ProMontana - Prva outdoor trgovina v Sloveniji

Cerro Torre zdaj še prosto

Wed, 25 Jan 2012 09:20:00 +0100

Potem ko je izbite svedrovce zasegla policija, je le tri dni po čistilni akciji Kennedyja in Kruka v Cerro Torreju David Lama v alpskem stilu prosto ponovil Maestrijevo in s tem pokazal, da se na Cerro Torre še vedno da splezati. Vložek je zdaj višji, nagrada pa tudi.

Kennedy in Kruk si po svojem manevru v Cerro Torreju in po kritikah dela alpinistične srenje (kritični so Italijani, navdušeni Američani) verjetno nista mogla želeti boljšega nadaljevanja, kot ga jima je ponudil Avstrijec David Lama. S svojo prosto ponovitvijo Kompresorja je enostavno pokazal, da se na Cerro Torre da splezati tudi brez množice svedrovcev. Tako je na nek način potrdil pravilnost njune odločitve, pa čeprav sta precej verodostojnosti za tak zgodovinski poseg izgubila, ker sta se dela lotila šele pri spustu. Toda v zgodovino ne bo šel njun vzpon, saj ga je kot takšnega v celoti izpeljal šele Lama, pač pa njun »spust«. Res je tudi, da sta Severnoameričana s svojim dejanjem »ven pobrala« tudi vse pretekle ponovitve, nikakor pa ne prihodnjih! "Odločitev je padla na vrhu in pripravljena sva sprejeti odgovornost" sta izjavila potem, ko jo je v El Chaltenu celo zaslišala policija in jima zasegla vseh 100 izbitih svedrovcev.

Lama je s soplezalcem Ortnerjem v smer vstopil 19. januarja ob enih popoldan. Pri prvih svedrovcih je plezal naravnost in nato našel prehod nekaj metrov levo od Salvaterrove variante. Uspel je v drugem poskusu. Avstrijca sta bivakirala na ledenem stolpu in naslednjo jutro vstopila v headwall, od koder sta Kennedy in Kruk odstranilia skoraj 100 svedrovcev. Lama je sprva sledil originalni smeri, nato pa plezal po počeh in zajedah desno od nje do vrha.

David: "Prosta ponovitev JV raza Cerro Torreja je zame verjetno največja pustolovščina mojega življenja. Ponosen sem, da sem uspel brez vseh tistih svedrovcev". Spomnimo, Lama je v svojem poskusu proste ponovitve in snemanja podviga razburil alpinistično sceno prav z nameščanjem dodatnih svedrovcev.

Za konec pa ... je sploh obstojala možnost, da bi omenjeni svedrovci za vedno ostali v smeri? JV raz Cerro Torreja se bo namreč z nadaljnjim razvojem plezanja vedno bolj plezal prosto in vedno manj tehnično ...

klettern, bergsteigen

Cerro Torre "na pošten način"

Sun, 22 Jan 2012 16:16:00 +0100

Znamenitega Kompresorja v Cerro Torreju ni več. Radikalna rešitev zgodovinskega problema, ameriško kanadska naveza ponovila smer brez Maestrijevih svedrovcev in počistila večino železja iz stene.

Novica je vsekakor zelo vroča. Američan Hayden Kennedy in Kanadčan Jason Kruk (o njuni zadnji prvenstveni v Aguja de L'S smo poročali pred kratkim) sta preplezala JV raz Cerro Torreja po Maestrejevi smeri. S svojim vzponom sta na svoj način odgovorila na polemike, ki smer spremljajo od njenega nastanka leta 1970. Kako je tudi ne bi, saj si je Maestri s svojo ekipo pot na vrh gore utrl s številnimi svedrovci, pri vrtanju pa si je pomagal celo s kompresorjem, ki je ostal v steni in smeri tudi dal enega izmed imen. Kljub mnogim pripombam so si ponavljavci pri ponovitvah pomagali prav s spornimi svedrovci. Debate o tem, kaj narediti s svedrovci so se vrstile, v zraku pa je vseskozi visela želja po vzponu brez Maestrijevega železja. Vzpon, ki ga še ni bilo, je dobil ime "by fair means", s poštenimi sredstvi. Silvo Karo, avtor dveh smeri v Cerro Torre: "Maestrijev vzpon je bil ukraden iz prihodnostii. Brez vseh teh svedrovcev bi bila zgodovina te gore zelo drugačna".

Do letos so bili vsi poskusi neuspešni, 17. januarja pa sta Kennedy in Kruk v 13 urah zmogla 900 m stene in težave ocenila s 5.11+, A2. Njuna smer "by fair means" v večini sledi (bivšim) Maestrijevim svedrovcem (leva smer na sliki), sem in tja pa zavije v bližnji varianti. Zgolj za varovanje sta uporabila pet svedrovcev, od tega štiri v varianti Salvaterra-Mabboni (1999) in enega v varianti Geisler-Kruk (2011). S tem naj bi rešila star plezalni problem in še starejše vprašanje stila in etike v zvezi s to markantno goro. Pri sestopu sta namreč očistila svedrovcev dobršen del Maestrija.

Koliko novih debat sta s tem odprla je drugo vprašanje. Dobro je, da sta od besed prešla k dejanjem in počistila del železja. A na vrh vendarle nista splezala povsem brez svedrovcev, čeprav tistih pet, ki sta jih vpela niso bili Maestrijevi. Kakorkoli, Kompresorja ni več in Cerro Torre je zdaj zahtevnejši.

supertopo, alpinist, planetmountain, pataclimb

Outdoor večeri v Galeriji Kapitelj

Sun, 22 Jan 2012 04:53:00 +0100

Sreda, 15.02.12. ob 19.30: Alpski štiritisočaki, Žiga Šter

Galerija Kapitelj, Poljanski nasip 8, Ljubljana.

Program predavanj:

Ledno plezanje na Norveškem - 23.11.11, Klemen Premrl (zaključeno)
Srednja Amerika - vulkanska pustolovščina - 30.11.11, Janez Pretnar (zaključeno)
Turno smučanje Iran, Maroko, Kavkaz - 7.12.11, Žiga Šter(zaključeno)
Treking po Nepalu - 01.02.12, Klemen Volontar (zaključeno)
Alpski štiritisočaki - 15.02.12, Žiga Šter
Gruzija z vzponom na Kazbek (5030 m) - 22.02.12, Janez Pretnar
Korzika, soteskanje in plezanje - 29.02.12, Matevž Vučer

Organizira Vertigo - specialisti za vertikalo.
Informacije in neobvezne prijave na info@vertigopro.si

ProMontana Klub

Wed, 18 Jan 2012 21:46:00 +0100

PRAVILA ZA UPORABNIKE PROMONTANA KLUBA:

Prejeta SMS sporočila so za uporabnika kluba brezplačna in mesečno jih bo uporabnik prejel največ štiri. Uporabnik lahko odstopi od pogodbe, če pošlje PROMO STOP na 4246. Uporabniki mobilnega omrežja Tušmobil in T2 namesto kratke številke 4246 uporabljajo 040 500 202. Odgovorni ponudnik mobilnih storitev je 4eGenus d.o.o., Vojkovo nabrežje 23, 6000 Koper v sodelovanju s Promontana d.o.o. Za dodatne informacije, pomoč uporabnikom in želje je na voljo elektronski naslov info@4egenus.com.

Z včlanitvijo v klub uporabnik potrjuje strinjanje s Posebnimi pogoji in navodili za prijavo v mKlub - promontana objavljenimi na www.4egenus.com

Dober december v Patagoniji

Mon, 09 Jan 2012 10:35:00 +0100

Prvenstvene tako v navpičnem ledu kot v yosemitskih počeh. Smer sezone je Norveška v Torre Egger. Garibotti: "To je King Line v ledu".

V Patagoniji je bilo v decembru opravljeno nekaj odličnih prvenstvenih vzponov.

Norvežana Bjørn Eivind Årtun in Ole Lied sta v južni steni Torre Egger (slika levo) našla izjemno ledno linijo, ki se vleče z legendarnega sedla Col of Conquest med Eggerjem in Torrejem. Po bivaku na sedlu sta potegnila 7 novih raztežajev v navpičnem in tudi previsnem ledu do vrha gore. Smer sta imenovala Venas Azules, visoka je 950 m, od tega je 350 m prvenstvenih. Ocenila sta jo 6b+, A1, AI6. Odličen poznavalec Patagonije Rolando Garibotti je podvig komentiral takole: "V športnem plezanju je Chris Sharma lansiral izraz King Line za posebno lepe in unikatne smeri. Norveška smer je definitivno ledna verzija Sharmine "Kraljevske linije" in smer sezone tu v Patagoniji«.

Ameriško kanadska naveza Hayden Kennedy in Jason Kruk je v južni steni Aguja de l'S (slika spodaj levo) našla pravo yosemitsko smer, ki spominja na tamkajšnjo klasiko Astroman. Sedem dolgih samostojnih raztežajv v perfektni skali sta imenovala The Gentleman's Club (900 m, 7a/5.11+). Več.

V JZ steni Aguja Poincenot (slika desno) v masivu Fitz Roya so Američani Jens Holsten, Joel Kauffman in Mikey Schaefer v alpskem stilu z dvema bivakoma preplezali Rise of the Machines (900 m, 6c, A2+). Spodaj 6b v odlični skali, zgoraj v headwall pa slaba skala in tehnika A2+. Kaufmann: »Ena največjih smeri našega življenja.«

V vzhodni steni Aguja Guillament je švicarsko italijanska naveza Roger Schaeli in Simon Gietl preplezala Let's get wild (600 m, 7a, 90°). Vzpon je trajal dva dni, prvi dan za prvi raztežaj, drugi dan za vse ostalo do vrha. Smer poteka po atraktivnih izpostavljenih počeh in snežni gobi v predzadnjem raztežaju. Gietl: »Preplezati takšno super smer v alpskem stilu, na pogled, brez enega svedrovca je enostavno fantastično«.

Dodajmo še prvenstveno smer ameriško argentinske naveze Colin Haley - Jorge Ackerman v Aguja Standhardt: El Caracol (500 m, 5.9, A1+, M4) iz začetka decembra, s katero se je lepa serija prvenstvenih pravzaprav začela.

Za konec zanimivost oziroma še en primer "urbanizacije" tudi v Patagoniji. V Cerro Catedral (Bariloche) so plezalci (sicer že pred časom) med dvema vrhovoma uredili slack line in zato zavrtali tri svedrovce v sredini drugega raztežaja smeri Conflicto de Generaciones. To pa je ena prvih smeri v območju, ki je bila splezana s svedrovci od spodaj navzgor, avtor pa nihče drug kot Švicar Piola. Značaj te zgodovinske smeri (za Argentino) se je s tem seveda spremenil. Pataclimb.com, glavni kronist vzponov v Patagoniji navaja, da je še posebej žalostno, če to storijo dobro znani plezalci (?) in zaključuje: "Fuck Slacklines".

pataclimb.com, climbing.com, planetmountain

Koliko bo stala turnosmučarska karta?

Mon, 19 Dec 2011 15:12:00 +0100

Težave žičničarjev s turnimi smučarji. Na nekaterih smučiščih v Avstriji jih je že več kot tistih, ki kupijo karte. Nedorečena zakonodaja večinoma povsod po Evropi, kako je v Sloveniji?

Iz smučišč v hribe in nazaj. Tako bi lahko na hitro povzeli selitve med obema panogama v zadnjih letih. Seveda glavnina turne smučarije ostaja v hribih, a invazije na urejena smučišča ni moč spregledati. Zadeva je tu varna in enostavna, začne se takoj za parkiriščem, ni težavne podlage pri spustu, na turo se gre lahko po službi pozno popoldan ali celo zvečer s čelno svetilko. Ne gre za to, da se osvoji vrh ali opravi nek turni smuk, pač pa preprosto za dnevno rekreacijo z vijuganjem za posladek.

In tako imamo na eni strani žičničarje, ki z investiranjem v naprave, umetno zasneževanje, urejanje prog in parkirišča nehote ustvarijo tudi odlične turnosmučarske pogoje. Na drugi strani so turni smučarji s svojo pravico po svobodi gibanja, ki brezplačno koristijo izdelano in vzdrževano infrastrukturo.

Konfliktne točke so vedno znova iste:
- vožnja po zaključku dnevnega obratovanja, ki moti teptalce pri delu, v mehki sveže steptani progi pa pusti sledi, ki čez noč zmrznejo
- hoja v območju proge, še posebej v mraku, ki ruši red na progah in povečuje tveganje nesreč
- neupoštevanje pravil na parkirišču, nekateri turni smučarji pridejo zgodaj pred uradnim odprtjem in pustijo svoj avto tako, da v dnevni gneči otežujejo redarjem razporejanje vozil

V Avstriji planinska zveza OeAV na smučiščih na svojih info točkah oglašuje slogan »Sicher&Fair«, varno in korektno:
NE za turno smučarsko »cestnino« med obratovalnim časom smučišč
JA za prosto hojo navzgor med obratovanjem naprav
JA za razumne časovne zapore zaradi urejanja proge
JA za zmerne parkirnine
JA za posamezne lokalne rešitve glede na lokalne posebnosti »Avstrijski prijatelji narave« med drugim zahtevajo:
- označene proge za hojo navzgor (samostojno ali ob robu smučišča)
- turno smučarske večere (odprte proge do desetih zvečer)
- razumno pristojbino za uporabo infrastruktue smučišča

Reakcije žičničajev na invazijo turnih smučarjev so različne. Nekatera smučišča so zanje zaprta v celoti, predvsem v času izven obratovanja naprav (uporaba jeklenic in vitlov pri teptanju!). Nekje je prepovedano dnevno vzpenjanje po progi, drugje veljajo posebna večerna pravila. Za zgled se daje »insbruški model, kjer je vsak večer v tednu eno izmed smučišč okoli Innsbrucka odprto dlje, smučišča pa začnejo urejati šele po deseti uri zvečer. Popularni so tudi »turnosmučarski dnevi«, ko za določen čas določeno progo zaprejo in jo namenijo le turnim smučarjem.

Tudi v Nemčiji se iskri med planinsko DAV in smučarsko DSV. Tudi tu je zakonodaja zaradi pomanjkanja vzorčnih primerov neurejena in nedorečena. Stališča DSV so jasna:
- urejeno smučišče je športni objekt izdvojen iz narave in ne more biti prosto dostopen
- po veljavnem DIN standardu je smučišče povsem jasno kategorizirano kot proga za spust s smučmi
- žičničarji so dolžni zagotavljati varnost na progi in pri tem jih ne sme nihče ovirati
- kršitev navedenih členov je kazniva

Težav ni na smučišču Oberammergau, kjer imajo prvo samostojno turnosmučarsko progo. Poteka ob urejeni smučarski progi, ima tunel na nevarnem križišču in gre do vrha hriba (žičnica se konča pri koči 200 m pod vrhom). Turni del smučišča nima umetnega zasneževanja, vložek in vzdrževanje sta relativno majhna. Parkirnina znaša 4 EUR za ves dan in je višja kot za uporabnike žičnic (slednjim se namreč ob nakupu karte iz tega naslova upošteva 2 EUR). Za primerjavo, na avstrijskem Koroškem se že pojavlja turna karta v vrednosti 5 EUR.

Morda je nek turnosmučarski prispevek, v obliki plačila povišane parkirnine ali v obliki dnevne oz. sezonske karte, res prava rešitev. S tem bi žičničarji seveda morali prevzeti nase skrb tudi za turni del proge. Vendar ima lahko takšen kompromis za urejeno smučišče tudi nekoliko dvorezen psihološki učinek. Smučarji na žičnicah lahko opazujejo turne smučarje in vidijo, da obstoja alternativa. »Prestopov« v drugo panogo ni moč več spregledati, na nekaterih smučiščih v Avstriji je že več turnih smučarjev kot tistih »običajnih«. Avstrija pa je vodilna smučarska destinacija, ki določa trende tudi drugim ...

Kako je v Sloveniji?

Zelenica - zanjo velja marsikaj že omenjega, turnih smučarjev je včasih več kot alpskih, urejena je proga za vzpon, "priljubljeno" je tudi vijuganje po sveži ratrakovi sledi proti večeru ...

Krvavec - tolerira se hoja ob robu smučišča, v času urejanja pa turni smučarji niso zaželjeni

Vogel - dovoljeno na lastno odgovornost in ne v času urejanja

Kranjska Gora - v času obratovanja ni dovoljeno

Torej, razen v Kranjski Gori se je pri nas možno vzpenjati ob robu smučišča in nato brezplačno koristiti progo za spust. O kakšnin turnosmučarskih dnevih ali večerih pa je še prezgodaj govoriti.

Precej drugače kot pri nas, v Avstriji in Nemčiji je v Italiji. Po nam znanih podatkih je turno smučanje na urejenih smučišči strogo prepovedano, predvidene so kazni ranga 150 EUR, kontrole se izvajajo.

bersteigen

Najtežje smeri in balvani

Mon, 19 Dec 2011 08:42:00 +0100

Pregled najtežjih smeri, balvanov in solo vzponov, stanje decembra 2011.

Smeri:
Na svetu je 13 smeri z oceno 9b, od tega so le tri ponovljene in le te tri imajo potrjeno oceno. To so Ali Hulk Extension, Chilam Balam in Golpe de Estado. Šest jih je kot prvi preplezal Sharma, tri Ondra, dve Andrada, po eno pa Rouhling in Fernandez. Kot vidimo se težkokategorniki posvečajo le svojim projektom in se ne ukvarjajo s ponovitvami. Izjema je Ondra, ki je trem prvenstvenim dodal še dve ponovitvi, eno 9b je ponovil tudi Šved Mitbo. Stopnjo 9b je torej do sedaj preplezalo 6 plezalcev. Na sliki: Chris Sharma v First Round, First Minute (9b, 1. vzpon 2011)

Balvani:
Situacija je bolj razpršena in nekoliko manj jasna. Zanimivo, do sedaj najvišja stopnja 8C+ v nobenem primeru še ni bila potrjena. Ponavljavci so večinoma ocene zniževali za eno do tri stopnje! Tako imamo le dve potrjeni 8C+: Tonino 78 in Goia. Pravzaprav dva nekoliko manj znana boulderja dveh manj izpostavljenih avtorjev (Calibani oz. Core). Še dva s to oceno sta brez ponovitve: Bokassa (Lamprecht) in Terranova (Ondra). A če bi ostali pri teh imenih slika ne bi bila popolna. Težišče dogajanja zadnjega obdobja gre na račun Woodsa, Robinsona in Koyamade, pol generacije pred njimi so bili to Sharma, Zangerl in Nicole. Na sliki: Adam Ondra v Goia (8C+, 1. ponovitev 2011)

Solo vzponi:
Izstopata dva, 8c iz leta 2008 je še vedno največ ...

Celoten pregled - smeri in balvani, originalne in potrjene ocene, avtorji in ponavljavci, video posnetki, ...

Hagan Z01 turna vez

Sat, 17 Dec 2011 12:56:00 +0100

Izzivamo vas, tekmujte z oglasom!

Sat, 03 Dec 2011 09:17:00 +0100

Z namenom, da se pokaže dejanska hitrost profesionalnih tekačev maratona, so v okviru ING maratona v New Yorku, predstavili oglas s katerim lahko tekmujete...

Poišči svojo ovco

Tue, 25 Oct 2011 19:31:00 +0200

Poišči svojo ovco na novozelandski farmi in uživaj na potovanju v rojstni kraj svojega volnene majice! Oglej si kolekcijo perila iz merino volne!

Icebreakerjev program sledljivosti vodi do ovce, ki nas je oblekla. Lahko vidiimo trenutne razmere na pašniku, srečamo farmerja, ki jo je ostrigel in sledimo procesu do končnega izdelka. Icebreakerjeve ovce živijo na pašnikih v novozelandskem visokogorju, kjer jim suho podnebje omogoča prijetno bivanje. Od tam pride volna v doline, mesta, do nas uporabnikov, in z nami se vrne nazaj v hribe.

Icebreaker Baacode je program namenjen sledenju izvora izdelka. Z devet mestno kodo, ki se nahaja na notranjem všitku izdelka, lahko poiščeš svojo ovco ...

OGLEJ SI Icebreaker kolekcijo: MOŠKO PERILO, ŽENSKO PERILO, NOGAVICE

OutDry - brez vode v čevljih

Mon, 24 Oct 2011 14:52:00 +0200

Nova kolekcija copat za tek in gorski tek z revolucionarno tehnologijo.

Po lanski predstavitvi OutDry tehnologije v rokavicah Mountain Hardwear, letos s ponosom predstavljamo še OutDry obutev. To edinstveno rešitev v svojih tekaških copatih ponuja MONTRAIL, ameriški specialist za gorski tek in tek po brezpotjih. Da bi razumeli prednosti, ki jih daje OutDry, pa moramo poznati slabosti obstoječih membran.

Goretex in podobne membrane so sicer odlična zaščita, imajo pa pomembno slabost z negativnimi posledicami. Kljub šivanju in lepljenju membrane na zunanjo plast (usnje ali tekstil), še vedno prihaja do odstopanja obeh plasti. Govorimo o t.i. »nespojenosti«. Med zunanjo plastjo in membrano ostaja prostor, ki ga (zaradi prepustnosti prve) lahko napolni voda. Ta, ujeta med obe plasti, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje in pritiska na membrano. Voda tako prej ali slej preide v notranjost. Poleg tega prej omenjeni šivi in lepljene ploskve dodatno zmanjšujejo dihanje obutve.

V nasprotju z Goretexom imamo pri OutDry tehnologiji le eno plast, saj je membrana s toplotnim procesom neposredno vgrajena v zunanjo školjko. Prav enotnost membrane z zunanjim slojem, naj bo to usnje ali tekstil, je ključna za ohranjanje suhe notranjosti. Gre za to, da enostavno ni prostora, kjer bi se voda nabirala in posledično pritiskala na spodnjo plast ter prehajala v notranjost. To je še posebej pomembno v tekaški obutvi, ki mora biti po eni strani lahka in po drugi strani pa je izpostavljena številnim hitrim pritiskom.

Montrail moški tekaški copati OutDry: Mountain Masichist, Mountain Masochist Mid

Montrail ženski tekaški copati OutDry: Mountain Masochist Lady, Mountain Masochist Lady Mid, Badrock Lady

The Shark's Fin končno preplezan

Thu, 20 Oct 2011 11:19:00 +0200

Ameriška naveza po številnih poskusih preplezala The Shark's Fin v SZ steni Meru Central (6310 m). Direktna smer čez t.i. »plavut morskega psa« nedvomno pomeni rešitev enega najbolj aktualnih alpinističnih problemov.

Conrad Anker, Jimmy Chin in Renan Ozturk so SZ steno Meru Central (6310 m) v Garvalski Himalaji po direktni liniji čez znamenito "plavut" preplezali v 12 dneh. Američani so vrh osvojili 2. oktobra in s tem končali dolgotrajno obleganje številnih alpinistov. V 30 letih se je zvrstilo več kot 20 poskusov različnih navez. V steni je leta 2009 poskušala tudi slovenska naveza Grmovšek, Karo, Lukič in v alpskem stilu prišla čez prvi skalnati pas.
Tudi Ankerju je bil to že tretji poskus, ostalima dvema pa drugi. Vsi trije skupaj so v steni v nekaj letih preživeli več kot 30 dni. Leta 2008 so po 19 dnevnem obleganju obrnili vsega 150 m pod vrhom. Chin: "Mogoče ni usojeno, .. ne bom se več vrnil."

Pa se vendarle je, septembra 2011. Spodnji del so tokrat preplezali relativno hitro. V 6 dneh so prišli do previsnega dela Indian ocean Wall, kjer je sledila tehnika s težavami do A4. Težak in izpostavljeni raztežaj z imenom Crystal Pitch je eden ključnih. Zadnji del smeri je mešanica lednega in tehničnega plezanja.

Ključni faktorji za uspeh so bili lepo vreme (čeprav so bile temperature podnevi do -20 st.), izbira opreme (tako za ledno kot skalno big wall plezanje) in odločitev, da se stene ne lotijo v alpskem stilu. Chin: "Brez tehnike in v alpskem stilu preprosto ne bi šlo."

Ko govorimo o Meruju seveda ne moremo mimo Valerija Babanova, ki je leta 2001 prvi preplezal 2000 metrsko SZ steno. Po neuspelem poskusu v "plavuti" je sam potegnil novo smer nekolko bolj desno. Smer je imenoval Shangri La (ED 5.9/5.10 A1/A2 M5 75 st.) in bil zanjo nagrajen tudi z Zlatim cepinom. Za njim sta leta 2006 čez steno prišli še japonska in češka naveza, vendar je vsaj prva bolj varianta Babanove, druga pa bolj neuspel poskus vzpona čez plavut.

alpinist

Z derezami po smeti

Wed, 12 Oct 2011 21:45:00 +0200

Tri tone smeti iz Mer de Glace. Lafuma poskrbela za plačan delovni dan udeležencev čistilne akcije na največjem francoskem ledeniku.

Club Alpin Français (CAF) in Lafuma sta organizirala že četrto čistilno akcijo pod Mt. Blancom. Na ledenik Mer de Glace pod Mt. Blancom sta popeljala 110 prostovoljcev, ki so zbrali tri tone smeti. Za primerjavo, v lanski akciji je 80 ljudi nabralo 2,3 tone smeti. Struktura odpadkov je podobna: jeklenice, pločevinke, plastika.

Mer de Glace je z dolžino 7 km in globino 200 m največji francoski ledenik. Vsako leto ga obišče pol miljona obiskovalcev. Turistiom predstavlja končni cilj, allpinistom izhodišče za skalne inl ledne smeri, smučarjem pomeni del spusta po Valle Blanche.

Akcijo je finančno podprla Lafuma (vsi udeleženci so dobili plačan delovni dan), koordinirali pa so jo gorski vodniki iz Chamonixa in alpinisti iz ekipe Lafuma, med njimi tudi "legende" Catherine Destivelle, Stephanie Bodet, Christophe Dumarest, Patrick Gabarrou, Arnaud Petit. lafuma, klettern

Podor

Wed, 12 Oct 2011 14:17:00 +0200

Takšnega skalnega podora zelo verjetno še niste videli ...

Cornwall, najbolj JZ del Velike Britanije. Področje je znano po odličnih pohodniških in plezalnih možnostih. No, predvsem plezanje v bližini dogodka bo za nekaj časa še posebej ... zanimivo?

Poč vseh poči

Mon, 10 Oct 2011 23:19:00 +0200

V puščavi Utah preplezana Century Crack, "največja, najširša, najbolj atraktivna in tudi najbolj odurna poč na svetu".

Največja, najširša, najbolj odurna, široka pošast, Big Daddy vseh poči. To je nekaj (morda pretiranih) nazivov sveže preplezane velike strehe v Utahu, čez katero vodi tipična of width široka poč. Za nepoznavalce: predstavljajte si strop in v njem pravilno 10 do 20 cm široko razpoko brez dodatnih razčlemb, ki se vleče 40 m daleč. V bistvu je to vseskozi kar konkreten "oprimek", toda zelo neuporaben.

Century Crack je leta 2001 našel Crusher Bartlett z zvenečim vzdevkom Desert Rat (Puščavska podgana) in jo preplezal solo tehnično. Imenoval jo je Chocolate Starfish (A1). Nekaj let kasneje se je 40 metrske strehe s ciljem proste ponovitve lotil Stevie Haston. Po številnih neuspešnih poskusih jo je označil za najbolj atraktivno smer na svetu in napovedal oceno 9a ali več. Zdaj sta v smeri uspela Angleža Pete Whittaker and Tom Randall. Oba sta sta izkušena plezalca širokih poči, za sabo imata najtežje v Evropi in ZDA, tudi v testnih stenah Little Cottonwood Canyon in Vedauwoo. Predvsem pa neskončno "krogov" v Randallovi kleti. Tam sta si na stropu naredila simulacijo takšne poči in prav to je bilo odločilno! Kot se je izkazalo že prvi dan v smeri, je bila kopija v kleti skoraj povsem enaka originalu, tako da sta imela občutek, kot da v smeri poskušata že dve leti. Tako sta smer oba preplezala že drugi dan. Pri tem priznavata manjšo lepotno napako, saj nista v celoti nameščala varovanja sproti. Dva metulja (5 in 6) sta po predhodnih poskusih ostala v poči tudi za finalno plezanje iz preprostega in praktičnega razloga. Pobiranje varoval iz take smeri zahteva namreč veliko truda in časa in je pravzaprav že samo po sebi zahtevno plezanje.

In težave? Randall: »Nisva ravno prepričano kakšna ocena bi bila realna. Kot rečeno, legenda Stevie Haston je napovedal 9a ali več. Vzela si bova še nekaj časa za premislek, medtem pa splezala še nekaj ameriških klasik. Zagotovo pa veva, da je to daleč najtežje, kar sva splezala do sedaj«. Tako kot vzdevki navedeni v uvodu, tudi ocena "9a ali več" zveni mogoče malo pretirano, vsaj glede na porabljeni čas prvih plezalcev. No, prav čas bo crack monster tudi postavil na mesto, ki ji gre.

ukc

Kazen za izklopljeno lavinsko žolno

Sun, 09 Oct 2011 19:12:00 +0200

Žena umrla v plazu, mož obsojen, ker ni preveril, če ima vklopljeno lavinsko žolno. Sodba salzburškega sodišča bi lahko močno vplivala na to, s kom v bodoče na turo ...

Na salzburškem sodišču je bil na tri mesečno pogojno kazen obsojen turni smučar, ker pred turo ni preveril, če ima njegova žena vklopljeno lavinsko žolno. Bila je neizkušena turna smučarka, torej bi moral on prevzeti odgovornost zanjo in poskrbeti za varnost.

Med spustom se je na pobočju z naklonino 35° sprožil 80 m širok in 250 m dolg plaz in zasul smučarko. Reševalci so jo dolgo iskali, na koncu so jo iz snega izkopali mrtvo. Sodnik je moževo dejanje označil kot »umor iz malomarnosti«. Čeprav je mož v svojem zagovoru zatrjeval, da je pred vzponom preveril snežne razmere in izbral ustrezno linijo spusta, je pri sodbi pretehtalo dejstvo, da ni zagotovil aktivnosti lavinske žolne. Nevarnost plazov na ta dan je bila 3. stopnje.

Sodba sicer še ni pravnomočna, če pa bo, bo za turne smučarje prav gotovo precejšnjega pomena. Kaj v primeru, če pred turo ugotoviš, da partner nima s seboj ustrezne opreme? Odstopiš od ture? Kaj spada med ustrezno opremo? Tudi n.p. dereze in cepin?

In koliko tvegaš, če gre s tabo na smuko manj izkušenega oseba kot si sam? Čeprav nisi gorski vodnik, v celoti prevzemaš odgovornost. In vse kar naj bi veljalo za turno smučanje, ni razloga da ne bi tudi za plezanje, alpinizem, ferate, ...

bergsteigen

Nova generacija oblačil

Mon, 03 Oct 2011 17:17:00 +0200

Tradicionalni za vodo neprepustni in dihajoči materiali (membrane) so odlični z vidika vodotesnosti, vendar materiala, ki bi ostal suh tudi z notranje plasti, še ni bilo. Mountain Hardwear predstavlja Dry.Q, prvi sistem, ki resnično diha obenem pa ostane suh tudi od znotraj. Po domače rečeno membrano, ki prinaša vse kar je Gore Tex obljubljal že pred desetletji.

Družina Dry.Q:

Dry.Q Elite

Je membrana namenjena uporabnikom, ki so izpostavljeni neusmiljenim vremenskim pogojem in neprestano v gibanju. Dry.Q Elite je najboljša zaščita pred zunanjimi vplivi, obenem pa vlago najhitreje odvaja od telesa. Je membrana za nenehno gibanje v zahtevnih pogojih.
Tradicionalne membrane delujejo tako, da vlago, ki se nabere pod njimi, prepuščajo na zunanjo stran. Delovati začnejo šele ko je delež vlage pod jakno nad 70%. Najprej se moramo spotiti in šele potem vlaga začne prehajati skozi membrano. Zato smo v njih vedno »zmerno mokri«..
Dry.Q Elite je membrana, ki je prepustna tudi za zrak. To ne pomeni, da prepušča veter, ampak le zrak in z njim tudi vlago. Torej še preden se na površini nabere kondenz. Lahko bi rekli, da k pojmu vodoodpornosti in paroprepustnosti, dodamo nov pojem, zrakoprepustnost.

Dry.Q Active

Je membrana zasnovana za najbolj intenzivno gibanje.
Je vodotesna in dihajoča ter predvsem elastična zaščita. Namenjena je torej tekačem, kolesarjem in ostalim aerobnim športom. Ta tip membrane vsebujejo izdelki, ki so v prvi vrsti lahki in elastični in se nosijo bolj ob telesu zato, da je trenje karseda nizko. Izdelana je za tiste aktivnosti, pri katerih je dihanje bolj pomembno od neprepustnosti.

Dry.Q Core

Je membrana namenjena praktično vsem vrstam aktivnosti v naravi ali mestu. Je tehnologija, ki ustreza industrijskim standardom za dihanje ter odpornost na vodo in veter. Je edina membrana, ki je bila razširjeno testirana z namenom, da zagotavlja dihanje. Oblikovana zato, da na vseh področjih ustreže zahtevam uporabnikov.
Vodoodpornost pri oblačilih so proizvajalci dosegli dokaj hitro. Zadnja leta je postal glaven kriterij vrhunskih oblačil dihanje. Cilj razvoja serije membran ali bolje rečeno tehnologije, je višja stopnja prepustnosti pare. Najdlje je razvoj segel pri membrani Dry.Q Elite, ki zračnikov pod pazduho sploh ne potrebuje. Z novimi rešitvami se pojavljajo tudi nove ovire. Jakne z najbolj paroprepustnimi membranami so namreč precej bolj hladne od ostalih, Gore ipd., zato je pogoj, za uporabnost ali celo smiselnost uporabe tako naprednih oblačil, konstantno gibanje.

AirShield^TM Elite

Postavlja nova merila na področju oblačil za zaščito pred vetrom, zato ker ne zahteva visoke telesne temperature, ki bi sprožila delovanje, torej dihanje oblačila. To se začne v trenutku, ko oblačilo oblečemo.

AirShield^TM: Takojšnja zaščita pred vetrom. Povečano izparevanje vlage se začne takoj.

Prihodnost je OutDry

Sun, 02 Oct 2011 12:33:00 +0200

Bo pri rokavicah še kdaj tako, kot je bilo? Je prihodnost OutDry in ne Goretex?

»Waterpoof and breathable«, »Wasserdicht und atmungsaktiv«, držati vodo in dihati ... to sta dve primarni zahtevi današnje outdoor opreme. Pri oblačilh zadeva niti ni tako zapletena, Goretex in druge PU membrane svoje delo odlično opravljajo. Težave nastopijo pri obutvi in še posebej pri rokavicah. Do sedaj znan način vstavljanja PU membrane je namreč zapleten. Problem je spajanje ploskev, pa naj gre za leplenje ali varjenje. Pri spojih para ne prehaja na zunanjo plast in stvar ne ''diha''. To pa niti ni glavna slabost omenjenih membran. Največja slabost je t.i. nespojenost, odstopanje membrane od zunanje plasti oz. školjke (usnja, tekstila, nylona, softshella, ...). Zaradi manjših ploskev, številnih zavojev in šivov, PU membrana (Goretex, ..) odstopa od zunanje plasti (školjke). Med školjko in membrano tako ostaja prostor, ki ga (zaradi prepustnosti prve) prej ali slej napolni voda. Ta, ujeta med obe plasti, bistveno poveča težo produkta, onemogoči izparevanje, pritisk na membrano se poveča in voda prej ali slej preide v notranjost.

Bistvena prednost OutDry membrane je enotnost z zunanjim slojem (školjko). Prav ta se v proizvodnem procesu najprej izdela, nato se na notranjo stran s pomočjo toplote pritrdi OutDry membrano. Končni rezultat:

- 100% vodotesnost, ker med plastmi ni prostora za vodo in je pritisk vode na membrano nižji

- hitro izparevanje vlage, ker ni spojev, ki bi zmanjševali prepustnost

Mountain Hardwear je glavni partner OutDry-a na področju rokavic, oglej si nazorno VIDEO predstavitev (Internet Explorer):

Prednost Outdry membrane - spoznaj razliko in Outdry tehnologija - kako naredimo rokavico

(S.R.). Sorodni članki: Outdry rokavice, nova tehnologija

Nakupovalno središče Matterhorn

Mon, 19 Sep 2011 22:50:00 +0200

Zgodba potrošnika Jošta o vzponu z vodnikom na švicarsko ikono. "Slišala sva o masovnem turizmu na gori, nisva pa si predstavljala ...".

V ponudbi niso artikli, ampak doživetje, pravzaprav trofeja. Vse ostalo spominja na nakupovalno središče današnjega časa: gneča, lov za parkirna mesta in boljše štartne pozicije, občutek sreče ob dobrem nakupu, priokus prikrajšanosti ob visokih (?) cenah in slabem (?) servisu. Enakovredno dobre ponudbe (beri: gora) v okolici ne vidi nihče. Tam ni gneče.

Reiner Jost: Žalostno poročilo o dejstvih in nepotrebnem priganjanju na vodeni turi po grebenu Hörnli

Kdor bi rad na Matterhorn se mora odločiti, ali bo šel sam ali z gorskim vodnikom. Več kot 800 mrtvih v zgodovini gore daje misliti. Glavna težava je izjemno težka orientacija v spodnjem delu. Ker ni več dobrih starih gorniških kameradov, ki bi te popeljali na vrh takšne gore, se s sinom odločiva za gorskega vodnika. Kljub nenormalno visokim stroškom. Kondicijsko dobro pripravljena se zapeljeva v 780 km oddaljeni Zermatt. Opraviva aklimatizacijsko turo na višino 4000 m. Po dogovoru s tamkajšnjim Alpincentrom sva dva dni kasneje ob dveh popoldan v Hörnlihütte (3260 m). Čakava in dolgočasiva se na terasi, opazujeva »promet«. Vedno več turistov in vodnikov prihaja v kočo, ki je bila ob 18 uri že dodobra napolnjena. Stoli v jedilnici so jasno razdeljeni: polovico za gornike in alpiniste, četrtina za gorske vodnike, četrtina za njihove kliente. Tako sedimo na dodeljenih stolih ločeni s pregradno steno in čakamo na svojega vodnika. Pravi gorniki iz prve polovice jedilnice nam sem in tja namenijo kakšen pogled zviška, vodniki se v svojem dobrem razpoloženju za nas sploh ne zmenijo. Po večerji, ob sedmih, pet ur po prihodu, le prideva do svojega vodnika, sledi kratka predstavitev, pregled opreme in napotki za naslednji dan. Na spanec v kratki noči ni misliti, noč je zaradi obiskovanja stranišča vseh udeležencev kot sankališče.

Vstanemo ob pol petih, sledi hiter zajtrk, vodniki nas navežejo že v jedilnici, in ob 4.50 se začne! Več kot 50 ljudi se drenja in pritiska na varovana vhodna vrata (slika spodaj). Končno, 3, 2, 1, zdaj, vrata se odprejo in dirka se prične! Tečemo v soju čelnih svetilk do vstopa v greben, le tri minute od koče. Imava srečo, sva v prvi tretjini, ne bo nama treba čakati predolgo. Čeprav sva bila seznanjena z gnečo, si vsega skupaj res nisva tako predstavljala!

Ko nama je vodnik zvečer dejal, da moramo najkasneje v 2 urah in pol doseči Solvayhütte (600 m višje), sicer se bomo obrnili, sem mislil da se šali. Sedaj vidim, da je mislil resno. Ni časa niti za kakšno fotografijo, kaj šele za video. Tako vrh (še 750 m višje) dosežemo z dvema kratkima počitkoma v 4 urah. Ob vsej naglici brez posledic vendarle ni šlo, ena izmed planink mi je z derezami stopila na čevelj, komaj je bil čas za kratko »oprostite«, za spomin so mi ostale luknjice v usnju. Torej, ob devetih smo na vrhu, časa za veselje pa še vedno ni. Kljub odličnemu vremenu in razmeram že po 5 minutah začnemo s sestopom, za katerega potrebujemo 4 ure. Skupno torej 8 ur za 1218 višinskih metrov gor in dol, od tega 500 m na derezah. Naša tura je končana ob enih. Nekateri drugi sestopajo še ob sedmih. Zakaj torej naglica? Odgovor je na dlani: bila sva le dva od XXX turistov, s katerimi želijo vodniki čim hitreje opraviti in čim prej prevzeti nove stranke. In ob dveh ali treh pirih preživeti še en lep popoldan na soncu na terasi (preverjeno!)

In končno cena, ki je nenormalna. Vsak vodnik vzame le enega klienta, cena je 1.100 eur, prišteti je treba še 150 eur za vodnikov in svoj polni penzion. Ob tem v koči ni vode za goste, čeprav jo vsak dan obišče 80 preznojenih ljudi, ki si tako ne more umiti zob ali rok. WC-ja sta le dva, podlog za spanje je le 20. Za vse to je 75 EUR več kot realna cena, koliko stane pijača pa raje ne bom navajal.

Kljub vsemu, bila sva na Matterhornu, na gori o kateri sva sanjala. Ki pa se je spremenila v masovni turizem. O tem sva slišala, nisva pa si predstavljala ...

bergsteigen.at

Najtežji sprehod

Tue, 23 Aug 2011 14:20:00 +0200

Video je posnet v Yosemitih. Prikazuje enega najtežjih "highline" poskusov. Vrv je napeta nad Yosemitskimi slapovi in je namenjena najtežjemu sprehodu Deana Potterja. Problematična ni dolžina, ampak močan veter, vodne kaplje na vrvi in psihološki vpliv tekoče vode. Dean Potter ima to "linijo" za najtežjo dosedaj in se po njej (zaenkrat) sprehaja navezan.

Yosemite Falls High-Line from Camp 4 Collective on Vimeo.

Rojstni dan v 9a

Mon, 22 Aug 2011 20:25:00 +0200

Charlotte Durif (Prana) je v Verdonu preplezala smer PPP (9a) in se tako kot druga ženska vpisala v Klub 9a. Španki Josune Bereziartu je to s smerjo Bain de Sang (9a) uspelo že leta 2002, kar je nedvomno eden tistih podvigov za katere rečemo, da so se zgodili pred časom. Del odgovora je lahko v tem, da je Bain de Sang značilna ženska smer - tehnična plošča z minimalnimi oprimki. Nasprotno pa je PPP ali Les 3P pravi »moški« previs z dvema težkima boulderjema, ki ga je leta 2010 prvi preplezal Adam Ondra.

Charlotte se v votlini Grotte de Galetas očitno odlično počuti. Že lani je tu ponovila Pull over (8c+, na sliki). Letos je odločilen poskus v 9a celo tempirala do ure natančno, tako da je v smeri takorekoč praznovala svoj 21 rojstni dan. Če se v prevodih ni izgubila kakšna minuta, je vstopila kot dvajsetletnica, izstopila leto pa starejša ...

dpm, chadurif.fr

Orbayu

Tue, 16 Aug 2011 22:15:00 +0200

Prva ponovitev »najtežje big wall na svetu« in znižanje ocene. Dva dni kasneje v novi smeri hud padec z relativno srečnim koncem.

Leta 2009 sta brata Iker in Eneko Pou (DMM, na sliki desno) kot prva preplezala 13 raztežajev dolgo smer Orbayu v stolpu Naranjo de Bulnes (2529 m) v Španiji in jo ocenila z 8c+/9a. Devetega in desetega avgusta sta jo ponovila Belgijec Nicolas Favresse (31) in Poljak Adam Pustelnik (29). Prvi dan Favrese, dan kasneje Pustelnik, v obeh primerih vsak vse raztežaje v vodstvu. Za najtežji raztežaj (prvotno 8c+/9a) predlagata 8c, morda le 8b+, odvisno od velikosti plezalca. Po raztežajih si ocene sledijo takole: 8a, 7c+, 7c, 8c/8b+, 7c in nato še 6 raztežajev do 6b.

Orbayu je vse do navedbe ocene s strani belgijsko poljske naveze veljal za najtežjo big wall na svetu. Čeprav je podeljevanje takšnih naslovov že v osnovi nehvaležno, je še posebej nerealno pri takšnih smereh v velikih stenah, saj ne gre le za oceno najtežjega mesta, pač pa celotne težave, varovanje, kvaliteto skale ... Kakorkoli, Orbayu je zdaj pač le ena izmed najtežjih kot sta Huberjevi Bellavista (8c) in Panorama (8c) v Cinah, Kammerlanderjev Silbergeier (8b+) v Ratikonu (slednjo sta Favresse in Pustelnik ponovila leta 2009) in kot so seveda najtežje v El Capu - Nos (8b+) ter Caldwellovi Dihedral Wall (8b+) in Magic Mushroom (8b+).

Dva dni po tej težki ponovitvi sta Favresse in Pustelnik uspeh želela kronati še z novo smerjo v isti steni. A Adamu, ki ima za sabo že smer kot je Action directe (9a), se je odlomil oprimek in po 20 m padcu je pristal na tleh in z zlomljeno križnico, prsnico in prvim ledvenim vretencem (na sliki desno v bolnici v Ovideu) ...

klettern, ukc, bd

Iz Mrtvega morja na streho sveta

Mon, 08 Aug 2011 20:27:00 +0200

9269 m znaša vzpon z najvišjo višinsko razliko na planetu. V šestih mesecih s kolesom iz Jordanije do baznega tabora po Everestom in na vrh ...

Mrtvo morje v Jordaniji, 420 metrov pod morsko gladino, ni ravno običajno izhodišče za vzpon na Everest. Razen, če želiš opraviti vzpon z največjo višinsko razliko na Zemlji. Takšnih in drugačnih izzivov v zvezi z najvišjo goro očitno še ne bo zmanjkalo. Ampak v tem primeru je bistvo drugje.

Podviga se je lotila ekipa šestih ljudi s povsem normalnim življenjem: učitelj, vodja trženja, fitnes inštruktor, dva študenta in in nekdanji mornariški častnik. Njihovo sporočilo je - če nosiš željo v sebi in imaš priložnost - izkoristi jo, naredi nekaj za sebe. Ne obremenjuj se s ciljem, uživaj na poti, dokler pač gre. In tudi, ko se ustavi - to ni neuspeh.

Poseben izziv je bila že šest mesečna odsotnost (dopust!?), nato kolesarjenje. Vzpon na Everest ima namreč svoje pogoje, Katmandu je bilo treba zapustiti prvega aprila, torej je za kolesarjenje ostalo točno 13 tednov. Ne glede na vreme, predvsem nevihte (dežne, snežne in peščene). Prevozili so Jordanijo, Sirijo, Turčijo (tu so naleteli na najslabše vreme v zadnjih 30 letih, slika levo zgoraj), Iran, Pakistan, Indijo, Nepal in Tibet, skupno razdalja na kolesih je znašala 8150 km. Po vsem tem je bil vzpon na Everest v lepem vremenu skoraj enostaven.

O vsem je moč prebrati v knjigi Pauline Sanderson The World's Longest Climb.

paulinweb, ukc

Na krilih s Tofane

Sun, 07 Aug 2011 20:20:00 +0200

Video prvega BASE skok s Pilastra Tofane v Dolomitih.

Američanka Steph Davis (Prana) je skupaj s prijateljem Mariom Richardom opravila prvi BASE skok s stebra Tofane di Roses. V južni steni stebra Tofane je nekaj je nekaj znanih smeri, ki jih pogosto ponavljajo tudi slovenski plezalci. Lepa klasika je recimo smer Constantini -Apollonio s »prosto« oceno VII+.

Impresivno je, kako daleč v smeri koče Rifuggio Dibona sta letela, preden sta odprla padali.

Še o napadu medveda na Spitzbergih

Sun, 07 Aug 2011 19:57:00 +0200

Dva tedna nazaj smo predstavili zanimivo možnost turne smuke na Spitzbergih (Svalbard, Norveška) in omenili nekaj nevarnosti s katerimi mora računati obiskovalec. Vendar očitno ne vseh ...

O napadu medveda, v katerem je umrl 17 letni Horatio Chapple, je poročala večina naših medijiev. Dodajmo še nekaj podrobnosti, ki jih v objavah do sedaj nismo zasledili. Angleška agencija BSES Expeditions (British Schools Exploring Society) iz Londona, ki jo je leta 1932 ustanovil član zaključnih osvajanj Antarktike v letih 1910-13, je specializirana za organizacijo znanstvenih odprav v manj obljudena področja planeta. Tokratna skupina udeležencev (večinoma študenti in dijaki) naj bi blizu ledenika Van Post, 40 km od glavnega mesta Longyearbyen, preživela več kot mesec dni.

Ko je medved zgodaj zjutraj v taboru napadel šotor nesrečne četverice, ga je 17 letni Patrick Flinders poskušal pregnati z udarci po nosu, kar pa ni pomagalo. Medved je zamahnil z desno taco po njegovi glavi, obrazu in roki ... Žival je ustrelil eden od vodij odprave Mike Reid, ki prav tako s hudimi poškodbami glave leži v bolnici.

Lokalne oblasti so letos že opozarjale pred večjim število medvedov na otoku. Polarni medved meri v višino 2,5 m in tehta 800 kg in je je skupaj z grizliji z otoka Kodiak (Aljaska) največji živeči plenilec.

BBC

Nagrajenec igre za "šotor in crash pad"

Mon, 25 Jul 2011 13:03:00 +0200

Balvanska nagradna igra za "šotor in crash pad" je zaključena. Nagrajenec dobi Edelrid Crux šotor in Edelrid Crux crash pad!

Nagrajenec igre za "šotor in crash pad" je Uroš Maroh!

Plezanje Špancev ali No Pain No Spain

Sun, 24 Jul 2011 17:22:00 +0200

Priporočamo ogled atraktivnega plezalnega filma zelo močne Borealove ekipe. Z glavnimi akterji: Nacho Sanchez, Ignasi Tarrazona, Bruno Macias, Pedro Pons. Film z zgovornim naslovom No Pain No Spain je eden takih, ko po ogledu filma le zagrabite plezalno opremo in odhitite do najbljižjega plezališča.

Poleg omenjenega filma priporočamo ogled še enega: film o atraktivnem, seveda uspešnem, plezanju močnih Špancev (Nacho Sanchez, Ignasi Tarrazona) v balvanu The Never Ending Story 8b+ v Magic Wood-u. Čestitke Boreal teamu!

Z jadrnico na turno smuko

Sun, 24 Jul 2011 12:46:00 +0200

Jadranje in smučanje na otočju Svalbard kot primer vrhunskega turizma

Fly and drive je vsem znana turistično-popotniška kombinacija, kjer te po poletu z letalom na letališču že čaka avtodom, s katerim se lahko takoj odpraviš na raziskovanje tuje dežele. Zelo priljubljena je v ameriški narodnih parkih, Novi Zelandiji, skandinavskih državah, norveških fjordih ...

No, turistična ponudba se razvija in na SZ Norveške je vse bolj popularna kombinacija jadranja in smučanja (Sail to Ski), ki se širi tudi na njihove otoke, predvsem na Svalbard. Otočje leži na pol poti med Norveško in severnim tečajem, predvsem otok Spitzberg je tudi odličen izziv alpinistom, tudi slovenskim. Meja med alpinistično odpravo in vrhunskim turizmom pa je tako ali tako vedno bolj zabrisana, naj bo to na Everestu ali tu Spitzbergih.

Avantura z jadrnico in smučmi ponuja navdušujočo prepletenost različnih dejavnikov. Ob snežnih razmerah na gori je treba upoštevati še ledne razmere na morju, ki vključujejo razbijanje ledu pri veslanju do obale, nevarnost, da zasidrana jadrnica ne bi ostala ukleščena v ledu in možnost hitrih vremenskih sprememb.

Več o jadralno smučarski odpravi na Spitzbergih in predvsem več lepih fotografij pa na mountain hardwear in na noahhowell ...

Ženski rekord na GR20 z Montrail Fairhaven

Tue, 19 Jul 2011 15:29:00 +0200

Nov ženski rekord znane planinske transverzala GR20 čez Korziko znaša dobrih 50 ur, moški 30 ur, povprečno planici potrebujejo 2 tedna.

GR20 je priljubljena peš pot čez Korziko, dobro znana tudi Slovencem. Od severa do juga, od Calenzane do Conze, je 194 km in 12530 m višinske razlike. Precejšen del poti poteka po visokogorju, kjer je tudi poleti treba računati s snežišči. Povprečno planinci za prečenje potrebujejo 15 dni.

Sedaj je priljubljena pot dobila nov ženski hitrostni rekord. Domačinka Stephanie Samper (Montrail, Mountain Hardwear, tekla je na modelu Montrail Fairhaven in Badrock) je potrebovala 50 ur in 52 minut, kar je dobrih 5 ur manj od starega rekorda. Moški rekord je star 2 leti, Kilian Jornet je za pot potreboval nekaj manj kot 33 ur.

Popolna kombinacija: solo na pogled + padalo

Wed, 29 Jun 2011 22:21:00 +0200

Video skoka iz stene pri Arcu in prvenstvena solo z dvema padcema v Švici ...

Uporaba BASE padala za varovanje pri solo plezanju je stara in še zelo utopična želja plezalcev. Eden redkih, ki so to uspeli realizirati je Američan Dean Potter (Eiger, ...). Tokrat nekaj o tovrstnem dogajanju v bližnji soseščini.

Monte Brento v dolini Sarca pri Arcu ima steno s primerno parabolno obliko, ki se v zadnjih 800 m prevesi za 50 metrov in je zato je tudi priljubljen cilj BASE skakalcev iz severne Italije. Paul Kupsa iz Gradca se je lansko leto v redko obiskano steno spustil z vrha in začel plezati v njenem zgornjem delu. Tako se je izognil tveganju prezgodnjega padca (video).

Da tovrstno varovanje pri plezanju ni le teorija ali nek filmski projekt, je Kubsa dokazal letos v Švici v dolini Lautenbrunner, ko je na ta način dejansko preplezal novo smer (80 m, 6c+). Uspel je po dveh padcih v tretjem poskusu. Za razumevanje situacije je treba povedati, da se smer začne na podstavku, pod katerem je 300 metrov globine.

Paul Kubsa: »Ključni so kratki trenutki med nekontroliranim padcem in vzpostavitvijo stabilnega položaja za nadaljevanje padca. Seveda pa je najlepše smer preplezati in skočiti z vrha«.

Preplezana Z stena Latoka III (6949 m)

Wed, 29 Jun 2011 22:16:00 +0200

Velik uspeh ruske ekipe, 15 dni v steni in 8 noči v visečih posteljah.

Po 20 letih neuspešnih poskusov je zahodna stena Latoka III (6949 m) v Pakistanu končno preplezana. Rusi Dmitrienko, Doždev, Lončinski in Odintsov so 1700 m visoko steno plezali celih 15 dni (od 10. do 25. junija), še dva dni so rabili za sestop. Kar osem noči so preživeli v portaledgih. Podrobnosti o vzponu bodo prav gotovo zanimive.

Odintsov je bil pred uspešnim vzponom v Z steni Latoka III, za katero je značilen težak mix, že dvakrat. Oba poskusa sta se končala nesrečno, eden celo s smrtjo. Dvakrat so bili v steni tudi Američani, v drugem poskusu so prišli do 6350 m.

mountain.ru, thebmc.co.uk

Najtežja ferata ima oceno F

Wed, 29 Jun 2011 11:03:00 +0200

Najtežja ferata na svetu je visoka 15 metrov in je pravzaprav jeklenica napeta čez previs. Oceno F imata le dve ferati.

Kot navaja avstrijski Bergsteigen je v steni Gamslecken v soteski Postalmklamm na Salzburškem pred dvema tednoma nastala najtežja ferata v Evropi (torej na svetu). Visoka je 15 metrov in precej previsna, stopov je malo. Pravzaprav gre za jeklenico napeto čez previs. Gre za potrditev nove stopnje F, s katero je že ocenjena ferata Bürgeralm na Štajerskem. Vodilni akterji so mnenja, da je vsekakor čas za novo stopnjo. Situacijo primerjajo z obdobjem v prostem plezanju, ko se je (pre)dolgo čakalo na VII. stopnjo in se je vse tlačilo v VI. stopnjo, kot dolgo časa skrajno zgornjo mejo težav. Pri nadelavi obeh ferat so sodelovali izkušeni gorniki, tudi Stefan Gatt, ki se je kot prvi s snowboardom spustil z Everesta.

Kaj naj si človek misli ob tem? Za plezalce in alpiniste verjetno nekaj, kar je povsem "mimo", za ljubitelje ferat verjetno zgolj stopnja več ...

(S.R.)

prAna Stretch Zion "čudežne"hlače

Mon, 27 Jun 2011 08:50:00 +0200

To ni zgodba nekega legendarnega plezalca, ampak zgodba čisto običajnega moškega. No, mogoče ne ravno čisto običajnega in povprečnega, Tod Imperato je namreč precej zagret popotnik in je že vrsto let na poti. Njegovo originalno zgodbo si lahko preberete na prAna blogu, tu pa le povzetek:
Tod Imperato je že skoraj desetletje lastnik »čudežnih« hlač prAna Stretch Zion. V vseh teh letih je uporabljal en par legendarnih Stretch Zion hlač. Najprej za plezanje in so ga odlično ščitile pred vsemi praskami in odrgninami pri plezanju v ostrih, granitnih počeh po južni Kaliforniji. Pot je nadaljeval v Boliviji in obiskal vse »pomembne« točke Bolivije (Machu Picchu, Andi, Gran Chaco...), se nato vrnil v Severno Ameriko in odkrival skrite kotičke vsepovsod po kontinentu. Nato pa se ponovno vrnil v Južno Ameriko in prečesal Argentino, Čile, Patagonijo,... V ZDA pa se je vrnil s še vedno enakimi Stretch Zion hlačami,...

Lepo je dobiti potrdilo, da so določeni artikli resnično skorajda večni. Poleg Todove zgodbe o omenjenih hlačah, je tudi nam znanih nekaj naših primerov »neskončne« uporabe Stretch Zion hlač. In res lepo od prAne, da tako uspešnih artiklov ne poizkuša nadomestiti z novimi in tako ostajajo, seveda z manjšimi barvnimi ali lepotnimi popravki, hlače še vedno železni repertuar prAne.

Jadranje po Arktiki

Fri, 24 Jun 2011 13:10:00 +0200

Ekipa je sedem noči odkrivala fjorde in smučala po nedotaknjenih strminah. Bolj podrobno v objavi: "Z jadrnico na turno smuko."

Phoenix solo

Sun, 19 Jun 2011 14:56:00 +0200

Solo vzpon po eni največjih klasik v Yosemitih. Phoenix je smer, ki je solo prav gotovo lažja, kot z vrvjo, je pa tesno povezana z nastankom frienda.

Zanimivo, kako je v svetovnih plezalnih in celo alpinističnih medijih odmevala prva solo ponovitev poči Phoenix (5.13a) v Yosemitih. Konec koncev gre le za oceno 7c+, v tehničnem smislu še manj, saj je za take poči značilno, da je nameščanje varovanja težji del vzpona. Potemtakem gre pri solo vzponu za težave nižje od 7c+. Ampak Phoenix ni le smer, Phoenix je zgodba. Je prva 5.13 v zgodovini in je tesno povezana metuljem (originalno friend, danes večinoma cam), nepogrešljivim varovalom v plezalnem športu. Zato je pozornost kljub vsemu na mestu. Očitno je bila potrebna solo ponovitev te 34 let stare smeri, da bo velika večina plezalcev v Evropi in tudi Sloveniji sploh slišala zanjo.

Phoenix se nahaja nad slapovi Cassade Falls v dolini Yosemite. Teren je dokaj težko dostopen, zaradi bližine slapov pogosto bučanje vode preglasi komunikacijo med plezalci. Leta 1977 Ray Jardine opravi prvi vzpon. Še pred tem se mora soočiti s problemom, da obstoječa varovala (klini, zagozde, zatiči) niso najbolj primerni za nameščanje in varovanje v tako napetih in po širini spreminjajočih se počeh, kot je Phoenix. Toda Ray je kot fizik dovolj inovativen, porodi se mu prava ideja, ki jo tudi realizira. Izdelek imenuje friend, prijatelj (v bistvu: prijatelj v sili). Pri nas ga kmalu poslovenimo v metulja, kar je precej posrečeno, če izhajamo iz oblike in nekoliko manj, če mislimo na vsebino ali izvor.

1978 Mark Hudon opravi drugi vzpon (na slik levo zgoraji) in to je tudi edini vzpon brez metuljev, torej le z zatiči. Mark očitno še ni prišel do Rayevega patenta, vsi naslednji ponavljalci pač. Leta 1984 Jerry Moffat kot prvi prepleza smer na pogled, kar je nedvomno vrhunec med vsemi možnimi ponovitvami te smeri. 2009 Luka Kranjc opravi prvo slovensko ponovitev (?). In končno, Američan Alex Honnold (slika desno), ki ima za sabo že nekaj precej norih solo vzponov in hitrih big wall ponovitev, na smeri z vrvjo od zgoraj dela dva dni, prvi solo prosti vzpon opravi v osmih minutah, in to že pred šesto uro zjutraj! Očaran je bil nad ambientom in dvojno mavrico, ki ga je pospremila v smer. Prijatelj je vse skupaj posnel s kamero in prav gotovo bo zanimivo pogledati ...

Bluesign

Wed, 15 Jun 2011 14:23:00 +0200

Bluesign - novi neodvisni standard v tekstilni industriji
Cilj neodvisnega standarda bluesign® je zagotoviti čistost celotnega produkcijskega procesa določenega izdelka. Nek izdelek si certifikat zasluži, če sta vir surovin in način izdelave jasna in neoporečna, torej okolju prijazna. Od vseh vpletenih v proces - pridelavovalci surovin, dobavitelji sestavin (tkanin, barvil, dodatkov, ...), proizvajalci oblačil, prodajalci, končni uporabniki - se zahteva odgovorno in okolju prijazno ravnanje. (mm, sr)

Na smučeh čez južno steno Denalija

Sun, 12 Jun 2011 18:02:00 +0200

Južna stena Denalija (6197 m) velja za enega največjih smučarskih izzivov Severne Amerike. »Smučal sem 3000 m od 4000 m stene, kar je še vedno OK, ... «.

Južna stena Denalija (6197 m, na sliki njen zgornji del) velja za enega največjih nerešenih smučarskih problemov Severne Amerike. Ima vse, kar je za velikopotezen spust potrebno: vsoka in znana gora, težki vremenski pogoji Aljaske, začetek na vrhu, izrazita vršna vesina, razgiban teren spodaj, ... Zdaj je odličen poskus uspel v Chamonixu živečemu Švedu Andreasu Franssonu. V sklopu odprave se je kar štirikrat spustil z vrha najvišje gore Severne Amerike. Za aklimatizacijo je dvakrat presmučal ozebnik Orient Express, odpravo je zaključil s spustom po Messnerjevem ozebniku, vmes pa se je lotil velikega cilja - južne stene.

Prvih 1500 m z vrha je šlo gladko, v vsega pol ure, nato se je zakompliciralo. Sledilo je prečenje z derezami in cepinom, 4 spusti po vrvi in nato 6 ur čakanja zaradi padajočega kamenja. Nadaljeval je ob enajstih zvečer, s kombinacijo plezanja, spuščanja in smučanja. »Smučal sem 3000 m od 4000 m stene, kar je še vedno OK. Težko bo kdo opravil veliko bolje kot jaz, ob ustreznih pogojih se da smučati še 300 do 400 metrov več« je ob svojem poskusu navrgel Fransson.

Sicer se je na Denaliju v tem času zvrstilo kar nekaj vzponov, Angleža Griffith in Slim sta za Cassinovo smer potrebovala le 14 ur 40 minut, kar je hitrostni rekord po tej znameniti smeri.

espn, chamonixinsider

Bluesign šotor

Fri, 10 Jun 2011 14:09:00 +0200

Novi standardi za uspeh v tekstilni industriji.Zastavljen cilj neodvisnega bluesign® standarda je, da pripomore k čistosti celotnega produkcijskega procesa - od pridelavovalcev surovin, dobaviteljev sestavin(npr. izdelovalcev tkanin, barvil, dodatkov,...), proizvajalcev oblačil, prodajalcev ter kupcev.

Eden najbolj okoljevarstvenih evropskih proizvajalvev je Vaude. Ta je letos prejel Ispo Company Ecolution Award, zaradi vzdrajnostnega aktivizma, ki sega čez vse širšo paleto produktov...

Vaude; BLUE ONEPredstavljen je bil tudi prvi Bluesign šotor. Izdelan je iz organskega bombaža in recikliranih materialov (PET flaš), pod strogim nadzorom. Zaradi strogih zahtev Vaude ni uporabil niti barve, niti belil, zato je šotor v materialu naravni barvi.
Šotor za dve osebi tehta 2,35kg in kljubuje tudi najbolj ekstremnim vremenskim razmeram. Aluminijaste palice in zunanji rokavi za postavitev mu še dodatno povfečajo stabilnost. Zunanja plast je obojestransko silikonizirana in zagotavlja močnop zaščito pred dežjem, UV zaščito in dolgo življensko dobo.(m.m)

Ueli Steck – Projekt Himalaja

Sun, 05 Jun 2011 21:15:00 +0200

Brez cepina na Everest in dilema 100 m pod vrhom najvišje gore na planetu: nekaj vdihov iz jeklenke ali umik ...?

Projekt Himalaja je nadaljevanje serije super hitrih vzponov, ki jih je Ueli Steck opravil v Alpah (Eiger, Matterhorn - na sliki, Grand Jorasses). Sedaj so cilj najvišje gore sveta, a način ostaja enak - v alpskem stilu, hitro, brez kisika. Pristop je športen, brez nerazumnega tveganja in brez razmišljanja o nekih višjih smislih. Tako Steck že predlani ni tvegal prvenstvenega vzpona v Makaluju in se je v svežem snegu le po normalki povzpel na vrh. Tako je tudi konec maja obrnil sto metrov pod vrhom Everesta. Ko je začutil otrplost v stopalih, ko je čutil, da se mu ohlajajo pete, se je, čeprav še zelo pri močeh, obrnil navzdol.

Kot rečeno, po lanskem solo vzponu na Makalu v novozapadlem snegu se je Projekt Himalaja nadaljeval to pomlad. Aprilskemu hitrostnemu rekordu na Šiša Pangmo (8027 m, 10 ur in pol) je čez osemnajst dni sledil Čo Oju (8201 m ), nato še Everest (8844 m).

»Na Šiša Pangmi sem bil popolnoma sam, na Čo Oju je bilo že veliko ljudi, toda Everest, to je povsem druga zgodba. Tu je treba narediti časovni plan, da ne padeš v prometno konico Fiksne vrvi od začetka do vrha (zato se je na goro odpravil kar brez cepina), šerpe tovorijo opremo in kisikove bombe, postavljajo šotore. Številni ga začnejo uporabljati že na 7000 m na Severnem sedlu«.

Steck je bil tam nekje pri tretji stopnji v skušnjavi, da pri bližnjemu šerpi iz jeklenke nekaj minut diha stisnjen kisik, kar bi ga nedvomno ogrelo in mu hitreje pognalo kri po žilah. Mraz je namreč eden ključnih momentov pri vzponih brez kisika. Odločil se je za umik, saj bi sicer »stal na drugem vrhu.«

Project Himalaya - video.

MOUNTAIN ACADEMY 2

Wed, 01 Jun 2011 12:02:00 +0200

V začetku maja se je začela druga Mountain Academy. Gre za drugi vseevropski projekt alpinističnega izobraževanja, ki ga organizira Mountain Hardwear v sodelovanju z Black Diamondom in ACUjem. Glaven namen je izbrati skupino mladih alpinističnih navdušencev iz cele Evrope, jih opremiti od nog do glave in jim ponuditi najboljše možno izobraževanje iz strani svetovno najboljših alpinistov.

Izbirali so izmed 2600 kandidatov, ki so se prijavili na njihovi strani www.themountainacademy.com , v drugi polovici lanskega leta. Od teh prijavljenih so po dolgi selekciji izbrali 9 udeležencev. Tokrat je med izbranci tudi Slovenec, Bojan Hribernik.

Izobraževanje bo potekalo v šestih delih do konca leta 2012. Prvič so se zbrali pod stenami Glandasse v francoski regiji Vercors, kjer so se srečali s skalnim plezanjem. Udeležencem so lokalni vodniki predstavili značilnosti in zgodovino območja, potem pa so se razdelili v naveze in odšli plezat. Na vsako navezo je prišel en inštruktor, ki je s svojimi nasveti in zgledom širil obzorja mladim navdušencem. Med temi vodniki je bilo nekaj zvenečih imen iz plezalnega sveta kot so Liv Sansoz, Neil Brodie, Seb Foissac in seveda lokalna legenda, Jean-Pierre Fresafond, alpinist in avtor neverjetnega števila smeri v tem območju.

Po mnenju organizatorja, evropske izpostave Mountain Hardweara, je prvi del akademije daleč presegel vse prejšnje poskuse. V tednu dni so udeleženci postali enotna skupina, z istim interesom in vrednotami, preživljanja časa ob plezanju in alpinističnem druženju. Seveda pa sledi tudi poročilo slovenskega udeleženca...

Zapiranje plezališč, z razlogom ali brez?

Tue, 31 May 2011 23:46:00 +0200

Zaprli francosko plezališče Cimai, kjer je bila preplezana prva 8a na pogled, prva ženska 8b+ in tudi prva slovenska 8b.

Plezališče Cimai pri Toulonu na južni francoski obali je po odloku krajevne skupnosti do nadaljnjega zaprto za plezanje. Razlog naj bi bila nevarnost padajočega kamenja. Glede na kompakten apnenec je kar težko verjeti, da je problem v kvaliteti skale, tudi hiš ni pod stenami. Kakorkoli, še eno plezališče je končalo na črni listi. Je zgolj plezalni »lobi« toliko šibkejši od drugih ali si plezalci jemljejo tisto, kar ni njihovo? Plezališče s 150 smermi, kot je Cimai, ima prav gotovo več kot 2000 svedrovcev, blizu 150 sidrišč ter na tisoče belih oprimkov, od daleč vidnih v oranžni skali. Zanemarljiv ali velik poseg v naravo, tudi v primerjavi z drugimi naravnimi poligoni, kot so smučišča, ferate, kolesarske proge itd?

Cimai je eno prvih francoskih plezališč, tu se je skupaj z bližnjim Buouxom pisala zgodovina športnega plezanja v osemdesetih. Zanimivo, tudi Buoux je doletela večletna prepoved plezanja in šele lani je to zgodovinsko plezališče znova odprlo vrata. V Cimai lahko omenimo vsaj dva pomembna mejnika. Tu je leta 1987 Antoine Le Menestrel na pogled preplezal smer Samizdat, kar je prva 8a preplezana na ta način. Leta 1991 pa je Lynn Hill ponovila Masse Critique, kar je prva 8b+, ki jo je preplezala ženska. Dosežek je na naslovnici med drugimi predstavil tudi Climbing Magazine. Smer je zmogla po vsega devetih dneh poskusov (malo za tiste čase in takšne težave), kmalu zatem pa je opravila tudi znamenito prvo prosto ponovitev Nosu v El Capu.

No, v Cimai je bila leta 1988 bila preplezana tudi prva slovenska 8b in sicer smer Sortileges (Čarovnijae) Didera Raboutouja, enega najboljših plezalcev tistega časa..

Nagradna igra - sodeluj in zadeni!

Mon, 16 May 2011 13:31:00 +0200

Nagradna igra - sodeluj in zadeni!

Vprašanje za "šotor in crash pad":

Kaj pomeni izraz "highball"?

a) situacija, ko se plezalec v smeri znajde visoko nad zadnjim vpetim klinom

b) visok balvanski problem, kjer so možni globoki padci

c) hoja po vrvi visoko nad tlemi brez varovanja

Nagrada: Edelrid Crux šotor s crash padom, ki se spremeni v luksuzno posteljo za 1 do 2 osebi

Odgovor + ime in priimek pošlji na enakupi@promontana.si! Žrebanje bo 15.07.2011, rezultat bo objavljen v roku enega tedna na www.promontana.si Pogoj za sodelovanje v žrebanju je pravilni odgovor na nagradno vprašanje, naveden ime in priimek ter veljaven e-mail naslov

Balvanska tekma za svetovni pokal

Mon, 09 May 2011 20:35:00 +0200

Balvanska tekma za svetovni pokal Log-Dragomer 7. in 8. maj 2011

V tem vikendu (7. in 8. maj 2011) je pri Ljubljani (Log-Dragomer) potekala tekma v balvanskem plezanju za svetovni pokal. Vse se je bilo kot se za tak dogodek spodobi;

organizacija super (pohvala Športnemu plezalnemu društvu KorenJak),
med tekmovalci in tekmovalkami so blestela pomembna imena trenutne balvanske svetovne scene, seveda so bili največ spodbude deležni naši udeleženci,
bogat spremljevalni program (stojnice, otroške delavnice,...).

Končno razvrstitev verjetno že poznate:

ženske: 1. Anna Stöhr (Avstrija), 2. Akiyo Noguchi (Japonska) in 3. Alex Puccio (ZDA), 4. Katja Vidmar in 6. Natalija Gros
moški: 1. Guillaume Glairon Mondet (Francija), 2. Dmitri Šarafudinov (Rusija), 3. Kilian Fischhuber (Avstrija) (Klemen Bečan pa je le za malo zgrešil finale)

Seveda pa nismo na tem pomembnem balvanskem dogodku manjkali mi. Tokrat je (sicer bazni) šotor Mountain Hardwear-ja Space Station služil kot naša »postaja« za našo predstavitev. V okviru predstavitve prve outdoor trgovine pri nas je potekala (in še vedno poteka) tudi nagradna igra z glavno nagrado Edelrid Crux šotor + Edelrid Crux crash pad.

Chris Sharma v enem dnevu 9a+ in 9b

Fri, 06 May 2011 08:03:00 +0200

Chris Sharma (Prana, Evolv) je bil enem dnevu uspešen v smereh Chaxi 9a+ in Fight or flight 9b v Oliani. Chris (Prana, Evolv) je v tem uspešnem dnevu najprej poizkusil v smeri Chaxiraxi 9b (katero je pred kratkim uspel preplezati Adam Ondra) in padel na zadnjem gibu v detajlu. Očitno ga je to »podžgalo« in tako je bil uspešen v svojem starem projektu Fight or flight 9b. Za konec dneva pa je še opravil s smerjo Chaxi 9a+. Kakšen uspešen dan!!!
Več na Daila Ojeda blogu.....

foto Keith Ladzinski

vrhunsko pohištvo Lafuma

Sun, 10 Apr 2011 15:29:00 +0200

Lafuma je že vrsto let zelo uspešna v izdelavi odličnega pohištva (stolov in miz) za kampiranje, za terase, balkone in za domači vrt. Nekateri modeli stolov so zelo cenjeni med refleksoterapevti, nekateri pa med hotelirji in lastniki barov in kavaren. Skratka njihov izbor artiklov in različnih materialov je zelo pester. Zagotovo se najde za vsakogar nekaj!

Ko zagledate njihove predstavitve pohištva vas v mislih odnese nekam daleč, v tople kraje sanjskih teras in plaž, ko pa sedete na njihove stole pa se že počutite kot bi bili tam, nekje na daljnih Karibih,...

Skratka, Lafumino pohištvo je izdelno v Franciji in o njigovi kvaliteti ni dvoma! Vsi materiali so UV odporni, večina materialov je neobčutljivih na vremenske vplive in tako so lahko celo sezono postavljeni na vrtu. Tudi morska voda in voda iz bazenov, katera vsebuje veliko agresivnih kemikalij, jih ne uniči. Material se ne raztegne in tudi ob zelo pogosti uporabi (stoli na hotelskih terasah, kavarnah, stoli refleksoterapevtov) ostanejo v takem stanju kot so novi. Pri veliki večini modelov je tekstilni del enostavno snemljiv in pralen. Stoli se lahko zložijo in ko jih ne potrebujemo nam vzamejo le malo prostora.

Lafumini stoli se ponašajo z uporabnostjo, udobjem, praktičniostjo, trpežnostjo in nekateri modeli so celo zgodovinski dizajnerski dosežki. Lafumin stol Pop Up je prevzel obliko tipičnega butterfly stola (Jorge Ferrari-Hardoy ga je izdelal že leta 1938 in od takrat ga izdelujejo vodilni proizvajalci pohištva, celo ameriški Knoll).

O kvalitetah Lafuminega pohištva bi lahko pisali in pisali, vendar vse povedo, ko se vsedete nanje. V vsej tej stvari je le ena slabost; vsak model stola lahko sestavimo po svojem okusu (material tekstila, vzorec oz. barva tekstila, barva ogrodja, različna naslonjala za roke (lesena ali iz plastične mase)...) in tako je skoraj nemogoče imeti v trgovini vse razpoložljive variante stolov. Vendar to vsekakor ni ovira, da ugodimo vašim željam in potrebam! Veseli bomo vašega povpraševanja in skupaj lahko najdemo pravi stol za vas!

prAna - več kot le oblačila

Sun, 27 Mar 2011 19:34:00 +0200

To da je prAna prav posebna znamka med oblačili in dodatki za plezanje, jogo in za kar tako, za vsak dan, je jasno že vsem. Da so artikli izdelani iz kakovostnih in ekološko "čistih" materialov, da ogromno časa in denarja posvečajo skrbi za okolje, je tudi že vsem znano. Seveda se prAna že vrsto let poslužuje naravnih materialov tudi pri pakiranju in tako so etikete pritrjevali na oblačila z vrvico iz jute ali iz bombaža. Tokrat pa so dodali res piko na i! Pri ženskih oblačilih v kolekciji poletje 2011 so lične prAna etikete (seveda so vse etikete iz 100% recikliranega papirja) na oblačila pritrjene s prav posebnim lepim, elastičnim trakcem. Ta elastični trakec ima seveda svoj namen - prav nadvse je uporaben za spenjanje las! Tako vas bo prAna res spremljala vedno in povsod!

zaključek prAna tekmovanja

Wed, 23 Mar 2011 08:44:00 +0100

Prana T-Shirt Graphis Design Contest je zaključen! Oz. na Facebook-u poteka izbor najboljših. Do 24. marca do polnoči lahko glasujete za najboljši dizajn majice. Mogoče je tudi vaš predlog med izbranimi?!

Climb On!

Tue, 22 Mar 2011 20:47:00 +0100

Climb On!® maže so 100% naravna in bogata zaščita ter hranilo za kožo, z antibakterijskim, antiseptičnim in regeneracijskim delovanjem. Uporabljamo jih za dnevno nego, aktivno zaščito ter kot pripomoček za hitro in učinkovito odpravljanje odrgnin, ureznin, opeklin, izpuščajev, pikov, žuljev, obrabljene in razpokane kože ... Namenjene so ljudem, ki se gibljejo v ekstremnih okoljih, si pri svojih aktivnostih velikokrat poškodujejo kožo, ali imajo kronične težave z njo. Po vsem svetu jih uporabljajo plezalci, alpinisti, surferji, kajakaši, kolesarji, smučarji, pohodniki, tekači ..., pa tudi vrtnarji, pomivalci posode, gospodinje ... ter mnogi, ki imajo svojo kožo preprosto radi.

Kaj je Climb On!® ?
Kljub imenu, ki morda koga zavede, so produkti Climb On! namenjeni prav vsem ljudem, ki imajo kakršnekoli težave s kožo ali pa bi svoj največji organ radi dobro zaščitili. S produkti Climb On! negujemo odrgnine, opekline, vreznine ali pa kronično suho kožo, izpuščaje oz. pike (komarjev) in podobno. Poleg preverjene učinkovitosti jih krasi tudi dejstvo, da gre v celoti za 100% naravne, čiste in biorazgradljive proizvode.
Maže so bile sprva razvite v pomoč plezalcem, ki so znani po vsakodnevnih težavah s kožo na svojih "oguljenih" rokah, a kmalu se je izkazalo, da si tudi drugi prebivalci planeta Zemlja boljšega sredstva za nego in preprečevanje poškodb in težav našega največjega organa ne moremo želeti. Maže so neverjetno učinkovite, a za razliko od proizvodov, ki obljubljajo podobne učinke, povsem čiste in naravne. Brez polnil in sintetičnih sestavin ali dodatkov. Prav vsaka sestavina ima svojo regenerativno, vzdrževalno (za kožo) ali zaščitno funkcijo. Danes izdelke Climb On! uporabljajo plezalci, surferji, kajakaši, kolesarji, smučarji, pohodniki, tekači, vrtnarji, pomivalci posode, kirurgi ... Skratka prav vsi, ki imajo kožo in težave z njo, pa tudi tisti, ki težav nimajo, kot preventivno dnevno nego, ki kožo ohranja zdravo, elastično, gladko.
Linijo izdelkov Climb On! sestavljajo mali in veliki Bar (trda maža), Lip Lube (mazilo za ustnice), Krema za nego in regeneracijo, krema za zaščito pred soncem (faktor 30) in Bug Drug (naravna zaščita pred mrčesom). Izdelano ročno v družinskem podjetju Climb On Products v Teksasu/ZDA.

Tekst in fotografija iz spletne strani Climb On!

prAna - poletje 2011

Sun, 20 Mar 2011 19:37:00 +0100

V ZDA je bila modna revija kolekcije prAna poletje 2011. To je prav poseben dogodek, kjer je poleg predstavitve kolekcije (moških in ženskih prAna oblačil in dodatkov za jogo in plezanje) pomemben ves spremljevalni program. V bistvu je cel večer zelo sproščen in zabaven, predstavi se veliko joga klubov, kateri delijo svoje znanje med udeležence. Tudi manekenke in manekeni niso tisti »ta pravi«, ampak so to kar člani iz Movement and the Boulder Yoga skupnosti. Kar pomeni, da oblačila in dodatke predstavljajo resnični uporabniki in tako lahko iz prve in iz prave roke posredujejo informacije o le teh.

In res je nova kolekcija ponovno izvrstna. Kroji, materiali in dizajn naredijo oblačila nosljiva za resne joga vadbe oz. za resne plezalne podvige ali pa kar za vsak dan. In če je skor

aj obvezen kos plezalčeve opreme prAna magnezij vrečka, velja podobno za prAna joga blazine pri jogi!

Tekaški copati Montrail

Sat, 12 Mar 2011 15:25:00 +0100

Pomlad je skoraj tu. Dnevi so daljši, kar za mnoge pomeni ura ali dve več za tek po službi. Odlično!
Montrail - proizvajalec tekaških copat iz ZDA je bil v vseh njegovih letih mnogokrat prvi pri inovaciji novih materialov, novih oblik in novih rešitev za boljše počutje tekača in za boljši oprijem tekaškega copata na podlago. Je dobitnik mnogih nagrad, naj omenimo le nagrado, katero je prejel odličen »off-road« tekaški copat Mountain Mascohist, Gear of the year (2009) v kategoriji Trail running v Outside magazine.

Vsekakor lahko v njihovi ponudbi najdemo tekaške copate:

za prave dirkače (Montrail Rogue Racer / moški, ženski) z nižjo konstrukcija podplata za boljšo fleksibilnost in izredno hitro odzivnost. Relief podplata pa omogoča odličen oprijem na podlago.
za zahtevne off-road tekače (Montrail Mountain Mascohist / moški, ženski), za popolno udobje, odzivnost in zračnost. Izredno lahki copati s podplatom, ki omogoča optimalno trenje.
oz. povišan model (Montrail Mountain Mascohist MID GTX) z Gore-Tex membrano za nepremočljivost, za še boljšo zaščito gležnja in noge na še tako zahtevnih terenih. Kljub bolj robustnemu izgledu nudijo popolno udobje, odzivnost in zračnost.
hibridni tekaški copat za cesto in off-raod teren (Montrail Fairhaven / moški, ženski) za udoben in prijeten tek na vseh površinah. Konstrukcija podplata FluidPost nudi odlično stabilnost na vseh vrstah terana in se odlično prilagaja vsakemu tekaču, ne glede na to ali je pronator ali supinator.

In pa odlične in udobne sandale Montrail Molokai (moški, ženski)s termo oblikovnim podplatom. So prava obutev za sprostitev po naporni turi, za potepanje po mestu in plaži, za plezališča in sprehode.

Za lažjo odločitev katere oz. kakšne tekaške copate potrebujemo, nam bo zagotovo pomagal kratek vprašalnik na Montralovi spletni strani!

Na tem mestu moramo omeniti še revolucionarna konstrukcija podplata FluidPost^TM katera nudi odlično stabilnost na vseh vrstah terena, s tem pa več nadzora na zahtevnem terenu (skale, korenine,...) in tako obvarujemo gleženj. Stopalu nudi podporo in zmanjšuje »stopnjo naklona« do -/+3 stopinje. Odlično se prilagaja vsakemu tekaču, ne glede na to ali je pronator ali supinator in tako omogoča naravni, uravnoteženi korak. Vmesna konstrukcija podplata, brez trdih vmesnih delov, nudi odlično prilagajanje različnim tipom stopal, kar še posebej občutimo pri teku po cesti.

Od alpinista do Freeriderja

Tue, 08 Mar 2011 13:23:00 +0100

Po zaključenih štirih tekmah Freeride world toura, je Švicar Samuel Anthamatter prevzel skupno vodstvo. Dve tekmi pred koncem vodi za dobrih sto točk pred drugo uvrščenim Francozom Aurelienom Ducrozom. Bolj zanimivo pa je to, da je Samuel letos prvič začel tekmovati na takih tekmovanjih. Bolj poznan je v svetu alpinizma.

Brata Anthamatten, fenomen iz Švicarskega Zermatta. Samuel (25) in Simon (28) že nekaj let krojita svetovni alpinizem. Zaslovela sta predvsem po svojem odličnem vzponu v južni steni Jasembe (7350m), prvenstveni smeri Anthamatter v severni steni Matterhorna, ter težkih ponovitvah v velikih stenah sveta. (na sliki v smeri Freerider, El Cap)

Gorska vodnika in inštruktorja smučanja, starejši Simon pa je pri nas postal bolj znan ob reševanju Tomaža Humarja iz stene Langtang Lirung (2009). Verjetno gre za enega najboljših reševalcev na svetu. Leta 2008 sta skupaj z Ueliem Steckom dobila zlati cepin za vzpon na Tengkangpoche.
Mlajši Samuel pa je zaplul v freeriderske vode. Lani se je uspešno kvalificiral v FWT, letos pa preseneča z odličnimi rezultati. Vodstvo je prevzel po odlični vožnji na zadnji tekmi v ruskem Sočiju.

m.S.

Odpoklic DMM metuljev 5 in 4

Wed, 23 Feb 2011 09:01:00 +0100

Proizvajalec DMM iz Walesa, je pri dveh kosih metuljev velikosti 5 odkril strukturne napake v aluminijastem nosilnem delu. Zato je sprožil odpoklic velikosti 5 in 4, iz serije nekovanih aluminijastih nosilnih delov. Torej, če imate metulje iz te serije(glej sliko), jih vrnite na mesto kjer ste jih kupili.

Želiš osvojiti 250$ izdelkov PrAna

Sat, 12 Feb 2011 15:00:00 +0100

Želiš osvojiti za 250$ PrAna izdelkov in imeti Pranino majico z lastnim dizajnom? Sodeluj v nagradni igri, uporabi svojo domišljijo kaj pomeni PrAna tebi in oblikuj majico. Na voljo je 7 kategorij (plezanje, joga, Art, narava,...). Najboljši predlog bo nagrajen z 250 $ PrAna izdelki in z 20-imi majicami (seveda s tvojim dizajnom). V sezoni jesen/zima 2012/13 pa bo "tvoja" majica obkrožila svet in bo na voljo vsem. Več....

Zimski Soft Shell: Synchro Ski

Fri, 28 Jan 2011 17:17:00 +0100

Conduit Soft Shell, nepremočljiv in podložen, je odličen za hladne dni. Presunljivo vodotesen in izjemno odporen(skala, trnje, veje,...)., tudi potem, ko ponesreči objamete kakšno drevo. Varjeni šivi in Conduit membrana naredijo jakno nepremočljivo, da lahko kljubuje pomladanski ''odjugi'' ali jesenskemu nalivu. Gamaša okoli pasu se pri padcu v pršič ne bo odpela. Trije konkretni žepi lahko nosijo očala, prigrizek in še kaj....več

LEOPARD-TREK v Craft-u

Mon, 24 Jan 2011 14:25:00 +0100

Luksemburška ekipa, Leopard-Trek, v kateri vozita tudi brata Cancellara, bo oblečena v Craft. Naslednja tri leta bo Craft ekipo oskrboval s perilom, kompresijskimi oblačili, dodatki in seveda dresi za tekme in treninge ter oblačili za prosti čas. Posebno so ustregli vsakemu izmed članov ekipe posebej, ter mu glede na njegove zahteve prikrojili oblačila. Predstavljen je bil tudi uradni dres ekipe(desno).(mm)

Chris Sharma Antology

Mon, 17 Jan 2011 14:32:00 +0100

V španskem top plezališču Santa Linya je Chris Sharma (Prana, Evolv) preplezal še eno super novo smer: Catxasa, (9a+, 45 m). Smer je navrtal Dani Andrada, v njej pa sta med drugimi poskušala tudi Čeha Mrazerk in Ondra. S tem je Sharma še povečal število svojih prvenstvenih, večina preplezanih 9a in več je njegovih, še bolj izrazito je to pri ocenah 9a+ in 9b ...

Na Prani je pod naslovom 17 neverjetnih skupnih let predstavljena plezalna pot Chrisa Sharme: od leta 1994, ko je pri 13 letih preplezal svojo prvo 8a+ do danes ...

Turno smučarski seti

Sun, 16 Jan 2011 20:48:00 +0100

Turno smučarski seti:

Set Freeride (Hagan Deamon + Diamir Eagle + Lowa X-Alp Cross) = 832,10 Eur (polna cena: 1.289,70 Eur)

Set Light (Hagan Ultra + Dynafit Speed + Lowa X-Alp Ultra) = 723,70 Eur (polna cena 1.129,70 Eur)

Set Tour (Hagan Dragon + Hagan ZO1 + Lowa X-Alp Pro) = 632,52 Eur (polna cena 1.109,70 Eur)

Ali pa sestavite svoj set!

Hagan smuči, Hagan vez, Lowa pancarji, Hagan in Geko kože = 4 artikli -40%! Oz. posamezen artikel -25%!

Popust za sete se pri spletnem nakupu obračuna na računu (ni razviden v naročilu), v trgovinah se popust obračuna na blagajni.

Indija, Gerome Pouvreau, Ganesh 8b+

Sun, 09 Jan 2011 19:57:00 +0100

Na Prana Blogu je na ogled filmček Vladimirja in Julien Cellier Nadiras (barakaflims) o potepanju po Indiji, o prvem vzponu v smeri Ganesh 8b+ katerega je opravil Gerome Pouvreau... Projekt je opremil pred dvema letoma Alex Chabot, sedaj pa je uspelo njegovemu kolegu. Kaj več besed niti ni potrebno, saj bo vse povedal fantastičen filmček. (V.E.)

Smučanje z Manasluja

Thu, 23 Dec 2010 12:25:00 +0100

O smučanja z Manasluja (8156 m) smo pisali že lani, letos je to ponovil še Kenton Cool (Mountain Hardwear). Anglež ima za sabo že 18 himalajskih odprav, leta 2006je opravil solo spust s Čo Oju, na Manasluju ga je tokrat spremljal prijatelj Andy. Čez strmo ledeno stopnjo nad taborom 3 je snel smuči.

Več na UKC.

Alpski vikend - avantura na Vršiču

Thu, 09 Dec 2010 11:13:00 +0100

Edinstvena zimska izkušnja na Vršiču. Turno smučanje, zimsko pohodništvo, ledno plezanje, krpljanje in druženje v gorah. Osvežitev znanja o varnem gibanju in nevarnosti v gorah pozimi. Gorniška tura v zimski idili Julijskih Alp in kraljestvu Zlatoroga. Topla malica in pijača, test najnovejše zimske opreme za gibanje v gorah in nagradno žrebanje. Strokovno vodstvo in organizacija. Veliko zabave in večerno predavanje! FOTONATEČAJ z izborom najboljše fotografije alpskega vikenda. IZOBRAŽEVANJE, TURA in DRUŽENJE,...

Tudi predstavitev in testiranje opreme: Hagan nova turna vez Z01 in freeride smučka Deamon, novi pancarji Lowa X-Alp, DMM cepin Rebell, pas Renegade in varovalo Deadmen, Snowpulse zrasčne blazoine, Mountain Hardwear Outdry rokavice, ...

Vabljeni!

Seti za turno smuko

Thu, 09 Dec 2010 09:28:00 +0100

Super ponudba setov!

Hagan smuči, Hagan vez, Lowa pancarji, Hagan in Geko kože

4 artikli -40%!

Popust za sete se pri spletnem nakupu obračuna na računu (ni razviden v naročilu), v trgovinah se popust obračuna na blagajni.

Fools with tools

Wed, 08 Dec 2010 20:01:00 +0100

Osrednje angleško plezališče Peak District pri Sheffieldu, prvi vikend v decembru 2010. Mlada naveza (19 letni študent s soplezalcem, slika levo) se v soboto s cepini in derezami preizkuša v smeri Monopoly iz leta 1983, legendarnega Johnya Davesa. Dan kasneje, v nedeljo se očitno razočarana nad napredkom prvega dne, na top rope lotita dveh najbolj popularnih lažjih smeri, izrazitih poči, šolskih primerov za zatikanje. Posledice podviga obeh "plezalcev" so na sliki desno. Na pripombe mimoidočih pokažeta le nekaj začudenja, češ kaj je narobe. ukc

Upam si staviti, da bi takšen pogled hitro našli še kje, tudi pri nas. Kdor gora, sten ali plezanja nima v srcu, bo težko videl in razumel razliko, zakaj je drytooling nekje v Himalaji visoki alpinizem, v plezališču pa precej agresiven nesmisel. (S.R.)

Zmagovalec nagradne igre

Mon, 06 Dec 2010 19:03:00 +0100

Pravilni odgovor na nagradno vprašanje: "Koliko časa je minilo od prve proste ponovitev Magične gobe v Ospu?" je odgovor b) 25 let!

Zmagovalka nagradne igre je: Polona Ziherl!

Vojna camov, DMM proti BD

Thu, 02 Dec 2010 09:52:00 +0100

UK climbing: "Cam Wars, DMM Dragon vs. BD Cam ... So, wich are the best?"

Rodil se je kot friend, poslovenili smo ga v metulja. Prevod je po obliki posrečen, po vsebini zgrešen. Saj je vendarle bil (in je še vedno) prijatelj, "prijatelj v sili"! Danes ga večinoma kličemo cam. Zgodba o njegovem rojstvu je znana, sedemdeseta leta v Yosemitih, inženir fizike in kasnejši izobčenec Ray Jardine se prosto preizkuša v počeh, s klini si ne more pomagati ... in tako nastane friend. Z njim Ray takoj prepleza nekaj dobrih poči, tudi legendarno klasiko Phoenix (5.13a).

Friende je prvi delal HD, pa nato Wild Country, Black Diamond naredi revolucijo z dvojno osjo in BD camalot je bil dolgo No.1, prijel se je izraz cam. Toda sedaj je tu DMM Dragon, zmaj iz Walesa, ki je vzel za osnovo vse kvalitete BD-jevega cama in ga nadgradil z dvema pomembimi inovacijama: podaljšljivo zanko in vroče kovanim aluminijem (ostali proizvajalci kovino "režejo", kar pa ne zagotavlja enako trdnosti).

Prav zadnja dva, BD cam in DMM Dragon sta sedaj na čelu razvoja tega kočljivega varovalnega elementa. Renomirani UKC (UK climbing) primerja in ugotavlja, kateri je boljši, a pravega odgovora ne ponudi, saj gre za dva vrhunska izdelka, najboljša na trgu. Kljub vsemu pa zaključi, da predvsem za plezanje v razgibanih razčlembah, ko ni neke vodilne poči (te so n.p. najbolj značilne v Indian Creecku ZDA), odtehta DMM podaljšljiva zanka ...

DMM Dragon (Video): BD Cam:

Dobra vzpona dobitnikov letošnjega Zlatega cepina

Wed, 01 Dec 2010 22:38:00 +0100

Dobitnika letošnjega Zlatega cepina (točneje, ena izmed dveh nagrajenih navez in to prav za vzpon v kitajskih gorah), Kyle Dempster in Bruce Normand sta opravila dva dobra vzpona v gorovju Minya Konka v zahodni Kitajski. Ameriško škotska naveza je najprej preplezala prvenstveno v Z steni Mt. Grosvenor (6376 m) v direktni liniji po Centralnem ozebniku. Bazni tabor sta zapustila ob treh zjutraj, na vrhu sta bila ob šestih popoldan, sestopila sta ponoči. Dempster and Normand sta se nato lotila V stene Mt. Edgarja (6618 m). Po treh dneh dostopa in treh dneh v steni sta dosegla vrh. Smer sta imenovala The Rose of No-Man's Land (M6, WI5). To je šele drugi vzpon na Mt. Edgar (po Korejski navezi leta 2003). e9climbing.blogspot.com

S.R.

Nagradna igra: odgovori, izberi in zadeni!

Fri, 26 Nov 2010 15:16:00 +0100

Na e-mail naslov: enakupi@promontana.si pošlji odgovor na nagradno vprašanje in dopiši za katero izmed spodaj naštetih nagrad se želiš potegovati v žrebanju!

Atraktivna plezalna smer Magična goba v Ospu decembra 2010 praznuje okroglo obletnico svoje prve proste ponovitve. Koliko časa je minilo od tedaj?
a) 20 let
b) 25 let
c) 30 let

S pravilnim odgovorom želim sodelovati v žrebanju za naslednjo nagrado:
a) Evolv plezalniki (Pontas plezalke (moške) ali Hera plezalke (ženske))
b) DMM pas (Renegade plezalni pas (moški) ali Puma plezalni pas (ženski))
c) DMM Aero sitemi (5 kosov)
d) Edelrid Zap-O-Mat varovalo
e) Prana vrečka in kapa (Hemp vrečka za mg in Pocket Visor kapa ali Women's vrečka za mg in Berel kapa)
f) Mountain Hardwear Drifter 33 nahrbtnik

Seveda pripišite še vaše ime in priimek!

Pogoj za sodelovanje v žrebanju je pravilen odgovor! Nagradna igra poteka do vključno 5.12.2010. Izidi žrebanja bodo objavljeni 6.12.2010 na naši spletni strani www.promontana.si

Bilo je nekoč v Ospu ...

Thu, 25 Nov 2010 19:42:00 +0100

Saj ni, da bi človek na veliko obujal spomine in registriral vse obletnice, kakšno pa se vendarle spomni ...

Začetek osemdesetih prejšnjega stoletja. Tisti bolj napredni alpinist so v mrtvi zimski sezoni že zahajali v osapske previse. Noge so bile natrenirane, roke nekoliko manj, s pomočjo tehnike je kljub vsemu šlo. Najprej Medo, pa Prečenje in na koncu - Goba. Na rednih tedenskih sestankih AO-jev si je bilo lepo privoščiti kakšnega pripravnika (ali tudi izkušenega mačka), kako se je zavozlal v zanke in lojtrce in kako ga je pobralo v roke, da je muskel fiber trajal cel teden. Prihajali pa so časi 1.PP, prvih prostih ponovitev tehničnih smeri ...

S Tadejem Slabetom Tedijem sva se najprej lotila Tržaške smeri levo od velike votline. Tehnični raztežaji so se presenetljivo lepo iztekli, tako, da je bila pot naprej odprta. Ampak kljub vsemu, Gobo prosto?! No, za božič pred četrt stoletja sva se še enkrat z avtobusom odpeljala iz Ljubljane. Sivi, deževni dnevi so bili in spalki sva razgrnila v prahu tik ob steni, točno pod gobo. Tam sva prespala tri noči, podnevi pa visela v previsih. Danes zveni smešno, ampak vznemirjenje je bilo veliko in občutek, da plezaš »nekaj nemogočega« je bil res dober. Ko sem se potem peljal domov, sem se celo spraševal, le kaj sedaj, saj večjega izziva kot Goba »na frej« enostavno nisem videl. Dve leti kasnejeje sicer prišel na vrsto Brid klina v Paklenici, podobna zadeva, toda takega filinga vendarle ni bilo več.

Zgodba o Gobi pa se s 1.PP ni končala, svoj vrhunec je pravzaprav doživela šele čez pol leta na Dan mladosti 1986, na Titov praznik. Direkten nedeljski TV prenos s slušalkami in mikrofoni za vratom, izjavami v živo na vsakem stojišču, s podporo celotne PZS, z režiserjem Benom Hvalo, komentatorjem Mihom Lamprehtom in Vilijem Vodopivcem, z Ines Božič in Janezom Skokom v sosednji Stari smeri in seveda - Matjažem Fištravcem Fištro v veliki košari več deset metrov od stene z glavno kamero. Če se prav spomnim je za vrvno tehniko skrbel Silvo Karo, vsi, ki so bili zraven, pa jih tu ne omenjam, pa bodo razumeli, da spomin bledi.

V Gobo sem šel še enkrat tistega maja in jo v celoti preplezal kot prvi v navezi. Tudi na koncu predzadnjega težkega raztežaja sem izplezal kakšen meter nad »viseče« stojišče, kar je pravzaprav nujno za PP. Svedrovci so navrtani sredi plošče in če se vržeš nanje pač ni ravno »pošteno«. S fotoaparatom je v navezi pred mano plezal Miha Kuhar, tudi avtor fotografije.

Z Matjažem Fištrovcem smo kasneje, še istega leta, posneli "Desetko" v Avstraliji, leto kasneje "Just married" v Smith Rocksu. Če danes gledam te posnetke mi je kar malo nerodno. Žive barve oblačil, oprijete pajkice, sam način plezanja pa z veliko namakanja. Če se vrnem k Gobi - res nisi imel občutka, da plezaš počasi in čeprav ni šlo ravno po starem alpinističnem načelu treh opornih točk, si padca pred kamerami vendarle nisva smela privoščiti, zato je šlo na »ziher«. Bila pa so to tudi učna leta slovenskega plezalnega snemanja in marsikateri kader je bil posnet pod ne najboljšim kotom: posnetek od zgoraj je praviloma dober, od spodaj pač ne, saj v celoti izniči previsnost.

Osp, Goba (tudi Magična goba) - originalna ocena IX-, danes (po raztežajih): 4, 7a+, 6b, 7b+, 7bc, 6a+, 4

Srečo Rehberger

Deep Water solo - Master Psicoblock Bilbao

Wed, 27 Oct 2010 07:24:00 +0200

Pretekli vikend se je na severu Španije v mestu Bilbao odvijal Master Psicoblock. To je prva, mestna Deep Water soloing (DWS) tekma. V prelepem Bilbau, nad sotočjem rek Nerbioi in Ibaizabal so postavili dobrih 15 m visok balvan. Smer so ocenili z oceno 8b+ in tako je lahko velika množica ljudi (cc 5000 gledalcev) uživala v gledanju spektakularnega plezanja in seveda padcev.
Tekmo je dobil Chris Sharma (PrAna team). Ostala dva mesta sta ostala na domačih tleh; drugo mesto sta si delila Bruno Macias (Boreal team) in Ignasi Tarrazona (Boreal team), tretje mesto pa si je priplezal (in tudi priplaval tako kot ostali) Nacho Sanchez.

Po mnenju tekmovalcev in tudi gledalcev takega plezalnega spektakla še ni bilo in bi bilo vredno razmisliti o prihodnosti podobnih plezalnih tekmovanj.
Več o tekmi, res odlične fotografije in »nore« filmčke si lahko ogledate na PrAna blogu!

(V.E.)

Plezanje z DMM metulji popolnoma varno

Fri, 22 Oct 2010 11:24:00 +0200

V podjetju DMM so objavili, da so odpravili pomanjkljivosti, ki so se nanašale na odpoklic metuljev Dragon št. 6.

Prejšnjo glavo nosilnega elementa iz CNC aluminija, ki je bila podvržena pokanju, so zamenjali z vroče kaljeno komponento. Kot je dejal DMM-ov tehnični direktor Fred Hall, so s tem pridobili na večji predvidljivosti izdelave nosilne glave.

Razlika med staro (slika zgoraj) in novo (slika spodaj) glavo je očitna, v bodoče pa bodo ta tip glave uporabili tudi pri metuljih Dragon št. 4 in 5. Dragoni št. 1, 2 in 3 pa so v celoti narejeni iz nerjavečega jekla tipa 316, zato pri teh spremembe niso potrebne. M.V.

Plezanje v Smith Rocku

Fri, 22 Oct 2010 11:24:00 +0200

O 15 letnen Francozu Enzo Oddo smo že slišali. Še več pa zagotovo bomo! Mladi Enzo je v začetku oktobra ponovil legendarno smer Just do it (8c+) v Smith Rocksu v Oregonu. Več o tem ...

Gerome Pouvreau iz PrAna teama in Charlotte Durif pa sta bila uspešna v smeri Spank the Monkey (8b), kar je prvi ženski vzpon v smeri! Več o tem ....

(V.E)

Preplezan Ill Trill 8c

Sat, 16 Oct 2010 22:00:00 +0200

Paul Robinson (PrAna team) je v Magic Wood-su (Švica) preplezal izjemen projekt in ga poimenoval Ill Trill 8c. Pred tem je bil uspešen v Neverending Story 8b+ in si tako zaželel še nekaj težjega. Trinajst gibov ta balvanski problem naredi tako zelo izjemen. Več...

(V.E.)

PrAna = plezanje & joga

Tue, 12 Oct 2010 21:12:00 +0200

PrAna je pri nas poznana bolj med plezalskimi krogi kot pa v jogi. Verjetno je tako v večini evropskih držav. V ZDA pa je situacija povsem drugačna PrAna = joga & plezanje. Vendar se tudi pri nas vse bolj širi v joga krogih. Tisti res »zagrizeni« jo v bistvu poznajo že dolgo. In če je včasih veljalo, da ni plezalca, kateri ne bi imel vsaj kakšen PrAnin artikel (slavne vrečke za magnezij ali pa legendarne majice), se danes ta trend širi tudi med jogiji.

Za vse tiste, ki PrAne še ne poznate, vas bodo zagotovo prepričale fotografije in filmi iz Yoga Journal Conference 2010 Estes Park. Zagotovo boste začutili njen duh!

(V.E.)

Kolesarski zmagovalec

Sun, 19 Sep 2010 14:14:00 +0200

Craft Elite Attack Bike Jersey majica je prejela prestižno nagrado Eurobike Award 2010.

Kvalitete, ki so ji prinesle to prestižno nagrado, vas bodo zagotovo prepričale.

Majica se tesno prilega telesu, a njena visoka elastičnost in edinstvena Moving Wing Technology omogočata popolno svobodo gibanja. 3D kroj je izdelan posebej za položaj telesa na kolesu (nagnjen naprej). Mrežasti material majice Cool Mesh Superlight, ki tehta le 86 g/m, poskrbi za izjemo hlajenje. Teža majice vel. M je neverjetnih 105 g. Zadrga po celotni dolžini majice, svetlobo odsevni detajli, štirje žepi na spodnjem delu hrbta, elastični-silikonski patent na spodnjem robu,...
Majica bo na voljo poleti 2011. Do takrat pa ....

(V.E.)

Ženski plezalni pas

Thu, 16 Sep 2010 16:21:00 +0200

Prvi in edini, posebno ženski, plezalni pas se je v 90-ih imenoval Elektra. Kasneje so mu v DMM nadeli ime Puma, ki ga nosi še danes. Nastavljivi zanki za noge, šest diagonalnih zank za opremo in eno na hrbtni strani, premičen bočni pas in dvojni Hypalon sistem za ledne vijake.Hypalon je ime za tri 'držala'(na vsaki strani pasu), na katere se pritrdi vponke za ledne vijake. Je verjetno najbolj vsestranski ženski pas na trgu. Navadno je razlika med moško in žensko konstrukcijo telesa. Razmerje pas-boki oz. pas-mednožje je pri ženskah daljše. Na provokacijo, da imajo po plezalnem pasu Pumi sodeč ženske tudi bolj debela stegna, Graham (razvojni pri DMM) odgovori, ''absolutno ne, ravno nasprotno. Ženske so bolj vitke od pasu do nog!''

Unisex pasovi so za večino žensk preširoki v nogah ali prekratki (od pasu do nog), tudi rob na hrbtnem delu ponavadi ne odgovarja najbolj, da o barvi niti ne govorimo. Puma na hrbtni strani mer 8,8cm, na bočnem delu pa 5,8cm. Side Lock omogoča, da je pas s telesom simetričen, pozimi(v jakni), ali poleti(brez).Večje zanke in boljše oblazinjenje, ki jih Puma nudi pa pomenijo tudi višjo težo. To je edino področje, kjer svojih tekmecev ne prekaša: Arcterix R280 tehta 287g, Petzl Luna 410g, Puma pa 430g. To, ob vseh funkcijah, ki jih pas ponuja, niti ni veliko. Po teh se pas lahko kosa z BD Big gun, ki tehta dobre pol kile in kaj več kot Puma niti ne nudi. Puma je pas za vse. Športno plezanje, alpinizem ali zimske ture. Zanke za opremo, Kar sedem jih ima, tri na vsaki strani in eno zadaj. Ob straneh so prišite diagonalno, da se oprema pripelje čim bližje roki.
Pas sta testirali vrhunski plezalki Lucy Creamer in Silvia Fitzpatrick. Presenečeni nad udobjem sta dejali, da pas pri spuščanju ali padcu ohrani obliko in položaj. Tudi sedma zanka na hrbtu je zelo uporabna.
Puma z dvema metodama porazdeli obremenitev, do katere pride pri padcu. V bočnem delu pas vsebuje podporo, plastičen del; sp. Del za noge je oblikovan tako, da silo porazdeli na zunanjo stran...

Več na UKclimbing

Rekreatur 2010

Wed, 08 Sep 2010 21:43:00 +0200

Letos se je od 26. do 29. avgusta 2010 odvijal že peti Rekreatur. Trasa: Lendava - Ptuj - Velenje - Kranj / 353,7 km / 3212 m vzponov in več kot toliko spustov!
"REKREATUR^TM - ekipno kolesarjenje po Sloveniji" združuje šarm etapnih dirk in turističnega kolesarjenja. Njegov namen je spodbujanje zdravega načina življenja, varovanja okolja in v spoznavanje turistično zanimivih krajev in ljudi.

Zagotovo so bile vse ekipe zmagovalci, mi pa smo držali pesti za OIOPČJ. Čestitke za odlično drugo mesto!

V.E.

Rezultati nagradne igre Craft

Mon, 06 Sep 2010 11:15:00 +0200

Žreb je 10 majic Craft razdelil takole:

Marjana Kotolenko, Domžale

Bogdan Železnik, Petrovče

Andrej Knez, Celje

Janez Škapin, Kranj

Matjaž Dolenc, Kamnik

Biserka Drinovec, Strahinj

Nina Ahačič, Golnik

Romana Daugul, Ljubečna

Smiljana Erznožnik, Škofja Loka

Nataša Bratina Jurkovič, Ljubljana

Preplezan Monkey Wedding V15

Tue, 31 Aug 2010 08:56:00 +0200

Paul Robinson-u je v Rocklands uspelo ponoviti znameniti balvan Monkey Wedding, V15. Monkey Wedding je prvi preplezal Fred Nicole pred osmimi leti in do sedaj so ga poizkusili premagati že mnogi (tudi Daniel Woods), a uspelo je le Paulu.
O vzponu je Paul povedal, da je bila to izjemno težka psihična in fizična borba! In ta izjemni občutek evforije ko stojiš na vrhu,...

Več na PrAna blogu....

The Realization Of A Big Dream

Tue, 31 Aug 2010 08:42:00 +0200

The Realization Of A Big Dream - PrAna Team: Nina Caprez
Nina je konec avgusta uspela premagati smer Ali Baba - 8 raztežajev s težavnostjo 8a+ (8a/8a/7b+/8a/8a+/8a+/8a+/7b+). Res izčrpen in doživet potek plezanja si lahko preberete na PrAna blogu.

Ferate - zavarovane plezalne poti

Mon, 09 Aug 2010 20:26:00 +0200

Plezalni vrtec za gornike in planince?

Via Ferrata postaja samostojna plezalna dejavnost! To kar je športno plezanje v primerjavi z alpinizmom, so moderne Via Ferrate v primerjavi z gorništvom oz. planinstvom. Če velja, da je alpinist človek, ki išče težave in je vesel, če jih ne najde – je moderni gornik vesel, če težave tudi najde! Moderne ferate ne iščejo več gora in poti na vrh, pač pa tudi težave. To so lahko tudi gladki skalni odstavki med gruščem in travnatimi pobočji. Samo da je strmo in izpostavljeno! Podobno kot ima alpinizem težavno lestvico, tudi tu obstajajo ocene. Gredo od A do E. Do ocene C/D zmore nekje vsak povprečno pripravljen gornik / planinec, kar je več, pa včasih že zahteva moč v rokah in prstih. Morda lahko celo rečemo, da so nadelane poti z oceno E, po fizični težavnosti primerljive s plezanjem IV stopnje (ali več!). Pri nas pravih ferat nimamo, med najtežjih 6 zavarovanih planinskih poti na področji Slovenije pa bi izbrali: Hanzova na Prisojnik, Kopiščarjeva na Prisojnik, Čez Plemenice na Triglav, Rekarjeva na Vrbanovo špico, Bavški Grintovec s sedla kanja, Furlanova na Gradiško turo.
Kogar pa zanimajo športne moderne ferate, pa kar čez mejo, najbližje na Avstrijskem Koroškem. Prave ferate pa so doma seveda v Dolomitih, ena najlepših je zagotovo Via Delle Bochette v skupini Brenta.

Nekaj namigov za odlične Via Ferrate si lahko ogledate tudi na Gore-ljudje:

Craft Bike TransAlp

Wed, 04 Aug 2010 08:22:00 +0200

Med 17. in 24. 7.2010 je potekal že trinajsti Bike TransAlp. Tokrat pod okriljem Craft-a in tako se je kar imenoval Craft Bike Transalp. To je zagotovo ena najbolj priznanih in zanimivih gorsko kolesarskih etapnih dirk.

8 dni na kolesu, 598,14 km, 19.685,00 m višinske razlike. Od mesta Fussen (Nemčija) do Rive del Garda (Italija).

Zmagovalca sta bila Stefan Sahm in Karl Platt (že tretjič; ta naslov sta osvojila tudi leta 2007 in 2008), čeprav so verjetno zmagovalci vsi, kateri so prevozili dirko.

Več o dirki si lahko ogledate na Craft Bike Transalp. In zagotovo vas bo zamikalo, da je vredno razmisliti in dodati dirko za cilj za naslednje leto!

Kako nastajajo nove plezalke iz serije C. Sharma

Thu, 22 Jul 2010 18:29:00 +0200

Kako nastajajo nove plezalke iz serije Chrisa Sharme :

The Evolution of the Sharma Signature Series from evolv Climbing on Vimeo.

Evolv Shaman prihaja jeseni!

(S.R.)

OutDoor Friedrichshafen 2010

Mon, 19 Jul 2010 20:57:00 +0200

Med 15. in 18. julijem se je v Friedrichshafen-u (Nemčija) odvijal OutDoor 2010. Več kot 860 razstavljalcev iz celega sveta je predstavilo kolekcije za poletje 2011. Ogromno plezalne, alpinistične, gorniške opreme, obutve in oblačil na enem mestu ter bogat spremljevalni program so tudi tokrat navdušili. Z veseljem lahko pričakujemo poletje 2011! Obutev in oblačila lahko pričakujemo v precej pestrih barvah, kar je tudi edino prav za poletje.

Tu pa le nekaj nagrajenih Edelrid-ovih novitet :

Šotor Crux Edelrid je prejel nagrado za funkcionalnost. Edelridov Crash Pad se odlično prilega šotoru in nudi udobno posteljo. Tako se boste zjutraj zbudili spočiti in pripravljeni na nove balvanske izzive.

V kategoriji gorniške in plezalne opreme je Edelrid-ova vrv Swift 8.9mm prejela nagrado za funkcionalnost in varnost ter tudi za naziv »Brand Value«.

Vsekakor lahko poletje 2011 navdušeno pričakujete!

Dve 8c v Dolomitih

Thu, 08 Jul 2010 13:54:00 +0200

29. in 30.6. sta bili ponovljeni dve težki dolomitski smeri. Španca, brata Pou (DMM, slika levo), sta opravila četrto ponovitev Manolove Solo per vecchi guerrier (slika levo) v S steni "El Colaz" Vette Feltrine, ki ima štiri napete raztežeje s težavami 7c, 7c, 8b, 8c. To pa ni glavni problem. Smer je prava Manolova klasika z dolgimi razdaljami med klini, v tretjem 20 m raztežaju (8b) je le eden.

Le dan kasneje je Avstrijec Hansjorg Auer (Edelrid, Vaude) opravil prvo ponovitev Huberjeve Panorame v Zahodni Cini (slika desno), ki poteka čez veliko streho v osrednjem delu stene in se nato priključi Cassinovi. Do tam je devet raztežajev, eden 8b+ (60 m, 7 svedrovcev) in eden 8c (20 m, 4 svedrovci). (S.R.)

Mountain Academy 2

Sat, 19 Jun 2010 16:20:00 +0200

Mountain Hardwear objavlja razpis za drugo Mountain Academy. Deset izbrancev na šestih taborih bo deležno all inklusiv ponudbe: plezanje z znanimi alpinisti, kompletna alpinistična oprema v trajno last, plačani stroški prevozov, namestitve in hrane.

Mountain Hardwear pripravlja drugo Mountain Academy, alpinistično šolo na najvišjem nivoju. Prva je potekala v letih 2008 in 2009, v njej je uživalo in se kalilo 6 fantov in 2 dekleti iz 8 držav. Udeležili so se skupno 6 taborov: dolina Aoste, Wilder Kaiser, Pirineji, Argentiere, Chamonix in Taghia v Maroku. Kot inštruktor je na dveh sodeloval tudi naš Klemen Premrl, skupaj s Timom Emmetom in Neil Grashamom. Namen akademije ni šolanje začetnikov, niti urjenje vrhunskih alpinistov, ampak omogočiti razvoj nadebudnim zainteresiranim gornikom "srednjega" razreda, ki gore doživljajo celostno in jim je pomembno doživetje ter osebni razvoj.

Mountain Hardwear zagotavlja all inklusiv alpinistične tabore oz. odprave. Za vse udeležence ja akademija popolnoma brezplačna. Vsak udeleženec dobi:
* v trajno last kompletno alpinistično opremo Mountain Hardwear (oblačila, nahrbtniki, spalke, šotori, ..) in Black Diamond (pas, čelada, ...)
* plačane vse stroške za 6 plezalnih taborov v letih 2011 in 2012 (letalske karte, prevozi, namestitev, hrana)
* šolanje in nasvete vrhunskih alpinistov in plezalcev iz ekipe Mountain Hardwear (Ueli Steck, Simon in Samuel Anthamatten, Tim Emmet, Neil Grasham, ...)

Program je, kot rečeno, namenjem povprečnim a motiviranim alpinistom, ki jim je pomembno doživetje in napredek. Prijaviš se lahko, če izpolnjuješ naslednje pogoje:
* si mlajši od 35 let in * nisi začetnik in nisi vrhunski alpinist
Uraden izbor za Mountain Academy 2 poteka do 31. decembra 2010. Prej ko se PRIJAVIŠ, bolje zate. Glede na čas prijave so pri Mountain Hardwear možnosti za uspeh opisali takole:
• NAJBOLJŠA, do 31. julija, ko bo 23 izbranih kandidatov
• OPOZORILNA, od 1. avgusta do 31. oktobra, ko bo izbranih še 17 kandidatov
• ZADNJA, od 1. do 31. decembra, ko bo izbranih zadnjih 10 kandidatov

Ob koncu vsakega obdobja bodo prijave stornirane, zato je za sodelovanje potrebna ponovna prijava. 40 finalistov bo sodelovalo na dvodnevnem končnem izboru, 8 do 10 posameznikov pa bo končno izbranih v Mountain Academy 2. Ti se bodo udeležili šestih taborov, vas bo trajal 6 do 10 dni:
• April 2011 • September 2011 • Januar 2012 • Maj 2012 • September 2012 • November 2012 (S.R.)

UPF zaščita proti soncu

Wed, 16 Jun 2010 14:03:00 +0200

Ko gre za težje fizične aktivnosti bodisi šport ali delo, je izčrpanost neizbežna, k tej pa(pre)močno sonce precej doprinese. Tkanina lahko stik s soncem ublaži na podoben način kot krema za sončenje. Vrednosti podane na deklaracijah ste verjetno že videli, vprašanje pa je, kaj pomenijo?
Za nas so problematični UVA(pospešijo staranje kože) in UVB(povzročajo opekline) žarki in, da, pred temi se z oblačili lahko zaščitimo.

Vrednost UPF (Ultraviolet Protection Factor) tkanine je odvisna od več dejavnikov:
-gostote tkanja
-debeline uporabljenih vlaken
-gostote vlaken
-uporabljenih barvil, premazov,…
-barve tkanine (temnejša je, tem več zaščite nudi)

Mountain Hardwear UV zaščiti podredi vse zgoraj naštete dejavnike, dokler oz. če te pripomorejo k namembnosti oblačila. Ne uporablja zaključnih sredstev (npr. barva, antibakterijska obdelava, zaščita proti komarjem,…), če te zmanjšujejo UPF.

Test
Ko eksperti ustvarijo novo tkanino je čas da se njena vlakna testira. Najprej se tkanino štiridesetkrat opere in nato izpostavi ''simulirani'' sončni svetlobi za sto ur. Namen tega je najti najnižjo stopnjo zaščite, ki jo bo tkanina v svoji življenski dobi nudila. Pred in po tem procesu se uporabi naprava imenovana spectrophotometer, ki na tkanino usmeri UV žarke in izmeri njeno (ne)prepustnost. Na deklaracijah so, kar se tiče Mountain Hardweara, podane najnižje izmerjene vrednosti.

V Mountain Hardwear uporabljajo naslednje kategorije za indikacijo UV zaščite:
-UPF 25, dobra zaščita
-UPF 30, zelo dobra zaščita
-UPF 50, izvrstna zaščita
Pogled z druge strani: UPF 30 pomeni, da tekstil prepušča eno tridesetino sevanja.(mm)
Več na MountainHardwear.com

Sneg ni pogoj!

Thu, 10 Jun 2010 18:33:00 +0200

Ko zmanjka snega je pa zemlja ''za ponucat''. Smučanje po že skoraj ozelenelih površinah, zaenkrat le v ZDA, postaja tradicija. Marsikomu je poznan občutek, ko se s pozno-pomladanske smuke pridriča v dolino, takrat je snemanje smuči zadnje kar gre človeku po glavi...

Gaper Day 2010 - Death Before Download - Outtake Episode #4 from Doglotion on Vimeo.

Maraton Vojsko 27.06.2010

Mon, 07 Jun 2010 21:01:00 +0200

V okviru krajevnega praznika Vojsko bo v nedeljo 27.6.2010 na »sporedu« Maraton Vojsko!

Ideja za športno prireditev je nastala iz želje ponuditi vsem navdušencem, rekreativcem in ljubiteljem aktivnega preživljanja v naravi tisto najboljše, kar Idrijsko hribovje lahko ponudi. Ideja je nastala v skupini športnikov, ki se že vrsto let udeležujejo različnih športnih prireditev doma in v tujini (orientacija, gorski tek, gorsko/cestno kolesarjenje) in so prišli na idejo, da bi bilo zanimivo poizkusiti z izvedbo podobne večje MULTI-šport prireditve tudi na njihovem domačem terenu, saj zato obstajajo idealni naravni pogoji.

Prireditev je sicer zasnova širše s kulturnim in etnološkim programom, zato je namenjena tudi vsem vašim prijateljem, znancem in družinam, ki si lahko ogledajo Idrijo in Vojskarsko planoto.

Lahko se preizkusite v:

MARATON VOJSKO / Gorski polmaraton, 21km, +1400m, -650m (gorski tek)
MARATON VOJSKO / Vzpon na Vojsko, 14 km, +900 m (cestni in MTB kolesi, asfalt)
MARATON VOJSKO / Planinski pohod, 12 km, +800 m

Vabljeni na športno druženje in srečanje na Vojskem!

Prijave na Maraton Vojsko

Lowa: Udobje na poti

Mon, 07 Jun 2010 18:15:00 +0200

Udobje ni samo po sebi umevno. V Lowi se dotičnim raziskavam posvečajo strokovnjaki, ki so na podlagi izkušenj, razvili celo ideologijo. Spodaj smo navedli lastnosti, ki s hitrim pogledom niso opazne, čeprav na njih temelji udobje ki ste ga deležni.
FLEXFIT
Ustvarjen z namenom da je gojzar v gležnju še bolj upogljiv in nudi boljši oprijem v peti. Prosta, s vrvjo pritrjena zanka za vezalke ne ovira upogiba.

FLEXFIT 3D
Ta izum poveča gibljivost čevlja v gležnju in mu omogoča naraven upogib
Boljši oprijem v peti
Prosta zanka za vezalke ne ovira upogiba

HEEL TRUSS
Je z gumo ojačan del na peti, ki ščiti zadnji del noge in prepreči poškodbe gojzarja, ki nastanejo na melišču…
(Expert, Cevedale, )
X-LACING
Pritrditev jezika po vertikalni in horizontalni osip, prepreči žulje saj se pritisk jezika na nogi enakomerno porazdeli.

C4 TONGUE
Asimetrično oblikovan in obložen jezik, na prepogibu bolj oblazinjen in mehkejši ter gibljiv material.
1. Asimetrična podloga, se proti zunanjost čevlja debeli.
2. Ožji del v gležnju ('oblazinjenost' se konča šele na zunanji strani jezika da rob ne pritiska na nogo).
3. Prepogljiv in zakrivljen vložek napravi jezik bolj gibljiv.
4. Mehak rob na vrhu.

SPS-SYSTEM
So območja za podporo v med-podplatu in podplatu. Po njihovi zaslugi je čevelj bolj stabilen. Upogib podplata napravijo bolj naraven.

STG TECHNOLOGY
Pred tem je veljalo da bolj kot je čevelj stabilen manj blaži in obratno. Z STG tehnologijo sta ta dva elementa ločena in to omogoča ločeno izolacijo vsakega dela podplata posebej. Tako stabilnost in blaženje delujeta vzajemno.
Pri tem se uporabljata, trši in mehkejši, EVA medpodplata. Prvi z MONOWRAP konstrukcijo, po zaslugi vgrajenega stabilizatorja drži nogo na mestu. Drugi, tik nad zunanjim podplatom, pa zagotavlja upogljivost slednjega in s tem izboljša oprijem gume.
-MONOWRAP klasičen okvir
Je konstrukcija podplata s 7/8-inskim stabilizatorjem in velja za najbolj stabilno različico.
-MONOWRAP križni okvir
Je konstrukcija podplata s ¾-inskim stabilizatorjem. Lažji zgornji materiali so dodatno zaščiteni. Uporabljen za mehkejšo in lažjo obutev.

Lowa: Podplati

Mon, 07 Jun 2010 18:14:00 +0200

Različne podlage zahtevajo različne profile. Lowa za vsako podlago ponuja najbolj ustrezen profil.
Alpine:
Vibram® Approacher
• Je prepoznaven po ''Climbing Zone'' območju, ki se nahaja v prstnem delu. Olajša stopanje v steni in ustvari stik s skalo bolj neposreden.
• Povečana kontaktna površina in najboljše trenje pri stopanju v skali
Vibram® Mulaz
• Globlji profil, dobro trenje na skali
• Idealen za kombiniran teren
• “Climbing Zone“
• Petni del je spodrezan, kar olajša hojo navzdol

Vibram® Teton
• Zelo grob in globok profil daje odličen oprijem v visokem alpskem terenu
• Lažji v primerjavi z zgoraj navedenima, ki imata enako globino
• Ojačan in višji ob robu za ''natančnost'' pri koraku

Backpacking:
Vibram® Masai
• Odličen oprijem na vseh površinah zahvaljujoč samočistilni gumi
• Zelo grob oprijem
• Spodrezana peta
• ''Climbing Zone''

Trekking:
Vibram® Trailtec
• modern treking podplat
• Odličen oprijem na vseh površinah zahvaljujoč samočistilni gumi
• Mehkejši gumijast podplat bolj blaži stik s podlago in veča udobje
Vibram® „MVS“ Sole
• Oblika podplata odlično spodbuja podporo
• Idealne odrivne karakteristike
• Mehkejši gumijast podplat bolj blaži stik s podlago in veča udobje
All Terrain
Vibram® Vialta Pro
• PU medpodplat za dobro absorpcijo tresljajev
• Dober oprijem
• Bolj mehka guma dodatno poveča blaženje in udobje
Vibram® „Renevo“
• “Monowrap“ konstrukcija s stabilizatorjem
• Stabilen in nedrseč podplat
• Primeren za vse outdoor aktivnosti
Vibram® „Vialta Kids“
• Dobro blaženje
• Stabilen in nedrseč
• Samočistilna guma
Cross walking sole
• Pohodniško orientiran profil
• Dober oprijem na vseh površinah
• Dvodelen PU okvir za blaženje in podporo noge
• Prečno postavljen najlon stabilizator

Arctic Monkey

Sun, 06 Jun 2010 15:29:00 +0200

Trije angleški plezalci Stuart McAleese, Mark Thomas in Mike Turner (DMM) so na Bafinovem otočju (Stewart Valley) preplezali novo smer Arctic Monkey (VI A4, 1400 m). Na vrhu so stali 24. maja ob štirih popoldan, za vzpon so potrebovali skupno tri tedne, 18 dni so preživeli v portaledgih (visečih posteljah)!
Dolina Stewart Valley leži daleč na severu v polarnem krogu in je dostopna s snowmobilom po zaledenelem severnem morju, kar pomeni, da je morala biti odprava zaključena pred pomladno odjugo. Nova smer poteka po do sedaj nepreplezanem markantnem stebru, 1000 metrov je čiste vertikale. Gre za težko tehnično plezanje, dve dolžine sta bili še posebej zahtevni, vsaka jim je vzela po tri dni! Dodatna težava so bile nizke temperature (do -20 st. C) in močan veter. Da so segreli vodo na ustrezno temperaturo so običajno rabili uro in pol.
Stene v tej dolini so najbolj spektakularne na celem otočju, na stotine jih je, le tri ali štiri so preplezane. Toda razmere so res ekstremne. Prosto plezanje ne pride v poštev, razen če hočeš izgubiti prste na rokah in nogah …
dmmclimbing, baffinbigwals.com (S.R.)

CRASH PAD: Edelrid

Thu, 03 Jun 2010 11:10:00 +0200

Za brezvrvne dni so v Edleridu razvili štiri blazine, ki bodo skrbele za vašo varnost. Namestitev različno trdih pen v sendvič konstrukcijo bo omehčala padec. Vgrajen ''predpražnik'' bo poskrbel za čisto obutev. Kot do sedaj se jih bo še naprej udobno prenašalo, nezlomljive kovinske zaponke pa so še vedno tu.

SIT START

Bo fina izbira za perfektno izstrelitev v, ta zoprne, balvane ali za dodatno ublažitev v kombinaciji z večjo blazino. Gre namreč za malo blazinico dimenzij 100 x 55 x 5 cm, ki tehta 1600g in je k ostalim, večjim, priložena.

MANTLE

Ko boste več par metrov nad tlemi spoznali, da problemu niste kos, bo Mantle dobila pravi pomen. Združuje dve različni peni in zato nudi več blaženja in možnosti absorpcije. Zunanji material Ballistic Nylon, taisti se povečini uporablja za neprebojne jopiče že od 2. svetovne vojne, zagotavlja namreč visoko odpornost in dolgo življensko dobo. Prepolovljena blazina se po dolžini s pomočjo zadrge spoji(120 X 115 cm), ali po koncih (230 X 60 cm), tako da bo uporabna kot podloga za spanje. K blazini so priložene še aluminijaste zaponke, zg. navedena Sit Start ter naramnice.

DEAD POINT

Brezkompromisna blazina za največjo stopnjo udobja. S površino 140 X 115 je ena izmed največjih taco-style blazin na trgu. Brezšivnost zagotavlja optimalno zašito pri padcu. Slojna konstrukcija različnih trdot pene pa ustvari idealno pristajališče. Stvar vključuje stranske paščke, ki omogočajo shranjevanje vse ostale ''krame'' znotraj blazine. Naramnice, podloga za noge in Sit Start.

CRUX

Da balvan ne bo highball. Za mehke pristanke bo poskrbela štiri-slojna pena dimenzij 210X 115X 10 cm, njenih 8,4kg boste zlahka prenašali s pomočjo udobnega sistema za nošenje. Talna podloga za čisto obutev je priložena. Seveda pa se Crux upogne, tako da je ne boste zapustili-niti ponoči.

Ženske in 14 x 8000

Sat, 29 May 2010 14:01:00 +0200

V razmiku vsega treh tednov sta dve alpinstki osvojili svojega zadnjega, tretja pa predzadnjega od štirinajstih osemtisočakov. Če je za moške osvojitev vseh osemtisočakov že dolgo bolj osebna zadeva kot nek alpinistični superlativ, bo od te pomladi naprej enako tudi za ženske. Ker so si bile tri alpinistke pri osvojenih vrhovih zelo blizu, je razplet pritegnil toliko več pozornosti ...

Avstrijka Gerlinde Kaltenbrunner (Lowa)je 23. maja osvojila svoj trinajsti osemtisočak. Na Everest se je povzpela s tibetanske smeri in to brez uporabe dodatnega kisika. Sedaj ji manjka le še K2, da se pridruži Korejki Sun in Španki Pasaban, ter postane tretja ženska, ki je stala na vseh 14 osemtisočakih. To je že uspelo Gerlindinem možu Ralfu Dujmovitsu, s katerim je tudi začela ta vzpon na Everest. Ralf je tokrat zaradi zdravstvenih težav moral počakati v zadnjem taboru.
(S.R.)

Steck se vrača...

Thu, 27 May 2010 12:21:00 +0200

Ueli Steck (Mountain Hardwear) v navezi z Alexom Honnoldom, ki je lani prepolovil Caldwelov rekord v Salatheju, naskakuje nov hitrostni rekord v Nosu, El Cap. Čas 2h 37min 5s sta oktobra 2009 postavila Hans Florine in Yuji Hirayama. Izzivalca sta 19. in 20. maja Nos že dvakrat preplezala za trening. Ure so pokazale 4:40 in 4:20.
Steck je s Schmidovo smerjo v Materhornu opravil v le 1:56, smer Colton-MacIntyre Grand Jorasses je soliral v 2:21, lasten rekord pa je podrl v Eigerjevi SS v 2:47. O tem bo pričal film Speedtrilogy.
www.mountainhardwear.com

Nova 9a za Sharmo

Thu, 20 May 2010 18:53:00 +0200

V španskem plezalnem raju Margalef se nahaja čez 500 smeri in kot pravijo na Planet Mountain: ''Many of them 5 star quality!'' Med njimi je tudi Era Bella, na novo navrtana smer Chrisa Sharme, ki ji je potem, ko jo je za ogrevanje (?!) preplezal, nadel oceno 9a.

Insajderji

Sat, 15 May 2010 10:46:00 +0200

Sasha Diguilian, Paul Robinson, Vasya Vorotnikov, skoraj 9 let stara Ashima Shirai, za vsem skupaj pa smejoči postavljalec smeri Chris Danielson. The Insiders oziroma, ali je to sploh še plezanje?

''Naše vrvi so čiste.''

Fri, 14 May 2010 15:37:00 +0200

Osnovni načeli, za odgovorno proizvodnjo inovativnih in visokokakovostnih produktov, kot so plezalne vrvi, sta varnost in kvaliteta. EDELRID temu prepričanju sledi že 146 let in vrv, skupaj z izkušnjami v proizvodnji, je srce in duša tega tradicionalnega imena.
Z namenom da še dalje širijo svoje zahteve po kvaliteti, sodelujejo s SWISS BLUESIGN technologies ag. Kot prvi proizvajalec vrvi na svetu so začeli s kolekcijo vrvi, ki izpolnjujejo najostrejše bluesign standarde. Ti standardi jamčijo da vsi postopki proizvodnje, vsi uporabljeni materiali skozi obdelavo uporabljajo najbolj možno, okolju prijazni.

S tem razvojem EDELRID postavlja nove smernice v vrvarski industriji, za okolju prijazno proizvodnjo. Ne da bi ogrozili kvaliteto in zanesljivost oz. varnost vrvi so zmanjšali emisije, ki nastanejo pri postopku izdelave. Vse EDELRID vrvi so bile potrjene z nagrado bluesign® safety award. S tem jamčijo najvišjo kvaliteto ter zaščito okolja in uporabnika.
V prihodnosti nameravajo take vrste proizvodnjo peljati še dlje. V 2010 predstavljajo še bolj dodelane serije vrvi. Pro, Dry in Sports Linije bodo narejene po še bolj strogih standardih Bluesign®. Prepričani so, da je edina pot, ki pelje do 'zdrave' prihodnosti skozi varne, varčne in okolju prijazne procese. To ni vrlina ali plitka marketinška poteza ampak zahteva našega časa. Kot izumitelji Kernmantelce svoje cilje postavljajo vedno višje in danes lahko s ponosom zatrdijo:''Naše vrvi so čiste.''

Smučanje poleti?

Wed, 12 May 2010 11:48:00 +0200

Kot pravijo na doglotion.com je zime konec in večina smučarjev, seveda zagrizenih, ne ve kaj naj sama s sabo. Nekateri se odpravijo na druge poloble, se posvetijo drugim športom, drugi pa se zaprejo v sobe in čakajo na sneg.
Na začetku je bila beseda… Seveda se je zdelo nemogoče in absurdno. Zdaj to, za nekatere, marsikoga, pomeni konec krize in trpljenja. Legenda ekstremnega smučanja, Sylvain Saudan, sedaj smuča po ne zasneženih pobočjih. (mm)

Everest še nekoliko manjši

Sun, 09 May 2010 20:33:00 +0200

Vrhove je treba opremiti, da v iskanju pustološčine le-te ne bo preveč. Ob možičnem obisku druge poti očitno ni niti na Strehi sveta: stalna helikopterska služba, svedrovci namesto klinov, stalna telefonska povezava ... Potem, ko smo "zahodnjaki" še bolj temeljito obdelali svoje očake, bi bili kakršnikoli očitki odveč.

Everest namesto starih klinov počasi dobiva nove svedrovce. Že lani sta jih alpinista Benegas in Bellinger nad T3 zavrtala šest. Pri tem sta odstranila stare kline, zabite neznano kdaj v preteklosti. Med T3 in Južnim sedlom v Ženevskem rebru na višini 7800 metrov so šerpe iz ekipe Himex v zadnji akciji zavrtali še tri. V načrtu je še nekaj vrtanja nad Južnim sedlom. Seveda so se takoj oglasi kritiki, večinoma iz zahoda, torej Evrope in ZDA. Gorski vodnik Kenton Cool, ki je bil na Everestu že šestkrat (največkrat od Evropejcev): "Ni dvoma, da bo v alpinističnih krogih znova letelo perje po zraku, toda ne smemo pozabiti na razloge. Namen je zagotoviti varnost šerp, ki spremljajo večinoma prav obiskovalce z zahoda. Ti pridejo in grejo, šerpa ostajajo. Everest je pač komercialna gora, šerpe pa si tu služijo kruh. Živijo prav od teh pobočij in za njihovo varnost gre."

V bližini baznega tabora pod Everestom (Gorak Shep) je marca letos Namasta Mobile vklopil svojo najnovejšo anteno. To pomeni mnogo boljšo pokritost na južni strani Everesta, signal naj bi segel vsaj do T1 (6100 m). Na severni strani je bilo s pomočjo kitajskega omrežja mogoče telefonirati vse do vrha že sedaj. Enako pravzaprav tudi na delu poti na južni strani, vendar to ni bilo splošno znano. Tako naj bi telefonirali le šerpe. No, satelitska povezava je menda še vedno cenejša ...

ukclimbing.com (S.R.)

54. Pot ob žici: Tek trojk

Sun, 09 May 2010 15:00:00 +0200

Člani ekipe ProMontana Craft so v teku trojk osvojili 2. mesto med veterani ter 6. mesto v absolutni konkurenci. Za zavidanja vredno uvrstitev jim čestitamo in želimo prijetno regeneracijo.
Pot ob žici oz. Pot spominov in tovarištva, dolga 32,5 km, je speljana ob trasi bodeče žice, ki je v času 2. svetovne vojne omejevala mesto. V času vojne je bil obseg mesta manjši, zato zdaj del poti poteka preko stanovanjskih naselij. Žico je napeljala italijanska kopenska vojska, mesto pa je ločevala od zaledja 1171 dni. Navkljub temu so po skrivnih prehodih pod žico prehajali ranjenci, partizani oziroma prebivalci, ki niso imeli dovoljenja za prehod te meje. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju. Več na Wikipedia.org (M.M.)

Man on the Wire: dokumentarec

Sat, 08 May 2010 12:20:00 +0200

Sedmega avgusta, leta 1974, je stopil na, ilegalno, med dvojčkoma, postavljeno žico, Francoz Philippe Petit. Po skoraj enournem plesu na njej so ga aretirali in vrgli v zapor.
Naslednjih šest in pol let je o tem le še sanjal nato pa osem mesecev načrtoval bodoči podvig. Moral je namreč obiti varnostni sistem, pretihotapiti žico in jo namestiti, kar mu je uspelo opraviti čez noč. Zjutraj, ob 7:15, je napravil prvi korak, stopil na žico, petsto metrov nad pločniki…
Dokumentarec, unikaten in veličasten spektakel bolje poznan kot ''arističen zločin stoletja'', predstavi skupaj s pričevanjem Philippe-ja in njegovih pomočnikov.
www.prana.com

Revija BACKPACKER je izbrala Mountain Hardwear

Sat, 08 May 2010 10:06:00 +0200

Jakne:
Transition jakna: Najbolj vsestranska in robustna vetrna 'srajca'!

Šotori:
-Skyledge 2.1: Najboljši 'all around'' šotor
-Drifter 3: Najboljša kupčija

Nahrbtniki:
-Fluid 32: Dnevno vsestranski za vse leto...
-Wiki/Nalu: Tedenski Vsenamenski nahrbtnik

Spalke:
-Extralamina: Zimska spalka, ''ubijalska'' kupčija

PRipomočki:
-Seta Strapless tekaška gamaša
-Torsion rokavice
-Quasar tekaška kapa
-Jakna Epic Boy's

Craft zmaguje

Mon, 03 May 2010 09:42:00 +0200

V aprilu je Craft za svoje izdelke prejel dve nagradi.
Prva je bila podeljena s strani revije Cycling Weekly (UK), ki je kolesarsko jakno Performance Bike Light izbrala za naj nakup (Best Buy).
Performance Tour Bib hlače so za naj nakup izbrane v reviji Radwelt (Avstrija).

Edelrid gorilnik Kiro nagrajen z ''rdečo piko''

Thu, 29 Apr 2010 12:49:00 +0200

Center za oblikovanje v Vestfaliji (Design Zentrum Nordrhein Westfalen), že od leta 1955 dalje, nagrajuje izjemne izdelke s svojo slavno piko, Reddot. Različni proizvajalci in oblikovalci skozi celo leto tekmujejo za zaželjeno piko(nagrado), število prijavljenih pa raste iz leta v leto.

Gorilnika Edelrid Kiro Ti in Kiro ST sta prejela nagrado in s tem sloves ter prepoznavost na mednarodnem področju.
S samo 72 grami je peresno lahek Edelrid Kiro Ti med najlažjimi, manjšimi in bolj inovativnimi plinskimi gorilniki na trgu. Odprt nudi dovolj veliko površino posodi za tri osebe. Precizno, enostavno nastavljivo izgorevanje. Zanj pravijo:''Je nekaj med tehnološkim čudom in delovnim konjem.'' Založen je s transportno vrečko in je, kljub svoji moči, v nahrbtniku komaj opazen.

Tek Trojk 2010

Wed, 28 Apr 2010 16:33:00 +0200

Na letošnji prireditvi, Pot ob žici, bo na teku trojk, na 28km, že četrtič nastopila ekipa Promontana Craft. Člani, Aleksandar Aničin, Borut Naglič in Franci Jensterle, so do sedaj dosegli 13., 10. in 9. mesto (2:00:49, 2:03:19 in 2:03:05), v absolutni konkurenci. Ekipa na podobno uvrstitev računa tudi letos.
Znani so predvsem v alpinističnih krogih. Aleksandar ima več kot 30 let alpinističnega staža, mnogo preplezanih smeri tako doma (soliral Čopov steber in druge klasike) kot v tujih gorstvih (Andi, Dolomiti-Marmolada,...). Frenk pri svojih 45-ih še vedno pleza na nivoju 8b/8c. Borut Naglič pa je gorski vodnik z mednarodno licenco, UIAGM...
Za nas bodo testirali nove Elite Craft tekaške drese.

Reševanje v Himalaji

Wed, 28 Apr 2010 14:00:00 +0200

To pomlad bosta švicarski Air Zermatt in nepalski Fishtail Air združila moči in ustanovila prvo himalajsko standby helikoptersko reševalno službo v zgodovini. Tako bosta od 24. aprila do 24 junija 2010 v helikopterju Fishtail Air na območju Kumbu dežurala pilot in reševalec specialist iz Zermatta. Drugi helikopter bo pokrival območje Daulagirija. Ekipa se bo lahko odzvala hitro in poletela tudi nad 7000 metrov. Izvajali bodo t.i. human sling operation: pilot z visečim reševalcem (tudi na 200 m nižje) poleti proti steni, le-ta uredi sidrišče, pregleda in pripne ponesrečenca. Stik s pilotom vzdržuje preko slušalk v čeladi. Helikopter z obema akterjema na vrvi poleti do baze, kjer čaka zdravnik ...

Ta sistem so gorski reševalci skupaj z Air Zermatt prvič uporabili v severni steni Eigerja leta 1970. Prav ta akcija je za vedno spremenila pristop k stenskemu reševanju. No, v Himalaji se zaradi pomanjkanja ustreznih helikopterjev in ustrezno izurjenih pilotov praviloma ne uporablja tega sistema. Nekaj redkih reševanj na ta način so izvedle ekpe iz oddaljenih lokacij. Eden takih primerov je bil leta 2005, ko je pakistanska vojaška ekipa rešila Tomaža Humarja iz Nanga Parbata, Air Zetrmatt je sodeloval na daljavo. Toda na vrvi ni bilo reševalca. Ker se Tomaž ni izpel iz lednega vijaka, je helikopter močno zanihal in skoraj bi prišlo do strmoglavljenja. Prav prisotnost reševalca na vrvi naj bi preprečila podobne primere. Po lanskih reševanjih španskega alpinista Pereza na Latoku v avgustu in ponovno Humarja na Langtang Lirungu v novembru Air Zermatt temeljito preučuje možnosti izboljšanja sistema reševanja in skrajšanja odzivnega časa. Ta program predvideva tudi izobraževanje nepalskih pilotov. Lanskega marca so jih tako povabili v Zermatt , da so lahko videli, kako se rešuje v Alpah. Nepalci so lahko leteli in reševali v resničnih situacijah.

Mladi švicarski alpinist Simon Anthamatten (Mountain Hardwear), se je takole spustil po pokojnega Tomaža Humarja

Vse skupaj seveda ni zastonj. Reševanje sicer krijejo alpinisti ali njihove zavarovalnice, zaradi visokih uvajalnih stroškov pa Air Zermatt and Fishtail Air iščeta celo sponzorje. Če bo šlo vse po planu in bo denarja dovolj, bodo nadaljevali z razvojem višinskega reševanja in reševanja "na klic" (high-altitude, on-call). Helikopter AS 350 B3 z udarnim vzdevkom Veverica lahko leti do 7000 metrov, SA 315B Lama pa še višje. Očitno je le še vprašanje časa, kdaj bomo videli reševanje z vrha Everesta.
alpinist.com (S.R.)

Spusti v masivu Mt. Blanca

Wed, 28 Apr 2010 12:38:00 +0200

Andersonova smer v Mt.Maudit (400 m, 50/55°) je klasična smer iz davnega leta 1888. Svoj prvi spust na smučeh in boardu je dočakala 21. aprila letos, opravila pa ga je četverica Italijanov, na čelu z Davidem Capozzijem. Preko 20 metrskega skoka so se spustili z vrvjo. (Se ob tem morda postavlja vprašanje smiselnosti spusta?)
"Spust je pomemben, ker je bil opravljen na območju Mt. Blanca, kjer je bilo presmučano že praktično vse, kar se presmučati da. Prav tu je čutiti rivalstvo med domačimi, ameriškimi in skandinavskimi smučarji. Velika razlika je opraviti prvi spust tu ali kjerkoli drugje" je prepričan Capozzi.
Še nekaj pomembnejših spustov na območju Mt. Blanca, ki jih ima za sabo Davide Capozzi. Nekateri so znani tudi našim smučarjem, spisek je mogoče zanimiv zaradi primerjave ocen in naklona.
Mont Blanc (4810 m): Z stena, Via De Benedetti, 45/55° TD+ (1. smuk)
Mont Blanc (4810 m): Sperone della Brenva in ledenik Brenva (45/50°, TD)
Brèche N des Dames Anglaises (3491 m): SV ozebnik (55°, TD, 1. smuk)
Grandes Jorasses (4208 m): J stena (45/50°, D+)
Mt Blanc du Tacul (4248 m): Gervasuttijev ozebnik (45/55°, TD)
Mt Blanc du Tacul (4248 m): Jagerjev ozebnik (50/55°, TD+)
Mt Blanc du Tacul (4048 m), Col du Diable: ozebnik Macho (45/50°, TD)
Les Droites (4000 m): Sommet (45/50°, TD)
Les Courtes (3856 m): J stena (45/50°, TD)
Les Courtes (3856 m): Eperon SV (45/55°, TD)
Les Courtes (3856 m): J stena, Direktni ozebnik (45/50°, TD )
Aiguille Verte (4122 m): Whymperjev ozebnik (45/55°, TD+)
Aiguille du Chardonnet (3823 m): Z stena (45/55°, TD)
Aiguille du Toula (3534 m): S stena (45/55°, D+)
Aiguillettes du Tacul (3913 m); Couloir E, (50°, TD)
Tour Ronde (3792 m): S stena (50/55°, TD)
Tour Ronde (3792 m): Gervasutti (45/50° D+)
Triangle du Tacul (3970 m): Voie Contamine Negri (50/55°, TD)
planetmountain.com (S.R.)

Derbi stoletja: DMM Dragon Cam proti Balvanu

Fri, 23 Apr 2010 12:05:00 +0200

Ni lepšega kot videti teorijo v praksi, kajti edino to dokazuje učinkovitost produkta. Tehnični direktor je uresničil idejo, tako da je v 1,4 tone težak balvan zataknil nov zatič iz kovačije DMM, Dragon Cam, in ga s pomočjo viličaraja dvignil.
Teža balvana je enaka statični sili 13,8kN, ko pa se objekt dviguje se ta sila povzpne nad zapisano stopnjo.
Lahko omenimo še to, da cam, po zgoraj opisanem podvigu, deluje brezhibno.
(M.M.)

Pod nadzorom

Fri, 23 Apr 2010 10:48:00 +0200

Steph Davis je pogumno dekle, ki že osemnajst let premika meje možnega. Znana je po prostih vzponih v El Capu, pokah v Moabski puščavi, Južni Ameriki, Karakorumu in na Arktiki. Kot kaže pa je sestop, kot ga mi poznamo, zanjo le še preteklost. (M.M.)

Steph Davis: So In Control from Prana Living on Vimeo.

Ueli Steck v Ginatu

Mon, 19 Apr 2010 16:56:00 +0200

Lepi posnetki severne stene Grand Jorasses in video januarskega solo vzpona Uelija Stecka (Mountain Hardwear)

Ueli Steck Speed Soloing the Ginat on the Droites from Jonathan Griffith on Vimeo.

Test v Joshua Tree

Sun, 18 Apr 2010 19:55:00 +0200

Video plezanja v čudovitem ambientu Joshua Tree v južni Kaliforniji. V stari testni smeri The Dunce Cup (Pokal Budala?) je nekaj neobičajnih gibov, Lindner in Smith sta enega od položajev označila kar za bizarnega ...

Smer The Dunce Cup (5.13a) v Joshua Tree v Kalifornija je doživela prvo ponovitev po 22 letih. Opravil jo je Chris Lindner (Evolv), varoval pa ga je prav avtor smeri Kurt Smith, prime USA mover, kot so ga včasih imenovali. Smer pravzaprav ni nič posebnega, sploh ne po oceni, zahteva pa zelo neobičajno gibanje. "Težko si predstavljamo, da bi kdo izumil bolj bizaren plezalni detajl, kot je ta v The Dunce Cup," dodajajo akterji. Nekaj gibov oz. položajev je res posebnih. V videu so tudi kadri izpred 22 let, ko Smith pleza v oprijetih pajkicah in dokolenkah. Zanimiva primerjava "nekoč - danes". VIDEO.
ukclimbing.com, planetmountain.com (S.R.)

ProMo intervju: B. Kavzar

Sat, 17 Apr 2010 10:53:00 +0200

Borut, pravkar si nastopil svoj drugi mandat kot selektor mladih reprezentanc. Koliko so mladinske kategorije sploh "smiselne", glede na to, da so mladinci tudi absolutno skoraj najboljši? To, da so mladinci najboljši ne drži. Pri fantih je ponavadi najmočnejša kategorija kadetov (15 -16 let). Kot je znano je Adam Ondra šele lani dopolnil 16 let. Pri dekletih so najboljše starejše deklice (13 – 14 let), telesna masa je pri starejših dekletih ob podobni višini večja in gre na račun povečanja mašobe, ki se pojavi pri telesnem razvoju deklet . So mlajše kategorije zelo smiselne, saj zaradi različnega razmerja med težo in višino ne morejo vsi tekmovati skupaj.

Po drugi strani se tudi »starci« ne dajo. Nekoč so bila najboljša plezalna leta med 20 in 30,danes pa 9a plezajo tako osem kot petdesetletniki. Je plezanje šport za vse življenje? Tudi v današnjem času so najboljša leta tista, ki si jih omenil, mogoče tja do srednjih trideset. Vendar 9a veliko pogosteje plezajo mladi. Razlogov je seveda več, najbolj bistven je zgodnji začetek. V vsaki generaciji so posamezniki, ki jim je že začetni nivo plezanja bistveno višji. Chris Sharma je ameriško najtežjo smer zmogel že pri 14 letih (8c+), po vsega dveh letih plezanja. Ravno tak fenomen je trenutno Ondra, ki bo verjetno meje plezanja dvignil še višje.

Ne glede na starost pa je skupno vodilo vsem: čim lažji , tem boljši. Kako bi komentiral vsebino članka Anoreksija v plezalni skupnosti? Motnja prehranjevanja in ekstremno nizka teža je pojav, ki v plezanju obstaja. Predvsem pri dekletih, ki uspeh povezujejo z zmanjševanjem teže do točke, ko se telo ne more regenerirati in premagovati napora ter že kaže znake izčrpanja in prvih poškodb. Težko je biti pameten, kako to preprečiti. Kot trener nisem imel plezalke s problemom anoreksije, zato nisem najbolj primeren za dajanje nasvetov. Bi pa ob pojavu tovrstne motnje uvedel tedensko preverjanje telesne teže. Vprašanje je podobno kot pri dopingu - kaj je posameznik pripravljen storiti, da bi bil še boljši. Pomoč osebnega trenerja v takih primerih je zelo pomembna.

Je 5 kg Nutelle za glavno nagrado na treningu bolj šala ali neke vrste odgovor na pretirano hujšanje? Ravno zaradi pojava pretiranega hujšanja ne gledam tako kritično na občasno nezdravo prehranjevanje mladih. Rezerve pri doseganju vrhunskega rezultata v povezavi s hrano niso prioriteta razvoja v obdobju mladinskih kategorij. Se pa predvsem na pripravah večkrat pogovarjamo o zdravi športni prehrani in kontroli teže. Tekmovanje za 5 kg Nutelle je bila seveda manjša provokacija, kot nekakšna protiutež pretiranem omejevanju pri hrani, ki je povsem neprimerno v času najbolj intenzivnih treningov. Natalija Gros je pred časom na svoji spletni strani napisala odlično kolumno, kjer že naslov "Najprej ženska, nato plezalka" pojasnjuje, da je doseganje vrhunskih rezultatov mogoče tudi brez ekstremov povezanih s telesno težo. Seveda pa mora biti plezalec tudi po konstituciji primeren, gravitaciji težko kljubujemo...

Kakšna je vloga selektorja, kako se uskladi delo s trenerjem? Selektor sem sedaj peto leto. Nekaj dela seveda opravim tudi kot trener. Na sezono opravimo približno dvajset reprezentančnih treningov na velikih umetnih stenah in vsaj dvoje daljših skalnih priprav, kjer je poudarek plezanju na pogled. Pri letnem načrtovanju in vodenju sodelujem s klubskimi trenerji, večina njih je tudi del strokovnega tima mladinske reprezentance.

Kaj so glavni cilji sezone? Kot vsako leto - odmeven rezultat celotne ekipe na SMP v Edinburghu sredi septembra. Na drugem mestu je potrditev dobrega dela na tekmah evropske serije, ki se začne v Imstu prvi vikend v juniju. Želja je tudi uvrstitev kakšnega izmed fantov v polfinale svetovnega pokala pri članih, čeprav bo letos zelo malo tekem v Evropi, poleg Kranja le še Chamonix in Puurs.

Imate kot reprezentanca ambicije tudi v skali? Ambicije v skali so povezane zgolj skozi vidik priprav na tekmovanja, se pravi plezanje na pogled. Za razliko od članov mladinci potrebujejo več tovrstnega treninga, saj je bistven za dvig nivoja plezalne tehnike. Pri fantih je letos želja, da komu uspe 8b na pogled. Prva priložnost bo že med prvomajskimi prazniki, ko odpotujemo na Kalymnos.

Kje so naši mladinci v primerjavi s svetovnim vrhom in kje v primerjavi z našimi člani? Če gledamo fante, potem imamo kar nekaj zelo obetavnih, ki že sedaj krojijo vrh mladinskega plezanja. Pri dekletih je slika bolj zaskrbljujoča, saj je le nekaj deklet, ki so se sposobna uvrščati v finale mladinske serije. Če mladince primerjamo s člani je jasno, da Klemen Bečan predstavlja velik izziv in bo očitno, kot pred leti Martina Čufar, še nekaj časa nedosegljiv. Je pa Klemen velika motivacija, njegov nivo plezanja predstavlja pot do uspeha, po kateri bodo fantje morali.

In pri dekletih? Pri dekletih je primerjava nemogoča, vsi vemo, da naše članice tvorijo najmočnejšo ekipo na svetu. Nivo kvalitete na žalost trenutno ne kaže, da bi lahko sedanja generacija ponavljala uspehe naših članic. Vendar pustimo se presenetiti, kdor pridno trenira, ima vedno možnost za dober rezultat.

Kdo so posamezniki, ki lahko sežejo najvišje v svetovnem merilu? Če bi izpostavljal imena je največji kvaliteten preskok lani naredil Domen Škofic, saj je pri 15 letih postal v kategoriji st. dečkov evropski prvak in zasedel 2. mesto na SMP v Franciji. V zadnjem mesecu je dokazal, da čez zimo ni počival. Konec mira (8c+) in podaljšana varianta Martin Krpan (9a) sta prva dva njegova odmevna vzpona letos. Od fantov so tu še Jure Raztresen (skupno drugi med kadeti v Evropi), Urban Primožič, Gašper Pintar, Izidor Zupan in še nekateri. Pri dekletih zaenkrat le Katja Kadič lahko preseneti. Od generacije, ki je lani zapustila naše vrste bi omenil še Jerneja Kruderja, ki bo v svoji prvi sezoni med člani na tekmah svetovnega pokala v balvanih poleg Bečana kandidat za uvrstitev v finale. Svetovni vrh je dosegljiv le ob popolni osredotočenosti na plezanje in marljivem delu že v najstniškem obdobju. Upam, da bodo mladi prevzeli ta način razmišljanja in verjamem, da bo vsaj komu zares uspelo.
Fotografije: arhiv Kavzar (S.R.)

Smeri za Zlati cepin

Wed, 14 Apr 2010 22:34:00 +0200

JV stena Čo Oju in S stena Xuelin v Tienšanu - to sta najpomembnejša vzpona leta 2009, kot je odločila žirija Zlatega cepina. Pod Mt. Blancom (Chamonix, Courmayer) je žirija, ki ji je predsedoval Andrej Štremfelj, izmed 52 vzponov izbirala najboljšega. V ožji izbor je prišlo pet navez, zmagovalki pa sta dve:
JV stena Čo Oyu (8201m), ki sta jo maja preplezala Kazahtanca Denis Urubko in Boris Dedeško. Za težko direktno smer v 2600 m visoki steni sta potrebovala 10 dni. Urubko je s tem osvojil vseh 14 osemtisočakov.
S stena Xuelian West (6422m), Kitajska, ki so jo kot prvi preplezali Škot Bruce Normand in Američana Jed Brown in Kyle Dempster. V 2650 m visoki steni so bili pet dni.
Nagrado za življensko delo je prejel Reinhold Messner (65), "pionir alpinizma" in prvi človek na vseh osemtisočakih.
klettern.de, climbing.com

ProMo intervju: V. Guček

Sun, 11 Apr 2010 11:05:00 +0200

Vili Guček - športni plezalec na zimskih počitnicah, opremljevalec novih smeri

Začniva z drytoolingom oz. objavo »Ben Nevis - zasnežena 8a+ s cepini in derezami«. Zbodla te je letna ocena pri zimskem vzponu, kar si pokomentiral na ProMo blogu. Toda smer Anubis je najtežja zimska smer na Otoku sama po sebi, ne zato, ker je njena poletna ocena 8a. Jasno je, da ni direktne povezave med poletno in zimsko oceno, tega ni nihče omenil. Manjka le ocena zimskega vzpona (AI ali M) … Res je, manjka le ocena. V zimskih razmerah se lahko marsikaj spremeni glede na poletne težave. Gre za povsem običajen trad vzpon z orodji v poprhani previsni skali. Je pa ponovitev »v snegu«, kot si jo poimenoval, resnična posebnost teh sten. V odmevih na ta MacLeodov vzpon je slišati vprašanje, v čem je smer toliko posebna, da je vzpon z orodji sploh sprejemljiv! Pri ostalih zahtevnih prostih smereh temu ni tako. Če v šali poskušam zadeti bistvo: morda bo ob klimatskih spremembah tudi Action Direct (9a) nekoč bela. In možen scenarij bi lahko bil še en zmeden poskus doseči nekaj »naj«. Kot Gaddova WI 10.

Gaddov prvenec imenuješ zmeden poskus? Ocena WI (Water Ice) je nenavadna, ker je smer opremljena s svedrovci. Sicer res zatika v ledene strukture v zelo previsni steni in ne tudi v skalo in zato ni uporabil ocene M (Mix), a vendar so ocene WI 7, morda WI8 doslej bile skrajne in tudi zelo resna stvar. Gre za izjemen, neverjeten preskok, fizično in vsebinsko pa bližje zavarovani smeri z M oceno. Neke vrste trik z ocenami.

Spomin na svoj prvi vzpon pred 30 leti: Z steber Brane, maj 2009 (levo soplezalec R. Murgelj)

Naj se vrnem na sprejemljivost plezanja z orodji po letnih smereh. V Ben Nevisu ima tak vzpon večjo težo, kot tisti v plezalkah. Na splošno pa je drytooling precej agresiven do skale in posledično do ostalega plezanja. Na Škotskem gre za specifične, posebno zahtevne zimske razmere, white conditions. V teh stenah nisem plezal, a kot je znano gre za prave avanture s slabim varovanjem. Plezanje z orodji res lahko polomi oprimke ali stope. Agresiven do ostalega plezanja pa drytooling lahko postane v primeru zimskega ponavljanja zahtevnejših prosto preplezanih smeri. Seveda gre za smeri v gorah, v plezališčih je jasno: NE za drytooling.

Je bila uničena kakšna smer, preden se je izkristaliziralo današnje stališče do uporabe orodij? Zelo malo, vem za nekaj lažjih smeri v lokalnih plezališčih. Večini je bilo jasno, da tako ne gre. Smo pa tudi opozarjali.

V hribih je stvar bolj zapletena. Zimske ponovitve letnih smeri se plezajo le še z orodji in ne kot nekoč, z rokami. Odpirajo se nova obzorja. Res je nekoliko bolj zapleteno. Z orodji je mogoče preplezati bistveno zahtevnejše predele in to v zahtevnejših pogojih. Saj gre pravzaprav za tehnično plezanje! Izraz »prosto« plezanje z orodji je anahronizem, ki bo sčasoma izumrl. Orodja omogočajo nova obzorja, zatakne pa se recimo v najtežjem kopnem raztežaju sredi stene, ki je poleti 8b, z orodji pa D6. Da niti ne omenjamo uničenja razčlemb in razmisleka o napredku … .

Kaj je prava pot, kdo jo bo pokazal? Morda etična zaveza, da v obstoječem prosto preplezanem raztežaju smeri (6c in več) ni sprejemljivo plezati z orodji. Vendar, trende in smer razvoja bodo narekovali akterji alpinizma in kombiniranega plezanja, jaz sem le športni plezalec na »zimskih počitnicah«…

Je drytooling že doživel svoj vrhunec, dal svoje alpinizmu, sedaj pa postaja nekoliko obrobna plezalna zvrst v dokaj ozkem krogu? Ines Papert celo pravi, da je dolgočasno držati velik in vseskozi enak oprimek orodja. Plezanje z orodji je lahko povsem podobno športnemu plezanju, tako po gibalni vsebini kot pristopu, jaz mu v šali rad rečem kar zimsko športno plezanje v rokavicah. Vendar ima plezanje z orodji hudo zagato. Za zahtevne smeri potrebuje zares velike in dolge previse. In seveda je treba tudi vedeti, da trenutnih ključnih akterjev športnega plezanja (Sharma, Ondra, Andrada,…) verjetno ne bi spravil s cepinov preden bi težave dosegle M20. Skratka, pomena plezanje z orodji verjetno ne gre iskati izven okvira kombiniranega plezanja in alpinizma. Ne vidim pa razlogov, zakaj bi 6c RP »bilo nekaj«, morda celo D12 NP pa »obrobno in nič«, kvečjemu trening? Res so »oprimki« ves čas enaki. Toda taki so tudi v enakomerno široki poči. V primeru večjega števila dobrih mix tekem za slovenski ledni pokal, bi bilo plezalcev z orodji veliko. Novo plezališče Ob Savi je zelo obiskano. Tudi Ines je v svoji karieri preplezala »kilometre« s svedrovci opremljenih mix oz. dry smeri. Povsem naravno je, da želi zdaj svoje mojstrstvo preizkusiti in izkušnje obogatiti in nadgraditi tudi v trad smereh. Tudi v športnem plezanju ni nič drugače.

Športno plezanje je kar množičen šport, ki temelji na dobri izbiri dobro opremljenih smeri. Opremljevalec plezališč bi bil lep poklic ali ne?
Zahteven in odgovoren, a tudi zelo lep. Izredno rad opremim novo smer. Proces nastajanja plezalne smeri je čaroben. Na zadnjem predavanju Chrisa Sharme sem bil izjemno prijetno presenečen. Čeprav sem vedel, da opremlja, sem bil navdušen s kako izbranimi, slikovitimi besedami in žarom je to podal. Morda bo mladih plezalcev, ki bodo poprijeli za vrtalni stroj, zdaj več. Projekt te vedno vrača v plezanje. Imam jih nekaj, ki so »v meni« in me priganjajo. Seveda nisi z vsakim letom mlajši, a tudi Manolo in Stevie Haston nista …

Licenca tu ni zahtevana, čeprav gre za odgovornost do plezalcev, ki se jim zdi samoumevno, da vse »štima«. (In do narave, vendarle gre za poseg vanjo. Za povrh pa še do proračuna, ki preko KŠP financira opremo in do potencialov plezališča, saj z napačno smerjo lahko pokvariš veliko). Licenca je pogoj za podporo s strani KŠP z opremo. Seminarji za opremljevalce so dobro obiskani, opremljevalcev z nekaj več opremljenih smeri in posledično izkušnjami, pa je kljub vsemu zelo malo. Problem vidim v zahtevnem umeščanju plezališč v občinske zemljevide, kot koristne športne objekte. Ponekod je dostop do pravih biserov prepuščen dobri volji bližnjega kmeta, ki ga prav malo briga za naša »svetišča v plezalskem mikrokozmosu, če ne more odpeljati nagrabljenega listja. In časi so postali pač takšni, da je nekdo lahko tudi lastnik skale z vsemi svetimi lastninskimi pravicami. Plezalci bi potrebovali strokovno pravno podporo. Na splošno je športno plezanje kot nekaj koristnega za človeka in mladino že kar prepoznano, najtežje je ravno na lokalni ravni. Na žalost tudi plezalci s svojim odnosom do plezališč oz. bližnjih prebivalcev stvari včasih malomarno zapletejo.

Kdaj je pravzaprav plezanje postalo »varen« šport, kdaj se je zgodil »preskok« v miselnosti? Prve športne smeri so zagotavljale minimum varnosti, danes so svedrovci »en meter« narazen. Plezanje je tudi šport in v malo katerem športniki umirajo. Mislim, da je nezaustavljiva želja po kar se da popolnem obvladovanju plezalnega gibanja povsem naravno prinesla s seboj potrebo po varnosti. Povsem razumljiva je tudi težnja, da se gibalno popolnost preizkusi v neopremljenih smereh. Oblik plezanja je veliko in prepričan sem, da se ne izključujejo. Lahko sobivajo in vsakdo si v skladu s svojimi sposobnostmi, življenjskim obdobjem, pripravljenostjo za tveganje izbere ustrezno. Problema ni. Lahko pa ga naredi primerjanje, vrednotenje, iskanje »naj« vzponov…

Leti tole na kakšno objavo na GL? V športu se pač primerja in piše o naj dosežkih in naj posameznikih. O čem pisati potemtakem? O tem »kako smo se imeli fajn«? Nisem imel v mislih konkretnih objav, čeprav bi se jih zdaj ob namigu lahko spomnil: prva 8a v naših hribih in prepiri o oceni, nenatančna in dvoumna poročanja o pomembnih vzponih… Z novinarskega in uredniškega gledišča je vprašanje o čem pisati na mestu. Razumljivo je tudi, da so najboljši vzponi vredni omembe. A v naravnih stenah, kjer imamo včasih le oceno, s katero ovrednotimo vzpon, kjer so pogoste nejasnosti okrog »neformalnih« pravil, je prostora za manipulacije dovolj. Skrajnost, da sploh ni pomembno, kaj splezaš, pa tudi ni rešitev. Plezanje ima nerešljive težave že v genih.

Ena takih genskih težav je gostota smeri. Je smiselno tlačiti smeri eno ob drugo, da jih pridobimo čim več, ob tem pa ni več jasno, kateri oprimek še velja? Tudi sam poskušam iz najmanjše skalce dobiti največ možnih smeri. Če bi bilo dobrih sten več, morda ne bi ravnal tako. Včasih so zato smeri blizu ena ob drugi. Teoretično gledano bi seveda moralo levo in desno od smeri biti plezanje vsaj nekoliko zahtevnejše, da te »drži« v smeri. A so včasih ti odtenki res drobni. Izogniti se levo in desno, pa se pravzaprav vedno da, če to hočeš. Vedno poskušam speljati smer tako, da je ob ogledu in glede na potek svedrovcev kar se da jasna. Vprašanje, kaj velja in kaj ne, se pojavi, kadar smeri uporabimo za plezalni rezultat. Za to so boljše tekme.

Še bolj je moteče, da levo in desno vidiš kup svedrovcev. Kje je tu občutek svobode, ki se kot nekakšna floskula v tem športu velikokrat sliši? Moteče so lahko preštevilne povezave med obstoječimi smermi.. Dokler so smiselne, v tem ne vidim problema. A se včasih ne znebiš občutka, da bi nekdo rad »novo« smer brez enega samega nameščenega svedrovca. In se »povezuje, križa in štrika«, da res ne veš kje še »velja« in kaj ne in kateri svedrovec je sploh v smeri, ki jo plezaš. Preplezati novo smer je »kul«, a to zahteva čas, trud, opremo, znanje, izkušnje. Občutek svobode je res ena od fraz, ki spremlja plezanje. Na srečo pa je rezerviran za tiste, ki plezanju posvetijo večji kos svojega časa, energije in razmišljanja. Kot opremljevalcu pa mi načeloma ni všeč, če je plezališče videti kot Dinos oz. železnina. Ponekod sem ravno zato uporabil francoske sive svedrovce, ki so diskretni, manj vpadljivi.

Problem je še bolj izpostavljen v velikih stenah. Osrednji del Anič Kuka v Paklenici je recimo en tak primer. Orientacija je, paradoksalno, vedno težja. Res je. Veliko smeri, ki se vsevprek križajo. Potreben je resen študij vodnika, preden se podaš v steno in še zgrešiš. Tako pač je, poti nazaj verjetno ni. Se pa lahko kaj naučimo. Paklenica nam nudi varno prosto plezanje v veliki steni. Čisti užitek. Je pa ravno opremljanje smeri v tej steni pokazalo, kako potreben bi bil »koncept«, nek dogovorjen širši okvir, ki bi nam ohranil tudi plezanje s sprotnim nameščanjem varovanja. Za vse je dovolj prostora pod soncem. Ni mi všeč, če se stvari slikajo črno belo in izključujoče. Upam, da El Condor, Psihokiller, Utopija ostanejo brez svedrovcev. Ali pa sem se pri Utopiji že zmotil?

V Sloveniji posebne nostalgije po tveganih vzponih ni, kaj šele po kakšnem trad plezališču? Nostalgije ni po tem, da v Črnem Kalu ne bi bilo svedrovcev. Športno plezanje je plezanje približalo ljudem. In nastavilo tudi pasti. Sam si omenil občutek svobode, ki ga danes prodaja vsak, ki se skobaca čez nekaj smeri. Za obstoj ali razmah trad scene je verjetno potrebna tudi ustrezna skala. Plezal sem v Angliji, v bolj plezanih smereh so mesta za zatikanje oguljena od žic. Zgolj dejstvo, da zatikaš sam, plezanja ni spremenilo v neko globljo avanturo. Zaradi trdne skale so lahko povsem nadomestili svedrovce. Seveda pa je trad plezanje v zelo zahtevnih smereh z zmanjšanimi možnostmi varovanja druga zgodba, »viteške igre«. In te so res domena ožjega kroga plezalcev.
Torej, razen omenjene kamnine, ne vidim ovir, da ne bi poiskali in preplezali smeri s sprotnim nameščanjem varovanja. V hribih se to itak počne, kjer pa so že urejena športna plezališča, bi težko kolo zgodovine zavrteli nazaj. Nekateri zato plezajo mimo svedrovcev, drugi iščejo visoke balvane. Vsem je lahko lepo.

Veljaš za enega najbolj aktivnih in tudi najboljših opremljevalcev smeri.
Prijetno in lepo je slišati, da so ljudje zadovoljni s tvojim delom. Nekaj izkušenj se je pri številki preko 400 novih smeri vendarle nabralo. Za lepo smer potrebuješ predvsem lepo linijo in dobro skalo. Smeri so včasih lepe toliko, kolikor si vztrajen in predan delu, tudi čiščenju. Od časa, ki ti ga vzame smer, je včasih le desetina namenjena vrtanju in lepljenju.

Ob tem si kritičen do izdajateljev plezalnih vodnikov. Se res »šlepajo« na opremljevalcih smeri? Le-ti jih opremijo, založbe jih opišejo in tržijo. V nekem obdobju sem bil kritičen do avtorjev in izdajateljev plezalnega vodnika, saj sem imel občutek, da smo opremljevalci prepuščeni sami sebi, svoji iznajdljivosti pri nabavi opreme in odrinjeni v tej meri, da nas v vodniku niti ne omenijo. Skratka, da izdaja vodnika ni bila namenjena prvenstveno temu, da se s predstavljanjem dela opremljevalcev pridobiva sredstva za obnovo, vzdrževanje, nove projekte. Kasneje se je položaj s pomočjo Komisije za športno plezanje izboljšal. A še vedno je teh izredno malo. Sčasoma bodo večinoma potrebni zgolj vzdrževalci, ki bodo menjavali sidriščne vponke. Sicer pa o izdajateljih vodnika vse najlepše, saj ravno izdajajo moj priročnik …

Fotografije: arhiv Guček (S.R.)

Nova smer v Matterhornu

Tue, 06 Apr 2010 08:47:00 +0200

13. marca sta Marco in Hervé Barmasse, oče (61) in sin (32), oba gorska vodnika iz severne Italije, preplezala 1200 metrov visoko smer v južni steni Matterhorna. Gre za star problem v območju velikega ozebnika, kjer so poskušali mnogi, tudi Marco pred 25 leti. Prav on je tudi avtor bližnje Direttissime. Nova smer Couloir dell’Enjambée začne po klasični smeri iz leta 1931, nadaljuje levo od Direttissime iz leta 1983, zadnjih 400 m pa gre desno od strmega ozebnika, ki deli južno steno po vsej višini in se konča na rami 4478 metrov visoko. Naveza je bila na vrhu ob osmih zvečer, do koče Carel sta sestopila ob enih zjutraj.
Hervé Barmasse Matterhorn zelo dobro pozna, v njem je preplezal številne smeri, pred tremi leti je soliral Direttissimo, poleg tega tu redno vodi. Dejal je, da gre za zelo težko smer in da je namenoma ni hotel oceniti z M (Mix). Na ta način je očitno hotel smeri dati nek bolj brezčasen pomen, da pač ne gre zgolj za težko plezanje, ampak za nekaj več ...

Pri vsem skupaj je prav presenetljivo dvoje. Najprej, da je v tako znani in obiskani gori tako dolgo ostal nerešen nek plezalni problem. In drugič, da starost v alpinizmu in plezanju očitno ni nikakršen minus. 52 letni Steve Haston v 9a, 52 letni Manolo 8b+ on sight, sedaj 61 letni Barmasse v Matterhornu in še bi lahko naštevali.
Barmessejeva pa nista edina znana družinska naveza, danes poznamo kar nekaj močnih sorodstvenih navez. Prav njim bo namenjena posebna pozornost na letošnjem Zlatem cepinu, ki poteka ta teden v Chamonixu in Cormayerju. Ob obeh Italijanih bodo tako za uvod prireditve (8. aprila) predstavili tudi tri izjemno močne bratovske naveze. To so Švicarja Simon in Samuel Anthamatten (Mountain Hardwear), Španca Iker in Eneko Pou (DMM) ter Avstrijca Hansjorg in Vitus Auer (Edelrid). O vseh smo na naših straneh že poročali.
climbing.com, planetmountain.com (S.R.)

Dolomiti pozimi

Mon, 29 Mar 2010 09:18:00 +0200

S pojavo drytoolinga se je zimsko plezanje spremenilo. Uporaba orodji je premaknila alpinizem na nov, višji nivo. Preplezljivost z orodji je pravzaprav nek prvi kriterij, da se v določeno smer sploh vstopi pozimi. Mučnega plezanja v mrazu brez rokavic in derez je vedno manj. Ostajajo spomini na epske 1. ZP, ki jih pri nas verjetno najbolje simbolizira Šraufov Čopov steber. Zimski vzponi zadnjega obdobja so pretežno ledni, hitri, vseskozi z orodji. No, 18. marca letos so v Dolomitih na isti dan zabeležili dva vzpona v velikih klasičnih stenah . ...

Italijana Alessandro Baù in Nicola Tondini opravila prvo zimsko ponovitev smeri Captain Skyhook v SZ steni Civette (500 m + podstavek 380 m, 7b+). Smer poteka v levem delu stene med Punta Civetta in Punta Tissi in je bila prvič preplezana leta 1987 (Paolo Crippa, Dario Spreafico) in ocenjena z ED+, max 7+, A2. Leta 1992 je sledila prva prosta ponovitev, ki je oceno dvignila na 7b+ ( Mittersteiner, Hall). V vseh 23 letih je sledil le še en vzpon, lani poleti jo je soliral A.Bau. Naveza je za zimski vzpon od koče in nazaj potrebovala 29 ur, 13 ur in pol je odpadlo na težki plezalni del. Kaj je botrovalo odločitvi, da vstopita v Sky Hooka? "Zadovoljstvo za tiste alpiniste, ki resnično ljubijo gore" je bil kratek Tondini. "Gre za veliko goro in veliko smer. To in nič drugega."

V S steno Velike Cine pa sta vstopila 22-letnika iz Allgaua, Reinhard Hones in Martin Schindele. Zaradi strmine je bila smer v glavnem kopna, veliko snega ju je pričakalo šele na polici pod vrhom. Fantoma (Phantom der Zinne), s "prosto" oceno 9+ (7c+) in dolžino 18 raztežajev, sta plezala dan in pol, mestoma tehnično. Prespala sta v portaledgu (slika levo). Z vrha sta se spustita nazaj čez smer, kar je zaradi previsnosti pomenilo novo pustolovščino...
planetmountain.com, interocks.splinder.com, klettern.de (S.R.)

Lowa: 'odpadnik' v najboljši formi

Tue, 23 Mar 2010 16:54:00 +0100

Prenovljen Renegade, za leto 2010, je prejel nagrado revije Outdoor (Editor's Choice Award). Večnamenski čevelj, katerega mehko nubuck usnje prekriva Gore-Tex membrano, z na novo zasnovanim podplatom MONOWRAP. Njegov spodnji del prekriva guma Vibram Evo, ki ima visoko trenje ter kljub svoji odpornosti nudi dovolj mehkobe, s tem tudi udobja. Naslednja plast (nad gumo) je, 7/8 čevlja dolg, stabilizator, ta zagotavlja prožnost ter stabilnost. Vmesni podplat (PU zlitina) je pogoj za udobje. Tu je še petni stabilizator, ki vam bo v največjo pomoč pri sestopih.

Ines Papert - izziv je tveganje

Mon, 22 Mar 2010 20:24:00 +0100

Ines Papert je prva ženska, ki je preplezala škotsko osmico. Več let je dominirala na tekmah v lednem plezanju in v letih 2002 do 2006 je bila v svetovnem pokalu brez konkurence. Danes je brez dvoma prvo ime ženskega alpinizma. V zadjem letu je preplezala marsikaj, izstopajo predvsem njeni vzponi v ledu in mešanem terenu. Je prva ženska, ki ji je uspelo preplezati mix s škotsko oceno VIII.

Zasnežene škotske stene, ki jih simbolizira Ben Nevis, je obiskala februarja. Plezala je v kanadsko angleški moški družbi (Audrey Gariepy in Mathieu Audibert ter Iain Small in Ian Parnell). Vrhunec predstavlajta njena vzpona v Blood, Sweat and frozen Tears (VIII,8, slika levo) v Beinn Eighe in Unicorn (VIII,8) v Glen Coe. To sta prva ženska vzpona take težavnosti. Škotsko turnejo je zaključila s prvenstvenim on sight vzponom Little Nipper (VI/8).

Ines pa na Škotsko ni šla le plezat, ampak predvsem preizkusit svojo psiho: "Hotela sem spoznati svoje mentalne sposobnosti, ugotoviti, kje so moje meje". Svoj pogled na plezanje razloži takole: "Neudobni dolgi dostopi, hitre vremenske spremembe, zelo slabe možnosti varovanja, vse to daje škotskim mixom pridih prave pustolovščine. Mix na svedrovcih je velikokrat le akrobatka, v M13, recimo, igrajo bistveno vlogo telesne predispozicije. Ker orodja nudijo vseskozi enak in dober oprimek, je težavnost odvisna od dolžine in previsnosti smeri. Padci na svedrovce so del dnevnega repertuarja, kot pri športnem plezanju. Na Škotskem je drugače, svedrovcev ni, celo normalni klini so redki. Varovanje je "mobilno", vsak plezalec počisti za sabo. Z vrha ni urejenih spustov, navzdol je treba daleč naokrog. Ni čudno, da ta zvrst ni moderna. Toda človek išče pustolovščino in tudi svoje psihične meje. Sama sem te meje dosegla prav tu, sedaj vem, kaj pomeni škotska osem. Tanka prevleka iz ledu ali snega otežuje varovanje s cami, le zatiči, pekerji in hexentrixi so mi dajali upanje, da bodo zadržali padec".

Ines Papert in njena Lowa ...

Nazorna je bila tudi pri opisu ključnega mesta v Blood, Sweat and frozen Tears: "Široka odprta poč in nato gladka plošča brez stopov - to je crux, ki ga je bilo potrebno splezati na trenje z monopoint derezami. In preizkus za živce, napaka bi pomenila 12 metrski padec na tla. Sedaj razumem, zakaj se tu pleza nekaj stopenj pod svojim običajnim nivojem". klettern.de, inespapert.de (S.R.)

Mountain Hardwear Transition Jacket

Mon, 22 Mar 2010 14:22:00 +0100

Test MHW jakne Transition:
Objavlja doglotion.com
Skrajno lahek wind-stopper sloj za pomladanske ture ali ostale pomladansko/poletne poezije
Lastnosti:
Mountain Hardwear izpostavlja:
• Oprijet, športen kroj, podaljšan na hrbtu
• Na notranji strani lepljeni šivi, da se zmanjša trenje med sloji
• Oblikovani rokavi na strani elastični in na koncu dodani manšetni vložki za toploto
• Neopazen hrbtni žep na zadrgo, notranji mp3 žep z izhodom za slušalke
• Oprijeta kapuca bo pri gibanju ostala na glavi
• Polna zadrga spredaj
• Odbojna barva
• DWR zaključek odbija vodo
• Teža: 376g

Marsikdo išče sloj za turne smuke. Vodoodporna jakna ni dovolj zračna za toplo pomladansko sonce, prav tako možnosti dežja oz. močnejših padavin na turah ne upoštevamo. Najbolj neprijeten je občutek, ki ga hladen veter prinese na moker hrbet. Tu se pokažejo glavne prednosti Transition jakne.
Te so visoka prepustnost vlage navzven, visoka stopnja elastičnosti ter izredno nizka teža. Lepljeni šivi in DWR zaključek pripomorejo k vodoodbojnosti. Torej na vrh se lahko povzpnete v majici ter pustite da vas ohlaja veter ali opeče sonce, ali pa si nadenete to, kar vas ne bo grelo če to ne bo potrebno, niti močilo.
Prednosti
-Uporaben kot notranji ali zunanji sloj
-Zelo prožen, elastičen dovolj celo za plezanje
-če bi bil lažji ga ne bi bilo
Slabosti:
-kakšne omembe vredne slabosti pravzaprav nima oz. bi bile bolj subjektivne narave imajo pa klasični windstoperji več žepov, vendar o klasiki tu ni govora

Ženski klub 8c

Sun, 21 Mar 2010 10:11:00 +0100

Moški Klub 9a šteje več kot 150 plezalcev, ženski le eno plezalko. Težavnostno stopnjo 8c je zmoglo 14 plezalk, med njimi so tri Slovenke.
9a je do sedaj domena Španke Josune Bereziartu, ki je že leta 2005 v Švici preplezala Bimbulano 9a/a+ (slika levo), pred tem pa še dve smeri s prvotnimi ocenami 9a (Bain de Sang, Logical progression). Sploh pa Josune ni kakšna zagrizena specialistka, ampak veliko pleza tudi v gorah. Zanimivo je, da je med najtežjimi smermi tudi Changing Corner, 27 raztežaj v El Capu, ki ga je preplezala Lynn Hill med svojo 1.PP leta 1993. Ocena zelo specifičnega raztežaja je varirala od 5.14 ab do 8c+.

Lestvica:
9a: Josune Bereziartu - Bimbaluna
8c+: Jenny Lavarda - Solo per vecchi guerrieri, Beth Rodden - Meltdown (trad), Maja Vidmar - Attila Lunga, Charlotte Durif - Pull Over, Natalija Gros - Histerija, Angela Eiter - Cladio Caf.
8c: Daila Ojeda, Eva Lopez, Angela Eiter, Caroline Ciavadini, Sarah Seeger, Alexandra Taistra, Mayan Smith-Gobat, Martina Čufar, Emily Harrington, Alizee Dufraisse, Marietta Uhden, Irati Anda, Liv Sansoz, Muriel Sarkany, Lynn Hill, Barbara Raudner
8a.nu, planetmountain, flickr (S.R.)

Roraima - Big Wall v džungli

Wed, 10 Mar 2010 19:47:00 +0100

Monte Roraima (2810 m) je pravo čudo narave, z ogromnega trikotnega platoja padajo navpične stene v težko prehodno džunglo Gvajane, Venezuele in Brazilije.
Takšne mizaste gore z ravnim vrhom oz. platojem na vrhu so znana kot tepui. Sir Arthur Conan Doyle je Roraimo v enih prvih zapisov leta 1800 označil kot Izgubljeni svet, The Lost World. Gvajanski del stene so prvi preplezali Angleži leta 1973, za njimi sta znana le še dva vzpona Američanov (2003 in 2006)

Za trojico brazilskih plezalcev je prvi izziv predstavljal dostop, čeprav helikopterski. Pilot pri poskusu leta 2008 je obupal 2 km pred steno, januarja letos pa so našli pogumnejšega "voznika", ki jih je ponesel do vznožja slapov, ki padajo čez steno. Eliseu Frechou, Marcio Bruno in Fernando Leal so zaradi balvanov ob vznožju morali zmetati opremo in poskakati iz helikopterja.

Skala v prvem delu smeri je gnila in poraščena, zgoraj kompaktna, a ostra. Peti dan jih je presenetila huda nevihta in jih prisilila v bivakiranje. Dež je izbezal na plano različne vrste žuželk, pajkov in škorpijonov in tako so skupaj čakali na izboljšanje...

Smer so imenovali Guerra de Luz e Trevas (Vojna luči in senc), ocenili pa VI 5.11a A3, 12 raztežajev, 650m. V steni so bili kar 15 dni!?

alpinist.com, ESPN Brazil, rockclimbing.com (S.R.)

Ben Nevis - zasnežena 8a+

Sun, 07 Mar 2010 17:39:00 +0100

Sezone v ledu očitno še ni konec. Dave MacLeod je v škotskem Ben Nevisu preplezal Anubis, kar je verjetno najtežja zimska smer, ki je bila kdajkoli preplezana v Veliki Britaniji. Lepo je, da se je primat "najtežjega" povrnil v Ben Nevis, legendarno domovino lednega plezanja. Upoštevajoč tradicijo plezanja na Otoku ima to vsekakor dodatno težo. Vedeti je treba, se je da v časih, ko so se pri nas zimski vzponi plezali mestoma brez rokavic, s stremeni, ko se je z metlico čistilo sneg z oprimkov..., v Benu plezalo že na današnji ("moderen") način - s cepini in derezami. Anubis je v kopnem ocenjena z E8 6c (8a+), dolga 220 metrov in velja za najtežjo v Ben Nevisu tudi po tej plati, poleti. Poteka čez osrednji previs v The Comb. Po tradiciji, brez padca ni šlo ...

MacLeod: "Vse skupaj se je začelo kot ideja, kot vprašanje ali možno nadaljevati s tradicionalnim viktorijanskim (?) pristopom do alpinizma: smer najprej preplezati poleti in jo nato ponoviti pozimi."
davemacleod.blogspot.com (S.R.)

OutDry

Sat, 06 Mar 2010 13:30:00 +0100

''Italijanska OutDry tehnologija je eden največjih tehnoloških napredkov stoletja, na področju tekstila,'' pravi direktor za stike z javnostjo v podjetju Mountain HardWear, Paige Boucher. V 2010 bo tehnologija lepljene membrane, katere rokavice(edine nepremočljive na trgu) ponujajo največ spretnosti, na voljo v dveh modelih imenovanih Pistolero in Minus One. ''Do zdaj popolnoma nepremočljivih/paraprepustnih rokavic ni naredil še nihče. Tako revolucionarno, da nam je, zaradi sodelovanja z OutDry-em, Gore odvzel licenco.'' Eugene Buchanan

Zlati cepin 2009

Wed, 03 Mar 2010 22:54:00 +0100

Kateri so bili najboljši alpinistični vzponi lanskega leta? V izboru za Piolet d'Or 2009 je znanih pet finalistov. Zmagovace bodo razglasili med 7. in 10.4. Tako kot Zlati cepini 2008 bodo tudi letošnji podeljeni pod Mont Blancom (Chamonix oz. Courmayeur) v treh glavnih kategorijah: the most technical, the most committing in the most exploratory. Izmed 52 vzponov v konkurenci je znanih pet finalistov:

Kazahstanca Denis Urubko in Boris Dedečko za JV steno Čo Oju (8201 m), Nepal (M6 6b A2/3, 2600 m)
Angleža Nick Bullock in Andy Houseman za S steno Čang Himal (6750 m), Nepal (M6, 1800 m)
Rusa Mihail Mihailov and Aleksander Ručkin za smer Carte Blanche, Peak 6134 m, Kitajska   (6c 75 st., 1100 m)
Američana Jed Brown in Kyle Dempster ter Škot Bruce Normand za S steno Xuelian Feng (6422 m), smer The Great White Jade Heist (M6 WI5 5.7 R, 2650 m)
Rusa Vitalij Gorelik in Gleb Sokolov za vzpon v Pik Pobedi (7439m), Kirgizstan (ED, 2400m)
Reinhold Messner bo nagrajen v kategoriji Lifetime Achievement, kategorija A Spirit of Mountaineering pa naj bi prepoznala tiste, ki so pomagali drugim.
pioletsdor.org (S.R.)

Anoreksija v plezalni skupnosti?

Sat, 27 Feb 2010 19:46:00 +0100

Kaj imajo skupnega smučarski skakalci in plezalci? Oboji imajo nizek Index telesne mase (ITM) in so po splošno priznanih kriterijih večkrat na robu podhranjenosti. Je prav, da obe krovni organizaciji zahtevata, da se ... zredijo?

Po zimskih OI bodo za smučarske skakalce zvišali indeks telesne mase iz sedanjih 18,5 na 19, kar po domače pomeni, da se bodo morali tekmovalci zrediti. Že doslej je veljajo pravilo, da so morali tekmovalci, lažji od zahtevanega kriterija skakati s krajšimi smučmi (en kilogram je pomenil dva centimetra krajše smuči). Razlog za povečanje teže skakalcev je, da je veliko tekmovalcev prav na trenutno dovoljeni meji. Najmanjšo težo tekmovalca glede na višino so uvedli potem, ko so svet obšle fotografije Nemca Svena Hannawalda, ki je pri 183 centimetrih tehtal le 54 kilogramov. Zanimivo, med skakalci je bil velik upor ...

Body Mass Index (BMI) ali Index telesne mase (ITM) je kazalec prehranjenosti za moške in ženske v starosti od 20 do 65 let. Ne velja za otroke, mladostnike in starejše, ker je delež mišičevja pri njih drugačen. Čim višji je ITM, večje je tveganje obolevanja za srčnimi boleznimi, sladkorno boleznijo ali rakom. Po drugi strani pa velja, da je človek kronično podhranjen, če je indeks telesne teže nižji kot 18,5. Po tem kriteriju sta tako na robu podhranjenosti 180 cm visok moški s 60 kg in 165 cm visoka ženska s 55 kg. Takšna razmerja med težo in višino so pogosta tako pri skokih kot pri plezanju. Kilogramov je v zraku ali steni hitro preveč in ko so izčrpane druge možnosti, ostane le še hujšanje. Dejstvo je, da imaš več možnosti v obeh omenjenih športih, če si lahek. V želji po napredku tako mladi (res samo oni?) plezalci in plezalke hitro prestopijo mejo "normalnosti".
Bi bilo prav, da bi o uvedbi omejitev pri tekmovalnem plezanju razmišljali tudi pri IFSC, se sprašujejo na portalu www.8a.nu. Problematika naj bi bila vsaj tako očitna kot pri skokih. Urednik priljubljenega portala ugotavlja, da so predvsem najboljše plezalke (tudi fantje niso izjema) izredno suhe, nekatere celo anorektične: "To je eden večjih problemov v plezalni skupnosti in mi ne želimo promovirati takšnega življenskega sloga". Lahko se zgodi, da bodo naredili omejitve v svojih lestvicah, kjer se plezalci iz vsega sveta lahko (samo)rangiranjo glede na opravljene vzpone. Tako bi avtomatično izločili vse plezalce z ITM pod 17. V tem kontekstu se kot svetla izjema navaja Chris Sharma (na sliki pri boulderingu), ki dokazuje, da je moč čez 9b spraviti tudi "normalnih" 71 -75 kg oz. biti najboljši z ITM 21.6. Za primerjavo, Adam Ondra ima pri 180 cm le 58 kg, kar (pri 17 letih, to je treba upoštevati) pomeni ITM 17,9 ...

Če te zanima svoj ITM, si ga lahko izračunaš TUKAJ. Seveda je treba upoštevati, da izračun na osnovi razmerja med težo in višino ne loči med mišicami in maščobo. Zato je podatek lahko tudi zavajajoč, dva imata lahko enako višino in težo, videz in zdravstveni karton pa sta lahko zelo različna. Pri vrhunskih športnikih so primerjave veliko bolj realne, saj gre za trenirana telesa. (S.R.)

ProMo intervju: K.Premrl

Sun, 21 Feb 2010 19:23:00 +0100

To zimo se je "na ledu" kar veliko dogajalo. V Avstriji je bil preplezan Centrecourt (WI7+), v Kanadi Spray On (WI10), v Angliji Never Say Never (8, E7). Kako bi primerjal te smeri?
Kljub temu, da gre v vseh primerih za ledno plezanje, je te vzpone težko primerjati. Jasno je, da je Spray On fizično najtežja in povsem športnega značaja. Centercourt (WI7+) je bolj ali manj klasično ledno plezanje. Za Never Say Never pa takole iz nekaj fotk težko rečem kaj bolj konkretnega, lahko le malo špekuliram.

K. Premrl (Mountain Hardwear) v Centercourt

Špekuliraj …
Dave Birkett, avtor smeri, je v skali čista legenda. Ima največ smeri E8 ali več. Torej je fizično in psihično vrhunsko pripravljen. V ledu sicer nima toliko izkušenj, vendar ne gre dvomiti v zahtevnost vzpona. V Scafellu sem poleti plezal ravno z njim in pokazal mi je nekaj linij, ki veljajo za zimske projekte. Videti je bilo precej pokonci. Osebno bi bil z Never Say Never v žepu še najbolj zadovoljen, ampak pri tako težkih stvareh odločajo razmere. Dave je na razmere čakal slabih 30 let, te pa se lahko spremenijo v enem dnevu.

Kaj pa Centercourt? Smer, ki sta jo avtorja označila za najtežji avstrijski ledni slap in enega najtežjih nasploh, sta z Aljažem Anderletom ponovila hitro in brez pompa.
Albert Leichtfried je smer zelo dobro promoviral in vzpon je bil v gorniških medijih dobro pokrit. Posledično je bil tudi najin vzpon dobro opažen, o njem je poročalo kar nekaj spletnih mest z gorniško tematiko, tako da ravno brez pompa ni šlo. Centercourt je lepa linija, varovanje je slabo, s konkretnimi težavami postreže v drugem raztežaju. Albert je Centercourt primerjal s Second Choice WI 7+ na Norveškem in Senda Real WI 7+ v Chilu. Po ocenah so to najtežje ledne smeri. Z Aljažem sva pred leti opravila prvo ponovitev Second Choice, še bolj na hitro in s še manj pompa. Primerjava je vsekakor primerna, ne verjamem pa, da so to najtežje ledne smeri. V alpinizmu imajo osebni občutki veliko vlogo, iste probleme različni plezalci dojemamo različno, zato ocene dostikrat ne odražajo realnega stanja.

»Videl sem prihodnost lednega plezanja« je po vzponu v Spray On preroško izjavil Will Gad. Je dobro "videl"?
Zadeva je sicer nadvse zanimiva in sigurno bo preplezanih še nekaj podobnih smeri, upam da kakšno novo preplezam tudi sam. Da bi bila to prihodnost, to pa ne verjamem. Pred leti smo plezali na ledenikih, predvsem na Pitztalu, kjer je bilo grozno previsno, tam so bile verjetno preplezane fizično najtežje smeri v ledu, čeprav bolj za trening. Nisem čisto na tekočem, ampak se mi zdi, da je zadeva počasi zamrla, še posebej po nesreči Haralda Bergerja, ki se je zgodila v podobnih razmerah. Gad je pred leti plezal tudi v rudnikih na Švedskem in tudi v tem je videl prihodnost. »I have seen the future of Ice climbing and it is dark« ima najbrž dva pomena. Tisto, kar se nanaša na globalno segrevanje in s tem nič kaj svetlo prihodnost lednega plezanja, je nemara bolj verjetno.

No, vseeno je Gad eden vodilnih lednih plezalcev. Kdo je pravzaprav najboljši v slapovih (Water Ice), v kombiniranem plezanju (Mix) in v alpskem ledu (Alpine Ice)?
Pri WI je v vrhu sigurno Will Gadd, ki je že dolgo na sceni in je v lednem in kombiniranem plezanju premikal in še premika meje. Ne morem mimo Guya Lacella, ki nas je letos na žalost zapustil, je pa med poznavalci nesporno veljal za legendo lednega plezanja. Pri kombiniranem plezanju je to mogoče Markus Bendler, ki serijsko zmaguje IWC in je fizično korak pred drugimi. Kar se tiče AI je še težje reči, takole na prvo žogo bi lahko izpostavil Uelija Stecka. AI označuje tako široko področje, da ga najbrž ni junaka, ki bi verodostojno okronal enega samega plezalca.

Kako je pri nas? Takoj po Centercourtu sta z Aljažem obiskala Logarsko dolino in ponovila Ledenko, eno bolj izpostavljenih naših smeri.
Ledenka je bila precej logična izbira. Smer vsekakor ima svoj sloves in je želja mnogih alpinistov. Na tem mestu ne bi bil rad preveč pameten, dejstvo je, da se ne naredi prav pogosto, sploh ne tako dobro. Malo pred nama so jo že preplezali in v ključnem raztežaju pustili opremo, pa tudi drugih informacij ni bilo težko dobiti. V Ledenko sva vsekakor vstopila s potrebnim spoštovanjem, a smer se je v danih razmerah izkazala za lažjo kot sva pričakovala. Na vrhu sva bila v treh urah in pol, pa sploh nisva hitela.

Slovenski led torej ponuja tudi kaj težjega?
O ja, seveda. Težave Ledenke so skoncentrirane v kopni skali in ledu, zato so težave opisane z ocenami WI in M, v bistvu pa je Ledenka alpska smer. Zato jo je težko primerjati z lednimi smermi. Gledano zgolj tehnično je ocena Ledenke WI 5+, M7 in to niso kakšne posebne težave. Pri nas najtežji slapovi segajo v območje sedme stopnje, najtežje kombinirane smeri pa do M11. Torej, gledano zgolj tehnično, je to čisto drug svet.

Ko govorimo o plezanju, ki se ocenjuje z WI ali M sta potemtakem v svetovnem vrhu in korak pred ostalimi našimi.
V ledu sva najbrž res v vrhu, navsezadnje o tem govorijo najini vzponi, predvsem pa način, kako sva jih preplezala. Predvsem stil se mi zdi v lednem plezanju, pa tudi na splošno v alpinizmu, zelo pomemben. V kombiniranem plezanju sva stik s špico izgubila. V ledu največ štejejo izkušnje in teh imava zares veliko, saj sva lednemu plezanju v vseh oblikah posvetila veliko časa. V kombiniranem plezanju pa se ne da počivati na sadovih stare slave, brez rednega in namenskega treninga težko ostaneš v samem vrhu.

Kaj je najtežje, kar si plezal?
Lahko se mučim in razmišljam, pa ne morem izbrati ene smeri. Tu gre bolj za občutja, za osebno doživetje, seveda tudi za fizične težave in ne nazadnje tudi za varnost ali bolje rečeno nevarnost. Vse skupaj na koncu privede do različno močnih občutkov.

Koliko so ocene v ledu sploh realne glede na spreminjajoče se razmere? Kaj pomenijo luknjice v ledu, koliko olajšajo zadevo ponavljalcem?
Ocene pri plezanju po ledu, snegu in v kombiniranem svetu, že zaradi različnih razmer seveda ne morejo biti vedno realne. V vsakem primeru nam podajo osnovno informacijo o težavah, ki jih lahko pričakujemo. Luknjice v ledu, še bolj pa čiščenje slapu, ki ga opravijo plezalci pred nami vzpon seveda olajšajo. Pri zelo tankem ledu in snežnem ledu pa prav to isto čiščenje lahko razmere poslabša.

Se v mixu »prakticirajo« umetne luknjice? S konico cepina ni težko kaj narediti v skalo …
Ne, s cepini se v skalo luknjice ne da narediti, se pa večkrat kaj odlomi in je potrebno najti drug »oprimek« ali drugačno kombinacijo. Kakšna luknjica se lahko tudi poveča in posledično nudi bolj zanesljivo oporo, ampak to razen v ekstremnih smereh niso tako pomembne stvari. Da bi kakšno umetno luknjico kar naredil, to je pa podobno kot z umetnimi oprimki v skalnem plezanju, odnos to tega se je sčasoma zelo spremenil in tega nihče več ne mara. Kakorkoli že, določeno smer pač preplezaš ali pa ne, tu ni kakšne posebne filozofije. Je pa v alpinizmu fino, ker so za veliko neuspehov krive razmere…

V Angliji si se preizkusil tudi v trad plezanju, kjer se za varovanje izkorišča le naravne možnosti oz. se uporabljajo tista varovala, ki ne puščajo sledi v skali.
Tradicionalno plezanje me je potegnilo, v Angliji sem bil v zadnjih treh letih že petkrat…

Pri nas takih smeri ni. Zaradi naravnih možnosti ali zaradi plezalcev, ki jih to ne zanima?
Prav imaš, takih smeri pri nas ni. Tiste v hribih v bolj vprašljivi skali so ena čisto druga zgodba. Zakaj je temu tako ne vem, eden od razlogov bi lahko bil v naši miselnosti, da so plezališča namenjena zgolj športnim plezalcem in treningu bolj zagnanih alpinistov. Prostor za resno plezanje naj bi bil le v gorah. Drug razlog je najbrž v dojemanju narave oziroma dvojnih merilih. Če na nove svedrovce v gorah dokaj hitro reagiramo, se ob navrtani liniji v nekem plezališču, ki bi bila čisto varno preplezljiva zgolj s tradicionalnim varovanjem, ne zgane nihče. Plezalcev, ki jih tovrstno plezanje zanima, je kar nekaj in mnogi med njimi so se izkazali z odličnimi vzponi v Angliji in drugod po svetu. Naravne možnosti pri nas so, na žalost jih je večina že navrtanih.

Ostane torej plezanje mimo svedrovcev?
Plezanje mimo svedrovcev nima smisla in ne prihodnosti.

In če bi svedrovce odstranili?
Kaj pa vem, najbrž bi s tem povzročili tudi veliko zmedo. Pri nas ni tovrstne tradicije, večina plezališč je zgledno urejenih in namenjenih športnemu plezanju. Bi bilo pa danes in v prihodnosti pametno razmišljati, da vseh smeri pač ni potrebno navrtati. Zaradi narave in zanamcev.

Fotografije: arhiv Premrl (S.R.)

Solo prvenstvena v Aconcagui

Tue, 09 Feb 2010 12:14:00 +0100

Novo smer v 3000 metrov visoki in objektivno zelo nevarni južni steni Aconcague desno od Slovenske iz leta 1982 je v solo vzponu preplezal Američan Chad Kellog. Kellog je pripotoval v Argentino s soplezalcem, ki pa je pri aklimatizaciji po normalni smeri zbolel za višinsko boleznijo. Kellog je tako sam vstopil v 3000 metrov visoko južno steno. Izbral je plazovom izpostavljeno linijo med Slovensko smerjo iz leta 1982 in Francosko iz leta 1954. Precej snežena zima je steno odela v led in prekrila razpoke, kar je bilo dobro izhodišče za solo vzpon.
Kellog je upal, da bo smer preplezal v enem "dolgem" dnevu. V steno je vstopil ob štirih zjutraj, brez spalke in šotora. S seboj je vzel 30 m pomožno vrv, set varoval, gorilnik ... Do stika z Messnerjevo (1974) na višini 6000 m, nad pregrado serakov, je priplezal po dvanajstih urah in pol, pri čemer so se plazovi prožili ves dan. Ob enajstih zvečer je spoznal, da ne bo šlo v enem dnevu in si je na ledeniku uredil bivak. Pri -12 stopinjah je počival sedem ur, s prvimi sončnimi žarki pa nadaljeval. Za nekaj časa je naletel na boljše snežne razmere, ki pa so se kmalu zopet poslabšale, za nameček mu zmankalo še plina in ostal je brez tekočine. V močnem vetru je ob desetih zvečer po 42 urah v steni dosegel vršni greben, začel s sestopom in ob pol dveh zjutraj prispel do koče Nido de Cóndores na višini 5300 metrov, kjer so ga pričakali rangerji, s katerimi je vzpostavil radijsko zvezo že med vzponom.

Medicine Buddha (VI, WI4, M4, 1980 m do stika z Messnerjevo), čas vzpona: 22. - 24. december 2009

American Alpine Journal, climbing.com (S.R.)

Never Say Never

Tue, 09 Feb 2010 12:04:00 +0100

Po super prvenstvenih vzponih v Avstriji (Centrecourte) in Kanadi (Spray On) o dobrem zimskem vzponu poročajo tudi iz Anglije. Dave Birkett, eden izmed najbolj aktivnih in talentiranih britanskih all round plezalcev, je v domačem Lake District preplezal smer, ki jo štejejo za eno najpomembnejših zimskih smeri zadnjega četrt stoletja. Never Ever Say Never (VIII 8, E7 5c) poteka po vzhodnem stebru vrha Scafell, ki ima eno najbolj značilnih in simboličnih angleških sten. Smer poteka po tanki ozki liniji ledu, ki se naredi enkrat v blue moon in lepo poveže tri obstoječe letne smeri: Gold Rush (E1), Yellow Slab (HVS) in Overhanging Grooves (E3).

Birkett je preplezal smer v dveh delih. Pvi dan prva dva raztežaja, naslednji dan, ko se je na drugo stojišče z vrha spustil po vrvi, pa še preostale tri do vrha.

Scafell, vzhodni steber. Plezalca sta v "krogcu", linijo smeri pa si ni težko predstavljati.

ukclimbing.com (S.R.)

128 minut za Ginata v Les Droites

Wed, 03 Feb 2010 21:47:00 +0100

Ueli Steck (Mountain Hardwear) je po dvomesečni prekinitvi po vzponu na Makalu zopet začel s plezanjem. Kot je povedal mu ozebline na stopalih še delajo nekaj težav, zato pa je polno motiviran za nove podvige. Za začetek novega ciklusa si je izbral znano severno steno Les Droites. "Že dolgo mi je jasno, da so dirkanje po stenah in podiranje hitrostnih rekordov zgodovina. Želim plezati zanesljivo, hitrost je v drugem planu. Les Droites je primer stene, kjer je plezanje varno. Tudi za solista".
Ueli Steck je Les Droites preplezal v oblačilih Mountain Hardwear: Berylium Jacket in Cholatse Pant (na sliki).

Ueli Steck je tako 19.1.10 vstopil v Ginatovo smer (ED V M4+ 85 stopinj, 1000m), značilno ledno klasiko v severni stene 4001 m visokih Les Droites v francoskih Alpah. Dosedanji rekord (2.30) je imel legendarni Christophe Profit, Stecku se je čas ustavil pri 2.08. Fotograf Jonathan Griffith: "Ueli je smer plezal za užitek, ne za rekord. Pred tem ni treniral 2 meseca. V steni ni bilo nobenih sledi, veliko pršiča je oviralo plezanje, očitno je bil to prvi vzpon to zimo. Zaradi tankega ledu je bil zaključni mix 1000 metrov visoko resna zadeva".
alpinist.com, uelisteck.ch (S.R.)

King Sharma v sončni Španiji

Tue, 02 Feb 2010 22:06:00 +0100

Sharmina meteorska kariera se je začela pri njegovih 14 letih z zmago na Bouldering Nationals in leto kasneje z najtežjo smerjo v Ameriki tistega časa (5.14c). V naslednjem desetletju je Chris plezanje dvignil na novo raven. Preplezal je številne 5.15, boulderje V15, na pogled 5.14b in deep water solo na najvišji stopnji. Po mnenju mnogih je njegov Jumbo Love najtežja smer v Ameriki in mogoče tudi na svetu. To leto ima na svojem "pladnju" veliko, novo hišo v Španiji, ustvarjanje 5.15 smeri in skoraj vsakodnevno plezanje s svojo punco Dailo Ojedo. Območje okoli njunega doma velja za svetovno enega najbolj vročih z neskončnimi možnostmi v previsnih apnenčastih jamah.
Video: The Legacy Continuous
Prana blog
m.r.

Nova dimenzija plezanja v ledu

Tue, 02 Feb 2010 08:48:00 +0100

Will Gadd in Tim Emmet sta v Kanadi dvignila mejo plezanja v ledu na WI10. V poprhanem previsu, 45 stopinj onkraj vertikale, sta povsem ledno potegnila novo smer. "To je najhujši led, ki sem ga kadarkoli videl ali plezal. Kjerkoli na svetu. Povsem sem impresioniran. Videl sem prihodnost lednega plezanja! In ta je ... sprayed on (poškropljena, poprhana)." To so besede, ki jih je pod vtisom velikega vzpona izrekel Kanadčan Will Gadd, nesporno eden najboljših lednih plezalcev na svetu.

Prava velikost slapu se pokaže, ko poiščemo plezalca na sliki spodal levo ...

Will Gadd in Tim Emmett (Mountain Hardwear) sta v Britanski Kolumbiji preplezala 30 metrsko smer v 45 stopinjskem previsu. Smer Spray On poteka v steni čez katero pade orjaški 140 metrski slap Helmcken Falls, ki ne zamrzne niti pri -30 stopinj C, saj je vode veliko preveč. Plezalca sta za slapom v vsteni vulkanske kamenine potegnila, kot sama pravita - skreirala, unikatno smer po ledenih bunkicah in gobicah. Smer sta najprej preplezala tehnično in namestila svedrovce, ki sedaj služijo za varovanje. V celotni dolžini ni niti enega dry tooling giba, gre za povsem običajno ledno plezanje. Le da da gre za previs 45 stopinj onkraj vertikale. Oba sta opravila vzpon z rdečo piko.

"Bilo je veliko težje od vsega, kar sem plezal v ledu. Težave so primerljive z M10 v mix smereh. WI10 je najnižja možna ocena, ki jo lahko dam" je dejal Will Gad. "Toda cepina tu ne moreš le zatikati, razlika je očitna, zadeva je veliko težja kot mix M10!"

Plezalec v Spray On (WI10). Dimenzije na sliki presenetijo, v desnem zgornjem kotu se vidi vrv ...

Kaj lahko dodamo? Ko smo Centrecourte, najtežjo smer v Avstriji označili za eno najtežjih na svetu, sta jo naša matadorja Anderle in Premrl tako rekoč spotoma ponovila. No, Gadd in Emmet sta vendarle čista "špica", tudi Britanska Kolumbija je nekoliko dlje, toda ...
planetfear Gravsports.blogspot.com (S.R.)

Prosto v Torres del Paine

Sat, 30 Jan 2010 22:45:00 +0100

Preplezana je nova smer v Patagoniji med Centralnim in Severnim stolpom Paine. Hansjörg Auer in Much Mayr sta se vrnila iz Patagonije, kjer sta v slabem vremenu v stolpih Paine preplezala novo smer z imenom Waiting for Godot. "Čakajoč na Godoja" poteka v V steni Osrednjega stolpa do sedla z Severnim stolpom. Visoka je 750 metrov, težave pa sta ocenila s 7b. Kljub temu, da se bile razmere v steni obupne, sta smer vseskozi plezala prosto. Auer je vzpon označil za svojega najbolj intenzivnega do sedaj. To nekaj pomeni le, če vemo o kom govorimo ...
Hansjorg Auer (Edelrid) je eden najbolj prodornih plezalcev dolgih skalnih smeri zadnjega obdobja. Za sabo ima športno 8c+ in prosto El Nino (8a+) v El Capu. Lani je v južni steni Schüsselkarspitze (Wetterstein) z visečim bivakom v portaledge prosto preplezal 14 raztežajev dolgo smer Vogelfrei s ključnim mestom 8b/b+ v predzadnjem raztežaju. Zanimivi so njegovi vzponi v bolj ali manj neodkritih in eksotičnih stenah. V 800 metrski steni Jebel Misht v Omanu je preplezal prvenstveno Fata Morgano (7c) in dodal še tri raztežajno El Hamar (8b). V granitnih stenah doline Chochamo v Čilu ima dve 10 raztežajev dolgi prvenstveni s težavami do 7c+. Na Norveškem je v steni Blamanen opravil 1. PP smeri Arctandria (8b, 10 raztežajev).

No, vse to pa morda ni nič v primerjavi s solo prosto ponovitvijo znamenite Ribe (7b+, 850 m) v Marmoladi, ki jo je leta 2007 brez vrvi opravil v 2 urah in 55 minutah. Smeri pred tem ni plezal, treba pa je dodati, da se je pred realizacijo po smeri spustil z vrvi in si jo ogledal.
edelrid.de, planetmountain.com (S.R.)

Tawoche pozimi

Tue, 26 Jan 2010 22:28:00 +0100

Leto se je v Himalaji začelo tako, kot se lansko končalo - z dobrimi prvenstvenimi vzponi. V šesttisočaku Tawoche v pozni jeseni nova smer v severni steni, januarja pa še v južnem stebru.
Tawoche (Taboche) je atraktiven vrh ob poti do baznega tabora pod Everestom. Podatki o višini varirajo med 6367 in 6501 m. Gora je plezalno zelo zanimiva. Težko in strmo SV steno sta leta 1989 preplezala Jeff Lowe in John Roskelly. Šest let kasneje sta v SV stebru uspela Mick Fowler in Pat Littlejohn. Sedaj lahko poročamo še o dveh novih smereh.
Američana Renan Ozturk in Cory Richards sta med 13. in 16. januarjem letos preplezala prvenstveno v južni steni. Za vzpon po osrednjem stebru sta potrebovala dva dni in pol, za sestop po vrveh po isti smeri pa še dan in pol. 1200 m visoko smer sta ocenila z ED VI 5.10 M4/5. Ob krušljivi skali sta v mrzlem zimskem zraku imela velike probleme z dehidracijo. Prvi bivak sta imela na skalni polici brez snega in ledu, kar je pomenilo, da sta po napornem celodnevnem plezanju ostala brez prepotrebne tekočine.
Le dva meseca pred tem sta v povsem drugačni severni steni Japonca Fumitaka Ichimura in Genki Narumi potegnila smer v strmem ledu. (VI, AI5R, 1500 m, 2 bivaka).
climbing.com, climbing.com, mounteverest.net (S.R.)

ProMo Intervju

Mon, 25 Jan 2010 22:32:00 +0100

ProMo Intervju - pogovori s tistimi, ki imajo kaj pokazati in imajo kaj povedati. Alpinizem, plezanje, gorništvo, planinstvo in druge aktivnosti v gorah iz prve roke, tako, kot jih vidijo in doživljajo najbolj izpostavljeni posamezniki slovenskega "outdoora". ProMo intervju, prvih trinajst:

Brez vrha ni smeri
18. 01. 2010, ProMo intervju: Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.

Strongman v plezalkah
23. 12. 2009, ProMo intervju: Gregor Stegnar: Najmočnejši Slovenec najraje vleče 16 tonski tovornjak in prenaša 150 kg kovčke. Magnezij, plezalke in dereze so pomemben del opreme. Vsak dan kilogram mesa in lastnoročno pripravljen biftek.

Sinji slap je freeride scena
23. 11. 2009, ProMo intervju, Davo Karničar: Smučanje za nastopaške fantine ali za prave gornike? V ledeni strmini moraš biti nežen in odločen, asociacija pomaga! Vsaka prekinitev skazi uspeh. Bolj od pomoči ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve.

Medicina in reševanje kot poslanstvo in način življenja
21. 09. 2009, ProMo intervju - dr. Iztok Tomazin: S kombinacijo skupine profesionalcev in široke amaterske baze bi v GRZS vsi pridobili. V plazu gre za mučno umiranje v skrajno klavstrofobičnem okolju, brez možnosti kaj storiti. Šokiran sem nad statistiko, koliko gornikov uporablja poživila pri vzponih na alpske štiritisočake.
Vse slike na gore-ljudje.net

V steni vedno spim na zunanji strani postelje
18.08.2009, ProMo intervju - Martina Čufar: Kdor nas posluša, si lahko misli, da nismo normalni. Ko sem prvič stala pod El Capom so šli mravljinci po meni. Stena ima na sredini srce, za srce nekoga pa se moraš potruditi. V kaminih me je bilo strah, da se bom izgubila v njihovih globinah. Plate v steni :em malo podcenjevala, pa sem se suvereno "stresla" v 6c. Ne predstavljam si dneva brez jutranje joge.
Vse slike na gore-ljudje.net

Kaj so pomenile rdeče nogavice in kaj modre ali bele?
03. 08. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar drugič: Pripadnost je danes vedno bolj preračunljiva. Med razlogi za članstvo predvsem zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja in kategorizacija. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letos 2 mio EUR za ureditev okoljskih kritičnih točk v TNP? Forum na PZS bi morali obremeniti "po impulzu". Kako je šel Ante Mahkota po čist sneg.
Vse slike na gore-ljudje.net

O Turnu vrh Triglava in planinstvu kot blagovni znamki
27. 07. 2009, ProMo intervju - Franci Ekar: Prvi del pogovora s predsednikom PZS. Ni več kot včasih, ko je bila planinska romantika in šumenje viharnikov posebna vrednota. Če se danes ne praši in kadi dovolj, je še pristanek na Luni vprašljiv. Zgodovina slovenskega planinstva ne more biti hobi posameznikov. Gorništvo je programirana ideologija, da je Skala za idola izbrala ateista in komunista pa je korajža.
Vse slike na gore-ljudje.net

Specialist za Latinsko Ameriko
13. 07. 2009, ProMo intervju - Janez Pretnar, planinski vodnik, ki je v PZS že več kot 40 let: Ideja za popotniško agencijo znotraj PZS še vedno aktualna. Kaj pravzaprav pomeni izraz treking? Navdušujoče planote na 4000 metrih z velikimi jezeri, polji in mesti. Zakon o GV je razdelil vodnike na dva bregova. Fotogalerija v 27 slikah.
Vse slike na gore-ljudje.net

Manj udobja v kočah in korak več do stene
29. 06. 2009, ProMo intervju - Martin Šolar, Triglavski narodni park: V TNP odgovoren za načrtovanje in razvoj. Vplivi alpinizma na okolje so neznatni, večji so vplivi športnega plezanja, najbolj pa na naravo v gorskem svetu vpliva delovanje planinskih koč. Park ni ovira življenju v njem.
Vse slike na gore-ljudje.net

Če želiš voziti avto, moraš imeti izpit
15. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Gričar, gorski vodnik in predsednik ZGVS: Vodenje je težka in odgovorna služba, ni za vsakogar. Če hočeš živeti samo od vodenja, moraš veliko delati izven Slovenije v Franciji in Švici ter izven glavne sezone v Alpah voditi trekinge in vzpone v Himalaji.
Vse slike na gore-ljudje.net

Preplezati smer ne sme biti glavni cilj
01. 06. 2009, ProMo intervju - Klemen Bečan, zmagovalec tekme SP: Najbolje plezam, če ne vem ocene smeri. .....
Vse slike na gore-ljudje.net

Za vellika dejanja bo še vedno potrebno veliko srce
18. 05. 2009, ProMo intervju - Andrej Štremfelj, alpinist in himalajec: Najtežje je bilo v Les Droites ...
Vse slike na gore-ljudje.net

Še dolgo bomo na vrhu ista imena
20. 04. 2009, ProMo intervju - Marjan Zupančič, šestkratni zmagovalec Triatlona jeklenih: Prvi zmagovalec Teka na Grintovec, državni prvak v gorskih tekih, svetovni prvak v gorskih tekih v kategoriji nad 35 let. Če je treba, navzdol tudi v "medvedka" ...
Vse slike na gore-ljudje.net

NAJ NOVOSTI zime!

Mon, 25 Jan 2010 08:31:00 +0100

Nekaj izdelkov, ki predstavljajo vrhunec v razvoju današnje opreme in ki kažejo, kaj se bo uporabljalo v naslednjih letih:

Snowpulse - airbag, ki ščiti tudi glavo in vrat
Gecko - kože, ki držijo brez lepila
Craftov olimpijsk dres - boljši in hitrejši za zmago v Vancouverju
Outdry rokavice - nova tehnologija, ki bo nadomestila GoteTex
Montrail Masochist - tekaški copat leta v ZDA in VB

Iker Pou ponovil Sharmino Demencia Senil 9a+

Sun, 24 Jan 2010 21:10:00 +0100

Iker Pou (DMM, Edelrid) je ponovil Sharmino smer Demencia senil (9a+) v Margalefu. "Prvi del smeri je težka 8c+, sledi pa mu še 8A+ boulder."
Iker Pou je znan po svoji raznolikosti, opravil je z Action Directe (9a) že leta 2000 in kasneje z nekaj 8B+. Z bratom Enekom sta med drugim preplezala dve dolgi prvensteni smeri. Prva je na Antarktiki z raztežaji do 7a, M7. Še bolj pa je odmevala Orbayu na Naranjo de Bulnes, 500 metrska smer s 13 raztežaji, katerih najtežji "tehta" težkih 8c+/9a.
Video: Chris Sharma v Demencia senil (9a+)
Video: Brata v Orbayu (8c+/9a)
ukclimbing, 8a.nu (M.R.)

Supervisior solo

Sun, 24 Jan 2010 18:47:00 +0100

V avstrijskem Gasteinu se to zimo veliko dogaja. Preplezan in ponovljen je bil Centercourt (WI7+, 300 m), pred tem pa sta bila opravljena še dva dobra vzpona.
Prvič je bil v celoti preplezan slap Gamsstubenfall (WI7, 800 m). Domači plezalec Rudi Hauser (Lowa) je v njem z različnimi partnerji poskušal že večkrat, neuspešni so bili tudi drugi odlični plezalci. 4. januarja je naveza Hauser, Holleis, Huber po 11 urnem maratonu končno uspela in rešila enega zadnji avstrijskih lednih problemov. Ključ je 36 m runout na 8 cm vijakih.
Teden dni kasneje je Hauser soliral slap Supervisior (WI6+, 270 m), ki je bil preplezan leta 1991 in šteje med top avstrijske slapove. Hauser je za vzpon po "extrem klassiker" brez zank za roke in brez vrvi potreboval uro in 40 minut. Ključno mesto je na višini 180 m.

Hauser med počitkom v Supervisior-ju.

bergsteigen.at , planetmountain.com (S.R.)

Najboljše v EU

Sat, 23 Jan 2010 19:23:00 +0100

Če ne veste, kje v tem zimskem času najti toplo skalo, si lahko pomagate z izborom bralcev (= plezalcev) spletne strani www.8a.nu. Prav tako, če iščete adrenalinske izzive ali naravno čisto plezanje, kakšno lepo 8ab, dobre balvane ... Bolj ali manj posrečeni izbori, ki pa lahko pomagajo pri izbiri cilja.

Najboljša evropska zimska plezališča:
El Chorro na jugu Španije, ena najboljših low budget destinacij, brez problema tudi brez avtomobila. Sperlonga, uro vožnje od Rima proti jugu, plezališče se nahaja tako rekoč pod avtoceso, ob peščeni obali. Arico na kanarskem otoku Teneriffa, številne raznolike stene. Gandia, uro vožnje od Alicanteja (JV Španija) proti severu, številne stene. Mallorca, veliko težkih smeri, najboljši DWS (Deep Water Soloing). Sicilija, 30 plezališč, tudi stene z več raztežaji, odlične zveze z Ryan Airom. La Pedriza, pol ure vožnje iz Madrida, največja izbira smeri med 6a in 7c.

Najboljša evropska trad plezališča (kratke, raztežaj dolge smeri):
Bohuslän severno od Göteborga,1000 smeri v odličnem granitu. Lofotsko otočje, Norveška, kjer je še veliko drugih tovrstnih plezališč. Pianos Rachardos, Lizbona, novo bazaltno plezališče na portugalski obali. Peak District, Lake District, Pembroke, tradicionalna angleška plezališča, velikokrat slabe možnosti varovanja, trad v originalni izvedbi. La Pedriza in Alicante (Španija), posamezne trad smeri v športnih plezališčih. Valle dell'Orco, Valle d'Aosta, Val di Mello (Italija), najboljši granit v Evropi, poči, ki spominjajo na Yosemite. Elbsandstein, znani stolpi ob reki Labi v vzhodni Nemčiji, 9000 (!) slabo varovanih smeri v peščenjaku, dolga tradicija.

Najbolj kvalitetne 8ab (pet od Top15 jih je v francoskem Céüse):
8b: Migrayana Siurana, L'ami de tout le monde Céüse, Le plaisir qui demonte Gorges du Tarn. 8a+ : Le poinconneur des lilas Céüse, La Femme blache Céüse, Wichcraft Frankenjura, Encore Céüse, Izgubljeni sin Mišja Peč. 8a: El Segre Tres Ponts, Schattenjagd Ponte Brolla, Abstrakt Hylteberget, Monnaie de singe Céüse, Face de rat Céüse, ...

Najboljše boulder destinacije:
presenetljivo, največ naj bi ponujala okolica Madrida s področji Burguillo, La Pedriza, Zarzalejo in El Escorial. Že bralci 8a.nu so se čudili izboru, na vrhu bi pričakovali bolj znane kraje. Vendar je po drugi strani nazorna pripomba enega izmed njih: "Znana imena mi ne pomagajo veliko, pomembni so balvani, ki jih plezam...".
(S.R.)

Smučanje po ledeniku

Tue, 19 Jan 2010 20:58:00 +0100

Kako se izogniti ledeniškim razpokam in se varno spustiti z Aiguille de Midi (3842 m). Šest minutni video iz Valle Blanchee ...
Vallee Blanche je priljubljen cilj turnih smučarjev, freeriderjev in borderjev. Z vrha Aigulle de Midi se je po "Beli dolini" moč pripeljati vse do Chamonixa. Proga je dolga 17 km, višinske razlike je 2800 m.
BMG vodnik Andy Perkins in smučarski inštruktor iz Courchevela Simon Christy sta v sodelovanju z Compagnie du Mont Blanc video posnela lansko zimo. Cilj je preprečiti resne nesreče z usodnimi posledicami, do katerih prihaja v Valle Blanche in pri drugih ledeniških spustih. "Vsako zimo lahko vidimo smučarje in borderje, ki se spuščajo brez nahrbtnika in plezalnega pasu", razlaga Perkins. "Lahko le čakamo, kdaj se bo zgodilo ..."
Prikazani so osnovni principi smučanja po ledeniku, kako se je moč izogibati ledeniškim razpokam in kako naj se organizira skupina. Video se bo vso zimo vrtel na znanih smučarskih točkah Aiguille du Midi in Grands Montets.
ukclimbing.com (S.R.)

Brez vrha ni smeri

Mon, 18 Jan 2010 09:52:00 +0100

Tomaž Jakofčič - gorski vodnik, ki je vodil na Everest, kronist in alpinist. Za šankom lahko o marsičem, tule pa ... Težave slovenskih gorskih vodnikov s podjetnim sosedovim Janezom. V alpinističnih odsekih pogosto le še druženje in turizem.

Tomaž, res mi je žal, da ti je ob naši objavi vzpona v Hamma Yomjumi »dvignilo kapo in si moral na wc«. Upam, da se to ni zgodilo v kakšni steni »100 metrov pod vrhom«? Ne, ne, brez skrbi. Vračal sem se z Aconcague in užival v prijetni Mendozi.

Poudarek je bil na »lepi« smeri, kar je bilo navedeno že v podnaslovu. Na lepi smeri? To ni smer, ampak le dober poizkus.

Kaj pa plezanje zaradi plezanja, užitek v gibanju, iskanje težav... Zatakne se pri vrednotenju alpinističnega dosežka. Plezanje brez osvojitve vrha, ali vsaj priključitve na že obstoječo smer, pač ni alpinistični dosežek, ampak le poizkus. Postanem kar slabe volje, da se moramo o tem pogovarjati in da to ni samo po sebi umevno. Vse več današnjih alpinistov se ukvarja s takšnim kvazi instant alpinizmom. Nekoč sem se malo šalil v AN glede uporabe pesticidov pri pridelovanju hrane in s tem posledično zmanjševanju moških spolnih organov in ravni testesterona. Tako, kot ni več pretepov v gostilnah, tako je tudi vse manj premikanja meja v himalajskih stenah.

Mejo lahko premakneš, če preplezaš novo težavnostno stopnjo ali če zmoreš smer, ki je bila kljub poskusom nepreplezana. Športni plezalec se vrhu običajno celo zavestno odreče in športni pristop je prisoten tudi v alpinizmu in v Himalaji. Alpinizem je težko merljiv šport, vrednotenje težav v neki odmaknjeni himalajski steni je subjektivno. Edino vrh gore je res konkretna in točno izmerljiva točka, edini otipljiv kriterij uspešnosti. Kakšna bi bila sicer razlika v 1000 m steni med nekom, ki konča smer po 100 ali po 900 metrih?

Ampak tisto, da se smer od nekdaj konča na vrhu gore ali kvečjemu ob stiku z obstoječo smerjo, pa res ne vem, če zdrži. JLA v Šitah torej ne bi bila smer, če bi bila preplezana pred Jesihovo. In če ostanem v Tamarju in pri klasikah: je v Dularjevi v Jalovcu še pomembno kako nadaljuješ, ko si na gredini? JLA niti slučajno ne bi bila smer, če bi prva plezalca sestopila po gredini po kateri še ne bi bilo Jesihove smeri. To drži kot pribito. Mislim, da bi se Krivic in Košir strinjala z menoj! Za Dularjevo velja enako. Tako ali tako gre večina plezalcev od tam do vrha. V tehničnem smislu pa je tam smer tudi priključena starejšemu Razu in kasneje Hornovi. Torej še v domačih hribih je temu zadoščeno!

Torej bo treba do vrha! Lahko bi ti sicer navrgel slapove v Prisojniku in te spravil v zadrego, a pustiva zdaj to ... Si tudi pisec oz. kronist AN na GL. Kako dolgo že spremljaš in kako dobro poznaš naše alpinistično dogajanje? Domače in tudi tuje alpinistično dogajanje spremljam že 25 let in jo poznam zelo dobro. Tisti, ki me poznajo bi potrdili, da sem dobro seznanjen z zgodovino alpinizma, smermi v naših in tujih stenah. Morda v zadnjem času malo pešam, sem bil preveč časa na višini ...

Leti to na Visoke gore, ubijalke možganskih celic? Meniš, da so bile stvari predstavljene pretirano? Morda malo. Znano je dejstvo, da višina ubija možganske celice. To verjamem in opažam tudi pri sebi. A proces je reverzibilen, torej predvsem kratkotrjana izguba spomina. Alkohol prav tako ubija možganske celice, pa se tistemu piru po turi niti slučajno ne bo nihče odrekel.

Vrniva se k AN. Kakšen kriterij imata s Petrom Mežnarjem? Objavita vse, kar dobita? Objaviva vse, kar pride v nabiralnik. Res nimava posebnega sita. Seveda pa nameniva dobrih vzponom več prostora in tudi več besed.

Je objava dovolj? Se ti ne zdi, da bi bilo dobro včasih kaj pokomentirati, realno vrednotiti in primerjati med sebj? Mislim, da ob vsakem pomembnem vzponu dodava dovolj mesa, da izstopi iz povprečnih AN.

Imamo v Slovenija avtoriteto na tem področju, ki bi si kaj takega lahko privoščila ali bolje - si upala? V Sloveniji je kar nekaj ljudi, ki bi mirno lahko vrednotili dosežke. Mednje štejem tudi naju s Petrom. Vendar se nekateri pač ukvarjajo z drugimi stvarmi, nekateri pa tega ne počnejo zaradi ljubega miru. Veliko je ljudi, ki so dovolj zaverovani vase ali zgolj primitivni in bi potem bljuvali žolč. Franci Savenc je sicer res dobro sito in je na GL zelo dvignil nivo komuniciranja.Vse, ki se prijavijo z lažnim imenom enostavno zbriše. Komaj si predstavljam, kako mizerne kreature so ljudje, ki se prijavijo pod lažnim imenom in potem žalijo in pljuvajo vsevprek.

Franci je »sistemsko« lepo uredil stvari, mogoče bralci pogrešajo kakšen komentar, ki stvari postavi na prava mesta. Sicer to prevzame rumeni tisk ... Misliš, da so bili posamezni dosežki našega alpinizma ustrezno predstavljeni in vrednoteni? Se je komu dalo preveč in drugemu premalo teže? Žal živimo v času, ko je veličina dosežka zelo odvisna od tega, koliko se o njem govori. Odličen vzpon v Jorassih (No Siesta) naveze Lukić,Grmovšek je šel mimo dokaj neopazno, jesenska odprava naveze Prezelj, Lindič, Blagus je bila predstavljena na vseh pomembnejših svetovnih alpinističnih portalih, a vesoljne slave niso poželi. Kolikor jih poznam po tem niti ne hrepenijo. Torej običajno leto v smislu medijske in obče pozornosti. Daleč največ pozornosti sta prevzeli žalostni nesreči Oderlapa in Humarja.

Je ob »največjih« dogodkih našega alpinizma (npr. Humarjev Daulagiri) ostalo nekaj nedorečenega, bi bilo potrebno zdaj z distance kaj dodati? Slika znotraj stroke je drugačna, kot tista v širši javnosti ... Za šankom ni problema, a tule ne več. Po Nanga Parbatu sem se s spisom Naš Tomaž zelo izpostavil in potem poslušal blebetanja o zavisti in podobne neumnosti. Tega se mi sedaj ne da več. Poleg tega se je Tomaž letos žalostno ponesrečil. Naj počiva v miru!

Poglejva torej leto 2009, kateri so vrhunci lanskega leta? V Himalaji visoko kotirajo Wedge Peak (Bullock, Housman), prosto Eternal Flame v Trangu (Huberja), naši v Bagiratijih. V Evropi Steckovo dirkanje po Zadnjih treh problemih Alp in prosta ponovitev Japonske v Eigerju.

In v Sloveniji?
Pri nas so to Via Montura v Travniku (Karo, Lindič), prosti Norčki (Krajnc), Spominska smer Mihe Valiča v Triglavu (Hrastelj in jaz), ...

Torej si še vedno v formi. Kateri vzpon ti največ pomeni, najboljši šele pride? Trudim se! Letos mi je pomagala Tinčina nosečnost, poleti sem bil več doma in sem se res podolgem času spravil tudi v solidno športno plezalno formo in le pet mesecev po Everestu preplezal smer z oceno 8b. Zelo sem bil vesel! Za svoje najboljše štejem vzpone v Patagoniji. Tam mi res paše plezati, ni me strah, kot npr.visokih snežnih sten Himalaje.

Si profesionalni gorski vodnik, svoj vrhunec si doživel lani z vodenjem na Everest. To je lep dosežek, se je po njem kaj spremenilo? Še vedno sem kot športnik zaposlen pri Policiji. Z gorskim vodništvom si pa služim dodatni denar, ki ga potrebujem za aktivno ukvarjanje z alpinizmom, saj nimam nobenih sponzorjev. Sicer se pa ni z Everestom spremenilo nič bistvenega! Sploh v Sloveniji. Sam sem vrhunski alpinist, gorski vodnik z mednarodno licenco, v hribih sem več kot 150 dni na leto, vodil sem ljudi na Everest in imam na primer, ceno za sedem dni Haute Route 410 €. Sosedov Janez, ki je bil včasih alpinist, rad turno smuča, hodi v hribe in je dovolj podjeten, se bo spomnil, da bi se enkrat rad smučal med Chamonixom in Zermattom in še malo zaslužil. Zato bo plačal oglas na G-L, postavil ceno 250 € in zelo hitro zapolnil skupino. Hočem reči, da je v Sloveniji največkrat še vedno bolj pomebno, da je poceni, kot pa da je storitev strokovna, kvalitetna in varna. Moj CV mi pa zelo pomaga v tujini. Dobiti delo pri najpomembnejših angleških agencijah ni več problem.

Tam naj bi bile stvari urejene, kar GV radi poveste in dajete za zgled. Pri nas se stvari nikakor ne razčistijo. Na naših straneh smo se o tem pogovarjali s predsednikom ZGVS, ne dolgo nazaj je Slovenijo obkrožilo Univerzalno opozorilo ... Kar se tiče ureditve vodenja, smo trdno na Balkanu. Vodi lahko vsak, ki se mu v določenem trenutku tako zazdi. Študentje, alpinisti, kdorkoli, za majhno ceno. V ostalih alpskih državah in tudi nealpskih članicah UIAGM so stvari jasne. GVji so edini, ki lahko vodijo v svetu, ki zahteva uporabo vrvi. V kolikor se tam pojavi nekvalificiran vodnik, mu bo nadaljne življenje zagrenjeno z veliko kaznijo. In tega se vsi držijo. To je jasno tudi v vseh ostalih športih. Boste kje dobili nekvalificiranega, ki bo učil tenis, potapljanje, celo smučanje? Ne, edino v gorah je tega veliko.

Mogoče so kopja GV usmerjena v napačne tarče. Agencije in različni sp-ji so na trgu, nosijo zakonske obveznosti (preglednost poslovanja, davki), odgovarjajo strankam. Od tega živijo in če preživijo z nizkimi cenami, super, z nizko kvaliteto storitev verjetno ne bodo. Cene in nivo se znižujejo nekje drugje … To je drug problem, ki je praktično nerešljiv. Zato po mojem mnenju v Sloveniji še nekaj časa ne bo več kot pet gorskih vodnikov, ki bi se profesionalno ukvarjali samo z vodenjem slovenskih gostov. Vzrok je postsocialistična ureditev PZS. V mojem času so bili alpinistični odseki prostor, kjer so se zbirali ljudje, ki so se želeli ukvarjati z alpinizmom in glavna naloga odsekov je bila produkcija alpinistov, morda celo vrhunskih. V zadnjih letih se je večina AO-jev prelevila v shajališča ljudi, ki so jim ljube aktivnosti v naravi, druženje. Kar sploh ni slabo, a nima več dosti skupnega z alpinizmom kot športom. Seveda vsi ti ljudje ne iščejo druge ponudbe na tržišču, ki bi bila tako ali tako dražja. Gorski vodniki delamo individualno ali z majnimi skupinicami. V klubih ali na odsekih pa za malo plačilo delajo z množicami inštruktorji, ki so študenti ali drugje varno zaposleni. Pojavljajo se celo klubi, ki niso člani PZS in ponujajo gorniško izobraževanje. Učinkovitih vzvodov, ki bi to preprečili zaenkrat žal ni. Nam, gorskim vodnikom torej ostajajo le ljudje, ki res vedo kaj je gorski vodnik in kaj z njim pridobijo.

A približno tako je povsod, v množici različnih ponudb blaga in storitev naj bi stranke vendarle ločile zrno od plevela in se odločile za kvaliteto. Ni povsod tako! V Chamonixu ne moreš na Mont Blanc kar z nekim alpinistom s katerim dela lokalna agencija, ni variante. Nikjer v Alpah. Vse agencije delajo izključno z gorskimi vodniki. Res, gostje slej ko prej ločijo zrno od plevela kot praviš, sploh, ko gredo enkrat na zahtevnejšo turo z GV, v to sem prepričan. Seveda ne bom rekel, da je šolanje v AO-jih slabo, kje pa! Le pristop je drug!

V Franciji so si GV očitno izborili takšen položaj, ni pa nujno, da je to edina možnost in najbolj pošteno. "Lahko pa ponavljamo, kot papige ...", je bill tvoj komentar na vprašanje, zakaj se je Slovencem zaključek 100 m pod vrhom zdel sporen, Italijanom pa ne. Bi enako lahko veljalo še kje, pri GV na primer? V Sloveniji poklic GV prav zaradi dolgotrajnega ločevalnega procesa zrna od plevela zaenkrat ne more zaživeti popolnoma. Gre pa na bolje in sem optimist.
(S.R.)

Led na Chamonixom

Sat, 16 Jan 2010 10:44:00 +0100

Dve priročni, kratki a težki smeri na ledeniku Argentiere je britanski ledni specialist Nick Bullock preplezal tako rekoč po pomoti. Nick Bullock in Kenton Cool sta v stenah na ledeniku Argentiere nad Chamonixom nameravala ponoviti kratko ledno smer Home Wet Home. Do vstopa se pride s spustom z vrha stene. Angleža sta očitno zgrešila pravo smer in vstopila v še nepreplezan del stene. Po požlejenih skalah z milimetrskim ledom sta potegnila zelo verjetno novo smer, ki sta jo imenoval Homeward Bound in ocenila s škotsko VII,8, 70 m. Enake težave je ponudila tudi sosednja prvenstvena, ki jo je Bullock preplezal dva dni kasneje s Petom Bensonom - Homage to the Homeland (VII,8, 70 m).

Nick Bullock & DMM Rebell v akciji
UKC.com

Ena najtežjih lednih

Wed, 13 Jan 2010 20:16:00 +0100

V bližnjem Bad Gasteinu je preplezana ena najtežjih lednih smeri na svetu in najtežja v Avstriji. Albert Leichtfried in Benedikt Purner sta decembra potegnila najdaljšo ledno smer v Avstriji (Moonwalk,1000m, WI6/M7). Januarja sta se lotila še večjega zalogaja in 7.1. 2010 v dolini Gastein (Bad Gastein) preplezala Centercourt. Z oceno WI7+ je to, po mnenju avtorjev, najtežja povsem ledna smer v Avstriji in ena najtežjih na svetu.
Dolina ponuja res veliko. Potem, ko sta se ogrela v dveh klasičnih slapovih Supervisor (270 m, WI6) in Seidenraupe Direkt (200 m, WI5), sta vstopila v led levo od še neponovljene smeri Landunder (WI7) iz leta 1998.

300 metrov ledu za najboljše! Srednji dve smeri na sliki sta Centercourt WI7+ in Landunder WI7-.

Centercourt je postregel z napetim in zahtevnim plezanjem, živci in podlahti so bili polno obremenjeni. "Varovanje je bilo tako slabo, da sem imel občutek, da soliram, podlahti pa sem imel tako navite, kot da bi plezal M8/9. Toda varovanje je bilo na spectrih, peckerjih, malih camih in do pol zavrtanih 6 cm vijakih. Za nameščanje je bilo potrebno veliko inovativnosti" je komentiral Leichtfried. "Poznam samo še dve smeri v tem rangu. Second choice na Norveškem in Senda real v Čilu". Prvo je preplezal Kanadčan Gad, drugo pa prav Leichtfried. (planetmountain.com, S.R.)

Plaz pod Cerro Torrejem

Sat, 09 Jan 2010 17:01:00 +0100

Italijanski alpinist Fabio Giacomelli je umrl v plazu pod Cerro Torrejem. S partnerjem Eliom Orlandijem sta 1. januarja sestopala po poskusu vzpona v V steni. Snežilo je že dva dni, nasploh je bilo konec decembra vreme v Patagoniji obupno. Giacomelli je prvi končal spuste po vrvi in se odpravil v njuno snežno votlino, da bi zavrel vodo in pripravil večerjo. Približno ob devetih zvečer, ko je bil Orlandi še v steni, ga je presenetil plaz. Orlandi, odličen poznavalec Patagonije, ni v temi videl ničesar, a je kmalu dojel, kaj se je zgodilo. Med stalnim proženjem novih plazov je sam tri dni iskal in kopal, preden je mrtvega Fabia našel v čelnem delu plazovine. Petega januarja ga je, ne brez novih težav, na ramenih prinesel v vasico El Chantel.
Giacomelli in Orlandi, oba znana in izkušena alpinista, sta obrnila 200 metrov pod vrhom v novi prvenstveni smeri, kjer sta poskušala že leto pred tem. Želela sta osvojiti vrh in raztresti pepel pokojnega prijatelja Cesarino Fava, ki je umrl leta 2008 po objavi svojega prvenca, zgodovine gore Cerro Torre. 51 letni Giacomelli je zapustil ženo in dva otroka.

alpinist.com, planetmountain.com (S.R.)

Druga stopnja Mt. Everesta

Sat, 09 Jan 2010 10:58:00 +0100

Znamenita stopnja v SV grebenu na višini 8600 m ima lepo zgodovino. O osvajanju Mt. Everesta je sicer težko povedati kaj novega. Je bil uspešen že eden prvih poskusov osvojitve najvišje gore na zemlji? Ali sta bila leta 1953 res prva na vrhu Hillary in Tensing ali sta morda že leta 1924 uspela Mallory in Irving? Slednja sta na Everestu umrla 8. junija 1924. Knjiga Primer Mallory avtorja Jochena Hemmleba se bere kot dobra kriminalka, a ob glavni zgodbi sta zanimivi tudi dve drugi: o takratni alpinistični opremi in konkretnih plezalnih težavah.

Fotografije iz leta 1920 so zanimive in presenetljive. Ljudje v višini nad 8000 metrov v jopičih iz gabardena in v usnjenih čevljih brez derez! Toda kar na prvi pogled izgleda primitivno in pomankljivo, ima tudi svoje kvalitete. Oblačila so rezultat dolgoletnih izkušenj iz polarnih ekspedicij. Kombinacija različnih materialov združuje toplotno izolacijo, parapropustnost, zaščito pred vetrom in omogoča gibljivost. Tako danes delujejo plasti termo perila in velurja pod takšno ali drugačno membrano. A membrane v tistih časih ni bilo. Takratna obleka je nekako zadoščala za hiter vzpon v lepem vremenu. Toda, če ni šlo vse gladko, če je bilo potrebno bivakirati ... Norton in Somervell sta leta 1924 kot prva jurišna naveza v takšnih oblačilih brez kisika prišla skoraj do 8600 m. Mallory je bil sprva odločno proti uporabi jeklenk, saj se mu je to zdelo nešportno. Zanje se je odločil šele, ko je spoznal, da sicer nima nobenih možnosti. Z Irwinom sta 8. junija zjutraj krenila proti vrhu. Vprašanje je, ali so ventili na jeklenkah s kisikom sploh delovali. Eden izmed ventilov naj bi puščal, to jeklenko so leta 1999 našli na 8480 metrih. To je do danes tudi zadnja, najvišja sled za obema pionirjema. Vse kar se je dogajalo višje so špekulacije. In višje sta le še znani Everestovi stopnji ...

Druga stopnja na 8600 metrih je visoka dobrih 20 metrov, krušljiva in zadnjih 5 metrov navpična, nekoliko previsna. Noell , ki se je takrat kot njuna podpora povzpel do zadnjega tabora, je sprva mislil, da ju je videl tu, ko so se za hip razkadili oblaki. Vendar kasneje ni bil več prepričan. Je možno, da je bilo to ključno mesto preplezano že leta 1924? "V takratnih čevljih z žeblji nikoli!" je odločen Reinhold Messner. "Če je bil katerikoli del takratne opreme primerljiv z današnjo, so bili čevlji", trdi ameriški snemalec in večkratni osvajalec Everesta David Breashears. "Mallory in Irvine bi stopnjo lahko preplezala, velja se zamisliti" pa meni Američan Anker, ki je tam uspel leta 2007. Stopnjo so leta 1960 zmogli Kitajci v mega ekspedicijskem stilu (214 članov, masa opreme, veliko časa). V petmetrski previsni poči so uporabili živo lestev, prvi v navezi je stopil soplezalcu na rame. Pri tem je sezul čevlje (?!) in kasneje izgubil obe stopali. Leta 1985 jo Katalonec Oscar Cadiach prvikrat prepleza prosto, leta 2001 jo Avstrijec Theo Fritsche prosto solira. Oba jo ocenita s V do V+. Leta 1997 je Drugo stopnjo plezal in kasneje nazorno opisal pokojni Pavle Kozjek: "Druga stopnja, dvajsetmetrski navpičen odstavek na višini malo pod 8700 metrov, je bila od nekdaj ključ do vrha Everesta s tibetanske strani. Tudi danes, ko so tam pritrjene vrvi in celo aluminijasta lestev. Da se ne bi utrujal z visenjem na rokah, sem se sklenil prebiti čeznjo naenkrat, brez vmesnih oddihov, ki so na takšni višini pravilo. Šlo je presenetljivo dobro in celo hitro, a dolg sem plačal takoj zatem: ležeč na produ in skrčen v dve gubi sem nekaj minut obupno lovil razredčeni himalajski zrak. A zadnja resnejša ovira je bila za menoj, pot do vrha bi od tam naprej morala biti le še vprašanje časa".
Kako se je končal vzpon na Streho sveta 8.6.1924? Pozno popoldan tistega dne se naveza izčrpana vrača. Pod prvo stopnjo se je zgodilo ... Irvine je izgubil cepin (najdejo ga 9 let kasneje), naveza se razdvoji, vrv se pretrga, Mallory omahne ... Truplo je prvi odkril kitajski alpinist leta 1975, ponovno pa ga je našla v ta nemen organizirana odprava leta 1999. Položaj in lega najdenega trupla ter sledi krvi na njegovi obleki kažejo, da je prvi padec preživel in se je šele kasneje smrtno ponesrečil. In Irwine? Izgleda, da ga je pri sestopu ujela tema in je potem pri bivakiranju na 8400 zmrznil. Tam je sedel 36 let, ko ga je presenečen zagledal še en kitajski alpinist.

»Tatort Mount Everest: Der Fall Mallory«, Neue Fakten und Hintergründe, Jochen Hemmleb 272 strani, € 24,95, Založba Langen-Müller, München 2009, Bergsteiger, gore-ljudje.net (S.R.)

Alpe severnega morja

Sat, 02 Jan 2010 15:57:00 +0100

Jadranje med ledenimi gorami, raziskovanje in plezanje na otokih ob zahodni obali Grenlandije ... lahko tudi kot popotnica v leto 2010: imeti svoj "veliki" cilj, videti in doživeti nekaj posebnega!
Michele Maggioni and Daniele Bernasconi sta že leta 2006 prijadrala do Baffinovih otokov v polarnem krogu in tam preplezala pet novih smeri. Letos poleti sta se ponovno vkrcala na jadrnico Billy Bud in odplula do fjordov na zahodni obali Grenlandije, točneje do precej neznanega polotoka Qioge nasproti otoka Disko. "Kot Alpe, ki se zrcalijo v morju" sta opisala čudovito neraziskano pokrajino. "Vreme je bilo na najini strani, brez običajnega nadležnega mraza in vlažne megle. Lahko sva brez običajnih težkih oblačil jadrala med številnimi ledenimi gorami in jih občudovala".
Skupaj z Mario Christino Rapisardi, lastnico jadrnice Billy Bud sta na dveh bližnjih otokih v odličnem granitu preplezala dve novi smeri, obe na povsem čist način: Pavlova (6a, 11 raztežajev, 520 m, otok Adgap) in White Seagulls (5c, 10 raztežajev, 400 m, otok Qingussaq, rdeča smer na sliki levo, zelena je smer sestopa).
Za konec so se povzpeli še na 1831 metrov visok vrh, ki je bil prvič osvojen šele leta 1996. "Z vrha smo lahko opazovali neverjetno število čudovitih gora, ki spominjajo na Alpe" je bil navdušen Maggioni, "možnosti za nove smeri so izjemne ".
Alpinist.com (S.R.)

3x Khumbu ali Kje se lahko konča smer?

Sat, 02 Jan 2010 11:35:00 +0100

Več smeri namesto enega velikega cilja postaja trend modernih himalajskih odprav. Po slovenski trilogiji v Bagiratiju sedaj še italijanska v Nepalu, kjer so italijani "spornemu" vzponu dodali dve prvenstveni. "Fantom iz opere" spominja na najtežji mix v Les Droites.
Italijanska naveza je med 18. novembrom in 12. decembrom v nepalskem Khumbuju opravila tri prvenstvene vzpone. Prvemu v Hama Yomjuma sta v začetku decembra Bonino in Meli dodala 600 metrsko prvenstveno v Peak Khancha (5850 m): M’han dato 5 al modulo di misto … WI6 M7X A2). Trilogijo sta zaključila sredi decembra. The Phantom of the Opera sta plezala tri dni, težave v prostem plezanju so bile do 6b, mix je spominjal na najtežje v Les Droites (M6+), en raztežaj je bil tehničen (A1/A2).
Vrnimo se v november, ko so Italijani preplezali novo 1100 metrsko smer v Hama Yomjuma (5970m). Smer Ramri Keti (WI5+ M7 5a) so zaključili 100 m pod vrhom na polici pri skalni barieri, kar je botrovalo komentarjema na GL in ProMo blogu. Ne glede na to, da drugje (v tujih medijih) podobnih dvomov nismo zasledili, gre za zanimivo temo, ki ima vsaj dve plati. Ne da bi "navijali" za Italijane, da ne bo pomote! Na osnovi fotografije je težko soditi, ali gre za konec težav, ki bi opravičeval zaključek na tem mestu. Slutiti je, da se tam težave končajo oz. prekinejo, da je po polici možen obvoz levo ali desno. S stališča plezanja v Alpah in Dolomitih je to za plezalca konec vzpona. Je v Himalaji drugače, niso časi, ko je štel le vrh, minili celo na osemtisočakih?
Vrisana smer, ki se konča malo pod vrhom res bode v oči. Toda od daleč je težko soditi. Dokaj renomirana (?) naveza in relevantni (?) mediji (climbing.com, planetmountain.com) očitno niso videli problema. Bi ga morali? (S.R.)

Ledno plezanje na Otoku

Sat, 26 Dec 2009 19:56:00 +0100

Odlične razmere v decembru so med drugim botrovale tudi prvi ponovitvi najtežje zimske smeri v North Walesu - Cracking Up (IX,9). Padcev ne manjka, čeprav se varuje s cami in zatiči, na nogah pa dereze ...

Pri nas še vedno čakamo na led ali vsaj na sneg, povsod pa ni tako. V gorovju North Walesa na britanskem otočju je že ves december mogoče odlično plezati, pa naj gre za led, mix ali dry tooling. Res je, da je po tovrstni plezariji bolj znan škotski Ben Nevis, toda velško višavje je zaradi krajših smeri in dostopnosti vedno bolj priljubljeno. Iz DMM, ki je stacioniran v srcu tega zgodovinsko pomembnega področja, poročajo o super decembru ...

Andy Turner je kot prvi ponovil Cracking Up (IX,9) v Clogwyn Du. Gre za najtežjo zimsko smer v Walesu, znano smer, ki jo je leta 2006 prvi in do sedaj edini preplezal Nick Bullock. Zanimivo je poudarjanje, da gre za prvi vzpon brez padca (no falls ascent). Bullock je pri prvenstvenem vzponu doživel "nepozaben" padec, vendar je poskusil še enkrat, tokrat uspešno. No, pri prvem poskusu je poletel tudi Turner, vendar je naslednji dan kontinuirano potegnil od tal do vrha. Smer je previsna in dolga 45 metrov, »letna« ocena je E1 z dvema tehničnima mestoma. Turner je potrdil oceno. »Sicer me ni tako namučila kot lansko sezono Sassenah v Ben Nevisu, ki ima enako oceno. Toda Cracking Up je bolj napeta, predvsem pa lepša«.

Takoj nato je prvo ponovitev doživela še ena Bullockova smer letnik 2006, sosednja Traversity (VIII,8). Po nekaj (!) padcih je uspel Ian Parnell. Kako izgleda ledno plezanje na Otoku si lahko ogledate v videu prvenstvenega vzpona M8+ (plezalec Pete Harison, snemalec Jack Geldard). Dnevi so zanimivi in polni adrenalina, noči so dolge in mrzle. Zelo nazorno je slika Simona in Malcolma, ki med dvema plezalnima dnevoma nabirata moči v svojem kombiju. Tudi s pomočjo slivovke (le kje sta jo dobila?), ki jo imenujeta kar Slovenian Death Juice. In obenem, dodajata, da to ni redna praksa ... No, bolj pomembno je, kaj sta fanta preplezala. Vrnila sta se iz Škotske, kjer ste v Ben Nevisu ponovila Sidewinder (VII;8), nato pa še Messiah (VII,7) v Sothern Highlands.
S.R., www.dmmclimbing.com ,www.ianparnell.com

Ondra v Crescianu

Sat, 26 Dec 2009 19:53:00 +0100

Cresciano v Švici postaja pomembno balvansko središče. Začelo se je z Dreamtime-om Freda Nicola, Američan Dave Graham pa je leta 2006 dodal nekaj zanimivih problemov. Njegov najtežji nosi oceno 8C/C+ in je neponovljen tudi po obisku češkega "Harrya Potterja".

Adam Ondra je na flash preplezal Dave Grahamov problem Confessions (8B+) iz leta 2005. Problem je ponovilo kar nekaj plezalcev, med njimi tudi Daniel Woods. To je verjetno prvi flash potrjenega 8B+ problema.

Adam Ondra v Confessions 8B+

Ondra pravi, da Confessions-u ne bi smelu reči "trdna 8B+". Ondra je na 8a.nu zapisal: "Dobro, 8B+ flash se sliši čudovito, a se mi zdi lažja od 8B+. Vse je bilo preveč preprosto v primerjavi z The Dagger ali La Proue. Samo poskusil sem, brez pričakovanj in naenkrat sem bil na vrhu in se mi ni zdelo preveč težko. A ne rečem, da ne more biti 8B+, mogoče je bila moj stil ali nevem. Za flash The Vice sem se moral bolj potruditi."

Zanimivo je, da je Confessions skoraj vsak preplezal na drugačen način.

Julija je Ondra na flash preplezal dva problema v Južni Afriki ocenjena z 8B: The Vice in Armed Response. Prav tako je pravkar ponovil The Dagger (8B+) in Dreamtime (8B+) v Crescianu. Ni mu šlo le v neponovljenem Grahamovem problemu The Story of Two Worlds (8C/C+). M.R.

Nova smer v Patagoniji

Sat, 26 Dec 2009 19:50:00 +0100

Italijansko-švicarska naveza Simon Gietl in Roger Schäli sta v Patagoniji preplezala težko novo smer. V vzhodni steni Aguja Poincenot (3002 m) sta v štirih dneh, med 14. in 17. novembrom, v alpskem stilu v zimskih razmerah potegnila Fühl dich stark, aber nicht unsterblich in ocenila 6c A3+ M5. Za ključni 20 metrski raztežaj sta potrebovala celih 15 ur.

Gietl in Schäli sta prvenstvenemu vzponu dodala še Kalifornijsko smer v Fitz Royu.
Švicar Shalli je postan znan, ko je letos poleti z Robertom Jasperjem prosto preplezal Japonsko v Eigerju.

S.R., climbing.com

Strongman v plezalkah

Tue, 22 Dec 2009 13:06:00 +0100

Grega, ko človek tvojih dimenzij zavije v trgovino s plezalno opremo, bi človek najprej pomislil, da gre za pomoto?
Magnezij je v mojem ekstremnem športu nepogrešljiv pripomoček, saj ga rabim pri vsaki disciplini, na tekmi in na treningu. V trgovini s plezalno opremo dobim najboljšega. Mora ostati na rokah in imeti dobro oprijemljivost.
Kje ga gre največ? Kolikor vem, se ne mažeš le po rokah ...
Največ ga uporabljam pri nošnji 150 kilogramskih kovčkov, pri prevračanju 520 kg težke gume in pri dvigovanju železnega 130 kg težkega hloda nad glavo. Tu se z magnezijo namažem tudi spredaj po majici. Podobno kot pri prenašanju 420 kg težkega bremena, kjer se namažem po ramenih.
Je magnezij vsa "oprema", ki jo potrebuješ, da premakneš tovornjak?
Uporabljam tudi plezalne čevlje, saj se je potrebno čim bolj oprijeti asfalta. Zelo pomembno je, da so podplati mehki, da se lahko odrivam s prsti. Še posebej pri štartu, kjer moraš biti zelo eksploziven. Na makadamu pa si pomagam z derezami. Sicer imam pri vseh disciplinah na nogah vedno pohodniške čevlje, običajni športni copati ne bi zdržali obremenitev.
Vleka tovornjaka je najbolj atraktivna, a le ena izmed 10 disciplin v tekmovanju za najmočnejšega Slovenca, ki se uradno imenuje po Martinu Krpanu. Račja hoja, Sokolov krog, Vlečenje kobile iz hleva ... So discipline tudi tako zanimive kot zvenijo imena?
Krpanove discipline niso več tako zanimive kot Strongmanove, ki se danes odvijajo po svetu. Le-te so bolj atraktivne, izpopolnjene in težje. Recimo: šest betonskih krogel (120 -190 kg) je treba postaviti na 130 cm podest, 130 kg železni hlod čimvečkrat dvigniti v 90 sekundah, dvig 80 kg težke ročke nad glavo z eno roko, vleka minimalno 16 tonskega kamiona 20 metrov v čim krajšem času, ...
Globalizacija torej tudi v vaši branži, namesto Martina Krpana sedaj Strongman. Letos si dobil licenco za organizacijo Strongmana v Sloveniji.
Tako je, pripravljam tri tekme v naslednjem letu.
Kaj je tvoja specialnost, kje si najmočnejši?
Moje najljubše discipline so vleka kamiona, dvigovanje betonskih krogel in prenašanje 150 kg kovčkov.
Si 3-kratni Martin Krpan (slovenski prvak 2005, 07, 08), najmočnejši Avstrijec 2008, najmočnejši Madžar (ekipno) 2008. Letos si osvojil 5. mesto v Evropi in 21. mesto na svetovnem prvenstvu World Strongman Champion League. Kateri rezultat ti največ pomeni?
Zmaga na tekmovanju za Najmočnejšega Avstrijca je moj največji uspeh, konkurenca je tu najhujša.
Se domače tekme lahko primerjajo s svetovnimi?
V Sloveniji so teže na tekmah 30% nižje, kot v svetu. Tam so tudi tekmovalci močnejši, težji in večji.
Kakšna druščina ste tekmovalci, koliko je resnosti in koliko zabave v tem športu?
Z večino tekmovalcev smo v dobrih odnosih, si pomagamao med seboj in drug drugemu svetujemo, kako čim lažje izpeljati disciplino. Za praznike si voščimo vse dobro, smo v kontaktih tudi po mailih in facebooku. Po vsaki tekmi gremo na after party, zabavamo se tudi med vajami.
Kako treniraš?
Treniram petkrat na teden v fitnesu in z rekviziti, ki jih imam posebej izdelane za strongman discipline. Treniram tehniko in hitrost. Imam tudi svoj fitnes center in poligon.
Kako pridobiš toliko mišic, kakšna je tvoja prehrana?
Veliko je odrekanja, to verjetno ve vsak vrhunski športnik. Pojesti je treba ogromno hrane. Na prvem mestu je meso, obvezno en kilogram na dan.
Torej ti tvoja izobrazba še kako prav pride?
Res je, po poklicu sem mesar in biftek, ki je redno na jedilnem listu (pol kilograma na dan), si pripravljam izključno sam.
Glede na precej nenaravne gibe lahko kaj »poči« v hrbtu. Kako je s poškodbami?
Ja, potrebno je paziti, saj gre hitro kakšna mišica v cvet. Hrbet je potrebno non stop krepiti z vajami za križ. Pomembni so dodatki k prehrani, kot so vitamini, minerali, proteini, aminokisline, regeneratorji mišic in sklepov, dodatki za moč. Brez tega enostavno ni moč dvigovati takih bremen.
Imaš svoj fitnes, kjer si tudi osebni trener. Si specializiran za oblikovanje orjaških teles?
Po želji. Dekleta pri meni zagotovo shujšajo ...
Hodiš kaj v hribe?
Zadnje tri leta nisem bil prav veliko v hribih, vzponov pa bi se kar nabralo, saj za eksplozivnost redno delam kratke 30 metrske šprinte v klanec. Sicer pa grem rad v hribe, večinoma sam, za motivacijo in relaksacijo.
Kaj pa plezanje, si že poizkusil?
Plezal sem na steni v Bohinjski Beli. Bi pa z veseljem šel kam višje, to me je vedno zanimalo. Le padcev me je malo strah, ne vem, če bi klini zdržali mojih 150 kilogramov, ha, ha ...
Fotografije: Arhiv Stegnar ProMo intervju: Prvih enajst S.R.

Neanderthal 9b

Sun, 20 Dec 2009 21:17:00 +0100

Chris Sharma je preplezal Neanderthal (9b) v Santa Linyi, Španija. Ta 40 metrska smer se začne z 20 metrskim obvozom v desno (8a) do počitka brez rok. Nato je 10 metrov težavnosti 9a do "detajla". Luknjica za dva prsta do težkega dinamca, sledi več boulderskih problemov, brez počitka in izstop čez rob. Chrisa v poskušanju smeri lahko vidite v Big Up-ovem Dosage 5 (trailer). Smer je prav tako poskusil Tomas Mrazek med svojim nedavnim izletom v Santa Linyo.
Chris je na tej neverjetni liniji delal dve leti. Zdaj nadaljuje z drugim 9b projektom First round, First minute v Margalef.

Na svojem prana blogu je zapisal: “Neanderthal, 50 metrski projekt 9b+. Zanimivo je, da bila smer z direktnim začetkom, brez počitka brez rok, verjetno 9c!”

Pregled vseh 9b vzponov (tudi 9a). M.R.

Čisto je lepo

Sun, 20 Dec 2009 21:04:00 +0100

Plezanje mimo svedrovcev je navdušilo tudi Nemce. Kdaj lahko prvi omembe vreden clean vzpon pričakujemo tudi pri nas? Katera smer tam okoli 8a bi bila prava?
Novice iz Anglije in ZDA o čistih ponovitvah navrtanih smeri vedno bolj navdihujejo tudi osrednjo Evropo. Prav tu je (bila) filozofija vrtanja najbolj zakoreninjena. Potem ko je 23 letni Johannes Ernst občutil angleški zrak in etiko, se je s prijateljem Felixom Lehmanom lotil podobnega odkrivanja v domačem Pfalzu v Nemčiji. S sprotnim nameščanjem varovanja v naravne razčlembe sta ponovila Teufelskralle (7c+) in Meisterjäger (8a). Svedrovce v smeri sta seveda ignorirala in plezala mimo njih. Morda bi koga lahko motilo predhodno študiranje gibov in nameščanja varovanja - prav s pomočjo svedrovcev! No, tudi tak način je korak do "popolnega" vzpona - "on sight and clean".
Omenjeni smeri sicer nista med najtežjimi čistimi ponovitvami. Če upoštevamo zgolj oceno, ki pa ni edino merilo "clean" vzponov, so na vrhu Path 8b+ v Kanadi, Monkey Face 8b, Greenspit 8b in Prosthetics 8b. Seveda na tem mestu govorimo le o prostih ponovitvah že navrtanih smereh.
S.R., klettern.de

Klub 9a in Klub 9b

Mon, 14 Dec 2009 21:37:00 +0100

Leto se izteka, tekmovalni plezalci so zaključili še eno sezono, medalje so razdeljene, ve se, kdo je kdo. Kakšna pa so razmerja med plezalci v skali? Jasno je, tu šteje le 9a ali več. O tem smo pisali v članku 12 stopnja in najtežje smeri nasvetu . Francozi pa so pripravili pregled vseh plezalcev, ki so preplezali vsaj eno smer, ki diši po tej težavnosti, torej 8c+/9a ali več. Več kot 150 plezalcem je to že uspelo. Prav zaradi velikega števila pregled ni najbolj zanesljiv. Veliko smeri še nima potrjene ocene ali pa so navedbe razlikujejo. In kar najbolj bode v oči: upoštevane so različne variante iste smer. Dani Andrada ima tako kar 5 variant ene smeri, ena se razlikuje zgolj v sedečem štartu! Steve McClure je tako prvič slišal, da je preplezal deset smeri 9a: "Do sedaj sem mislil, da sem jih le pet". In kje so naši? Matej Sova je s petimi domačimi smermi (Mišja peč, Osp) kar solidno "uvrščen".

Poglejmo vrh lestvice iz Kluba 9a - tiste, ki imajo za sabo več kot 10 smeri z oceno 8c+/9a ali več. Sedem jih je: Adam Ondra 41, Dani Andrada 33, Chris Sharma 21, Ramon Julien 21, Patxi Usobiaga 19, David Graham 16, Edu Marin 11. Celotno lestvico si lahko ogledate tu. Veliko bolj je "pregleden" Klub 9b:
Chris Sharma, 3: Es Pontas 9b (Mega Arch, Mallorca), Jumbo Love 9b (Clark Mountain, ZDA, slika levo), Golpe de Estado 9b (Siurana, Španija)
Dani Andrada, 2: Ali Hulk Sit Start* Extension 9b (slika levo), Delinsuente Natural 9b (obe Rodellar, Španija) *sedeči štart!
Fred Rouhling, 1: Akira 9b (Vilhoneur, Francija)
Adam Ondra, 1: Marina Superstar 9a+/9b (Domusnovas, Sardinija)

Še ena lestvica je zanimiva. Letošnje leto so pravi "boom" naredili veterani, zato poglejmo, kako so po letih razvrščeni in katero 9a so preplezali:
52 let - Steve Haston, 9a Descente Lolita
50 let - Mauritzio "Manolo" Zanolla, 9a Eternit
45 let - Arthur Kubista, 9a+ Der Lange Atem
42 let - Francois Nicole, 9a Amazonie
40 let - Yuji Hirayama, 9a The Fifth Element
S.R., 8a.nu

ProMontana - Prva outdoor trgovina v Sloveniji

Cerro Torre zdaj še prosto

Cerro Torre "na pošten način"

Outdoor večeri v Galeriji Kapitelj

Sreda, 15.02.12. ob 19.30: Alpski štiritisočaki, Žiga Šter

Galerija Kapitelj, Poljanski nasip 8, Ljubljana.

Organizira Vertigo - specialisti za vertikalo.Informacije in neobvezne prijave na info@vertigopro.si

ProMontana Klub

Dober december v Patagoniji

Koliko bo stala turnosmučarska karta?

Najtežje smeri in balvani

Hagan Z01 turna vez

Izzivamo vas, tekmujte z oglasom!

Poišči svojo ovco

Poišči svojo ovco na novozelandski farmi in uživaj na potovanju v rojstni kraj svojega volnene majice! Oglej si kolekcijo perila iz merino volne!

OutDry - brez vode v čevljih

Nova kolekcija copat za tek in gorski tek z revolucionarno tehnologijo.

The Shark's Fin končno preplezan

Z derezami po smeti

Podor

Poč vseh poči

Kazen za izklopljeno lavinsko žolno

Nova generacija oblačil

Prihodnost je OutDry

Nakupovalno središče Matterhorn

Najtežji sprehod

Rojstni dan v 9a

Orbayu

Iz Mrtvega morja na streho sveta

Na krilih s Tofane

Še o napadu medveda na Spitzbergih

Nagrajenec igre za "šotor in crash pad"

Balvanska nagradna igra za "šotor in crash pad" je zaključena. Nagrajenec dobi Edelrid Crux šotor in Edelrid Crux crash pad!

Nagrajenec igre za "šotor in crash pad" je Uroš Maroh!

Plezanje Špancev ali No Pain No Spain

Z jadrnico na turno smuko

Ženski rekord na GR20 z Montrail Fairhaven

Popolna kombinacija: solo na pogled + padalo

Preplezana Z stena Latoka III (6949 m)

Najtežja ferata ima oceno F

prAna Stretch Zion "čudežne"hlače

Jadranje po Arktiki

Phoenix solo

Bluesign

Na smučeh čez južno steno Denalija

Bluesign šotor

Ueli Steck – Projekt Himalaja

Project Himalaya - video.

MOUNTAIN ACADEMY 2

Izbirali so izmed 2600 kandidatov, ki so se prijavili na njihovi strani www.themountainacademy.com , v drugi polovici lanskega leta. Od teh prijavljenih so po dolgi selekciji izbrali 9 udeležencev. Tokrat je med izbranci tudi Slovenec, Bojan Hribernik.

Zapiranje plezališč, z razlogom ali brez?

Nagradna igra - sodeluj in zadeni!

Nagradna igra - sodeluj in zadeni!

Vprašanje za "šotor in crash pad":

Kaj pomeni izraz "highball"?

Nagrada: Edelrid Crux šotor s crash padom, ki se spremeni v luksuzno posteljo za 1 do 2 osebi

Balvanska tekma za svetovni pokal

Chris Sharma v enem dnevu 9a+ in 9b

vrhunsko pohištvo Lafuma

prAna - več kot le oblačila

zaključek prAna tekmovanja

Prana T-Shirt Graphis Design Contest je zaključen! Oz. na Facebook-u poteka izbor najboljših. Do 24. marca do polnoči lahko glasujete za najboljši dizajn majice. Mogoče je tudi vaš predlog med izbranimi?!

Climb On!

prAna - poletje 2011

In res je nova kolekcija ponovno izvrstna. Kroji, materiali in dizajn naredijo oblačila nosljiva za resne joga vadbe oz. za resne plezalne podvige ali pa kar za vsak dan. In če je skor

aj obvezen kos plezalčeve opreme prAna magnezij vrečka, velja podobno za prAna joga blazine pri jogi!

Tekaški copati Montrail

Od alpinista do Freeriderja

Odpoklic DMM metuljev 5 in 4

Želiš osvojiti 250$ izdelkov PrAna

Zimski Soft Shell: Synchro Ski

LEOPARD-TREK v Craft-u

Chris Sharma Antology

Turno smučarski seti

Turno smučarski seti:

Ali pa sestavite svoj set!

Hagan smuči, Hagan vez, Lowa pancarji, Hagan in Geko kože = 4 artikli -40%! Oz. posamezen artikel -25%!

Indija, Gerome Pouvreau, Ganesh 8b+

Smučanje z Manasluja

Alpski vikend - avantura na Vršiču

Organizira Vertigo - specialisti za vertikalo.
Informacije in neobvezne prijave na info@vertigopro.si

Atraktivna plezalna smer Magična goba v Ospu decembra 2010 praznuje okroglo obletnico svoje prve proste ponovitve. Koliko časa je minilo od tedaj?
a) 20 let
b) 25 let
c) 30 let

The Realization Of A Big Dream - PrAna Team: Nina Caprez
Nina je konec avgusta uspela premagati smer Ali Baba - 8 raztežajev s težavnostjo 8a+ (8a/8a/7b+/8a/8a+/8a+/8a+/7b+). Res izčrpen in doživet potek plezanja si lahko preberete na PrAna blogu.