precej bo odvisno od pogojev in vremena. Motivacija je velika, kljub temu da ne bi bili prvi, če bi nam spodletelo.

Veselimo se dni, ki nas čakajo v gori. Najprej se bomo spodobno namestili v baznem taboru, uživali v počitku ter kulinaričnih sposobnostih našega kuharja Kaji-ja.

Robert Bösch in Andy Wälchli se sproščata.

Kot je bilo predvideno se obeta precej nestabilno vreme, zato smo namenoma odšli prej. Pogoji naj bi se izboljšali nekje do srede septembra. Do takrat se bomo morali z vlago, ki jo prinaša monsun, pač sprijazniti. Naša telesa pa se bodo lahko navadila na višino. Takoj ko se vreme stabilizira, se premaknemo višje. Od srede oktobra so sunki vetra na 8000 metrih premočni, tako da na vrhu ne bi imeli možnosti. Nekje med septembrom in oktobrom pa računamo na vrh.

...upamo na najboljše!

Ueli Steck pod Makalujem

Sun, 30 Aug 2009 17:41:00 +0200

Projekt zahodna stena Makaluja se je začel 20.avgusta s poletom v Nepal in z deset dnevnim pristopnim maršom, trajal pa naj bi

do konca oktobra. Ueli Steck ima s sabo fotografa in še enega gorskega vodnika. Priprave so potekale na zanimiv način, kot kombinacija težkega plezanja v skali in »teka« na osemtisočak. Steck je prosto je preplezal Golden

Gate v El Capitanu in za aklimatizacijo opravil hiter vzpon na Gasherbrum II. Na svojem prvem osemtisočaku je stal 9.julija. Na vrhu je počakal 5 minut in sestopil v vsega dveh urah in pol. Pol metra svežega snega, mraz in močan veter so mu predstavljali edini problem. »No, sem lahko vsaj preizkusil opremo« je dejal po povratku. Oprema za Makalu je skrbno izbrana in preizkušena,

lahko jo »preizkusite« tudi vi: Kaj bo grelo Uelija Stecka v Makaluju?

Zahodna stena Makaluja z Mera Peaka

Makalu je s 8463 metri peta najvišja gora na svetu. Prvič je bil osvojen leta 1955, ko se je nanj povzpela kompletna francoska odprava z Lionelom Terrayem in Jeanom Couzyjem na čelu. Smer vodi na glavni vrh čez Makalu La in je danes znana kot Francoska smer. Leta 1971 so Francozi zopet udarili in v zahodnem stebru preplezali za tiste čase neverjetne težave: VI/A2 na 7500 metrih! Na vrh sta se povzpela Yannick Seigneur und Bernard Mellet. To je nedvomno eden mejnih kamnov himalajizma in alpinizma nasploh.Tudi Slovenci smo v Makaluju pustili pomemben pečat z vzponom preko južne stene leta 1975. Marjan Manfreda je prvi ćlovek, ki se je na vrh povzpel brez kisika, za nameček pa preplezal tudi ključno mesto smeri.

Zahodni stena Makaluja je ob direktni smeri v južni steni Annapurne največji alpinistični problem v Himalaji. Če kdo, je Ueli Steck človek, ki ga lahko reši. Mu bo uspelo?

Ueli Steck pod Gasherbrumom II

Mountain Hardwear Academy

Sat, 29 Aug 2009 10:31:00 +0200

5.Odprava

Gorska akdemija se nadaljuje. Tokrat v Tagiji...

Z rdeče v globoko vijolično prelivajoča se pokrajina, ogromen apnenčast kamnolom in strme smeri… celodnevna vožnja v Marakeš, 3 ure hoje in mnogo Berberskih mostov. Prispemo v Tagijo, za 5. avanturo Gorske akademije.

V desetih dneh so imeli kandidati širok izbor smeri: včasih težje gibe skozi kompakten in strm del stene po pokah, strehah, na klasično varovanje s frendi in zatiči ponekod tudi svedri.

Plezanje tu je precej zahtevno. Celo najlažje smeri zahtevajo 6. stopnjo in ''mentalno silo''! Baraka, klasična 680 metrska smer v Z steni Oujdad-a. Casacade(Slap) slaven po svoji odlični liniji. Le Rêve d'Aïcha, Canyon Apache… Vse to so bile osupljive smeri, precej strme. Naše mladeniče je bilo malo strah da vrha mogoče ne bodo osvojili, pa so vsi preizkusili svoje zmogljivosti in na koncu tedna so bili izčrpani ampak ponosni na dosežke.

Kot nam je Corne povedal: ''Do 6. raztežaja Canyon Apache-ja, je šlo vse precej gladko, lepi gibi na izvrstni

skali. Na tem delu pa so gibi postali kočljivi in zahtevali moč in tehnično iznajdljivost obenem. Da sem ostal miren in osredotočen sem v mislih bil velike bitke, med visenjem na prstih 200 metrov nad deročo reko v dolini. Ko sem končno dosegel štant sem bil dokončno izčrpan in resnično zadoščen.''

Edina slabost: zelo ostra skala v Tagiji ni pustila možnosti da bi na prstih ostalo kaj od kože… Kot je Avstrijec Benjamin razložil med spiranjem krvi z rok: ''Skale tu so tako ostre, da so bile moje roke, po nekaj dneh, kot bi jih potegnil iz mikserja.''

Plezanje pa ni bil edini cilj odprave, v desetih dneh naj bi se plezalci združili v drugačni kulturi, načinu življenja-v drugem svetu.''Po celem tednu plezanja se počutim utrujeno in izčrpano, obraz imam od sonca opečen, lasje pa so postali dreadlocksi, pod nohti imam zemljo, opraskano kožo, bolečine v sklepih, umazane obleke, iz nosu mi lije, plezalke uničene zaradi ostre skale... pa boste v mojih očeh vseeno našli tisti sijaj ko me vprašate o Tagiji. Nasmeh bo zrasel na obrazu, ko se je bom spominjala-tiste majhne vasice na koncu sveta. Domačinov ne bom pozabila. So nekaj posebnega-še posebej otroci. Prav tako so nogometne tekme v popoldnevu, čuden trg v Zaouiat-u, meni nerazumljiva Berberščina postali nepozabni. Med oddihom v Tagiji smo spet našli svoje korenine izpred 100 in več let. Domov smo prišli polni lepih vtisov in drugih-uporabnih navad, dobre volje, prijateljski. Pa bi človek rekel, da je šlo samo za odmor. V naši družbi moraš bit v ponedeljek polno pripravljen na ljudi-ni druge. Po tem sem bolj sproščena in si svet počasi vzamem če mi je prenaporen.'' Je povedala Patrizia (Nemčija)

Ferran (Španija) povzema: To je možnost da malo spremenimo svoja življenja in postanemo dovzetnejši.

Greenspit 8b+, najtežja EU poč

Wed, 26 Aug 2009 16:16:00 +0200

Če je Voie Petit v Grand Capucin najtežja visokogorska smer v Evropi, o čemer smo pisali v eni prejšnjih objav, je Greenspit najtežja evropska poč. Obe sta pred kratkim doživeli svoj tretji prosti vzpon.

Val di Melo in Valle dell Orco sta granitni plezališči v severni Italijo, tik ob meji s Švico. Veljata za evropske Yosemite, saj ponujata celo vrsto poči v odličnem granitu. Prva med njimi je prav gotovo Greenspit, 12 metrska horizontalna poč, ki se jo že uvršča v kategorijo »offwidh«. To so neugodne široke poči, ki se jih pleza z gvozdenjem rok, pesti in prstov. S svedrovci je bila opremljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Tretji vzpon v Greenspit, 8b+

Leta 2003 je Švicar Didier Berthod odstranil 5 svedrovcev, namestil friende, jo preplezal in ocenil 8b+. Oktobra 2005 se je vrnil in jo preplezal še s sprotnim nameščanjem varovanja. S tem je smer bila preplezana tako, kot je treba. Ime odraža zeleno naravo pristopa k plezanju. Lani je Belgijec Nicolas Favrese opravil drugi vzpon (potreboval je vsega dva dni), tretjo ponovitev pa je to poletje opravil Anglež Tom Randall. Greenspit velja za drugo najtežjo trad smer v celinskem delu Evrope. Plezanje s tradicionalnim varovanjem, to je s sprotnim nameščanjem friendov in zatičev, vedno bolj pridobiva na veljavi in je neke vrste odgovor na poplavo svedrovcev in visenja na vrvi.

Nicolas Favrese. "To je resnično fantastična in zelo unikatna smer za Evropo. Ne morem verjeti, da sem prvi, ki jo je ponovil. It's so classic!"

Grand Capucin 8b

Sun, 23 Aug 2009 14:28:00 +0200

DMM na svoji spletni strani poroča, da sta njihova plezalca Ben Bransby and James McHaffie ponovila Voie Petit v Grand Capucinu. Gre za najtežjo visoko ležečo smer v Evropi, ki jo prvi preplezal Arnaud Petit in prosto ponovil Alexander Huber.

8b na najvišji ravni: oražen granit, bel sneg, modro nebo...

3838 metrov visoki Grand Capucin ni med najvišjimi vrhovi v masivu Mont Blanca, s svojo 450 metrov visoko jugovzhodno steno pa je velik izziv za alpiniste. Prvi vzpon je pred več kot 50 leti opravil veliki Walter Bonatti. Leta 1997 sta Francoza Arnaud Petit in Stefanie Bodet potegnila novo linijo. Varovala sta se na tradicionalen »čisti« način, le najtežji raztežaj sta opremila s klini in svedrovci. 40 metrov visoko pravokotno zajedo z veliko 4 metrsko streho na koncu je Peit sicer prosto preplezal po delih, ni pa povezal gibov. Šele poleti 2005 je to uspelo Alexandru Huberju. Voie Petit je ocenil z 8b, 450 metrov, 16 raztežajev. »Ko imaš streho in ves ključni raztežaj pod sabo še ni konec. Čaka te še en raztežaj najboljšega granita s težavami 8a. To je najtežja smer na tej višini v Evropi.«

A. Huber med 1.PP Voie Petit

Smer je kasneje prosto ponovila češka naveza, Angleža pa sta tako opravila šele tretjo prosto ponovitev.

M. Čufar: V steni vedno spim na zunanji strani postelje

Sun, 16 Aug 2009 16:25:00 +0200

Martina, ti si plezalka. Bi rekel, da je to najboljši opis zate. Plezaš veliko, že dolgo časa, povsod po svetu, v vseh kamninah. Predvsem pa plezaš zelo dobro. Vendar ne bova govorila o "naslednjem" oprimku in "naslednjem" gibu. Življenje je vendarle več kot to. Ali ni?
V določenih trenutkih, v smeri, ki jo hočeš preplezati, se zdi da je res vse kar šteje naslednji grif. Sicer pa je plezanje mnogo več. Je način življenja in hkrati šola zanj. Je nekaj, kar je oblikovalo mojo osebnost in pogled na svet. Plezanje je preizkušnje, so avanture, je širjenje obzorij, je spoznavanje dežel, ljudi, predvsem pa deljenje doživetij z velikim številom plezalnih navdušencev z vsega sveta. Če srečam plezalce, se vedno počutim domače, kljub jezikovnim oviram, se s kretnjami rok najde skupni jezik.

So trenutki, ko šteje le nasljedni grif. Bouldering v Zionu.

Kaj praviš na »naključnega« opazovalca, ki pade v plezalno debato in mu ni nič jasno: toliko besed in kretenj o nekem metru skale v neki steni bog ve kje? Je ozek in omejen on ali kdo drug?
Ja, sem si tudi sama že večkrat postavila to vprašanje. Ampak o tem se je tako dobro pogovarjati! O podrobnostih, poslušati občutke drugih na določenih gibih, spraševati za rešitve problemov. Teh debat se nikoli ne naveličam. Kdor nas posluša in gleda si gotovo misli, da nismo čisto normalni. A mislim, da ima vsak človek v življenju vsaj eno področje, kjer pade v podobno podrobne debate, npr. nekateri o avtomobilih, drugi o delnicah, tretji o jadrnicah…

Torej, si plezalka. Potovanja, čudovite stene, življenje v naravi, spoznavanje ljudi, občutek vrhunske forme in uspeha. Kakšna je cena takšnega življenskega sloga?
Naj te dopolnim - po novem sem tudi padalka. V tem letu, ko se ukvarjam s padalstvom, sem ugotovila, da je plezanje res zastonj, čeprav nikoli ne računam, koliko me stane moj plezalni življenjski slog. Najdražji je prevoz, letalske karte ali cestnine in bencin. Spanje, sploh če poznaš veliko plezalcev po svetu, sploh ni drago. Opremo večinoma dobim od sponzorjev, le preden sem šla prvič v Ameriko je bil malo večji zalogaj kupiti dva seta frendov in nekaj big wall opreme in toplih oblačil.

"Handcrack", Martinina najljubša širina poči.

Nisem mislil te vrste »ceno«.
Moram razmisliti, je nekaj … Posledica tega, da je plezanje že dvajset let številka 1 v mojem življenju, je verjetno to, da nimam fanta. Resda večinoma plezam s fanti, a razen dveh me je z njimi vedno povezovala le strast do plezanja. Zdaj pa sem v letih, ko imajo moji vrstniki že po enega ali dva otroka in priznam, da jim zavidam. A verjamem, da bo tudi zame prišel čas.

Pri tistih dveh, kjer ni bila le strast do plezanja ... se je končalo zaradi različnih pogledov na količino in pomen plezanja v življenju?
Predvsem zaradi razdalje, do Francije in Amerike.

Bi znala živeti z nekom, ki ni plezalec?
»Nikoli ne reci nikoli«. Ne bom rekla ne, ker vem, da se življenje lahko zelo hitro obrne. Če že ne bi bil plezalec, bi moral biti vsaj športnik, avanturist. Nekdo, ki bi razumel kako močna je lahko strast do nekega športa, do plezanja. Sicer pa kdaj prav prija biti v družbi nekoga, ki nima pojma o plezanju in so teme pogovorov druge kot gibi in ocene.

Separate Reallity 5.12a, sprejemni izpit v Yosemite Vally. Proti koncu strehe poč postane zelo neugodna.

Je plezalec obsojen na življenje v šotorih, v avtomobilih?
Meni plezalski way of life res ustreza. Ne sicer ekstremni, da bi ves čas spala nekje pod stenami v prahu ali vsa zvita v premajhnem avtu, kdaj pa kdaj pa je tudi to del avanture. Če je lepo vreme in ni preveč mraz, mi je kamp veliko bolj udoben od hotela. Ko postavim šotor, kjerkoli že sem, se takoj počutim kot doma. Pozimi je drugače. Raje plačam malo več in spim na suhem in toplem, sploh ker so noči dolge.

Kakšna so tvoja vračanja domov? Po mesecu ali dveh plezanja v nekem drugem svetu gledaš zviška na "povprečneže" z ustaljenim vsakdanom ali se počutiš nekako otožno, ker ne veš kaj pravzaprav sedaj?
Najprej sem res malo zgubljena, z glavo še v preteklosti, v stenah, ki sem jih preplezala. Ponavadi tudi nimam novih ciljev, zato nekaj dni traja, da padem v domačo rutino, ki mi pa hitro postane dolgočasna in začenjajo se rojevati novi projekti. Kako gledam na druge? Nikakor ne zviška. Občudujem jih, da zmorejo živeti v tako ustaljenem ritmu. Predvsem tiste, ki imajo redno službo in poleg tega še vrhunsko plezajo. Hkrati se zavedam, kako veliko srečo imam, da sem zaposlena v Slovenski Vojski, kar mi omogoča, da lahko živim »po stenah sveta«.

Lahko brez stalnih potovanj, nekakšnega nomadstva, plezalec sploh izkoristi svoje potenciale, lahko napreduje?
Jaz mislim, da. Saj na začetku kariere nisem toliko potovala. Tudi naše tekmovalke trenirajo večinoma v domačih logih, na umetnih stenah in napredek v zadnjih letih je več kot očiten. Problem je, ko enkrat greš v tujino in vidiš, kakšen ogromen potencial za plezanje tam obstaja! In ko jih enkrat začneš odkrivati, se ti jih pokaže še več. In potem enostavno ne moreš zdržati doma. Osebno najbolj napredujem in najbolje plezam, ko sem nekje v popolnoma novem okolju, ko sem navdušena nad stenami, ko mi duša kar gori v pričakovanju naslednjega plezalnega dne. Tega doma, kjer vse poznam na pamet, ne občutim. In tako ne morem izkoristiti vsega potenciala. Vse je v glavi, v motivaciji.

Pogled s ceste v steno.

Si odgovorila, čeprav se vprašanje ni nanašalo na tekmovalno plezanje, kjer gre vendarle za običajen šport in ne za način življenja. Ti se v zadnjem obdobju vedno bolj posvečaš tudi jogi. Kakšen poseben razlog ali povod?
Z jogo se pravzaprav ukvarjam že zelo dolgo, a ne tako resno kot v zadnjih letih. Že leta 92 sem si kupila knjigo o hatha jogi in sama delala različne položaje, asane. A to je bilo bolj kot stretching. V tem res uživam in ga ne delam z namenom da bi bila boljša v plezanju. Bolj resno sem v kontakt z jogo prišla leta 2005 v Franciji, ker sem dva tedna stanovala pri jogiju. Na tekmah za svetovni pokal nam je serviral Yogi čaj in me povabil, da lahko kadarkoli pridem v Grenobel trenirat, ker živi čisto blizu plezalnega centra. On je vsako jutro ob petih začel z jogo, ki je bila popolnoma drugačna od Hatha joge. Zanimalo me je kaj počne in sem se mu pridružila. Bila mi je izziv, ker me je vsak dan vse bolelo. In začutila sem, da bi bilo to zame. Kundalini joga je bolj celostna, vaje so bolj dinamične, več je tudi meditacij, petja mantr, ki mi sprva niso bile všeč, a ko se jim prepustiš, zaznaš pozitiven učinek. Zdaj si ne predstavljam dneva brez jutranje joge! Postala mi je stil življenja. Letos sem naredila intenzivni tečaj za učitelja kundalini joge. Bilo je naporno, še posebej zadnji teden v Franciji, a spoznala sem, da telo zmore veliko več, kot mislimo. Upam, da bom to znala prenesti tudi v plezanje. Da se mi ne bo zdelo, da kakega giba ne zmorem, ker sem premajhna ali prešvoh.

Torej postaja zate joga že enakovredna plezanju?
Življenja ne moremo tako enostavno popredalčkati. Če malo zafilozofiram; pomen besede joga v sanskrtu pomeni združitev. Mislim, da z izkušnjami iz plezanja dopolnjujem tiste iz joge in obratno. Predvsem me je joga naučila prisluhniti sebi, živeti s tokom in slediti intuiciji. Kar je za plezanje in za življenje nasploh zelo pomembno.

Joga v »fizičnem« smislu (gibljivost, dihanje, koncentracija) ti očitno ne bo dovolj, podajaš se v iskanje globljih odgovorov?
Začelo se je na fizičnem nivoju, zdaj pa spoznavam druge nivoje. A tu sem še začetnik. Sem namreč tip človeka, ki se mora stalno gibati, če ne imam občutek, da je dan izgubljen. Če se ne prešvicam, nisem naredila nič. Zdaj sem našla smisel tudi v sedenju, v meditacijah in dihalnih vajah. V bistvu me je življenje kar malo na silo ustavilo. Ko sem se pritoževala, ker smo dobili domače naloge s polurnimi ali daljšimi meditacijami, sem si poškodovala koleno. Ko sem bila spet mobilna in sem hotela vse nadoknaditi, sem si zlomila gleženj. Z gipsom na nogi sem imela čas za razmislek.

Ali je učitelj joge poklic, ki ga želiš opravljati?
Vodja izobraževanje mi je rekel, da bi bila zelo dobra učiteljica joge in bom zagotovo poskusila. Idelano bi bilo, da bi to povezala s kakšnimi plezalnimi potovanji in »yogi spirit« širila med plezalci. Si ne predstavljam, da bi imela nek ustaljen urnik vadbe v kakšni telovadnici.

Zaposlena si v Slovenski vojski, boš poskusila s kakšno demonstracijo joge med vojaki?
Tega si pa ne predstavljam najbolj, delati jogo v uniformi.

Misliš, da plezalne veščine slovenski vojak bolj potrebuje?
Tisti iz gorske šole vsekakor. Športnike v vojski potrebujejo bolj za promocijske namene, čeprav je Silvo Karo že nekajkrat organiziral plezalni športni dan za uslužbence. Plezali so v Črnem Kalu, enkrat celo v veliki osapski steni, a tam jih je bilo strah. Umetna stena je zdaj tudi v vojašnici Franc Rozman Stane v Ljubljani, tako da se vojaki s tem športom seznanijo.

Sicer si končala Fakulteto za šport, v diplomski nalogi si obdelala poškodbe pri športnem plezanju. Nimaš ambicije, da bi to znanje posredovala naprej? Je kaj povpraševanje?
Moja diplomska naloga je kar uporabna, del nje je postal obvezno gradivo za trenerje športnega plezanja, tako da sem znanje dobro posredovala naprej. Dobivam tudi mnogo vprašanj od plezalcev, ki se poškodujejo. »Martina, mene pa boli prst, kaj misliš da je, ali lahko plezam…«. Pomagam po najboljših močeh, a pač nisem zdravnik, zato vsakega, kjer se sliši da gre za resno poškodbo napotim h zdravniku. Sama nisem imela veliko poškodb, me je pa to področje zanimalo in sem ga kar dobro naštudirala. Predvsem razne preventivne vaje.

Kako potemtakem gledaš na trening? Zdi se mi, da si prva med tistimi, ki zagovarjajo le plezanje in nisi navdušena nad ločenim treningom moči.
Točno, mislim,da je plezanje najboljši trening za plezanje. Seveda na čim več različnih stenah, umetnih in naravnih, v previsih, v platkah, v kapnikih, na balvanih, po poličkah in po »musavcih«. Dobrodošli so tudi nadomestki v obliki plezalnih desk, campus boarda. Trening v fitnesu je izguba časa in energije. Mišice pri plezanje nikoli ne delujejo tako omejeno kot na fitnes napravah. Tudi gimnastiki, ki morajo tako kot plezalci obvladati svoje telo, trenirajo za moč le z lastno težo. Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan ne gresta nikoli v fitnes. Torej, vaje za moč in uravnovešenje mišic da, a vse le z lastno težo in s prostimi ročkami ter elastikami, s katerimi aktiviramo več mišic.

Začela si kot tekmovalka, nadaljevala kot športna plezalka, bila si svetovna prvakinja. Danes te privlačijo velike stene in še posebej El Capitan. Proste ponovitve velikih tehničnih smeri so kombinacija športnih izzivov in pustolovščine. Težavnostna lestvica ti ni več motiv. Meni je pri smeri vedno pomembna linija, videz, razgibanost, barve. Tudi ime mi je pomembno, zato sem kar razočarana, če splezam kakšno lepo smer in je brez imena. Ocena je seveda tisti faktor, ki ti približno pove, koliko se boš moral za smer potruditi. A že zdavnaj sem ugotovila, da so ocene le ocene in ne povedo koliko truda in treninga si moral vložiti v smer. V počeh so ocene še bolj relativne. Nekdo z velikimi dlanmi, se bo čez poko v širini pesti sprehodil, punce ali kdo z manjšimi dlanmi, se bo pa boril z kajlanjem obeh rok naenkrat in se namučil kot v kakšni 8a. Vsaj meni se je to dogajalo.

Povej kaj o El Capu.
Joj, o El Capitanu bi lahko napisala celo knjigo, to je res stena vseh sten! Stena ima eno posebno energijo. Ko sem prvič stala pod njo so šli kar mravljinci po meni. Neverjetna masa kompaktnega granita, tisoč metrov vertikale in pod vrhom še pas previsov. Če jo pogledaš od daleč ima na sredini srce. Verjamem, da ni le naključna oblika.

Kaj pa je?
Je kot živo bitje. V El Ninu sem bila v težkih raztežajih tolikokrat na meji padca, v bistvu sem se videla že v zraku, a sem se čudežno obdržala na oprimkih. Kot bi se stena odločila, da me bo obdržala na sebi. Seveda so trenutki, ko sem jo preklinjala, ko se je vrv kje zataknila, ko je bilo mraz, a to sem vzela kot lekcije potrpežljivosti. Če hočeš osvojiti srce nekoga, se moraš za to zelo potruditi.

El Capovo srce. Da ga osvojiš, se je potrebno zelo potruditi.

Kakšne so v El Capu poči in kakšne so plate?
Poči so vseh možnih širin, za konice prstov ali še to ne (Great Roof v Nosu), do neskončnih širokih poči off widthov (Monster off width). Kamini so mi najbolj strašni, ker večinoma ne moreš namestiti varovanja in jih praktično soliraš. Nekajkrat me je bilo pošteno strah, saj sem imela občutek, da se bom, če padem, zakajlala nekje v globinah in me ne bodo dobili ven. Plate sem sprava malo podcenjevala, ker sem mislila, da jih v primerjavi s počmi veliko bolje obvladam. A so mi takoj dale vedeti, da se z njimi v El Capi ni za hecat. V Free Blaster-ju sem se v 6c suvereno »stresla«, ker sem šla malo prehitro. A vsega se navadiš in v El Ninu sem že lezla do 8a+ v ploščah in do 7c+ v ozkih počeh.

Izgubljena v granitu.

Smeri so visoke od 600 do 1000 metrov, število raztežajev je med 30 in 60?
To je El Capitan! Sprva se ti sploh ne zdi tako velik, sploh ker so že smreke ob vznožju veliko večje, kot smo jih navajeni v Evropi. A ko začneš plezati, kar ni konca. Ko misliš, da si že nekje visoko, prideš čez previs in je nad tabo še vedno nekaj sto metrov granita. 60 raztežajev mislim, da nima nobena smer, a jih je že nekaj čez 30 čez glavo, sploh če moraš za sabo vlačiti vso opremo.

To pomeni koliko dni plezanja?
Če si Hirayama ali Huber pomeni to dobri 2 uri in pol! Za normalne ljudi pa več dni. Če želiš smer splezati prosto gre seveda počasi, jaz sem v steni preživela enkrat šest in dvakrat po pet dni. Tehnično gre hitreje, seveda odvisno od težavnosti. Povprečno naveze za Nos, ki je najbolj popularen, rabijo tri dni. Tudi jaz sem ga tik pred odhodom šla »potehničarit«, brez prasic sva bila s soplezalcem Joshuom Cookom čez v 18 urah. Omenila bi še »vesoljske« dosežke domačinov. Tommy Caldwell preplezal prosto Nos in potem še Freeriderja v enem dnevu! Skupaj kar 69 raztežajev. Ali nedavni podvig Lea Houldinga in Seana Learyja. V 20 urah sta prosto preplezala Freeriderja v El Capitanu in Regular Route v Half Domu, že samo dostop za normalnega človeka pa traja 3h! Vse skupaj sta povezala z BASE skokom z vrha.

El Nino, 21 raztežaj.

Koliko ljudi je istočasno v steni in koliko v posamezni smeri?
Čez Nos se v glavni sezoni valijo cele procesije. A se jih veliko obrne že na prvi tretjini, ker spoznajo, da niso dobro pripravljeni. Tudi Freerider je popularna smer, ko sem bila tam leta 2007 je bilo v smeri po šest ali sedem navez. Nekateri so študirali od zgoraj, drugi od spodaj, tako da je bila cela smer v fiksnih vrveh. Nič kaj etično. Jaz sem plezala bolj osamljene smeri. Najprej Goldengate, potem pa dvakrat El Nino. Samo enkrat smo imeli malo gužve na policah, ko je naveza štirih plezala North American Wall, ki se križa z El Ninom. A je bilo fajn imeti malo družbe, sploh tisti dan, ko je snežilo in smo cel dan čepeli na porta ledgih.

Sliši se razburlivo in romantično, viseti cel teden v steni, se zbujati v viseči postelji sredi vertikale. Kako pa izgleda to v praksi? Posteljo, hrano, vodo .. , vse se tovori s seboj in prasica ni imena dobila kar tako.
Kot si rekel, romantično in super je, ko ležiš na porta ledgu in gledaš zvezde nad sabo in lučke drugih navez v steni. Ko po celem dnevu naporov nekaj toplega poješ in popiješ. V bistvu je to edini pravi počitek v steni, pa še tam moraš ves čas paziti, da ti kaj iz rok ne pade. Leta 2007 se mi je priprava prasic, nošenje stvari pod steno in potem vlečenje po steni navzgor še zdelo romantično. Po nekaj raztežajih je postalo nujno zlo. To delo ti res vzame največ energije, še posebej, če tehnike ne obvladaš najbolje. Jaz sem imela o srečo, da sem šla prvič v steno z izkušenim lokalnim plezalcem Seanom Learyjem, ki mi je pokazal, kako se stvari streže. A še vedno je težko. Če je le kje kak rob, se zanj gotovo zatakne. Po zadnjem vzponu čez El Nino eno leto niti pomisliti nisem mogla na prasice in na to, da bi šla spet tja. Zdaj sem že malo pozabila in v glavi imam le »romantiko«, tako da me spet vleče nazaj.

Promet v steni.

Hiteti verjetno nima smisla, to je domena enodnevnih vzponov. Bolje si je vzeti čas in uživati, se prebuditi s sončnimi žarki, si privoščiti obilen zajtrk, ...??
Če bi hotel hiteti, bi bilo potrebno opremo in vodo zmanjšati na minimum, ali pa kot počnejo nekatere naveze, z vrha stene na policah pustiti določene zaloge. Jaz se nisem kaj obirala, pa sem za steno rabila pet oziroma šest dni. Raztežaji v Goldengate in El Ninu so namreč tako težki, da ne dopuščajo hitenja. Kakšnega je treba tudi malo naštudirati. Vmes je bil vedno planiran kak dan počitka, ki pa ga na koncu nikoli ni bilo. Čas v steni teče hitro, čeprav se je akcija vedno začela s svitom in končala v temi. Kar nekaj časa traja, da zjutraj poješ. Jaz sem se vedno prav basala z musliji, ker čez dan ni časa za kaj konkretnega. Potem je treba »spalnico, kuhinjo in stranišče« pospraviti nazaj v prasice, in se opremiti s friendi za prvi jutranji raztežaj, ki je vedno izziv, saj me je vsak dan kaj novega bolelo.

Ti spiš dobro v steni?
Jaz res uživam na porta ledgu in vedno super spim! Vedno na zunanji strani, da gledam v globino.

Soba z razgledom. Vedno na zunanji strani postelje.

Oprosti, kako pa izgleda opravljanje človeških potreb? V Yosemitih sem bil leta 1986 in če se prav spomnim so takrat »stvari« preprosto letele čez steno. Danes to ne bi bilo več sprejemljivo ...
Tega je bilo tudi mene pred prvim vzponom najbolj strah. Sploh ker sem soplezalca poznala šele dober teden. Na tleh je to neprijetna tema pogovora, v s steni pa postane vsakdanja. Zdaj je vse skupaj bolj urejeno kot v 80-ih letih. V trgovini kupiš vrečke z neke vrste peskom, ki vse skupaj malo razdišavi, zraven so še vlažilni robčki in papir, tako da po opravljeni potrebi vse skupaj zapreš z »zip lockom« in daš v posebno tubo, ki jo potem vlečeš za seboj gor po steni. Lulat greš pa še vedno v zrak oziroma po steni navzdol. Je kar zabavno, ko piha veter.

Ti nisi začela z najlažjimi smermi v steni (West Face 5.11d/7a ali Freerider 2.12b/7b), ampak si takoj poskusila Golden Gate 5.13b/8a in nadaljevala z El Ninom 5.13c/8a+. O tem smo že pisali. Ni ti veliko zmanjkalo, boš še poskusila?
Poskusila sem Goldengate, ki se na polovici stene odcepi od Salatheja. To je bil moja prva smer v Yosemitih in sem pravzaprav le spremljala Seana Leary-ja, ki je iskal partnerja pri svojem prostem vzponu. A potem seveda nisem tehničarila, ker ne znam in ker mi je prosto plezanje v krvi. Na dveh mestih ni šlo, a si tudi nisem vzela veliko časa, ker bi s tem zapravljala Seanov čas. Mani je bilo bistvo dobiti izkušnje in priti na vrh. Druga zgodba je El Nino, ki sem ga poskušala že dvakrat. Tam je bil moj cilj, da bi ga prosto preplezala. A mi je na treh mestih zmanjkalo, kljub študiranju. Zadnjič, ko sem imela nogo v gipsu in sem še enkrat prebrala knjigo Lynn Hill, sem se zamislila. Ona je dva metra stene študirala štiri dni! Jaz sem po pol ure »ugotovila«, da giba ne morem in sem šla naprej. A zdaj razmišljam, da bi mi z drugačno taktiko, mogoče z dostopom z vrha, uspelo najti rešitev. A za to rabim nekoga, ki bi bil prav tako motiviran za smer. Ne maram, da me nekdo le varuje. Super je, če oba v navezi študirata smer.

Soplezalec je poglavje zase, potreben je nekakšen »sparing partner«, dva dobra plezalca se nekako izključujeta. Najtežje raztežaje je po etiki treba voditi?
Ko sem plezala El Gigante in me je soplezalec le varoval, je bila energija prav čudna. Bolje je, če oba plezava. Na primer, ko sem bila v Hotelu Supramonte z Markom Lukičem, je vsak našel kakšno lažjo rešitev problema, tako da sva smer s skupnimi močmi dešifrirala. Najti soplezalca za El Capitan ni tako lahko, saj so potrebne določene izkušnje. A jaz sem imela vedno srečo. V Ameriko sem šla vedno brez soplezalca. Prvič je Sean našel mene, drugič sem jaz našla Josha v Campu IV.

Oglasi v Campu 4 so običajna praksa, Tommy Caldwell je tako našel soprogo ...
Bi bilo fajn, da bi vsak lahko na tak način našel svojega življenjskega sopotnika.
Jaz nikoli nisem pisala oglasov, je pa res, da je deska vedno polna. Nekdo prodaja opremo, drugi išče soplezalca, tretji prevoz do prvega večjega ali cenejšega supermarketa. Oba, tako Seana kot Josha sem srečala že v Utah-u, skupaj smo plezali poči. Res sem imela srečo, da sem se z obema zelo dobro razumela, saj je pozitivna energija v napornih dneh v steni še kako pomembna!

Če se vrnem k etiki, kaj je sedaj pravilno? Študij smeri z vrha je »mimo«. Preplezati raztežaj najprej tehnično in ga nato naštudirati pa je ok?
Kot sem že rekla, vsak svojo tehniko in etiko. Še vedno se smeri študira z vrha. Jaz sem se temu sicer izogibala, a po dveh neuspešnih vzponih v El Ninu, zgleda, da je to pameten način, da kolikor toliko spočita poskusim gibe, ki jih takrat nisem mogla in vidim, ali so izvedljivi ali ne. Seveda največ šteje vzpon od spodaj, po možnosti na pogled, s sprotnim nameščanjem varoval.

Če se že postavljajo visoki kriteriji, je potem dopustno predhodno namestiti friende in jebice? Prosta ponovitev s tem vendarle precej izgubi.
Preplezati raztežaj s prej nameščeno opremo je kot dan in noč v primerjavi s sprotnim nameščanjem. Teža frendov za pasom, taktika postavljanja varoval, opazovanje smeri nad sabo, katere velikosti frendov boš rabil, kako pogosto jih nameščati…to da smeri pravi čar. Zame raztežaj na tak način ni preplezan. In v Ameriki na splošno velja, da moraš varovala sam nameščati.

Nekoč so billi klini. Posledice v poči so dobro vidne. Serenity Crack 5.10c.

»Gear only« torej, takšno varovanje pa drži ali pa tudi ne. Je prosto plezanje v El Capu nevarno?
Po moje je bolj varno kot v naših gorah, ki so večinoma zelo krušljive. Granit omogoča zanesljivo varovanje, seveda če to znaš. Kot sem že rekla, nevarni kamini in off width-i. Če nimaš ogromnih friendov varovanja ni.

Do kam se bo šlo v El Capu? Vse smeri prosto? 9a s slabim varovanjem?
Mislim, da je prihodnost najprej v vzponih na pogled v že obstoječih smereh. Gotovo bodo pa lokalni plezalci in tisti, ki v »Dolini« živijo, poskušali prosto v vse več smereh.

Dve izmed velikih smeri (Nos in El Nino), ki sta že prosto ponovljeni. Veliko jih še čaka ...

In tvoji naslednji izzivi v El Capu ali kje drugje?
El Nino sem že omenila, a ne bom šla na silo. Čez eno ali dve leti. Počakala bom na pravi trenutek, na pravo formo, motivacijo in soplezalca. Je vedno v mojih mislih. Do takrat pa daljše smeri po v Dolomitih, kjer sem plezala šele enkrat. Tudi V Chamonixu sem letos 12 dni čakala na vreme. Še dobro da obstajajo previsna plezališča, kjer se da plezati v vsakem vremenu.

Opomba: Martina Čufar nosi oblačila Prana.

Dovžanova soteska, 30 let prvih slovenskih sedmic

Sat, 08 Aug 2009 10:06:00 +0200

Leva, Desna, Ta vohka, Ta težka in še Ta dolga za povrh. Kaj je to? Ja, tako nepomembne so bile svoj čas te uboge smerce, da jim tržiški alpinisti še "pravih" imen niso namenili. Kdo bi se pred skoraj pol stoletja(!) v plezalnem vrtcu ukvarjal z imeni...

Zgornji del stene s sosednjega stolpa.

"Za strmo, skoraj 100 metrov visoko steno v Dovžanovi soteski mi je spomladi 1963 povedal prijatelj, soplezalec iz AO-ja Janez Hladnik. Njemu pa je povedal nekdo drug" razlaga Luka Rožič, tržiški alpinist in avtor večine klasičnih smeri v steni. "Kasneje se je izkazalo, da je stena na najvišjem delu visoka 78 metrov. Vrv smo spustili z vrha in spodaj je visela 4 metre od stene oziroma od navpičnice".

"V juliju 1963 sva tako z Janezom prvič stala pod steno. Za tiste čase in nivo naših sposobnosti ter opremo je bila bistveno pretežka. Ogledovala sva si razčlembe in se odločila, da prvo poizkusiva v zajedi današnje Ta vohke. S staro ameriško najlonko in nekaj klini sva zaplezala v spodnji del smeri in se prebila do značilnega kota in še malo višje". V avgustu se je Janez Hladnik smrtno ponesrečil v Grossglocknerju in stena je nekaj časa ostala pozabljena. Leta 1965 so splezali še malo višje v Ta vohki in vstopili v Ta težko. "Zaustavil nas je previs sredi prvega raztežaja. Plezali smo v gojzarjih, pumparicah, navezani okoli pasu samo z vrvjo, brez čelad in podobne opreme. Če ni šlo, si zabil klin, obesil streme in se potegnil više".
Nato je Luka odšel v vojsko (Ej, plezalci, si lahko predstavljate, kako bi to izgledalo danes?!) in minilo je leto in pol do naslednjih poizkusov. Sredi poletja 1967 sta z Dušanom Srečnikom Zobačem preplezala Ta vohko do vrha in sestopila na drugi strani nazaj pod steno. To je bila prva smer v steni. Čez nekaj dni sta do vrha potegnila tudi Ta težko. "Pri dostopu sem stopil na osje gnezdo, popikan pa je bil Zobač, ki je hodil za mano. Varoval me je spodaj in ko je za mano prišel čez previs, je videl samo še na eno oko".

Vrv okrog pasu in gremo!

Problem stene pa za Tržičane še ni bil rešen. Luka si je kar nekaj časa ogledoval razčlembe, ki se vlečejo od vpadnice poševno navzgor čez vso steno. "Najtežji je bil videti spodnji del, dostop do zajede. V jeseni leti 1967 sem se je resno lotil in v drugem poskusu splezal do vrha. Z mano je bil Janez Jerman Fajfon". Tako je nastala Ta dolga. Matjaž Anderle Ful in Marjan Srečnik (Ta velk Zobač) sta v tistem obdobja preplezala Levo. Do leta 1979 je nastalo še nekaj smeri, variant in prehodov med smermi. Naj omenim Unijo, ki so jo splezali Dušan Markič, Želo Perko, Janči Perko in Vili Vogelnik. Do takrat so v steni plezali le domači plezalci, člani AO Tržič. "Le sem in tja je kdo pripeljal kakšnega znanca od drugod. Že pod steno so bili vsi navdušeni. Plezali smo vedno v navezi od spodaj do vrha stene in na način, ki je bil v navadi v gorah. Če si bil bolj v formi, si več plezal v skali in ne toliko po klinih". Luka je z Marjanom Grosom Torto in bratom Jožom preplezal še Čez lusko, Direktno in Smer krokarjev. "Poleg tega sem v sosednjih stolpih splezal še šest smeri, ki pa so zaradi težjega dostopa bolj zapostavljene, čeprav imajo veliko krasnih detajlov".

Če je bila forma dobra je šlo več po skali, če ne, pa več po klinih. Nikoli pa s "štrikom" od zgoraj.

Alpinisti so tako zaključili svoje delo. teren je bil pripravljen za proste plezalce. Prve trenutke slave je stena doživela konec sedemdesetih, ko sta jo obiskala ameriška prosta plezalca. V Ameriki se je namreč takrat že plezalo prosto. No, tudi v Evropi, le da se kar dolgo ni ločilo med povsem prostim in delno prostim plezanjem. Če ni šlo, si se pač prijel za klin in nadaljeval, mesto pa je dobilo oceno A0. Danes je seveda jasno: klini ne pridejo v poštev, raje počitek in še en poizkus, ali pa umik. Prav ta obisk na nek način lahko pomeni začetek športnega plezanja v Sloveniji. Iztok Tomazin se takole spominja tistih časov: »To je bilo leta 1979 v okviru drugega dela izmenjave med AAC (American Alpine Club) in PZS. V prvem delu izmenjave leto poprej sva ZDA, kot predstavnika Jugoslavije, obiskala z Borutom Bergantom. Tako sva naslednje leto kot predstavnika gostiteljev za ameriška gosta »skrbela« midva z Matjažem Ivnikom. Borut je bil namreč precej zadržan, zato sem vključil tudi druge soplezalce, zlasti Matjaža«.

1.PP Ta težke, 1979

Ajax Greene in Earl Wiggins sta tako točno pred 30 leti obiskala za njiju prav gotovo nekoliko eksotično državo, ki je bila alpinistično zelo razvita, v plezalnem smislu pa še povsem na začetku. »Plezali smo v Paklenici, ob avgustovski vročini in obilici kač pa sta od tam kmalu pobegnila. Preplezala sta le Mosoraško, medtem ko sva midva z Ivnikom opravila 1.PP (prvo prosto ponovitev) Velebitaške 6a+. Opravili smo tudi nekaj 1.PP v Julijcih in Kamniških. V Dovžanovi soteski smo preplezali Levo 6b, Ta težko 6b in Unijo 6c+. Wiggins je ob tem opravil tudi prvo solo PP Ta težke«. Ta težka solo prosto? No, to pa je bilo za tiste čase res nekaj! Treba je dodati, da se Unija skoraj ne pleza več, saj gre za drugi raztežaj z daljšo prečnico pod streho, kar je danes povsem nepraktično...

Na vprašanje, če sta z Matjažem lahko sledila Američanoma, Iztok odgovarja: »Kolikor se spominjam, smo si bili kar precej enakovredni, le precej bolj »sproščena« sta bila pri padanju. V Levi sta mirno padala na najslabši klin v celi smeri«. Takrat seveda svedrovcev še ni bilo, upam si celo trditi, da je bila smer nekoliko težja, tudi ocena je bila za + višja. Na ključnem mestu so se namreč oprimki sčasoma kar malo povečali. Omeniti moramo še eno zanimivost. Takrat edini slovenski tednik Tovariš je dogodek predstavil na naslovnici, namesto plezalk pa smo lahko videli galoške:»Z Matjažem sva deloma res plezala v galoškah, ki so bile takrat daleč najcenejša »plezalna« obutev, deloma pa tudi že v Ebjkah. Galoške so neke vrste gumijasti nizki telovadni copati, pritrjeni s trakovi. Prve so k nam prinesli ruski alpinisti, potem pa smo ugotovili, da podobne, le nekoliko slabše prodajajo tudi v naših trgovinah".

Dovžanova soteska od zgoraj. Marsikaj se skriva v tej dolini ..

Sam sem sotesko prvič obiskal okoli leta 1985 in v tem in naslednjem letu med drugimi preplezal tri lepe po tri raztežaje dolge smeri do vrha stene: Smer krokarjev (7a, 6a, 6c+), Direktna (7c, 6a, 7a) in Bogovi so padli na glavo (7c, 6a, 6c+). Pri prvih dveh gre za 1.PP že obstoječih tehnični smeri, Bogovi pa so bili poglavje zase. Bili so prva smer v gladkih ploščah v desnem delu stene in še sedaj ne morem verjeti, da sem v tej steni osem smeri lepo po vrsti navrtal na roke! Tako veliko je bilo navdušenje, ko sem (ali smo) odkrili možnosti, ki jih ponuja športno pleznje. Te sive plošče so bile v naslednjih par letih pravi hit, danes pa precej samevajo. Za pojasnilo je najbolje kar poskusiti prvo od njih, Mozartove kroglice 7a+. Precej bolj je priljubljen levi, rumeni del stene, kjer je plezarija res odlična, strma, razčlembe prave in lepo razporejene. Ambient je svojstven, pogled od zgoraj na zelene krošnje pa spremlja neprestan šum Tržiške Bistrice globoko na dnu soteske. Še lepši je pogled čisto z vrha stene, kjer se je obvezno treba vleči na trebuh tik ob skrinjici in glavo pomoliti čez rob stene, seveda previdno!. Legendarno je varovališče na macesnu tik na robu stene. Ja, marsikaj zamudi, kdor pleza le prve raztežaje ...

Če bi za konec moral izbrati naj smer v Dovžanki, ne bi bil v zadregi. Ni dvoma, Ta težka je smer z veliko začetnico. Upam si trditi, da gre za najboljšo 6b v Sloveniji!

Nova smer v severni steni Matterhorna

Sat, 08 Aug 2009 03:35:00 +0200

Švicar Jean Troillet ima za seboj 10 osemtisočakov (vse brez kisika) in spust s snowboardom z vrha Everesta, verjetno pa je najbolj znan po 39 urnem vzponu z Erhadom Loretanom v severni steni Everesta leta 1986. Konec letošnjega julija je Troillet s Francozoma Martial Dumasom in Jean-Yves Fredriksenom v Matterhornu preplezal novo smer, ki gre levo od Bonattija in desno od Schmidtove. 61 letnik je smer že plezal pred 3 leti s Sébastien Gayom, ampak sta zaradi slabih pogojev morala predčasno končati. Na žalost je nekaj tednov kasneje Sébastien Gay umrl v tragični nesreči. Zdaj pa se je še "neupokojeni" Troillet vrnil v steno, da bi končal projekt in posvetil smer svojemu plezalnemu partnerju.

Prvi del nove 600 metrske smeri je direktna linija med smerjo bratov Schmidt iz leta 1935 in Bonattijevim zimskim solom iz leta 1965. Po prvih 400 metrih težavne, skoraj previsne vertikale, se nova smer pridruži Schmidtovi in se nato nadaljuje ob Bonattijevi preden zavije levo proti grebenu.."

Jean Troillet, Martial Dumas in Jean-Yves Fredriksen v Spominski smeri Sébastien Gay (600m, Abo) v severni steni Matterhorna.

Smer ima oceno ABO in Troillet jo je opisal: "Smer se začne strmo, prvih 400m je skoraj previsnih. Dobro v tem je, da si zaščiten pred padajočimi skalami. Imeli smo viseči bivak. Ocena? Abo. Kar pomeni abominable (gnusno)

F. Ekar: Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre?

Sun, 02 Aug 2009 02:14:00 +0200

Zakaj naj bi se človek sploh včlanil v PZS? Gre za načela in pripadnost ali za čisto praktične prednosti?
Načel je vedno manj, pripadnost pa je vse bolj preračunljiva. Osnovna motivika za vpis v PZS je zavarovanje. Zavarovalne pravice in dodatne možnosti so tako pestre, da zagotovo vsak najde tisto zavarovalno uslugo, ki jo potrebuje. Naslednje motivike so planinske informatike in možnosti zelo razvejanega in kvalitetnega strokovnega usposabljanja. PZS ima skoraj 40 strani od države potrjenih programov, imamo preko 3000 kategoriziranih s strani države registriranih vodnikov, poskrbljeno je za vrhunske statuse s kategorizacijo, tu so še mednarodna strokovna sodelovanja in izmenjave. Tu je planinska literatura, Založba in Planinski Vestnik sta določena vrednota.Popusti pri nočitvah v postojankah s statusom Planinske postojanke v Sloveniji in v državah članic CAA (teh koč je preko 1.300) so vse bolj mikavni. Bogate so mladinske aktivnosti, šole, tabori. in želja po planinskem druženju. Iz meseca v mesec se veča seznam podjetij in s tem trgovin, kjer lahko člani koristijo komercialne ugodnosti svojega članstva. Osnovni cilj včlanjevanja v Planinsko društvo pa je, da se vsak ustrezno usposobi za varno hojo in gibanje po planinskih poteh in brezpotjih v vseh letnih časih. Nekateri to koristijo, drugi pač ne. Tisti, ki se ne vključijo v planinsko organizacijo, gredo žal večinoma tja gor nepripravljeni.

Kvalitetne planinske karte so prepoznaven proizvod PZS.

Kaj danes simbolizira slovensko planinstvo? Pumparice, rdeče dokolenke, veseli vriski in proslave z govori verjetno ne, čeprav morda marsikdo od »zunaj« vidi planinstvo na ta način.
Slovenski planinski simboli so zanesljivo znak PZS, zastava, prapor, modra barva, posebej dragocen je tudi Aljažev stolp. Planinsko kulturni simboli pa odražajo v prijaznosti, pomoči, informiranji, opozorilih, pozdravljanju.

Razpoznavnost planinke in planinca se odraža tudi v upoštevanju planinskega kodeksa in kulturnega vedenja na sploh. Velikokrat se reče, da so planinci resnično dobri ljudje. Srečanja, prijateljevanja, zbor – to so še vedno vrednote in razpoznavnost alpskega planinstva, alpinizma. Tudi planinska pesem utrjuje in zbližuje človeka. Simbol slovenskega planinstva je zanesljivo in mora biti s statutom določena himna Oj Triglav moj dom. To je nekako kooperacija Zemljiča, Aljaža in Bavarcev. Osebno intimno pa mi je najbližja Kje so tiste stezice, ki so včasih bile. Naučili so me jo v prvem razredu in v vsej sentimentalni popolnosti jo dojemam šele danes.

Na tradicijo ne smemo pozabiti, vendar moramo vedeti in dojeti, kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele.

Znak PZS kot osrednji simbol: obris Jalovca, leto nastanka predhodnika SPD, značilne barve

No, to me pa res zanima …
Na štajerskem so bile npr. zelene barve za alpinistične pripravnike, Francozi so imeli »rojalistično« pariško modre barve, Italijani so radi posegali po rumenih barvah, rdeče so bile udomačene pri Avstrijcih in pri nas. Politično jih ne bi izpostavljal, zanesljivo pa »rdeče« barve nogavic niso pomenile, da bi bile komunistične. To so bili statusne razpoznavnosti. In če smo se včasih razpoznavali po tipičnih oblačilih, se danes po tozadevnih blagovnih znamkah. Zgodovinski klobuk model »Luis Trenkerja« je še vedno odlično uporaben.

Kugyjev klobuk ne bi bil uporaben?
Menim, da je nekako enako uporaben, kot blagovna znamka pa ni našel mesta. Je pa ob praznovanju 150 letnice rojstva dr. Juliusa Kugyja PZS močno utrdila Kugyjevo slovensko poreklo, da je bila mati Kugyja Slovenka,da so bili tudi Kugyji po poreklu Slovenci iz Lipja. Založba PZS je izjemno razumljivo in pregledno objavila t.i. rodovni list Kugyja in meni kot predsedniku PZS je tudi uspelo, da bo po 50 letih na rojstni hiši Kugyja v Gorici na spominski plošči tudi dopisana Planinska zveza Slovenije. Prispelo je tudi že pisno pozitivno sporočilo.

Na grobu dr. Juliusa Kugyja v Trstu, Ekar Franc in tržaški župan Roberto Dipiazza

Pomemben del slovenskega planinstva se dogaja v TNP, tu je tudi največ planinskih koč. Martin Šolar iz vodstva parka je prav za koče dejal, da predstavljajo najbolj negativen vpliv na okolje od vseh dejavnikov, ki jih zasledimo v parku. Kako vidite ta problem, so kakšne aktivnosti v to smer?
Stališče PZS je jasno - na območju TNP je poti in kot planinskih postojank zadosti. Planinske postojanke resnično potrebujejo popolne ekološke zaščite in sanacije, to so primarne obveze in dolžnosti. Enako je na planinskih poteh, tudi teh je zadosti, vendar pa je potreba in želja, da bi bile bolj urejene. V letošnjem septembru bo MG izdalo razpis za posodabljanje planinskih postojank v vrednosti blizu 2 mio EUR. To bo priložnost, da se kritične točke dokončno uredijo. Pri tem pa ne smemo mimo ostalih neplaninskih objektov v parku , ki so tudi določeni onesnaževalci. Funkcija TNP bo morala postati strokovno partnersko aktivnejša.

Dom v Tamarju in Jalovec. Bo 2 mio EUR dovolj že (če bo) ekološko ureditev planinskih postojank v TNP?

Lani se je zapletlo na relaciji do GRZS (Gorske reševalne zveze) zaradi dokumentacijo bivše Gorske reševalne službe.
SPD je v letu 1912 ustanovil tudi reševalno dejavnost za lastno članstvo, pa tudi za ostale obiskovalce gora. Z ustanovitvijo PZS leta 1948, kot naslednice SPD, je dejavnost prešla nanjo. Torej je gorsko reševalna dejavnost zaradi obiskovalcev gora (članstva PZS) in ne obratno. Vsak se je včlanil v PD ali GRS prostovoljno, vsak ima pravico oditi prostovoljno kadarkoli, vendar ne z lastnino PZS, ki je zapisana v statutih in knjigovodsko vodena. To je povsem enako, kot v podjetju. Miselnosti, da je še vse naše, da imamo neke nadpravice, tega žal ni, to so spomini. Arhivi in dokumentacija je nesporna last PZS. Tudi avtorstvo, katero je bilo plačano ali z odlikovanji »poplačano«. Današnji čas dvojnih meril ne pozna več, tržiti lastnino tretje osebe brez soglasja lastnika ni dovoljeno.

Tega, da je "vse naše", ni več. "Kar je knjigovodsko vodeno v knjigah, je last podjetja". Če so arhivi in dokumentacija GRS osnovna sredstva PZS, tam tudi ostanejo.

Bo ZGRS po izstopu iz PZS bolj učinkovita kot prej GRS, so na voljo že kakšni podatki?
V letu 2008 je bilo 665 zahtevkov za izplačilo zavarovalnine iz naslova planinske zavarovalne police zaradi poškodbe ali nesreče člana PD od 57.000 članstva. Od tega je bilo smrtno ponesrečenih 5 članov PD. V letošnjem letu do 19. julija pa je bilo poslanih zahtevkov 28 in od tega so bili trije mrtvi. Statistično je bilo nesreč z nesmrtnim primerom veliko manj, s smrtnim pa precej več. Ta števila povedo, da so nesreče »organiziranih« planincev v upadanju, o smrtnih primerih pa bomo morali kaj doreči. PZS kritične primere še posebej proučuje in predlaga nadaljnja preventivna ukrepanja. Nesreče bomo zanesljivo zmanjšali le z dobrim usposabljanjem, informiranjem planinskega članstva in ostalih obiskovalcev gora.

V lepem vremenu ni dileme ..., v megli pa tudi ne.

Sedanja statistika gorskega reševanja vse bolj kaže, da je že več kot 90 % reševalnih akcij izvedenih s strani profesionalnih »helio« nujnih medicinskih posegov. Ekonomsko gledano je odločitev jasna, vendar za obvladovanja in reševanja v slabem vremenu, ko so helikopterji »paralizirani«, pride v poštev samo klasično reševanje. In odpovedati se klasičnemu reševanju in društvenim ekipam, moštvom GRS bi bilo ne humano ter groba napaka.

Zakaj se Slovenci za primer nesreče v gorah vedno več zavarujejo v Avstriji?
Pri planinskem zavarovalništvu je napredek izjemen. Včlanjevanje v tuje planinske organizacije je skromno, čeprav povsem odprta opcija, večinoma gre za dvojno zavarovanje (tudi domače). Prisotno je tudi zmotno mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji pomeni avtomatično tudi zavarovanje. Tam že dolgo izpostavljajo pred kritjem stroškov tudi vzroke za nesrečo! Kar precej tujih »planincev« je že včlanjenih v naša PD: Italijani, Madžari, Hrvatje pa tudi Avstrijci.
Glede gorskega reševanja v Sloveniji imamo pač srečo, da ima vsak obiskovalec gora brezplačno pravico do reševanja in zdravljenja, razen izjem, če se ugotovi, da to ni bilo upravičeno. Torej, to se izvaja v breme davkoplačevalcev. V alpski Evropi je to nekoliko drugače, tam se je potrebno za planinsko alpinistične aktivnosti posebej zavarovati. PZS je naredila na tem področju velik napredek, da so vsi člani s plačano članarino v tekočem letu zavarovani (nezgodno in za odgovornost) za stroške reševanja. Še posebno A člani, ki so zavarovani za stroške reševanja po celem svetu do vrednosti 15.000 EUR. Tudi šolski otroci so že zavarovani za nezgodo in odgovornost. V PZS je včlanjenih 14 GRS društev in »ta pravi« gorski reševalci so tudi člani PD. Cilj nas vseh je, da je reševanje v vseh situacijah učinkovito in hitro, kajti to najbolj učinkovito ohranja življenje. Gorsko reševalna zveza pa si seveda od leta 2007 piše novo lastno zgodovino.

V zadnjih letih se zveza počasi krči, nekateri so odšli na svoje. Se je to res moralo zgoditi, ker enostavno ni bilo skupnih temeljev in interesov ali bi se ob drugačnem sodelovanju lahko drugače obrnilo?
O skrčenju PZS ne bi smeli govoriti, tako registrirano kot zavarovano članstvo je v porastu. Fiktivnih članov ni več, vsak je z imenom in priimkom v registru. Kot sem omenil, je tudi članstvo GRS skoraj nespremenjeno, gorski reševalci so še naprej v nekdanjih matičnih PD, enako tudi gorski vodniki. Alpinisti so dobro finančno podpirani in tudi v pridobivanju kategorizacijskih razredov so uspešni.
Za leto 2008 jih ima 15 mednarodni razred. Športni plezalci ohranjajo svoj vrhunski svetovni status. Za leto 2008 jih ima 16 mednarodni razred. Tudi turnosmučarska tekmovalna dejavnost je vedno bolj uspešna.
(O vsem tem so podatki v objavi Kategorizirani športniki.)

Spremembe se torej ne poznajo na "budgetu"?
Prihodkov je za 1,8 mio EUR, kar predstavlja 12. mesto med zvezami. Ob tem gospodarska situacija ni prizanesljiva in postaja nenaklonjena za donatorstva ali sponzorstva. Posebno pozornost namenjamo uveljavljanju prostovoljnega dela. Načeloma stojimo solidno in smo mednarodno primerljivi. 2 mio prebivalcev in majhna površina države terja veliko iznajdljivosti in naporov, da se planinstvo, alpinizem, športno plezanje in drugi gorski športi obdržijo. Je pa Slovenija fenomen, s tako majhnostjo posegamo v same svetovne rekorde.

PZS kot dobičkonosno podjetje?
Založba se trudi in pozitivno posluje, prav tako Izobraževalni center Bavšica. Knjižnica je zaenkrat popolnoma pasivna.

Summit DAV znotraj nemške planinske zveze, je danes močna turistična agencija. V pogovoru z Janezom Pretnarjem smo slišali, da je bila tudi PZS blizu takemu projektu.
Ja, DAV ima skoraj 900.000 članstva in Nemčija ima z več kot 80 mio prebivalstva izjemno močno populacijo za trekinge, velikopotezne planinske ture. Za organizacijo planinsko turistične agencije so na PZS dane vse možnosti. Problem je le kader, ki bi potovalne projekte profesionalno, organizacijsko in pripadno PZS izvajal. Žal smo v Sloveniji kadrovsko deficitarni, ko nekdo postane dober poslovnež in organizacijsko usposobljen si uredi svojo firmo, svojo agencijo. Posebnih zagonskih sredstev PZS za ustanovitveni kapital in pokrivanje izgub žal nima na voljo. Lanski prihodek te komisije je bil zanemarljivih 2.000 EUR. Bilo pa je veliko slovenskega planinskega članstva na trekingih in ostalih planinskih turah v svetu in doma.

Ekar Franc in Jozef Kllener, bivši predsednik DAV in sedanji predsednik CAA (Združenja alpskega loka), združenja za ohranitev Alp: "Pobudo za statut je dala prav PZS".

Kadra manjka, PZS pa ima vendarle precej velik aparat (več kot 10 zaposlenih) in precej birokracije.
Se strinjam, administrativna birokracija se je preveč razbohotila in ne da pričakovanih učinkov. Vendar je tudi predpisana administrativna birokracija vse obsežnejša, za to se porabi preveč delovnega časa. Tega nekateri še danes ne razumejo, poenostavljanja ali izmikanja davkom pa ni in ne more biti več. Na PZS je zaposlenih 9 delavcev, ki pokrivajo področja 16 komisij, vso organizacijsko, administrativno, finančno, računovodsko delo. Tudi register in postopki zavarovalništva se izvajajo za 59.000 članov, 255 društev in 12 meddruštvenih odborov. Osnovna želja je, da bi se zaposleni usposobili tudi s planinskimi znanji in da bi resnično postali strokovna planinska služba.

»Že večkrat sem zapisal, da v rumene medije ne bom odgovarjal, ker niso resni in so na nivoju šanka« je ena izmed tvojih izjav. Velja to tudi za gore-ljudje.net?
Berem vse planinske informatike, tudi kritike in razprave, tudi tuje. Vendar nepodpisanim pisanjem in šifriranim avtorjem skrivačem ne namenjam ne branja ne časa. Trdim, da moramo biti planinci in planinke pokončne osebnosti, razpoznavni in hrabri, da sprejemamo dobro namerne poštene kritike. Ali pa pohvale.

Si zadovoljen s spletiščem PZS in zadnjo prenovo? Že od druge verzijo ga vodi SloWay, za objave pa je posebej zadolžena uslužbenka. Je skrivnost, kolikšna sredstva so bila potrebna oz. se namenjajo za to?
Ne, nisem zadovoljen. Že v osnovi ne moremo biti popolnoma zadovoljni, kajti , če si, je to konec poti. Manjkajo hitre in učinkovite vesti iz planinskega sveta, celoviti dogodki iz članstva PZS, uradna obvestila, napotki, ostale informacije. Manjkajo tudi prihodki iz oglaševanja, donacije. Tudi aktivnosti na raznih forumih bi morali, po vsakem »impulzu«, finančno obremeniti. Lanska prenovitev spletne strani je stala 10.000 EUR, mesečno vzdrževanje je 250 EUR.

V tisku so možnosti vse bolj omejene. Včasih (ko je INDOK službo vodil Franci Savenc, recimo) je imela PZS več kot deset rednih tedenskih rubrik po slovenskih časopisih. O taki rubriki, kot so bile AN v Delu danes slovenski alpinisti in plezalci lahko le sanjajo. Tu je bila še planinska rubrika v Večeru ...
Se prizadevamo za obnovitev v Večeru in v Delu, kjer smo se za obnovo trudili, vendar nismo uspeli. Še preveč so »živi« konflikti, med uredniki in dopisniki, ki so to povzročili ali pa so bili to le dobrodošli vzroki.

Franci, imaš za konec še kakšno dobro zgodbico iz hribov?
Nekako se je zgodil čudež, da sem bil izbran v prvo slovensko odpravo v Pamir. Z Antejem Mahkoto sva bila v navezi in si po tihem zadala cilj prečenje celotnega masiva Lenin. To je preko vrha Razdelnaje in dalje do sedla Kirilenko. Do vrha sva odlično prisopihala, po kratkem spustu pa se na prvem platoju odločiva za topel napitek. Pripraviva kuhalnik in posod za stalitev snega, Ante gre nekaj metrov izven »sledi« po čistejši sneg. Vreme je bilo čudovito, pravljično. Kmalu opazim, da Anteja ni nikjer več videti. Grem za sledmi derez in pridem do prelepo simetrično oblikovane okrogle luknje. Vse je bilo jasno, možakar je šel nekoliko po preveč svež in čist sneg. Trenutek je bil tesnoben , kaj se je zgodilo, v kakšnen stanju je Ante..., to so bila razmišljanja. Naj izvlečem vrv, pripravim spodobno sidrišče in se nato »leže« plazim proti mestu vdora? Na robu se pričnem s klicanjem, sprva nič in nič, nato pa vendarle pride trpek glas Anteja. Ugotoviva, da ni prehudo, da ni poškodb. Sedaj pa kje dobiti energijo za poteg človeka iz navpične »sifonaste« globine? Vrv se je raztegnila dobrih 30 metrov, komaj jo je še kaj ostalo za sidrišče. Ante se je uspel navezati, za dviganje ob pomoči Anteja z derezami in »bajlo« je bilo vse pripravljeno.

Na vrhu Pik Lenina. Vzpona je konec, ko zaplapola zastava.
(Foto Ante Mahkota)

Sreča v nesreči nikdar ne počiva in tako se je zgodilo, da so se prav ta čas z vrha spuščali domačini Rusi. Dviganje ni bilo tako enostavno in je kar nekaj časa trajalo. Ko se pojavi iz ledenika Antejeva glava smo vsi obnemeli in se oddahnili, morda celo bolj Ante. Vse skozi je bil prisoten strah, da se notranjost ledenika ne bi zrušila, da pod nami ne bi še kaj novega popustilo. Kljub temu sva zmogla še isti dan priti do vrha sedla Kirelenko, kjer sva morala ponovno bivakirati.

Čaj v koči na Kališču za novoletno dobro jutro - ostaja v programu?
Nikdar se ne sme reči ne. Prvi koraki na novega leta dan so pomembni. Priti na goro, na vrh, do prijateljev … To je doživetje posebne novoletne gorske sreče. Če bo vse še normalno, duša in telo, se mora »novoletni planinski čaj 2010« zgoditi! Če se ne motim bo to že desetič.

Srečo Rehberger

Monkey Face

Tue, 28 Jul 2009 10:08:00 +0200

ZDA, domovina prostega plezanja so začele izgubljati primat v začetku 80ih let.

John Bachar, Ron Kauk in še nekateri vodilni plezalci so vztrajno zavračali uporabo svedrovcev. Seveda je to upočasnilo plezanje težkih smeri in dvigovanje težavnostne lestvice navzgor. Vodilno vlogo so prevzeli Francozi, ki so začeli zahajati tudi v ZDA, kjer so vedno poskrbeli za odmevne vzpone. V enem od teh obiskov je Jean Baptiste Tribout v Smith Rock preplezal 45 metrov visoko vertikalno steno. Ta "plata" zahteva veliko tehničnega znanja in gibanja. Možnosti varovanja s frendi, jebicami in klini ni. Bolj kot vse to je pomembno ime smeri in njeno sporočilo - To Bolt Or Not To Be 5.14a/8b+. Ali prosto po Shakespearu

- To Be Or Not To Be, biti ali ne biti, to je zdaj

vprašanje... (za tiste, ki ste to v šoli "prespali").

Če se vrnemo k sporočilu: če ne boste vrtali, vas ne bo! To je veljalo kar nekaj časa, zanimivo pa je, da so tudi

v Smith Rocku po več kot 20 let začeli plezati mimo navrtanih svedrovcev.

Monkey Face v Smith Rock, Oregon.

Sonnie Trotter je naredil prvi "gear-only" vzpon čez Alan Wattsovo mojstrovino iz leta 1985. V East Face of Monkey Face 5.13d/8b v Smith Rock, Oregon je plezal mimo vseh svedrovcev. Spustil je 5 originalnih svedrov in fiksen klin, varoval pa se je z jebicami in frendi. Do nedavnega nihče drug ni preplezal te 45 metrske smeri v tem slogu. Verjetno zaradi najmanj 15 metrskega padca na zgornjem detajlu.

Sonnie Trotter v East Face of Monkey Face. Fotografiral Ben Moon.

Konec aprila je 22 letni Kanadčan Will Stanhope, prijatelj Trotterja, "zagrabil vabo". Po dveh tednih poskušanja jo je preplezal tako kot Trotter - gear only. Talentirani all-arounder Stanhope dosti pleza tudi v velikih stenah. V Squamishu pa poleti dela kot gorski vodnik.

"Monkey Face se začne s težko, nekoliko bolečo razpoko 5.12. Naprej je 5.13 z dobrim počitkom. Detajl je čisto na koncu, okoli 7 metrov nad zadnjim vpetim frendom (rumeni No.2 Metolius Master Cam). Vlečenje vrvi je pomemben faktor. Spodaj je nekaj slabih jebic. Nikoli ne veš ali bo vulkanski tuf (peščenjak) držal padce ali ne - čeprav sem že letel 15 metrov na Master Cam."

F. Ekar: O Turnu vrh Triglava

Sun, 26 Jul 2009 13:29:00 +0200

Franci, ne bom začel z Aljaževim stolpom. Direktna zimska v zahodni steni Kočne, redko plezana smer v neobljudenem ostenju je bila ena mojih prvih smeri in se je rad spomnim. Kaj bi povedal o prvenstvenem vzponu?
Ta vzpon po centralnem ostenju je trajal skoraj pet zim, ko je bil 21. februarja 1967 dokončno preplezan. Idejo za zimski prvenstveni vzpon ja dal Vinko Pretnar, ki smo mu pravili Fifi in je leta 1961 prvi od članov AO Kranja preplezal Čopov steber. V tej steni v masivu Kočne je bilo kar nekaj zimske krutosti, težke vremenske razmere, plazovi, padajoče kamenje. Nekajkrat sva se morala po bivakih iz sredine stene vračati in po čudežu tudi preživela. 21. februar 1967 pa je bil najin dan, popolna jasnina, nizke temperature z odličnimi plezalnimi razmerami trdega, lednega snega. In tako sva z Branetom Jakličem uspela in zmagala...

Franci Ekar in Aljažev stolp.

Je težko biti predsednik PZS?
No, v prvem desetletju novega tri tisočletja je to zanesljivo poseben izziv. Biti deveti predsednik PZS pomeni, da moraš upoštevati in ceniti preteklost, biti moraš pravičen, neodvisen in samostojen. Kot neplačan predsednik moraš biti na voljo 24 ur na dan. Tudi določeno »imunost« rabiš in to brez antibiotikov. Z mirnostjo moraš prenašati tudi množice nečednosti, grajanja, neosnovane kritike. Predsednik mora biti še posebej materialno neodvisen in ne sme iskati v tej funkciji denarnih nagrad, pogodbenega dela, avtorskih honorarjev. Brez kulture je tudi težko in brez »abonmaja« v kulturnem hramu tudi ne gre. Nekaj izkušenj je ostalo od dobrih trideset let profesionalnega vodstvenega dela. Iz vedno pozitivnega poslovanja in direktovanja sem vendarle veliko dojel in dobil. Brez produktivne in zaslužne planinske preteklosti je težko delovati v tako širokih in zahtevnih planinskih okoljih. Izjemnega pomena so sodelavci in profesionalni team. Če ni prisotne planinske predanosti in gorske srčnosti je kaj kmalu hudo...

Slišati je kar težko. Toda zdi se, da so predhodniki (Brvar, Banovec) bolj umirjeno vodili to organizacijo. So bili drugačni časi ali je razlog v predsedniku?
Vsako časovno obdobje ima svoje zakonitosti in zahteva svoje načine dela. Današnji čas kapitala in kapitalne demokratičnosti pa zahteva človeka na površju, brez političnih imenovanj in narekovanj. Moraš se soočiti tudi s slabimi stvarmi, provokacijami in nečednostmi. Ni več tako kot včasih, ko je bila planinska romantika in šepet viharnikov posebna vrednota. Sedaj je tudi čas pravnega in ekonomskega menagmenta, ko se s tem da tudi trgovati. Sem pa prepričan, da se je vseh osem predsednikov z menoj vred enako trudilo za ohranitev, razvoj in afirmacijo slovenskega planinstva...

110 obletnica Aljaževega stolpa (22.8.1895 - 22.8.2005). Janez Janša in Franci Ekar: "S šampanjcem s(m)o ga zalili obakrat".

Bo v tem primeru veljal eden izmed pregovor »za dobrim konjem se vedno praši« ali »kdor dela, tudi greši«?
Bistvo »grešenja« je v tem ali to počneš zavestno ali iz neznanja. Išče pa se ustvarjalno razvojno naravnano in inovativno delovno »prašenje«. Če se premalo praši je tako, kot pred štiridesetimi leti pri prvem pristanku na Luni. Nergači in kritiki še danes »ugotavljajo«, da če je bil pristanek resničen, bi se moralo bolj kaditi in prašiti, pristajalno mesto pa bi moralo biti globlje izprašeno. Jasno je, da se danes ni moč izogniti anonimnosti in skrito prikritemu delovanju. Vedno si tarča ocenjevanj brez preverjanja dejstev in resnic. Takih metod se vse bolj poslužuje demokratična politika za doseganja svojih ciljev. Moram povedati, da se za planinska funkcionarska »prašenja« nisem nikdar sam predlagal, to so bile pobude iz preprostega planinskega slovenskega prostora.

Kakorkoli, precej je stvari, ki so razburkale javnost, selitev Aljaževega stolpa pa je višek tvojih neprimernih potez (da ne rečem kaj drugega). PZS naj bi si neopravičeno lastila vso "preteklost" planinske organizacije, vodstvo naj bi skrbelo predvsem za svojo promocijo.
Zgodba o »Turnu vrh Triglava« je jasna. Jakob Aljaž je že v letu 1895 zapisal, da je turn in grunt podaril Slovensko planinskemu društvu (SPD), ki ga je za to in tudi za ostala dejanja odlikovalo z častnim članstvom SPD. Takratni nadškof in sedanji kardinal Franc Rode je potrdil, da je ta lastnina vrh Triglava nesporna in da je last PZS, kot naslednice SPD. Ker pa gre za kulturni spomenik državnega pomena in simbol slovenstva je verjetno smiselno, da postane lastnik država in da ona določi upravljalca.

Maša in planinski nagovor na Kredarici. Jakob Aljaž je podaril, PZS podedovala, nadškof "požegnal".

Kako se je s stolpom upravljalo do sedaj?
Stolp je skozi čas doživel vsa mogoča prebarvanja, saniranja. V letu 1896 se zamenja letnico na pločevinasti zastavici, leta 1907 ga Alojz Knafelc prebarva na belo in streho na črno. Tudi zvezda je bila kruto odstranjena in je dve leti ležala pri Staničevi koči. Neznani graditelji so dodali "škarpo" in tako dalje. Jaz sem v svojih pismih in pobudah po zakonski zaščiti ostal osamljen in deloma celo nasedel tozadevnim pobudnikom in diskutantom.

Kako je zorela ideja o selitvi, je šlo za uradne sklepe?
Sklepov ni, so le pobude. Stare so že trideset let, prvotno naj bi se stolp prenesel v muzej, takrat v Triglavsko zbirko. V lanskem letu se je pobuda obnovila, kajti kolikor je Aljaževega stolpa še v originalnosti, je zadnji čas, da se ga odda v »svečano« hrambo v Slovenski planinski muzej, kot osrednji eksponat. S to namero se je strinjal tudi Zavod za kulturno dediščino Slovenije in enako gorenjska izpostava, katera je v letu 1999 pripravila in izdala odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa vrh Triglava za kulturni spomenik državnega pomena.

Stanje stolpa torej ni najboljše, z leti pa je izgubil precej svoje originalnosti. Temelji ta ocena na kakšnem strokovnem pregledu?
Ogled je predviden, zaradi vremenskih razmer pa bo šele v poletnih mesecih. Šele na podlagi strokovne ocene in izdelanega načrta bo možna resna strokovna debata. Dejstvo je, da je stolp vse bolj ogrožen in izgublja varovane spomeniške lastnosti. Prenos originala v SPM (Slovenski planinski muzej) in izdelava replike je smiselna in upravičena odločitev, potrjena na rednih srečanjih meddruštvenih odborov planinskih društev, kjer ni bilo niti enega pomisleka. Tudi na Dnevu slovenskih planincev na Krimu 06.06.2009 ni bilo nobenih nasprotnih mnenj. Seveda pa so kritiki nasprotij vedno budni. Tako je bilo v Ljubljani z Robbovim spomenikom, ki je tudi terjal restavriranje in zaščito. Tudi knežji kamen na Koroškem so prenesli v prostore deželne vlade v Celovcu.

Srečanje na vrhu: ameriški veleposlanik v Sloveniji Robertson.

Saj za to gre, konsenz je znotraj ene linije PZS. Veliko ljudi se s tem ne strinja, čeprav tudi zagovornikov selitve ni malo, seveda ob postavitvi replike. Nisem pa še zasledil, da bi se kdo zavzel za »čiste« vrhove. Od kod želja v človeku, da mora ob vsej pozidani nižini tudi na vsakem vrhu nekaj stati?
Stališče PZS je jasno zapisano: na vrhovih slovenskih gora naj ne bilo nobenih obeležij, znamenj in podobno, bila naj bi le skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Izjema je dovoljena na tistih vrhovih, kjer so taka in zelo podobna obeležja že bila. Sedaj se je tudi že veliko spremenilo, ker lastnina tudi nad gozdno mejo dobiva svojo pravno razpolagalno pravico. To velja tudi za severno steno Triglava, kjer vse bolj prihaja do izraza last in pravica lastnika pašne skupnosti..

Mogoče bi morali manj govoriti o železu in več o knjigah. Če je res, kar se sliši, smo spet pri eni neposrečeni odločitvi. Na Dvoržakovi je Centralna planinska knjižnica sedaj bralcem na voljo resda le enkrat tedensko, s selitvijo v Muzej pa bodo knjige in revije še bolj nedosegljive. Tudi če je predvideno, čitalnica in izposoja tam ne moreta zaživeti.
O tem so razmišljanja, vsaj moja ideja je, da knjižnica mora ostati v Ljubljani. Bolj me skrbi, kako ilegalno odtujene edicije vrniti nazaj na PZS. V okviru vsakega muzeja pa se predvideva tudi knjižnica, po strokovnih merilih bi bilo potrebno odbrati tisto, kar ima značaj zgodovinske vrednosti in določiti, kako se bo to uporabljalo in kako zavarovalo.

Edini posnetek Slovenca z Edmundom Hillaryjem, prvim človekom na Mt.Everestu. "Stisk rok je trajal kar nekaj časa", napovedan obisk Slovenije pa je žal prehitala smrt. Fotografijo je posnel sin Peter Hillary, levo Junka Tabej.

Letos ste napovedali tožbo založbi, ki je izdala Zgodovino slovenskega planinstva, ker si je avtor Tone Strojin prilastil stvari, ki si jih ne bi smel.
Izdaja Zgodovine slovenskega planinstva je nekoliko čudno, planinstvu nepoznano in neprijazno početje. Kriteriji pri naštevanjih raznih dogodkov in dosežkov niso ne objektivni, ne strokovni. Področja niso obravnava po objektivnostih in pomembnostih, slovensko zamejsko planinstvo je, na primer, zelo bogaboječe zapisano. Kje je planinska mladina, kje so pota, planinske postojanke? Avtor je zelo subjektiven, naklonjen njemu ljubim osebam in dogodkom. Ustanovniki SPD niso omenjeni. Izraz planinstvo se zamenjuje z gorništvom. Ne Nejc Zaplotnik, niti Jakob Aljaž ne bosta in ne moreta biti gornika, to je omaloževanje.
Brez dovoljenja lastnika je bila objavljena leta 2004 najdena listina, ki je sedaj v »trezorju« PZS. Govori o nakupu 16 m² zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar (kupna pogodba, 15. april 1895, prodajalka Občina Mojstrana, kupec Jakob Aljaž, Dovje 15). Založnik in avtor sta jo izdala s pripisom in opozorilom, da ja kakršnakoli uporaba za tretje namene prepovedana. Torej bo moral osnovni lastnik PZS prositi za dovoljenje izdajatelja in avtorja, ki sta se tega prilastila?! Ta izdelek , ki se je nadel ime »Zgodovina Slovenskega planinstva« opozarja, da Slovenija resnično potrebuje celovito kronologijo od odgovorne in usposobljene stroke. Taka pisanja ne morejo biti hobi posameznikov, brez kakršnih koli odgovornosti.

Kaj naj bi bil torej Nejc Zaplotnik, planinec? Gornik verjetno res ne, a kolikor jaz lahko sodim (z njim sem namreč plezal le Dularjevo zajedo v Jalovcu), bi se on deklariral za alpinista.
Se popolnoma strinjam, da mu je bila beseda alpinist in plezalec najbolj všeč. Je pa tudi poučeval telovadbo v OŠ, kjer mu je bilo planinstvo in planinsko pohodništvo na prvem mestu. Ura telovadbe se je največkrat uredila z pohodom na Jošta ali Šmarjetno goro.

Prva YU odprava Kibo - Mawenzi, 1972. Vodja odprave Franci Ekar, prvi z leve Nejc Zaplotnik.

Če sedaj pogledaš nazaj, je bila res potrebna tista prepoved besede gorništvo in njenih izpeljank? Kot sem lahko zasledil sem in tja tudi ti sedaj uporabljaš »oboje« – planine in gore.
Izraz »prepoved« je bil zlonamerno tako interpretiran. Ne ustave, ne zakoni ne morejo preprečevati svobode izražanja, pa naj bo to v lepi kulturni besedi, kletvicah, vulgarizmih ali provokacijah. Predsedstvo PZS je ob uporabi tega izraza le opozorilo, da se v društveno zakonsko registrirani organizaciji »mora« spoštovati in uporabljati tisti besednjak in izrazoslovje, ki je zapisano v Pravilih ali Statutu PZS. Torej planinstvo, ki ga moramo varovati in ohranjati, za kar so se v letu 1893 plemeniti in pokončni domoljubni Slovenci domenili. Izraz planinstvo je postal simbol razpoznavnosti slovenstva. To je praktično »blagovna znamka« s skoraj neprimerljivo slovensko stoletno tradicijo in vrednoto.

Mlajšim generacijam, ki danes kar množično zahajajo v hribe se dilema gornik/planinec zdi smešna. Bi lahko njim razložil, kje je srž problema? Koliko je tu zgodovine, koliko politike, kaj prihaja z leve in kaj z desne?
Že nekajkrat sem poudaril, da imajo pravico in dolžnost do uporabe izraza gorništvo člani Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma. Združenje si je nadelo in registriralo to ime in če so kjer koli prisotni člani tega gorniškega kluba, jih spoštljivostjo pozdravim v njihovi izrazni in razpoznavni besedi. Če bi jih pozdravil z izrazom planinci, bi jih seveda žalil. Pa tudi enako spoštljivo je, da je gorniški klub Skala izbral za idola dr. Henrika Tumo, člana SPD in izjemnega pisca v Planinskem vestniku, ki mu je vestnik namenjal veliko prostora. Tudi sam Tuma, ki ga je legaliziral šele dr. Julius Kugy, pravi: »Saj sem hodil sam, nepoznan, dokler me ni našel Kugy«.

Dr. Henrik Tuma, pogumna izbira Gorniškega kluba Skala.

Je pa seveda vprašanje in tudi korajža, da je Gorniški klub Skala izbral za idola zavednega Slovenca, tako visoko kotiranega člana SPD, ateista, socialista in komunista. Ob tem se slovensko planinstvo namreč ne more strinjati z gorniškimi zapisovanji in trditvami, da je bilo SPD »zgolj hotelsko in gostilničarsko društvo«, ki nima razumevanja za kulturno znanstveno poslanstvo. SPD je bil zaslužen za planinska knjižna dela, zbornike, ki so danes po kakovosti in vsebini neprecenljivih vrednosti. Enako velja za kartografije, fotografije, slikarska dela, pesnitve. Ob tem se seveda ne bomo strinjali, da se bodo planinska izrazoslovja, skozi stoletja zapisovana, nasilno zamenjavala in prepleskala z izrazom gorništvo. Taka nekulturna nasilja z brisanjem imena planinstvo so bila izjemno aktivna v prvih povojnih časih druge svetovne vojne, ko so na velikih spomenikih kot npr. Pod Steno v Vratih zapisali na plošči pod »vponko in klinom« le: »V spomin gornikom, ki so dali življenje«. Kaj pa ostale planinske, gorske, alpske duše? Moram citirati zapis v knjigi dr. Henrik Tuma (dr. Tone Strojin) iz leta 2008 na 32. strani, da bo zadeva korektna in jasna: »Skala je med med obema vojnama gradila ideološko podlago slovenskega gorništva ...«. Torej je gorništvo programirana ideologija.

Stolp nekoč

S strani Skalašev proti SPD?
Tako je, že takrat. Slovensko planinstvo, ki je vzniknilo iz slovenskega narodovega boja in domoljubja naj bi se na ta način moralo umakniti, ponikniti in planinske vrednote in imena prepustiti gorniški ideologiji? Kaj je gorništvo in kaj gorniki pa slovenski pravopis knjižnega jezika lepo in razumljivo pojasni. Ni nobene tozadevne prepovedi, je le ogledalo dotičnega, ki ne spoštuje pripadnosti lastne uradne planinske organizacije. Tudi Skalaši so bili večinoma zelo dosledni člani SPD, saj drugače ne bi poceni spali v objektih SPD, bili so zanesljivo bolj desni kot levi, sredinski pa zanesljivo. Za levo opcijo se odločijo s Tumovo usmeritvijo. Mislim, da sem bistvo ideologije in politike pojasnil.

Stolp pozimi

Ja, precej pretekle ideologije, pri aktualni politiki pa nisi bil posebej jasen. Namenoma?
Današnji čas je čas spoštovanja različnosti, tudi današnji predsednik PZS išče stičišča sodelovanj med prijatelji gora ne glede na politične usmeritve, barve ali članstva. Sem že javno povedal, da politične »navlake« in nestrpnosti ne sodijo v gore. Podpis sporazuma o sodelovanju PZS z gorniškim klubom Skala je dokaz odprtosti, spoštovanja gorniškega kluba in izraz pokončnosti PZS.

V ponedeljek, 3. avgusta 2009, sledi:
Vedeti moramo kaj so pomenile rdeče nogavice, kaj pa modre ali bele.

ProMo intervju: Drugi del pogovora s Francijem Ekarjem, predsednikom PZS. Članstvo je v porastu, pripadnost pa je danes vedno bolj preračunljiva. Zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja, kategorizacija in popusti so glavni razlogi za članstvo. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letošnji razpis MG priložnost, da se okoljske kritične točke v TNP uredijo. Zmotno je mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji avtomatično pomeni zavarovanje. Kako je šel Ante Mahkota

El Cap Free

Sun, 19 Jul 2009 16:42:00 +0200

Ni je, ki bi ji bila enaka: lepa, težka, visoka. El Cap v dolini Yosemite, stena vseh sten. Dolgo je bila domena čistega tehničnega plezanja. In yosemitska tehnika je bil pravzaprav edina prava tehnika. Znameniti Camp 4 v gozdičku pod veliko steno danes diha nekoliko drugače, debate o hudičevih krempeljcih in bakrenih glavicah so zamenjali pogovori o prosto preplezljivih detajlih in ključnih gibih. V dolini Yosemite so ene sanje dosanjane, zaživele so druge ...

V steni je danes 17 prosto preplezanih smeri. Če ne upoštevamo obeh krajnih je najlažja Freerider z oceno 5.12b ali 7b. Tri najtežje nosijo oceno 5.14a ali 8b+: The Nose, Dihedral Wall in Magic Mushroom.

El Capitan, stena vseh sten.

Poglejmo po vrsti kako se je razvijalo prosto plezanje v El Capu:

1965 East Butress 5.10a
Leeper in Sacherer na skrajnem desnem robu stene preplezata Vzhodni steber 6ab.

1979 West Face 5.11c
Jardine in Price opravita vzpon v levem delu stene. West Face 5.11c bi lahko predstavljal prvi pravi prosti vzpon v El Capu, saj gre za 600 metrov plezanja in 6 raztežajev 5.11. Istega leta sledi prvi poskus v Nosu. John Bachar in Ron Kauk na način »prosto, kar je mogoče« zmoreta 850 metrov od dobrega kilometra vertikale. Ostalo je 150 tehničnih metrov: Great Roof, Glowering spot, Changing Corner... Pomembno je nekaj drugega: ta vzpon je odprl nov pogled na tehnične smeri v El Capu. Proste ponovitve so le še vprašanje časa.

Ray Jardine - avtor prvega prostega vzpona v El Capu, izumitelj in izobčenec.

1980 The Nose, poskus z umetnimi oprimki
Ray Jardin poskuša Nos, v gladki prečnici ne vidi pravih možnosti in naredi nekaj umetnih oprimkov. Prvič v zgodovini El Capa se je zgodilo, da je človek izklesal oprimek! Reakcija Johna Bacharja je bila čustvena in ostra, za sabo je potegnila druge plezalce. Ray Yardine, fizik, avtor znamenitega Phoenixa 5.13a in izumitelj frienda oz. metulja, je bil izobčen, kmalu nato preneha s plezanjem! Za njim je ostala Yardinova prečnica v Nosu, ki je danes edina možnost za prosti vzpon. Za njim je ostal tudi »prijatelj v sili«, friend ali metulj, ki ga je izumil prav Yardine leta 1978, kot edino možnost za varovanje v počeh. Ime je nazorno in tako rekoč samoumevno, čeprav friendu danes pogosteje rečemo cam.

1988 Salathe 5.13b, vzpon z »napako«
Piana in Skinner se lotita smeri Salathe, za Nosom druge največje yosemitske klasike. Ignorirata uveljavljena etična merila v dolini in preko Headwall, zgornjega, najtežjega dela napneta statične vrvi. V steni poskušata 42 dni, za končni vzpon jih potrebujeta še osem. Vzpon od spodaj sta opravila tako, da je prvi v navezi plezal prosto, drugi pa žimaril. Ta vzpon kot regularen priznavajo le še v Ameriki.

1993 The Nose 5.14ab
Ob zaključku svoje izjemne tekmovalne kariere se želi Lynn Hill preizkusiti še v »big wall«. Tudi ona se ključnega mesta v Nosu, Great Roof, najprej loti na top rope. Zahvaljujoč svojim tankim prstom ga kmalu naštudira. Prav to mesto je za vse moške še danes praktično neprepezljivo! V Changing Corner poskuša več dni in se v prečki varuje s fixom. Končni vzpon opravi v celoti v vodstu, leto kasneje ga ponovi še v enem dnevu. »It goes, boys« kratko komentira ob povratku.

Nos 5.14ab, Lynn Hill v zadnjem raztežaju, fotografira jo nihče drug kot John Bachar.

1995 Salathe 5.13b
V dolino prvič pride Alexander Huber in opravi prvi pravi prosti vzpon čez Salathe. Sicer je tudi on Headwall naštudiral na top rope, toda smer je preplezal v celoti in kot prvi v navezi. Leto kasneje enako naredi še brat Thomas. Smer je z nekaterimi obvozi ocenjena z 8a, povsem originalna verzija je 8a+, Headwall v enem raztežaju (o tem kasneje) je 8b.

1997 Salathe, najboljši poskus na pogled
El Cap je še vedno brez on sight vzpona.Yuiji Hirayama v polni formi za malo »zgreši« v Salatheju. Če bi poskusil Freeriderja, ki takrat še ni obstojal, bi prav gotovo uspel. Le nekaj kasneje sta brata Huber namreč našla dva lažja prehoda...

1998 Freerider 5.12b in El Nino 5.14a
Brata Huber se potem, ko najdeta nekaj lažjih obvozov v Salathe in jih povežeta v novo smer Freerider 5.12b, lotita znane klasike Northamerican Wall. Tudi tu je bilo za uspeh potrebnih nekaj obvozov od prvotne tehnične smeri. El Nino ima že težave 5.13c! Spodaj tehnično plezanje po ploščah in zgoraj atletsko plezanje po previsnih počeh je od njiju zahtevalo nekaj tednov poskusov. Le teden po prvem vzponu »uletita« 18 letna Angleža Leo Houlding in Patch Hammond in v svojem prvem stiku z big wall zmoreta vse, razen dveh dolžin.

Kdo je umetnik, ki je oblikoval to skalovje?

2000 Golden Gate 5.13b in Lurking Fear 5.13c
Junija 2000 Tommy Caldwell na oglasno tablo v Campu 4 preprosto obesi listek, da išče soplezalca za prosto ponovitev strašljive tehnike Lurking Fear. Javila se je Beth Rodden, sicer odlična tekmovalka, ki je pogrešala malo pustolovščine. Čez en teden se vrneta, oba z uspešnim prostim vzponom 5.13c. Tommy je bil nad soplezalko tako navdušen, da jo je kmalu nato tudi poročil... Oktobra Huberja preplezata kombinacijo Golden Gate 5.13b.

2001 El Corazon 5.13b
Tommy Caldwell prepleza Muir Wall 5.13c, A.Huber pa El Corazon 5.13b. Ta smer je bila tudi del filma The Center of The Universe. Plezalca sta med plezanjem izvajala 5 metrski skok in morala za uspešen pristanek z obema rokama ujeti oprimek. No, skakal je tudi Leo Houlding, ki je vstopil v tehniko New Dawn in v petem raztežaju izvedel 3 metrski skok v desno... Tudi to je El Cap!

Juyi Hirayama v 28 raztežaju El Nina 5.13c. Od tridesetih le v dveh ni uspel na pogled!

2002 Salathe Headwall 5.13b/8b v enem raztežaju
Yuji Hirayama prepleza Salathe Headwall v enem samem 70 metrskem raztežaju. Običajno sta vmes dva varovališča. S tem se je ocena najtežjega raztežaja v El Capu povzpela do 5.13d (8b). Yuji na vsak način poskuša steno preplezati tudi na pogled, blizu je, toda El Nino zmore z dvema, Golden Gate pa s tremi padci.

2003 Zodiak 5.13b
Caldwell prepleza West Butress 5.13c, Huberja pa še eno znamenito tehniko - Zodiak 5.13b.

2004 Dihedral Wall 5.14a
Po večmesečnem delu v Dihedral Wall Caldwel prepleza prvo 5.14 (8b+) v steni. V sosednji smeri ga s fotoparatom spremlja znani fotograf Hainz Zak, ki smer imenuje za kraljico med vsemi prostimi ponovitvami v El Capu. Kar devet raztežajev je 8a ali več.

Tommy Caldwell v Dihedrall Wall. Raztežaj na podprijemih (5.14) je verjetni najtežji v El Capu.

2005 The Nose 5.14ab, drugič
Prvo ponovitev dočaka The Nose! Tommy Caldwell in Beth Robben uspeta 12 let po Lynn Hill. Tommy opravi prvi moški vzpon (sliši se nekolko smešno, mar ne?), Beth pa potrdi primat nežnega spola v najbolj znameniti in najtežji big wall na svetu.

2007 Lost in Translation 5.12b/c
Ninov in Favresse v desnem delu preplezata Lost in Translation 5.12bc, ki ob Freeriderju prav lahko postane druga popularna in oblegana klasika v El Capu.

2008 Magic Mushroom 5.14a
Caldwell je neutruden in postaja prvo ime stene. Lani mu uspe zadnji veliki met – prosto čez Mugic Mushrom. Devet raztežajev 5.12, deset raztežajev 5.13 in en raztežaj 5.14! Tommy jo označi za eno najlepših in najbolj napetih na svetu, medtem pa že dela na projektu svojega življenja – prosto čez Mescalito ...

Martina Čufar v El Nino 5.13c. Najprej plezanje, nato vlečenje vreč. Plezalci že vedo, zakaj jim rečejo prasice.

Od Slovencev je v El Capu s prostim plezanjem najdlje prišla Martina Čufar. Leta 2007 je 5 dni prebila v Golden Gate 5.13b/8a in razen dveh raztežajev je šlo vse prosto. Naslednji cilj je bil El Nino 5.13c/8a+. »To je logična izbira za evropskega plezalca, saj je v smeri več tehničnega plezanja po ploščah in manj širokih poči«. Te so namreč za večino še vedno nemogoče. V 30 raztežajih so ji ostali nepreplezani le trije dolgi gibi in ena mokra zajeda. Vse je plezala kot prva v navezi, s fotoaparatom jo je spremljal Gerhard Shaar. »Kljub temu nisem razočarana. Dala sem vse od sebe, v steni preživela skupno 12 dni in se veliko naučila. Smer je fantastična in predstavlja veliko pustolovščino«. Najtežja mesta so v prvih petih raztežajih. Vsaj kar se plezanja tiče. »Vlečenje prtljage čez steno zaradi številnik prečk predstavlja drugo ključno mesto. Brez izurjenosti enostavno ne gre. Toda ko te v »postelji« sredi vertikale vsako jutro prebudijo topli sončni žarki so muke prejšnega dne pozabljene«.

Solo na Baffinovih otokih

Thu, 16 Jul 2009 07:24:00 +0200

Dave Turner je med 65 dnevno ekspedicijo to pomlad soliral veliko novo smer na Baffinovih otokih. V ekstremnih razmerah polarnega kroga je sam z minimalno opreme preplezal 1800 metrov severnega grebena in stene Broad Peaka.

Turnerjev bazni tabor. V ozadju severna stena (baffinskega) Broad Peaka.

Vodili so ga Inuiti, avtohtoni prebivalci, potovali so z motornimi sanmi do Sam Ford Fjorda, nato pa so postavili bazni tabor pod Polar Sun Spire. Njegov načrt je bil smučati in raziskovati v aprilu in nato poskusiti eno ali več novih smeri, ko se maja vreme ogreje. Večino časa je bil na otoku sam, čeprav so ga občasno obiskali lovci, base jumperji in kite skierji. Turner je utrpel ozebline na prstih na nogi med plezanjem in smučanjem. To je vplivalo na njegove velike plezalne načrte. V začetku maja je poskušal še nepreplezano 1300 metrsko severno steno Beluga Spire, ki se dviga direktno nad Ledenim morjem. V steno je vstopil brez svedrov, portaledga in statične vrvi. Po treh dneh je preplezal 650 metrov smeri, večinoma po snegu, ledu in skali ter po strmem sistemu poči. Ko je hotel zamenjati čevlje, da bi začel s skalnim plezanjem je opazil svoje ozeble prste. Po padcu in dokaj hudih odrgninah se je umaknil. Teden kasneje je znova poskusil, s še manj opreme. Preplezal je 500 metrov v dveh dneh, poškodovani prsti so še vedno ovirali njegovo prosto plezanje, kar je onemogočilo vzpon na alpski način.

Ledeni Dave.

Po vrnitvi v bazni tabor je Turner dva tedna smučal in raziskoval, medtem so si njegovi ozebli prsti opomogli. Teden pred koncem odprave in s prsti, ki so se v plezalkah počutili bolje, se je odločil, da bo še enkrat poskusil še nepreplezano severno steno Broad Peaka,1450 metrov elegantno vijugajočega grebena, strmega snežnega pobočja in skalno glavno steno.

Zaradi novozapadlega snega in otoplitve so nastali nevarni plazoviti pogoji. Plezati je začel ob osmih zvečer. V ostrem skalnem grebenu je preplezal nekaj mešanih raztežajev, sledilo je snežno pobočje pod glavno steno. Plezanje do te točke je približno 5.8, M5, 60°. Headwall je ponudil sedem ratežajev A3, z obveznim prostim plezanjem 5.10+ (6b+), kar ga je pripeljalo do zmerno ledenega grebena, ki vodi do vrha.

Severna stena Beluga Spire- 1400 m.

Sestopil je po grebenu, ki ga je prej preplezal in kjer so ga čakale smuči. V bazni tabor se je vrnil po 39 urah brez počitka. Uporabil ni nobenih svedrov in v steni je pustil le dva klina v prečnici. “Nobena druga oprema in nobene smeti niso ostale v steni,” je dejal. Njegova neimenovana nova smer, je druga v steni in ima oceno VI, 5.10, A3, 60°.

Turner je odpravo financiral z nagrado American Alpine Cluba (Lymann Spitzer Cutting Edge Award 2009). Pred tem je dobil še priznanje "Naj" mladi plezalec (Robert Hicks Bates Award) za prvi vzpon (tudi solo) v Cerro Escudo, Patagonija.

Janez Pretnar, specialist za Latinsko Ameriko

Sat, 11 Jul 2009 09:46:00 +0200

"Potrebuješ vodnika za treking v Peruju in Boliviji? Najboljšega? S Pretnarjem pojdi". Janez, kaj praviš na tak popotniški dialog?
No, ne vem, če sploh so takšni dialogi med popotniki, res pa je, da v Latinsko Ameriko hodim že več kot trideset let. Začelo se je z Mehiko, potem je sledil Ekvador z Galapaškim otočjem in načrtno ostale andske države. Nekatere poti so ustaljene, vendar še vedno najdem kakšen ovinek, ki je nov in zanimiv tudi za mene, Južna Amerika je ogromna in tudi belih lis je še veliko. Seveda pa ne vodim le tam, ampak z veseljem peljem skupino tudi v Kenijo in Tanzanijo s Kilimandžarom, Novo Zelandijo, Maroko in bližnje, evropske države.

Na poti čez Salaro, Bolivija.

Vedno pa gre za prave trekinge z nahrbtnikom in šotorom po neobljudeni pokrajini...
Moram takoj popraviti, sam ne vodim trekingov v pravem smislu, ampak so to planinsko-turistična popotovanja. Naj na kratko razložim v čem je razlika, saj se beseda treking pogosto zlorablja in tudi organizatorji potovanj nimajo razčiščeno, kaj je eno in kaj drugo. Izraz trek v holandskem dialektu afrikaans, ki ga govore Buri, holandski naseljenci v Južni Afriki pomeni dolgo potovanje. Trekking lahko traja tudi več tednov in načeloma naj bi udeleženci vse nosili s seboj ter spoznavali dežele, kjer ponavadi ni koč in zavetišč. To pomeni, da je treking n. pr. v Peruju okrog gorovja Cordillera Huayhuash in inkovska pot do Macchu Piccha ali v Tibetu okrog svete gore Kailash. Naša popotovanja pa so kombinacija turističnega potovanja z bivanjem v preprostih hotelih in lodgih in le izjemoma v šotorih ter vzponi na posamezne vrhove. Poskrbljeno pa je tudi za spoznavanje naravnih in kulturnih znamenitosti ter sobivanje z domačini.

Na začetku si bil bolj planinsko usmerjen…
V začetku sem bil planinec, mladinski in planinski vodnik, vzporedno pa tudi učitelj smučanja. V matičnem planinskem društvu Radovljica sem dal »skozi« vse mogoče funkcije od načelnika MO, gospodarja društva do predsednika. Član UO društva sem še danes, podobno pa je bilo z delom v Planinski zvezi Slovenije. Odgovoren sem bil za orientacijo pri Mladinski komisiji, bil sem član Uredniškega odbora Planinskega Vestnika in imel srečo spoznati in delati z dr. Mihom Potočnikom, Evgenom Lovšinom, Jankom Ravnikom. Potem je prišlo prelomno leto 1974 z odpravo na Mc. Kinley, ki mi je pustila spomine z ozeblinami in leto kasneje prvi treking nasploh, ko smo šli nasproti takratni uspešni odpravi na Makalu. Torej delam pri tej organizaciji že več kot štirideset let in ni mi žal tega časa. Nadgradnja vsega pa je bila še pridobitev licence turističnega vodnika, ki je pripomogla, da sem od leta 2002 profesionalni turistični vodnik.

Pumasillo, Peru.

Seveda poznaš Summit DAV nemške planinske organizacije. Kje je PZS zgrešila odcep oz. kdaj je zamudila vlak, da bi sama postavila takšno outdoor agencijo?
Komisija za mednarodno sodelovanje pri PZS je bila zametek organizacije, ki se je poleg stikov s sosednjimi planinskimi organizacijami, ukvarjala z izleti, potovanji in smučarskimi izleti. Dolgo jo je vodil Mirko Fetih, popularni Mka. Kot načelnik sem ga nasledil in nadaljeval s spoznavanjem vedno novih ciljev. To je bilo obdobje, ko so tudi planinci začeli obiskovati Himalajo in Ande, področja, ki so bila prej rezervirana za alpiniste
Primerjava z večjimi organizatorji ni možna, čeprav so cilji in izvedba podobni. Večji trg in s tem potencialni kandidati omogočajo večjo prodornost. Planinska zveza Slovenije je imela vizijo ustanovitve podobne agencije, na UO je že bila potrjena organizacijska shema d.o.o., pripravljeni akti, imenovan sem bil za vodjo te agencije, vendar ne kot profesionalec. Toda še preden je prišlo do realizacije, je nekatere mladce zanimalo, kako se bo delil dobiček. In tako se je tudi končalo … Ideja je še vedno, da se projekt v razširjenem smislu izvede, pa ne samo zaradi planinsko-turističnega delovanja, ampak tudi zaradi drugih komercialnih dejavnosti planinske organizacije.

Kdaj lahko pričakujemo konkreten korak, naj bi prišel iz Komisije za popotništvo?
Ideja za agencijo je aktualna, vendar je konkurenca na sorazmerno majhnem trgu že velika. Premalo se posvečamo tudi incoming turizmu in popotništvu, čeprav se tudi na tem področju kažejo spremembe in nove ideje. Komisija za mednarodno sodelovanje je z neodvisnostjo dobila širše naloge, zato je bil v njenem okviru ustanovljen Odbor za popotništvo, ki pa je preoblikoval v Komisijo za gorsko popotništvo, ki kot taka deluje še danes. Komisija pripravlja program, ki ga skuša po najboljših močeh skuša realizirati. V programu so tako izleti v okviru Poti prijateljstva, turni smuki in popotovanja. Posebnost je tudi Klub 4000, ki omogoča planincem organizirane pristope na lažje štiritisočake. Člani komisije samostojno pripravijo programe in akcijo tudi izvedejo, zaradi raznolikosti delovanja so v komisiji tako turistični, planinski in gorski vodniki. Zaradi težavne logistike pri daljših potovanjih sodelujemo tudi s potovalnimi agencijami. Druga dejavnost je dajanje različnih informacij posameznikom, skupinam in društvom pri načrtovanju izletov in potovanj.
Na splošno so skupine manjše, kot so bile včasih, kot pa sem omenil, je program pester, objavljen je na spletnih straneh, udeleženci dosedanjih akcij pa so o programu obveščeni tudi osebno, zavedam pa se, da naše propagiranje šepa.

Vrač v Chichi-ju, Guatemala.

Tvoja pot vodnika je torej tesno povezana s PZS. Imeti za seboj tako bazo je želja vsakega vodnika, tudi v tvojem primeru je bila prav gotovo odločilna.
Moram takoj povedati, da baza ni tako široka. Slovenci smo popotniški narod, zagotovo nas je procentualno več kot Nemcev, ki veljajo za svetovne popotnike. Če primerjamo še naš bruto produkt po glavi, jih še bolj prekašamo. Vendar so Slovenci tudi veliki individualisti, z razvojem prometa, turizma, dostopnosti do informacij, je odločitev za samostojno potovanje toliko večja. Pri nas obstojajo določeni krogi popotnikov, ki so navajeni drug na drugega. Prostora za velike tour operatorje pri nas ni, vse se dogaja in izvaja butično, kar je po svoje bolje.

Od kot ljubezen do Latinske Amerike?
Že od nekdaj sem se zanimal za eksotične dežele, doma smo imeli Brochausov leksikon iz leta 1895, kjer so bili še zemljevidi z neraziskanimi področji. Odločilna je bila skupina prijateljev, ki je tudi želela potovati, izkušnje z organiziranjem podobnih zadev sem imel in tako se je začelo. Najbolj so me navdušili ljudje, ki so bolj neposredni, kontrasti zasneženih gora in pragozda ter starodavne kulture. Ne morem trditi, da mi je Peru najbolj pri srcu, saj so tu še Bolivija, Čile, Argentina s svojimi puščavskimi prostranstvi in neskončnimi visokimi planotami. Na 4000 metrih so velika mesta, jezera, polja krompirja in žitaric.

Kondor v Colci, Peru.

Po vseh teh obiskih se verjetno tam počutiš kot doma. Kdaj se je pravzaprav začelo?
V nekaterih krajih se res že počutim kot doma, res pa je tudi, da sem raje v manjših krajih, kjer je varneje in ljudje bolj neposredni. Poslovno sodelujem z veliko ljudmi, hoteli in agencijami in mnogokrat je dovolj smo telefonski dogovor za rezervacije in tudi kasneje plačila na licu mesta. Beseda še nekaj velja in moram reči, da nimam veliko slabih izkušenj. Začelo pa se je leta 1978 z Mehiko in 1980 z Ekvadorjem in Perujem.

V tem dolgem obdobju se je prav gotovo marsikaj zgodilo.
Lepih dogodkov je bilo kar nekaj, eden takih je bil v Čilu, v mestu Arici, kjer so nas že sprejeli kot slovenske državljane in so se potrudili, da so našli slovensko zastavo. Vedno so tudi prijetna srečanja s Slovenci v Argentini, v Buenos Airesu, Mendozi, Bariločah. Slovence sem s skupinami obiskoval še za časa Juge, tesno smo sodelovali, prinašali knjige. Tudi sam sem se seznanjal z njihovim življenjem, literaturo in jo tudi prinašal domov, ko to še ni bilo najbolj zaželjeno. Tam sem spoznal planince in alpiniste, Dinka Bertonclja, Borisa Kambiča, Vojka Arka.

Kakšna slaba izkušnja?
Eno ne bom nikoli pozabil. Kar nekaj časa je že od tega, ko si je na vrhu tehnično nezahtevnega šesttisočaka Chachanija v Peruju eden od udeležencev zlomil nogo in smo ga sami rešili in prepeljali v bolnišnico. K sreči je bila skupina številčnejša, z nami je bil zdravnik, imeli smo potrebno opremo in tudi vreme je bilo naklonjeno. Toda to še ni vse, v Arequipi, mestu v vznožju Chachanija, so bili na vojaškem delu letališča takoj pripravljeni za reševanje s helikopterjem. S pilotom, mladim majorjem, sva tudi poletela, vendar je bil ponesrečenec z našimi člani skupine na višini 5400 metrov in helikopter ni mogel lebdeti, tako, da je bilo reševanje do konca akcije klasično, vendar uspešno. Takrat so se izkazali vsi člani skupine. S helikopterjem pa se je pilot uspel dvigniti na 6400 metrov in je bilo božansko nad vsemi vulkani, jaz pa brez fotoaparata.
Iz Peruja sem enkrat tudi dobesedno bežal pred kolero v Ekvador, k sreči sem vedel, kdaj so zaprli mejo, bil sem sam, brez skupine, s katero sem se srečal kasneje v Quitu, Ekvador.

Otok ribičev Salar De Unyuni, Bolivija.

Kdo so tvoje stranke, zakaj se odločijo za pot v JA?
Ni kakšnega posebnega pravila, pretežno sicer starejši, tudi na meji upokojitve, v skupinah pa so tudi študentje, prevladujejo ženske. V skupinah so bili uspešni tudi pri vzponih sedemdesetletniki, torej ni pravila. Res pa je, da taka potovanja niso poceni, nekateri si to lahko privoščijo pogosteje, drugi varčujejo in jim je to sanjsko ali življenjsko potovanje.
Razni televizijski programi prinašajo veliko potopisnih reportaž, Južna Amerika je kar hvaležna tema, žal pa so potopisi precej stereotipni in se veliko ponavljajo. Treba pa je priznati, da pripomorejo k odločitvi za odhod. Mnogi se odločijo tudi zaradi pripovedovanja drugih, ki jih navdušijo za pot.

V kakšni meri si morajo turisti na turah pomagati sami? Imajo »all inclusive« ali jim pustiš, da spoznajo tudi nelagodno plat popotovanja?
Mentaliteta udeležencev se spreminja, internet in drugi viri informacij so prinesli svoje, skratka ljudje vedo veliko več in se na potovanje tudi pripravijo. Ne samo kondicijsko, ampak se oborožijo z zgodovinskimi in geografskimi podatki in dober vodnik mora biti pripravljen tudi na najbolj nenavadna vprašanja. Popotovanja so včasih res fizično naporna in je kondicija pomembna, še največji problem predstavlja menjava različnih klimatskih razmer in menjava višin. Kar se tiče aklimatizacije, to ne predstavlja takega problema, saj skušam postopoma zviševati kraje prenočevanja, najtežje je ob prihodu z letalom v Cusco, ki je na 3200 metrih, vendar imam svoj način premagovanja teh tegob. Pomembno je, da lahko popotniki tudi kreirajo posamezne etape potovanja, ki ga po potrebi tudi spreminjamo po dnevih.

Gejzir na Tatiu, Čile.

Se Latinska Amerika spreminja? Vodiš v dokaj neobljudene kraje, kakšne spremembe je moč opaziti?
Latinska Amerika je k sreči v obdobju brez revolucij in državnih prevratov, gverila je le v Kolumbiji in občasno v Srednji Ameriki, nacionalne ekonomije so v porastu, Čile spada med pacifiške tigre, napredek je viden skoraj povsod. Infrastruktura se izboljšuje, ceste, zlasti v osi Pacifik-Atlantik se gradijo na večih krajih. Glavni iniciator teh gradenj je Brazilija, ki postaja svetovna gospodarska velesila in ima velik vpliv na lokalno gospodarstvo. Povsod se čuti poskus izrivanja ZDA in skupno nastopanje držav. Človek je vesel, ko vasi visoko v Andih dobivajo ceste, vodovode, kanalizacijo, vendar je pri tem velika ovira birokracija in korupcija. Sicer pa - kje ni? Zaradi teh sprememb danes popotnik in skupine hitreje in varneje potujejo, prometne zveze so redne, skratka ni primerjave s stanjem pred desetletji in prav je tako. Nekateri želijo videti »prave« Indijance, tega je malo, v rezervate je težko priti zaradi odmaknjenosti, treba je imeti dovoljenja.

Globalno segrevanje, taljenje ledu, ...poslušamo vsakdan. Opaziš kaj od tega na svojih poteh?
Ja, globalno segrevanje je prisotno tudi na drugi strani oceana, klima se po pripovedovanju domačinov spreminja. Ni več klasične deževne in suhe dobe, dež pade v kratkih obdobjih v velikih količinah, večja je erozija in poplave, vpliv pojava »ninjo« je katastrofalnejši. Ledeniki se umikajo, tako, da se moreš več zanesti na zemljevide, namesto ledenikov te pričakajo mukotrpne morene. Sam zasledujem nekaj ledenikov v Boliviji in Peruju. Na Chacaltayi je bila nekdaj smučarska vlečnica, danes je le še zaplata ledu oziroma snega, podobno je na drugi strani, pod lepim šesttisočakom Huayna Potosi, da ne govorimo o Kilimandžaru. Na vseh teh vrhovih načrtno fotografiram z istih točk in ljudje ne morejo verjeti, kaj se je v zadnjih desetletjih zgodilo z ledeniki.

Se tržiš sam ali prepuščaš prodajo agencijam?
Ker delam v glavnem kot turistični vodnik, sem »free lancer«, torej me najemajo turistične agencije, za akcije Komisije za gorsko popotništvo pa se odločamo za skupni nastop. S tem je za udeležence večja varnost in sigurna izvedba potovanja. Največje razočaranje za potnika je odpoved potovanja. Res je težko, ko si že natempiran fizično, psihično in denarno, potem pa hladen tuš z odpovedjo.

Toplice na visoki planoti.

Ne bi rad pogreval in ne iščem novih polemik, ampak tvoje stališče na relaciji planinski-gorski vodniki vendarle moram predstaviti.
To je kompleksno vprašanje, ki terja najprej uvod. Zasledujem polemike o vodenju, kdo je več vreden. Zakon o gorskem vodništvu je razdelil vodnike na dva bregova, GV so si po mojem mnenju vzeli preveč kompetenc, ob sprejemanju zakona so nekateri zaspali. S strani gorskih vodnikov je čutiti podcenjevanje, vsaj tako je čutiti iz intervjuja s predsednikom ZGVS. Enostavno problemu ni mogoče priti do dna, jasno je, da gre pri gorskemu vodništvu za dodatne zahteve, zlasti kar se tiče tehnike vodenja, gibanja, varovanja. Vendar pa so nekatere stvari iz predmetnika identične. Recimo orientacija, oba vodnika jo morata obvladati, kljub današnji uporabi GPS in dobrih zemljevidov. Enaka ali podobna je psihologija vodenja, prve pomoči, mislim, da tudi ni dileme kadrovanja, ki je pri GV alpinist, gorski reševalec. Da ne govorim o tistem, da mora gorski vodnik delati vse, od samega vodenja do obvladovanja interneta, pa tujega jezika. Kot da to ne dela in ne zna tudi planinski vodnik.
Zakon o gorskem vodništvu prepoveduje komercialno vodenje drugim kategorijam, za mene je bilo to vedno sporno in nelogično. Samo primer: v okviru vodniškega odseka pri našem društvu bi v soboto peljal razpisan izlet na Roblek, v nedeljo pa mi ni dovoljeno po isti poti peljati goste iz Šobca. Kje tu logika, zlasti, če imam na primer urejen status samostojnega podjetnika. Prav tako ne držijo trditve, da je tudi v drugih državah podobno. Že res, da preganjajo v Zahodnih Alpah samozvane vodnike, toda obenem se pozablja, da imajo v istih državah razvejan sistem drugih vodnikov na ravni naših planinskih vodnikov. Ali take vodnike preganjajo na markiranih daljinskih poteh v Avstriji ali na Osrednjem francoskem višavju? Seveda ne.
Ne bom se spuščal v doktrino uporabe in načina vodenja, zagotovo gorski vodniki najbolje poznajo te veščine, res pa je tudi, da je izobraževanje planinskih vodnikov verificirano od državnih institucij in ga zaenkrat PZS s svojimi institucijami v redu opravlja.

Kako poteka šolanje, se dobi pravo znanje?
Izobraževanje planinskih in prej mladinskih vodnikov je preživelo nekaj sprememb, čas prinese svoje in znanje, razvoj opreme ter miselnost spreminja tudi izobraževanje. Vendar sem prepričan, da je rdeča nit šolanja vodnikov vedno bila skrb za varnost, stalno izobraževanje in prilagajanje novostim. Tako je bilo pred štiridesetimi leti v Šlajmarci v Vratih, ko so bile včasih tri izmene kandidatov za mladinske vodnike, do zadnjega A tečaja, ki se je pravkar končal na Gorenjskem.
Znanja ni nikoli dovolj in stalno ga je treba obnavljati, sam bi še kaj dodal, toda že sedaj je predmetnik natrpan, tako da je malo časa za debato in družabnost. Osnove so podane, kdor pa hoče nekaj več, se mora dodatno potruditi, sicer pa je tako povsod v življenju. Pri vodenju društvenih in drugih izletih se planinski in gorski vodnik srečujeta tudi s turizmom, zgodovino, raznimi zanimivostmi. Vse prevečkrat mine vožnja do izhodišča brez razlage, brez komentarja, zakaj ga ne bi vodnik izkoristil z razlago nekaterih dejstev in zanimivosti ob poti in tako pridemo do novega poglavja vzgojne nadgradnje. Da ne omenjamo čuvanje narave, nove trende v ekologiji.

Pravzaprav je turizem rešitev za vse, tako za gorske kot planinske
vodnike, pri čemer slednji nagovarjajo precej širšo množico.
Cilji in nameni so isti, so pa različni načini vodenja in težavnosti. Planinskih vodnikov z urejenim statusom pri svojem delu ne bi smeli omejevati. Zadeva je tako daleč, da je način pridobitve naziva zasebni športni delavec možen in pozdravljam njegovo uvedbo. Kdor se bo čutil sposobnega in vidi izziv, naj se odloči. Prepričan sem, da je med planinskimi vodniki dovolj zanimanja in da bodo zapolnili potrebe turističnih agencij. Vrednotenje obeh je odvisno od osebnosti vodnika, izkušenosti, reputacije. Okvirne tarife so eno, ponudba in povpraševanje bosta naredili svoje, prav pa je, da so te okvirne tarife javno objavljene.

Poklic torej ima prihodnost in bo kos sodobnim trendom in izzivom?
Da ne bo izzvenelo preveč enostransko, toda ta poklic ima prihodnost, vendar se bosta poklic in vsebina spreminjala glede na potrebe in trende, ki se bodo pojavili v svetovnem turizmu. Ta panoga bo navkljub sedanji gospodarski krizi našla sebe, vendar z drugimi zgodbami, ki jih bo treba znati prodajati. Samo turistično ali gorsko vodenje bo premalo, treba bo znanje združiti, nekaj odvzeti, toda kaj odvzeti, mislim, da je to domača naloga za bodoče vodnike, pa kakorkoli se bodo že imenovali.
Ni treba iti daleč, že prej omenjeni Summit načrtno vzgaja svoje planinsko-turistične vodnike, ki z lokalnimi vodniki predstavljajo popolno ponudbo, da ne omenjam vzgojo kulturnih in popotniških vodnikov. Cela paleta vodnikov se obeta tudi pri nas, tržne niše čakajo. Podobno je z nemškim Hauserjem, ki ima v svojem okrilju 200 vodnikov različnih profilov od treking do gorskih vodnikov za najvišje izzive. In ASI-Alpinschule Innsbruck, ki stalno in občasno zaposluje 160 gorskih, planinskih in popotniških vodnikov, škoda, da nimam podatkov, koliko od teh je po posameznih zvrsteh.

Piramida v Ticalu, Guatemala.

Nasvet starega mačka mladim vodnikom?
Deliti nasvete je težavna in odgovorna naloga. Predvsem je treba biti potrpežljiv, stalno se je treba izobraževati in obnavljati znanje.

Tvoja naslednja tura?
Avgusta sledi utečeno potovanje Peru, Bolivija in Čile, v začetku septembra grem v Albanijo, konec septembra v Mehiko, potem pa dve Srednji Ameriki. V glavnem gre za turistična potovanja. Upam, da bo zdravje zdržalo.

John Bachar - legende ni več

Wed, 08 Jul 2009 15:18:00 +0200

John Bachar je padel med soliranjem v Dike Wall, Mammoth Lakes v Kaliforniji to nedeljo, 5. julija. Pod steno so ga našli mrtvega. Star je bil 51 let.

Dike Wall je čudovita stena iz prastarega granita in leži okoli 2700 metrov nad Mamutovimi jezeri, kjer je John živel s svojim sinom. Plezal je sam, ob vznožju 25 metrske stene pa so ga našli mrtvega.

John Bachar, ameriška in svetovna plezalna legenda, se je rodil leta 1957. Odraščal je v Los Angelesu. Obiskoval je UCLA, kjer je bil njegov oče učitelj matematike, vendar jo je kasneje opustil zaradi plezanja. Živel je v Mammoth Lakes, v osrčju Sierre Nevade in bil vodja oblikovanja v Acopa International, podjetja, ki izdeluje plezalne čevlje. Leta 2006 je bil vpleten v resnejšo prometno nesrečo, ko se je vračal iz outdoor sejma v Salt Lake City in utrpel več zlomov vretenca.

John Bachar. One Man, One Myth, One Legend

Dolgo preden je bil bouldering popularen je John preplezal highball (brez crashpadov) boulderja Planet X (V8) in So High (V9), v katerem je ključni detajl 8 metrov nad tlemi. Veliko boulderjev v Yosemitih nosi Johnov podpis, tudi kultni Midnight Lightning, highball V8, ki sta ga skupaj z Ronom Kaukom preplezala leta 1978.

Bachar v kultnem boulderju Midnight Lightning, Yosemite.

Ime si je ustvaril v Yosemitih s solo vzponi čez New Dimensions (6c) in Nabisco Wall (trije raztežaji), Waverly Wafer (6b), Butterballs (7a), Butterfingers (6c) in kot višek še onsight solo The Moratorium (6c+). Leta 1981 je obesil sporočilo "$10,000 reward for anyone who can follow me for one full day" . Nihče ni sprejel izziva. Bil je velik nasprotnik in oster kritik vrtanja smeri od zgoraj navzdol.

John je legenda svetovnega plezanja iz več razlogov. Njegov prvi odmevnejši vzpon se je zgodil leta 1981, ko je preplezal Bachar-Yerian, 150 metrsko steno Medlicot Dome v Tuolumne Meadows. Smer je navrtal od spodaj navzgor z vsega 13 svedrovci.

Leta 1986 sta s Kanadčanom Petrom Croftom povezala Nos v El Capu in Regular Route v Half Dome v 14 urah. Preplezala sta eno miljo vertikale. Razvil je tudi svoj način plezalnega treninga. Znana je "Bachar Ladder", mornarska lestev, ki ponazarja previs na kateri je redno treniral. V svojih najboljših letih je naredil zgibo na eni roki z 6 kg dodatne teže. Za trening ravnotežja je prakticiral danes zelo popularni slackline. Po njem je bil posnet tudi dokumentarni film One Man, One Myth, One Legend.

Bachar's Revenge(5b).

"Vedno se trudim, da ne poškodujem skale, leplenje in klesanje oprimkov se mi zdi noro, že samo s svedrovci spreminjaš skalo za vedno. Skala ni samo tvoja. Če smeri ne morem preplezati z dolečenim stilom, jo raje prepustim drugim. Nekatere stvari, ki jih ljudje plezajo zdaj, si ne morem niti predstavljati. Kjer smo nekoč ugibali, če je sploh možno splezati gre danes Sharmina smer, ki sploh ni nič posebnega. Ena najboljših stvari, ki sem jih naredil je nova smer onsight solo. Naslednji korak je verjetno plezati gol, brez čevljev in magnezija ..."

Opomba: John Bachar je najtežje vzpone opravil v plezalkah Boreal Fire.

John Gill - utemeljitelj modernega boulderinga in Mt.Everest

Fri, 03 Jul 2009 10:46:00 +0200

Kdo je John Gill in odkod beseda bouldering? Zgodba o pionirjih in začetkih te priljubljene oblike plezanja je zanimiva, zato je na hitro preletimo. Matematik in univerzitetni profesor John Gill je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel s plezanjem po skalnih blokih okoli mesteca Boulder v Coloradu. Izraz bouldering izvira prav od tu.

John Gill demonstrira zgibo/blokado na eni roki. Piše se leto 1960.

Bouldering ali balvansko plezanje se je kontinuirano začelo pojavljati v začetku dvajsetega stoletja v Fontainebleu pri Parizu. Tam je v prijetnih listnatih gozdovih raztresenih več kot 10 000 balvanov. John Gill tako seveda ni bil prvi, ki je plezal po balvanih, bil pa je prvi, ki je postavil temelje današnjemu boulderingu. Uvedel je nove elemente, ki jih do takrat v plezanju niso poznali: dinamične gibe, načrten trening, uporabo magnezije in ocenjevanje problemov s svojo težavnostno lestvico.
John Gill je v plezalnih krogih postal znan leta 1961, ko je v Black Hills v Južni Dakoti brez vrvi preplezal dobrih 10 metrov visok stolp Thimble. Danes velja ta vzpon za prvo preplezano 5.12 po ameriški lestvici (7ab po francoski ali 8+/9- po UIIA) in se praviloma pleza z vrvjo od zgoraj. Na prvo ponovitev je bilo treba čakati 27 let! Climbing Magazine je ta vzpon uvrstil med TOP 8 dvajsetega stoletja. Thimble velja kot "very highball" problem, kar pomeni, da gre za plezanje precej nad tlemi s potencialnim trdim pristankom. Če so tla mehka in peščena naziv ne velja. "This is not f... highball" je v takih primerih rad pripomnil John Bachar, druga velika legenda boulderinga in plezanja nasploh. Crashpadov (blazin) takrat seveda še niso poznali.

Thimble. Prva 5.12 (7ab, 8+/9-) na svetu. Very hard and very highball.

V časih, ko je nekaj veljal le vzpon na vrh gore in še posebej višina le-te, so se nekateri torej ukvarjali s par metrov visokimi skalami! Že to je samo po sebi pomenilo odklon in zaprta vrata v elitne alpinistične kroge. Provokativne izjave v stilu "na ta balvan je težje priti kot na Mt.Everest" pa so seveda razburkale tradicionalne alpinistične kroge. Everest je bil takrat svetinja in življenjski cilj vsakega alpinista. Izjava danes nima posebne teže, saj je logična in samoumevna. Še več, Everest doživlja popolno degradacijo v smislu zahtevnosti in vrhunskega dosežka, bouldering pa je v velikem razmahu. Časi in vrednote se spreminjajo. Je John to slutil že takrat? Nikakor, veliko popularnost boulderinga je na stara leta celo označil za malo morečo in poceni zadevo: "Upam, da se ne bo obrnilo kot pri skejtanju".

  Ko bouldering še ni bil "poceni" . Brez blazin in iztegnjenih rok prijateljev ...

Zgodba o Johnu Gillu pa se s tem ne konča. Bil je prvi glasnik ideje, da je plezati pomembneje kot osvojiti vrh. Zanimivo, podoben pristop je v našem intervjuju navedel Klemen Bečan: »Preplezati smer ne sme biti glavni cilj«... Torej: plezati, ne preplezati! Kot rečeno, John Gill je v plezarijo prinesel magnezijo in dinamične gibe. Prvi pomemben dynamic boulder in prvi z oceno V9 je bil preplezan 1959 v Red Cross Rock V metih oz. skokih na oprimek je bil J.Gill seveda pogosto brez ene same točke s steno, medtem ko so alpinistične šole učile »znameniti« princip treh točk. Vsak podoben primer je bil tako označen kot "kriva vera". (Saj res, kako je s tem danes?) Jasno, gre za različne stvar, ampak ravno v tem je »point«. Dopustiti različne stvari.
Pa vendarle, nekaj so zgodbice, ki krožijo okoli, nekaj drugega pa kako boulderaška scena v resnici diha. Kako bomo govorili o tem mi, ki v življenju enega balvana nismo preplezali? Veliko pa jih je preplezal Grega Šeliga Šeli in če kdo, ima on kaj povedati na to temo:
"Trening bolderaša je zelo drugačen od športnega plezalca. Še največja selekcija je "material". Če bo zdržal obremenitve, potem lahko začneš balvanirati. Ta stvar ne bo nilkoli tako razširjena kot frikanje, ravno zaradi tega. Veliko si jih na začetku potrga kolenske vezi, gležnje in popokajo kite na prstih. OK. Govorim o pravem boulderingu, ne o nekem svalkanju po nekih hribovskih kamnih. Fora je, da je treba iti na granit in peščenjak.To slednje, da se je JG bal da bo šel boldering po sledeh šminke, skejtanja, pa res mislim da je malo za lase privlečeno. Mislim da se JG ni bal ničesar takega in da je pač užival v tem kar je delal. Skejtanje je zelo resna stvar, sem jo sam prakticiral kar nekaj let in še vedno stopim na sk8. Lahko trdim, da je precej bolj zahteven šport od plezanja in da to ni nikakršna šminka. Šminkerji so pač povsod, tako v frikanju, bolderingu, smučanju, alpinizmu... Ni športa, kjer jih ne bi bilo". No, točno to zadnje je ob svoji "bojazni" povedal tudi JG, vendar nas je Šeli "prehitel" s svojim nazornim in sočnim komentarjem.

J.Gill demonstrira dinamično plezanje v Pennyrile Forest, Kentacky v poznih 60 ih.

John je bil prvi, ki se je načrtno lotil treninga moči, iskal povezave z gimnastiko in dejansko tudi bil zelo močan. Vse njegove ideje so aktualne še danes, le glede treninga se moderen (trenuten?) pristop razlikuje. »Najboljši trening je plezanje samo« bi sedajle zatrdilo 99% plezalcev in plezalk. John je, nasprotno, menil, da za določen gib enostavno moraš povečati moč, sicer ga preprosto ne zmoreš. In njegov najboljši "učenec" pri tem je bil veliki Wolfgang Gullicha, ki je prav s treningom v fitnesu večkrat premaknil mejo mogočega.
Šeli o treningu razmišlja takole: "Morda Klemen Bečan res samo pleza, vsi ostali pa trenirajo kot zmešani. Pa saj to si vsak želi, samo plezati. Tudi Klemen in Sharma in vsi, ki so v medijih, so ogromno trenirali kot mladci. Tukaj gre bolj zato, da si danes zelo malo ljudi lahko privošči ves čas plezati. Dejstvo pa je, da je to še vedno najboljša metoda. Torej biti ves čas v gibanju tako na naravnih balvanih kot smereh in tudi občasno na umetni steni. Za sabo to potegne veliko časa in denarja. Vmes ne služiš, to pomeni da moraš biti "pro". Teh pa je danes manj kot 15 let nazaj. Hkrati ta neverjetna moč JG ni tako izrazita, kot se jo interpretira. Njegovi balvani so danes skoraj ogrevalni. Dejstvo je, da nekaj mladih posameznikov trenutno postavlja takšne neverjetne meje, da bo to bliže javnosti šele čez 10 let. To kar lezejo Woods, Landman, Robinson in Hukataival so tako težke stvari, da recimo Chris Sharma ne bi naredil niti enega giba".

Egg V4 (Jajce) je klasičen Gillov problem v Shawagunks (New York), ki se ga lahko lotiš med sprehodom po parku.

Za oceno problemov je J. Gill postavil novo lestvico. Ocene niso bile fiksne ampak so se spreminjale glede na število vzponov. Lestvica se je začela pri B1, kar je predstavljalo težave 5.12/5.13 (nekje pri 7c ali IX) in so pomenile
"hardest moves required on a rock climb". B2 so bile težave 5.15 ?? ali "as hard as it gets". B3 je pomenil uspešen vzpon v tisti B2, ki do takrat še ni bila ponovljena. Vsak naslednji vzpon je B3 avtomatično znižal na B1 ali B2. B-lestvica se ni ohranila, v Amerika se danes ocene začenjajo z V, v Evropi pa z F.

   67 letni John Gill v balvanih Puppy Dome v Toulumne Meadows nad dolino Yosemite, 2004.

The Groove V10, Pueblo Colorado leta 1969(?) je bil najtežji in zadnji med Johnovimi boulderji. Profesor je plezalne probleme reševal do konca svojega življenja leta 2009. "Za matematika je rešitev problema največji motiv" je rad dejal. "Za plezalca balvanov tudi".

"Master of The Rock" - knjigo štejejo v Ameriki med klasična plezalna dela.

Schleierwasserfall in 8b+ solo

Wed, 01 Jul 2009 07:13:00 +0200

Schleierwasserfall. Za marsikoga težko preberljivo, a vsekakor zelo zanimiva pohodniška točka in plezališče v Wilder Kaiser-ju na Tirolskem. Zaščitni znak je mogočen slap pod katerim se pohodniki lahko tudi sprehodijo. Najbolj znano ime tega kraja je Alexander Huber.

Slap Schleierwasserfall

Na mrzlo, suho jutro 20 aprila je Huber prosto, brez varovanja preplezal 22 metrsko smer The Kommunist 8b+ v svojem najljubšem plezališču Schleierwasserfall v Avstriji. Upal je da, bo čisto sam pri vzponu, a po ogrevanju je prišel pohodnik. Huber mu je dal svojo kamero, ne da bi mu povedal kaj bo posnel. Plezati je začel okoli devetih. Prvič je namočil roke v magnezij po sedmih metrih, nato vstopil v pet metrski detajl deset metrov nad tlemi."Dolgi, težki gibi zahtevajo zbrano plezanje in mi ne dajo možnosti, da pomislim kaj delam" je dejal Huber. Po kratkem počitku nad ključnim
detajlom je sledilo lažje plezanje s težavami 7c. Huber je svoj solo imenoval "iskanje svojih meja" in pravi, da jih je našel v Kommunistu. "Po solo vzponu čez The Oppurtunist-a (8b, ki jo je Huber soliral leta 2003, prav tako v Schleierwasserfallu, op.p.) vem, da še nisem prišel niti blizu svojim mejam. Po drugi strani pa se zavedam, da je čas omejen. Z vsakim letom je težje držati visok nivo v športnem plezanju. V bistvu moj nivo ni veliko višji kot je ocena Kommunista in tudi po intenzivnem treniranju in študiranju te smeri je ne morem vedno preplezati. Ampak po veliko solo vzponih vem, kako moj um in telo delujeta pri soliranju".
Vprašanje časa je bilo, a v tem primeru je trajalo zelo dolgo. Natančno 17 let. Poglavje je zaključil 16 letni Adam Ondra, ki je izvedel prvo ponovitev smeri Om v Schleierwasserfall. Zgodbo je leta 1992 začel pisati takrat 24 letni Alexander Huber, ki si je s to umetnino utrl pot v iskanju svojih meja. Iskanje se je začelo s smerjo Om 9a, nadaljevalo z Weisse Rose 9a leta 1994 in se zaključilo dve leti pozneje z Open Air 9a+.

Alexander Huber solo v Der Opportunist 8b

Mogoče zaradi lokacije, težkega vstopa ali pa preprosto zato, ker so bile prekleto težke... dejstvo je, da so smeri ostale neponovljene dokler si ni čudežni Ondra zadal osebno nalogo: ponoviti še neponovljeno. Rezultat tega je Weisse Rose septembra 2008, Open Air dva meseca pozneje, ki je ena najtežjih smeri, ki jih je Ondra sploh preplezal in zdaj še Om. Po tem popolnem triu bi bilo zanimivo slišati avtorja, ki je leta nazaj vložil veliko časa in truda v svoj osebni projekt. Kot ponavadi ima Nemec, ki je spremljal Ondro na zadnjih uspehih, jasne misli. "Prejšnji vikend sva skupaj plezala. Kaj naj rečem, dolgo časa je trajalo! Toda zdaj res lahko rečemo, da plezalca kot sta Adam Ondra in Chris Sharma predstavljata generacijo plezalcev, ki so dosegli novo stopnjo težavnosti. Čeprav Adam ni preplezal nič težjega kot sem jaz v začetku in sredi devetdesetih, je te smeri ponovil suvereno, kar dokazuje da, pleza na drugem nivoju kot najboljši v mojem času. Open Air v petih dneh, Weisse Rose v sedmih dneh, Om v dveh... in mimogrede 8b in 8a na pogled in Shogun 8c v tretjem poskusu... in vrsto 8c na pogled... Sharma je prvi, ki je dosegel 9b in kot zgleda bo Ondra zvišal težavnost še dalje. Poleg tega je Adam res prijetna oseba in imeli smo dva res lepa dneva! Ondra je potrdil oceno za Om 9a. Ponavljam: smer je prvi preplezal Alexander leta 1992, leto preden se je Ondra rodil.

Dve generaciji, en pogled: Alexander Huber & Adam Ondra

Pomembno je razumeti, da se časi spreminjajo oz. so se spremenili: Ondra in Sharma (ter drugi) spreminjajo meje mogočega. To dokazujejo težavne smeri Sharme (9b) in hitrost, s katero Ondra ponovi kakršne koli probleme, ki se smatrajo za mejo mogočega. In prav to dvigovanje meja v steni in bolderjih postaja igra, ki zares šteje. Nekakšen povratek k originalnem duhu športnega plezanja. Kdo se bo dvignil do izziva? Kdo bo imel pogum, da bo posvetil čas za še težje in še bolj utrujajoče projekte?

M. Šolar, TNP: Manj udobja v kočah in korak več do stene

Thu, 25 Jun 2009 15:54:00 +0200

Martin, v Triglavskem narodnem parku imaš eno ključnih vlog. Po eni strani želimo nedotaknjeno naravo, po drugi strani hočemo v tej isti naravi kolesariti, plezati, smučati, soteskati. Kaj sedaj? Lahko ob številnih dejavnostih in množici navdušencev sploh še kaj ostane nedotaknjeno?
Lahko. Ker gre za zavarovano območje se bomo ljubitelji gorništva, kolesarjenja, plezanja in smučanja podredili naravovarstvenim ciljem. Varstvo narave je zrel odnos ljudi do nekih višjih ciljev. Ohranjena narava je tak cilj in če se bomo znali v najbolj ohranjenih predelih omejiti, bomo prav tako notranje zadovoljni, kot če bi tam vsevprek počeli, kar bi nam pač padlo na pamet.

    Varstvo narave je zrel odnos do višjih ciljev. Rododendron s Triglavom v ozadju, dva simbola našega edinega nacionalnega parka.

Kot temeljni namen v TNP navajate varstvo narave, ohranitev rastlinskih in živalskih vrst ter ohranitev kulturne krajine. Kot primerne oblike rekreacije v parku pa tiste, ki so podrejene temeljnim namenom narodnega parka. Spadajo plezanje, alpinizem, gorništvo in turno smučanje med primerne oblike?
Naštete oblike rekreacije načelno sodijo med tiste najbolj primerne oblike za narodne alpske parke. Ne pomeni pa to »bianco« menice za počenjanje česarkoli, kjerkoli, kadarkoli.

Pa imajo privrženci teh bolj aktivnih oz. atraktivnih športov kaj privilegijev v primerjavi z običajnimi turisti?
Globoko vprašanje – kaj je običajen turist? Je to nekdo, ki pride za en teden v Bohinj, se nastani v hotelu ali kampu in hodi v hribe in pleza? Sicer pa mislim, da vem kaj si mislil. Ampak odgovor je NE – alpinizem in plezanje nista privilegirana v odnosu na običajne turiste, ki se ravno tako na primer pripeljejo v Vrata in si ogledajo slap Peričnik, gredo do klina pod steno in popijejo pivo v Aljaževem domu.

Martin Šolar: "Sem človek parka. Morda imam idealističen pogled, toda vizija mora biti".

Kaj pa plezališča? V visoki steni klini niso problem, saj razen alpinistov nihče niti ne ve zanje. Opremiti nizko steno s klini in verigami na stojiščih pa je nekaj drugega.
Opremljanje smeri v smislu klasičnega alpinizma je dopustno. Sicer pa velja NE za nova plezališča v osrednjem območju, možno je opremljati in vzdrževati obstoječa plezališča. Nova plezališča so v robnem območju dovoljena, vendar spet ne »bianco« kjerkoli. Pred ureditvijo se preverijo naravovarstvena izhodišča.

Kje se lahko ustavi? Ponavadi so ptiči tisti, ki jih plezalci najbolj ogrožajo.
Evo en teoretičen odgovor – to je del mojega članka, prispevka za temo varstva narave v programu izpopolnjevanja planinskih vodnikov: Vsaka človekova dejavnost, tudi plezanje, lahko podira ravnotežje v okolju, še posebej v občutljivih ekosistemih in ob čedalje večji množičnosti. Ravno to pa je razlog, zaradi katerega moramo predvsem športno plezanje v naravnih plezališčih obravnavati tudi z vidika negativnih vplivov na naravno okolje. Zaradi relativno majhnega števila plezalcev in zelo skromne pokrovnosti alpskih sten z vegetacijo so vplivi alpinizma na naravno okolje neznatni. Tudi vznemirjanje skalnih gnezdilk (krokarji, orel) s strani alpinistov je redko in ne predstavlja problema. Pri opremljanju smeri je sicer možno tudi poškodovanje fosilov ali drobnih geomorfoloških posebnosti, vendar tudi v takih zelo redkih primerih to praviloma ne predstavlja večjega naravovarstvenega problema. Redki posredni vplivi alpinizma se kažejo zaradi šotorjenja, kurjenja in odpadkov pod steno ali v njej.
Večji in drugačni pa so okoljski vplivi športnega plezanja. Množičnost, ki visoke alpske stene ponavadi obide, najbolj prizadene plezališča, ki so praviloma v osamljenih stenah zunaj gorskega sveta. Plezališča so vse bolj priljubljena zbirališča plezalcev skozi celo leto, množični obisk pa seveda po svoje neprijetno vpliva na okolje. Ekološki pomen sten zunaj visokih gora je drugačen od pomena velikih sten. Prve predstavljajo posebno življenjsko okolje sredi ekološko drugačnega sveta. Mnoge vrste so v takih stenah našle edino zatočišče. Pred motnjo se te vrste nimajo kam umakniti. Vznemirjena ptica ne more odleteti v sosednjo, mirno steno, kot lahko v gorah, ker ponavadi daleč naokoli ni nobenega ekološko primernega okolja. Rastiščne in življenjske razmere v stenah kjer so plezališča, so posebne, zato so posebne in redke tudi vrste, ki so ob množičnem obisku ogrožene. Najbolj so ogrožene rastline skalnih razpok in ptice gnezdilke. Tudi športno plezanje prinaša posredne negativne vplive zaradi odpadkov, kurjenja in šotorjenja.

No, vsaj z barvo skale imamo srečo, magnezija se ne pozna na belem apnencu. Na rdečkasti ali črni kamnini pa bi beli madeži že bodli v oči. Sicer pa so tudi planinske poti kar široke in dobro označene.
Barva res ni problem. Res je, da so veliko večji problem kakšni neokusni in preveliki napisi in smerokazi na planinskih poteh. Komisija za pota pri PZS ima dobra pravila, zdaj je bil sprejet tudi zakon o planinskih poteh, ki je glede oznak jasen! Problem se pokaže tam, kjer kak preveč navdušen markacist ali pa oskrbnik koče ali planine na svojo pest označuje na neprimeren načiin.

   Je treba tako na veliko? Rezultat dela navdušenega "markacista".

Po poti prej ali slej pridemo do planinske koče. Ne glede na to kakšno stališče ima kdo - povsem nevtralen pogled od daleč pokaže, da gre za najbolj očitne nenaravne oblike v parku. Oblika pa je še najmanjši problem.
Tudi tukaj nekaj teorije. Omenila sva, da so planinske postojanke sestavni del planinske dejavnosti. Največji posredni vplivi na naravo v gorskem svetu in s tem povezani problemi so posledica delovanja planinskih koč. Okoljevarstvena problematika postojank se kaže predvsem v načinu oskrbovanja, energetski preskrbi, odpadnih vodah in odpadkih. V načinu oskrbovanja prihaja do največjih težav pri visokogorskih postojankah. Helikopterski preleti za oskrbovanje so predvsem zaradi hrupa najbolj moteč dejavnik za živalski svet. Tudi oskrbovanje niže ležečih koč z avtomobili ali traktorji ni okolju prijazno. Izsiljene dovozne poti največkrat predstavljajo moteče in grobe posege v prostor. Energetska preskrba je prav tako najbolj problematična pri kočah v visokogorju. Koče pridobivajo energijo s pomočjo težko sprejemljivih agregatov. Njihovo delovanje je vzrok za zvočno in zračno onesnaženje, možna so izlitja goriv in olj v tla, okoljsko sporen pa je tudi zračni prevoz goriva. Na srečo je problemov z agregati vse manj, saj je v zadnjih letih opaziti vse močnejši trend pridobivanja električne energije s pomočjo sončnih celic. Vse večje udobje in vse boljša ponudba v planinskih postojankah je vzrok za vedno večjo količino odpadnih voda. Uporaba stranišč na izplakovanje, sodobna tehnika in kemija v kuhinjah ter pranje posteljnine so glavni povzročitelj onesnaževanja. Odpadne vode odtekajo po vidnih in nevidnih poteh v dolino. Na ta način je pitna voda onesnažena že v povirnem območju. Ponudba v kočah in vse večje število obiskovalcev so tudi razlog za velike količine odpadkov, ki se kopičijo prav pri postojankah. Vse več upravljavcev koč odvaža odpadke v dolino, vendar je transport drag, več je uporabe motečih helikopterjev, nastaja pa tudi problem odvoza odpadkov prav do komunalnih deponij.

Ne bi sledili zgledom severnih dežel, ko je koča na nek način samooskrbovana: pohodnik pride, pripravi svoj obrok, prespi, počisti za sabo.
Ja, ta model bi bil lahko zanimiv. Nedavno nazaj sem bil na Finskem in na trekingu po parku sem videl, kako imajo to tam urejeno. Vendar je v Alpah tradicionalno drugače. Sem seveda zato, da bi bile koče manj komfortne s skromnejšo ponudbo, hkrati pa bi morale izpolnjevati vse sodobne okoljske standarde.

Spanje v koči je torej dovoljeno, v šotoru pa ne, čeprav drugo vendarle izgleda nekoliko bližje naravi.
Kar se tiče prepovedi je tako, da ne gre vedno za to, kaj je bolj škodljivo in kaj ne. Mreža koč pri nas je dovolj gosta, tako da šotorenje ni potrebno. Pa še to – v koči kljub vsemu imamo nekako urejeno glede odpadkov, stranišč in podobno. Žal so izkušnje s šotorjenjem pri nas prej slabe, kot ne. Za tistimi, ki šotorijo v veliko primerih ostaja »svinjak«. Očitno še nismo tako zreli in okoljsko zavedni, kot severnjaki. Če dopustiš šotorenje, ga dopustiš vsem. Največji problemi pri nas v parku so bili zaradi divjih šotorjenj Čehov, Madžarov, Poljakov. Na Češkem še s poti ne smeš stopiti, pri nas se pa obnašajo ravno obratno.

Kje zajeziti reko pločevine?

Kje je meja med kampiranjem (ki je prepovedano) in bivakiranjem (ki še ni)?
Zakon pravi, da ni dovoljeno šotoriti izven za to določenih mest. Določena mesta so uradni kampi in še nekaj lokacij namenjenih za planinske in tudi alpinistične tabore. Sicer pa – jasno se vidi kaj je bivak in kaj je nedovoljeno šotorenje. Težko me boš prepričal, da pretegovanje v šotoru sredi sončnega dne pol ure od koče pomeni bivak… Tudi naši nadzorniki imajo jasna navodila – če dobijo šotor zgodaj zjutraj visoko po vznožjem stene in vidijo, da se tisti, ki šotorijo odpravljajo dalje in pospravljajo za sabo – jih samo opozorimo. Če pa je šotor na parkirišču ali par sto metrov od planinske koče, pa seveda ukrepamo.

Če bi vendarle hotel doživeti naravo in se podati na brezpotje s šotorčkom - je velika verjetnost, da me preženejo »rangerji« ali se splača poskusiti? Koliko bi me »stala« noč pod šotorskim platnom?
Nadzornik te seveda lahko oglobi, te pristojnosti imamo. Globa je okrog 40 EUR.

Pod milim nebom (brez šotora) bi bilo »zastonj«?
Vprašanje je provokativno. Sem že pojasnil, kako se razume bivak in kakšna navodila imajo nadzorniki glede tega. Res je pa, da ni zakonskega določila, ki bi prepovedovalo spanje pod milim nebom. Zato tega tudi ne kaznujemo.

   Juriš na Vršič. Kje je prava mera?

Kako je s cestami v alpskih dolinah? Te naj bi se zaprle, v Vrata naj bi vozil avtobus. Je ta sploh potreben, ni v tem primeru kolo boljša možnost? Gorski kolesarji so sicer precej moteč faktor naravovarstvenikov.
Tudi v tem primeru bi se lahko razgovoril. Kolo je na vsak način ena najbolj prijaznih in primernih oblik obiskovanja parka, še posebej za alpske doline in visokogorske ceste. In s kolesom v Vrata ali na Vršič ni prav nobenega problema. Za nas so gorski kolesarji moteči le, če se vozijo izven poti, po planinskih stezah ali pa v kakšnih mirnih conah – sicer pa sploh ne. V TNP podpiramo postopne omejitve prometa, zapore, javni transport. Ali veš, da se nad kakšnim takim ukrepom najbolj pritožujejo kakšni zagnani »climberji«?!

Vem, a tudi pogledi plezalcev se spreminjajo. Sicer pa tudi planince vedno bolj mika plezarija, ferate postajajo hit. Tu precej zaostajamo za našimi sosedi, tako Avstrijci kot Italijani.
Res je, ampak stališče je, nobenih novih poti, tudi ferat ne. Saj nekaj jih pa je. Ampak zakaj bi se morali v vsem primerjati s tujino, morda imamo tudi mi kakšno svojo kvaliteto doživljanja naših gora.

   Vrh! Koliko je ta hip ljudi na sosednji Škrlatici, Rjavini, Vrbanovi Špici?

Naši sosedje imajo tako rekoč na vsakem vrhu križ. Se tu primerjamo ali dodajamo svojo kvaliteto?
To je del tradicije in kulturnega izročila. Pri nas nikoli ni bilo toliko znamenj na vrhovih, kot jih je v tujini. V parku se načelno strinjamo s postavitvijo tam, kjer je križ nekoč že bil. Sicer pa naj ostane tako kot je.

Na spletni strani parka lahko preberemo, da je javni zavod TNP mesto, kjer se srečujejo, obrusijo in združijo naravovarstveni, gospodarski, rekreativni, socialni in kulturni interesi. Sliši se lepo, pa vendarle, v praksi se je treba odločiti za eno ali drugo, vsemu se ne more ugoditi, neke prioritete morajo biti. Ima prednost človek ali narava?
V narodnem parku, ki je sicer tudi po mednarodnih definicijah namenjen varovanju narave in rekreaciji, je nedvomna prioriteta varstvo narave. Gre namreč za območje zavarovane narave, ki je ustanovljeno zaradi varovanja vrednot narave. Vse dejavnosti, ne le rekreacija, so podrejene primarnim ciljem varstva in ohranjanja narave.

Torej, če povzamem in poenostavim: šotor, plezanje, gorsko kolesarjenje na eni strani in planinske koče z vsem kar paše zraven na drugi strani. Cik cak pot je dovoljena, bližnjica (čeprav krajša in potemtakem manj moteča) pa ne. Klini v steni motijo, križ na vrhu ne. So relacije ustrezne? Je res vse podrejeno naravi ali gre morda bolj po načelu kdor prej pride oz. kdo se bolj sliši?
Tole so pavšalne ocene in črno belo gledanje. V strogem naravovarstvenem smislu bi bilo mogoče najbolje, da ni nikjer nič in da tudi v ta prostor nihče ne gre. Toda povedal sem, parki so namenjeni za obiskovanje, planinsko gorniška tradicija je stara več kot 100 let. In če zložiš vse odgovore boš videl, da ni tako, kot je zastavljeno vprašanje.

Verjetno pa - bolj, ko je nek park nedotaknjen, lažje ga je voditi. Več ko je realiziranih posegov, več je interesnih skupin, ki hočejo zase to, kar že imajo drugi.
Točno tako!
    Najbolj agresiven obiskovalec parka?

V 25 vaseh v parku živi nekaj več kot 2000 prebivalcev. Pogosto slišimo, da je njihovo življenje težko, pa ne zaradi narave. So omejitve, ki jih postavljate res neživljenske?
Vedno se sliši le glas tistega, ki se pritožuje. Večine tistih, ki se strinjajo in ki ne doživljajo frustracij zaradi parka, se ne sliši. Cela vrsta anket in celo referendum pred leti v Bohinju so dokazali nasprotno – park ni ovira življenju in gospodarjenju v parku. Seveda pa nekaj omejitev je in kakšnemu kaj že ni bilo dovoljeno ali pa je bil zaradi nedovoljenih posegov prijavljen inšpekciji.

Čigav je pravzaprav park, kako daleč proti vrhovom seže privatna lastnina? Da bomo vedeli od koga so oprimki v Šitah, Špiku, Sfingi, ...
TNP je v veliki meri v zasebni lasti, tudi občinska lastnina ali agrarne skupnosti se štejejo za zasebno. Denacionalizacija se ni koncana. Privatna lastništva segajo do najvisjih vrhov, res pa je, da je visokogorski svet v najvecj primerih last razlicnih agrarnih skupnosti.

Kako se financira TNP?
Državni proračun pomeni približno 70 %. Pomemben vir je lastna gospodarska dejavnost, kot prodaja tiskovin in spominkov, vstopnine v info centre, vodenje, prenočevanje v kočah.

Denar iz turizma kaj vpliva na politiko parka ali varstvu narave enostavno ni kompromisov?
V parkih si ne želimo povečanega števila obiskovalcev, pač pa si želimo kvalitetnega, naravi prijaznega in okoljsko vzdržnega turizma.

V kakšni meri je vodstvo TNP samostojno pri odločitvah in v kakšni meri zgolj izvaja odločitve Ministrstva za okolje?
TNP ima svoj zakon in svoje standarde upravljanja, hkrati pa moramo pri odločanju upoštevati predpise in usmeritve na mednarodni ravni (konvencije, direktive EU…) in tudi nacionalno zakonsko ureditev. Pri odločanju smo dokaj avtonomni. Seveda v skladu s predpisi, ki pa so tudi od ministrstva. Končnih soglasij pa ne izdajamo, to je pristojnost ministrstva.

Kamniške Alpe in Karavanke niso posebej zaščitene, vendar nimam občutka, da bi bile zato kaj manj ohranjene kot Julijci, ki so v celoti v TNP.
Ugotovila sva že, da je lažje varovati, če je manj interesov. In visokogorski svet ima sicer izjemno vrednoto, pa vendarle manj interesov, zato je dokaj dobro ohranjen ne le v Julijcih, pač pa tudi v Karavankah in Kamniško Savinjskih Alpah. Drugače pa je pod vrhovi in grebeni, tu ti z gotovostjo trdim, da je stanje v Karavankah ali v Kamniških bistveno slabše. Kar poglej kako mrharijo gozdarji, za vsakim voglom taka ali drugačna brunarica, ne pazi se dovolj na vodne vire in podobno…

   Zimska idila. Kakšne sledi bodo ostale za turnim smučarjem?

Martin, v TNP si že dolgo, pravzaprav si navzven prvo ime parka. Si eden izmed kandidatov za novega direktorja. Ponujaš kaj posebnega, drugačnega?
V parku sem polnih 18 let, v času dolgoletnega direktorja TNP Janeza Bizjaka sem bil pomočnik direktorja, danes pa sem vodja službe za načrtovanje, upravljanje in razvoj parka. Res je, kandidiram za direktorja TNP. Kaj ponujam? Sem človek parka v vseh pogledih. TNP je najprej zavarovano območje narave, zato je tudi primarna dejavnost varstvo narave. Sledi sodelovanje s prebivalci in tu vidim predvsem velike možnosti za izboljšanje in sicer na področju naravi prijaznega turizma.

A veš, da sem certifikate vložil v TNP? Mi lahko poveš, je bila to dobra naložba ali sem jih vrgel stran? Pa ne mislim na dividende ali neposredno na tržno vrednost, ampak na TNP kot blagovno znamko prihodnosti. Samo enega imamo, novih pa ne delajo več, kot radi rečemo ...
Certifikate si vložil v Sklad za razvoj TNP, ki z našim zavodom za varstvo TNP nima nič skupnega, razen da je povzročil zmešnjavo. V tem skladu, ki je sedaj delniška družba so na primer žičnice Vogel, pa Šport hotel na Pokljuki in še nekaj turističnih objektov. Teoretično certifikata nisi vrgel proč, koliko je pa vreden, pa ne vem. Sicer pa, TNP bo v prihodnosti kvaliteno ohranjen naravni prostor, z razvitim in naravi prijaznim turizmom, v dolinah pa ljudje, ki se zavedajo vrednot tega prostora in ga upravljajo na trajnosten način. Idealisticen pogled? Morda, ampak sem preprican, da taka vizija mora biti!

Fotografije: Martin Šolar

Craft in Saxo Bank v rumenem

Mon, 22 Jun 2009 07:17:00 +0200

Kolesarska sezona je na višku, ceste so polne rekreativcev, dirke profijev se vrstijo ena za drugo. To nedeljo sta se končali dve etapni dirki, po Švici in po Sloveniji. Odločitve so, tako kot je običajno na Giru, Touru ali Vuelti, padle v gorah.

   Tadej Valjavec je švicarskem touru 5 etap nosil rumeno majico vodilnega

Tour de Swiss je bil dolgo v znamenju našega Tadeja Valjavca, ki je nosil rumeno majico vodilnega kar 5 etap. Odlično je vozil gorske etape po katerih je švicarski tour tudi znan. V zadnjem kronometru pa so mu povsem pošle moči in zmago je slavil olimpijski zmagovalec Švicar Fabian Cancellara iz ekipe Saxo Bank.

     Olimpijski zmagovalec Fabian Cancellara je dobil letošnjo Dirko po Švici

Tudi Dirka po Sloveniji je bila v znamenju ekipe Saxo Bank. Ni je sicer dobil prvi favorit Nemec Jens Voigt, pač pa kolega iz ekipe Danec Jakob Fugslang.

    Zmagovalec Dirke po Sloveniji

Odločili sta prva (Koper–Črni Kal–Nova Gorica–Vršič–Kranjska gora–Korensko sedlo–Beljak) in zadnja etapa (iz Prekmurja na Krvavec). Traso zadnjih dveh etap dirke po Sloveniji smo navedli namenoma, tekmovalci so odšli, klanci pa so ostali in čakajo …

   Tako izgledajo letošnje dirke, Saxo Bank Team je vedno v ospredju, njihov prvi mož pa je Andy Schleck

Kolesarske drese in oblačila Craft si lahko ogledate tukaj: Saxo Bank, Craft Elite, Craft Performance, Craft Active

Ueli Steck: Kje je meja, ko se je treba ustaviti?

Fri, 19 Jun 2009 09:48:00 +0200

Švicar Ueli Steck je ta hip verjetno prvo ime svetovnega alpinizma. O Zlatem cepinu in solo hitrostnih rekordih je bilo že veliko napisanega, nas pa zanima mnenje poznavalcev. Tomo Česen je pred leti opravil nekaj podobnih vzponov: "Skrivnost je v načrtnem in vsakodnevnem treningu. Večina alpinistov po svetu se nikoli ne sooči z njim, zato težko razume takšne vzpone".
   To je Ueli Steck! V polni formi na vrhu Tengkampoche (višinomer kaže 6493m), čeprav je pod njim 2000 metrov stene in 4 dni težkega plezanja.

Kronist slovenskega alpinističnega dogajanja Tomaž Jakofčič ima prav gotovo tudi celovito sliko dogajanja po svetu: "Ueli Steck je trenutno eden od najbolj udarnih alpinistov. Odlikuje ga njegova vsestranskost, ki sega od težkih prostih smeri v Eigerju in ostalih švicarskih stenah, preko odmevnih hitrih solo vzponov v treh zadnjih problemih Alp, do prvega vzpona preko osrednje stene Tengkangpoche. To steno so pred tem oblegali številni odlični alpinisti, brez uspeha!"
Res je, dobrih smeri je veliko. Na primer 8a v severni steni Eigerja iz avgusta 2008. Smer Pacencia je dolga, 900 m ali 23 raztežajev, skica za morebitne ponavljalce pa je tudi na voljo. Ali pa »Khumbu Express« iz leta 2005, za katerega je bil pred tremi leti tudi prvič nominiran za Zlati cepin. Takrat je nad znanim himalajskim ledenikom Khumbu v zaporednih solo vzponih opravil s tremi zahtevnimi stenami (severna stena Cholatse 6640 m, vzhodna stena Tawoche 6505 m in SZ stena Ama Dablam, umik na 5900m).

Ueli Steck tokrat drugače, izraz na obrazu pove veliko... (Cholatse 6640m)

Januarja letos je Ueli Steck v Matterhornu zaključil (za zdaj, nov rekord lahko sledi prav kmalu) svojo zimsko solo hitrostno trilogijo v zadnjih treh problemih Alp. Poglejmo na semafor:
13.2. 2008 Eiger, Klasična: 2 uri 47minut
28.12.2008 Grand Jorasses, Macintyre: 2 uri 21 minut
13. 1.2009 Matterhorn, Schmidova: 1 ura 56 minut

   V strminah Matterhorna

Kaj pravzaprav pomenijo te minute? Še posebej v primerjavi s časi Francoza Profita, ki je zadnje tri probleme Alp »prešprintal« sredi osemdesetih in vse skupaj spremenil v spektakel s TV prenosi v živo in helikopterskim transportom od stene do stene. Tomo Česen je vse tri stene prav tako zmogel sam: "Brez dvoma, gre za vrhunsko pripravljenega alpinista. Pa švicarski alpinist seveda še zdaleč ni edini, ki s vsakodnevnim načrtnim treningom dokazuje, kaj je možno. Žal ga osebno ne poznam, da bi njegovim dosežkom lahko dodal še morebitno "dodano vrednost". Sama osebnost človeka, po moje, da še nekaj več. Vendar moram povedati, da je izpostavljanje hitrostnih rekordov v alpinizmu lahko zelo nevarno. Prepričan sem, da kakršnakoli dirka po stenah ne prinese nič dobrega. Verjamem, da jih velika večina alpinistov ne dojema tako, mediji jih pa v kakšnih primerih celo namenoma potencirajo. Za solista je logično, da porabi manj časa kot naveza, varovanja je zelo malo ali skoraj nič, ukvarjanje z varovališčem odpade.

   Eiger tudi pozimi zahteva plezanje z golimi rokami

Ko Ueli Steck govori o svojih solo vzponih ni bistvo v opremi, razmerah ali sekundah. Sporočilo je v zadnjih dveh stavkih spodnjega razmišljanja. Do kam, kje je meja, ko se je treba ustaviti? »Pri vseh treh vzponih sem imel vrv s seboj le za vsak slučaj. V Eigerju sem že plezal druge smeri, v ostalih dveh stenah sem bil prvič. Da sem lahko hiter tudi v smeri, ki je ne poznam, je zame zelo pomembno spoznanje. Jasno je, da hitrostni vzponi niso nič novega in da pravzaprav nič ne spremenijo. Kljub temu so to zame globoki občutki, ki mi jih nihče ne more vzeti. Dejstvo, da steno zmoreš brez pomoči soplezalca in z minimalno opreme mi odpira pot naprej Vem, da je vse to povezano z velikim tveganjem. Ne gre le za pripravljenost in formo, pač pa tudi za taktiko in tehniko. V ledu se občasno lahko zanesem le na svoje dereze. Vse gre lahko gladko, enkrat pa noga zdrsne. Mislim, da se ob potrebni koncentraciji to ne more zgoditi, toda večkrat ko greš ... Morda je čas, da najdem drugačne izzive in poiščem nove poti«.

Macintyrejev colouir v Grand Jorrases je bil svojčas najtežji "mix" na svetu

Steckov vzpon v navezi s Simonom Anthamattnom v Tengkamoche je šest članska komisija Zlatega cepina, pod vodstvom predsednika Angleža Douga Scotta in člana žirije Avstrijca Petra Habelerja (če omenimo le dve, nam najbolj znani imeni) izbrala za najbolj zahteven vzpon v letu 2008. To je že sedemnajsti "Piolet d' Or", ki so ga letos podelili v osrčju Alp v Chamonixu. Po premoru leta 2008, predhodnih kritikah in burnih razpravah o smiselnosti nagrade ter korektnosti izbora je organizacijski komite pod vodstvom Christiana Trommsdorfa, predsednika ugledne »Groupe de Haute Montagne«, na novo postavil celoten sistem podelitve. Prvič so izbirali v treh kategorijah, kandidatov je bilo 57, v finalu pa šest nominirancev.
Nagrado »Spirit of Exploration« je dobila japonska mešana naveza za prvi vzpon v JV steni sedemtisočaka Kamet. Plezalka v navezi je tako prva ženska, ki je dobila Zlati cepin.
Nagrada »Commitment« je prav tako šla na daljni vzhod. Tričlanska japonska naveza je prvenstveni vzpon v šesttisočaku Kalanka opravila resnično kot »commitment«, obveznost. Po tri dnevnem bivakiranju na dveh tretjinah stene zaradi snežnega viharja se niso odločili za umik ampak so smer »Bushido« potegnili do vrha.
Nagrada »Technical difficulty«, torej tista za premagane tehnične težave (kar je vendarle bistvo modernega alpinizma, pred vztrajnostjo, premaganim tveganjem in neko pustolovščino) pa je šla v švicarske roke. Ueli Steck in Simon Anthamatten sta v Nepalu, v S steni Tengkampoche (6500 m) aprila 2008 preplezala »Schachmatt« (M7,WI5, 6/A0, 2000m).

   To je stena, ki jo je bilo potrebno preplezati za najbolj prestižno nagrado leta. Tengkampoche (6500m) s smerjo vzpona in vrisanimi tremi bivaki.

Tomo Česen: »Po sliki in skici sodeč, pa seveda tudi ob poznavanju referenc obeh akterjev, smo lahko prepričani - gre za vrhunsko dejanje. Toda vsi, ki se ukvarjamo z alpinizmom dobro vemo, da je različne stvari težko metati v isti koš. Ne bi rad naredil komu krivice in dejal, da je to res najtežji vzpon leta 2008«. Tomač Jakofčič dodaja: "Vzpon je sicer služil "le" kot aklimatizacijskii vzpon pred zahtevno južno steno Anapurne a mu to sigurno ne zmanjšuje vrednosti". In kakšen je »Šah-mat«, vzpon leta 2008, od blizu? Poglejmo poročilo iz prvega, neuspešnega poizkusa, ki ga je Ueli Steck napisal v Namche Bazarju tri dni po vrnitvi. Nizanje vtisov je tako pristno, da jih je najbolje kar povzeti.
Četrtek, 10.april 2008
Po aklimatizaciji in treh dneh počitka danes vstopava v steno. Ob treh zjutraj je čas za zajtrk. Čeprav zgodaj, je kuhar Kaji dobro razpoložen, kot vedno. Vstop v steno ni daleč od baze in ob štirih začneva. Ni težko in naveževa se šele med prvim počitkom. Vreme je lepo, veter ne premočan. Napoved za naslednje dni: v petek bolj vetrovno, sicer suho, v soboto se bo veter okrepil in vlažnost povečala, nedelja bo suha. Sobotno poslabšanje naju ne skrbi.
Opreme vzameva minimalno, hrane imava za štiri dni, dve spalki v enem nahrbtniku. Šotora ne vzameva, po ogledu stene bova vesela, če sploh najdeva toliko police, da se zlekneva. Večinoma plezava istočasno, navezana, vedno sva vpeta vsaj dvakrat. Preizkušena metoda, ki omogoča visoko hitrost in tisto minimalno varovanje.

   Skala v Tengkampoche

Ob osmih doseževa steber, 6 krat 60 metrov dolga, zelo raznovrstna plezarija čaka na naju. Začnem prve štiri dolžine, plezanje je zelo težko, zahteva vse od mene. S seboj imam majhen varovalni set: 14 normalnih klinov, 3 kamalote, 6 jebic, 8 sistemov in nekaj runnersov. Vsak od teh 60 metrskih raztežajev je pustolovščina v težki skali in mešanih odstavkih, vse z minimumom varovanja. Simonova obremenitev, v nasprotju z mano, je drugačna. Varovati in čakati mora v mrazu, vsaj 45 minut, nato ga čaka žimarjenje s 25 kg težkim nahrbtnikom. In to maksimalno hitro, čas namreč beži. Po 220 metrih skalne plezarije, ob petih popoldan, se zamenjava. Sedaj sem jaz na vrsti za varovanje. S stojišča izgleda dokaj lahko, toda pogled naprej zapira previs. Ne dogaja se veliko, vsake toliko podam malo vrvi. Varujem že celo uro, zmrzujem, začenja se mračiti. Simon je odličen plezalec, kar ne zmore on, ne vem, če bi lahko jaz. Zgoraj mora biti dokaj zajebano. Ni veliko soplezalcev, ki bi jih sedajle želel imeti na vrvi, Simona pač, zaupam mu 100%. Žal še ne morem za njim, moje stojišče pa je zelo neprimerno za bivak, ki se obeta. Končno! Vrv se izteče in prav kmalu pritovorim opremo do Simona. Potegneva še 60 metrov in razveseli naju 70cm široka in 4 metre dolga polica. Še dve uri nazaj nama je kazalo na noč v vertikali, sedaj pa se nama obeta celo nekaj spanca. Kmalu pa slaba novica – prostor je zelo izpostavljen in veter nama onemogoča kuhanje. Nekako stopiva nekaj snega in v vodo streseva Katadynov obrok. Po petih minutah imam dovolj čakanja in hitro pojem pasto, še preden je kuhana "al dente" in še preden se shladi. Veter ne pojenja, toda najina Phantoma (spalki, op.p.) naju lepo varujeta pred mrazom in vetrom.

   Led v Tengkampoche

Petek, 11.april 2008
5.00. Kot robota vstaneva, staliva sneg in pojeva ubog zajtrk. Pospraviva opremo v velik nahrbtnik. Imam srečo, da ne bo moj problem, saj sem na vrsti za plezanje. Čaka me zahtevna plezarija, strmina je velika in težave me povsem posrkajo vase. Ob 13.00 preseževa 6000 metrov, vreme se slabša, 1600 metrov stene je pod nama. Toda veter je vedno močnejši, začne snežiti. Nov sneg se začne plaziti. Povsem sva izpostavljena in odvisna od milosti narave. Odločitev je hitra in edina, začneva s spusti po vrvi. Ura je tri popoldan, sva sredi snežnega viharja, plazovi letijo čez naju. Samo navzdol! Poslabšanje je prehitelo vremensko napoved. Po najinih izkušnjah to ni edino, kar gre lahko narobe. Sledijo nori spust, včasih počakava, da se sunki vetra vsaj malo umirijo, ko so na višku, se ne moreva niti premakniti. Ob osmih zvečer doseževa vznožje stene in zagledava svetilki. Kuhar Kaji in »kitchen boy« naju čakata. Nocoj bova spala v baznem taboru ..

   Sneg v Tengkampoche, vršni greben.

V steno sta se vrnila 21. aprila in v alpskem stilu, brez fiksnih vrvi in svedrovcev po treh dneh ob 7.15 zvečer dosegla rob stene na višini 6350 metrov. Na ostrem grebenu sta tretjič bivakirala in zjutraj 24.aprila stala vrh. V bazni tabor sta se po celodnevnem spuščanju po vrveh vrnila šele zvečer tega dne.

Opomba: Ueli Steck pri svojih vzponih uporablja šotor, spalno vrečo nahrbtnik in oblačila Montain Hardwear.

K. Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Če želiš voziti avto ...

Sun, 14 Jun 2009 09:29:00 +0200

Gorski vodnik, sanjski poklic vsakega alpinista. Ali bo bolj držalo tisto drugo - vodniška je težka?
Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji. V bistvu je res sanjski poklic, po drugi strani pa delo kot vsako drugo. Potrebno ga je opravljati z veseljem. Tisti trenutek, ko ne bom več užival v gorah, bom delal kaj drugega.

   Klemen Gričar na vrhu Aiguille du Tour (3542 m) v Zahodnih Alpah

Katere ture vodiš najraje, katere so najbolj priljubljene?
Rad vodim v Martuljkovi skupini, ker je pred mojim domačim pragom, tudi v Alpah ali drugod po svetu je vodenje izziv. Pri nas so najbolj priljubljene ture plezalni vzponi: Slovenska, Nemška v Triglavu, Amfiteater in Široka peč, Riglica-Rušica, Severni raz Male Mojstrovke, Zeleniške špice, Južni raz Brane. Tudi športno plezalni dnevi za šolske izlete, pa zavarovane plezalne poti Jeseniška, Hanzova na Prisank, čez Plemenice na Triglav, Jalovec…

Opraviš več vodenj doma ali v tujini?
Okoli 85% vodenj opravim v tujini, doma okoli 15%.

   Himalaya (2008). Turistična destinacija prihodnosti?

Sprejmeš vsakega klienta, kako poteka preizkus pred turo?
Vsakega klienta oziroma gosta lahko gorski vodnik pripravi za določeni cilj. Včasih poteka priprava tudi več let. Z dobrimi gosti lahko opravimo kvalitetne vzpone.

Več let priprave za en vzpon? Zanimivo, potem se gre lahko že v Čopa?
Tudi. Čopov steber danes lahko uvrstimo med vodniške klasike.

Se lahko na turi zaplete, ti je šlo kdaj za nohte?
Velikokrat, vendar v takih situacijah je potrebno obdržati hladno glavo in ukrepati po najboljši moči. V bistvu nisem imel res hude nesreče, pri vodenju so večkrat resne situacije vendar to je del našega poklica in na to smo pripravljeni. Če veliko vodiš, se zgodi, da nekdo nerodno stopi, zvije gleženj in že je zaplet tu.

   Varovanje čez ledeniško razpoko

Si eden najbolj angažiranih vodnikov pri nas in novi predsednik ZGVS. Kdaj si nastopil mandat in kaj bo tvoj doprinos tej organizaciji, tudi v primerjavi s predhodniki (Prezelj, Robas, ..?)
Počasi, šele sprejel sem mandat! V kratkem času ni mogoče narediti velikih stvari. Potrebno je potrpljenje, sestanki, dogovori, skratka politika v kateri gorski vodniki nismo najboljši. Preveč cenimo odkrito besedo. V samem upravnem odboru sodelujem že od Romanovega predsednikovanja, zatem sem sodeloval z Markom, ki mi kot bivši predsednik ZGVS veliko pomaga tudi danes. Doprinos organizaciji se bo pokazal čez leta. Veliko stavimo na mlade, nove vodnike in v Sloveniji prav gotovo imamo potencial. Eden glavnih ciljev je prepoznavnost GV. Ne bomo dovolili, da se poklic razvrednoti z nizkimi cenami in slabšo kvaliteto.

Koliko gorskih vodnikov je trenutno v Sloveniji?
Trenutno nas je 67 gorskih vodnikov, 53 z mednarodno licenco IFMGA, 1 z licenco ZGVS, 7 pripravnikov in 6 neaktivnih (prostovoljni člani).

Šolanje je kar zahtevno, dolgotrajno in tudi drago. Kako poteka?
Šolanje poteka v skladu s mednarodnimi standardi. Traja tri leta in v tem času mora kandidat opraviti vse tečaje in izpite. Ker v Sloveniji nimamo ledenikov, šolanje poteka tudi v Alpah: Švici, Franciji, Italiji, Avstriji. Vedno gremo kam drugam, da se stvari ne ponavljajo. Po minimalno triletnem obdobju kandidat za gorskega vodnika postane pripravnik in ima dovoljenje za opravljanje poklica oziroma vodenj. Nima pa še mednarodne licence in zato ne more voditi v tujini. Tudi ne more voditi vsega, ponekod imajo združenja omejitve, recimo v Franciji pripravnik ne more samostojno voditi na Mt. Blanc, vedno mora biti prisoten IFMGA gorski vodnik. To je v bistvu v redu, ker ima pripravnik izkušenega vodnika ob sebi, ki mu lahko pomaga, svetuje… Po najmanj letu pripravništva mora opraviti še zahteven strokovni izpit iz vseh področij vodenja: skala, mešan teren, ledeniki, turna smuka. Nato pridobi mednarodno licenco IFMGA, s katero je enakovreden vodnikom po svetu (vseh držav, ki so v združenju International Federation of Mountain Guides Associations) Čeprav kandidat zaključi šolanje, s tem še ni rečeno da bo dober vodnik, z leti in »kilometrino« pridejo izkušnje, ki pa so enako pomembne kot samo šolanje.

   V varnih rokah gorskega vodnika

Glede na to je logično, da GV zahtevate poseben, tako rekoč ekskluziven položaj pri vodenju v naših gorah. Voditi pa želijo tudi drugi: planinski vodniki, turistične agencije, …
Tako je tudi v drugih Alpskih državah oziroma državah EU in Švici. Kdor želi voditi naj opravi šolanje za gorskega vodnika, saj je preprosto, mar ne? Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit. Gorski vodnik mora delati praktično vse, ob vodenju mora obvladati internet, izposojo opreme, rezervacijo koče, prevoz… Recimo, Haute Route (Chamonix – Zermatt) je lep primer, ko vodnik dela od jutra do večera.

Nihče ne oporeka, ko gre za plezalne smeri in brezpotje. Dilema je pri manj zahtevnih turah. Kolikor mi je znano, je po zakonu o GV vodenje v gorah za plačilo dovoljeno tako rekoč le gorskim vodnikom. Neuradno naj bi po novem GV sami omilili kriterij na vodenje z vrvjo in potrebno dodatno opremo. Ture brez vrvi in druge opreme (cepin, dereze, smuči, ..) lahko potemtakem vodijo tudi planinski vodniki?
PZS in PV niti niso zainteresirani za taka vodenja. Sedanji sistem PV daje zelo omejeno in pomanjkljivo izobrazbo, znanje tujega jezika je tudi pogosto problem. Tuje zavarovalnice ne krijejo zavarovanja, če ne vodi GV. Mi smo v okviru ZGVS pripravljeni reorganizirati celoten sistem in izobraziti PV do ustreznih licenc. Tako bi uradno lahko vodili ture, za katere ni potrebna vrv in druga oprema. Sicer pa - če se PV čuti sposobnega, naj se prijavi na tečaj GV.

    Vodenje "na kratki vrvi"

Kdo pravzaprav določa, kaj je prav in kaj narobe? Od kod doktrina vodenja, kakšen način varovanja je pravilen, katera varovalna oprema je prava? Na primer, vi prakticirate vodenje na t.i. kratki vrvi, PV pa tako, da vodnik varuje.
PV nimajo vodenja na kratki vrvi. Šolanja in posledično znanja PV in GV ne moremo primerjati, kot ne moreš primerjati osnovno šolo s fakulteto. Žal se tega ne zavedajo vsi. Lahko povem primer iz prakse, ko je PV kritiziral moje vodenje vpričo njegovih strank in mojega klienta.

V praksi se velikokrat izkaže, da je vodnike za lažje ture težko dobiti. Kot da GV ne bi bili zainteresirani za vodenje, recimo, po Pokljuki, dolini Triglavskih jezer in podobno. Sami nočete, drugih pa ne pustite zraven …
Kje pa, to ni res. Tudi sam vodim Slemenovo špico, Martuljške slapove, Soško pot, Triglavska jezera… Samo vodnika je potrebno prej rezervirati, sam imam poletje že zapolnjeno. Tudi v Chamonixu in Zermattu ne dobiš vodnika v avgustu, v glavni sezoni. Tu je glavna srž problema, sodelovanje.

Vodenje in zagotavljanje varnosti sta le del storitve. Upoštevanje potreb in pripravljenosti klienta, vremenskih razmer, dialog in podobne »dodatne« storitve so klientu morda pomembnejši del ponudbe. Se PV tu bolj potrudijo?
Planinski vodniki vodijo za planinska društva. Torej vodijo člane katere večinoma poznajo, gorski vodniki dobimo recimo gosta v Zermattu in ga moramo v tednu dni spoznati in pripraviti za vzpon na Matterhorn. Pri delu s klienti je tu še obvezen vsaj en tuj jezik, specifični izrazi, izkušnje. Nekdo, ki ima redno zaposlitev ne more letno voditi toliko tur, kot profesionalni gorski vodnik, prav tu je naša prednost v kvalitetni storitvi. Agencije za katere delamo dobijo povratno informacijo od klientov in Slovenski gorski vodniki imamo zelo dober »feedback«. Bi nas drugače tuje agencije še najemale? Je pač tako, da smo drugje bolj spoštovani kot doma.

   Tudi ferate so priljubljene.Takšne police v pri nas žal nimamo ...

S strani agencij se sliši, da se bolj kot za pridobivanje strank angažirate proti navidezni konkurenci - torej proti agencijam.
Konkurenca so nam lahko samo gorski vodniki, moji kolegi v Sloveniji oziroma vodniki iz drugih držav združenja IFMGA. Normalno je, da ščitimo naš poklic, kdo ga bo, če ne mi? Proti »vodnikom«, ki nimajo licence in agencijam, ki jih najemajo smo in bomo ukrepali.

Sodelovanje ni možno? Agencije prodajajo, vodniki vodijo?
Saj sodelujemo, vedno več delamo tudi za slovenske agencije. Nekatere agencije ne najemajo gorskih vodnikov, oziroma ponujajo mizerno plačilo in razumljivo je, da za majhen denar ne morejo dobiti gorskega vodnika. Potem najamejo za resne ture alpiniste, planinske vodnike, reševalce, pač vsakogar, ki se malo spozna na hribe, kar je v nasprotju z zakonom o gorskih vodnikih in še storitev ne more biti kvalitetna. Te agencije na dolgi rok ne bodo mogle tako delati. Če v Franciji dobijo vodnika brez licence pokličejo policijo, pride helikopter Peloton de Gendarmerie de Haute Montagne (PGHM) in vse odpelje v dolino. Za kliente je tura končana, »vodnik« pa dobi kazen.

V vsakem poslu je danes konkurenca huda. Koliko jo je med gorskimi vodniki? Se kaže v kvaliteti, marketinškem pristopu ali morda tudi v zniževanju cen? Te naj bi bile določene znotraj ceha.
Tudi nekateri gorski vodniki vodijo pod priporočeni cenami, ki so objavljene na naši internetni strani. To je slabo za vse nas, poglejte kaj se je zgodilo z višinskimi deli. Nižanje cen ne bo prineslo več dela, kvečjemu več bomo delali za manj denarja. Recimo če nekdo pelje Mt. Blanc za 400 eur se mora gor povzpeti trikrat, če vodi po naši ceno 600 eur samo dvakrat.

Preživeti je treba… Kolikor vem, sta v Sloveniji le še dva GV, ki živita izključno od vodenja. Našel bi se še kdo, ki si ob vodenju pomaga s podobnimi dodatnimi storitvami. In tu je še nekaj GV, ki so kot vrhunski alpinisti pomagajo z »zaposlitvijo« v državnih službah. Prav okoli njih se je zadnje čase nekaj polemiziralo.
Zgolj od vodenja nas živi bolj malo, manj kot deset. Nekaj jih v glavni sezoni kar precej vodi, izven sezone pa opravljajo višinska ali druga dela. Gorski vodniki, ki imamo s.p., d.o.o. ali prijavljeno obslužbeno dejavnost so zdrava konkurenca, tudi če imajo drugo službo. Nelojalna konkurenca so tisti, ki tega nimajo.

Aigulle du Chardonnet. Kdo si ne bi zaželel ture v takem ambientu?

S kakšnim sloganom bi novi predsednik nagovoril Slovence, potencialne kliente?
Varneje v gore s gorskim vodnikom! To je naš slogan. Kdor je enkrat bil z nami na turi bo znal povedati, kako kakovostna je naša storitev.

Če bi na stara leta želel na "tope rope" čez Ribo v Marmoladi, bi našel vodnika?
Seveda, zakaj ne. Še nekaj popusta bi dobil.

Komentarji:

Domen Zupan, www.gore-ljudje.net, ponedeljek, 15. junij 2009, ob 16:42

Od predsednika ZGVS bi vendarle pričakoval, da ne bo nasedel sicer provokativnim vprašanjem glede odnosa med GV in PV in bo znal objektivno in realno predstaviti problematiko ... Ne potrebujem namreč izpita za airbus, če želim voziti Cliota! ... Pač pa bi se dalo na široko razpravljati, kdo je denimo bolj sposoben voditi na Šmarno goro ali v Dolino Triglavskih jezer. Tu bi pa resnično rad slišal argumetne, v čem je GV bolj sposoben od PV? ... In da je precej težje organizirat izlet za 100, kot za 1 oz. max. 5 udeležencev ... Če GV poleti ni dovolj, da bi zadostili povpraševanjem - kolikim PV pa so že ponudlili, da bi odpeljali "izletniške" ture?! ... (Celoten komentar in še 10 drugih je na www.gore-ljudje.net )

12.stopnja in najtežje smeri na svetu

Sun, 07 Jun 2009 09:48:00 +0200

So se trendi zopet obrnili in bariere padle? Kako drugače razložiti pravi boom novih smeri najvišje kategorije?
Dobro desetletje, tam od sredine devetdesetih naprej, so se plezalci osredotočali na "on sight" vzpone in na tekmovanja, težavnostno plezanje pa je stagniralo. Kot pravi Klemen Bečan so razlogi preprosti: »Naredim dva, tri poizkuse, za več pa že zmanjka motivacije. Je preveč smeri, da bi se obešal samo v eni. Najraje plezam na pogled«. Toda ali je plezanje na pogled v slepi ulici? Andreas Bindhammer, eden najbolj vidnih nemških plezalcev zadnjega obdobja: »Na Youtube & Co ni težko dobiti popolne analize katerekoli smeri. Ob tem spoznanju igra ni več tako zanimiva«. Adam Ondra, češki čudežni deček, ki postavlja nove dimenzije s hitrostjo svojih vzponov tudi v 9a : »Dozorelo je spoznanje, da preplezati 8b+ na pogled ni posebej težka stvar«. No, kakor za koga. Res pa je, da spoznanje veliko pomeni. Ko padejo meje v glavah, padejo tudi v resnici.

     Plezališča v Španiji, še posebno tista v Kataloniji, so trenutno srediišče dogajanja. Dani Andrada je tu doma. Dobesedno..

Tako je bilo tudi v zgodovini ocenjevanja smeri. Po UIAA lestvici je bila VI stopnja dolgo zgornja meja in logično je, da se je v tej stopnji nabralo tudi veliko težjega. Vse dokler se ni sprostila sedmica. Nato je šlo dokaj gladko do desetke (X). »Čista deset« zveni lepše kot 8b, mar ne? Toda komaj se je dobro rodila, že je desetka izginila, v celoti se je namreč uveljavila francoska lestvica. Toda pozor! Krog verodostojnih plezalcev, poznavalcev in kronistov okoli revije Klettern v svojem izbor najtežjih smeri – zanimivo - zopet omenja stopnjo 12! Kot da v plezariji meje človeške zmogljivosti lažje padajo in se lepše beležijo v dobri stari UIAA lestvici .....

Posebno poglavje so vrhunski tekmovalci, kot sta recimo Španca Paxi Usobiaga in Ramon Puigblanque. V svojih redkih obiskih plezališč vedno poskrbita za »dogodek«. Teza, da bi prav imena z vrha tekmovalnih lestvic hitro dvignila težavnostno lestvico, če bi se tekmovalci odločili plezati v skali, pa vendarle zdrži le delno. Patxi Usobiaga, ki je konec leta 2007 dobesedno šokiral s 14 dnevno serijo neverjetnih vzponov (8c+ na pogled, dvakrat 9a+, dvakrat 9a) pravi: »Nič ne bi šlo hitreje. Če bi več plezal v skali, ne bi toliko treniral na plastiki in napredka ne bi bilo.« Torej se stvari nekako uravnovesijo.... Kot pribito pa drži, da so prav številne umetne stene temelj današnjega napredka. S široko mrežo priljubljenih »bolderc« je omogočen začetek množici mladih. Zaradi »bolderce« v soseki je možno vsakodnevno visenje v previsu in napredek hitro sledi. S tega zornega kota je pomembno le spoznati, da je plezarija vendarle več kot nekaj metrov plastike. Sicer se kariera marsikaterega talenta hitro konča pri petnajstih.

Chris Sharma v Jumbo Love 9b, 80m. So vsi oprimki takšni?

Če je bila še pred petimi leti 9a nekaj izjemnega, se je danes število 9a in 9a+ povzpelo na dvajset. S septembrom 2009 pa smo očitno dobili prvo 12! Chris Sharma je svojo Jumbo Love v Clark Mountain v Kaliforniji ocenil z 9b (11+/12-). To je točno sedem let po Realization, svoji prvi 9a+. Dolgo ali kratka doba za eno stopnjo? Toda druga 9b je sledila že v sedmih mesecih – Golpe de estado, Siurana. Zanimiva in nazorna je izjava Alexandra Huberja, glavnega akterja spektakularnih prostih ponovitev v steni vseh sten – El Capitanu, ki je svoj "master piece" Open Air 9a+ zmogel davnega 1996: »Ne gre za to, da preplezaš 50 novih 9a. Gre za to, da preplezaš eno pravo. Kar se tega tiče ima Sharma zlate roke « In res, Jumbo Love je čista »kingline«, kraljevska linija z 80 m dolžine v 45 % previsu in ubijalskim zadnjim gibom. Čisto nekaj drugega, kot par metrov povezave v malih prašnih votlinah. »Razvoj gre v dveh smereh: v težavnost in estetiko.« je na filmskem festivalu v Trentu dejal Chris Sharma. »Moj cilj je povezati oboje. Ko sem polno motiviran je plezanje zame čista meditacija. Kot pri jogi«.

   Dani Andrada v svojem mega projektu v Margalefu. Vstop je 8c+, nato se pa začne ...

Središče plezalnega sveta je danes nedvomno Španija in še posebej Katalonija. Področja kot Siurana, Margalef, Oliana in Santa Linya so stene, kjer se zbirajo težkokaterniki iz vsega sveta. »Če bi si najboljši tekmovalci vzeli čas in prišli sem, bi lahko videli neverjetne stvari« je prepričan Dani Andrada, »šef vrtanja« in katalonski matador, ki je tu doma. Tudi Chris Sharma se je preselil sem. Iz sončne in tople Kalifornije v sončno in toplo Španijo, le kaj bi drugega. »Tu sem v raju« je izjavil za Rock&Ice. Nihšče od njiju v takem okolju ne more sedeti pri miru, dneve počitka tako namenjata vrtanju novih smeri.

Kakšne so pravzaprav najtežje smeri na svetu? Zadnja leta so bile to dolgi previsi z številnimi zaporednimi težkimi gibi, kombinacija maksimalne moči in vzdržljivosti. Na nek način simulacije tekmovalnih smeri. Razvoj se je upočasnil tako pri super težkih detajlih (in se nadaljeval pri boulderingu) kot tudi v tehnično zahtevnih smereh. Spremembe pa so očitne. Letošnja smer Chrisa Sharme Demencia senil 9a+ v Margalefu je 15 metrski previs z zaporednimi ekstremnimi gibi na luknjicah za en in dva prsta. Čisto v slogu Wolfganga Gullicha, ki je kar po vrsti dvigoval težanostno stopnjo na 8b, 8b+, 8c in 8c+ - Končno, bi lahko rekli, saj so nekateri kar pogrešali skoncentrirane težave v par metrih, dinamične gibe na prvem členku enega prsta s komaj kaj teže na nogah. Končno, bi lahko rekli tudi ob novo nastalih smereh povsem nasprotnega značaja – z obilo zahtevnega gibanja in veliko teže na nogah. Tako je, recimo, Sharmo vse pogosteje moč videti v nekoliko trših plezalkah (Pontas Lace), ki so rešitev za tovrstne tehnične probleme.

   Chris Sharma v Demencia senil 9a+. Je vsa teža na levi roki?

Kakšna je torej lestvica najtežjih smeri na svetu? V njej so upoštevane preverjene smeri in potrjene ocene. Kjer gre le za en vzpon se upošteva verodostojnost plezalca. Nekaj znanih smeri ni na spisku. Prva je Akira 9b iz leta 1995 (!), ki jo je Fred Rouhling plezal z vrvjo, čeprav je vpel le v zadnjih lažjih metrih.. Ker gre za povprečno »highball« višino, zato se smer danes šteje za boulder. Druga je spektakularna El Pontas na Mallorci. Čeprav gre za povsem običajno visoko smer (20m), jo je Sharma preplezal brez vrvi in zato spada v kategorijo DWS (deep water soloing). No, omeniti je treba še Chilam Balam iz leta 2003. Toda nad to smerjo je takšna senca dvoma o samem vzponu, da se zaenkrat ne registrira kot preplezana.

Najtežje smeri na svetu (junij 2009):
Za lažje razumevanje pa še primerjava težavnostnih lestvic:

*** Delno povzeto po članku Der 12 Grad v reviji Klettern, z nekaj dodanimi komentarji.

Opomba:
Chris Sharma nosi plezalke Evolv in oblačila Prana.
Dani Andrada nosi plezalke Boreal in oblačila Prana.

Komentar: napisal: alpikor, dne: June 9, 2009
Na tej sončni strani Alp sem dolgo pogrešal en resen, ažuren Blog, kjer se od časa do časa objavljajo tipkane besede vredne branja... Ja, ProMo Intervju objavlja z tako hudim tempom, da je treba biti na preži že kar dnevno! Po vrhunskem intervjuju "Preplezati smer ne sme biti gavni cilj", ko so za bralce "slekli" Klemna Bečana, so ta teden pod splošno vsebino ProMontana Blog obdelali trend novonastajajočih težkokategornih smeri pod naslovom "12.stopnja in najtežje smeri na svetu".

Jaka in MHW na Mt.Everestu

Mon, 01 Jun 2009 05:56:00 +0200

Naš znani alpinist Tomaž Jakofčič se je povzpel na streho sveta in tja kot gorski vodnik popeljal tri kliente znane angleške agencije Jagged Globe. Chris, Kevin in Amanda so tako doživeli svoje sanjske počitnice, ki jih prav gotovo ne bodo nikoli pozabili. Vse je potekalo po načrtu, vreme je bilo čudovito in na vrhu so bili sami in prvi tistega dne. Tomažev vzpon bo šel prav gotovo v zgodovino slovenskega gorskega vodništva.

Jaka na vrhu Mt.Everesta, še v mraku ob štirih zjutraj .. – oblečen v Mountain Hardwear Absolute Zero

Jaka, kaj sedaj? Je za GV še kaj več, kot voditi na streho sveta?
Ja, voditi na Everest dvakrat... Voditi na streho sveta je zame najpomembnejša vodniška izkušnja do sedaj. V očeh marsikaterega klienta je to ultimativni cilj. Zame kot gorskega vodnika in hkrati še vedno ambicioznega alpinista pa se ponuja še nešteto atraktivnih vodniških ciljev kot so npr. vodenje visokih severnih sten v Alpah (Eiger, Jorasses itd...) ali težkih skalnih smeri. Kljub vsemu pa še vedno zelo uživam tudi pri vodenju po normalkah Mont Blanca, Materhorna ali npr. Slovenski smeri v Triglavu.

Južno sedlo – značilni oranžno sivi šotori (Mountain Hardwear Trango) dominirajo v ekstremnih "naseljih" našega planeta,tudi tik pod Mt.Everestom

Je bilo kaj mraz, kakšno najnižjo tempraturo ste izmerili, kako se je obnesla Mountain Hardwear-ova oprema (spalka, kombenizion)?
Bil je mraz a ne prehudo, vsaj občutil ga nisem. Kombinezon je bil skoraj pretopel, pod njim sem imel samo dva sloja (tanko in debelo) perila. Spalna vreča je bila skoraj idealna kombinacija teže in toplote. Morda bi naslednjič izbral kako spalko brez Conduita, saj bi s tem še pridobil v smislu teže. Glede na spanje v šotorih Conduit ni bil nujno potreben. Se mi pa zdi ta spalna vreča idealna za plezanje v alpskem slogu v najvisjih gorah.

Spalka Mountain Hardwear Wraith – 23 cm »debela« spalka, dober kilogram najkvalitetnejšega puha in Conduit membrana z varjenimi šiv. Temperaturno območje »comfort« -28 st.C! Prava izbira tudi za Everest.

K. Bečan: Preplezati smer ne sme biti glavni cilj

Thu, 28 May 2009 03:50:00 +0200

Klemen, za tabo je zelo uspešno leto, zmaga na finalu svetovnega pokala pred domačo publiko pa prav gotovo višek tvoje kariere. Povej, kako se pride do svetovnega vrha? Včasih daješ vtis, da vse skupaj ne jemlješ prav zares ..
Videz vara, pri meni se je zares začelo že pri mladincih. Zelo rad sem veliko plezal in to me je pripeljalo do naslova mladinskega svetovnega prvaka. To mi je dalo motivacijo za nadaljnji trening, a sem si na žalost naslednje leto v nesreči z motorjem zdrobil podplat leve noge. Leto dni nisem plezal, bilo je mučno, ampak sem kasneje začel zelo motiviran. Forma se je hitro dvigovala, tudi izkušenj je bilo več. Vse to se je pokazalo na tekmi v Chamonixu, kjer sem bil tretji. Od tu pa je šlo samo še navzgor in mislim, da se še ni ustavilo.

Si profesionalni plezalec. Je vprašanje, koliko si s plezarijo zaslužil v lanskem letu nevljudno?
Dosti manj, kot sem pa porabil za potovanja, treninge in ostale stvari povezane s plezanjem. Na zadnji tekmi sem dobil malo čez 2.000 €. Zapravil sem jih pa tudi uspešno. Letalske karte so drage, bencin prav tako. Mi pa zelo pomaga, da sem se zaposlil v Slovenski vojski. To mi trenutno omogoča nemoten trening in priprave na vsa tekmovanja.

Očitno plezanje ni dovolj zanimivo za publiko. Če ni gledalcev ni medijev, če ni medijev ni denarja. Iskreno rečeno, 10 minut »namakanja« in »otresanja« je težko gledati. V popularnih športih je vse hitreje, bolj dinamično. Je rešitev v omejitvi plezalnega časa na 3 minute? Ali tekmovalno plezanje enostavno nima perspektive?
Jaz bi skrajšal čas na 5-6 minut, obenem pa postavil težje smeri, tako da počivati in namakati skoraj ne bi mogoče. Pomagalo bi tudi malo več skokov, morda varovanje zgolj z veliko gasilsko blazino. Če bi bilo videti bolj nevarno, bi pritegnilo tudi več ljudi.

Potek tekme je v veliki meri odvisen od smeri. Idealno je, da se tekmovalci postopno bližajo vrhu, enemu pa to tudi uspe, najbolje zadnjemu. Postavljavec smeri na tekmo zaslužil približno toliko kot dobi zmagovalec. Je odgovoren za potek tekme?
Če ne postavi dobro mu seveda lahko kaj odbijejo od plačila. Ni pa enostavno postaviti idealno, potrebno je veliko izkušenj in poznati je treba tekmovalce. Največkrat so tekme dolgočasne prav zaradi postavljavcev. Jaz raje vidim, da nihče ne pride v zadnjo »plato«, kot da jih pride več na sam vrh.

Kje se pravzaprav konča smer? Na umetni steni je logično, da se stojišče vpenja iz oprimka. V naravi pa se velikokrat meče na »štant«.
Veliko ljudi še ne ve, da je »štant« umetna stvar v steni in ne oprimek iz katerega se vpenja. Jaz ga jemljem kot komplet, tega pa seveda ne primeš. Problem je tam, kjer je opremljevalec smeri naredil napako in se vrha ne da normalno vpeti. To radi počnejo Italijani. V tem primeru bi morali »štant« prestaviti na bolj logično mesto, kjer je možno vpenjati brez problemov. Problem naj bo skala, ne pa nek opremljevalec smeri, ki ne vidi logične linije in njenega konca.

Kje je meja med smerjo in »smerjo«? V nekaterih kombinacijah je brez sprotnih navodil, kateri oprimek velja in kateri ne, skoraj nemogoče vedeti ali plezaš pravo smer.
Na to se ponavadi ne oziram. Pogledam, kje naj bi smer šla, kje je logična linija. Tam potem tudi plezam. Kateri »grifi« veljajo in kateri ne naj se določa na umetni steni za trening. V skali gre za boj med plezalcem in skalo. Me pa motijo tudi smeri, ki jih tlačijo med dve že obstoječi smeri, tako da plezaš malo po eni, malo po drugi. V nekaterih plezališčih je tako zelo težko razbrati kateri svedrovec je v kateri smeri, saj so si zelo blizu. Pa še grdo zgleda.

Za koliko časa si »avtor« lahko prilasti smer, kako dolgo je lahko pentlja v prvem klinu? Kolikor vem se ti ne oziraš na to …
Moti me, ker si ljudje prilastijo nek del skale in nikogar ne pustijo tam plezati. Nekateri so si jih navrtali kar nekaj, sedaj pa mislijo, da jih bomo pustili naslednjih 67 let pri miru. Smer pustim pri miru, če vidim, da se nekdo v njej trudi in izrazi željo, da bi jo prvi preplezal. Ampak ne več kot teden, dva ..

Letošnjo sezono si začel s 6 mestom na tekmi za svetovni pokal v »boulderingu« na Japonskem in z zmago v državnem pokalu. Kako si pripravljen, kateri so glavni cilji?
Priprave so potekale kot vsako leto. Čim več plezanja v skali in na različnih stenah. Bolj sem se posvetil plezanju »boulderjev«, kar se je poznalo že na prvi tekmi. Seveda pa nisem pozabil na vzdržljivost. Te imam zgleda še vedno dovolj. Glavni cilji je svetovni pokal - stopničke v obeh disciplinah in vsaj še ena zmaga. Zraven pa bi rad prišel še na stopničke na svetovnem prvenstvu.

Obstaja »dream route«, sanjska smer, ki si jo želiš preplezati?
V Ospu sem navrtal smer, ki mi je še vedno ni uspelo preplezati. Pod njo je večkrat jezero, počakal bom na prave razmere in poskusil brez vrvi - na DWS (deep water soloing).

Tvoja najtežja smer, najtežji boulder, naj "on sight"?
Za enkrat mi je največ problemov delala smer Karizma v Mišji peči. Čeprav se nekaterim zdi lahka za 8b+, je bila to meni sigurno najtežja kar sem jih kadarkoli preplezal. Zaradi mene ji lahko takoj pripišemo 9a. Za »boulderje« ne vem ocen. Ponavadi mi je 8a lažje od 7b in obratno. Tudi raje plezam če ne vem ocen, je bolj zabavno. Naj »on sight« je vsekakor moja prva 8b+, za katero sem mislil da je itak pretežka, a sem se je vseeno lotil in totalno navit vpel vrh smeri. Vmes me je presenetil tudi »grif«, ki je bil zalit s ptičjim drekom, brez katerega ni šlo.

Specialist za balvane verjetno lahko prepleza problem v katerem »običajen« plezalec nima možnosti. Kaj pa obratno?
Seveda ga lahko. Tako kot »navaden« plezalec takšnega, ki ga »bolderaš« ne more. Odvisno, kaj komu odgovarja. Dave Graham je na primer preplezal smer 9a+, ki je sestavljena iz treh ali štirih kratkih problemov. »Bolderaše« bi takšna smer preveč navila, za »štrik climberjem« bi bili problemi pretežki. Kdor hoče biti dober, mora biti dober v vsem. Specializacija po mojem mnenju ne pelje nikamor.

Plezališča so polna plezalcev, gneča je marsikje že kar moteča. To pa ne velja za najtežje smeri. Tudi na posameznih tekmah kvalifikacije niso več potrebne, tekmovalcev celo primanjkuje. Postaja plezanje vedno bolj rekreacija in užitek ter vedno manj vrhunski šport?
Vedno več ljudi pleza samo za užitek. Podirajo svoje rekorde, večina pa ne namenja veliko časa in energije v ta šport, da bi postali zares dobri. Smo pa tudi izjeme. Dobro pri vsem skupaj je, da najtežje smeri niso preveč okupirane z ostalimi plezalci in se jim lažje posvetiš.

Obstaja razlika med svetovno in slovensko plezalno sceno?
V Sloveniji se preveč pleza na umetni steni. V naravo se spravi le redko kdo. V tujini nekateri plezajo samo v skali. Tega pri nas ni.

Kako to, da se nihče ne loti kakšne znane smeri, recimo La Rambla ali Action Direkt imata že kar nekaj ponovitev. Za Slovence niso zanimive ali so enostavno pretežke?
Action Direct sem poskusil, potreboval bi kar nekaj časa, jaz pa sem bil v Frankenjuri samo 3 dni. Pa še pretežka se mi je zdela. La Rambla je preveč turistična, v njej se obeša veliko ljudi, ki ne morejo narediti nič, razen da se pohvalijo, da so jo poskusili. Malo desno so podobno težke smeri, ki jih skoraj nihče ne pleza in so tudi zelo lepe. Biographie v Ceuse, na primer, je zelo lepa smer. Seveda bi jo bilo treba večkrat poskusiti, varovalca, ki bi s teboj pešačil do vstopa, pa ni lahko dobiti. Tako se raje pleza na pogled, morda narediš 2, 3 poizkuse, za več pa že zmanjka motivacije. Je preveč smeri, da bi se obešal samo v eni.

Pa vendarle se tudi najtežje smeri plezajo, obe omenjeni imata kar nekaj ponovitev. Imajo tuji plezalci torej drugačen pristop ali enostavno toliko rezerve v kvaliteti?
Večinoma je tu rezerva v kvaliteti. Redko kdo se loti težke dolge smeri za katero bi potreboval veliko časa. Sploh če je najtežje na vrhu. Če 20 krat padeš meter pod vrhom 50 metrske smeri …. Raje preplezaš malo lažjo, sosednjo. V Ceuse sem preplezal 70 metrov dolgo smer. Za en poizkus sem potreboval dobro uro in že za to je bilo težko dobiti varovalca.

Obstaja najtežja smer na svetu? Najboljši plezalec, plezalka?
Ne. Nič od tega.

Malo si me razočaral z odgovorom, naj poskusim drugače. Do katere težavnosti smo prišli, katera smer je najvišje ocenjena?
Trenutno je najtežje ocenjena 9b+ v Španiji. Problem je v tem, da nihče ne ve, če jo je kdo sploh preplezal. Dani in Chris (Andrada in Sharma, op. p.) pravita da v zadnjih metrih smeri (ki niso lahki) ni bilo nobenih sledov magnezije in gume od plezalk. Naslednja je Akira, 9b, za katero se tudi ne ve, če je bila preplezana. Bi rekel, da najboljši zaradi tega ne dajejo več tako visokih ocen, da bi jim ostali ljudje lažje verjeli. Najtežja smer pa je po mojev St. Anni v Španjij. Dani je navrtal 80m dolgo previsno mega težko smer. Že po prvih 5 metrih je 8c+, potem se pa šele začne…. Kdor jo bo preplezal bo zame sigurno najboljši plezalec na svetu, do takrat bomo pa vsi nekje v povprečju.

Kaj meniš o »Kingu« Sharmi in čudežnemu dečku Ondri?
Oba zelo dobro in veliko plezata. Plezanju sta se popolnoma posvetila in zato lahko preplezata tudi toliko težkih smeri. Ne obremenjujeta se toliko z ocenami in vidi se jima da pri tem zelo uživata.

To je zelo splošen odgovor, oba vendarle medijsko izstopata. Zanima nas zakaj, sta zgolj »fotogenična«?
Zgleda da je to to. Moraš biti lep, da objavijo tvoje slike v revijah, to vidijo sponzorji in ti plačajo, da lahko treniraš in postaneš še boljši.

Kolikšen pomen ima plezalna oprema, recimo plezalke?
Opremi moraš popolnoma zaupati, sicer se lahko zgodi, da te postane malo strah in težko napreduješ. Vse je veliko težje, če nisi sproščen. Najbolj pa so pomembne plezalke. Če jim ne zaupaš, daš premalo teže na nogo in te prej navije ali pa ti spodrsne. Zaupaš pa jim lahko samo, če res držijo.

Kakšen pomen ima prehrana in telesna teža?
Jaz s tem nimam nobenih problemov. Že nekaj let imam enako telesno težo, ne glede na to kaj pojem in koliko. Je pa pomembno, da dosti ješ, da imajo mišice zadosti hrane za normalno obnovo in regeneracijo. Tudi v hrani moraš uživati in si znati pripraviti zares dobro večerjo.

Bistvo dobrega treninga, kaj bi priporočil mladim?
Plezati čim več v skali, v smereh, ki so zanimive, med seboj različne. Najbolje na pogled. Seveda je dobro, če smer preplezaš, ampak to ne sme biti glavni cilj. Najbolj je pomembno, da v plezanju uživamo in smo na koncu zadovoljni s seboj. Meni je bilo vedno najbolj zabavno plezati na pogled smeri, za katere sem vedel da jih nimam možnosti preplezati. Enostavno poskušam priti čim dlje, dam vse od sebe. Včasih kakšno smer na ta način tudi zlezem in veselje je toliko večje.

Ampak kaj je skrivnost dobrega plezanja? Recimo razmerje roke-noge, hitro-počasi, odprti-zaprti prijemi, dinamični-statični gibi?
Težko povem. Vsak se lahko navadi na svoje prednost, zavedati pa se mora tudi slabosti in jih nekako obrniti na bolje. Jaz imam po moje vse optimalno.

Torej si brez slabosti?
Moja prednost je, da se hitro zavedam slabosti in to tudi odpravim. Slabost je moj kleščast prijem, ampak že delam na tem in ga izboljšujem.

Klemen Bečan kot trener?
Trudim se navdušit »ta male«, da bi se preselili iz umetnih sten v skalo. Ker tam se pravo plezanje šele začne. Je pa težko, ker je tudi njih na nek način zadela recesija. Nimajo več 3 ure časa, da bi se odpeljali v naravo. Očitno jim bolj ustreza trenirati v zaprtem prostoru brez oken. Pa še sonce jih ne moti …

Opomba: Klemen Bečan pri svojih vzponih uporablja plezalke Evolv, vrvi, pas in sisteme Edelrid, oblačila in vrečko Prana.

Komentar: sreda, 03.06.2009, šiljo, alpikor
še eno res vrhunsko branje. vprašanja na mestu.

A.Štremfelj: Za velika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce

Mon, 11 May 2009 16:20:00 +0200

Andrej, v alpinizmu si več kot 30 let. Na vrhu Everesta si stal dvakrat, osvojil si osem tisočakov. Čeprav si bil aktiven tudi drugje, sta Himalaja in Karakorum vendarle tvoji destinaciji….
Res je. Zelo zgodaj sem dobil možnost preizkuisiti se v Himalaji. Pri dobrih dvajsetih letih sem bil prvič v Himalaji in tudi na svojem prvem osemtisočaku. Moram priznati, da mi je tudi sicer predstavljala Himalaja višek alpinizma in sem o takih vzponih sanjal že kot začetnik. Že dve leti za Hidden Peakom (8068m) sem bil prvič na Everestu. Spoznanje, da se relativno hitro in dobro prilagodim na višino, je verjetno botrovalo temu, da sem svoje največje uspehe v alpinizmu dosegal prav v visokih gorah.
No, Everest je vendarle podatek za širšo javnost. Nekaj težkih vzponov v alpskem stilu je tisto, kar daje težo tvoji karieri. Je prav, da na prvo mesto postavimo tvoj prvenstveni vzpon z Markom Prezljem na Kangčendzengo?
V alpinizmu kot tudi nasploh v športu je treba dosežke gledati skozi prizmo časa. Kadar pa se zamenja še način plezanja pa je to še posebej pomembno. Tako moram v svoji alpinistični karieri izpostaviti nekako dva vrhunca. Prvi je bil vzpon po Z grebenu Everesta, drugi pa seveda vzpon v Kangčendzengi.

Lahko zvemo kaj več o tem vzponu?
Vzpon je bil višek nekega obdobja v mojem življenju. Po Nejčevi smrti leta 1983, sem imel kar dolgo krizo. Po tem sem počasi začel dozorevati kot alpinist in sem se plezanja v alpskem slogu lotil sistematično. Prvi resni preizkus je bil Bezzubkinov steber v Pik Komunizma (verjetno se vzpona še dobro spomniš). Po tem je bilo nekaj ponesrečenih poizkusov (Daulagiri, Lotse Šar), nakar smo v neke vrste mešanici stilov v enem samem tednu prišli na vrh Broad Peaka in Gasherbruma I, kar mi je vlilo ponovno samozaupanje. Po tem še hladen tuš na K2, nato se je krivulja obrnila navzgor. Po vzponu v Šiša Pangmi, me je Tone Škarja povabil k sodelovanju na odpravi na Kangčendzengo. Čez nekaj dni sem v pisarni agencije v Katmanduju videl fotografijo J stebra J vrha te gore. Obsedla me je in od tedaj naprej praktično nisem več podvomil v uspeh. To je bilo ključnega pomena tudi pri samem vzponu. Marka sem spoznal na Lotse Šaru in potem še na Šiša Pangmi. Sprejel je moje povabilo in res nama je šlo dobro od rok. Najprej dva dneva pred bazo hiter vzpon na bližnji šesttisočak (2000m višinske razlike v enem dnevu gor in dol), potem vzpon na Talung peak, ponovno dva tisoč metrov, tokrat v dveh dneh in presežena višina sedem tisoč metrov, za tem pa kar napad na Kangčendzengo. Pet dni sva potrebovala za sam vzpon. Prvi dan so bile težave podobne Superkuloarju v Mt. Blanc de Taculu, potem nekoliko lažje, zadnji dan pa zopet prav težko, do pet v skali, precej gaženja in velika višina seveda. Brez kisika sva bila na vrhu pozno popoldne brez možnosti povratka nazaj do zadnjega bivaka. Zadnji večer nama je zmanjkalo plina in ostala sva le z litrom tekočine, ves dan in še vso noč, ko sva sestopala. Še danes sva edina alpinista, ki sva priplezala na katerikoli vrh Kanča po katerikoli smeri v alpskem stilu.

Kdaj ti je šlo najbolj za nohte, kateri so tvoji najtežji trenutki v gorah?
Najhuje je bilo v S steni Les Droites nad Chamonixom. S Tomom Česnom sva hotela opraviti zimsko ponovitev smeri Corneu Duvaill. Bilo je peklensko mraz, dvajset pod ničlo in več. Orodja so bila še precej slaba (1984), da ne govorim o lednih vijakih. V prvem raztežaju nad osrednjim lediščem sta se mi oba cepina nenadoma izpulila. Po kakih dvajsetih metrih sem z derezami na nogah priletel na 55 stopinj strmo ledeno pobočje. Zlomil sem si oba gležnja desne noge in koleno desne noge. Bolečine, občutek nemoči, mraz ki se je zajedal do kosti, skratka precejšen brezup. Potem pa v kristalnem zimskem popoldnevu prileti nad ledenikom Argentiere turistično letalo. Pilot naju je opazil, dala sva signale za pomoč in čez kake pol ure ali morda celo več je že priletel helikopter. Takrat je šlo zelo na tesno.
Čez teden dni sem bil operiran v Lyonu, zahvala za to gre predvsem mojemu dobremu prijatelju Danielu Stolzenbergu iz Chamonixa. Pol leta sem bil na vozičku, leto in pol po nesreči pa že na odpravi v V steno Daulagirija.
Podobno nemočnega vendar na povsem drug način, sem se počutil v S steni Šit, ko mi je padla Marijina sestra Barbara in ji nisem mogel pomagati. Umrla je viseč na vrvi, jaz pa povsem brez moči. Popoln brezup, praznina, občutek krivde,... .

Si kdaj mislil da se ne bo izšlo?
Pravzaprav ne. Vedno sem bil optimist in verjel vase.

Koliko noči v življenju si prebivakiral? Katera je bila najbolj mrzla?
Nikdar nisem bil kak poseben ljubitelj bivakiranja kot npr. Mihelič ali Šrauf. Nekaj pa se jih je vseeno nabralo. Eden najhujših je bil v SZ grebenu Nad Šitom glave, kjer smo kot zelenci v prekratkih nogavicah in brez kakršne koli opreme in dodatne obleke preživeli mrzlo jesensko noč. To je bil zelo poučen uvod v alpinizem. Morda mi je najbolj ostal v spominu bivak v Eigerjevi S steni tik pred Prečko bogov, kjer je začelo ponoči snežiti in smo vso noč razmišljali, kaj bo prineslo jutro, ali bi šli naprej, ali nazaj. Pred očmi so se mi zvrteli vsi filmi poznanih tragedij v tej steni. Marija z najino prvo hčerko Katarino pa še niti iz porodnišnice domov ni prišla.

Večina staršev bi rekla - neodgovorno ali egoistično. Kako alpinist pri sebi "opraviči" to svojo izbiro, saj ta potencialna nevarnost ne zadeva le njega, pač pa morda tudi njegovo družino?
Kar nekaj dejavnosti posameznika ogroža njegovo družino oziroma otroke, pa se večina za to ne razburja ker so te stvari »normalne« oziroma družbeno sprejemljive. Npr. brezglavo divjanje po cestah, alkoholizem, stresno življenje, … Alpinisti na nevarnost pri ukvarjanju z alpinizmom gledamo precej drugače kot večina »zunanjih« opazovalcev, za katere je alpinizem sinonim za brezmejno tveganje ki meji na samomorilnost. Nevarnosti se zavedamo in jo skušamo zmanjšati na minimum. Da pa te nekje čaka nek majav oprimek, ki ga ne boš dovolj zgodaj prepoznal, ali serak, ki se bo odlomil ob nepravem času glede na tvoja predvidevanja, je približno tako, kot ne veš, kje te čaka nek nori voznik, ki bo nenadoma zavil na levo. Tu gre za trenutne dogodke, ne bom pa izgubljal besed s primeri, kjer se ljudje zavestno zastrupljajo in posledično ubijajo na daljši rok, pa njim še višje zavarovalne premije za življenjsko zavarovanje ni treba plačati. Pomembnejše je, da je življenje nasploh, v tem primeru pa čas, prebit s svojimi otroki, kvalitetno. Slaba kvantiteta je celo škodljiva. Imeti otroke; delati in se pehati za materialnimi dobrinami po dvanajst ur na dan in več, na prvo otroško vprašanje ob vrnitvi domov pa odgovoriti, naj ti dajo mir, ker si utrujen, se mi zdi precej neodgovorno (res pa družbeno večinoma sprejemljivo).

V 30 letih se je oprema zelo spremenila. Kako bi opisal ta razvoj, kaj to pomeni za težavnost vzponov?
Razvoj opreme je šel v teh letih vrtoglavo naprej. Izolacijska moč materialov, njihova teža, okretnost v oblačilih, kvaliteta tehnične opreme (metulji, ledna orodja, ledni vijaki, vrvi). Zato sem pri vrednotenju dosežkov, ki so na različnih točkah časovnega traku, tako previden. Res je težko primerjati vzpone opravljeni v preteklosti z današnjimi. Mislim pa, da je moderna družba vedno bolj obsedena z varnostjo in je to eden od dejavnikov, ki športe, kot je alpinizem, najbolj zavira. Stanje duha, ki je za popoln alpinistični vzpon še kako potrebno, je bilo včasih res zelo visoko. Ljudje, ki imajo v vsakdanjem življenju vsega preveč, ki so čustveno vezani na materialne dobrine, niso pripravljeni nekaj tvegati za določen uspeh, niti nimajo dovolj močne želje za doseganje nekih materialno nedonosnih ciljev, ki človeka obogatijo predvsem duhovno.

Kje je danes alpinizem? Nekoč pustolovščina, odkrivanje nekoristnega sveta in reševanje velikih problemov, nato nekaj, kar je več kot šport, še ne dolgo nazaj zgolj šport. Lahko danes rečemo, da alpinizem postaja turizem? Širše množice, več lažjih ciljev, vedno manj garanja in tveganja, pomembno je doživetje in ne rezultat…
Po mojem mnenju alpinizem ni bil nikdar samo šport. Ta šport je tako usodno povezan z naravo, onemogoča ponavljanje istih vzponov v enakih razmerah, kroji skoraj vsak vzpon, dogajanje odriva stran od medijev, če pa ga skušamo medijem približati, pa izgubi pomemben del svojega bistva. Posamezniki so skušali približati svoje vzpone ljudem preko različnih medijev, pa se to ni obneslo. Že samo satelitski telefon, ki ti omogoči komunikacijo kjerkoli v steni, vzpon razvrednoti. Tega so se k sreči vse bolj začeli zavedati najboljši alpinisti. Primer: tam kjer je Humarja pobral helikopter po vzponu v Daulagiriju, se je Šraufova odisejada še kar nadaljevala in je njegov vzpon naredila epski. Danes je nemogoče narediti vzpon v alpskem stilu na Everest po normalni smeri v sezoni, kajti tam je toliko odprav, da je izničen pomemben del bistva takega vzpona – osamljenost. Na Everestu in drugih lažjih osemtisočakih alpinizma večinoma ni več. Tam gre samo še za visokogorski turizem. Tudi Ama Dablam, ki ga vsako leto nadelajo Šerpe s fiksnimi vrvmi, je postal samo še turistični objekt. Še če splezaš gor po kaki drugi smeri in se lahko spustiš po normalni smeri po fiksih, to ni več isto. Ljudje si danes zelo želijo adrenalina, toda na varen način. To je zame popolnoma nezdružljivo. Razumem, da si ljudje želijo na Everest. Toda na to bi se bilo treba pripraviti in ga preplezati »pošteno«. Kajti zadoščanje želja za vsako ceno je tipično razmišljanje ljudi z debelo denarnico in pravzaprav nima nobenih meja. V končni fazi bi si recimo jaz zaželel potešiti svoj napuh in sedaj »preplezati« J steno Lotseja, ker smo imeli leta 1981 pač smolo. Če ne gre drugače, naj mi pa navrtajo celo steno, napnejo čeznjo vrvi in lestve, saj bom plačal. Kako bi pa zadostili milijonarju, ki bi želel nastopiti v finalu teka na 100m na olimpijskih igrah?Enemu morda še, težje bi bilo če bi se jih pojavilo kar osem na isti olimpijadi.
Od nekdaj je bilo veliko alpinistov, ki jim je bilo pomembno doživetje in ne rezultat. To je normalno. Res pa je, da so se danes ljudje v vsem izobilju pripravljeni vedno manj truditi za neko doživetje. Od instant hrene do instant doživetja, živela civilizacija.

Kaj je danes največji plezalni problem v Himalaji in visokogorju nasploh?
Ni največjih problemov, ampak so samo problemi. Teh je še veliko. Že samo naša smer na Everest v alpskem stilu je kar lep izziv. Potrebno je imeti samo ideje in pa željo po uresničevanju le teh. Tudi neraziskanih predelov je še precej pa nižjih vrhov s čudovitimi linijami in še kaj. Res pa je, da nekih izrazitih ciljev, ki bi na daleč štrleli izmed ostalih trenutno ne vidim.

Najpomembnejše ime zadnjih let?
Alpinizem se je zelo razmahnil in težko je nekoga izpostaviti. Pogosto nas lahko zavedejo mediji, kajti nekdo je bolj spreten pri oglašanju svojih dosežkov od drugega. Izrazitih zvezdnikov v tem trenutku ni, vsaj jaz jih ne vidim. Tudi ni ljudi, ki bi alpinizem prestavili za dva koraka pred druge, kot so bili Buhl, Messner, Bonatti, Česen, Profit in še kdo. Tudi Humar s svojim Dhaulagirijem izstopa, čeprav so ga potem posrkali mediji. Imamo kar nekaj odličnih alpinistov, ki nizajo vrhunske vzpone vsako leto, zlepa pa se ne lotijo nečesa, kar bi bilo visoko nad povprečjem tega vrhunstva.

Alpinizem jutri?
Tako kot v vsakem športu, tudi v alpinizmu prihaja do nihanj. Obdobja suhih krav se menjajo z obdobji razcveta. Je pa alpinizem malo bolj občutljiv predvsem zato, ker ni samo šport. Tu pomembno vlogo igrajo etika, načela, morala ... . Spreminjanje in sprevračanje teh vrednot v življenju nasploh imajo kvarne posledice tudi v alpinizmu. K sreči narava ostaja ista in neizprosna. Za velike dosežke bo še vedno potrebno veliko srce. Vsaka generacija je našla neko svojo pot, nek svoj način alpinističnega izražanja. So določena načela in etične norme, preko katerih ne bi smela nobena generacija, sicer bo alpinizem postal preprosta obrt dosegljiva brez posebnega znanja, gorsko naravo pa bomo spremenili v poceni adrenalinske parke.

Pogosto rečemo, da je slovenski alpinizem v svetovnem vrhu. Drži?
Bolj ali manj še vedno, nekoliko je odvisno od področja, saj je danes alpinizem bolj kot kdaj koli razdeljen na specialna področja. Biti univerzalen in vrhunski na vseh je zelo težko. Res pa je, da moraš biti precej univerzalen povsod, če hočeš biti nekje zelo vrhunski. Morda smo malo popustili na področju Himalaje, še posebej tistih najvišjih vrhov. Je pa tu morda nasploh največja kriza v svetovnem merilu. Standardi so bili postavljeni tako visoko, da mladi zlepa ne zagledajo luči na koncu predora. Vrhunskost v visokih gorah je tudi najbolj vezana na bogate izkušnje, zrela leta pridejo po tridesetem, to pa je obdobje, ki je povsem predolgo za današnji družbeni ustroj. Težko je vzdržati toliko let v vrhunskem alpinizmu; profesionalcev nimamo in bo zanje tudi vedno težje, službe danes zahtevajo celega človeka, družina, vse to postaja vedno bolj nezdružljivo.

Zdi se, da je slovenski alpinizem v letih 1970 do 2000 imel idealne pogoje. Vrhunski alpinizem je bil tako rekoč nacionalni interes, država je pomagala s kategorizacijo in tudi drugače, podjetja so rada priskočila na pomoč. Privilegij glede na, recimo, ameriške alpiniste, ki so odpravo morali plačati sami?
Socializem je bil nasploh zelo prijazen do vrhunskih športnikov. To se je odražalo tudi v alpinizmu. Kategorizacijo imamo še danes, vendar kaj danes delodajalcu mar, tvoj mednarodni status, če pa hoče iz tebi izsrkati vse v tvojih najboljših letih, da bo njegov dobiček čim večji. Tudi država ni nič kaj dosti boljša. Kaj mar državi vrhunski vzpon v Himalaji, če se ji še Planica podira! Vsak je prepuščen svoji iznajdljivosti in to je slabo, to zelo zavira razvoj slovenskega alpinizma. Planinska zveza oziroma Komisija za alpinizem bi na tem mestu morali storiti kaj več.
Nekaj alpinistov ima službe v vojski in policiji. S tem so prisiljeni dosegati mednarodni razred vsaj na dve leti in vse svoje načrte podrejajo temu. Mednarodni razred se da doseči s tremi zelo dobrimi vzponi, za tistega, ki sem ga omenil zgoraj (ki bi štrlel močno nad vrhunsko povprečje), pa bi bilo morda treba ostati tri štiri leta brez razreda da bi se zgodil. Alpinist bi ostal brez službe in brez nadaljnjih možnosti vrhunskega udejstvovanja. Nekateri so se zatekli v gorsko vodništvo. Biti profesionalni vodnik in vrhunski alpinist pa je tudi bolj ali manj nezdružljivo. To so izkusili Francozi že pred leti, pa jim nismo povsem verjeli.

Komu gre zahvala za to?
Na podobno vprašanje, zakaj ima ta mala Slovenija toliko vrhunskih alpinistov, je zanimivo odgovoril znan angleški alpinistični publicist: ali ne veš, da je v tej deželici skoraj v vsaki vasi alpinistični klub, ki se ukvarja z vzgojo alpinistov!? In to je do neke mere res. Nikjer po svetu ni tako goste in dobro razvejane šole alpinističnih šol, ki bi, do pred kratkim zastonj, danes pa za majhen denar ponujala alpinistično vzgojo, še posebej če gledamo na število prebivalcev. Uspešnost je treba pripisati seveda še veliki gorniški tradiciji v Sloveniji, kjer je imelo gorništvo poseben in zelo velik pomen pri ohranjanju nacionalne identitete naroda. Vsa imena, ki so povezana s tem pa so seveda plod naštetega in seveda posameznih osebnosti, njihovih idej in življenjski sili, ki pa bi jih sicer lahko udejanjali na katerem koli drugem področju.

Kje je alpinizem v primerjavi z drugimi športi? Kako primerjati, vrednotiti dosežke v različnih športih?
Realno gledano je primerjati športe med seboj in rangirati dosežke različnih športov na neko absolutno lestvico, povsem nemogoče. Vse so samo boljši ali slabši poskusi oziroma približki. Že primerjava med posameznimi vzponi v različnih zvrsteh alpinizma je nemogoča in zelo nehvaležna. Način priprav v posameznih športih, njegova količina in znanstvena dognanost treningov so na zelo različnih stopnjah. Časovno ujeti vrhunsko formo za najpomembnejšo tekmo (vzponom) je sploh največja umetnost v treniranju. Lahko bi izdelali teoretični model primerjave rezultatov med različnimi športi (nekaj podobnega poskuša napraviti OKS za potrebe kategorizacije in sofinanciranja), kjer bi upoštevali razvitost posameznega športa, število vrhunskih tekmovalcev oziroma ljudi, ki se s tem ukvarjajo, znanstveno raziskanost športa in metod treniranja, razvitosti športa v svetovnem merilu in nivo domačih dosežkov v primerjavi s svetovnimi,… Pa še vedno ne bi mogli upoštevati vseh psiholoških faktorjev, ki vplivajo na rezultat, genskih potreb oziroma pogojev, da se rodi pravi, najboljši človek za to dejavnost.
Alpinizem ima zelo dolgo tradicijo, gledano v svetovnem merilu in tudi pri nas. Zaradi svoje nevarnosti je to šport, ki se po številu pripadnikov nikoli ne bo mogel primerjati z drugimi športi. Je pa eden bolj kompleksnih športov, ki pogosto zahteva maksimalno koncentracijo in trenutne odločitve, ki imajo lahko usodne posledice.

Nogomet, globalno brez konkurence, pri nas nekako ne uživa svetovnega slovesa. Zdi se, da ga (slovenskega še posebej) prav gorniki radi gledajo zviška. Zakaj?
Mislim, da to ni samo pogled gornikov. Rad pogledam vrhunski nogomet in cenim dobre nogometaše. Slovenska liga pa je bolj mučenje žoge, ki bi jo nekateri radi prikazali kot nekaj izjemnega. In nogometni lobi je zelo močan. Profesionalna slovenska liga je zame ena večjih športnih prevar.

Pa vendarle, težko je razumeti. Pri 15 letih, ko alpinisti šele začenjajo svojo pot, imajo mladi nogometaši za sabo že 10 let načrtnega dela v selekcijah, sprva dvakrat, kasneje petkrat tedensko, ne glede na vreme ali letni čas. Le najboljši so pri kadetih še v igri, le peščica jih kasneje lahko igra v prvi slovenski ligi. In to ligo ljubiteljski alpinist, ki za konec tedna oprta nahrbtnik tako z veseljem popljuva, češ to ni nič v primerjavi z mojo turo ...
To pljuvanje seveda ni na mestu in je nasploh tipično slovensko. Vseeno pa ne morem razumeti, da nek igralec Rudarja lahko s svojim nogometom (pravi, da trenira uro in pol na dan) zgledno preživlja sebe in svojo družino. Vrhunski alpinisti danes trenirajo precej več, pa se jim o takem materialnem (blago)stanju lahko samo sanja (in niso edini primeri takih športnikov). Preden si naberejo dovolj izkušenj za nek vrhunski vzpon, lahko traja deset let ali več. Enostavno je vrednost nogometa v Sloveniji prenapihnjena na račun svetovne popularnosti. Verjetno je to posledica tega, da je nogomet v osnovi zelo enostaven šport, igra se ga lahko že z minimalnim znanjem in zato se ni težko identificirati z vrhunskimi nogometaši.

No, gre bolj za razmišljanje, koliko rezerve se še skriva v alpinizmu, če bi se pristopalo na tako športen način. Rezerve pri stopnji tveganja ni prav veliko. Kakšen pomen ima danes Klement Jug in teza "Kjer je volja, tam je pot"?
Rezerv v alpinizmu je še veliko. Poleg osnovnih fizičnih sposobnosti pa je za vrhunske vzpone potrebno še veliko več. Podobno kot vrhunsko fizično pripravljen nogometaš brez občutka za prostor, igro, sodelovanje s soigralci in še česa, ne pomeni nič, tudi vrhunsko fizično pripravljen alpinist brez občutka za gore, brez sposobnosti prilagajanja na veliko višino …, ne pomeni nič. Velja, da se vrhunski šprinterji rodijo, podobno je tudi za vrhunske alpiniste. Ker se z alpinizmom ukvarja precej manj ljudi kot z atletiko, je možnost, da dobimo vrhunskega alpinista, še precej manjša. Poleg vseh omenjenih lastnosti je potrebno še ogromno volje, potrpežljivosti, psihične stabilnosti, zmožnosti koncentracije kljub grozeči nevarnosti, odgovornosti, podpori socialnega okolja (kljub potencialni nevarnosti) in še kaj.
Poleg vse omenjene kompleksnosti alpinizma, ki vpliva na vse, kar sem do sedaj o alpinizmu govoril, je tu še ena, morda najpomembnejša razlika od ostalih športov. Vsak vrhunski vzpon pomeni iskanje alpinistovih meja, bolj kot se jim približaš oziroma dlje časa kot si sposoben hoditi po sami meji, na da bi jo prestopil, boljši bo dosežek. In ko si enkrat v steni, ko si se lotil težkega vrhunskega vzpona, pa spoznaš, da si preveč utrujen ali nerazpoložen, da tvoja forma ni taka kot si pričakoval, ne moreš odstopiti in reči, ne zmorem, imam pač slab dan, narobe sem tempiral formo, bo pa drugič bolje. Ne, v alpinizmu se moraš boriti do konca. Tudi če ne gre naprej, moraš nazaj, kar je pogosto še težje ali celo nemogoče. Naučiti se upoštevati tudi to breme odločitve je poseben dar in zato so vrhunski vzponi še redkejši. Uspeh ali neuspeh sta tako v alpinizmu kot na primer v nogometu pogosto odvisna od neke trenutne odločitve. V nogometu napačna odločitev pomeni, da nisem dal gola oziroma sem ga dobil, v alpinizmu pa je to pogosto stvar preživetja.
Jugov rek je še vedno na mestu. Vendar ni nujno, da je pot vedno tam kjer je volja, običajno pa - če volje ni, tudi nadaljevanja poti ni.

Opomba: Andrej Štremfelj pri svojih vzponih uporablja šotore, spalne vreče, nahrbtnike in oblačila Mountain Hardwear.

Komentarji:

Peter Mežnar, www.gore-ljudje.net, ponedeljek, 18. maj 2009, ob 09:31

Večino tega drži kot pribito, še bolj pa, da je to eden boljših intervjujev, ki sem jih kdaj bral. Jasno, da tak izdelek lahko pride samo izpod rok 'insajderja'. Upam, da bo Srečo še kdaj našel čas za kaj podobnega.
Andrej je pa tako ali tako že pregovorno skromen in tam, kjer bi vsi napihovali 'smrtne in druge' nevarnosti ter zasluge preko vseh zdravih meja, opravi z enim stavkom, tam kjer se dejansko skrivajo današnji problemi, pa se razgovori. Jasen pogled človeka, ki je 30 let po Everestu še vedno zazrt v prihodnost in še vedno razmišlja o aktualnih problemih ter kako naprej.
Kljub temu, da o teh stvareh redno debatirava iz pogovora seva toliko intelektualne svežine in zdrave pameti, da srčno upam, da bodo vsi mladi in ambiciozni alpinisti prebrali ta prispevek. Čestitke obema.

Vladimir Habjan, www.gore-ljudje.net, torek, 19. maj 2009, ob 20:21

Res je! Odlično branje. Bravo ...

Promo Intervju: M. Zupančič

Sat, 25 Apr 2009 06:40:00 +0200

Marjan, si šestkratni zmagovalec Triatlona jeklenih, prvi zmagovalec Teka na Grintovec, državni prvak v gorskih tekih, svetovni prvak v gorskih tekih v kategoriji nad 35 let, … Ob tebi človek pomisli: »Da je le klanec, da lahko daš »gas« do konca ..
Ja, s športom se ukvarjam od malega, letos bo tega že 22 let. Treniram povprečno dve uri na dan, ko se pripravljam za triatlon jeklenih pa še precej več.

Kolikšen srčni utrip imaš v mirovanju in do kam ga »poženeš« na tekmi?
V mirovanju 28, na tekmi pa 185 udarcev na minuto.

28 utripov na minuto je podatek, ob katerem človek pomisli na legendarne kolesarje. Kakšen utrip je imel v svojih časih Indurain, večkratni zmagovalec Toure de France?
Mislim da 27…..

Kje je glavna omejitev pri teku v klanec - pljuča, stegna, ..?
Oboje. Ko je premalo kisika v mišicah noge ne ubogajo več.

Pri spustu ti baje ni para? V čem je skrivnost teka navzdol?
Tehnika teka in koliko si upaš spustiti.

In ti si upaš spustiti do konca. Si že letel iz ovinka?
Ja, odvisno za kaj gre. Na izbirni tekmi tekmi za SP sem padel v ribo, naredil medvedka in se rešil. Na treningih pa nikoli ne pretiravam, ker tek navzdol ni dober za kolena. Ko je bil v igri naslov državnega prvaka sem tvegal več in uspel. Ko pa že v klanec ne gre in je pozicija slabša - tečeš na sigurno.

Kakšna je torej tehnika teka navzdol, ki jo omenjaš?
Če je teren enostaven, samo spustiš. Drugače pa je, če so skale, blato, korenine ali drevesa. To je težko opisati, treba je videti, ko leti 25km/h navzdol po kaki planinski stezi! So pa posledice naslednje dni po tekmi, ko je muskelfiber, navkljub vsakodnevnemu treningu.

Eden najbolj atraktivnih tekov, Grintovec, se konča na vrhu. Torej ti ni pisan na kožo?
Sem prvi zmagovalec teka na Grintovec (pa dvakrat drugi, enkrat tretji ...). Ko sem v formi, mi je vseeno. Letos ta tek šteje za grandprix in upam, da se bom še lahko približal svojemu rekordu 1 ura in 24min. To bi bil vrhunski rezultat. Bom pa poskusil še četrtič zmagati na Gorskem maratonu štirih občin, ki letos šteje za državno prvenstvo v gorskem maratonu.

Tek na Grintovec je eden najbolj strmih. Pri takem naklonu je hoja enako hitra kot tek. Česa se poslužuješ ti?
Trudim se, da bi ves čas tekel, kar pa ni nujno najhitreje. Na enem od tekov na Grintovec sem zgubil zmago v zaključnem šprintu ravno zaradi tega, ker je kasnejši zmagovalec Igor Šalamon strme odseke za razliko od mene hodil. Tako mu je ostalo več moči za zaključek.

Kako se pripravljaš, imaš trenerja?
Pripravljam se sam. Nisem profesionalec, ker v teku preprosto ni dovolj denarja. Vendar treniram že 20 let.

Imaš program ali preprosto tečeš?
V pripravljalnem obdobju se držim programa. Med sezono, ko so tekme vsak vikend, pa delam le regeneracijski trening.

Prehrana?
Jem vse po malem v zmernih količinah. Pazim le, da mi kilogrami ne gredo preko 55 pri višini168 cm.

Verjetno nepotrebno vprašanje, pa vendarle: alkohol, cigarete?
Kadil nisem nikoli, spijem pa kak kozarec piva enkrat na teden po kosilu.

Koliko dni pred tekom počivaš?
Počivam dva dni pred tekmo, dan pred tekmo pa naredim krajši trening - 15 minut stopnjevanja.

Koliko Slovencev se danes ukvarja z gorskim tekom?
Veliko ljudi teče, tako po ravnem kot v klanec. Na domačih tekmah nas je 200-300.
Predlani na SP v gorskem maratonu Jungfrau v Švici nas je teklo več kot 4000.

Vtis je, da je to šport za nekoliko starejšo generacijo. Se mladim ne da ali odtehta z leti pridobljena vzdržljivost?
Tek je predvsem vztrajnostni šport. Tako mi, starejši, lahko pariramo mlajšim. Sploh na daljših razdaljah v Sloveniji ni mlajše konkurence. Še nekaj časa bomo na vrhu ista imena.

Kako na vas gledajo aktivni atleti? Ste za njih le turisti ali enakovredni tekmeci? Bi recimo Roman Kejžar pometel z vami?
Na stezi da, na gorskih tekih pa ne. Pred leti je Kejžar prišel na gorski tek na Osolnik, potem ga ni bilo na nobenem več, se ve zakaj! (smeh) Pri teku po ravnem je pomembna predvsem hitrost, v klanec pa predvsem moč. Letos na DP v krosu zmagal prav gorski tekač (Mitja Kosovelj), Kejžar je bil drugi.

Vtis med dobršnim delom javnosti je, da so vsi najboljši atleti itak na dopingu. Kaj meniš ti? Na kateri točki športnika zamika, da bi vsakodnevno garanje nadgradil s prepovedano substanco? Najde opravičilo v tem, da drugače enostavno nima možnosti?
Doping je povezan predvsem z denarjem, kjer so v igri veliki zaslužki. Tega pa zaenkrat v gorskem teku ni.

Tudi tvoja soproga Katarina Stare je gorska tekačica. Sta se spoznala na tekmi?
Ona je bila prej odlična tekačica na 800 m, bila je balkanska podprvakinja. Njen rezultat na 800 metrov je nekaj čez dve minuti, kar je še za današnje razmere odlično. Sedaj pa teče, kolesari, turno smuča. Spoznala sva se na Triatlonu jeklenih v Bohinju, sam sem bil tekmovalec, ona pa v vlogi organizatorja.

Trenirata skupaj? Je v hitrosti velika razlika med vama, kakšna je razlika med moškimi in ženskami v gorskih tekih?
Predvsem regeneracijske treninge opraviva skupaj. Pozimi sva v navezi z elastiko osvojila vrh Koble (945m višinske razlike) s turnimi smučmi v 50-ih minutah. Moj najboljši čas do sedaj je 38 minut. Razlika je predvsem v mišični masi, zato moški dosegajo nekoliko boljše čase.

Kako pa komentiraš prevlado temnopoltih tekačev? Je razlog v genetiki, fiziologiji?
Ne vem točno, mislim da je nekaj v genetiki in pogojih ki jih imajo. Živijo na visoki nadmorski višini, tečejo od malega v šolo. Evropejci pa živijo v preobilju vsega (hrana, televizor, računalniki,…) in posledice so v prekomerni teži današnje mladine.

Kakšna oblačila potrebuje gorski tekač, je kakšna specifika?
Oblačila so podobna kot v atletiki: tekaški dres, pajkice, anorak. Pomembno je, da so lahka in zračna. Za tek pozimi ali v hladnejših dnevih je dobrodošla lahka dihajoča vetrovka. Ravnokar preizkušam novi Craftov komplet in sem zelo zadovoljen.

In obutev?
Copati so taki, kot za cestne teke. Razlikuje se predvsem profil podplata, ki je bolj grob. Sam spadam med lažje tekače, zato moram biti še posebej pozoren na težo. Za tekmo je prvi pogoj, da so copati krepko lažji od 1 kilograma, pa čeprav so le za en tek. Za treninge moram pa vzeti kaj robustnejšega, saj bi jih sicer po enem tednu lahko vrgel stran. Montrail je dobra kombinacija naštetega, dovolj trpežen in še vedno dovolj lahek.

Tvoje sporočilo rekreativnim tekačem?
Užitek naj bo pred rezultatom.

Opomba: Marjan Zupančič na tekmah in na treningu uporabllja: tekaška oblačila CRAFT, kolesarska oblačila CRAFT, perilo CRAFT in tekaške copate MONTRAIL.

K. Premrl: Mountain Academy

Mon, 06 Apr 2009 15:51:00 +0200

Četrti kamp Mountain Academy je potekal v L'Argentière la Bessé, znanemu centru lednega plezanja. Prav tu, sem pred mnogimi leti, še kot popoln zelenec, videl plezati Guy Lacela... Ta dogodek je popolnoma spremenil moj pogled na ledno plezanje in v veliki meri začrtal mojo plezalno pot.
Če mnogo let kasneje, lahko zamenjam vlogo in sem za spremembo komu navdih oziroma mu razkrijem nekaj skrivnosti lednega plezanja, potem to storim z največjim veseljem.
Zato, sem bil resnično vesel povabila, naj na četrtem kampu Mountain Academy sodelujem kot sponzoriran plezalec Mountain Hardwear-a. Poleg mene, sta v isti vlogi nastopala še odlična angleška plezalca Tim Emmett in Neil Gresham.
Torej, velika druščina ledu željnih plezalcev, gorskih vodnikov, fotografov, snemalcev in podpornih članov je za cel teden okupirala Gite le Moulin de Papillon in si tam ustvarila luksuzni bazni tabor.

Dogodki, ki so sledili so bili bolj ali manj povezani z lednim plezanjem. Začeli smo, kot se spodobi z osnovami, saj je ledno plezanje precej specifična oblika plezanja, pa tudi medij po katerem plezamo je na začetku, dokler ga ne spoznamo pobližje lahko precej nepredvidljiv.
Po uvodnem dnevu, ki je bil v celoti namenjen osnovam so udeleženci formirali naveze in začeli s pravim plezanjem. Napredek udeležencev je bil izjemno hiter, saj so bili izkušeni gorski vodniki odličen vir informacij, hkrati pa so skrbeli za varnost. Sponzorirani plezalci smo pokazali tehniko plezanja, dali veliko tehničnih informacij, ter razkrili mnogo manjših trikov. Poleg tega, smo z demonstracijami pokazali kaj vse se v ledu da, kako se stvari streže, ter bili, upam da, tudi komu navdih.
Pri vsem skupaj pa ne gre le za plezanje in rezultate, vsaka naveza poskrbi tudi za fotografije, video posnetke in poročila. Celotna druščina zvečer ob prijetnem kramljanju ves material pregleda in pokomentira tako, da udeleženci dobijo povratne informacije tudi s strani profesionalnega fotografa in snemalca. Na ta način udeleženci širijo svoje znanje tudi na področju fotografije in videa. Družabni deli večera, so se tako ob raznih analizah, vsesplošnemu nakladanju in optimističnem načrtovanju potegnili do naslednjega dne…
In ravno to je bistvo Mountain Academy kajti bolj kot tekmovanje, rezultati, ocene, ter težavnost, se Mountain Academy poistoveti s pojmi kot so harmonija, užitek, spoštovanje, pripadnost…

Tekst: Klemen Premrl, ledni plezalec
Foto: David Ravanel
http://blog.mountainhardwear.com/themountainacademy/

Opomba: Klemen Premrl pri svojih vzponih uporablja Softshell & Hardshell oblačila MOUNTAIN HARDWEAR in perilo CRAFT.

I. Mrak: Etika v gorah

Sun, 05 Apr 2009 14:45:00 +0200

Etika je izjemno širok pojem in načeloma vključuje zbirko vrednot, ki vplivajo na dejanja posameznika in so hkrati vključena v njegov vrednostni sistem. Tako je eno od osnovnih etičnih načel v gorništvu načelo »resnice«, kar pomeni, da morajo o svojih dejanjih v gorah gorniki verodostojno poročati. Skozi zgodovino so se v gorništvu izoblikovala etična pravila, ki pa se hkrati z razvojem dejavnosti spreminjajo. Kljub temu za večino gornikov velja, da so njihova dejanja v gorah etična takrat, ko so v skladu z načelom »delati pravo stvar«.

Gorništvo, ki je na začetku predstavljalo predvsem znanstvena raziskovanja in odkrivanja, je v zadnjih 100 letih pridobilo predvsem značaj športne dejavnosti, ki vključuje tudi določeno stopnjo tekmovalnosti. Le ta se odraža tudi v organiziranju gorniških odprav v svetovna visokogorska območja. Tako npr. klasični »vojaški stil« organiziranja odprave zagotavlja večjo verjetnost uspeha na gori, vendar pa tovrstna taktika največkrat pomeni vključevanje velikega števila nosačev (do baznega tabora in nad njim), kisikove jeklenke, številne tehnične pripomočke npr. za premoščanje ledeniških razpok, urejanje višinskih taborov in posledično velike količine odpadkov, ki ostanejo tako na gori, kot tudi v baznih taborih. Večina gornikov je danes mnenja, da je tovrstni način v nasprotju s filozofijo in smislom plezanja. Tako velike ekspedicije ne veljajo več za »pravo stvar«, k temu pa je deloma pripomogel tudi izjemen razmah komercialnih odprav, ki se jih udeležujejo predvsem neizkušeni gorniki. Hiter tehnološki razvoj, enostavno potovanje, dostopnost visokogorskih območij ter višji osebni dohodki so v visokogorje pripeljali na tisoče, predvsem gorniško neizkušenih posameznikov, ki so posledično začeli spreminjati tudi gorniško zavest in njegove vrednote, v želji postati član svetovne plezalne elite, pa čeprav s svojimi dejanji v gorah ostajajo v okvirjih gorskega pustolovskega turizma.

Na splošno za gornike velja, da se zavedajo svoje odgovornosti pri varovanju gorskega okolja, vendar pa razmere v baznih taborih kot tudi na višinskih taborih kažejo povsem nasprotno. Kljub dejstvu, da je ekološka zavest danes na precej višji ravni kot pred nekaj desetletji, se zdi, da je v visokogorju čas obstal. Dejansko stanje kaže na zanemarjanje enega prav tako osnovnih etičnih pravil v gorništvu - »za seboj ne puščaj sledi«. Deloma gre za posledico nemalokrat prisotnih kritičnih situacij, ko so ogrožena življenja in v takih primerih fizično ni mogoče delovati v skladu z zgornjim pravilom, po drugi strani pa k okoljskemu stanju v visokogorju bistveno prispeva množičen obisk ter v najvišjih svetovnih gorstvih še vedno prevladujoče mnenje, da »cilj opravičuje vsa sredstva«.
Opuščen višinski tabor na Broad Peaku

Metode plezanja v gorah se spreminjajo vzporedno z razvojem opreme in s širjenjem znanja tako o gorah kot tudi o fizičnih in psihičnih možnostih in omejitvah. Način plezanja in pristopanja na vrhove je v zadnjih desetletjih vedno večjega pomena, razvoj pa gre izključno v smeri odprav, ki imajo za cilj vzpon v hitrem alpskem slogu, brez uporabe dodatnega kisika ter z minimalnim vplivom na okolje. Enako velja tudi za pohodništvo in plezanje nasploh, kjer naj bi za napredovanje v skali in ledu puščali čimmanj opreme in sledi nasploh.

Splošna etična pravila gorništva se spreminjajo, vendar pa so še vedno bolj ali manj prepuščena presoji skupinam gornikov in posameznikom. Kljub temu morajo prav gorniki v najširšem smislu besede ohranjati tradicionalne vrednote svojih dejavnosti – plezanja in pohodništva na različnih geografskih območjih; te pa vključujejo tudi zavedanje o okoljskih vplivih in učinkih različnih gorniških aktivnosti. Vsak posameznik naj bi se zavedal svojih sposobnosti in hkrati odgovornosti za svoja dejanja – tako do soljudi, kot tudi do gorskega okolja in gorništva kot športa.

Nosači ob koncu sezone čistijo bazne tabore na Baltoru. Bazne tabore bi sicer morale očistiti odprave same.

Tekst: Irena Mrak, alpinistka in geografinja

ProMo KATALOG PLEZANJE - želiš brezplačen izvod?

Thu, 02 Apr 2009 08:41:00 +0200

Naročilo brezplačnega izvoda: info@promontana.si

              stran 1                                stran 2                                   stran 3                                   stran 4

             stran 5                                stran 6                                   stran 7                                  stran 8

             stran 9                                stran 10                                  stran 11                                stran 12

             stran 13                               stran 14                                  stran 15                                stran 16

ProMontana - Prva outdoor trgovina v Sloveniji

Nova generacija oblačil

Spray On Top

Cerro Torre zdaj še prosto

Cerro Torre "na pošten način"

Outdoor večeri v Galeriji Kapitelj

Bar Kapitelj, Poljanski nasip 8, Ljubljana.

Organizira Vertigo - specialisti za vertikalo.Informacije in neobvezne prijave na info@vertigosport.si

ProMontana Klub

-30% za majice (ženske, moške) Craft, Mountain Hardwear, Vaude in Lafuma.

Samo za člane ProMo kluba.

Dober december v Patagoniji

Koliko bo stala turnosmučarska karta?

Najtežje smeri in balvani

Hagan Z01 turna vez

Izzivamo vas, tekmujte z oglasom!

Poišči svojo ovco

Poišči svojo ovco na novozelandski farmi in uživaj na potovanju v rojstni kraj svojega volnene majice! Oglej si kolekcijo perila iz merino volne!

OutDry - brez vode v čevljih

Nova kolekcija copat za tek in gorski tek z revolucionarno tehnologijo.

The Shark's Fin končno preplezan

Z derezami po smeti

Podor

Poč vseh poči

Kazen za izklopljeno lavinsko žolno

Prihodnost je OutDry

Nakupovalno središče Matterhorn

Najtežji sprehod

Rojstni dan v 9a

Orbayu

Iz Mrtvega morja na streho sveta

Na krilih s Tofane

Še o napadu medveda na Spitzbergih

Nagrajenec igre za "šotor in crash pad"

Balvanska nagradna igra za "šotor in crash pad" je zaključena. Nagrajenec dobi Edelrid Crux šotor in Edelrid Crux crash pad!

Nagrajenec igre za "šotor in crash pad" je Uroš Maroh!

Plezanje Špancev ali No Pain No Spain

Z jadrnico na turno smuko

Ženski rekord na GR20 z Montrail Fairhaven

Popolna kombinacija: solo na pogled + padalo

Preplezana Z stena Latoka III (6949 m)

Najtežja ferata ima oceno F

prAna Stretch Zion "čudežne"hlače

Jadranje po Arktiki

Phoenix solo

Bluesign

Na smučeh čez južno steno Denalija

Bluesign šotor

Ueli Steck – Projekt Himalaja

Project Himalaya - video.

MOUNTAIN ACADEMY 2

Izbirali so izmed 2600 kandidatov, ki so se prijavili na njihovi strani www.themountainacademy.com , v drugi polovici lanskega leta. Od teh prijavljenih so po dolgi selekciji izbrali 9 udeležencev. Tokrat je med izbranci tudi Slovenec, Bojan Hribernik.

Zapiranje plezališč, z razlogom ali brez?

Nagradna igra - sodeluj in zadeni!

Nagradna igra - sodeluj in zadeni!

Vprašanje za "šotor in crash pad":

Kaj pomeni izraz "highball"?

Nagrada: Edelrid Crux šotor s crash padom, ki se spremeni v luksuzno posteljo za 1 do 2 osebi

Balvanska tekma za svetovni pokal

Chris Sharma v enem dnevu 9a+ in 9b

vrhunsko pohištvo Lafuma

prAna - več kot le oblačila

zaključek prAna tekmovanja

Prana T-Shirt Graphis Design Contest je zaključen! Oz. na Facebook-u poteka izbor najboljših. Do 24. marca do polnoči lahko glasujete za najboljši dizajn majice. Mogoče je tudi vaš predlog med izbranimi?!

Climb On!

prAna - poletje 2011

In res je nova kolekcija ponovno izvrstna. Kroji, materiali in dizajn naredijo oblačila nosljiva za resne joga vadbe oz. za resne plezalne podvige ali pa kar za vsak dan. In če je skor

aj obvezen kos plezalčeve opreme prAna magnezij vrečka, velja podobno za prAna joga blazine pri jogi!

Tekaški copati Montrail

Od alpinista do Freeriderja

Odpoklic DMM metuljev 5 in 4

Želiš osvojiti 250$ izdelkov PrAna

Zimski Soft Shell: Synchro Ski

LEOPARD-TREK v Craft-u

Chris Sharma Antology

Turno smučarski seti

Turno smučarski seti:

Ali pa sestavite svoj set!

Hagan smuči, Hagan vez, Lowa pancarji, Hagan in Geko kože = 4 artikli -40%! Oz. posamezen artikel -25%!

Indija, Gerome Pouvreau, Ganesh 8b+

Organizira Vertigo - specialisti za vertikalo.
Informacije in neobvezne prijave na info@vertigosport.si

Atraktivna plezalna smer Magična goba v Ospu decembra 2010 praznuje okroglo obletnico svoje prve proste ponovitve. Koliko časa je minilo od tedaj?
a) 20 let
b) 25 let
c) 30 let

The Realization Of A Big Dream - PrAna Team: Nina Caprez
Nina je konec avgusta uspela premagati smer Ali Baba - 8 raztežajev s težavnostjo 8a+ (8a/8a/7b+/8a/8a+/8a+/8a+/7b+). Res izčrpen in doživet potek plezanja si lahko preberete na PrAna blogu.